Vito Flaker PROSTOVOLJNO DELO; DELO ZA DRUGE IN ZASE Prostovoljno delo je fenomen 20. stoletja. Neka- teri postavljajo korenine prostovoljnega dela v prazgodovino in ga povezujejo s temeljnimi pro- cesi solidarnosti v človeški družbi (Nedeljkovič 1984). To je zgodovinska fikcija. Podobno bi lah- ko rekli, da sta kubizem in ekspresionizem nastala že v jamskem slikarstvu. Prostovoljno delo je uči- nek mladinskih gibanj med obema vojnama. Po- sebno močno vlogo pri razvoju prostovoljnega dela je imelo na primer pacifistično gibanje. Paci- fisti so raje opravljali nekatera humanitarna dela, kakor pa šli v vojsko. Organizacija CSI (Medna- rodna civilna služba) je še vedno eden od glavnih organizatorjev mednarodnega prostovoljnega de- la. Še bolj paje prostovoljno delo postalo pomem- bno v šestdesetih letih, ko se je razmahnilo kot odgovor na zbirokratizirano, institucionalizirano, kontrolno usmerjeno ponudbo storitev države blaginje. Prostovoljno delo je od takrat igralo po- membno vlogo pri skupnostnem delu, ustvarjanju ustreznejših služb in storitev, pri deinstitucio- nalizaciji in pri razhčnih inovacijah v socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih službah in pri od- pravljanju posledic razvojnih razUk. Se bolj pa se je prostovoljno delo razvilo ob razkroju države blaginje, saj je država ob delnem umiku s področja neposrednega zagotavljanja storitev potrebovala akterja, ki jo bo vsaj delno nadomestil. Iz prosto- voljnega dela je nastal prostovoljni sektor. Zato prostovoljnega dela ne moremo enačiti z dobrodelništvom 19. stoletja in obdobij pred tem. Dobrodelništvo aH karitativnost je bilo v zgodovini vedno v drugačni družbeni funkciji, kakor jo ima prostovoljno delo. Dobrodelništvo je bil imperativ meščanskega razreda, način, kako se odkupiti za grehe ali prikupiti nebesom (Jones 1989). Medtem ko je bila srednjeveška karitativ- nost fevdalcev neposredna, postane meščanska posredna in se vključi v delitev prebivalstva na vredne in nevredne (Flaker 1996), v obeh pa je bila hkrati pomemben socialni korektiv in funkcija oblasti in gospostva. Dobrodelnost je vedno izka- zovanje presežka družbene moči in v funkciji nadzorovanja prebivalstva, prostovoljno delo pa je način emancipacije neke družbene skupine, ustvarjanje svojega sveta in vrednot, ki so pogosto v konfliktu z obstoječimi vrednotami (pacifizem, sodelovanje proti tekmovanju, družbena pravič- nost ipd.). Dobrodelnost je bila v službi opraviče- vanja obstoječega družbenega reda, prostovoljno delo pa ga hoče ne le kritizirati, temveč tudi spre- meniti. Medtem jo je karitativnost način legitima- cije vladajočega razreda, je prostovoljno delo priložnost, da se uveljavijo obrobnejše skupine, in sicer na sebi lasten način. PROSTOVOLJNO DELO V SLOVENIJI Razvoj sodobnega prostovoljnega dela v Sloveniji se je začel v sedemdesetih letih. Leta 1969 je bila na tedanji Višji šoli za socialno delo opravljena prva raziskava (Šelih 1969), ki so ji nato sledile še druge. To so bili predvsem akcijski projekti, ki sta ji vodila Anica Kos in Bernard Stritih (1978). Tipično so bili namenjeni otrokom in mladini, usmerjeni k demokratizaciji odnosov in proti izključevanju stigmatiziranih. Po navadi so imeli močno antiavtorarno noto in usmerjeni so bili proti institucionalizmu. Uvajali so skupnostne prijeme in skupinsko delo, ki ju do takrat nismo poznah. Bili so strokovna in družbena inovacija. Hkrati pa tudi temelj široki paleti prostovoljnega dela, ki se je v devetdesetih razvilo zunaj ustanov in ustvarilo t. i. prostovoljni sektor. Razvoj in širi- tev prostovoljnega dela sta v marsičem spremenila prostovoljno delo. Oblike dela so postale različne, uporabniki tudi, spremenile so se ideologije in 305 VITO FLAKER Utemeljitve, ki sedaj iziiajajo iz zelo različnih podmen in teoretskih ozadij. Bistvena izročila pa ostajajo ista. V tem članku bomo poskušali ana- lizirati prostovoljno delo kot družbeno obliko in funkcijo, ne bomo pa analizirah razlik v ideo- logijah posameznih organizatorjev prostovoljnega dela, saj za našo diskusijo niso pomembne. KAJ IE PROSTOVOLJNO DELO? Pojem prostovoljno delo na ravni besed izraža dve temeljni vrednoti meščanske in industrijske dru- žbe: delo in prosto voljo.