C VETN I K slovenske slovesnosti« Berilo za više gimnazije in realke. Sestavil Anton Janežič, c. k. profesor na viši realki v Celovcu. J-77 Tretji, poprarljeni natis. ' '"It. 3 V Celovca 1870. Založil E. Liegel, knjigar. 106732 duas; . Il£ (i.Ž.t J i ■ ' * j 3II Jnvent. št. Si^.itJtur^ PREDGOVOR. Pričujoča slovenska anthologija, „Cvetnik slovenske slovesnosti" imenovana, obsega v skrbnem izboru in v lehko pregledni sestavi bogato nabiro zabavno-podučnih izdelkov na polji domače književnosti v vezani in nevezani besedi in je namenjena v dušno zabavo vsem prijateljem lepoznanskega berila, sosebno pa odrasli slovenski mladini v viših učilnicah. Vodilo pri razredbi gradiva so mi bila enaka dela v drugih jezikih in sosebno veleve učnega načrta za avstrijanske gimnazije in realke, kteri zahteva, da se mladina v viših razredih po prikladnem berilu seznani z najboljšim književnim delom domačih pisateljev. Lepota vnanje oblike v soglasji z mikavnim, um in srce blaživnim zapopadkom mi je bila pri izbiri vedno pred očmi; ker pa je oblika še v mnogem domačem spisu močno omahljiva in nedosledna, vravnal sem besedo, kjer in kolikor mi je bilo to mogoče, po tirjavah sedanje, najbolj navadne slovenske pisave. Ker je knjiga sosebno šoli namenjena, bila je sem ter tje tudi kaka prenaredba v besedah ali okrajšava neogibno potrebna. Ne dvomim, da mi pritrdi v tem oziru vsak umni odgojitelj; v svesti pa sem si tudi, da mi to ne bode v zamero pri nobenem pisatelji. Da se slovenska mladina tudi s teorijo pesmarstva nekoliko seznani, dodal sem v n Vbodu" kratek poduk v najnavadniših pesniških izdelkih. Tako opravljen naj roma „Cvetdik slovenske slovesnosti" med slovenski svet, da ogreva mladini serce za milo domovino in sladko mate. rino besedo ! K tretjemu natisu. Da se je spravila pričujoči izdavi poezija in proza v lepše razmerje, treba je bilo sem ter tje nekaj pesniškega blaga izpustiti, da sem mogel dramatični in sploh prozaični del nekaj razmnožiti. Nadjam se, da sem ustregel s temi premembami gg. učiteljem in učencem. A. J. 4 ■ ■ - ■ 4V - r > ^ 55V v ■ * O slovesnosti sploh. §. 1. Slovesnost, književnost ali literatura je skupina duševnih izdelkov v besedi in knjigi. Slovesnost je leposlovna (pesniška), po kteri se razodeva dobro, pravo in lepo v prijetni obliki in z mično besedo, ali znanstvena (učena), kteri so predmet razna znanstva. Leposlovni izdelki so : pesmi, pravljice, pripovedke itd.; znanstveni: sestavki naravopisni, zgodovinski itd. §. 2. Leposlovna slovesnost, pesništvo ali poezija se šteje k lepim umetnijam iu se loči, z ozirom na njen izvor, v ndrodno, ki je naravnost izmed prostega naroda kali pognala, in v iimetno,ki obsega izdelke posameznih izobraženih pisateljev. Glavni namen pesništvu je dušna zabava. Beseda v pesniških izdelkih je bogata z raznim lepotičjem in večidel umetno v vezi djana; zato se zove pesniški jezik tudi vezani govor. 0 lepotičji pesniškega jezika. §. 3. Lepa jedrovita beseda in lična vnanja oblika je pesmi neogibna potreba. Lepoto govora in ličnost vnanje oblike pospešujejo in vekšajo sosebno prilike (trope) in podobe (figure). Prilike, pripodobe ali prenosi so tisti pravim, lastnim podobni (sliČni) izrazi, ki naznanjajo stvari, lastnosti in djanja bolj um-Ijivo, ko tem pristojne besede. Prilike imajo svoj izvor v sličnosti (podobnosti) ali različnosti posameznih obrazov ali pojmov. Podobe ali figure so pa tisti izrazi, ki se ločijo od pravih, lastnih samo po nenavadni razvrstitvi govornih delov. A. Prilike. §. 4. Metafora ali prenosba je prilika, ki je navstala po za-menjavi raznih, pa med seboj podobnih (sličnih) obrazov ali pojmov; vsaka metafora je torej prav za prav prispodoba, v kteri seje izpustila prispodobna beseda. Najlepše so one metafore, ktere prisojajo neživočim rečžm lastnosti in djanja živoeih stvari ; takim metaforam pravimo sploh poosebitve (personifikacije, prosopopeje). Raba metafor je kaj mnogovrstna in pesmi posebna lepšava; po njih se daje pesniškemu slogu potrebna živahnost, jasnost in krasota. Predmetje so si podobni v stvareh, lastnostih ali djanjih; torej bo metafore: a) samostalne n. pr. Cvet življenja (— mladost); ogenj besede (= sila, moč); pamet je svetilo človeškega uma. b) pridevne, n. pr. srebeYni (— ko srebro beli) las; trnjev (= težaven) pot• s o In S ne (= obsijane) višave; zlati (— srečni) vek. c) g 1 a g o 1 s k e, n. pr. Veter b r i j e (= ostro piše); zemlja rodi (— prinaša sad); jezero divjd divje razgraja); valovi se t ep 6 (kopičijo drug nad drugim). x Metafora, obširniše razpredena, imenuje so alegorija. §. 5. BPNflhlHJIl- ali preimemba navstaja po zamenjavi pojmov ali razumkov, ki so med seboj v naravni zvezi. Najnavadniše se jemlje: a) učinek namesto vzroka ali vzrok namesto učinka, n. pr. Oblaki rosi nebeški blag o dar (= dež); kopita teptajo delo (= sad) kmečkih rok; prebiram Homerja (= Komer jeva dela). b) posestnik namesto posestva, lastnik namesto lastovine ali vodja namesto krdela, ki je vodi, n. pr. R a dečki (— armada, kteri je bil vodja) je zmogel na Laškem; sosed (sosedov dom) je pogorel, c) tvarina ali orodje namesto izdelka aH nasprotno, n. pr. Votlo v turnu klenka bron (= zvon iz brona); lir a (pesem) se glasi najrajše v samoti; zlato (— zlati denar) rado pravico prevpije. d) znamenje namesto zaznamnjevane stvari ali lastnost namesto stvari, ki se po njej odlikuje, na pr. Križ (— vera) zmaguje; lakomnost (- lakomni človek) se sama tepe. e) kraj ali čas namesto stvari v kraju ali času in nasprotno, n. pr. Moj čas (= moji vrstniki) leži pod zemljo; marljiv učenec ne mudi šole (— poduka v šoli); zaupno se obrni k nebesom (k. Bogu v nebesih). §. 6. Sinekdoha ali p o v z e m b a se zove prilika, ki je navstala po zamenjavi raznoobsežnik pojmov, t. j. večih z manjšimi, viših z nižimi in nasprotno. Jemlje se : a) del namesto celote ali celota namesto dela, n. pr. V potu obraza si služi svoj kruh (= živež) ; m o rj e (— morski valovi) pluska ob bregove. b) vrsta ali pleme namesto rodu, ali rod namesto vrste ali plemena n. pr. Z mečem (= orožjem) v rocif s pomladi trava (= vse rastline) zeleni; ptice pod nebom (= prosto živoče ptice). c) ednina namesto množine, posamezno namesto splošnega, določno število namesto nedoločnega ali nasprotno, n. pr. Lastovica (— lasta-vice) žvrgoli; pes (= psi) je človeku zvest prijatelj. Kdo more prešteti mirijade (neštevilne) zvezd na nebu? §. 7. Ironija je prilika, ktere pravi pomen je v nasprotji s tem, kar beseda na videz oznanja. Jako zbadljivi ironiji pravimo sarkazem (poroga), n. pr. Sramuj se starih, lepih nrav očetnih ! Le pojdi in prodaj svobodno dušo, v dar jemlji dobra, bodi knezom hlapec, ker nečeš biti lastni gospodar. Le-sem se Šteje tudi lit o te s, ki na videz pomanjšuje, kar reSi hoče, in eufemija, po ktfiri se kaj z rahlejo, prijaznišo besedo razodeva, n. pr. To ni bilo posebno lepo djanje (—to je bilo sramotno djanje). §. 8. Hlperbola je prilika, ktera stvari, lastnosti in djanja čez nemero poveličuje ali zmanjšuje, in je torej preveličevavna ali prezmanjševavna, n. pr. Trpim kakor kamen na poti (= zel6 trpim). Desnica, če vdari, razruši ko tresk. V prah spremenimo vražno pošast. B. Podobe. §, 9. Oplsofarni prilog (epitheton ornans) se imenuje pridevnik, ki se veže samostalniku, da njegov obseg bolj živo opiše in ga v prav mikavnem obrazu bralcu predoČi. V poeziji je njegova raba kaj priljubljena, n. pr. Iz Črnega lesovja gleda skala, in na skalo stopi silni Zaboj. Iz vseh krajev bridko Žalost prejme. Teče skozi les, les ši r opus ti. §. 10. Raba sedanjega časa namesto preteklega ali prihodnjega, ki nam kaže reči in dogodbe ravno preteklih in prihodnjih časov, kakor bi se nam v sedanjosti pred očmi vršile, n. pr. Nastane šum in trkanje po gradu, na uho bijejo nam mnoga kladva; menili smo, da so rešitelji. Up miga nam, življenja sladka Želja prebuja vnovič se z močjd neskončno, zdaj vrata se udpro . . . §. 11. BreiTezje (asyndeton) t, j. pomanjkanje veznikov in mnogoreije (poiisyndeton) t. j. preobilnost veznikov v stavku, n. pr. Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal. Tje kliče in miže in vabi srci. §. 12. Ponavljate? ali opetovanje besed v začetku (anaphora), v sredi (epizeuxis) ali na koncu stavkov (epipbora); večkrat se ponavljajo tudi celi stavki, da se bralČeva pozornost na nje obrne, n. pr. Kdo po cvetji kaže pot bueeli ? Kdo postrvi da plavute bistre ? Stoji, stoji silna skala, silen grad. Oj sveti, sveti beli dan! §. 13. Vprašanje, ki je stavi pisatelj, nepričakovaje odgovora, bralcu ali poslušavcu, da bi toliko bolj obudil njegovo pozornost, n. pr. Kdo je trate, gaje ozelenil ? Kdo je stvaril jezera, potoke 9 Včasi stoji za vprašanjem tudi odgovor, n. pr. Kdo dela iz človeka Človeka? Kdo drugi ko krščanska izreja! §. 14. Zaiir, s kterim se obrača pisatelj do bralca ali zaziva viša bitja, pa tudi neživoče reči, in Tsklik, kteri mu rabi v posebno živih občutkih, pri prošnji, prisegah itd., n. pr. Zvonovi zvonite, na delo budite! O močna vez na dom človeka veže ! O lep nebeški dar je luč očesna ! §. )5. Iipustek (elipsa), kedar se kaj zamolči, kar se samo ob sebi razume, na pr. Srečen, kdor drugih skušnjo na se oberne. §. 16. Primera, ktera kaže na« podobnost glavnega predmeta z drugim in iigled, ki pojasnuje kako trditev s posameznim primerljejem, sosebno iz zgodovine, n. pr. Kakor trava so dnevi človeka, cvete kakor roža na polji. On je bogat kakor Kres. - §. 17. Slopnjater, kedar se misli tako vrst6, da je vsaka naslednja bolj krepka od sprednje, n. pr. Lenoba je mati siromaštva, tatvine, samomora. §. 18. Popravek je podoba, s ktero nekaj dostavljamo ali dopolnjujemo, kedar mislimo, da nismo vsega dostojno povedali, n. pr. Lenuh je nekoristen — kaj pravim nekoristen ! — on je škodljiv ud človeške družbe. §. 19. Preskok je podoba, ktera nam rabi, kedar se vedemo, kakor bi hoteli nekaj zamolčati, pa je vendar povemo, in premolk, kedar v govoru na enkrat premolknemo in nekaj nepričakovanega povemo, n. pr. Ne razkladam vam trpljenja, ki smo je prebili itd. Zdaj delo je edino — -potrpljenje, molk. §. 20. Prividek, kedar se nam v duhu kažejo pretekle ali prihodnje dogodbe, kakor bi se v sedanjosti vršile, n. pr. Z močjč pritiska novo k nam in staro, Častitljivo umira, drugi časi nastopajo, drug rod živi na zemlji. §. 21. Opis ali peri fraza, kedar opišemo predmet ali dogodek po njegovih delih ali znamenjih, reč samo pa zamolčimo, n. pr. Dežela ljuba {domovina), kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš ? Tjekaj gori se ezrimo, kjer svetov ne zmeri oko (k nebesom). §. 22. Nasprotje ali o po s ta vek je zveza v resnici ali samo na videz nasprotnih pojmov, n. pr. Ne sklepamo zaveze nov e, zvezo očakov svojih starodavno le ponavljamo. Crviča v prahu in soma na morji je vstvarila ta ista roka Gospodova. Grenko veselje, sladka miloba. §. 23. Nadrobna razkladba nam služi, kedar dopovedujemo vse stopinje ali prikazni kakega dogodka, kakor bi se prav sedaj vršil, n. pr. Glejte ga, kako se mu svetijo oči, čelo mu je nabrano v temne gube, ustni se mu tresete, zdaj se zaslišijo pretrgani glasi, na pol izgovorjene besede, zdaj za&kriplje z zobmi itd. §. 24. V obhoji in v znanstvenih spisih nam služi nevezana beseda ali proza, ktera mora biti pred vsem drugim pravilna, jedrovita in jasna ; prvo pravilo pesniškemu jeziku pa je lepota, ki se razodeva sosebno v soglasji zapopadka z obliko. Pesniškemu jeziku prijetno obliko ubrati, uči stihoslovje t. j. nauk o stihih ali verzih, ktero uči merjenje zlogov, njih vezavo v stopice itd. §. 25. Merjenje zlogor. V slovenščini se merijo zlogi po n&glasu ali povdarku. Brezndglasni zlogi so kratki, naglašeni dolgi. Kratkim zlogom se daje znamenje u, dolgim —, n. pr. nedolžnost, potop, morje. Zlogom, ki je rabimo zdaj kratke, zdaj dolge, služi znamenje ali u, n. p. me, je. Enakomerna spreminjava kratkik in dolgih zlogov se zove pevska mera. 0 stihih ali verzih. Ttod. §. 26. Stopice. Stopiee so deli, v ktere razpadajo posamezni verzi, in so dvo-, tro- ali čveterozložne. Najnavadniše so : a) dvozložne : 1) trohejska . 2) jambijska . 3) spondejska . b) trozložne: 4) daktilska . 5) anapeška . 6) kretiška. . 7) amfibrahiška c) čveterozložna : 8) korijambijska -u, na primer iz- šla va. potop, moj Bog. / . rožica nepokoj. bistroglav. recimo. ustanovi. §. 27. Stihi ali rerii. Stihi so po pevski meri limetno ubrane vrstice; po številu stopic so stihi dvo-, tro-, evetero- ali peterostopni ; pa se jih nahaja tudi večstopnih. Najnavadniši stihi ali verzi so v slovenščini : 1) trohejski, v kterih razodevamo najrajše mirna in resnobna čutila. Slovanskim narodnim pesmam so trohejski verzi najbolj po godu; 2) jambijski, ki so sosebno prikladni za krepke in strastne počutke • 3) daktilski, ki so sploh veselega, v zvezi s spondeji in tro-heji pa slovesnega značaja. Daktilskih verzov je najvažnejši šestomžr (hexameter), to je tisti šesterostopni stih, kterega šesta stopica je veduo spondej ali trohej, peta vselej daktil, štiri prve pa daktili ali namesto njih troheji in spondeji. Včasi je šestomeru v družbi petomžr (pentameter), ki se loči od šestomera samo v tem, da je njegova tretja in šesta stopica eno-zložna, in mimo pete tudi četrta vedno daktilska. Zveza petomera s šestomerom se zove elegijski ve rs ali distihon. Kratki zlog pred dolžino v prvi stopici se imenuje ndstop; enako se sklepa slovenski verz rad z nenaglašenim zlogom n. pr. Na\tora jesen\i — pre\trudna zaspi itd. Omeniti je treba na tem mestu tudi odmor (oddihljej, caesura), ki je navadno med drugo in tretjo stopico, kjer se bralec nekaj oddahne in z glasom premolkne, in pa povzetje samoglasnikov, ko se včasi dva samoglasnika, na koncu ene in od kraja druge besede, v dvo- glasnik povzemeta, n. pr. V rumeno solnce ozira se solnčnica. §. 28. Rima ali vjema je sklad ali soglasje eno , dvo- ali več-zložnih besed, od koreninskega samoglasnika naprej, na koncu vrstic. Včasi se nabaja rima tudi sredi vrstic. Enozložna rima ali vjema se zove čvrsta ali moška, dvozložna mehka ali ženska, trizložna pa tekoča. Po vrsti, v kteri se soglasno ubrane vrstice prebirajo, so rime: 1) zaporedne, ako se vrstč soglasne vrstice druga za drugo (obrazec : aabbcc . . .). 2) prestopne, Če se vjema prva s tretjo, druga s četrto vrstico (obrazec: abab . . .). 3) objem ne, ako prva s Četrto zaporedno ubrani vrstici objema (obrazec: abba . . .). 4) zapletene, če prehaja soglasje iz enega vrstičnega oddelka v drugi (obrazec : aba, bcb, cdc . . .). Južnim literaturam rabi večkrat namesto rime asonanica, t. j. ponavljajo se ti isti samoglasniki sredi besed (glej Cegnarjevo pesem BDanici" Št. 34); severnim pa aliteracija, v kteri se ponavljajo ti isti soglasniki v začetku besed (glej Hicingerjevo pesem „Novo in staro" Št. 48). Namesto posameznih glasov ponavlja slovenščina rajše cele besede in vrstice, kakor je razvidno iz slovanskih ndrodnih pesem. §. 29. Kitice. Kitice, sloke ali strofe so iz dveh, štirih ali več verzov v celoto ubrani pesniški odstavki, ki se v tej isti sestavi večkrat ponavljajo. Kitice ali strofe razpadajo v domače, kakor je sploh kažejo domaČe pesmi, in v p tuje, ki se jih je navzela slovenščina iz starih klasiŠkih ali iz novejših evropskih in drugih literatur. Domače kitice imajo ndvadno po štiri, šest ali osem vrstic j včasi jih je v kitici samo po dvoje, včasi pa cel<5 po deset ali več vrstic. Iz klasiških jezikov so posnete sledeče, v odah ndvadne sloke : 1) safina, z obrazcem : - u - u -Ou - u - u - u - u - u U - u - u - u - u - u u - u - o - u u -u asklepijadskaz obrazcem: - u - u u - v u -1J - v - o u - u u - u - u - u u - u - y v - u u 3) a 1 k e j s k a z obrazcem u -v -u - u -u -u - u - u u - u - c; u - u- u - u u u u u -UU-UU-V-U Iz novejših evropskih ali jutrovih jezikov go doslej v slovenščini sem ter tje navadne : 1) Terci na, ki šteje po troje peterostopnih jambijskih verzov z zapletenim soglasjem , kakor kaže obrazec : aba, bcb, cdc . . ; samo poslednja tercina ima štiri verstice s soglasjem : xyxy. 2) Stan ca (otava rime), ki ima po osem peterostopnih jatnbij-skih verzov s soglasjem: abababcc. — Ta kitica je priljubljena sosebno v večih epiških poezijah (epopejah). 3) Decima, ki je zložena iz desetih čveterostopnih trohejskih vrstic s soglasjem: abbaaccdcd. V decimah so zložene vse glose. 4) Ni b e 1 u ngo v a, ki šteje štiri šesterostopne jambijske verze z enim nadštevilnim kratkim zlogom za tretjo stopico (glej Cegnarjev prevod ,,Pevčeva kletev1'). 0 pesniških izdelkih. §. 30. SnoT ali predmet dohaja pesniku iz človeške notranjosti (lirika), iz vnanjega sveta (epika), ali iz zveze vna-njega sveta s človeško notranjostjo (dramatika); lirika, epika in dramatika so torej podstavne vrsti vsega pesništva. Nekterim liriškim in epiškim izdelkom je glavni namen poduk (didaktika); zatorej bode v tej knjigi govorjenje o liriki, didaktiki, epiki in dramatiki v vezani in novezani besedi. A. Lirika. §. 31. Liriško, subjektivno ali pevno pesništvo, zrcalo notranjega življenja pesnikovega, je mnogovrstno, kakor so mnogovrstni predmetje, ki utegnejo pesniku srce ganiti in ga v pesem vneti, in kakor je različna stopinja pesniške navdušenosti. Ime so dobile liriške poezije od lire, s kterim orodjem so starodavni Grki petje spremljali; mi pa je imenujemo tudi pevne, ker so večidel za petje pripravne. Najnavadniše liriške poezije so sledeče : §. 32. Pesem je vsaka pesniška cvetica, ki razodeva v blagoglasni besedi in v priprosti obliki, da je za petje pripravna, naravne počutke človeškega srca. Vse v pesmi bodi naravno, nježno iu olikano, da bralcu in poslušavcu srce ogreje; zato je pesmi rima ali soglasje neogibna potreba. Najbolj po godu so pesmam tri — štiristopne vrstice, ki se v soglasji lepo prebirajo. Po obsežku se ločijo pesmi v svete in posvetne. Predmet posvetnih pesem so razne prikazni in zadeve življenja: veselje in žalost, narava, domovina, prijateljstvo itd.; zapopadek svetih pesem so pa čutila, ki je rodi človekova odvisnost od njegovega stvarnika v nebesih. Tiste pobožne pesmi, ki je sosebno po cerkvah pojo, slov6 cerkvene pesmi, Z ozirom na skladavca razpadajo v pesmi n Ar o dne, to je pesmi, ki je poje priprosti nirod od roda do roda in o kterib se ne v6, kdo je je zložil, in v iimetne, ki so je zložili posamezni izobraženi pesniki. — Ndrodna poezija je verno zrcalo narodovega življenja in tako rekoč cvet njegovih misli in čutov. §. 33. Elegija ali žalostinka slove liriška pesem, v kteri pesnik z mirno dušo razodeva svoja liritka čutila nad nestanovitnostjo iu goljufivostjo vseb posvetnih rcčf. Zarad njenega mirnega značaja so elegiji sosebno trohejski verzi po godu, pa tudi jambijskih in daktilskih ne zametuje. §. 34. Kantata ali popevka je pesem, na več odstavkov razdeljena, ki v dramatiški obliki vzvišene občutke in misli o Bogu, o naravi, o življenji itd. pri raznih svečanostih v posamnih ali združenih glasovih razodeva. V vsaki popevki ločimo spev (dvospev , trospev, čveterospev itd.), recitativ pripovednega, opisovavnega ali premišlje-vavnega obsežka in zbor (kor), v kterem se družijo vsi glasovi. Popevke so po obsegu posvetne ali pobožne; poslednje imenujemo tudi oratorije. §. 