Josip Lapajne: Tudi težka zadeva Pred menoj leži stari avstrijski zakon s proslulim § 55., — dolgotrajna borba za kruh, — na površju kopice stanovsko borbenega papirja žare »Dejanja govore!« z vso poniževalnostjo naše preteklosti, poleg njih me bodejo v oči Cankarjevi »Hlapci« kot krona ponižanega življenja. Z nekakim zadovoljstvom prebiram spise o združitvi vsega jugoslovenskega učiteljstva v enotno organizacijo. Misli mi uhajajo nazaj na dneve naših naporov, ko se nam je posrečila ustanovitev UJU. Zatemneva mi lice, ko razmišljam o dnevih strašnega partijskega življenja, ki je ogrožalo moralo učiteljstva in z njim vred njegovo vzgojno torišče. Na vrhu mojega stanovskega arhiva blesti deklaracija v vsej svoji sočnosti. Listam po spisih o stanovskem premirju, vse tja do popolnega preokreta v državnem življenju in v današnji dan. V zboru opazujem tovariše, zrasle preko dncva, med njimi one, presajene izpod druge klime, v družbi ljudi, ki se srečavamo tretje, da, že četrto desetletje. Val časa pretresa duhove v skrbi za tvorbo dediščine, lastnih naporov. A čemu? Se li majejo njeni temelji? Mislim, da ne! Če je bilo mogoče vzdrževati ravnovesje, ko smo si staii bok ob boku pristaši najekstremnejših političnih nazorov, upamo. da smo kos tudi toku dneva, čistega idealizma. Država, zakon, stan, organizacija in politika, pojmi, ki naj bi jih spravili v sklad, oziroma poenotili, to je vprašanje dneva. Država je tvorba, ki nas veže v celoto z notranjimi in vnanjimi stremljenji. Je to sila, ki naj bo zdrava, enotna, prežeta z istimi ideali, istimi stremljenji. Tako bo jaka in se bo jačala izven svojega obsega. V pravcu takih nazorov je delovalo učiteljstvo vse desetletje. Da nam v našem delovanju ni bil cilj le košček kruha, nam priča naše nesebično delo, borba za preosnovo šolstva, zboljšanje zakona, podvng ljudske prosvete, uspehi dela pri lajšanju trpljeja našega naroda izven državnih mej. Zakon je pravilnik, ki ureja notranje življenje državljanov. Je sicer lahko trd in neizprosen, vendar nam mora biti svet. Zavedamo se pa, da desetletne politične borbe v zakonodaji niso uspele, ker so strankam prednjačili zasebni in celo osebni smotri. Kot stan smo učitelji izvrševalci zakona v mejah splošne zakonodaje, vezani na predpise uradniškega zakona in naredb. Naše notranje čuvstvovanje pa nam je merilo pri iZvrševanju dolžnosti, ki nam jih nalaga pravilno pojmovanje o državi in narodu. Uspehe svojega dela je vsakdo upravičen braniti. Komur je dano, stori to z ljubeznijo, kakor je z ljubeznijo gradil, če pa je ogrožen med svojim ustvarjanjem, je upravičen, da ga brani kot mati svoj zarod. Ker pa se sila posameznika v milijonski družbi porazgubi. iščemo opore v organizaciji. Ta naj ima dvojno nalogo: s sveti pod- pirati državno upravo pri zakonodaji, — učiteljska zlasti pri prosvctni — in skrbeti za splošne dobrine državljanov, predvsem za člane lastnega stanu. V svrho dosege teh smotrov smo, hočeš nočeš, navezani na one, ki jim je poverjena zakonodaja — in to je politika, ki bi se pa tudi sama morala zavedati, da mora njeno delo bazirati na trdni podlagi. Organizacija, kakršnaje JLJU, je najboljši porok zakonodajalcem, da njeni sklcpi ustrezajo interesom države, ker so to premišljeni produkti delovanja celokupnega učiteljstva, ki iz najširšega javnega življen'a črpa svoje mišljenje in izkušnie, izkristalhirane po tehtnih preudarkih. Kakor pa lokalne polit:ke v:čkrat ne moremo spraviti v sklad s smotri obče p«^tike m je*~ne z njo identificirati, tako tudi osebnega mišljenja posameznega učitelja ne moremo označiti kot voljo celote — organizacije, ne po njem presojati volje celokupncga učiteljstva. Državna politika je strnila v celoto stranke, ki v svojem najširšem delokrogu niso bile kulturnobojnega značaja. Njen namen je, zdraviti notranje politične bolezni in zgraditi s tretjim delom močno domovino. K delu je bil pozvan ves narod. Nesoglasja so nastala deloma iz verskih ozirov, deloma pa jih povzročajo stara partizanska načela. Naravno je, da se mnogo učiteljstva le iz tankovestnosti vzdržuje javnega delovanja, prepričani pa smo, saj ga vendar dobro poznamo, da jc v nacionalnem oziru prav tako neoporečno, kakor oni, ki so izraziti politični delavci. Delo slchernega učitelja je podvrženo stalni kontroli. Na cni strani oni od otrokovih staršev in vsega prebivalstva, na drugi pa od uradnih organov, ki imajo poln vpogled v njegovo notranje delo. Iz ust otroka, iz pismenih izdelkov učencev odseva učiteljeva duša, ono pravo merilo, ki ga ni podcenjevati. Mnogo. prav mnogo uciteljstva posveča svoje delo le poklicu. ker mu večkrat niso dane prilike, da bi z uspešnostjo zastavilo lopato v ledino, ki bi ga razočarala že pri prvem zamahu. So pa lokalne razmere večkrat tudi take, da bi politično udejstvovanje ubilo njega samega in z njim njegove ideje in ogrožalo celo vzvišene naloge, ki jih izvršuje v učilnici. Kdor je kdaj užival podeželski kruh, bo trezno preudaril, preden bo spustil bič na pleča idealista — Kačurja. Mi, ki smo od nekdaj preko vseh ovir delovali v javnosti, delovali v pravcu, ki nam zanj ni bilo treba kažipotov, ne želimo, da se za nami vstvarjajo nova »Dejanja govore!«. Ni nam Ijubo, da bi nam pisali novih »Hlapcev« in ne želimo svetilnikov, ki jih ne razsvetljuje žar naših duš. Učiteljstvu samemu bi pa bilo priporočati, da se posebno v javnosti izogiblje vsakteremu delovanju, ki bi kakorkoli rušilo ple- menito delo na ozdravljenju političnih razmer, ki so ogrožale temelje države. Gradimo, ne razdirajmo! Načelo pravega edinstva smo prvi uvedli in zasejali mi sami s svojo organizacijo in deklaracijo, načelo edinstva naroda nam jc geslo v učilnici, zvezda vodnica nam bodi \ javnosti, ne samo v besedi, temveč tudi v dejanju. V pravcu edinstva se krepimo v organizaciji do soglasja, ki naj vede do težko preizkušene sloge jugoslovenskega naroda. Kdor je dobre volje, nas bo razumel, razumel naša načela in stremljenja, tako v organizačnem, kakor v javnem življenju.