^ Vendar pa vemo, da je pomen izraza precej ožji in banalnejši, pomeni vrsto različnih aktivnosti, ki hkrati vsebujejo več razhčnih dimenzij kakor le prosto voljo in delo, hkrati pa - ne glede na to, kako so plemenite - te dejavnosti niso krona obstoječe družbene ure- ditve, temveč pogosto le njen obrobni del. Zato se bomo definicije prostovoljnega dela lotih dru- gače. Ko vprašamo študentke in študente prvega letnika na začetku ciklusa predavanj o prosto- voljnem delu, naj povedo, kaj so v svojem življenju prostovoljno delali, dobimo tele tipične odgovore: A) Prek centra za socialno delo sem instruirala fanta, ki ima težave v šoh. B) Sodelovala sem pri akciji Karitasa, kjer smo zbirah obleko za reveže. C) Pomagala sem sestrični, ki je imela težave pri matematiki. D) Bil sem v brigadi, ki je kopala vodovod v neki vasi. E) Sodelovala sem v društvu za pomoč duševno prizadete, ker je moj brat prizadet. F) Sosedi, ki je stara in onemogla, nosim kosilo iz vrtca. G) Sem krvodajalec. H) Sem članica skupine za samopomoč. Poleg tipičnih pa nekaj študentov ali študentk da odgovore, ki že na prvi pogled od tega niza odstopajo: Grem v kino. Pomijem po kosilu. Spim in opravljam veliko potrebo. DIMENZIJE NEFORMALNI IN INSTITUCIONALNI OKVIRI Prostovoljno delo je torej precej raznolika zbirka dejavnosti. Dejavnosti, ki jih imenujemo prosto- voljno delo, lahko razlikujemo glede na razHčne dimenzije. Nekatere oblike prostovoljnega dela potekajo v formalnih okoljih (A), pod okriljem nekaterih organizacij (B), ah pa so povsem ne- formalni izrazi sosedske ali sorodniške med- sebojne pomoči (F in C). Vidimo sicer, da so lahko dejavnosti, na primer pomoč pri učenju, iste. Nekoga lahko učimo prek centra za socialno delo, koga drugega pa, ker je naš sorodnik ah sosed. Podobna dejavnost je lahko tudi plačana - takrat ji ne rečemo prostovoljno delo, ampak instrukcije. Če si predstavljamo, da bi kdo po oglasu ponujal instrukcije zastonj, bi se nam tako početje zdelo povsem absurdno. Zdi se nam, da dejavnost, ki bi bila na tak način javna, ni mogoča; ko da je potrebno posredovanje nekega okvira, ki je v pri- meru neformalne pomoči sorodstvo, prijateljstvo, soseska, v primeru formaliziranega prostovolj- nega dela pa organizacija ah ustanova. Ti okviri omogočajo, da se nam zdi altruistično dejanje smiselno, da ga razumemo, predvsem pa delujejo kot neka garancija, da prostovoljna dejavnost ni pretveza za kaj drugega^. To nam o prostovoljnem delu pove še nekaj, namreč da tudi pri prostovolj- nem delu obstaja neka računica, neki profit, ki mora biti družbeno sankcioniran in urejen. In dejansko se nemalokrat zgodi, da nam kdo hoče uslugo, ki smo jo storili, poplačati ah kako dru- gače povrniti. Car prostovoljnega dela je včasih prav v tem, da lahko ponujeno plačilo zavrnemo. KONKRETNI IN ABSTRAKTNI PREJEMNIKI Druga delitev naštetih dejavnosti je lahko, da so prejemniki uslug oziroma pomoči konkretni posa- mezniki ah posameznice, s katerimi so prosto- voljci v dejanskem stiku (npr. prejemnik učne pomoči, onemogla soseda ipd.), lahko so to cele skupnosti ah konkretne skupine (kopanje vodo- voda za vso vas), lahko pa so to ljudje, ki jih sploh ne poznamo in v času prostovoljnega dejanja sploh še niso znani (zbiranje obleke, krvodajal- stvo). V zadnjem primeru je prejemnik prostovolj- 306 PROSTOVOLJNO DELO: DELO ZA DRUGE IN ZASE nega dela povsem abstrakten, nekdo, ki pač to, kar prostovoljno delamo, potrebuje. Na prvi po- gled, pravi Titmus (po Bulmer 1987), abstraktna oblika prostovoljnega dela, kakršno je na primer krvodajalstvo, zagotavlja altruizem, saj prejemnik pomoči ni znan in ne navzoč pri sami dejavnosti. Tako torej že vnaprej ni mogoča nobena oblika konkretne menjave oziroma kontaminacije altrui- stičnega vzgiba s sebičnimi cilji. Analiza teh dejav- nosti pa pokaže, da na vsaj treh ravneh ni tako. Prvič, čeprav ne gre za neposredno menjavo in dobiček ah povračilo, je načelo menjave prisotno v motivaciji krvodajalca: »Če se znajdem v po- dobni situaciji, bom tudi sam potreboval kri.