35. Oda (grški w5rj t. j. pesem) slove tista liriška pesem , ktera z najvišim navdušenjem in svetim ognjem visoke misli in čute s pesniško vnetimi besedami razodeva. Bog, človeštvo in natora so odam najvrednejši predmetje. Beseda v odi je živa, žarovita, vzvišena in polna pesniških skokov: oda je tako rekoč cvet navdihnjene človeške domišljije. Ode pobožnega zapopadka se zovejo himne, med kterimi je najbolj znana ambrozijanska hvalniea „Te Detim laudamus". Najveli-častniše himne in krona vsega pesništva so Davidovi p s al m i. Najviše navdihnjeni pesniški izdelki te vrste, ki so posebno svobodni v vnanji obliki in se ne drž6 enega pevskega merila', so d i tiram bje; Grki so je prepevali na Čast bogu Bahu. §. 36. Sonet je liriška pesem, spletena iz 14 peterostopnih jambijskih verzov, ki so v štiri kitice ubrani. Prvi dve kitici imate po štiri vrstice z objemnim soglasjem, zadnji dve pa tri z dvojno ali trojno vjemo. Redno sestavljeni sonet ima v pervi kitici vvod, v drugi kako primero, v tretji se h koncu nagiblje, v poslednjo pa je vložena glavna misel ali jedro cele pesmi. Iz sonetov je zrastel sonetni venec, ki je tako spleten iz 14 sonetov, da je zadnja vrstica sprednjega ob enem začetna vrstica vsa-cega naslednjega in začetna vrstica prvega ob enem poslednja vrstica 14. soneta. Tem štirnajstim sonetom je pridjan še en sonet, magist-rale imenovan, ki je zložen iz začetnih vrstic vseh 14 sonetov. Obsega je večidel erotiškega. §, 37. filosa je liriška pesem, ktera ima na Čelu štirivrstiČno kitico iz kake znane pesmi kot geslo, ki služi za podlago štirim tro-hejskim slokam, decime imenovanim; vsako kitico sklepa ena vrstica iz gesla. Glosa je v španski poeziji najlepše cvetje pognala. §. 38. Gazela je liriška pesem, iz jutrovih jezikov v evropske presajena, ki ima dvovrstične kitice s soglasjem: aa, ba, ca, da itd. toda ne črez 20 — 24 verzov. V slovenščini jih imamo nekaj od Prešerna z erotiškim zapo-padkom. §. 39. Kancona je liriška pesem, navadno elegijskega obsega, ki ima pet do sedem kitic in vsaka kitica 11—18 peterostopnih jambijskih vrstic z umetno ubranim soglasjem. Vsaka kitica razpada v tri odstavke; konec pesmi pa dela navadno krajša sloka s kakim vošČilom ali ogovorom pesnikovim, ki veljd sami kanConi. Drugih liriških pesem v stalnih oblikah, kakor: sesti n, madriga-lov, trioletov, ritornelov itd. slovenščina sploh še ne pozna. B. Didaktika. §. 40. Didaktika ali naučna poezija razodeva s pripomočj6 lirike ali epike razne podučnc misli in je torej liriško-n au čna ali pripoved no-naučna. Liriško-naučne poezije so: naučna pesem, poslanica, satira, nadpisi in druga podobna drobnjav; k pripovedno-naučnim pa štejemo: basni, parabole, alegorije in paramitije. Le-sem spadajo tudi govori in razni drugi podučni sestavki iz naravoslovja, pvirodopisa in drugih znanstev v nevezani besedi. a. Liriško-naučne pesmi. §. 41. Nančna pesem se zove liriško-didaktičen pesmotvor, kteremu je edini mamfen podučevanje v pesniški obliki. Predmet takih pesem je sploh ena sama resnica; če jih jo pa več, morajo biti v tesni zvezi med seboj. Večih naučnih pesem slovenščina še nima. §. 42. Poslanica (epistola) je podučna pesem, ktera je v obliki poslanega pisma sicer določni osebi namenjena, vendar občno veljavna pravila razodeva. Najlepše poslanice so Horacijeve. §. 43. Satira ali «aba?ljica slove tista liriško-naučna pesem, ktera napake človeštva z ostro besedo graja ali pa njogove slabosti šaljivo obira. Satira ima zmeraj didaktičen namen : zat6 mora biti beseda v satiri vselej namenu primerna, resno ali šaljivo učeča, nikar pa ne grdivna ali zasmehovavna. §. 44. Reki ali prigovori so zapopadek nravnih pravil in resnic v malih, prav jedernatih besedah. Najlepši prigovori so Salomonovi in Sirahovi. Eekom podobni so n&rodni pregovori ali prislovice, ki so pravi zaklad modrosti priprostega kmota. §. 45. Nadpisi ali pušice (epigrami) so liriško-didaktični pesniški izdelki, po kterih se kaka dovtipna misel prav na kratko , pa jedrnato pov6, da nepričakovani konec bralca ostrmljivo prevzame. Ta pesniSka cvetica je dobila ime od napisov, ki so bili Grkom in Bimcem navadni na obrazib, posodah, spomenikih in stavbah. §. 36. Zastavice ali nganjke so kratki pesniški izdelki, ki služijo v vadbo človeškemu umu, da iz naznanjenih znamenj po pravem predmetu ugiblje in sklepa. Zastavice se ločijo v umetne in ndrodne; slovenščina je bogata sosebno z narodnimi uganjkami. b. Pripovedno-nauSne pesmi. §. 47. Basen se imenuje vsaka pripovedno-naučna cvetica, ki po-jasnuje na posebnem dogodku Tcako resnico ali pravilo iz vsakdanjega življenja. Pripoved tedaj ni glavna reč v basni, ampak samo obleka, v ktero je ogrnjena rasnica in nauk, ki je jedro cele basni. Delajoče osebe v basni so navadno živali ali rastline, ker se po živalih in rastlinah, kterih žnačaj je vedno ta isti, najlože in na najkrajši način predstavljajo resnična, vedno veljavna pravila iz človeškega življenja. Basni so zložene v vezani in nevezani besedi j v obče pa mora biti basen po besedi in obliki prav priprosta, jasna, tudi otroškemu umu lehko zapopadljiva. §. -48. Parabola ali prilika je basni podobna kratka pripoved, ktera pojasuuje na posebnem dogodku kako nravno pravilo ali višo resnico iz duševnega življenja človeškega. Delajoče osebe v paraboli so ljudjž, ne živali; tudi beseda v njej je bolj olikana in pripovedovanje obširniše razpredeno. Najlepše parabole ali prilike so v sv. pismu nove zaveze. Paraboli enaka je paramitija, samo da so delajoče osebe v njej viša, nadzemeljska bitja, ne pa ljudjd. §. 49. Alegorija (iz grškega a\\o, drugača in ayop«vw. govorim) je pripovedno-naučna pesem, ktera prikazuje kak predmet po drugem podobnem predmetu, ki ga more naš um leže zapopasti. Alegorije se nahajajo kot samostalni pesmotvori ali pa so vpletene drugim večim posniškim izdelkom. Najlepše alegorije se nahajajo v hebrejskem jeziku. C. Epika. §. 50. Epiško, objektivno ali pripovedno pesništvo, zrcalo vnanjega življenja, pripoveduje dogodbe in djanja, resnične (zgodovinske) ali izmišljene, kterim je neogibna potreba verjetnost in edinstvo. Snov pripovednih poezij bodi v resnici pesniška in mikavna, beseda pa živa in blagoglasna, da se bralcu delo prikupi. Pripovedni pesniški iadelki so: pravljice, pripovedke, legende, balade, romance, selanke, povesti (novele), junaške pesmi in romani. Le-sem spada tudi pesniški popis. §. 51. Pravljica slove vsaka pripoved , v kteri se druži v divni pesniški lepoti in v prečudni sestavi naravno in ndvadno s čudovitim in nezapopadljivim. Delajoče osebe v pravljicah so mimo človeka živali, duhovi in druge moči v naravi, ktere je ljudska domišljija z življenjem navdihnila. Pravljica se je med ndrodom rodila -, ona z ndrodom živi in u-mrje. V njej se pojasnuje ndvadno kaka resnica iz vsakdanjega življenja v priprosti, vsakemu umljivi obliki. §. 52. Pripovedka je podobna pravljici, ker se tudi v njej druži naravno in ndvadno s čudovitim in nezapopadljivim; navezana je vendar na znano osebo ali na določen kraj. Pripoved ima torej zgodovinsko podlago, samo da jo je ljudska domišljija po svoje preobrazila. Pripovedke so, kakor pravljice, resnobnega ali šaljivega obsežka. §. 53. legenda je pripovedna pesem , kteri so predmet pobožna in čudežna djanja iz življenja bogoljubnih oseb, v vezani in nevezani besedi. Zgodovinska resničnost legendi ni neogibna potreba, marveč se dogodba v legendi prav čudovito razvija. Legenda nam kaže, kaj premore za vero in krepost navdušena oseba v boju z nasprotnimi močmi, ter nam navdaja srce s posnemovavno ljubeznijo do čednosti [in nravrosti. Predmet je večidel vzet iz prvih časov krščanskih. Legenda je sploh resnobna in učeča , njena beseda pa priprosta in tehtni tvarini pristojna. §. 54. Selanka ali idila je liriško-pripovedni izdelek, po kterem se nam predstavlja prosti nepopačeni narod — navadno pastirji, ribiči in kmetje — v svojih prirojenih nravih in običajih. Po svojem predmetu je selanka pripovedovna ali popisovavna. Današnjemu svetu so taki pesniški izdelki sploh malo priljubljeni. §. 55. Balada slove tista pesem, ktera pripoveduje v obliki, za petje pripravni, razne resnobne ali strahovite dogodke, ki imajo ndvadno še svoj koren v paganski starodavnosti in sploh v ljudskih vražah. Balada nam predstavlja djanje samo v glavnih prikaznih, vse drugo prepušča bralcu, da dostavi s svojo domišljijo, kar še manjka v vezavi dogodkov. Najlepše se je razvila balada pod severnim nebom, in njen značaj je ravno tako temen in grozoten, kakor je njena domovina mra-kotna in divja. §. 56. Romanca, po obliki baladi sorodna pesem , zajema svojo tvarino iz romantiške dobe srednjega veka in pripoveda z žarovito , olikano besedo razne Čudovite in divotne dogodke v njihovem prečud-nem zamotku in razmotku. V obče je romanca bolj veselega značaja ko balada in je doma pod južnim nebom. Ona je plod človeške domišljije, ki se je že na podlagi krščanstva olikala. V baladi in romanci se druži epika, lirika in dramatika. §. 57. Pripofest ali povest slove tista vrst pripovednega pesništva, kteri je predmet kaka resnična ali izmišljena dogodba iz človeškega življenja v njenem naravnem razvitku. Povest je po svojem zapopadku resna ali šaljiva. Visoke cene v šolskem nauku je nravno-podučna povest, ktera ima namen, da požlahtuuje mladini um in srce. — Pesniška pripovest je zložena v vezani besedi. Pripovesti v rodu je novela, ktera pripoveduje z mično, pesniško uglajeno besedo kak zanimiv, na tenko določen dogodek v njegovih najznamenitniših prikaznih in nepričakovanem razvitku. Njena snov mora biti prav zannimiva, v resnici poetična in na tenko omejena. §. 58. Junaška pesem se imenuje tista pripovedna pesem, v kteri se opevajo slavna dela narodovih junakov. Junaške pesmi so narodne ali umetne. „Med vsakim narodom — blizo tako piše profesor Macun v svojem „Cvetjiu — ki se je le nekaj povzdignil čez najniži stan izobraženosti, nahaja se mnogo pripovesti, ki kažejo nazaj na njegovo preteklost. V le-t6 pripovesti vliva svojo žalost in svoje veselje; in kar ga je v preteklosti najbolj zadelo , to si rad pregledava v raznih obrazih; on te svoje pravljice rad prip6veduje in posluša , kolikorkrat bi koli bilo, in ako se vsega prenasiti, te stvaritve lastne domišljije so mu vedno mile in prijetne. Daj takemu narodu še ljubav do pesništva in videl bos, da bo pesmi zlagal iz vsake pripovesti. Tako je grški narod boj trojanski, španjolski junaka Cida, burgundški Krimhildo in Sigfrida, velikoruski Igorjevo vojsko s Polovci, srbski pa žalostipolni boj kneza Lazarja na Kosovem polji in brezkončni boj s Turki v ne-številnih pesmih popeval. Poj6 se pa te pesmi od ust do ust, od roda do roda. Pri davnih Grkih, kakor še dan danes pri Malorusih in Srbljih, peli so je posebno starci, in pri Srbih je prepevajo večidel slepci, kokor se tudi o Homerji bere, da je bil slep. Če kdo teh pevcev najlepše teh pesem v veliko pesem zloži, dobimo največi pesmotvor, ki se narodna poezija ž njim ponašati more, in ta pesem se imenuje epopeja, in ker je iz n&rodnih pesem zložena, velika ndrodna junaška pesem ali ndrodna epopeja. Tako se je zložila grška Uijada in Odiseja, španski Cid in nemški Nibelungi z Gudruno. Tudi za jugoslovensko ndrodno epopejo so prvine že rojene v beli svet; goslarji je nosijo od sela do sela v svojih ustih, le roke še manjka, da bi je zbrala in vredila. Kakor so se prepevala dela trojanskih junakov od sela do sela, dokler se niso bili vsi deli v skladno celoto združili, tako gred<5 med južnimi Sloveni junaški čini Dušana, Lazarja, Miloša, Marka in Matjaža". §. 59. Umetna epopeja, najlepši cvet epiške poezije, slove tista velika, v besedi najviše dovršena pripovedna pesem, ki nam pred- stavlja vrsto velikih in znamenitih, v celoto združenih dogodeb , kterih srediSče je junak v svojem boru z nasprotnimi sovražnimi moemf. Dogodbe v epopeji morajo biti znamenite za vse človeštvo ali vsaj za množino ljudi in med seboj v pristojni zvezi. — Da se olepša glavno djanje, vpletajo se episode ali priložna djanja, ki se toliko tičejo glavnega djanja, da se podpirajo ali ovirajo; vpletajo se sosebno na mestih, kjer glavno djanje nekaj miruje. Epopeja razpada po navadi na več oddelkov, ki jim rekamo spevi; zložena pa je v šestomerih, v stancah ali tercinah. Beseda v epopeji mora biti velikosti in važnosti djania primerna, in z raznim lepotičjem opisana. Po svojem predmetu je epopeja junaška, romantiška, nabožna, pastirska (idilska) ali šaljiva. §. 60. Roman je pripovedno delo, po kterem se v nevezani be sedi predstavlja vrsta djanj in dogodeb iz zasebnega življenja, ki so med seboj v notranji zvezi. „Eoman bodi — kakor piše g. Zakrajšek,—pred vsem edinstven v poglavitnem dogodku; smejo ali prav za prav morajo se vplesti razne zanimive dogodbe, samo da preglednosti ne žalijo; on naj je pa tudi razločen v popisovanji šeg in navad, verjeten v vsem, kar je v njem izmišljenega, priklad en,* resniče n in mnogovrsten v značajih". Sicer je dobremu romanu nravnost iu podučevalnost neogibna potreba. Po predmetu je roman mnogoter: zgodovinski, nravno-poducen, popisovaven itd. D. Dramatika. §. 61. Dramatiškim umotvorom so, kakor epiki, djanja in dogodbe podstavna tvarina. Epiški pesnik pripoveduje, kaj se je godilo ali se še godi, dramatiški nam pa kaže, kako se je djanje vršilo ali se še vrši. Vf;dramatiški poeziji se snuje in razvija djanje pred našimi očmf, da je sami vidimo in slišimo. V dramatiških delih je treba v ozir vzeti: 1) Djanje ali čin, ki nam kaže človeka v boru s protivno osodo. Djanje more biti zgodovinsko, če je pesnik svoj predmet iz zgodovine zajel, ali izmišljeno, če si gaje pesnikova domišljija vstvarila. Naj si bo djanje zgodovinsko ali izmišljeno, vselej mora biti a) pesniške vrednosti, da povzdiguje človeka nad golo vsakdanjost, b) verjetno t. j. resnici podobno, da se po naravnem poti razvijajo posledki iz vzrokov in c) edino, da se nam prikazuje v popolni celoti od konca do kraja. Giavni deli dramatiškega djanja so osnutek, zapletek (zamotek) in razpletek (razmotek). 2) Delajoče osebe, po kterih se razvija djanje pred našimi očmf. Ena izmed delajoČih oseb je glavna oseba (junak), ki je tako rekoč steber umotvora, okoli kterega se sučejo vse druge delajoče osebe. Cvetnik, N 2 Vse osebe morajo pa tako govoriti in tako delati, kakor je to primerno njihovemu značaju. Vsako dramatiŠko delo razpada na manj ali več djanj ali činov (aktov), in vsako djanje v manj ali več nastopov ali prizorov. V večih dramatiških igrah se šteje navadno po pet djanj ali činov; mnoge igre pa imajo tudi le po tri, dva ali celo po enem djanji. Dramatiško pesništvo se loči sploh v tragedijo (žalostno igro), v komedijo (veseloigro) in, če je djanje z godbo združeno, v opero (spevigro). §. 62. Tragedija, žalostna igra ali žaiigra se zove dramatiško delo, ktero nam kaže bor med človekom in višo osodo , ki ga žuga popolnoma pogubiti ali vsaj njegove namere zatopiti. „Zalost nas prehaja, ako vidimo, kako se naš brat, človek in to človek više vrednosti, više cene z vsemi neprilikami, s celim svetom boriti ima; ali srce se nam tudi čudno vzdiguje, kedar vidimo njegovo visoko nepremakljivo voljo, ki se rajši življenja iznebi, ko doslednosti in na-stopljenega pota. Odtod izvira žalostne igre čudna oblast nad vsakim človekom.. Rahla žalost, ki mu srce polni, je olepšana in povzdignjena po nebeško-sladkem čutu: človeška volja je veča ko vsi zadržki, ko vse napote, ki mu zalagajo pot". Snov tragedije mora biti v resnici tragična, in v zamotku in raz-motku dosledna in verjetna, da more gledavcem srce ganiti. Tragediji sorodne so drame, to so igre, ki niso ne skozi in skozi žalostnega, pa tudi ne le veselega značaja, in tako rekoč v sredi med tragedijo in komedijo stojž. §, 63. Komedija ali vesela igra nam kaže kako resnično ali izmišljeno djanje iz družabnega življenja ter je nam po njegovih slabostih in abotah na vesel in šaljiv način predstavlja. Vesela igra je prava učilnica človeške modrosti, ter nas prijetno uči, kaj je prav in kaj ni prav. Veselim igram v rodu so burke ali glume, ki nam kažejo smešna djanja v prav čudnem razvoju. §. 64. Opera ali spevigra se imenuje dramatiška igra, v kteri delajoče osebe ne govorč, ampak večidel ali pa od kraja do konca prepevajo. Po predmetu je spevigra resnobna (opera seria) ali vesela (opera buffa). Manjšim veselim spevigram pravimo sploh operetke. Prvi razdel: Lirika I. Mirno navdihnjene poezije: pesmi in elegije. 1. Avstrija za vse. Ako li če, Ako li če, Avstrija b'la je in bo za vse! Ni treba jarma tuj'ga nos't, Zdaj brambovci zaukajte: Bit' če, bit' če 5 Avstrija za vse! Ker tedaj če, Nikogar se ne bojimb, Brez skrbi, varni, trdni smf>: Bit' če, bit' če 10 Avstrija za vse ! Moč naša sama je zadost: Bit' če. bit' če Avstrija za vse 1 Ino ker če, Obeta Rudolf iz nebes : „Premagal bodeš Franc zares! Ker Avstrija če, Tud bo za vse! 25 Ino ker če, Avstriji bo pomagal Bog, Da se razširi krog in krog : Bit' če, čit' če Avstrija za vse! V. Vodnik. 2. Na moje rojake. Slovenec! tvoja zemlja je zdrava, Za uk si prebrisane glave, Za pridne nje lega najprava ; Pa Čedne in trdne postave ; Polje, vinograd, gora, morjč, Išče te sreča, um ti je dan, 4 Ruda, kupčija tebe redč. Našel jo boš, če nisi zaspan. Glej, stvarnica V3e ti ponudi, Le jemat' od nje ne zamudi; Lenega čaka strgan rokav, 12 Pal'ca beraška, prazen bokal. V. Vodnik. 3. Moj spominek. Kdo rojen prihodnih Bo meni verjel, Da v letih nerodnih Okrogle sem peli No žvenka ne cvenka, Pa bati se nič; Živi se brez plenka O petji ko ptič. Kar mati učila, Me mika zapit'; Kar starka zložila, Jo lično posnit'. Redila me Sava, Ljubljansko polji, Navdale Triglava Me snežne kopi. Vršaca Parnasa Zgolj svojega znam, Inacega glasa Iz gosli ne dam. Latinske, helenske, Tevtonske učim, Za pevke slovenske Živim in gorim. Ne hčere ne sina Po meni ne bo; Dovolj jo spomina: Me pesmi poji. V. Vodnik. 4. Solnce. Ti moiji svitlobe Vojvoda zemlji! Nas mori tesnobe, Ti megli temni. Komej zarja zlata Jutro prebudi, Skoz nebeška vrata G<5r vrhi zlati. Srca vsa odpira Plameneč oltar ; Kjer tvoj žark umira, Vsahne zemlje dar. Ti nam vinske trte Zoriš ljubo slast, S sadjem polniš vrte, Kožam dajeŠ rast. Ti nebeške luči, Luno razsvetliš, Vedno, vedno uči: Kogar čast goriš. M. Kastelec. 5. Iskana dežela. Kje med, kje vince nek v potokih teče? Kje sreča želj nobenih ne odreče? Kje cvete brez morivnih bojev mir, Kipi breztrudnega veselja vir ? Dežela ta povsod iskana, Kolumbom, Kukoin ni še znana. 6 Kje iskerna ljubezen gospoduje? Kje brez dobička lepa čednost sluje? Kje srečni za sirote se bore ? Pusti pastir življenje za ovce ? Zgubljeni davno taki kraji, Najemniki bežijo raji. 12 Kje najde zaželeni pokoj duša? Kje Človek raja radosti okuša? Kje dvomnega resnica razsvetli, Zaupanje pobite obudi ? Prekrivajo meglž danico, Svitleje zarje porodnico. 18 Kje zori delu dobremu vračilo ? Kje tihim sužnosti solzil rešilo? Kod pridem truden, o strma skaldd! Na počival'šča sladkega plašČad ? Neb6 ozvezdjeno se gl&si: Tu zlati zasvetijo časi. J. L—k v Čbelici. 