—. 67 — H. Zajokal je . .. c nikdar ni zajokal srček moj. Menil sem in večkrat tudi rekel, da se jokati niti ne zna. Pa mama je rekla, da se zna, pa še dobro. Moi srček je bil rojen na dan Marijinega rojstva in zato tudi krščen na ime Marijino. Kličemo ga pa različno, kakor se pač zdi vsakemu najlepše. Teta Lola, ki ie že obhodila veliko sveta, ki je že bila celo na Kitajskem in Japonskem, mu je dala angleško ime »Meri«. Oblečen ie moi srček zdaj, ko le zima. v topio rdečo suknjico; na glavi ima rdečo čepico. Iz te če-pice pa gledajo droben obrazek, velike črne oči ilii majhen nosek. Ročice inia v belih rokavicah, kjer pa je le palec sam zase. In če primeš za ostalo rokavico, vidiš, da prstkov ni v njej. Drži jih nioj srček v pesti. Govoriti še ne zna, a dobro razurne, če ga vprašam, kje ie mama, atek, teta Lola, teta Lenka, stari atek, stara mania. S kazalcein pokaže na vsakega, pa se zasmeje. Starega atka celo pocuka za ruse. Pa da ni hud, ga objame, kakor vse druge. ki jih ima rad. Tudi hoditi že zna. Seveda ga časih zanese, da pade, a to ga ne od-vrne, da bi ne šel dalje, ko ie spet pokonci. Tudi stopnic še ne pozna. Ni še dolgo tega, ko je hotel v drugo sobo. Prav moško ie stopal, tudi čez prag je stopil tako. A ni dosegel tal druRe sobe. Hipoma se ie videl v ro-kah tete Lenke. Malo začudeno ie pogledal. in vse je bilo pozabljeno. Lep popoldan je bil. Toplo solnce me ie prvič izvabilo na klop pred hišo. Od daleč sem videl, da nese varuhinja mojega srčka. Šel sem na-sproti. Kmalu ie bil v mojih rokah. Nesel sem ga na klop, a še preden sem dospel do nje, je podaljšal usteca, zamižal in — zajokal. Tolažil sem ga, a nič ni pomagalo. Šele v rokah varuhinje se je potolažil. Vse je bilo za-man, da bi ga zopet izvabil v svoie naročje. Srček, zakaj si bil tak? Zarnan vprašujem, saj še ne znaš govoriti. Ali mi boš povedal, ko boš znal? Ne boš! Pač pa boš. ko dorasteš, znal čitati in ti bo sestranec Jožek, ki irna svoi »Zvonček«, pokazal to številko. Po-daljšal boš usteca, pogledal svetlo in — se zasmeial.