« Drugič, sodelovanje v akcijah, ki imajo abstraktne cilje, je vseeno konkretna dejavnost, ki sama po sebi nagradi udeleženca akcije (spozna ljudi, dobi prijatelje, odsotnost od dela, obveznik gre prej iz vojske). Te nagrade so sicer drobne in za nekatere nepomembne, a vseeno v samem procesu včasih ključnega pomena. Nazadnje pa lahko ugotovimo, da človek, ki se take akcije udeleži, dobi tudi ab- straktno družbeno priznanje in status (izkaznica krvodajalca, status dejavnega člana Karitasa), ki sicer ni neposredno unovčljiv, a vseeno na splošno dvigne človeku ugled in mu omogoči, da ga kon- kretno ob priložnostih tudi uporabi (prostovoljno delo kot del življenjepisa je na primer vedno bolj zaželena postavka). AKCIJA IN AKTIVNOST Nekatere oblike prostovoljnega dela so dejav- nosti, ki potekajo dalj časa, ciklično iz tedna v teden (npr. A, C in F), druge pa so pa so bolj enkratne akcije, ki so časovno omejene in imajo bolj določljive cilje (npr. B in D). Supek (1963; glej tudi Flaker, Pavlovič 1985) razlikuje med dejavnostjo in akcijo. Razlika je v tem, da je akcija časovno omejena, ima jasno opredeljen predmet dela, tako da se lahko skupina vzame kot subjekt. Po drugi strani pa vsakdanje dejavnosti, ki jih opravljamo, potekajo iz dneva v dan, predmet našega delovanja je lahko sicer dovolj jasno opredeljen, je pa dostikrat časovno odložen aU pojmovno abstrakten ali ima sizifovsko naravo, se pravi, da ga je treba vedno znova dosegati, in ko smo končali, smo spet na začetku. Vsekakor pa predmet ni dovolj konkreten in pri roki, da bi si lahko predstavljali, da ga bomo ustvarili, po- gledah in rekli: »Tole smo pa naredili mi.« V tem smislu se v akciji skupina lahko vidi kot subjekt, doživi brisanje mej med posameznimi člani skupine, doseže primordialni občutek celovitosti. Hkrati pa lahko za svoje delovanje v veliki meri vzpostavlja svoja pravila, ki veljajo takrat in tam, medtem ko nas v vsakdanjih rutinskih dejavnostih spremljajo prometni predpisi, ki veljajo vsak dan za vsakega udeleženca teh dejavnosti. V njih je naša subjektivnost razdrobljena na kup razhčnih življenjskih izsekov in vlog in je zanjo značilen občutek odtujenosti. V tem smislu akcija prosto- voljnega dela dosti lažje ustvari svet zase in hkrati akcijo za druge, medtem ko prostovoljno delo kot dejavnost v marsičem ohranja prostovoljca kot izoliranega posameznika in posledično krepi učinek sebičnosti in zasledovanja lastnih ciljev, saj se mora posameznik, ki opravlja prostovoljno delo, umestiti in vključiti v obstoječi sistem de- javnosti in menjave dela. ZASE IN ZA DRUGE Oblike prostovoljnega dela lahko razlikujemo tudi glede na to, ali so namenjene samim izvajalcem (H, deloma E), ali pa ga izvajajo za druge (Kos 1984). Ko je prostovoljno delo namenjeno samim udeležencem akcije aH dejavnosti prostovoljnega dela, je del tega dela namenjen tudi drugim - skupine za samopomoč so skorajda brez izjeme tudi skupine za vzajemno pomoč. Tudi če je nam- reč delovanje skupine definirano kot izpopolnje- vanje v spretnostih, kako pomagati predvsem sebi, je smiselnost skupinske samopomoči v vza- jemni podpori, povratnih informacijah in skupin- skih izmenjavah. Skupine za samopomoč bi bile brez elementa vzajemnosti, kot pravi Ihč (1985), skupine za samozadovoljevanje, ki hkrati služijo uresničevanju drugje definiranih ciljev. Tisto, na kar Ilič opozarja, je namreč to, da skupine za sa- mopomoč pogosto aH skoraj praviloma prejmejo definicijo problema, metod in rezultatov od stro- kovnjakov, tako da v bistvu perpetuirajo