24 6. Luna. Ak solnca luč, za goro skrita, Nebo od svoj'ga vnema svita,*) Kaj lepšega se' komu zdi, Ko videt' lune pomlajene Svitleje žare oživljene, 6 Ko zemlja in nebo temni? Src6 na svetu je ledeno, Ki ne puhtelo bi ognjeno, Ak se ok<5 ozre okrog In na temnečem loku neba V gaseči žarjavici neba 12 " D&, pomlajenje, luna, tvoje Blagrena mlada leta moje, Sladkost njih kliče mi v spomin, Ki, kakor mavrica ustavi Nalive na neba širjavi, Pozabit' da trop bolečin. 18 Ak žar tvoj pride v ječe kote, Kjer stiskajo okovi s'rote, V prostosti misli se jetnik; Ok6 omamljen vzdigne trudno, Bliščiš mu upanje priljudno, Srebžrni mlaja spazi rog! Eev svojih vidi bliz mejnik. 24 *) Ak . . . neb6 od sroj'ga svita (= s svojim svitom) vnema. 30 In vi, ki ste od zmot slepljžni, In v gosto brezno trne vtop!j6ni, Svit vam Selene nauk dd: Um, glavo, pamet prevedrite, V ljudi se nove prerodite, Ko mlada luč na nebu ti. J. Žemlj 7. Na posipu hudega grada. Tiha groza me sprehaja, Al ostanem, al bežim ? Vse podira se in maja, 4 Med skalovjem ostrmim. Plaz posiplje se po steni, Sivo zidje se drobi', Kaj razmet le-ta pomeni ? — 8 Eazvalina, kdo si ti ? Hudi grad, ti dom trepeta, Prednjim staršem nestrahVan! Prišla so mašč'vanja leta, 12 Bliža se ti zadnji dan. Kje so skladi, kje zidovi, Tabra dolg' sloveča moč ? Kje so vrata, kje mostovi ? 16 JeČ kje tvojih strašna noč? Kje shodišča, kje morišČa? Kje orožja tvoj'ga šum ? Kje strelišča, kje stražiŠea? Kje tikanje tvojih tram ? Davno so junaki zgnjili, Mirnega soseda strah ; Dnevi slave so minili, Bazvalina si in prah. Tako v prah in razvaline Se na zemlji vse razspč, Čas pomigne, vse to mine, Kar človeški rod počnd. Le kar v srcu lep'ga stvari Božja milost, obstoji; Unstran sveta lepše žari, Lepše se ponebesi'. H. v Čbelic 8. Na Danih 1. malega travna. Mravljinec že lazi, Žerjav prileti, Bučelica pazi, 4 Al roža medf. Vijolica vstane Iz zimskih nadlog; Glasi se čez Dane *) 8 Že črednikov rog. *) Dane, vas v loški župniji. Belin se odmiče, Otravi snežnik, Škrjanec te kliče, Poljanec! gornik! Le rabi v planjavi, Le orji srčn<5; Že trta v dobravi Odganja močn6. 20 12 16 Že solnce pripeka, Oživlja stvari, Jug diha topleje, Dan krajša noči. Ne bo ga več mraza, Ledii več ne b6; Ne bo ga več plaza, Vse kaže gork6. J. K. v Čbelici. 9. V spomin Valentina Vodnika. V Arab'je puščavi Se ptiček rodi; V odljudni goščavi Sam za-se živi. 50 zvezde sestrice, Mu mesec je brat; Ni dano mu ptice 51 ljubico zbrat'. Za-nj družba ne mara, In on ne za njo; V samoti se stara, Mu leta tek6. Najslajše dišave, Ki za-nje sam v6, Najžlahtniše trave, Kadila dragč In miro nabira Nevtruden vse dni, Se vbada, se vpira, Za smrt le skrbi. 20 Grmado 'z njih dela Prileten samče, Ko pride smrt bela, Na njej se sežgJ). 24 Ven plane 'z plamena, S svitlobo obddn, SIoveč'ga imena Ptič Fenis na ddn. 28 Tak pevec se trudi, Samoten živi, Se v slavi, ko zgrudi Ga smrt, prerodi. 32 Fr. Prešeren. 10. Slovo od mladosti. Dni mojih lepša polovica kmalo^j Mladosti letal kmalo ste minule; Rodile ve ste meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule; Le redko upa solnce je sijalo, Viharjev jeze so pogosto rjule ; Mladost! vendar po tvcji temni zarji Src6 britk6 zdihuje : Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril; Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril; Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril; Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žal'vati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača, Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača, Da le petica d£ ime sloveče, Da človek toliko vel j d, kar plača; Sem videl čislati le to med nami, 24 Kar um slepi z goljfijami, lažami! Te videt', grje videti napake, Je srcu rane vsekalo krvave ; Mladosti jasnost vendar misli take Si kmalo iz srci spodi in glave ; Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele IuČice prižiga 32 Jej up goljfivi, ki iz stisk jej miga. Ne misli, da dih prve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile; Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so so komej zacelile: Dokler, da smo brez dna polnili sode, 'Zuč6 nas v starših letih časov sile; — Zat6 mladost! po tvoji temni zarji 40 Srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji ! Fr. Prešeren. V spominj Andreja Smoleta. črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec Andrej! Vince zlat6 se v kozarcih nam smeja, 4 * V tvojo opombo pijžmo ga zdaj. Zbrani prijatli v spominj ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni; Zraven si take zdravice pojimo, 8 Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. čedna postava je bila ti dana, Bister je um ti z bogastvom bil dan, Bolj'ga sred ni imela Ljubljana, 12 Kak si za srečo človeštva bil vžgan. Kratko sijalo so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up ; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil življenja si strup. — 16 Videl si Nemško, Francosko, Britansko, Videl si Švajca visoke gore, Videl si jasno neb6 italjansko — Sreče ni rdnjeno našlo srce. 20 Videl povsod si, kak iščejo dnarje, Kak se le vklanjajo zlat'mu bogii; Kje bratoljubja si videl oltarje ? S srcem obupnim si prišel domu. 24 Mogla umreti ni stara Sibila, Da so prinesli jej 'z doma prsti; Ena se tebi je želja spolnila: V zemlji domači da truplo leži. 28 V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presrčno ves čas ; V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komej za nas. 32 Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči: Trčimo, bratje, še vince se smeja, Dolgo Smoletov spominj naj živi! 36 Fr. Prešeren. >2. Nuna in kanarček. Nuna. Vesela pomlad se zbudila je spet; Moj ptiček, preljubi kanarček! Ak mika v zeleni te gozdek zletdt', Ne branim ti, okno ti hočem odprdt' ; Poišči si gnjezdice, parček, Zapusti Ignac'je samoto, In prostosti vživaj sladkoto. J Kanarček. 21 28 Bi zle tel iz celice ptiček vesel Na srečnih otocih kanarskih, Kjer rod se očetov je mojih začel, Kjer vedua pomlad je, ni groma, ni strel, Ne sliši šum sap se viharskik, Kjer slana, sneg, toča ne pada, ZalezVati nas ni navada. Premrzle so v gozdih mi vaših ros6, Prehitro pomlad pri vas mine; Viharska poletja so, zime hudž, In ptice kregulji, lisice morč, Leteče, lazeče zverine ; MladenČi pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave. Sem v tiČnici rojen in v cel'ci zrejen, Samote, pokoja navajen: Le tebe sem, deklica, ljubit' uč6n, Od sreče togotne bil nisem tepfen, Od tvojih sem rok le bil glajen ; Kak bi se navadil trpeti, Kak živel bi zunaj na sveti! Pač res je, kar poješ! Pri meni tedaj V tej celici nunski ostani; Ti stregla in pela bom kakor da zdaj; Odpevaj mi ljubček, krog mene skakljaj, Mi zlato dovoljnost ohrani; Le celico naj'no zapriva, Prostosti sveta ne želiva! Fr. Prešeren. Nuna. 13. Zronikarjeva. Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan : Zvonovi, zvonite! Na delo budite, Ker naše življenje Kdor hoče živeti In srečo imeti, Naj dela veselo, Pa moli naj vmes: Zvonovi, zvonite! K molitvi vabite, Ker prazno je delo Brez sreče z neb&s. £ Je kratek le dan. 16 Če delav'c se vp6ha, Trpljenje mu neha, Ga delopust vabi, Večer ga hladi: Zvonovi, zvonite! Nedeljo znanite, Gospod ne pozabi, 24 Plačilo deli. Oh naglo nas mine Ves trud, bolečine; Utrujen se vleže Na pare trpin : Zvonovi, zvonite 1 Domii ga spremite ; Gre z dela in teže Adamovi sin. BI. Potočnik. 14. Hči na grobu matere. S'rota, s'rota ! ne zaspim ; Polnoči mi ura bije, Groza, strah me je samije — 4 K materi na grob bežim. Na grobžh je trna nocoj, Zvezde gost oblak pokriva, Solz potok oči zaliva : g Grob ošlatam pred seboj. Mati! mati! kje ste vi? Groba noč vas je požrla, V zemlje mrzli dom zaprla, — 12 Vaš otrok na njem medli. Oh, zastonj je hčere stok! Č'mu li mutaste mrliče Zapuščena sTrota kliče ? 16 Groba ne predere jok! Pridi, matern duh meglžn ! Te objeti se vzdigujem, V črno noč roke stegujem In objamem — križ lesčn. Križ ! te kušnem, sveti križ! Znam'nje moj'ga odrešenja, Znam'nje večnega življenja! Noč duhd mi razjasniš. Na te, s'rota, se oprem, Kažeš 'z groba na zvezdišče, Gor naj duh zgubljenih iŠČe! Upljivo se gor ozrfem. Žalovala več ne bom, Le skoz temna groba vrata Se odpre nam hiša zlata, Večnega življenja dom! BI. Potočnik. 15. ] Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago ; Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na ptuje, dobro steče, Njemn zlata kaplja znoj. Vidi ptujče krasne Čine In se vname iz daljine — Kdo je mar ? Mi zapojmo: rodovine 11 Je slovenski oratar. je mar? Čujte bor, vojaške roje! Kroglja žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah, Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska, Udri, udri, mah na mah! Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine, Kdo je mar ? Ta pogumni korenine Je slovenski oratar. Blaga polna trg iti cesta, Barka plava v daljna mesta, Vel'ki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata, Njemu vsa odprta vrata, Zemlja skor njegova je. Kupi polje, plavž, graščine, Dnarje meri na štrtine, Kdo je mar? Ta bogati korenine 33 Je slovenski oratar. V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Če zapoje, vse pogleda, Na katedru grom beseda, Zvezde Šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine, Kdo je mar? Taka glava korenine 44 Je slovenski oratar. Nek se tudi v sodni hiši, Raste krepko, viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vneti, Zvezda se na prsih sveti, Cesar clo ga čisla sam. Kakor solnce iz višine On zašije, krivo zgine, Kdo je mar? Ta pravični korenine Je slovenski oratar. Pusti svet opravke svoje, „ Sursum corda" v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!" Kedar grob nemilo zine, Angelj čipt na svetu mine, Kdo je mar ? Ta pobožni korenine Je slovenski oratar. Bodi v tugi, bodi v šali, Zmer ponižno Boga hvali, Ter ne zabi rojstva nit; Skaz je njemu krasno lice, Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojasen, čist osvit. Če zavist lizuna zvine, Da zamrdne sin krtine, Kdo je mar ? Zagrmimo: Čast oČine, 77 Scer slovenski oratar! I. Koseski. 16. Vojaška. Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo dom' Pred nami na levi, na pravi? Od sela do sela v okrogu vrši, Kot jeka v zaprti dobravi. Ozožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čudo okinčanih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, 9 Kaj vam zažiga v obrazu pogiim? Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja. Obraze boj ari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši ko tresk ; Ude trum ločimo, Grade naskočimo, Tabor pred nami drobi se ko pes'k. 18 Podravske, posavske planjave so nas Iz krepkega jedra rodile, Neplašba, svoboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam prva je dihnila v dlan', Svoboda domovja naročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala. Slišali boste, če bliža se dan. 27 Naj bo ga ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih j Srdito razkačen pripolji ga v boj Sam vdjvoda brezdnov peklenskih: Ce trdega snopja skrbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mlat; Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo srčno, ne štejejo kldd. 3g Nabita je risan'ca, oster je meč, Obilno v kartuŠu je blaga, V junaškem je srcu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga ! Stoletni raztrgati v migljeji hrast, Nevihti je dana gotova oblast, Hujše mi planemo, Urniše zmanemo, V prah jo spremenimo vražno pošast! I. Koseski. 45 V * 17. Clovečji sled. v Prostosrčno dete stoplje Naj že v prah veselja skaka, Lehko skoz življenja mir, Al naj lazi v pes'k strast/, In stopinja mu ne vkoplje Urno mine želja vsaka, i Za seboj sledu nikir. Nič sledu ne naredi. / Im mladenča noga krpka Trje stopa že ob t M; Mila radost in sla trpka 12 Mu je v dušo že zašld. V slepi tmini omamljenja Nosi mnogo src s seb6; Že teži ga znoj življenja 16 In že daje sled z nogo. In bolj leze v prah veselja In bolj grezne v pes'k strasti, Vtrdi se mu vsaka želja, 20 Sama sebi v sled stoji. Tisočskrben se upira Teži djanja mož močan, In stopinja se mu vdira Globokeje noč in dan. 24 Skrb prežene vso omamo, Ptuja srca vrže tje; Lastnim le bremžnom ramo On še uklanja, drugim ne. 28 * Dan na dan ga globokeje Rine moč strasti in zlob, Dokler na življeuja meji Dost globok ni sled — za grob. 32 R. L e d i n s k i. 18. Enako naključje. Kdlikrat pač pevec poje Tak okroglo in veselo, Pa mu skrivna solza lije 4 Dol na lice obledelo ! Vse posluša njega petje, Ah ! in vse je zveseljžno ; Pa kar revež v pesem sklada, Srce ne umd nob6no. jg In drhal, krog njega zbrana, Pesmi rddostno posluša ; Saj, kar srce mu ujeda, 8 Te britkosti ne okusa. Tak prepeva v kletki slavec, Kdar od zunaj pomlad sije, ln po brdih in ravninah 12 Sv6bodo in radost lije. Saj nobeno no občuti Mirokradne prebritkosti, Ki jo spleta v svoje pesmi Miloslušljive sladosti. 20 Pevec — slavec, slavec — pevec Sta vrstnika pač v težavi; Oj, da b'la bi na vse veke Si vrstnika tudi v slavi! 24 R. Ledinski. 19. Rasni potje. Oj kmet, al veš do kruha pot ? Al vžš, kje poln dobi se sod ? Plug in motika vesta za-nj ; 4 Le prašaj ju, kdar vstaneš 'z sanj. Pa rano vstani; nezaspan Rabotaj, dokler sije dan; Skrbni obdelaj si polj6, g Okoplji v nogradu trtjž. Pomladni hlad, poletni znoj Po vrsti hodi naj s teboj; Na levo, desno ne poglej In stopaj ž njima zvest naprej. 12 In kdar se leto jeseni, Se ti na njivi hleb zori; In kdar umre jesenski grom, Tekoč ti nograd zajde v dom. 16 Al' veš, kje rajnši se dob6 ? Po krajcarjih se pride tje, Saj — komur krajcarja ni mar, Ni nikdar rajnšu gospodar. ^ 20 Veš, kod se v siromaštvo gre ? Skoz hiše, s smreko znamnjane! V njih sladko vince točijo, In nove kvarte hranijo. 24 In v zadnji torba se dobo, Kdar pojdeš ven, le vzemi jo ; Oj ! kak se ti lepo podi — Beraška prazna mavhica ! 28 V njej boš lesen kozar'c dobil, Ž njim bodeš hladno pitje pil •, Kjer koli najdeš bistri vir Zastonj — tam je sam Bog oštir. ^ 32 Kje je pa steza do časti, Do mirne srečne starosti ? Od te poštenje ti pove: Naravno po dolžnostih gre. 36 Ce najdeš na nji križem pot, Ne veš, al šel bi tam al tod, Le prašaj svojo dobro vest, Saj kranjsko zna — pa bod' jej zvest. 40 Kje neki steza v grob peljd? Ta se zgrešiti pač ne d& ; Po njej vsi hodimo vsak dan, Na njej počivamo vsak dan. 44 Al unstran groba se zdeli, Na levo, desno tam drži: Na ktero si boš nagnil vest — Tje pojdeš — tega bodi svest. 43 K. Ledinski. 20. Zaničevavcem pevcev. „č'mu pevec poje? marsikdo vprašuje: Saj dan današnji nam ni petja mar; Od vseh se .pevec — godec zasmehuje; Njegova pesem je pač prazna stvar." O vi, ki 'z ust vam ide neprevdarno Beseda taka, sem stopite zdaj, In poslušajte skrbno me in varno, Vam na ušesa bom povedal kaj: Prašajte grlico, č'mu pokruljkuje Tak milo v zuojni, trudapolni dan, Kdar solnčni žark le dela skrb kušuje, In grlic glas je vsem neopazvdn? Prašajte slavca, č'mu tak sladko guči V samotnem kraju senc in hladnih loz, * Kdar srebros'jajne, mirodarne luči Na cvetja san razliva lunin voz? Prašajte rožo, č'mu tak blago dije, Naj njezin duh že vonja kdo al ne, č'mu vse to troje svojo sladkost lije Tje v zrak — al nam, al sebi, kdo to v6? Pa le kruljkuje grlica, le poje Slaviček, le se lije rožic sli;. In tak spolnujejo dolžnosti svoje, 'Zročene jim od milega nebi. Tak tudi poje in tak tudi sluje V dnu pevčevega srca petja don; Za pesmi cilj in konec ne vprašuje, In njezin vspeh si v nemar pušča on. Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja Objema pesmonosno mu sred, In brez skrbi do ptuj'ga poslušanja Mu pesem klije, raste, v cvetje gr6. Častite ga tedaj al zaničujte Njegovo pesem kakor prazno stvar; Le tega nikdar mi ne pozabljujte, Da njega pesem je nebeški dar. Da ž njo spolnuje on, poslanec roku, Kar srcema naročil mu je Bog; Da on v čutilih src, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog. 40 R. Ledinski. 21. Pepehučiia. Pomisli človek, da si sad prahu, Da, va-nj vrniti se, je tvoj namen, In da pod solncem vse je rop begii, Da bo vesoljnost clo kdaj časa plen. ^ Neznan je tu počitek, ptuj pokoj, Kjer soluce meri nam kratkobo dnev ; Minljivost bije že svoj strašni boj S prirodo, kar je svet domija rev. g Le enkrat cvete roža, in nikdar Se več ne vrne njen begljivi cvet; Na nje cvetila pust, razdrt oltar Obeša vence pomlad drugih let. ^ Ko zbežno val hiti tje v okean, Tak hitro zbegne detešce z igriš; Iu val, detešce in igrišča plan Raznese časa vijorepna piš. jg Tu pušča mož otroku pol skrbi, Tam gre počivat sivček, solnca sit; Kolovrat bitij vedno se vrti, — Pa le motoz mu je najdaljša nit. Kaj veš, če ne boš zdihal poln solzi Tam, kjer poji te zdaj veselja zbor ; Vse, kar miluješ, čislaš v dnu sred, Ti vtegne vzeti jutro rani zor. 20 24 Naj čelo venča venec ti kraljev, Al brije piš naj krog beraških las ; Ne gleda smrt na čast, ne loči rev : Enako gre berač in kralj b njej v vas. gg Enako tare krou demantno vez, Ženinov ven'c, nevestin šapelj zlat; Na en kup meče žezlo, bergljic les, Beraški plašč tik na kraljev škrlat. ^ Cvetnik. Edin'ga ne zadene smrtna ost, Naj bo še bolj napeta nje tetiv: Kristjanstva blagodarni cvet — krepost — •36 Bo s sabo vzel mim smrti mlad in siv. Tedaj pomisli, ljubček svetnih klam, Ki ceniš strast in radosti razsaj : Da, vjet v goljufne zanjke hudih zmam, 40 Na prah le zidaš, kjer si staviš raj. Naj bo v spomin današnji ti pepel: Le bogoljubu ptuj je groba strah, Da le krepost mim smrti bodeš vzel, 44 Kdar strast in slast zdrobila se bo v prah. R. Ledinski. 22. Minljivost. Ko spred pene pena zgine, Ura uri se ugane, Dan za dnevom v noči mine, 4 Teden mirno tedna plane. Mesci, leta ko valovi V pretečenost se drvijo; Čas pomigne in rodovi g Ko dim v zraku se zgubijo. In kar rod za rodom dela Čas natihoma podira; Mest posutih vrsta cela 22 Ti resnico to podpira. Ako ravno pa trdnjave Zidane se razvalijo, In gor plešastih višave Strel in mraza se drobijo : Vendar, človek! list na veji, Misliš vekomaj živeti, Biti vedno visokeji In nikdar ne sprsteneti. Toda al prek misli te-le čas odmerjen ne poteče? Ali smrt ti veke cele : „Idi z manolu ne poreče? Fr. Svetličič. 