Nektere misli zastran vrtnarstva — drugim
nasprotne.
Že skoraj 40 let se s sadnim drevjem ukvarjam, {•osebno pa poslednje leta. Marsikaj sem pri tem zvedil, kar se ne sklada z navadami druzih sadjorejcov, ki se po stari šegi obnašajo, in skoraj bi rekel, da tudi z mojimi ne, ki sem jih imel od svojih mladih dni. Naj tedaj povem to in uno.
Za drevesnice ali vrtne šole — pravijo navadno — je dobra tudi le srednja ali celo slaba zemlja; drevesce , ki ni nič dobrega vajeno, se toliko bolje ponaša potem , ako pride v dobro zemljo iz vrtne šole. — Moje skušnje me drugač učijo. Ce že iz mladega mora drevesce hirati v slabi zemlji, ne pride nikdar več k pravi moči. Zato svetujem tudi za drevesnice dobro zemljo. To moje priporočilo se je prav dobro obneslo in sicer tudi pri reji gojzdnega  drevja.
Trdil sem vselej pa trdim še zdaj , da prva in najboljša umetnost vsacega vrtnarja v tem obstoji, da je v stanu močnega, zdravega, z gostimi koreninami in spešno rastečega divjaka zrediti, tako, da nima ničesa divjega nad sabo. S tem nasprotujem tistim , kteri divjaku še le takrat nekoliko pazljivosti in skrbi namenijo, kadar se ima v drevesnico za požlahnjenje presaditi.
Večkrat sem se jezil, da se mlade drevesca dostikrat po 8 do 10 let in dostikrat se dalje po drevesnicah prezajo. Bolehajo že v drevesnici in ne bodo za prihodnost piškavega oreha vredne. Pri drevesih se mora na to paziti, da hitro rastejo, in da se ne rede v drevesnicah čez 5 do 6 let.
Divjice ali tako imenovani koreninini odrastki (Auslaufer) so prava reva v drevesnicah, in vselej sem zahteval jih od starih češpljevih dreves trebiti, pa ne za rejo jih jemati in sadili in na-nje breskev, marelic ali pa žlahnih sliv cepiti. In kar sem večkrat od divjic prerokoval, se je res tudi kmali kmali, pa le v škodo naših vrtov zgodilo. Kmali bi nobene češplje več ne bilo in posušene česplje bi bile neizrečeno drage, če bi se ne bile v veliki naglosti češpljeve drevesnice napravile.
Ravno tako nam tudi hruševih divjakov zlo zlo primanjkuje. Akoravno se pečke posejejo, vendar po malo kalijo, in pri vsem tem se slabo ponašajo. Zato sem na-svetoval že z velikim pridom marsikteremu sadjorejcu hru-ševe pečke v parinke (Mistbeete) sejati in jih v njih do jeseni pustiti, in hvalo mi je vedil; na tem potu se ne samo lepi in zdravi hruševi divjaki prirede, ampak takošni divjaki drugod vsejane drevesca za 2 do 3 let v rasti prehite.
Pogostoma se trobi gospodarjem, da sadje na severnih brežinah ne rodi, zato naj se drevesa na take kraje ne sadijo. Jez pa trdim temu ravno nasprotno^ opiraje se na mnoge skušnje, in pravim, da so ravno severne brežine za sadjorejo najgorši in najpripravniši svet. Te misli je veliko sadjorejcov na Nemškem.               Iz 5)Tedn. česk. gosp."
334