strokov- no znanje in ideologijo. To samo po sebi ne bi bilo narobe, če ne bi hkrati pomenilo prezrtja in razvrednotenja lastnih potencialov, znanj in teh- nologij, ki jih člani skupine že imajo aH bi jih lahko skupaj ustvariH. Ugotovimo torej lahko, da pro- stovoljno delo zase pomeni na neposredni ravni tudi delo za drugega (vzajemnost), na posredni ravni pa delo za druge (strokovnjake). Hkrati pa prostovoljci v oblikah prostovoljnega dela, ki je 307 VITO FLAKER definirano kot delo za druge, opravijo tudi delo zase. Pogosto je namreč motivacija ali učinek pro- stovoljnega dela ravno reševanje lastnih stisk (E), saj se vključijo v projekte prostovoljnega dela, ker imajo sami enake težave, ker imajo v svojem oko- lju ljudi s takimi težavami, ker jih ta problematika zanima. Se pogosteje pa se zgodi, da pri prosto- voljnem delu pridobijo občutljivost za te vrste družbenih in osebnih problemov in stisk, orodja za razumevanje in tudi prakso na danem po- dročju. Prostovoljno delo je lahko po eni strani priložnost, da prostovoljci svoje izkušnje posre- dujejo, obdelajo in artikulirajo v družbeno orga- niziranem okviru, po drugi strani pa priložnost, da prostovoljec spozna kaj, česar prej ni poznal, da se sooči s konkretnimi manifestacijami dru- gosti (norosti, drog, smrti, kriminala, gluhosti, nemosti, revščine itn.). ALI JE DELO LAHKO PROSTOVOLJNO Potem ko smo analizirali razlike med tem, kar ljudje imenujejo prostovoljno delo, poskusimo ugotoviti tudi podobnosti. Če izvzamemo netipič- ne odgovore, lahko vidimo, da študenti domne- vajo, da je osnovna značilnost prostovoljnega dela (vsaj v socialnem delu) pomoč, ah kakor sami pravijo: Da narediš kaj za koga drugega. Poleg te značilnosti pa je naštetim dejavnostim skupno, da delo ni plačano in ga ljudje ne opravljajo po- khcno. Že v analizi razlik se je pokazalo, da moramo tako definicijo jemati z zadržki, se pravi, da pomeni prostovoljno delu tudi delo zase, da je človek zanj pogosto poplačan^ da je tudi ozko povezano s strokovnim in poklicnim delom ter da strokovnjaki in njihova ideologija bistveno vplivajo na delo prostovoljcev. Hkrati pa vemo, da prostovoljno delo ni edina solidarna, nepla- čana in nepoklicna dejavnost. DELO OSVOBAJA, MAR NE? Ljudje počnemo marsikaj, ne da bi bili za to pla- čani. Hkrati pa lahko ugotavljamo, da je plačano, mezdno delo dominantna oblika dela v indu- strijski, kapitalistični družbi. Za večino prebival- stva je glavni vir zaslužka in sredstvo preživetja, je glavni organizacijski princip in tudi standard za vrednotenje ljudi. Tiste, ki so iz takega dela izključeni, deh na razred prezrtih in zatrtih, ki jim je prepovedano delati ah tega ne zmorejo (otroci, upokojenci, bolniki, invalidi, zaporniki, berači, deloma še vedno ženske, nerazviti, brez- poselni itn.), in na razred privilegiranih, ki jim ni treba delati. Od neplačanih dejavnosti je mezdnemu delu najbližje prisilno delo. Tlaka je predhodnik mezd- nega dela in je bila v srednjem veku bolj cenjena od plačanega dela, saj bilo delati za gospoda čast in zaveza, medtem ko bilo delati za denar - kakor tudi denar sam - nekaj sramotnega in dostojno samo tistih, ki so bili zunaj struktur pripadnosti fevdalnih vezi (krošnjarji, padarji, Židje, Cigani, popotniki, nomadi) (Duby 1985). V kapitalizmu je prav narobe - prisilno delo, kolikor ga je še ostalo, opravljajo tisti, ki so zunaj pogodbenih odnosov in trga, tisti, ki nimajo pravice biti držav- ljani (npr. vojni ujetniki, interniranci, prebivalci totalnih ustanov), pogoj prisilnega dela pa je raz- vrednotenje. Na deklarativni ravni je prostovoljno delo nasprotje prisilnega dela (in ne mezdnega). Od mezdnega dela ju loči odsotnost plačila, bist- veno pa sta si razhčna ravno v tem, da prostovolj- nega dela ni treba opravljati, da je rezultat pro- stovoljne odločitve. Pa vendar v primerih, ko gre za ljudi z nizkim družbenih statusom, lahko govo- rimo o podobnostih med njima. Če morajo