23. Na Hrusici. Kedar solnce, teka trudno, V sinje morje se topi, In njegov poslednji žarek Z mračnih bribov se gubi: Grem pod lipo, ter se vsedem, In strmim v daljavo tje, Kjer čez Hrušico visoko 8 Stara cesta vije se. Noč zagrne zemlji lice, Glasne pevke utihnejo, Hladne sape se igrajo V gostem listji nad menoj; Šumotljanje njih me vabi, Trudno stisniti oči, Duh zamišljen v čase davne Pa budeti mi veli. Zdaj prisije luna čista Zvezd obdana na vrbč, Mi razsveti temne klance, Kteri se krivč v dole ; Ino jasno ko po dnevi "Vidim čudne potnike Truditi po njih na goro, 24 Ino ž nje v nižave se. Vidim hrabre Galijane, Ki je pelje Belovez, Vodja skušen, v južne kraje Po preseku ozkem čez. Vidim čete krvosrdne, Ki je goni mnogo let Bim ošabni, plena hlepni, 32 V jutrov in polnočni svet. Vidim vojsko hoje sito, Ki iz sremskih mest zidin Žene jo nad Gordijaua Nepošteni Maksimin. Vidim trume bojeslavne, Ki clerejo ko vihar, Kamor stopati veli jim 40 Teodozij, verni car. Vidim Gote ernomorske, Ki se selijo v zaton, Da pred njih krdeli trese Se mogočni Stiiikon. Vidim Huae grozovite, Ki drvi je prek gora, Spred Emoue tje nad Oglej, 48 Šiba božja Atila. Vidim silne Longobarde, Ki s pogorja se vale Tje v ravnotno Furlanijo, Dol na Padove breg6. Vidim divjih Ogrov roje, Ki iz Tisinih ravnin Dirjajo v skok nad Hugona Mim pavijskih podrtin. Vidim Turke krvoločne, Ki pokupoma lež6, Pokončani v trdem boji, Na planoti vštric ceste. Vidim cenjene junake, Ki vriskaje tečejo Zvršit pravdo z Benečani Pred Gradiško stiskano. Gost oblak zakrije luno, Potnikov ne vidim več, Mislim, da stoletne svado Je končal krvavi meč; Al bobnenje in rožljanje, Ki ga čuje spet uh6, Mi je porok, da narodje Nad narode vnovič vr6. Hrup poueha, dan zazna se, Zlato soluce priblišči, In veselo pevka vsaka Svojo pesem žvrgoli. O da bi jim njih veselja Ne kalil prihodnji čas, Da bi nikdar jih ne glušil Bojne trombe jarni glas! Fr. Svetliči 24. Gospod pri nas ostani. Popotniki smo utrujeni, In pot nam je neznana, Ki od modrosti Tvoje nam Vprihodnje še je dana ; S težavami smo zmer obdani : 6 Gospod, pri nas ostani! V oblasti smo sovražniku, Ki nam nastavlja mreže • Preslabi smo se branit' mu, S pomotami nas veže ; Obvaruj nas, ki smo Ti vdani Gospod, pri nas ostani! Dobrot, ki si nam skazal je, Dobrot teb ni števila ; V nesreči, sreči čula je Nad nami roka mila; Zdaj prosimo, hvaležno zbrani: 18 Gospod, pri nas ostani! In če vihar je strašil nas, Da smo se šibe bali, In v svoji smo nezmožnosti Pred Tabo trepetali, Bil angelj Tvoj nam je na strani: 24 Gospod, pri nas ostani! Vodila nas v življenji je, Previdnost Tvoja sveta, Da zdravi, srečni smo prišli Do konca tega leta; Utrujeni smo in zaspani: Gospod, pri nas ostani! In kedar pride ostri dan, Ki k tebi nas pokliče, Naj duh voljdn namesti nam Del naših sodne priče; Takrat, Gospod, pri nas ostani! Gospod, pri nas ostani! Fr. M al a vaš i Sebi. 20 Dokler vrh6 Triglava Zarja mi zlati; Dokler me bistra Sava Žejnega poji; Dokler prijatli zvesti Me objemajo In po življenja cesti Marno spremljajo ; Dokler sinovi Slave Materi živž, Za dom se in postave Boja ne strašž j Dokler slovensko petje Srce mi jasni; Dokler v lepoti cvetje Lipino brsti: Vetrovi, žalost nate! Skrb nesite vso! Veselje vabim v svate, Venčam si glav<5. L. Svetec Podgorsk Tožeče drevo. Na trati košato drev<5 stoji, Med vejami veter silno šumi, In trga za listom list rumču, Eaznaša široko po zemlji pl6n. Al drevo, videvši zadnji kras Šumeti po travi, zatemni obraz, Povzdihne, se milo mu stori, In veter kara, tako govori) „0 grozni! kakova te žene sla, Odejo mi s silo tresti na tla ? Se Boga ne bojiš, ti pravo ni mar, Ki jemlješ pomladi mi zadnji dar? Glej s tem sem hladilno senco dajal, Sem potnika krepil iz daljnih tal ; Iz nežne cvetice sem sad rodil, In gladnim in žejnim obilno delil. J6 Sedaj pa, oddavši ostalo vse, Sem listje prihranil si samo še; Al že tvoj sop po zemlji drvi, Kar ude odeva, kar me redi. 20 O če te more ganiti kaj, Ce zgubo si Čutil grenko kedaj : Ne delaj krivice, pusti mi, Kar srce tako gorko želi. 24 Ne tirjam veliko: listje za sad, Poslednje imetje, skop zaklad, Da duša se teši, siti ok6, O vse utrpevati je hudo! 28 In ako ne gane pravica te več, Omeči te starec milo proseč ; Ki zadnjo lepoto, edino slast Mu vzame divjih sap oblast." 32 Al veter ne jenja, ne čuje besed, Razsaja, vrševa se huje ko pred, In listje se vsiplje, piš ga drvi, Iz šuma pa ta-le klic doni: 36 „Ne toži nevoljno, uteši sreč, Ne gledaj peres, ki z vetrom letž, Posojeno vrneš, rok veli; Al blagor, ki dosluži ko ti! 40 Čeravno odnaša listje ti piš, In glavo plešo v obnebje moliš : Si spolnil nalogo, obrodil sad, In svetu koristil stoternokrat. 44 Raduj se torej ! Pomiue mraz, In vrne se zopet pomladnji čas ; Tedaj preobražen bodeš stal, Bogatši ter lepši list pognal!" 48 L. Svetec Podgorski. mirno navdihnjene poezije-"27. Tolažba. V temo zavidljiv oblak Mlado soloce nam zakriva, Črna megla gnjusi zrak 4 In na zemljo ploho zliva. Lipo stresa spet vihar, In ozeble vrhe zvija ; Divji grom in strele žar 8 Delo ljudskih rok razbija. Vroče zaželeni cvet, Nalih src vesele upe, Spet zaduša burje led, 12 Razsipaje svoje strupe. V logu ptičice molČ6, Ostrašene od viharja, In pobeŠajo glavč, Kar ognjeni grom udarja. 16 Pa vihar se vpokojf, Večno ne udarja strela, črn oblak se razdeli, In spet luč posije bela. 20 In živejše dihne vse, Slajše zažgolijo ptice, Lipa širje se prostrfe, Lepše klijejo cvetice. 24 Torej, bratje! žal na stran, Naj se še tak6 vihari: Lepši je po gromu dan, 28 Bolj za temo solnce žari. L. Svetec Podgorski. 12 16 Tebe še gledam, Ti mi še siješ Ljubo in milo, Zgodnja danica! Kakor sijala Si mi otroku V sladkem naročji Matere ntile. Nepremenljivo V sreči, nesreči Ti si mi vedno Zvesta ostala. Upe podrte Z nova budila, Vsako veselje Z mano delila. 28. Danici. Ti me spremljala Z doma na ptuje, Z doma po svetu, Zgodnja danica! Vendar še gledaš Moje domovje, Majki migljaš še V sreberne lase. Je-li še zdrava Srečna, vesela Ondi za goro Ondi za morjem? Še bi jej enkrat Videl v obličje, Kanila 'z oka Solza bi gorka. 20 24 28 32 Vendar še siješ Rad bi pokleknil, Ljubo in milo Križ bi objel še Tje na mogilo Ondi na grobu 36 Moj'ga očeta. Svoj'ga očeta: 40 Predno posiješ Ljubo in milo Meni na rako, Zgodnja danica! Fr. Cegnar. 44 -4J9. Roža med trnjem. Kaj pa ti sama tukaj stojiš, Cvetica krasna, cvetica mila ! V ternji bodečem kviško moliš Belo obličje, pisana krila ? Kedar te vidim, točim solzž, Dete nesrečno, trikrat gorj6 ti ! Pikalo trnje bo te v src6, Morala bodeš rano umreti. Kdo ti mrtvaško postijo postlal, Kdo ti nasul bo hladno mogilo ? Nikdo ne bode groba poznal, Bodlo še v njem te trnje nemilo. 12 Cvetice druge lepo cvet6 V pisanih vrtih, rajski livadi, Pijejo roso, solnce gork6 S'je jim milo, hčerkam pomladi. 16 Ti pa samica tukaj živiš, Družbi veseli lice zakrivaš, V potu obraza krono rediš, V hiši mrazotni tukaj prebivaš". — 20 „„Mene ne, sestra, une miluj, V ternji rojena, v trnji ostanem! Srečna sem tukaj, meni veruj, V senci stanujem, ven se ne ganem! 24 Prišli vetrovi, prišel bo piš, Cveticam lomil krone cveteče, Padlo bo cvetje, vtemnil njih bliš, Mene branilo trnje bodeče. 2? Prišel bo kosec> s koso ost.r6, S srpom jeklenim prišla bo žnjica: Roža za rožo padala bo, 32 Jaz bom cvetela, roža samica. Peklo bo solnce gole glav6, Mrle sirote bodo za žejo j Da bo rosila roso na m6, 36 Bodeni prosila trnjevo vejo. Padla bo mrzla slana na plan, Smrt na široko cvetke bo žela; Mene bo varval senčnati stan, 40 Še bom živela v trnji vesela. Bala grabljivih rok se ne bom, Noge lojnastne, slasti jezika : Trdna ograja var'je moj dom, 44 Trnje ga pika, kdor se dotika. Prišla bo zima, prišla bo smrt, Trnje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni prt, 48 V sladkem počitku truplo ležalo. Skopnil bo sneg in stajal se led, Tiba gomila se bo odprla, Krono škrlatno, biserni svet 52 Krasno bom zopet k nebu prostrla"". Fr. Cegnar. 30. Kosec. Sklepal, nabrusil sem te, ti kosa! Zvoni zeleni travi k pogrebu, Dokler se bliska biserna rosa, 4 Dokler ne peče solnce na nebu! Zrela za košnjo, zrela si, trava! Kaj bi so bala kose jeklene? Kar je rodila mati narava, 8 V krilo globoko smrt jej zaklene. Taka postava svetu je dana, Taka osoda njega oklepa: Seme zabranja časova brana, 12 Gasova roka zrnje otepa. Žena mogočna dirja po svetu, Nizko, visoko s koso podira, Maha po pleši, malia po cvetu, Večnosti, grobu vrata odpira. V grobu telesa grudi trobnoba, V večnost neskončno duša se dviga; Novo življenje klije iz groba, Novo življenje večnost užiga. Sklepal, nabrusil sem te, o kosa ! Zvoni k pogrebu travi zeleni! Ko bo oblila mrzla me rosa, Takrat zvonila bodeš tud meni. Fr. Cegnar. 24 4J-fc Rojakom. Hej, rojaki! .opasujmo uma svitle meče, Plemenita kri po krepkih naših žilah teče, Bog nam dal je dobro srce, urn in pamet zdravo J Povzdignimo krepke glase domovini v slavo! 4 Iz pšenice, vrli bratje! ljul'ko populimo, Zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda, Da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda. g Dovršujmo nam od zgorej dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata ; Hej, rojaki! kviško, da nam pride doba zlata! 12 Populimo trnje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Vreme se zjasnuje, ne bučijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slov6 mrazovi. 16 Drami se prebela Vila na zeleni gori, Sveti se jej lice in ok6 v rumeni zori; Hej, rojaki! kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva ! 20 Fr. Cegnar. 20 Blagor pesnikov. Pel bi rad ! Srce se zopet raduje, Nedrije više dviguje; Peti imam želje, Svoje veselje Hočem ljudem razodeti, 7 In pa spet eno zapeti. Pel bi rad ! Naj mi pa tudi prilaga, Kterim kol radost je draga; Zložne pesmice So veselice Dobrega srca na sveti, 14 Znalo da v raju bo peti. Pojem rad! Kedar mi solnčice sije, Tudi če megla ga krije, Radost al žala, Ktera se dala, Ktera mi srce zaneti, 21 Sleherna sili me peti. Pojem rad! Ako mi ravno ne steče, Kakor so želje goreče, Saj po viharji Z lepšimi žari Solnce prijazno nam sveti, Vabi veselo zapeti. 28 Pel bom rad! Če ovsenjak mene siti, Vrelec le daje mi piti, Bivam na slami V revnem tud' hrami, Moram le pičlo živeti, Moje bogastvo je peti. 35 Pel bom rad ! Dokler mi dani so glasi, Naj se preminjajo Časi: Starost me krivi Glavico sivi, Vedno rad hotel bom peti, Dokler ne moram umreti. 42 J. Hašnik. 33 Sreče dOin. Kdor kol' pod milim Bogom živi, Vsaki pač srečen biti želi, Cesar na tronu, kmetič na polji, Prosi od Boga sreče po volji; Tud jaz je iščem križem sveti: 6 Kje nek' prebiva, kje je doma ? Tam, kjer cvetice krasno cveto, Mislim, da sreči venec plet6; Solnce pa rev'ce ves dan prepeka, Kosec jim slednjič glav'ce poseka; Koder pa smrtna kosa kosi, 12 Sreče ni prave, jok se glasi. Z vrta na polje greni je iskat, Tam se raduje kmetič bogat. On si bogato žetev obeta, Sreča pšenice venec mu spleta; Toča prihrnje, žito zdrobi, Sreča veselja ž njive zbeži. 18 Ptice vesele, zelen je gaj, Mislim, tu ima sreča svoj raj ; Zima prikima, ptice zbežijo, Hribci pod mrzlim snegom jeČijo; Glasa veselja čuti ni več, ^ Gaj le žaluje, sreča je preČ. V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča najbrž domd; Bes se bogateč tam napihuje, Pa še več revnih milo zdihuje; Kjer pa s'romaštva solze tek6, Nihče po sreči prašal ne bo. Cesar mogočni, kakor s'romak, Otrok in starček, kmet in vojščak, Srečo si vošči, sreče si iše: Ali le z lica solze si briše; Človek do groba sreče želi, Pa si le prazne pene lovi. Kje neki ima sreča svoj dom? Kdo mi pove, kje našel je bom ? V Čistem le srcu ona kraljuje, Srce nedolžno ona zveseljuje; Sreča prebiva sredi srcil, V srcu poštenem ti je domfi. J. Vir k. 42 -MrMoje želje. Ead bi tamo bil, Kjer po polji veter žene Žitne valove rumene, Kjer vesela se glasi Prepelica „pet pedi," Kad bi tamo bil! Ead bi tamo bil, Kjer po dragah bistra reka Kakor živo srebro teka, Kjer zelene trate prt Mene zove v pisan vrt, Ead bi tamo bil! Rad bi tamo bil, Kjer visoke so planine, Čudne skalne globočine, Kjer boječa srna spi, Strma peč v n'b6 kipi, 18 Rad bi tamo bil ! Rad bi tamo bil, Kjer v zelenem gaji poje SlavČek poleg ljube svoje, Kjer se milo družita, Mehko gnjezdo znašata, 24 Rad bi tamo bil! Rad bi tamo bil, Kjer mladine krasno cvetj Zalša gria milo petje, Kjer nedolžnost je doma Spake sveta ne poznd, Rad bi tamo bil! Rad bi tamo bil, Tamo rajsko je veselje, Tamo Čiste srčne želje, Tam v nebesa je od tod Prosta in vesela pot, Rad bi tamo bil! V, Orožen 35. Boginji petja. Boginja preljubeznjiva ! Ki budiš plamen dubd, Da se v glasno pesem zliva Skrita misel iz srca; Tebi slava se spodobi, Tebi venci zelenž, Ki so ti je v vsaki dobi. Ovijali krog glavž. Pevci so te spoštovali, Ovne tolste na oltar Nekdaj so ti pokladali, Zažigali ti je v dar : Kaj pa boš od mene vzel i Mire nimam, ne zlata, Moja roka dd vesela, Rada, kar zatnore, da. če ti všeč je morebiti, Kar od tebe v dar imam, To ti hočem pokloniti, To ti zopet v dar podam ; Srce si mi obudila, Dala si mi pesmi slast. Svet mi ž njimi osladila, Naj donijo tebi v čast! Fr. Levstik. -36. Pomladnji sprehod. Za mano ostani, o mesto 1 Sijati pomlad je začela, Z veselo te dušo pustim ; Grorkoti umiče se mraz, Čez travnik, čez polje in cesto Vsa zemlja je zopet vesela, i Od griča do griča hitim. Vesel je človeški obraz. Studenec in reka se taja, Vsa rast iz žemljice hiti, Iu tukaj in tam se sprehaja 12 Družina veselih ljudi. V najkrasneji dobi nam leta, Naj človek bo star ali mlad, Veselja up največ obeta, 16 Obeta še mnogi nam sad. O kar je življenja po sveti, In kar je na zemlji stvari, Ko pomlad začenja cveteti, Vse giblje in se veseli. 20 Tud meni srce se dviguje, Skrbi pa umičejo se ; Iz misli se misel mi snuje, Iz radosti radost cvete! 24 Veselje mi daje peruti, Ko ptiču, ki ječe je prost, Zemlje skoro noga r.e čuti, Navdaja me up iu mladost. Fr. Levstik. 28 37. Popotnik. Živel sem dolgo časa z vami, Le zopet v roko, grčav les ! Če imam torbico na rami, Ne briši, sestrica, očes ! Ta ni možak, ta ni za rabo, Kdor videl ptujib ni ljudi; Te hribe pustil bom za sabo, 8 Mogoče mi ostati ni. Kdor ima v pravem koncu glavo, On gre v Jeruzalem iu Rim, Premaga solnce, dež, težavo, In dobra volja roma ž njim; On skusi pač si kaj po sveti, Pretehta srečo vse zemljž, Navaja ga veselje peti, 16 In žalost trdi mu srce. Oblak nebeški ga odeva In posteljo mu zemlja dd, Ko obudi se zora dneva, Solnce ga dalje popeljd: Po kopni stezi peš koraka, Na mokrem sapi se 'zroči, Kaj novega mu ura vsaka Pred željne pripelja oči. 32 On ne sadi, nikdar ne seje In njemu sad ne obrodi, Pri svoji peči se ne greje, Pri svoji mizi ne sedi; Veselja dosti vendar vžije, Sadi in seje mu ves svet: On vsake trte vino pije, On trga vsake rože cvet. 40 Kjer sever goni jadra bela Na trg do zadnjih mej svetd, Kjer juga sapica vesela Nasproti petje mu pibljd, Kamor le priti je mogoče, Povsod domd popotnik je, Nikjer si ne sezida koče, 24 Postelje si ne posteljce. Neumen človek, ki razpenja Šotora varno streho si! Ko zemlja romati ne jenja, Ko morje mirno, solnce ni: Tak se obrača romar vedno, Povsod poznan, nikjer doma •, Kjer vleže uro se poslednjo, Tam smrt mu domovanje dd. 43 Fr. Levstik. 38. Prvi pomladtiji buceli. Pozdravljena bodi, draga bučela! Pomladi tedaj si prvi klicar? Dviguje se v prsih mi duša vesela, Ko ugledal sem tebe, nedolžna stvar! Al vedi, vedi, nevarno da brije Črez njivo in trato še veter hladdn , Prijetno po brdih nam solnce ne sije, Za hribom se hrih vzdiguje sneždn. Mehdk si veter igra čez planine, Na griču počiva spet solnčice, Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vrtih razsipljejo se ! Al sever in burja se bosta vrnila, Vijolam samotnim umorila cvet, Ti žalostna bodeš poljd popustila, Če bo prizanesel ti mraz in led, „ Pogledi nad sabo jasne višave , Pogledi solnca nebeškega plam, Pogledi brstja dreves in planjave! Al ni vse vesele pdmladi znam?" Poslušaj, nedolžna bučelica, mene, Iz srca le tvoje sreče želim : Dokler so po gričih proge snežene, Za tvoje življenje se vedno bojim! „Ko prva cvetica zemlji bo kalila , Izsrebati moram sladki jej med, Da prva bo moja družina rojila, Jaz rožice prve okusila cvet". To reče in dvigne se, urno brenčaje, Pa jaderno veje čez ravno polje ; Mladeneč, buČelo z očmi spremljaje, Govoril za njo besede je te: Bučelica, ljuba hčerka pomladi! Med cvetom rojena, med cvetom živiš; V domovji obdajejo rajske te sladi, Ko zove pomlad, pa iz ula zletiš. Ognžjo naj tvojih perut se vetrovi , Da sever bi tebe nikdar ne moril ! Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi, Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil! 40 Fr. Levstik. 39. Novo in staro. 12 16 20 Dan se za dnevom Dalje pomika, Leto za letom Lahno poteka. Staro odstopa, Stvari se novo ; Vendar se vrača Vedno še staro. Svetlo zdaj sije Solnčice mladim, Gorko pred grelo Glave je sivčkom. Kmetic poskuša KmetVati bolje, Manj si je vmišljal Modri Egipčan. Stavbe prostrane Stavi umetnik, Gleda v izglede Glavnega Rima. Mnogo spreminja Mestnik obleko , Staro pa suknjo Samo prevrača. Celo že citre Cene so nove; Pesnik še poje Pesme s Homerjem. Slikar tu stavi Slavno podobo; Zad se ozira Zmeraj v Apela. Naj pa kdo najde Novega res kaj, Pot mu napravlja Prednikov delo. Svoja naj slava Staremu bode! Nič se ne znižaj Novega vrednost. 24 28 32 36 40 P. Hicinger. 40. Na Vstopim se na vrh planine, Solnce ravno gori gr6, Z nebotične visočine 4 Se mi daljni svet odpre. planini. Ozrem se na domovino, Gledam na gorensko stran, Zrem dolino za dolino, Za planjavo vidim plan, g Polje žitno rodovitno Se v oči mi lesketd , Vidi pridnost se očitno 12 Kmetovavca marnega. Bistri potok, reka vije Se tje v rajsko zelenj&d, Zemlja vlage se napije 16 In j-odi stoteren sad. Hrib za hribom se dviguje, Gora gleda čez gor6, Božjo moč mi oznanuje 20 Vse, kar vidi krog ok6. Od tam belega Triglava Daje mi v oči ozir, Bistra tam izteka Sava, 24 Petja nevsahljivi vir. Ondi se mi odgrinjuje Blejskega jezera kras , Raj pozemski, kjer dviguje 28 Iz valov se k nebu glas. Od tam doli, kjer megld se Ravno je pretrgala, Sem v oči ini lesketd se Svit zidovja belega. 32 Stara tam stoj i Ljubljana, Vse dežele kinč in kras ; Mati sinom slavnoznana, Z gore čuj pozdrava glas. 36 Zrem po hribih, zrem po polji, Mečem sem in tje oči, Gledam, kar mi je po volji, Mesta, trge in vasi. 40 , Vidim pred seboj Gorensko , Tamkaj Notranjsko poznam, V vinorodno stran Dolensko Zdaj oči tje vprte imam. 44 Tamkaj doli s Kranjci brati Štajerec se in Hrvat, Ne zamuja desne dati Tu mu gorotanski brat. 48 Rajske radosti zigrava V vnetih prsih mi src6, Vidim, brata brat spoznava 52 Vedno bolj od dne do dne. M. Valj a ve c. Pastir. Jaz sem gore sin , Bivam vrh planin; Ljubim svobodo, 4 Dole in goro. Solnce me budi, Lipa me hladi, Rožice ljubo 8 Meni tud cvet6. Bele janjčeke Pasem sem ter tje, Ptičice z meno Pesmice pojo ! 12 Jače vrh goro Bije mi sercž , V mirni bajtici Spavam brez skrbi. 16 Tukaj dan in noč Bivam vriskajoč : Gora je moj dom, Za-njo živel bom. tuuo Len je božji svet, Gora mu je cvet; Jaz sem gore sin, Bivam vrh plonin. M. Vi l bar. č poLcja ti ne bo : Ali mene čaka pokoj . Ko zaspal bom £od teb6. 4D -Jtr^,- M. Vi 1 h ar. 43. Na Kalcu. Na kalcu prebivam, Kjer Pivki.) je vir ; Po zemlji slovenski Krog mene je mir. Čez ložo planinsko Triglav mi strmi, Med zvezde se dviga, In v sne^u blišči. Goreči mu treski Ot> čelu grme; Al vendar orjaka Iz sanj ne zbudč. Pod njim pa Slovenec Steguje roke, In moli in prosi, In briše solzo. 