štu- denti ali dijaki opravljati prostovoljno delo kot del obveznosti ali če je pripravnik ah kandidat za zaposlitev pred resnično, plačano zaposlitvijo primoran »voluntirati«, lahko rečemo, da so taka dela na meji prisilnega dela. Poleg dela, ki je definirano kot prisilno, mo- ramo ljudje opraviti veliko drugega dela, ki nam ga nihče ne plača. Dober primer je gospodinjstvo. Je delo, ki ga ne moremo definirati kot prostovolj- no (izjava J), pa vendar ni plačano, niti nas kdo ne sih vanj. Je delo, ki ga opravimo, da lahko pre- živimo, pa vendar ni nujno potrebno za preži- vetje. Je del kulturne in ekonomske nuje, ne pa fiziološke. Jesti in piti je fiziološka nuja, ni pa nujno skuhati, pomiti posodo ipd. Na prvi pogled se gospodinjstvo kaže kot nekaj, kar opravimo zase. A če pogledamo na primer likanje, tip gospo- dinjskega opravila, ki je sčasoma postalo vse bolj fakultativno, vidimo, da je velik del ljudi prenehal likati ravno tisto, kar bi morah sterilizirati, da pa še vedno likamo tisto, kar rabi naši predstavitvi - še posebej dobro bomo zlikah srajco, ki jo bomo oblekli za posebno priložnost. V tem smislu je tudi gospodinjsko delo delo za Drugega - v kon- kretnem primeru bomo zlikani zvečali svojo 308 PROSTOVOLJNO DELO; DELO ZA DRUGE IN ZASE menjalno vrednost, v družbi bomo bolje kotirali. Poleg tega je gospodinjsko delo usmerjeno v vzdr- ževanje tistega, kar lahko imamo za reproduktiv- no sposobnost človeka. Gospodinjsko delo je povezano s svetom dela vsaj na dva načina. Prvič, ohranja nas kot delovno silo - site, čiste, naspane, nepremražene; nas tudi disciplinira, ob pravem času zbudi, po službi napoti domov. V okviru gospodinjstva skrbimo za podmladek, za bolne in ostarele itn. Drugič, gospodinjstvo participira v potrošnji: ko kaj kupimo, skuhamo in pojemo, vzdržujemo prehrambeno industrijo, trgovino in marketing. Gospodinjstvo je organizirana potro- šnja velikega dela industrije, poleg prehrambene tudi kemične in farmacevtske, elektronske, in- dustrije zabave, avtomobilske itn. Gospodinjstvo v sodi v tisto, kar Ilič (1985) poimenuje delo v senci, se pravi, med tista dela, ki omogočajo mezdno delo, ki pa jih delodajalec ne plača (npr. pot v službo je delo, ki ga mora delavec opraviti, pa zanj ni plačan). Med dela v senci sodijo dejavnosti, kakršno je čakanje v čakalnici, pred semaforjem, nakupovanje itn., pa tudi učenje, študij, varstvo otrok ipd. Delo v senci torej ni delo zase, četudi je kdaj videti tako, ampak je servisiranje kapitala, se pravi, je delo za Dru- gega. Izhaja iz podrejenosti mezdnega delavca, saj mu lahko kapital pogojuje dostop do plača- nega dela z opravljanjem del, ki ga za to kvalifi- cirajo. To moč kapital med drugim črpa ravno iz obstoja odvečne delovne sile, nezaposlenosti in stigmatiziranosti. Opravljanje vloge uporabnika socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitev je tudi delo v senci, saj omogoča delo strokovnja- kov, hkrati pa s pasivizacijo in izločenostjo ust- varja pogoje dela v senci. Ali je prostovoljno delo potemtakem delo v senci? V marsičem je tako. Najizrazitejši so pri- meri, ko prostovoljci opravljajo dela, ki bi ji sicer morali opravljati uslužbenci, še zlasti, ko gre za preprosta, manj cenjena in rutinska dela (lepljenje znamk, obdelovanje anket). Takrat je jasno, da ustanova uporablja prostovoljce za zastonjsko de- lovno silo. Pa vendar lahko tudi ta dela presegajo to, kar bi upravičeno opisali kot izkoriščanje, če zagotavljajo kakšno inovacijo, če zagotavljajo kakšne storitve, ki so za uporabnika pomembne, pa jih služba ne more zagotoviti. Učna pomoč, ki jo opravljajo prostovoljci, ima veUko značilnosti dela v senci. Lahko bi jo opisali kot zastonj instruk- cije za tiste, ki si jih ne morejo plačati, kot oprav- ljanje dela, ki bi ga morala šola opraviti tudi sicer. Hkrati pa lahko rečemo, da je za učenca in nje- govo kariero zelo pomembno, da izdela razred, da ga ne izključijo iz šole, da se mu okrepi ugled med sošolci in učitelji ipd. Tudi to je v zadnji anahzi delo v senci, saj gre za pripravljanje na trg mezdnega dela, obenem pa lahko trdimo, da gre za boj proti izključevanju in stigmatizaciji, more- biti tudi za spremembe v sistemu vrednot šolskega sistema, ki bodo omogočale obstoj motečih učen- cev v sistemu, se pravi, za ustvarjanje nove, avten- tične vrednosti. Ugotavljamo lahko, da je pro- stovoljno velikokrat delo v senci in da ima pogosto veliko značilnosti dela v senci. Delu v senci se tudi drugače le težko izognemo, saj je po definiciji skorajda vse tisto, kar ni mezdno delo; je druga stran medalje, torej je prisotno v vsej kulturi in strukturi industrijskega kapitalizma. Lahko pa postavimo tezo, da prostovoljno delo ponuja pri- ložnosti, da v tem monolitnem tandemu nastanejo razpoke - priložnosti, da mu ubežimo. Ilič dvojcu mezdnega dela in dela v senci postavi nasproti vernakularno, samobitno delo. Se pravi, delo, ki ima zgolj in samo uporabno vrednost, izdelki in storitve, ki so namenjeni zgolj uporabi in nimajo menjalne vrednosti, na primer pridelki, ki jih kdo pridela samo za svojo uporabo in nimajo niti potencialne tržne vrednosti.'* To je mogoče le v avtarktičnih, zaprtih družbenih stru- kturah, značilnih za fevdalizem, in skorajda nemo- goče v pogojih globalnega kapitala. To je mogoče le v pogojih disidentstva od vladajočega načina proizvodnje in eksistence, le v situacijah, kjer je mogoč beg od prevlade kapitala, v srečanjih ljudi, kjer je pomen menjalne vrednosti pomanjšan na najmanjšo možno mero, v novih prostorih svo- bode (Negri, Guattari 1985). Prostovoljno delo, ki ni plačano, ki omogoča nekonvencionalne in nepredvidene izmenjave med ljudmi, ki ustvarja nove oblike odnosov in sožitja, ustvarja nekatere pogoje za take pobege. Vprašanje je torej, kako take pobege ustvarjati, kako omogočiti dogodke med ljudmi, ki uhajajo tiraniji mezdnega dela, kjer lahko ustvarijo vrednost, ki bo uporabna samo za njih in jim je mešetar ne bo prodal na trgu. Poleg dejavnosti, ki jih imenujemo dela (in včasih opravki), ljudje delamo še druge stvari. Nekatere od njih so vezane na našo fiziološko eksistenco - spanje, hranjenje ipd. (izjava K). Če odštejemo kulturno artikulacijo in tudi fiziologijo kot pogoj za reprodukcijo delovne sile, jih lahko imamo za dogodke, ki uhajajo matrici mezdnega dela in so izven področja dela v senci. V tem 309 VITO FLAKER smislu so za našo diskusijo pomembni dogodki, ki uhajajo kulturni in ekonomski artikulaciji (ko kdo zaspi na delovnem mestu ah na predavanju, ko kdo rigne ah prdne v družbi). Značilnost teh dogodkov je, da jih ne moremo imenovati delo ali dejanje, so zgolj nekaj, kar se zgodi in čemur se ne moremo izogniti. So nekaj neizogibnega in hkrati nehotnega. Pri tem nismo subjekt, ampak zgolj agens dogodka. Kar pa je še pomembneje, pretrgajo neko delo, vsaj za trenutek podrejo konvencionalno in delovno definicijo situacije. V njih se ukine delitev na subjekt in objekt. Ali lahko med te dogodke vštejemo tudi spolnost? Ali je spolnost prostovoljno delo? Spolnost gotovo lahko jemljemo tudi kot delo, v ekstremnih primerih tudi kot plačano (prosti- tucija) ah prisilno (posilstvo). Tudi zunaj komer- cialnega seksa ima lahko spolnost menjalno vred- nost, saj včasih spolna privlačnost temelji na kotizaciji partnerja v določenih družbenih krogih in je kot sredstvo reprodukcije in rekreacije tudi delo v senci. Tudi ko ne govorimo o otrocih kot produktu spolnosti, se spolnost artikulira kot proizvodnja, saj moramo doseči orgazem, zado- voljiti partnerja. Po drugi strani pa ravno pri seksu uhajamo vzorcem dela za druge. Spolnost je nam- reč delo, ki ga opravljamo hkrati zase in za dru- gega. Gibi, ki jih delamo, so hkrati nehotni in prostovoljni. Seks je stroj, ki deluje sam po sebi. Preseže dehtev na ti in jaz, a je hkrati skupnost, ki se definira sama in ni definirana transcendetno. S te strani gledano