12 Cvetnik, Kjer solnce zahaja, Naš Nanos stoji, In skale bobneče V doline vali. Na tžmenu cvete Prijazna pomldd; Iz drevja mu plete , Iz trav zelenjdd. Pod Nanosom trta Ipavska zori, In joče in joče, In vince rodi. Tam Javornik črni Zaslanja izhod; Po notranjski zemlji Pozdravlja naš rod. Jezero cerkljansko Mu pere noge, Pa bukev in javor Hladita srcž. Snežnik mu je sosed, Ki megle redi, In glavo zeleno Prot solncu drži. Pošilja čez mejo Pogled velikan : Kam plavajo ladje , Kaj dela I stran. Pred mano se steza Moj ljubljeni svet, Vsa lepa dolina, Ki Krasu je cvet. Po dolih prijaznih Lej, Pivka hiti, Igraje, šeptaje Po lokah šumi'. Na levi, na desni, Za gričem je grič, Drevo za drevesom, Za ptičem je ptič. , Po sivem kamenji So čvrsti ljudje ; Iz glave otožnost Jim burje podč. Pogumen je Pivčan In zvest siromak, Narodu in domu Branitelj krepak. In breme, ki na-nj ga Osoda loži, Junaško ga nosi, Če prav se poti. Zdihuje in prosi Vladarja nebd , Naj jasneje daje Mu solnce na tla. Zdihuje in prosi Vladarja dvetd, Naj z dola in srca Odide tcmd. Jaz tudi z rojaki Zdihujem, trpim, In želje goreče Sred Pivke topim. Ker vslišane bile Še niso dozdej, Pogrezni je zemlja — Pod zemljo naprej ! Naprej do dežele, Kjer Sava bobni, Med brate, med sestre , Med naše ljudi! M. Vilh _44. Molitev. Pokala je sveta zora, Ptiči zopet se budili , V cvetji se zibala rosa, 4 In pastirji se glasili. Po vasdh in po goricah K maši so zvonovi peli, In po cestah, po stezicah 8 V cerkev so ljudjč hiteli. Tudi meni duh se dvigne, Duh razpnd peruti svoje; Al ne splava proti solncu, 12 Potopi se v prsi moje. V srcu zre dvanajst oltarjev, Sekanih iz skale sive; Pred očmi so mu po redu 16 V njih vrst6 podobe žive. Bog vesoljni, duh ] neskončni, Ki človeka je ustvaril, Kal nesmrtno va-nj ucepil, 20 Iskro uma v njem užaril. Domovina, ki rodila Moje drage je rojake , Bistre ima še sinove; 24 Nad sinovi pa oblake. Žena, blaga tovavsica, Z gorkim srcem, dušo zvesto Cvetonosne ro2e trosi 28 V mojega življenja, cesto. Sine ml?de, hčerke male', Ktere mi je poklonila, In z otroci porodnico 32 Naj objema sreča mila! Mati moja ljubezniiva, Ki ležijo v zemlji črni, Za njih trud in skrb in delo Bog jim sladki pokoj vrni! 36 Oče, starček sivolasi! Tudi vas so v jamo deli; Da bi tamkaj v večni slavi Venec z materjo prejeli! 40 Z bratoma in sestro ljubo Osameli smo na zemlji; Cas ! ljubezni ti otročje Nikdar nam iz prs ne jemlji! 44 Prijatelji! redko solnce, Ki ste v burjah mi sijali, Da bi nikdar se ljubezni In zvestobe ne kesali ! 48 Poezija , dar nebeški! Komur v srcu ti cvcteraš, V gorkem letu hlad mu delaš, V mrzli zimi ga ogrevaš. 52 Muzika, vesela deva, Pevcu ctruce v rok-i daja; Grlc poje kakor slavec, Kedar srce v njej se taja. 56 Zdaj pr jd (hišnim ^c očesom Vzdigne mojih dni osoda, Moje sreče in nesreče, Solz in radosti posoda. 60 Večnost je podoba zadnja, Konec vsega hrepenenja, V kterem duša kviško plava Iz pozemskega življenja. fA Peli zopet so zvonovi, Iz cerkve je vse hitelo, In da grem od svete maše, Tudi se je meni zdelo. M. Vilhar. 68 45. Mati. k - Dete revno, dete malo ! Kdaj mi bodeš poplačalo Vse, kar zd-te skrbna mati M6gla sem in bom prestati ? Sem pod srcem te nosila, V bolečinah porodila, Za-te noč in dan skrbžla, Za-te sem in bom živela. Postelj kol'kokrat postlala Zibel tvojo sem zibdla, Pesem ti zapela sladko , Da zaspalo si čez kratko. Oez-te se potem nagnila, Srčno Boga sem prosila : Oče hudega ga brani, Meni, sebi ga ohrani! /u Vi 1 M* Dete malo in ubožno ! Bodi pridno in pobožno, S tem skrbi mi boš plačalo, Dete revno, dete malo! S. Jenko. 46. Korak v življenje. Srce trepeče Od hrepenenja, V Šumni vrtinec Sili življenja. 5 Stopil na ladjo Tudi bi eno Jadral za srečo Nerazjasnjeno. Morje lažnjivo, 10 Kje so bregovi? Grozna širjava, tv^L Grom in vetrovi. — Zije slapovje , R'jove peneče , Barke razbija, V brezna je meče. Zvezde prijazne Pot mi lcažite , Srečni vetrovi Čoln mi vodite I S. Jenko. 47. Slovo in naročilo. V zvoniku se zbirajo ptice, Tu lastovka še žgoli; Tam čakajo tovaršice, 4 Al ona še ne zleti. v - W — . - Tak poje, ko solze bi lila, Otožni pogledi jej so: __ Ker gnjezdo bo zapustila, 8 Ker jemlje od mene slovd. V— f~> sj — w — Očesci obrača v me milo, Jaz svoje obračam va-nj<5 , Srce z neznano silo S solzami mi moči oko. — — --— ^ Enako midva preživela Mars'kako jutro sva že: Nad mano je ona žgolela, Jaz skladal sem pesmice. ^ - v.M^-' — v._ Ko slišal vesele gor kljune Sem nje in njenih hčera , Ubiral veselja sem strune , 20 Ki vrelo je s moj'ga sred. Ko lastovka je žalovala , Vesel tud jaz nisem bil, In lira je zajokala, 24 Domovju solze sera lil. Al ptič'ca! zdaj zgrni perute, Odleti brž tje na križ , S tovarši so line obsute, 28 Glej, glej, da ne zamudiš ! Na okence zjutraj bom plakal, ln gnjezdo varval ti bom , V spominu te vedno bom čakal, Da vrneš se zopet na dom. Če pa, ko prideš spet k leti, Na oknu ne najdeš me več , Na mojo gomilo prileti: Tje šel tvoj prijatelj je leč ! Obišči ga tam in grobovje, Zapoj mu te pesmice : Da vneto za svoje domovje Nehalo je mlado sred. In lastovka je odletela , Odšla je v Afriko tje , Naročbo seboj je vzela, Pustila me samega je. Fr. Zakrajšek. 44 48. Hrepenenje. Po drči samotni vodica sumi, Opira skalovje grozeče ; Tik brega postaren planinec sloni, Večerno mu solnce obličje zlati, Sred celi rane skeleče ; Ko vgleda v prebistrih valov se šumenje , Izbuja nemirno se v njem hrepenenje. 7 Pretekla spet leta se njemu odpr6, Dni radostne Čuti mladosti ; Spominja se bratov in sestric zvesto , Ki v koči domači bivaje mirn6 Vživali so čutja sladosti. Pa zdaj , ah ! že krije vse lahna gomila, Odvzeta jim zlobna vsaktera je sila. 14 V olajšane sanje močn6 se vtopi , Na lice mu kane solzica ; Pihljanje večerno moči mu krepi , Otrpnjene ude novo oživi, Ogreva upadena lica; Veselo ozrfe se v prihodnosti vrata, Kjer čaka življenja še doba ga zlata. 21 Že zvezdice jasno zlatijo neb6, Noč krila po zemlji prostira, Počiva stvariea vsaktera ljub6, Zatisne tnd starčku zdaj spanje ok6, — Smrt vrata življenja zapira: Ko solnce žaro čez snežriike posije, Src6 hrepeneče poslednjikrat bije. G. Krek. 49. Veliko moč ima železo, Al erjavinr. mu je kos ; Mogoena je soparja sila, Ki goni trume težkih voz. So več si Arhimed je upal: Daj drugo mi stališče kdo, Najviša moč. Al kar moči je zemlji danih , Kar vprega jiii človeški um, Vsem kos je moč natezovanja , Ki vodi črede tolnčih trum. Svetove svitle razpeljujo, Poznajo vsaki svojo pot, In zemljo saamem iz tečajev — Nobena teža jih ne zmaga, 8 Iznašel tako je kol6. Vse vpke vlada brezi zmot. 16 Al več ko ta je moč najviša, Ne vniči je vseh življev strast, Gorkote več ima ko solnce Iu cene nad vseh svetov last. V najtrših bojih zmage polna, Dan ljubi ter odganja noč, Njej smrt — pekel zastonj se vstavlja: ' Nujviša je ljubezni moč. A. Umek. 24 50. Mornarska. Lddija meni domovje, Polje neskončno morjč , Klasi rumeni valovje, Kedar je žarki zlat6. Lidijo veter poriva, Mokri odpira se tir; Jasno neb6 se odkriva, Luči neštetih izvir. Mnoga mi znana dežela, Zemlje široke okrog, Znane na nebu krdela — Celi neskončni obok. 12 Boj silovito mi geslo Sredi nemirnih vetrov, Roka obrača mi veslo, Gledam grob temnih valov 16 Lidija hipoma plava, Vstaja — odhaja vihir, Čvrsta jo moja postava, Zdrav in vesel je mornar! A. Umek. 20 51. Otročja leta. Ko v tihotni noči kratka Sanja vmakne se od nas, Zbežala je doba sladka, i Let otročjih mili čas. Kjer me moliti učila Pod orehom mamica: Lehka bodi ti gomila, Ljuba, draga mamica! 16 Vrgel sem od sebe vence, In cvetičic nimam več; Let otročjih ni več sence , 8 Oj nedolžnost, preč je preč ! Le spomin mi kaže kraje, Kjer otrok sem cvetje bral, Kjer v vinogradu najslaje 12 Grozdje oče mi dajal. Kjer sem z dedom v cerkev Še tal, Kjer igral sem se vesel, Kjer mi starček je obetal: S sabo te bom v cerkev vzel. 20 NiČ čez dan me ni skrbelo, Mirno sem po noči spal; Saj obleko imel sem belo , Saj me angelj varoval! 24 Srečna leta ve otročje, Srečen ti otročji čas ! Dokler vzame smrt v naročje, Vedno mislil bom na vas. J. Bilec. 28 52. Oj planine. Oj planine , oj planine , Eožnate planine v£, Kinč slovenske domovine, In pa sinje v6 gor6, Ki ste žive skalovite Straže našega sveta , O pozdravljene bodite ! 8 Kličem tožnega sred. Vsako jutro zlato zoro Sem pozdravljal prevesel, In čez dan v zeleno goro Glasno žvižgal, glasno pel; Mislil sem, da rože krasne Meni se razcvitajo, In da ptiči pesme glasne Meni le prepevajo. 24 Kolikrat se v meni gldsi Radosten na vas spomin, Pred menoj vrstč se časi, Ki sem vžil je vrh planin , Ko presrečen na višavah , Srčnega veselja vnet, Po ravninah in nižavah 16 Pisani sem gledal svet. Toda moral zapustiti Tebe sem planinski raj ! In med druge ljudi iti , Po poklicu v drugi kraj. Res, povsod se da živeti, Kdor poguma kaj ima, Pa samo v domaČi sveti Zemlji sreča je domd, 32 Torej moje srčne želje Ve zelene ste gor6, Kjer otročjo kdaj vebelje Vživalo mi jo src6. Na višinah domovine, Kjer liivi ves moj spomin, Oj planine, oj planine ! Srečen bil bi gorski sia. Fr. Leveč. 53. Slovenec sem. Slovenec sem! Tak6 je mali djala, Ko me je dete pestovda; Zatorej dobro vem : Slovenec sere! Slovenec sem ! To jas^ia pamet v glavi, To v srcu blagi Čut mi pravi 5 S ponosom reči smem : Slovenec sem ! Slovenec sem ! Jaz ljubim očetnjavo, Gorim za njeno čast in slavo Kar Čutim, to povem : Slovenec sem ! Slovenec sem ! Od zibeli do groba Ne gane moja se zvestoba, Da vsikdar reči smem : Slovenec sem ! J. Gomilšak. II Vzvišene poezije: ode, himne in popevke. 54. Mozesova zahvalna pesem. Gospodu pojem : poveličal. se je , Vrgel je konja in jezdeca v morje. Moja moč je in moja pesem Gospod, Odrešenik mi je bil! On je moj Bog, hvalil ga bom! Bog moj'ga očeta, povzdigoval ga bom ! Zal vojščak je Gospod, Gospod mu je ime! Zaveznil je v morje kralju vozove in vojsko njegovo, Zbrani njegovi vojvodi so se potopili v rudečem morji; Brezni so je zakrli ! Sli so kamnu enako na dno! Tvoja desmea, Gospod, je moč razkazala s cap tj o, Tvoja desnica, Gospod, je sovražnike strla! Zdrobil po velikosti svoji si zopernike svoje! Srd svoj si izpustil, povžil je kakor strnišče! Na puh tvojega srda so se nakupiČile vode, Na kup stečene so stale, Sredi morja so se sesedli valovi! Sovražnik je djal: »Vlil bom, vzel bom, Rop bom delil, srce si ohladil, nad njimi, 20 Svoj meč bom izdrl, roka moja je bo pogubila i" S svojim vetrom potegneš, zagrne je morje, Kakor svinec zazvoni po silnih vodah na dno ! Kdo je tako moeen po tvoje, Gospod! Kdo je po tvoje tolike svetosti, 25 ČeŠčenja tolikega vreden , Tako čudodelen! Svojo desnico si stegnil, Požrla jih je zemlja. Po svoji dobroti pelješ ta ljud, odrešil si ga! 30 Z močjo ga vedeš na svoje domovje! ' Narodi slišijo, tresejo se. V Filisieji grabi strah prebivavce, Omotični so edomski knezi, Moabskitn vojvodom groza prihaja , 35 Kanaanski vsi prebivavci kopn6. Strah in trepet je opadaj , Otrpnejo kakor kamen naj nad tvojo močno roko ! Tvoje ljudstvo pa pojde, Gospod ! Tvoje ljudstvo pa pojde, tvoja pridobva. 40 Popelješ je, zasadil je boš na svoje iastine goro V kraj, o Gospod , kteri si za-se sedež izvolil Na svetišče, Gospod , ktero so tvoje roke utrdile, Kraljeval bo vekomaj in vedno Gospod. M. Ravnikar. 55. Božja vsegapričujočnost. (Psalm 138.) Gospod ! pregleduješ, poznaš me ! Veš me, naj sedim ali stojim ! V moje misli mi gledaš od daleč , Naj grem al ležim, me obdajaš ; Vsi moji potje — znani so ti. 5 Ni mi še besede na jezik , Glej, Bog, veš jo že vso ! Za mano si in si pred mano Ter me z dlanjo pokrivaš. Prečudna je za-me tvoja ta vednost, 10 Previsoka, ne morem do nje! Pred tvojim duhom kam hočem iti ? Kam pohežim pred tvojim obličjem ? Če stopim v nebesa, si v njih , 15 če si v brezno posteljem, pa si le! Na daničnih perotih zletim naj , Prebivam za poslednjim morjem, Tvoja roka me vodi tudi ondi, Drži me tvoja desnica. Rečem naj: tma me obsuj , Noč bodi dan pri mojih poslastih , Tudi tma ti nič ne otemni; Po dnevino sije ti noč, Tema in luč sta ti enaka. — V tvojih bukvah so bili moji dnevi zapisani, Zaznamovani vsi že takrat, ko nikogar ni bilo. M. Ravnikar. 56. Častite Gospoda. (Psalm 112.) Vi mašniki božji, hvalite Gospoda, Hvalite Gospoda od roda do roda! Vsi hlapci Gospoda gospoduje im6 4 Naj molijo, hval'jo, častijo, glasi. Češčeno, zviš'vano in spevano bodi Gospodovo sveto im6 med narodi: To danes, to jutri, to božji ves čas 8 Na jutru, večeru, na jugu, pri nas! Od solnčnega vzhoda do njega zahoda Vsa ljudstva častite, hvalite Gospoda; Jeziki vsi pesem mu pojte en6, 12 Daritev darujte le eno sam6 ! Pozvišan Gospod je nad ljudska slovesa, Njegova vseslava presega nebesa: Kdo meril se ž njim bo človeških otrdk , 16 Ž njim, ki na visokem prebiva, — naš Bog? On zre na ponižne v nebeški planjavi, On zre na ponižne v pozemski dobravi; Dobrotno nezmožnega dvigne s smeti, 20 Ubožčeku v blato rokd pomoli. On ga posadi med najprve prvake, Med prve — med svojega ljudstva veljake. On neblagosl6vljeno vseli v okr6g Eo mater veselo obilnih otrdk. L. Jeran. 57. Dies irae (dan jeze). (Himna latinska Tomaža Celanskega.) Dan poslednji pride sila, Mili Jezus ! ker si za-me, Zemlja v prah se bo zvalila, Voljno križ zadel na rame, 3 Priča David in Sibila. Ta dan, prosim, pozri na-me. 27 Kaj trepeta bo prebiti ! Videl bom sodnika priti , 6 Vsako vest tenko odkriti. čudno grom trobente kliče , Skozi dole, morje, griče, 9 Žene k sodbi vse mrliče. Smrt strmi in tud natora, Kedar pred sodnika mora, 12 Stvar mu dolžna odgovora. Bukve bodo naraz djane , Drobno vpričo sveta brane, 15 Ne bo miselce neznane. Tedaj pride sodnik zvesti, Pravdo delat slednji vesti, 18 Brez podkupa, brez obresti. Takrat duša kaj poreče, Kam sirota se zateče , 21 Kdar pravične v srce peče ? Kralj prestrašne velikosti! Raj' vračuješ po milosti, 24 Sodi me po svoji blagosti. Duše milo si ti ljubil, V nebo je neveste snubil : Bo li trud zastonj se zgubil ? 30 Sodnik pravdnega mašč'vanja Mi dodeli odpuščanja Zdaj pred dnevom obsoj'vanja. 33 Duša vboga zdiham kriva, Rudečica me pokriva, Milost tvoja naj me vmiva. 36 Majdaleno odvezuješ, Dizmu svet' raj obetuješ, Up tud meni oznanuješ. 39 Prošnje moje so nevredne, Ti daj misli, želje čedne, Da ne gredem v ognje vedne. 42 Daj pri ovcah mesto meni, Ne med "kozle me zakleni, Smiljen me na desno deni. 45 Ločijoč, kar je prekletih , In na levo stran odštetih, Reci meni v družbo svetih. 48 Dol koleno k tlem podrto, Po spokorno srce strto, Molim, nebo stori odprto. 51 Dan ta solzni že prihaja, Ker iz praha meso vstaja. 53 Da bo sojen človek krivi, Daj odpustek mu, Bog živi! 55 Jezus smiljeni pastir, Dari dušam večni mir! V. Vodnik. 57 58. Ne sodi. O ti, ki slep 03cd vladarja Dolžiš krivic, posil in kuj, Kak Jobu on iz tmin viharja Govoril je, v trepetu čuj! Gromovja hrup potihne plašno, Begoči čas pozabi tir, Ko nagloma pokliče strašno 8 Sledečih slov ga v jak prepir: Kje bil si ti, ko na moj bodi Je hipno stan te zemlje stal, Ko klili vseh strani so plodi, In nebu jaz oblok sem dal ? Ti svit C3od z besedo prazno, Eesnice ti kališ tečaj, Zjedini moč in silo razno, 16 VjunaČi se, odgovor daj ! Kje bi si ti, ko z dihom enim PrižgavŠi zvezd neskončni broj Svetilom solne, na hip rojenim, Naročil sem namen — pogoj ? Ko vriskale, pravil vesele, So mojo čast nebes moči, Ko mojih del visosti pele 24 Danice so, kje bil si ti ? Porodu kdo je morja stregel, Ko vrelo je iz krila tmin? Al nisem jaz nasprot mu segel, In rekel: Stoj, nevihte sin 1 Kdo dal mu je v mejnik bregove, Zatisnil kdo je brezdna pah, V oblak povil globin valove, 32 Ko dete v lik plenice rah ? rtiob — glava 38. 39. 40. 41. Si zvezal ti plejade kroga, Je tebi pot svitlobe znan ? Te zore blesk, te jutro vboga, Se na tvoj klic pospeši dan ? V obupu žej kdo roso blago Planjavi dd in dež rodi? Zaženi glas, al eno srago Iz rek višav prisiliš ti? 40 In moje boš namembe sodil, Si svetu ti prišel na kraj ? Prostora krog naskriž prebrodil, Si zmeril čas ? Odgovor daj ! Si hodil ti po dnu globine, Al njenih trum popis imaš ? Odpreti mar izide tmine , Al smrti dom zapreti znaš? 48 Si zemljo ti prijel za robe In stresel ven hudobnike ? Da nova vsa in čista zlobe, Ko prta lik slovela je. Imaš oblast ti roke moje, Grmiš ko jaz trepet in strah ? Oznani srd kreposti svoje , In treši, daj ! prevzetne v prah ! 56 Kdo severu perute vsnuje, Razbitja dih viharju dd ? Kdo v led in srež valovje vkuje, Da kamnja zid in tlak valjd ? Si snega ti' premenil stanja, Si vide! toč al treska hram? Katere jaz za dan mašeVanja, Za vojske dan gotove imam ? 64 Zamoreš ti v obnebje seči, In stisniti vedrosti zrak, Da solnca svit in krog b'iščeči Pokrije tmip strašan oblak ? Zaženeš ti goreče bliske, Da mrak višav previhrajo ? Rečejo mar ti glave nizke 72 Vrnivše se: Glej, tukaj smo! Ti zmolknil si, ne veš odreči Besede kar prašanjem tem ! Kak hoče mar ti pravda steči, Ko manjka prič in vzroka vsem Ki pravdati se z mano včini, Mu gre besed imeti saj ! S krepostjo sil razum zjedini, 80 Vjunači se, odgovor daj ! Ob uri tmin kdo petelina Opomni, da se bliža dan ? Kdo jastrebu preživi sina , Ki v gnjezdu skal zdihuje hran? Je pava rep mar tvoje maže V lepoti boj ko mavra vnet ? Po morji prst al tvoj pokaže 88 Zrjavu pot na bolji svet ? V puščavi noj nemarno znese, Pozabi jajc in truda, glej ! Brez milosti na zrak ozre se, In konju vkljub divji naprej. Kdo vsmili se v pogin rojenih , Kdo var'je spak nesrečne tam ? Zavetje jaz in bran puščenih 96 Zdaj solncu je zvaliti dam. Postojne stan je gor višava, Nje gnjezda tron strmeči kom, Do zračnih mej v obnebje splava, Prevzetno zre na zemski dom. Na hip od tam jedi v prepadu V okrožji rek razmotri plen j Se trudiš ti o njenem gladu, 104 Jej brusiš ti očesa sklen ? Rožljanja pik, armade hrupa, Trobente konj ne vstraši se, Orožju trum nasprot se 'zupa, KobiFci vkljub poskoči slfe ; •Se spanja vuet, s kopitom bije, Korak njegov je sip in lom ; Kuo v srce žar in par mu >*lije, V čeljusti kdo restanja grom ? Al misliš ti, da jaslim tvojim Se vklanjal bo rinocer6n, Navadam plah odrekel svojim, ?In tebi v prid oral og6n ? Iz tvojih njiv zdivji gotovo, V nemar pusti ti jarm in bič; Kdo je razkril mu moč njegovo, In tvoje kdo izkusti nič ? i Boš levinji donašal piče , Ko vije se rodilnih muk; Al plen lovil za nje mladiče, In var'val je stradanja tug? Oprostil kdo je risu glavo , Košuti čut slobode dal ? Al r.isem jaz jim dom puščavo , Brloge v last in hiše 'zbral ? l; Ozri se v les na behemota, Železo je njegova kost, Neskončna moč je ledjn dota, Hrustanci so kosite* gost; Na kviško rep prostre ko cedro, Popiti tok mu malo strah , Kreposti vse je slavno jedro, Ko jaz velim—je bivši prah. 1; Glej levjatin je srca-kalmen , O tresku on ne gane se , Iz nosa hlap, iz golta plamen, Iz oka žig in žar mu vre. Ce. včini bor, se morje peni, Ko v kotlu lug in krop šumeč, Končati vse živeče meni — Zdaj mignem jaz — in ni ga več. 14 Izpusti jak besede pšico, Račun mi svoj na znanje daj, Do česar ti imaš pravico , Kdo meni je posodil kaj ? Vse moje je, kar svet obseže, Globin, višav gibanje vseh , Oblast ko stik zvezdovja veže, 152 In tvojih ust poslednji dih. 59. Na Vršac stopivši sedi, Neznan svet se ti odpre; Glej_med sivih pleš v sredi 4 Zarod žlahtnih rož cvete. -i •*>{. Sklad ria skladu se vzdiguje , G5HL vrhov kamni zid, Večni mojster ukazuje : 8 Prid' zidar se les učit. Divja koza prosto skače, Od muh daleč je govčd, PlanJ&r z Mino po domače, 12 Po sneg' lovec išče sled. Ak vihar drvi valove, Beži v skale plašni trop, Stresa votli glas bregove, 16 Grom maje nebeški strop. Knialo solnce čisto seje , Iz jezer stokrat blišči; Star meccsen re^L veje, 20 Vetru, zimi v bran stoji. To reče Bog. — Prevdari pridno O 3tisku tug besed spomin ; Če vse v korist ne steče vidno, Ne zabi, da si praha sin , Da v tvoj namen prilično, kratko Je tebi Bog nalogo dal; Nebeško pak veliko prat'ko Je pisal sam in sam le bral. 160 I. K o s e s k i. Tukaj bistra Sava 'zvira, Mati pevske umnosti], Jezer dvanajst kup nabira Šola zdrave treznosti. ^ 24 Tje pogledaj na višave, Kjer Triglav kipi' v nebo; Štej snežuikov goličave , Kar drži najdalj ok6 : 28 Tamkaj ravno Forlanijo , Benečansko tu morjž, Dol globoko Hiovatijo, Švajca bele gor glave. 