je lahko orgastični ciklus model ustvarjalnega in prostovoljnega dela (Southgate, Randall 1988). Pomembna človeška dejavnost, ki uhaja definiciji dela in ki je prostovoljna par excellence, je igra. Značilnost igre je, da ni instrumentalna, da je sama sebi namen, da zunaj sebe nima konkretnih in usodnih posledic (Caillois 1977), se pravi, da sama po sebi, zunaj okvirov industrije zabave in prostega časa nima svojega produkta, ki bi ji bil odtujljiv. Tako je osnovna vrednost, ki jo proizvaja, zgolj estetska, občutek, ki ga ima igralec ob igri; njen učinek je po definiciji vernakularen, velja samo za igro in ne zunaj nje. Prostovoljno delo ni definirano kot igra (je delo), namenjeno je učinku, ki bo ostal zunaj same dejavnosti. A artikulacije prostovoljnega dela, kot jih poznamo, pogosto dajejo velik poudarek na proces, na čustva, na odnose; usmerjene so v negovanje estetskega, na učinek srečanja z dru- gostjo. POKLIC NEPOKLICANEGA Prostovoljni sodelavci v socialnem delu in drugih dejavnostih se nujno vključujejo v obstoječo delitev dela in strukturo moči. V tem so lahko v senci strokovnjaka, njegovo vlogo pa lahko definiramo po Gramsciju kot funkcionarja kon- senza (Gramsci 1973; Gilh 1977; Basaglia 1981). Vloga strokovnjakov v socialnem delu in podob- nih strokah je, da zagotavljajo soglasje o obstoje- čem družbenem redu. To lahko delajo s konkret- no panoptično akcijo zajemanja problematičnih skupin prebivalstva ali z ideološkim pojasnje- vanjem in indoktrinacijo, zakaj so nekateri deli društva revni, izločeni itn. V obeh primerih zago- tavljajo, da družbeni red nemoteno deluje. V obeh primerih so tudi vmesni člen v družbeni piramidi odnosov in akomodirajo nezadovoljstvo tistih, ki so na dnu in imajo manj sredstev in moči. S tem omogočajo, da družbene elite nimajo konkret- nega opravka s tistim, na račun bede katerih akumuhrajo moč in bogastvo. Strokovnjaki so pufer in pokrov nezadovoljstva deprivilegiranih. Pri tem je stvar njihove zgodovinske odločitve, na katero stran se postavijo. Če naj ostanejo stro- kovnjaki, se ne bodo mogh nikoh povsem odpo- vedati poslanstvu, ki jim ga namenjajo nadrejeni sloji, lahko pa svoj položaj uporabijo zato, da del podeljene moči prenesejo na uporabnike in po- stane vsaj mediator med elitami in zatiranimi in zagovornik slednjih. Na ta način iz skrbnika po- stanejo mediator v dialogu o njihovem statusu. Prostovoljni sodelavci so na dimenziji družbe- ne moči med strokovnjaki in uporabniki. Bližje uporabnikom, a vendar nad njimi. Vendar prosto- voljno delo ne le, da je po družbeni moči za stopnjo nižje od profesionalnega, temveč ima tudi svojo drugo funkcijo. Kot tretja stranka v procesu lahko razširi linijo nadrejenosti v trikotnik dia- loga. Prostovoljno delo se ne razlikuje od strokov- nega samo po stopnji družbene moči, temveč je tudi kvalitativno drugačno. Na temelju prostovolj- nosti lahko prostovoljci ustvarijo svoje lastno, drugačno poslanstvo. Prostovoljno delo ima moč večje fleksibilnosti, ni obremenjeno s poklicno vlogo in pravih ustanove, ker ji ne pripada; lahko gleda na svoje delo naivno, lahko se posveti enemu človeku in črpa iz dejstva, da je druženje s konkretnim človekom ali skupino enkratna zadeva, ki se tudi konča in ni, kakor je za stro- kovnjaka, neskončno menjavanje podobnih pri- merov. Ponavadi prostovoljce odlikuje tudi večja 310 PROSTOVOLJNO DELO: DELO ZA DRUGE IN ZASE socialna bližina. To jim omogoči perspektivo, s katero bolje razumejo uporabnikov položaj. V pogojih bližine, nepredvidljivosti in vsakdanjosti so mogoča nenavadna in intenzivna srečanja. V SENCI DRUGEGA Če smo torej skleniH, da je prostovoljno marsikdaj delo v senci, da pa lahko temu v določenih dogodkih in momentih uide, saj mu to dovoljuje po eni strani neplačana narava njegovega dela, po drugi pa drugačna umeščenost v strukture družbene moči, se moramo vprašati, katere so tiste uporabne vrednosti, ki jih lahko prostovoljno delo