32 Bliz' je polje_ Goratana, Orat' vidim Štajerca , Bližnji sosed mi Ljubljana, Zilska t'rolska majerca. 36 Pod velikim tukaj Bogom Breztelesni bit' želim , čiste sape sred mej krogom Menim, da na neb' živim. 40 V. Vodnik. Na Vršacu. 60. Star pevec ne boj se peti. Bučela! visoko Gori v planina Priletna si upaš 4 Snežne na brine ? Si letala nizko, Zbirala cvetje, Nanašala mladim 8 Celo poletje. Kraljeva te roža Vab' na višave, Te matica pošlje 12 Hitiš prot oblakom, u ^ t-Nič ti ne maraš, u ^ - c ~ Tvoj rod je nebeški, Ti se ne staraš. 16 Ne boj se mi, pesma, Ak si globoko, Naj beli se glava, Stopi visoko. 20 Anakreon sivČek Na gosli poje, Vmes lasca rumene Na goličave. Zapleta svoje. 24 V. Vodnik. 61. Pev<4 Kdo zna Noč temno razjasnit', ki tare duhi! Kdo vi Kregulja odgnati, ki kljuje srci Od zore do mraka, od mraka do dni ) Kdo uči' Izbrisat 'z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzet' spred oči, Praznoti vbežati, ki zdanje mori, Kako Bit' hočeš poet, in ti pretežki Je v prsih nosit' al pekel al nebi ) Stanii Se svoj'ga spomni, trpi brez mini ! — 10 Fr. P r e š e r n. 62. V spomin Matiju čopu. Tdjati led naš še le začne se, pomlad je drugod že, V dragi slovenski vkrotbn ni domovini vili&r. Stešemo svoj si čulnič nov, z Bogom zroe'm6 ga valovom , Ni se navadil poprej breznov se, skal ogibkt'. 5 Zvezde, ki reš'jo, bilfe so neznane, ki žoln pogubijo, Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Palimir. Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami knnc popravil , Ti mu pakazal si p6t, pravo v deželo duk6v. Skrita nobena bilk ni zvezd ti neba poezije, 10 Slednji je bil ti domač jezik omikan, učfen. Stari Rimljan kar sveta je gospod, kar Grecija modra , Z Lahi, Franc6z, Španijol, Nemec in A'bijonfee, Čeh in Poljak, kar Rus in Ilir, kar ro.d naš slovenski Slavnih izmislil si bil časa do tvoj'ga pisanj , 15 Polno si znanost imel njih, Čop velikan učenosti! Ti zaklade duha Krezove bil si nabral. Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova, Sebi 'zročcno mladost., druge si ž njim bogatil. Komaj zastavil, rojak, si per6, prej praznovajoče — 20 V zgubo veliko rodu, krivega dokaj zamud, V Save deroče valov tam vrtinčinah smrt te zasači, Glas ti zaprfc besedi, 'z rok ti potegne pero. Zemlja, nemili čuvaj, nam zaklad tvoj varuje skopa ; Grobu na tvojem oči materi Slavi rose. 25 Niso suhe nam prijatlom oči, ki se spomnimo tebe, Ino predragih s teboj tvoje ljubezni dar(5v. Seme, ki ti zasejal si ga , že gre v klasje veselo , Nam in za nami dokaj vnukom obeta sadti. Naj se učenost in imč, čast tvoja, rojak! ne pozabi, 30 Dokler tebi drago v Kracji slovenstvo živi! — Fr. P r e š e r n. 63. Slovenija cesarju Ferdinandu o veselem dohodu v Ljubljano I. 1844. Trojno ovenčani vnuk vladarjev iz hiše Rudolfa , Zgodnjemu solncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero blišči v škrlatu sedeža tvoj'ga , Silnih narodav devet var'je ti slavo in dom , 5 Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja? Smž rudorov.ti, o knez! odpreti ljubezni neskončne, Ktera do tebe rodil vnema slovenskega kri, Kapljico slabo boječ pridružiti morju svitlosti, Ko ti visoki prestol solncetemneče gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov ? Cula žvižgati meč sem s pozonskega briba, Duše ko skazal si sklep stranam Čveterim sveta; čula v -radosti sem rujoveti češkega leva, Čula odgovor grmeč brata jadranskega sem, Ko so prisegovali bregovi Veltave, Pada. Željno prašaje, al smem se šteti med Avstrije stebre, Ali na zboru držav moja beseda vel j d, Sini slovenski al so v številu zemlje junakov, Tudi za mene razpet al je bistorije list? Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje : „Kako ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljubljenka, Ker ti imena s krvjo Rimec ni pisal in Grek? Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj". „Preden Bizanc in Rim sta verige kovala narodom, Bila Evropi si varli; veče li hvale želiš? Tvoja žarila je kri od ledenega Balta do Jadre, Mirnemu svetu razum, bojnemu bila si meč, Zlobi gotova zajez med jutrom in divjim zapadom". „Tebi kmetija domd, kupčija po morji slovele, Jeklo v trojanski prepir vitezom dajala si, Tvojih poznal je puščic britkost macedonski Aminta, Bil arbelski je breg priča slovenske moči, Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in iztok". »Kar je visokega um, častitega desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si; Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskem, Črnega morja prestol tvojih junakov je bil, Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancev". Reče, in temni oblak nekdanjih razdeli se časov; Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron, silni brodnik, jadranskega morja krotitelj, Pinez, Brem ino Bolk, dika slovensko krvi, Skerdilaj, Plevrat, brezbrojno vitezov drugih. Cvetuik. Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka, Zraven ravenski jetnik, velikodušni Baton , ' Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnjega zdiha, Z vencem mnogi junak, ptujerau ljudu ponos, Trikrat škrlatnikov šest grmečih iz dvojnega Rima. Zdaj, ko junake spoznam, hrabrosti svoje velikane, Vname se v srcu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V prsih otajanih vir odpre se goreče besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari , In ti ljubezen redim gorečo v junaškemu mozgu. Tako se bližam , o knez, z bogastvom dlani in uma, Gradov ti ključe podam verno na zlati blazin', Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo. Blago, življenje in kri, visoki Vladar! ti darujem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan , Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč i Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane S šaplom oviti zares bliščečim senc ti ne morem , Zmel neusmiljeni rok, časa vihar mi ga je, Kedar od iztoka Hun, od severja Got ino Kimber, Rimec od juga in Vlah, trli so moje kosti, Strani četiri sveta menjevale sirove narode. Kaj trpela takrat, kaj sem doživela zgubivŠi, Ustom izreči ni moč, duhu razumeti ni; Smrt je dajala obed neskončno pogubi, obupu , Save in Drave vode solze so bile in kri, Zadnjega, zdelo se je, da bila bo ura Slovenca. Kakor divji natok srditega morja se vzdigne , Kedar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Breznom valove napnfe, peneče drvi na bregove, S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč , Sivo pečevje ječi, v korenu se tresejo gore, Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov, Vsakega konca sveta meni srdito na vrat, Moje dobrave so stan jim , klavnica moje domovje , Grom je beseda njib ust, strela goreči pogled, Zemlja se moja šibi pod težo železnih vojščakov. 85 Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prorok arkonski , — Bravši v drobu zverin čas maščevanja gotov — Dvigniti vrli svoj dlan, razbiti verige Latinca, Rimu pobotat obrest sedemstoletnih krivic , Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru. 90 Setve dozor krvave kosil Radogost je na Padu, Da Kartage potem strašno osveti posip ; Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek ; Kar nenadoma blisk temni pretrga oblak, V Rimu Otokar stoji, končavsi nevredne gospode. 95 Zdaj brez varha doma, mi Siscia pade, Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah, Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače, Misli in djanju na vir vleže debela se noč, Tri sto me let in še čez mrtvaška je groza davila. 100 Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi' se na novo, Strašno iz jezera ran čutim kipeti život, Kakor o zori junak razbiti po boji ponočnem Samši na skitu medli, trume plakaje pogin , Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah. 105 Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni, Z ostrim jezikom iz ran gladno mi srkata kri, Ropa nasičen Avar Dagobertu se hujšemu ogne, Misel razdvojena vseh, glada enaka oba, V srce pomakata zob strupeni mi vedno protivna. 110 V ognji se skusi zlat6 — sem bila dostojna v nesreči ? Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej ? Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf, Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin : Samo, Borut, Kotumar, Privina, Bojnomir, Kocel. 115 Toda prirojena moč razbita je bila na vedno , Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna, — „Ogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec!" Tak malopriden prepir dom in moč mi drobi, S šaplom oviti tedaj bliščečim senc ti ne morem. 120 Vzemi ljubezen, o knez! namesto ginečega venca, Src junaških ti dam tri milijone in čez. Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava šliši in Pad slovenskih junakov obljubo. Blago, Življenje in kri, visoki Vladar! ti darujem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan. Tvojemu rodu na Čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč, Hrast se omaja in hrib, — zvestoba Slovencev ne gane! V padu grmečem poginejo let imena, narodje, Moje prisege zaklep časa viharju stoji, Ko bi se bližala kdaj rešetanja železnega ura, Kakor se zrnje iz plev, kakor iz sipa demant, Svetila cena takrat bi se ti slovenskega srca. Vedno zahvalna dobrot prededov tvojih ne zabim, Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad , Rudolf prvi je bil moj prvi v resnici zveličar, Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup, Hrabra sinova mi dva, za vojvode, varhe postavi. Stara Emona se zdaj iz praha dvigavati začne, Srednica mojih dežel bila je, biti če zmer. Kakor se druž'jo na glas vodjev po bitji junaki, Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip, Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga. Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone, Desno Albertu podd, z levo mu morje odprfe; Trst Leopoldu in Kras. Frideriku Celj.i, Dolenja; Živa Gorica potem prvemu Maksu se vdd, In polovici moči slovenske trese Mletak se. Zdaj prestrašen oblak na čelu se iztoka dvigne, Bajesid Ildirim — blisk — njemu se v jedru rodi, Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah , V morji krščanske krvi ozidje Nikopoljsko plava. Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Svetu zapadnemu mor, pravdi razbitje grozi; Jadrno bliža verig rožljanje se, z meči šumenje, Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin, Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe. Sine navdušene zdaj med borce v prednemu redu Urno postavit hitim, vrata jadranska zaprem; Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Krki, Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotim, Moje domovje mejak krivoverstvu da bode gotovo. Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave V žarku gorečih grmad trombe zapadu na boj, Prsi slovenske jez viharnemu toku divjakov, Svetu trepeČemu varh, trum jauičarskih obup, MeČi slovenski pogin tlačivniku vere in pravde. Vojska mi divja grmi zdaj trojno stoletna na mejah, Duša se strahu ne vda, srcu ne vpade pogum ; Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo, Priča Kostajnica, Beč, Kisek, Radgona, Siget, Siscia stara slavi Andreja junaškega moj'ga. Glej, in dopolnjeno je! sovražniku strašnem' osrčje Vjedajo rane k j strup, dlani odpadel je meč, Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je, Kaj je današnjega dne ? votla podoba za vid, Sužnim nezvestim posmeh, zaničevanemu ptujcu igrača ! Toda ne samo na meč, na um veličanstvo opiram, Kjer čas ti se modrost, tam se imenuje moj sin. Kar so mi — Karola dva in mati velika Terez'ja, Jožef slavni in Franc — znanstva odprli zaklad, Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih. Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu blišči, Valvazor, Voglar, Coiz, Koronini in stotine drugih, Vnukom prihodnjim izgled, Avstrije slava in moč, Vnemajo v srcu mi Čut, ko solnce vrednosti lastne. Bližam se vredna tedaj z bogastvom dlani in uma, Gradov ti ključe podam verno na zlati blazin'; Vrlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad , Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo. Blago življenje in kri, visoki Vladar, ti darujem, Bistri v sodbi razum, v boji nevžugano dlan. Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim Snuje v osrčji mi duh, čuka na bedru mi meč , Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu no gane ! I. Koseski, 64. Vinski trti. Zdrava bodi, draga trta , Necenljivi dar nebes, Kras gorice, slava vrta, 4 Zemlji najsvetejši les ! VeČih čud ne dela luna, Solnce nima te moči, Nima take sile struna, 8 Ko rodiš jo, trta, ti! Ti ozdraviš srca rane , Bolečine utopiš; Tebi -žalost se ugane , 12 Ti obupe odpodiš. Ti unemaš Čut nebesen , Dvigneš duha v zvezdni zrak, V prsih zbujaš sladko pesen, Zora mu raz lice sije , Kogar ljubiš, trta, ti! Kedar druge zima brije, Kresni žar mu vžiga kri. 24 Gladko kakor val po cvetu , Tok življenja mu šumljd ; Zdravje pije vsemu svetu , On sovraštva ne poznd. 28 Starček kakor srna skaka , Ti ga, trta, pomladiš ! Reva mine siromaka, Senja si kraljevi bliš. 32 Cvetje seješ ti v pustino, Razsvetliš temote kraj , Zemljo, sicer solz dolino, 16 Celu razvedriš oblak. Premeniš nam v sladek raj. 36 Ti gostiji radost daješ , Ni jim mere, ne števila , Si na piru prvi svat, Kar učiniš, čudnih del; Ti na plesu pete maješ , Komaj pevec bi Ahila 20 Zvezi vtisneš ti pečat. Tvojo hvalo .vso prepel. 40 Torej, trta, zdrava bodi, Rodi vince, ko doslej! Večni točo ti odpodi , 44 On te s toplim solncem grej! L. S ve te c Podgorski. 65. V spomin Cirila in Metoda. Kd6 sta častita moža? — je podoba ko Grecije mnihov ; Ino pa vaj'no blago ? — bukve helenske so skor. „Klicali naju — povesta so knezi slovenski; nesiva Vero pa knjige sveti, kakor umevne so jim". 5 Draga sta brata, Ciril in Metodij ! kak6 zaželeli Vaju Sloveni že so, slišati božji poduk. O pač naglo prišld je tje bila do meje Slovenske, — Jela cveteti lepi vera je Kristusova. Zalega sadeža rast pa vihar polnočni zatare ; 10 Kjer zgolj p tujci deri, ptuj je že daljni Slo vin. Zdaj med ljudstvom zasejati novo besedo nebeško , Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar, Ali po redu le-t6h ni jezik; umeti ne more Lehko Sloven besedi; vnet za resnico pa je. Vama neznana pa ni govorica preblaga Slovena , 15 Glas mu je vajinih ust kot materinski sladdk. Zbrati ga vama hiti pod znamenje križa se narod, Serčno nebeški si mir v vajinem vodstvu dobi, Z glasi domaČimi Bogu čast daje ko Grek pa Latinec ; Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo. 20 Če za višo edinost tu Sloven se k latinščini druži On ne pozabi nikdar, kar se po vama učil. Sveta možA,, še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila , V njem duh vere da bo vedno nezmagan ostal. P. Hi cinger. 66. Opomin k veselju. Veseli bodimo, bratje, veseli! Vetrovom skrbi moreče Pustimo, tugo in žalost, Pustimo kesanje. 4 Še sije na nebu luna sreberna, Se vrne se vsako leto Pomlad, se vrne zelenje In cvetje na drevje. 8 Še cvete, zori še trta po solnčnih Goricah , in vino zlato Preganja skrb in težave Preganja oblake. 12 Med travo se bistri potok razliva Navdol po svitlem kremenu, V grmiču zraven prepeva Na vejici slavec. . 16 Kak lepa je zemlja, kak je nebeška I Ko vstane iz morja zjutraj Spet solnce, rože cvetejo, Prepevajo ptice. 20 Na zemlji je raj^ na zemljo nebesa Kapljajo se vsako zar'jo, Jehova dih se razliva Po brdih, po dolih. 24 Priliznjene sapice zibljejo v drevja Vrhžh se, šumljajo kakor Kerubskih citer šepetanje , Ko pesem nebeška. In bratje! v pozemskih tacih nebesih, Ki vredna So dana biti Serofom v dom in svetnikom , Ne bomo veseli ? Dokler mi še prsi bodo dihale, Oživljala duša truplo, Iz žile v žilo kri tekla, Čem se veseliti. Vzemite muhe, protne radosti, Vetrovi! skrbi moreče Vzemite, tugo in žalost, Vzemite kesanje! Fr. Le v s ti 67. Božična. Betlehemska okolica (Planjava. Od daleč se vidi nebeška svitloba.) Družba pastirjev: Kaj sveti se tam na planjavi ? Zdaj solnca nebeškega luč ne gori, In luno, častito kraljico noči, Oblaki so skrili -v višavi. Eden iz družbe : Od roda do roda je velik Jehova , Dobrotna in mila je roka njegova, Ker nam iz nebeške višave Pokazal je znamenje sprave. Vsa družba: To luč ni zore, ni plamen danice, Pogled oinaguje, pokrijmo si lice ! Družba angeljev (daleč): Adamovi sini v verigah so spali, Bil zemljo je Bog zavolj greha preklel, Al dnevi rešenja so zdaj zasijali! Eden iz družbe angeljev: Kar duh se napuha bil v prahu je vnel, Kar volja mu stvarnika bila je črt; Zdihaval sužen je let tisuč in tisuč; Zdaj zora je počila, v sponah je smrt! Zat6 naj vesele se pesmi glas6 , In zore pozdravijo novo naj luč, * Duhovi človeku le sreče žel6! Vsa družba angeljev: Zat6 naj vesele se pesmi glase In zore pozdravijo novo naj luč, Duhpvi človeku le sreče želž! Eden iz družbe pastirjev : Boječe posluša uh6, Kar slišalo nikdar še ni; Ta pesem se z neba glasi, Povrača se zopet v nebo; Vsa družba pastirjev: To pesem mladenČa, to glas ni device, Jehova je blizo, pokrijmo si lice! (Angelji blizo.) Eden iz njih družbe: Pošteni Čuvaji črede in pdše! Trepetu in strahu dajte slovd! Mesija usmilil se reve je vaše, Dan sužnje je sile šel za gor6. On, ki je obljubljen na zemlji in v raji, Nocoj se rodil je v pastirski staji, On bo Izraelovo odkupil kri. Do Betlehema hitite, V jaslih ga iščite , Tam, dete pokojno, leži! Družba angeljev (se v zrak dviguje): Naj čast bo Gospodu v višavah ! In mir ti, Adamova kri ! Deva je Mesija rodila, Peklenska pa kača zgubila Pravico do sužnjih ljudi, Mir ti, Adamova kri! Eden iz družbe pastirjev: Kdo nam bo čudne razjasnil besede? k Vsa družba: Gospodovi posel nam djal čuvajem je črede, Da v hlevu je rojen tam v Betlehemu , Le jaderno bratje, le jaderno k njemu! Betlehemsbi hlev. Družba pastirjev : 50 O dete, v pokoj vsi zemlji rojeno! O hvaljeno bodi, bodi češčeno ! Eden iz družbe : Že Mozej, izvoljeni vojvoda Juda, Viditi je želel tvoj svitli obraz , Peljali k očakom so dnevi ga truda, Odločen njemu ni blagi bil čas. Vsa družba. Pastirjem najprviro si milosti svoje Pokazal svečavo, rojeno 'z nebes, Dodelil, da lice ti gledamo tvoje ; Pred tabo smo v prahu 60 V ljubezni in strahu! Kar koli je v gori zeleni dreves, Kar koli po drevji pomladnjem peres, In kar po livadi cvetoči je trave, Kar v jasni je noči nebeške svečave; 65 Ak toliko mi bi jezikov imeli, In vendar nikoli tvoje bi slave Po vrednosti dolžni ne peli! Nocoj pa si k sebi poklical nas sam, Nam prvim pokazal obličje si milo, Oznanil svobodo Juda si nam; Zato pred tabo smo v prahu V ljubezni in strahu! (Hlev obda nebeška svitloba.) Pesem angeljev (se čuje iz zraka): Naj čast bo Gospodu v višavah, In mir ti, Adamova kri ! Deva je Mesija rodila , Peklenska pa kača zgubila Pravico do sužnjih ljudi, Mir ti, Adamova kri! Fr. Levstik. VtvUene poeilje. 