ustvarja zase in samo zase. Najprej moramo ugotoviti, da je pogoj za ustvarjanje dela v senci družbena segregacija ah apartheid. Moč kapitala je ravno v tem, da od dela prebivalstva izsih, da dela zastonj; to stori tako, da en del loči od dru- gega in ga diskvalificira, naredi drugačnega in tujega. V senci tega dejanja je prostovoljno delo način, kako to vsaj deloma preseči. Če so strokov- no delo in druge dejavnosti, namenjene ljudem z one strani, v načelu namenjeni kontroli in temu, da jih obdržijo tam, kjer so, od prostovoljnega dela ne pričakujemo, da bo to odpravilo, radikal- no zasukalo in prekucnilo odnose in jih bistveno spremenilo. Tisto, kar je priložnost prostovolj- nega dela znotraj matrice mezdnega dela, je, da proizvaja trenutke in momente, ko so mogoča neposredna srečanja med ljudmi, in ta niso po- sredovana z vlogami, ki jih upravlja njihova menjalna vrednost. V takih trenutkih so mogoča realna srečanja med ljudmi, ki so bili poprej oz- načeni kot drugačni. Vsaj v nekateri trenutkih obstaja namreč možnost soočanja z drugostjo (norostjo, smrtjo, invaUdnostjo, kriminalom, nemočjo). Ti dogodki so podobni temu, kar bi lahko imenovali nehotna soUdarnost. Če kdo pade in ga v skoku ujamemo, nismo pomishli, za koga to delamo in kaj bomo s tem pridobili; naše dejanje je bilo nehotno, nepremišljeno, spontano. V odsotnosti virtualnih družbenih vlog je tudi realno in dejansko. OPOMBE ' Iz teh besed bi lahko celo sklepaH, da pomeni pot ah vsaj smerokaz, ki vodi iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode (Dokler 1984). ^ Nekoč, po pogovoru o tem, je študentka izvedla poskus in na oglasno desko napisala: »Instrukcije iz angleščine nudim zastoj.« Poklicalo ni veliko ljudi, dva ali trije. Hoteh so vedeti, kakšne »instrukcije« ponuja. ^ N.B.: V nekaterih okoljih, kjer so mezde nizke, npr. v nerazvitem svetu, med vojno na Hrvaškem in v Bosni, v deželah v tranziciji, so lahko nagrade, ki jih ljudje dobijo za svoje prostovoljno delo, bistveno večje od njihove plače v redni službi. * Moderni rejec živine sicer lahko poje svojo kravo, vendar mora to ceno odšteti od zaslužka na trgu govedine. Poje jo zato, ker je cenejša od tiste, ki bi jo kupil na trgu. 311- VITO FLAKER 312 LITERATURA Basaglia, ¥. {\98\), Negacija institucije. Vidici (Beograd), 5. BvLMER, M. {\9S7), Social Basis of Community Care. London: Allen and Vnwin. Dokler, J. (1984), Solidarnost in nepoklicno prostovoljno delo. V: Mesec, B. (ur.) Prostovoljno delo na področju prostovoljnih dejavnosti, Ljubljana: DDU Univerzum (37-39). Duby, G. (1985), Trije redi ali imaginarij fevdalizma. Ljubljana: Studia humanitatis. Flaker, V. (1996), Rojstvo totalne ustanove in racionalizacija dobrodelnosti v dobi razuma. Socialno delo, 35, 3: 185-196. v Flaker, V., Pavlović, Z. (1985), MDA med/cnzo in pmpe/ciivo. Ljubljana: RK ZSMS. GiLLi, G. a. (1977), Kako se istražuje. Zagreb: Školska knjiga. Gramši, a. (1973), Problemi revolucije. Beograd: BIGZ. Guattari, F., Negri, T. (1985), Les noveaux espaces de liberté. Paris: Éd. Dominique Bedou. Ilič, I. (1985), Pravo na zajedništvo. Beograd: Rad. Iones, C. (1989), The Charitable Imperative. London: Routledge. Kajoa, R. (1977), Igre i ljudi. Beograd: Nolit. Kos, a. (1984), Organizacija in oblike prostovoljnega dela z ljudmi. V: Mesec, B. (ur.), Prostovoljno delo na področju družbenih dejavnosti. Ljubljana: DDU Univerzum (109-118). Randall, R., Southgate, J. (1988) Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD. Stritih, B., Kos, a. (1978), Nepoklicno in prostovoljno delo pri varstvu duševnega zdravja. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. Supek, R. (1963), Omladina na putu bratstva: Psihosocioloigja radne akcije. Beograd: Mladost. Šelih a., Matelič, L, Čačinovič Vogrinčič, G., Stritih, B. (1969), Možnosti za uvedbo prostovoljnih sodelavcev v socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialno delo (raziskovalno poročilo).