75 68. Bog. (Oda Deržavinova.) O Ti v prostoru brezkonečni, fu. . Živeč v gibanji vseh stvari, ^aA l^ j;. , ■ V tečenji let in dni prevečui, Brez lic in božja_lica_tri! Ti duh edini, duh povsotni , Brez vzroka in nikjer stanotui , . »MajA Vsem neobsežeu krog in krog, C-1 ' 1 Ki sam s seboj vse napolnuješ, i^ut: - tu>Ui Objemlješ, stvariš, ohranuješ! [T ^-Ju JlAkasK. Ki imenujemo Te: Bog! 7 ^ 10 Izmeril ocean globoki, Preštel bi s peskom zvezd oči, Ak hotel bi Tvoj um visoki, Števila Tebi mere ni! Cel6 duhovom posvečenim , Iz svita Tvojega rojenim , Ni jasna sodeb Tvojih noč. Naj misel v~T6 se drzno vpira: V veličji Tvojem gine, vmira, Ko v veku tone hip gredoč. tf Kaoza bitnost si predčasno Iz bregfia_večnosti izzval, In večnost — že pred vekom — jasno Ti v sebi samem osnoval. Iz sebe sam se sestavljaje, lz sebe sam sebe. sijaje, Ti luč in luči si iztek. Sezidal vse z besedo eno, Prostiraš v stvar se prerojeno; Ti bil, Ti si, Ti boš na vek ! 30 >j , j J Vseh bitij kal Ti v sebi vežeš ; / Ti hraniS je" in Ti živiš-; Ti konec na začetek prežeš, In v smrti nov život dariš. Ko iskre vsipljejo, gostiš se , Tak solnca iz Tebe rode se ; Ko v jasni zimi ivja roj , $ V drobtinah sem ter tje strkeče, Vrti se, ziblje se, leskeče: Tak zvezde v breznih pod Teboj. 40 Svetil ognjenih milijoni Po neizmernosti tek6 ; ^^ tli fhvbf*/ > Al te svečave vse prižgane, _ , Kristalov žarnih trume zbrane, /i^H to*, j Zlatih valov somenj tekoč; In plameneČi ti zrakovi, V*. Sveteči vkupaj vsi svetovi — y»X*:<<>■». , tlu,,.^ „' Pred Tabo so — pred dnevom noč. Ko v morje kaplja razpuščena, Tak pred Teboj nebesja krog. Kaj vsa vesoljnost razložena, In kaj pred Tabo jaz ubog ? Naj množim v zračnih oceanih Mil'jon svetovom tem dodanih Še stokrat druzih — in vse to — Ak drzni bi Ti primerjali, To je enako piČ'ci mali, In sam jaz — nič sem pred Tebi ! d,,,-- - Jaz nič ! pa Ti iz mene siješ, Z veličastvom svojih dobrot; Ti v mž podobo svojo liješ, Ko solnce v malo kapljo vod. Jaz nič ! — pa v meni vre življenje, Nesito neko hrepenenje Dviguje kviško me vse dni! Da si, to čuti moja duša; Premišlja, tehta, sodit' skuša, — Jaz sem — torej si tudi Ti. Ti sit priroda oznanuje, Glasi mi srce moje to; Tega razum me uveruje: Ti si — in tudi jaz s Tebo ! Jaz členec mali sem v vesoljnem, Stoječ v osredji časti polnem, In z bitji krog in krog objet. Kjer si končal stvari telesne, Kjer duhe si pričel nebesne: Tam sklep verig je v m& pripet. Svetov sem vez okrog hitečih, Mejnik izkrajnji vstvarjenja; Jaz sem osredje vseli živečih, Začetna Črtica Boga. S telesom v prahu iztrohnjevam, Grmenje z umom v spone devam, Jaz kralj — in rob in črv in bog. Prestol sem krasni čudoviti, Od kod izšel? Kdo |v6 odkriti? Nikoli ne iz lastnih rok. 90 Jaz delo Tvoje sem, o Stvarnik! Sem premodrosti Tvoje stvar, Ti vir življenja, blagodarnik, \fuU jH> i) ( Iv^^j Ti moji duši duh in car! ( j/Hnt Vrn^jl**/1 Pravici Tvoji všeč je bilo, Da smrtno brezno prehodilo Nesmrtno bitje bi z menoj; Da v smrtnost duh se je ogrnil, In da bi skozi smrt se vrnil V nesmrtje, k Tebi, Oče moj! 100 Nejasni Ti, Nerazumljivi! Jaz vem, da dušnih vseh moči' Nobena Ti v podobi živi Še sence Črtat' krepka ni; Vem, da smo Te slaviti dolžni, Al slabi smrtniki, nezmožni, Z drugačno hvalo Te častit', Ko h Tebi kviško hrepeneti, Globoko pod Teboj strmeti, In blagodarne solze lit'. Fr. Levstik. 110 69. Vekovitost človeških del. Exegi menumentum aere perennius. Hor. Kar živi človeštvo na zemlji, Pičlo časa mžro spoznava; Stavi pa si v delih nesmrtnost Z dlanjo in umom. 4 Evfrat, Tigris, reki mogočni Pod človeškim čudom šumite: Daleč sluje krog po deželah Stolp babilonski. 8 Dvigajo se Ninive kviško, Sveti se suzansko zidovje, Krog in krog se širijo mesta, Čuda množž se. Kjer tla moči nilsko valovje, Mamo se vrtč Egipčanje, Tam kip6 v nebo piramide, Zlog veličanski. Stolp blišči se aleksandrijski, Da zavetje ladija najde. Pot mornarjem kaže na Rodu Mož velikanski. Svit atenski Grecija gleda, Sparta ž njim poskuša se v slavi, Roma pa pri Tiberi zraste, Svet se jej vklanja. Ali padlo v časovem tiru Rok umetnih je veličastvo, Razvaline krijejo mesta, Živa v spominu. Lepše pa se cvetje razvija, Ki mu duh je rose prilival, Ilijada gleda stoletja : Padla je Troja. Zginila je Greciji slava, Al živ6 nam še umotvori. Plava še „ labod venuzijški" V časa jezeru. Kakor leta, tak so rodovi: Duh nekdanji zdanjost povzdiga, Pomlad vsaka novega cvetja Svetu prinaša. Vendar del vseh teh vekovitost Ni brez konca — zgine jim s časom, Shranja svetu je zgodovina, Dela jim slavo. Drugo pa odkril vekovitost Svetu je na Golgati Bog sam, Delom temnim dobil bliščobe, Ktera ne ugasne! Kdor poti se v Njega kraljestvu, Kraljeval bo ž njim nad oblaki, Kjer sijalo trojno bo solnce V veke vseh vekov. — 52 Le kdor delal v svitlih žarkih V blagi luči — večnega solnca Večna slava mu bo cvetela V rajskem zavetji. A. Umek. 56 III. Poezije v stalnih oblikah: sonetje, glose in kancone. 70. Sonetje. O Vrba ! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta Speljala ne bila, goljfiva kača! 4 Ne vedel bi, kako se v strup prebrača Vse, kar srci si sladkega obeta ; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih b' igrača. 8 Zvesti srce in delavno ročico Za doto, ki je nima miljonarka, Bi bil dobil z izvoljeno devico; 11 Mirni mi plavala bi moja barka, Od ognja dom, od toče mi pšenico Bi bližnji sosed varoval — svet' Marka. 14 Fr. Prešeren. 71. Popotnik pride v Afrike puščavo, Stezi mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mescu hrepeneč se vleže v travo. 4 Neb6 odprfe se, luna d& svečavo ; Tam vidi gnjezditi strupene gade, In tam brlog, kjer ima tigra mlade, Va;dig'vati vidi leva jezno glavo. g Takd mladenČa gledati je gnalo Naključje zdanjih dni, dokler na poti 11 Prihodnosti je bilo zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zijd nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo, 14 Globoko brezno brez vse resne poti. ______ Fr. Prešeren. 72. Hrast, ki vibdr na tla ga zimski treŠne, Ko toplo solnce pomladansko seje, Spet ozelenil sem ter tje bo veje, Na enkrat ne zgubi moči poprejšne: Al vendar za-njga ni pomoči rešne; Ko spet znebi se gozd snega odeje, Mladik le malo, al nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne: Tak siromak ti v bran, sovražna sreča! Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč grmeča ; Ak hitre ne, je smrti svest počasne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, 14 Dokler jej reje zmanjka in ugasne. __Fr. Prešeren. 11 f^i u i 4 .JČfcstt^i Komur je sreče dar bild klofuta, Kdor je prišel, ko jaz, pri njej v zamero, Ak bi imel Gigantov rok stotero, 4 Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okrog, in v eno mero 8 S togotnimi valmi na stene buta. Okrog ga drvitži skrb in potreba, Miru ne najde revež, ak preiše 11 Vse kraje, kar jih strop pokriva neba. Še le v pokoj i tihem hladne hiše, Ki pelje va-njo temna pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše. 14 Fr. Prešeren. 74. Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes Čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. 4 Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Tj ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tje, kjer trobljivost vse verige zgrudi; 8 Tje, kamor moč pregdnjavcev ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže, 11 Tje v posteljo, postlano v Črni jami, V kateri spi, kdor va-njo spat se. vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami. 14 Fr. Prešeren. 75. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišla beseda žala ; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa! 4 • Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je trnjevka bodeča. 8 Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je src6 preživo, Duhd so vkrotili nadlog oklepi; 11 Strah zbežal jo, ž njim upanje goljfivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Me tnalo najdla boš neobčutljivo. 14 Fr. Prešeren. Cvetnik. S 76. Razumeš jezik večne porodnice ? Kaj vetrec pravi, roži ki otresa Rosico ; zarja, ko zlati nebesa, 4 Kaj, ko ga kušne, val valu vodice ? Kaj žvrgolž si neba drobne ptice, Kaj šum, ki loga vsa maje drevesa, Kaj groma buč, ki strop nebeški stresa, 8 Pomeni, kaj buččl sladka gorica ? Razume vas moj duh, vas mehke glase, Leži mi v srcu vaša harmonija ! — 11 Ko jo pa skušam drugim razodeti, Beseda dosti blaga kar ne vda se. Zat6 gori mi v srcu, vre, razbija, 14 Da drugih ogenj ta ne more zgreti! J. C o p. 77. Komur še vera v lastno moč ni vzeta, Komur še željnost djanja v prsih dije, Ta ne obupa, če krog njega brije 4 Nesreče grozna piš — vse zlobe vneta j Ne mami ga kar nič tetiv napeta, Ki na njej se zavistna strela vije, Čakaje, da mu srca up razbije; 8 In v mar mu ni vragov hudoba kleta. Junaško bije strastni boj življenja, Ak ravno s čela kane vroča sraga, 11 Od znoja nezrekljivih nuj rojena. In premagavec stopi iz trpljenja, Znajoč, da ves težave hrup premaga 14 Moč moža, z djanjo-željnostjo združena. __R. L e d i n s k i, 78. Zgodi se včasi, da drevo pobeli Na pozno jesen pomladansko cvetje, Ko se sosedno drevje že obletje, 4 Ko so snegovi že gor6 odeli. Bo zredil se iz cvetja sad veseli ? Mar slane ga branilo bo zavetje ? Se vrača pomlad, s pomladjo poletje ? O ne ! — ves cvet mrazovi bodo vzeli. 8 človeku, ko mu vse že sreča vzame, Zabliska včasi cvet vesele nade, Ko z nogo že stoji na kraji jame ; 11 Al preden se zav6, se vdere, pade, Za njim prsti grmeča teža plane, Zagrebe ga, da nikdar več ne vstane. 14 Fr. Cegnar. 79. Veliki petek. O sveti dan opombe strašne, mile ! — Žareče solnce otemni, se joka, Potresa zemlja se in skala poka, Mrličem se odpr6 grobov gomile. 4 Stvari predrzne, ki so se rotile, Nedolžne smrti vidijo poroka, In ne žel6 si več krvi potoka Na-s6; — trepeče vse so zdaj vtibnile. 8 O večna milost! zdaj se ura steka, Rešitve ura. — Že poslednjo srago Preliva Bog, Zveličar, sin človeka ! 11 Na križa trdi les pribit obešen, Zroči Očetu svojo dušo drago, Nagnfe glav6, vmrjij — in svet je rešen. 14 A. Oliban. 80. Velika nedelja. Vmorila ga je križa smrt krvava, Že tretji dan krij " In pozni vnuk poroma k tvoj'mu grobi. ^ v Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene." Učenec. „ Al žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena črede?" Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še kramljajo, Kjer ne zmajajo dost al nič jezika, Besed nemšk'vavcev grdih ne poznajo." Učene c. „0 srečne rovte ! v vas me iti mika : 35 Al se bojim pri rovtarji, pri kmeti, Da bira besedi ne bo velika." 15 20 25 30 Pisar. „ Pečene, ljubček ! pišČeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele ; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zraščene, besede zrele, No v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visžle. Poslušaj ga, kak6 jo on zavije, Jezika sol, lepota, "3a~ie 'zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam puTjo besedi se korenine; K tem deni konce: aČa, išče, iiba, On, ovka, ovec — druge pritikline, To trdno skupej zvari; priniaruha ! Lebko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha." Učenec, „0 zlati uk ! adijo mestne sence ! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmrjoČe vence. — Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo, In ž njo besede ptuje ; — razodeni, Al saj se bode teh poslužit' smelo ?" Pisar. ((Bog tega varji ! po nobeni ceni, Jezika naš'ga ž njimi ne ognjusi!" Učenec. „Saj tudi drugi to storž Sloveni ; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo, Poljak da franeozuje, Da včasih vrli Ceh nemškvati mu si." Pisar. „Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljul'ke ptuj Med lepo, čisto slavšč'110 zasejane, Da je noben purist več ne izruje ; Al bukev naše kranjšČ'ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da 'z ognja vstane." Učenec. „Č'mu bo nam, prašam, prazno pogorišče? Al mutasti počakamo zijali, Da 'z njega zraste novo besedišče ?" Pisar. „Slovensko ljul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan dodali." Učenec. „Te Čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka." Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govori; kogd za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani ?" Učenec. „GorjaČarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak bo se vse drugače govorilo ; Sami svoj uk spoštujete premalo, Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi sa jih moje ustno balo?" Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na ušesa več ne bije, Ko zjutranja se megla v nič razide ; Kar v bukvah je natisnjenega vpije, To, bratec ! med učene gre lingviste, In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi ! Ves zvet posnemal kranjske bo puriste. Kar noč'te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, častili bodo pozni to narodi." Učenec. „Prižgal si, mojster I žar'k mi nove luči; Na delopust do sodnega jaz dneva Slovjm; še to, kaj pel bom, me poduči j" Pisar. „Horacij dulce et utile veleva, Kaj prida sliš'jo ušesa naše rade j Nam utile je zrno, dulce pleva." Učenec. „Romance zdaj pojdjo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade." Pisar. „0d mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tak6 prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena ! Balade, po Čebelici izdane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane I Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Jul'jo ne čutile I" Učenec. „Res škoda bi bil6, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce uname, Je Šega, da kdor pride pred, pred melje." Pisar. „Balade pet' je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in zdravljie ne piši, Sovraži vse te Muza sramožljiva. Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši." Učenec. „Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj na repo var'je, Kak prideluje se krompir najbolji, Kakd odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miši učil bom gospodarje." Pisar. „0, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!" Fr. Prešeren. 99. Uganjka. Šestero črk je zvezanih tak6, Da, Če zapored ena odleti, Vendar ostanek prazen glas ne bo, Aampak pomembo drugo zadobi. Beseda laška z vsemi je šestdmi In tako tudi s črkami petemi j Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema črkama je spet Kranjica, Pri vseh narodih je doma samica. Kraj je beseda s črkami šestčmi, V kateri hodi marsikdo s petemi, Ki znan povsod je po napeti štuli, In da le svojo, to neumno tuli ; Ako nadlego meni dela, ž njim, Kar s štir1mi črkami povem, storim, Kar šest ne bodo storile z ljudmi, Lebk6 store v sintaxi črke tri; Priganjam z dvema te, ak še se trudi Z uganjko glava, samka se ti čudi. Fr. Prešeren. 100, Novice bralcem h koncu leta. Habete sal in vobis et pacem inter vos. Marc. IX. 49. Z Bogom, bralci Novic, na potu prihodnjega leta f •Blag vam ostani spomin, upanje vam Za naprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju in vara ; Bodi ko zrnja izmet, poženi obilno klasovje. Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja, Toda služabnici molk, sodba spodobi se vam. Sodite! S'cer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite je, vredne pomisleka so; Če bi še manjkalo kaj, iz lastnega blaga dodajte. Bogu dušo iti vest, vladarju zvestobo do smrti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, Vezi edinstva krepost, — to so nase prve naročbe. Marno poglejte po tem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok. Ganite je, otrebite mah domovini do jedra, Dulie zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma. Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedanjega tud: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj. KinČite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom. Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne strašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe, Glejte, košati ta hrast hrastič očetu je bil, Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko. Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Morda otroku iz rok padla nevedoma je ; Kliti začnfe, naraste drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdva. Mlada zavržena dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vda. Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Žezlo prime držav, morja si skuje trizob, Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja. Tako iz malega stvar naraste velika in slavna, Volja se zbiidi tedaj, truda ne strašite se. Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozorel; Gani se, vrli ratar ! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve. I. K o s o s k 101. Resnice. Prebrisana glava pa pridne rok6 So boljše blag6 ko zlate gori. Mladini najlepša lepota je ta: Nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost sred. A. Slomšek. 102. Različne misli. Um. Um je kormilo tvojega življenja, Preluke svitla luč na morskem bregu, Ki kaže barki v nočnem burnem begu Rešivne pote, pote pogubljonja. Vest. Vest je na srcu oljkina mladika, če po pravice blagem poti hodiš ; če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika. Spomin. Spomin je zrcalo, je ogledalo, Ki v njem obličje lastno ogleduješ, Preteklih časov dela opazuješ ; Za grobom še ti bo pred dušo stalo. Posvetni up. Up je v močvirji veša migljajoča, Hitiš za njo, pred tabo ona bega; Ko že po njej se tvoja roka stega, Se vdere tebi noga stopajoča. Fr. C e g n a r. 103. Salomonovi pregovori. (Bukve modrosti.) 1. Modre besede, rečene o pravem času, so zlata jabelka v srebernem torilu. 2. Milostiv biti in prav storiti je Bogu ljubše ko klavni 3. Kdor se siromaka usmili, časti njegovega stvarnika. Kdor ubozega stiska, preklinja njegovega stvarnika. 4. Moder sin je veselje očetu, sin štorast materina žalost. 5. Kar se fant6 nauči, starček še stori. 6. Strah in šiba zmodrujeta; otrok pa, v nemar puščan, materi oči pokriva. 7. Prav stori in trdno bo tvoje zdravje, prijetna tvoja beseda, varna in gotova tvoja stopinja in sladko tvoje spanje ; zakaj Gospod ti bo na strani in tvoj varh. 8. Bahač, ki ni mož besede, je veter in brez dežja oblak. 9. Kdor v bogastvo zaupa, obleti se kakor cvet, zeleni pa :: pravični kakor nova mladika. 10. Bolj malo po pravici, ko veliko po krivici; bolj malo v božjem strahu, ko veliki zakladje, pa nepokoj zraven njih; bolj skleda zelšine, pa v ljubezni, ko pitan vol, zraven pa sovraštvo in napaka. 11. Kdor seje krivico, žanje britkost. 12. Prilegaj se še tako krivični kruh, zadnjič pesek hrusta po ustih. 13. Telesa življenje je mirno srce; nevoščljivost je gnjilost po kostčb. 14. Kjer je veliko besedi, ne mine lehko brez greha. 15. Kdor z modrimi hodi, bode moder; kdor se z napačnimi spajdaši, popači se sam. 16. V prenagli hoji se lehko noga spotakne, — tako nepre-mislek nič prida ne stori. 17. Leni! k mravlji idi v šolo, in uči se modrosti od nje. Nima ne vojvoda, ne priganjača ne gosposke, in vendar si pripravlja hrano po letu, žene se po živežu ob letu, da ima po zimi kaj živeti. 18. Lenetu je zatrnjena pot; pot pridnega je gladko nasuta. 19. Kakor se srebro v ognji čisti, v plavžu zlato, tako poskuša Bog srca v nadlogi. 20. Hoja pravičnih je enaka zarjini luči, ktera prihaja in vse razsvitjuje, da je trdi dan; pot hudobnih je tma, sami ne ved6, v kaj naletč. M. Ravnikar. 104. h pobožnih razgovorov. (Češki spisal Tomaž vitez iz Štitnega v 14. stoletji.) I. 0 tem, kaj je Bog in po čem se ima spoznati. Deca. Preljubi očka! Ker nam je popraševati te, radi bi razumeli, kaj je Bog. Oče. O otročiči! kratko, pa razsežno in previsoko vprašanje a8te zastavili. Da je Bog, v tem se razum ne da motiti ; vse Oetnik. j 5 stvarstyo kliče, da Bog stvarnik je, ker nič se ni storilo samo. Zato vsi ljudjč: židovi, kristijani, krivoverci in modrijani, imajo nekaj za Boga; ali kaj je Bog, tega um človeški ne obsegne. Zat6 porečem, da Bog je nepovedno popolno bitje, od kterega se ne more misliti nič boljšega, nič blaženejšega, nič veličast-10 nejšega, niti se more misliti, kar bi bilo tako dobro, tako blaženo, tako veličastno; ker v tem presega vsako misel, vsak bodi angeljski bodi človeški um, vselej je izvrstniši, nego more kdo povedati ali pomisliti. Kaj torej Bog ni, to najdete; ali kaj da je, tega ne moremo dosegniti. Kajti naj si kdo umisli kolikor 15 more največe veličje, največo visokost, vsegdar bode Bog nad to. Odtod baš izhajajo mnoge nevernikov ali krivovercev zmote, da so, umislivši si v svojih pomislih Boga tako ali tako, rekli, da to je Bog. Zakaj v tem je razum, spoznati svoj nerazum, da nam ni mogoče gledati v jasnost slavnega božestva in v le-ta 20 duhovni blesk te nepristopne notranje svetlobe, v kteri je Bog. Toda v ponižnosti, trde močno in pravo krščansko vero, zaslužimo si, da ugledamo svojega Boga po Kristu gospodu našem, kedar nam bodo srčne oči do dobrega očiščene v 6nem večnem kraljestvu njegovem; ako nas vendar greh popolnoma ne oslepi, 25 da bi, česar Bog ne daj! kakorkoli Boga pozabili, ne ljubeči ga v pravi veri nad vse. Tako pravi pismo : „Ne verovaje, ne bodete razumeli.u Zat6, otročiči, o tem tako visokem bitji'je treba z bojaznijo in strahom ter skromno misliti in govoriti, in prav z marnim 30 ušesom v pobožnem srcu, iz ljubezni, ne iz radovednosti poslušati, kajti ni je nevarnejše blodnje, nego v tem, kaj je Bog, zabloditi, za Boga vzeti, kar ni; nič ni teže, nego doseči z razumom to toliko popolnost; nič tako koristnega ne more iznajti se, nego kar kdo verno, prav, brez zablode more spoznati 35 o slavnem Bogu. — — Govore o Bogu, vemo, da je, niti se da razum premotiti, kakor ne bi Boga bilo; toda obdan z veličjem svojim previšuje na vsako stran naš razum, da ne dosegnemo, kaj je Bog. Hotč razumeti, kaj je, spomnimo se tiste besede, ktero je rekel Bog 40 Mojzesu, poslavši ga k izraelskemu ljudstvu. Na vprašanje Mojzesovo : Kdo si ti, Gospod ? kako naj odgovorim ljudstvu, če me povpraša: kdo je tisti, ki te je poslal k nam? odvrne Bog: „Jaz sem, kdor sem", — tako porečeš ljudstvu. — „On, kteri je, poslal me je k vam." — Bog je edini prav brez premembe 45 kterekoli, vedno tisti, vedno tam, vedno tako sam v sebi. O nijednem drugem bitji, ktero ni on, ne more se s polno resnico reči: je; kajti razen njega nijedno bitje ni brez giba in spremene samo v sebi. Tedaj Bog je, a brez Boga nič ni, in kakor on sam ni brez sebe, tako niti brez njega nič biti ne more. On 50 sebi je; ou vsemu je. Bog je začetek vsemu. Mnoge reči se ime- nujejo in so drugih reči začetki; ali tudi one imajo svoj začetek od drugih in vsi ti začetki imajo svoj začetek od tega prvega začetka, ki je brez začetka, vsegdar sam v sebi, brez spremina in giba, vsegdar bivajoč.-- Pomislite, kolika, je to reč: vse iz. ničesar storiti! Kteri 55 um to more doseči ? Je li mala reč, tudi najmanjšo stvarco narediti iz ničesar ? Prevdari, kaj je n i č, kaj nekaj: kako daleč je eno od drugega. Inako bi velika bila ta moč, ktera bi samo eno in najmanjšo stvar naredila iz ničesar, koliko se mora ceniti tista moč, ki je tako mnoštvo stvari storila, iz ničesar storila! 60 Kdor hoče pomisliti na število, kar je stvarjenega: seštej zvezde, seštej različnih živali pokolenja, ki imajo živo dušo, vsako po svojem rodu: tu ljudjč, tam levi, tam konji, goveda, poljske živali, ptiči, miši, ribe, hrošči, muhe, žuželke. Koliko je različnih plemen in koliko glav vsakega rodu! Koliko je vseh ljudi, koliko 65 njihovih las? Koliko je peska? Čudiš se mar, da ne moreš z mislijo objeti vseh teh stvarjenih reči ? Raje se čudi tej veličastni moči, ktera je vse to iz ničesar napravila! In tako z umom premišljevati stvarstvo, zapopadek je in pristop k spoznavi božjega veličestva, in čude se mu hvalo dajati mu ter v ponižnosti in 70 strahu biti pod močjo tako vsemogočo. II. Kje in kako je božja modrost svet in kar je v njem vredila in vtemeljila. Deca. Vemo tudi mi, da nI moči hvale božje izreči; kar koli kdo more povedati o Bogu, vsegdar bode nedopovedano. Vendar pa ne spodobi se niti molčati vsaj glede tega, kar je mogoče o njem povedati. — 75 Oče. O deca! k visokim besedam spodbujate me. Ljubezen me mora: ktera ljubezen, ve tisti, ki jo je dal. Rekel sem malo pred, da je lepota in priličnost osnovana na štirih rečeh. Najpred da je stvar na svojem priležnem mestu. K temu pa, da bode kaj na svojem pristojnem mestu, hoče se, 80 da so mu vsi deli pravšno in trdno zloženi. Pomislite zdaj na vso sestavo vesvoljnega sveta, kako je primerno položena vsaka stvar na svoje mesto, kako trdno skladno so pridale se strani k stranem. Vidite, s koliko previdnostjo, s kako prečudno modrostjo je vsega stvarstva krog spojen (sklenjen) in kako pristojno, 85 kako zložno in kako voljno, da so cel6 strani jako nepodobne skupaj v enem oboru, pa ne samo nepodobne, temuč tudi pro-tivne ali zoperne. Ni-li ogenj protiven vodi, a voda ognju ? In vendar je božja modrost to vse zedinila v en svet, in po njegovi volji ne razdira eno drugega; marveč trajaje v takem redu, 90 kakor je postavil ta modri zidar, služi na potrebo vsemu, kar se rodi na tem svetu, ter daje življenje. O modrost! kako je vsa razvrstila, vsako na svoje mesto! Ali kdo zmore, Da vse pomisliti, vse dopovedovati ? Za to je 95pevec v psalmu, gledaje na morje, vskliknil rekoč: Prečudna ustanovitev morja! Prečuden v visosti Gospod! Vse si vtemeljil premodro! — Da bi v tem edinstvu protivnih stvari ena ne rušila druge, imevajo le-te nasprotne reči zopet med seboj v sredi po ktero tako, ki bi s to in dno imela neko podobnost in 100 in prijaznost, po čemur bi se protivno s protivnim vezalo in pri-jatlilo. Tako biva, da so te toliko mnogovrstne stvari ne samo voljno, ampak tudi krasno združene med seboj. Se se spodobi premisliti, kako modro je Bog razredil čase: ne vsegdar dan, ne vsegdar noč; za nočjd dan, ki budi k delu 105 in sveti, za dnem noč, da bi se dela trudni spočili. Daljši dan, kedar je tega veča potreba, a daljša noč, kedar je manj dela. Tudi zarad preminjave je Bog napravil včasi dan daljši, včasi krajši od noči, časi zopet oba enake dolgosti, da bi se ljudjč enoterosti ne navoljili, kajti tudi v tem je menja ugodna. In HO tako zopet pomlad, leto, jesen in zima; štirje letni časi, ki so-sebno temu svetu spreminjajo podobo. V pomladanski toploti začne se svet mladiti in prenavljati, po letu biva kakor v svoji najlepši moči, na jesen pa jame kakor dozorevši starati se in za njo zima, djal bi, svet premore in pogubi; to da po božji naredbi 115 se vse zopet obnovi. Komur pa to sega predaleč, kako je namreč božja milost ali modrost vse uravnala, ali kdor ne bi mogel doumeti visokega neba podslomb: ta naj opazuje svojega telesa ude, kajti imenovan je človek v pismu manjši svčt. V človeški sestavi 120namreč razodeva se tudi božja modrost. Glej! dokler so druge brezumne stvari z glavami nagnjene k zemlji, človek je ravne postave, imaje kviško obraz, da bi se s tem nad druge stvari pokazalo človečje dostojenstvo, ter da ima svojo misel obračati k višku k nebeškim rečem, ne samo k zemlji, kakor neumna 125 žival, ktera je s telesom in glavo naklonjena k tlom. Opazi razloček med tem, kar je v glavi, in kar v nogab, in kako je vsako prav na svojem mestu osnovano. Noge imajo najniže mesto, da neso in drže vse telo; glava pa najviše, da vse telo vodi od daleč z očmi vide in z ušesi slišč vrlo in nevrlo, da 130 po tem razum razbere, kar je prav: roke v sredini mesa, ki se drži s pomočjd kosti. Kako ima skoz nektere kosti mozeg svoje skrite prehode, in neke žile kako imajo skoz nektero kost po božji naredbi pripravljene luknjice! Tu kosti izraščajo in izstopajo iz mesa, kjer 135 je tako treba, kakor vidimo pri zobčh, drugod pa so skrite. Kako je vse meso obdano s kožo, da bi imelo notri svoj pokoj od reči zopernih njegovi nežnosti, ktera ne bi prenesla grobosti 1 Vsakemu prstu je dal Bog nohte, kakor čelado. In kdo bi preštel in zapopadel vse notranje dele bodi človeškega bodi drugega telesa, kako je vse po previdni modrosti 140 božji uravnano! M. C i g a 1 e. 105. Kitica slovenskih pregovorov. 1. Resnica je nebeška rosa; da jo ohraniš, pripravi jej čisto posodo. 2. Večnost ovija pobožnemu dišeč venec upanja okoli grenkega torila. 3. Kedar žalost do vrha prikipi, že veselje se glasi. 4. Če vlečeš očeta do praga, bodo te tvoji otroci črez prag sunili. 5. Rahla beseda zlobnost utolaži. 6. Dokler prosi, zlata usta nosi; kedar vrača, hrbet obrača. 7. Od dobrih besedi se nihče ne zredi. 8. Kdor na zadnje pride, dobi kosti; kdor prepozno pride, pa stoji. 9. Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona. 10. Človek brez vere, vere ni vreden. 11. Na domačem pragu se petelin lehko repenči. 12. Dokler imam repar svoj, vsak mi pravi: bratec moj! 13. Kjer je obilnost, tam je presilnost. 14. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 15. Kdor iz dežele gleda, s tem se ni dobro na solncu greti. 16. Kdor koprivo pozna, nagec skrije. 17. Česar ok6 ne zagleda, srcu ne preseda. 18. Bodi v družbi, bodi sam, bodi sramnega te sram. 19. Bog ima veliko lastnosti, ali nobene prilike. 20. Sanj je laž, a Bog je istina. 21. Kokoš vodo pije in na Boga gleda. 22. Kar se rodi, smrti zori. 23. Oponošen dar je črn pred Bogom. 24. Nabrušen nož rad reže. 25. Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena. 26. Nijedna tuga samodruga. 27. Bodljivi kravi Bog ne da rogov. 28. Brez muke ni moke. 29. Dela, ki je danes lehko storiš, ne odlašaj na jutro. 30. Tisti mi je brat, kteri bi mi storil dobro rad. 31. Varuj se tistih maček, ktere spredej ližejo, zadi pa praskajo. 32. Grbec tujo grbo vidi, svoje pa ne. 33. Smrt vse omaja, nje kosa kosi od kraja. 34. Lenuh sam sebi čas krade. 35. Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. 36. Boljše ti je starejšega od sebe poslušati. 37. Kedar greš volku naproti, pokliči psa s seboj. 38. Malopriden gospodar čredi vodo kali. 22.. Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti. 40. Potrpljenje železne duri prebije. 41. V pekel je pot gladka in pripravna, v nebesa ozka in tukavna. 42. Bog ne potrebuje spletene šibe ampak hudobnega človeka, da nas ž njim tepe. 43. Kjer se botrina krega, zemlja križem poka. 44. Kar se v luži zleže, rado v lužo leze. 45. Nesreča nikoli ne praznuje. 46. Kamor se nesreča odloči, vse opreke preskoči. 47. Česar se človek zeI6 veseli, to je rado polno grenjav. 48. Laž nima rok, vendar človeku zaupanje razdere. 49. Človek se med ljudmi obrusi, kakor kamen po svetu. 50. Moder in srečen, kdor drugih nesrečo na-se obrne! , .. . . , \. :J "00§§00 Drugi razdel: Epika. I. Pripovedno-nancne poezije: Basni, parabole in alegorije. 106. Sraka in mlade. Sraka mlade je svarila: .Preveč blizo hiš greste, Vas bo nagla smrt pobila, Niste dovolj pametne. Kedar človek se pripogne, Ali sega dol na tla, Vsaka naj se hitro ogne: On pobira kamena." je taka,"" reko mlade, „„Kaj pa bo začeti nam, Ak se človek tih prikrade, Nese kamen za hrbtam?"" Stara pravi: „To je zmota, Vse po svžt' na robe gre, Doživela kaj sem s'rota? Jajce več ko puta v6." V. Vodnik. 107. Mravlja s kobilico. Po letu skrbni Se mravlja močn6 Za kruhek potila, Na kupe nosila Si hrano drobn6. Kobil'ca cvrči Mar delat' jej ni; O solncu vriskdla, Ni jenjati znala, Le v petji živi. Preglasno mravlji Pobara drzni : „Kaj, ti pa ne spravljaš? Se le obotavljaš ? Bo zima strašni?" „„Ti, beba! kaj veš? Še tega ne umeš: O kresu gre peti, Veselo živeti, Braniti ne smeš.a Natora zaspi, Se sneg privalf, Kobil'co izstrada; 1 Obleda od glada, Boleha, medli. Do mravlje prišli, Presuha, tenki. Da-si milo prosila, Nič ni si dobila, Ozmerjana b'la: „Jaz vrednim delim, Lenuhe podim; Po letu si pela, Sred mojega dela, Pa pleši po zim'!" Iz kr. Cbelice. 108. Propirajoči trepetliki. Večerni mrak se vleže na jesenske gaje, In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor in dol se sprehajajo, Zaslišim šepetati belkasta peresa 5 Na dvojih trepetlikah, tenkih in visocih. Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širocih ? Kaj more med peresi danes se goditi ? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa, 10 In slišim, da z drevesom se drevo prepira. Na eni trepetliki govorž peresa: „Soseda naša, naj te treŠi ob tla sekira, Razcepi belo tvoje deblo na polena! Razstelje burja perje na vse štir vetrove, 15 ' Do korenin naj skolje strela te ognjena ( Da bomo me imele veseleje dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v Črni prsti bi trohnelo! Da bi pod gnjilim deblom tvoje perje gnjilo, No delalo nam sence od poldna do večera!" — Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Puslušat idem zjutraj, če se še prepera. 25 Al pSdla je na log po noči bela slana: Pod vejami na kupu perje je molčalo; ln zopet tretje jutro idem v gaj za rana : Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo. Fr. Cegn 109. Čudno jezero. V deželi daljni, kjer izhaja Rumeno solnce izza gor6, Ko se pri nas za goro maja, 4 Za Čudno jezero se vč. Gorice z doli se vrstijo, Dobrave senčne s travniki, Sadu drevesa se šibijo, Cvetu nagledati se ni. Na dnu njegovem ak ne dije Ak pa pozabiš, kak globoko Nad njim nobena sapica, So te cvetice pod vod6, Tam krasen kraj se ti odkrije, In stegneš drzno svojo roko, Da zemlja pima lepšega, Da bi utrgal njih en6: ' Ko trenil bi z očmi, ti zgine, Je vsa podvodna krasnost preč, In spod skaljene globočine 20 Se dno ne da ugledat' več. Kot krije voda ta dno krasno, Ki raju skor enak je svet, Zagrinja meni dobo jasno 24 Mladosti mrak preteklih let. Skoz njega gledam tje v ravnine, Po kteri sem otrok skakljal; Tje v trato, hribec, breg, meline, 28 Kjer sem z otroci se igral; Tje v senožeti, tje v strmine, Kjer sem kedaj cvetice bral, In branja truden brez blazine Na golili tleh sladk6 zaspal. 32 Ak pa želim si omladeti, Želim si biti spet otrok, In vidim, da mi preleteti Prepada ni — je preširok: 36 Začne se redki mrak gostiti, Meglk se dela pred očmi, In srečnih krajev razločiti Mi teme več mogoče ni. 40 Fr. Svetličič. 110. Svečan in cvetica. Pod rušo gorice, na solnčno stran, Cvetica je nježna tičala, V zavetji se varnem ni mornih slan, Ko zima je zunej vihrala, Ni burje, snegov se ni bala, Ker zemlja zakriva jo varno Pred mrazom, pred silo viharno. 7 Al komaj topiti se led začnfe Od solnca, ki nekaj dni greje, In komaj prek juga se rižice Znebijo snežene odeje : Že svečan k cvetici prispeje, rvj> In trka na rušico njeno, Klicaje z besedo medeno. 14 Svečan. Kaj čakaš, premiljena, kaj mudiš, Doklej pod zemlj6 boš tičala ? Ne pada več slana, ne brije piš, Že sneg je gorkota pregnala; Na solnce, čvetičica zala, Ne skrivaj več svoje lepote Pred svetom v neznane temnote ! 21 Cvetica. Še zima se zdi mi, minula ni, Bojim se* da mraz mi še preti 5 Glej ! zemlja me kviško še ne budi, Ne slišim še ptičkov žgoleti, Ne sapic pomladnih šumeti, In skrbno umikajo lice Pod zemljo še moje sestrice. Svečan. Kaj tvezeš, cvetica, naj sram te bo, Mar letenske čakaš vročine, Ko toča pobija, ko strele žg<5, Ko suša popalja cvetline ? Le mudi, da pomlad premine, Da bodejo druge, manj zale, Na tebe zmrzlivko kazale. Cvetica. Potrpi moj svečan, vsaj ene dni, Saj dolgo ne bom se mudila, Premrzle se zdijo mi še noči; Jutranja bi sapa nemila Nezdrava mi bit' utegnila, Ker zemlja, ko dan se nagnuje, Še zmerom nad mano zmrzuje. Svečan. Oj, starke neslane pač ne poznaš, Cvetičica moja prelepa! Ki polna zavisti mrazi nalaš, Da bolj te v samoto zaklepa, Da skriva temnica te slepa, Med tem, ko pomlajene dobe Vse vživa in dije sladkobe. O pridi na svetlo, na beli dan, In zemljo zapusti vesela! Pač radosti Čaka te raj neznan; Toplota najmilša bo grela, Najmeča te sapa objela; Najlepša, najzalša cvetica Med cvetjem boš stala kraljica. Tako jo je vabil, jo klical ven, In sreče obetal čez sreče; Kar mika srce, lizun jej na den, Vse sladko vse ljubo izvleče, Dokler ne preveri boječe, Dokler izpeljana ni bila Nevedna iz varnega krila. 63 Al' komaj je vne, strašni se zav6: Pred sabo zr6 polja snežene, In komaj je solnce šlo za gor6, Zarjovejo burje ledene, Zmarzal jo strupena oklene ; Prepozno kesd se zdaj reva, Ter mraza in groze medleva. 70 In zjutraj, ko dan posijal je spet, Cvetičica več ni živela, Viselo je perje, bil skrčen je cvet, In bilka sesedena, vela. Mat' zemlja zastonj je solzela, Zastonj je po hčerki tožila — Ni tožba več mrtve zbudila. 77 L. S vetec Podgors ki. 111. Umetnik. Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje, Kri bije v preozke bregove srca J Kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje, Povedati srce in um ti ne zna. Zasveti se blisk, 5 Udari grom! Razmakne se skale okorne tisk; Plasti se drobijo, trga se lom; Iz hrama zemljž pa bobni in šumi, Razvezana reka buči in grmi, 10 V zeleno hiti. V valovih solnce in luna miglja, Nad reko se kroži mavra z nebd ; Srečuje te lastni obraz iz vodč, Trgovi in mesta, drevesa, gorž. 15 Vodž se budijo; Plavuti blišČijo ; In ribice semkaj in tje gomezijo. Po nebu se ptičji poganja oblak, In reže s perutmi ujasnjeni zrak, 20 In suče se v desno, v levo zigrava J Krdelo leteče Seda v valove bežeče-, Tam mirno plava, 25 Mladenič ribič, radosti poln. Odpenja čoln, Vesli, za veslom veselo poje, In meče na mokro mreže svoje. Ob vodi 80 Zeleni lovec hodi; Med biČje se vmiČe, In pazi in gleda, Kam utva seda. Po bregu pa trava se rosna dviguje, 3f> Visoko rase; Po travi se Čreda jagnjet raduje, Skakljajo pase. Stoji siv pastir ; Ne veruje lastnim očdm, In gleda nem, In vidi in v6, Kaj nekdaj budilo je šum in nemir, Kipelo grmeče v osrčji žemlj6. Fr. Levstik. 112. Pluga. Kako da rija Občh ni snela? Branila menda So pridna dela. M. Vil h ar. 113. Cena. Pred hišo ležal Je plug pri plugi Rijav je prvi, 4 Svetil je drugi. Vse kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje, 4 Pred-se kliče može tri. M e č se prvi je oglasil: „ Jaz sem gospodar svetil; Kamor pridem, pot si vgladim; >--8 Vse pred mano trepeti! Govori pero modrostno: „Tmote ne trpim nikdar; Um človeški razsvetljujem, Uk in znanje sta moj dar." Zadnji pravi plug med njimi: „Mimo rijem pod zemljd ; Pa sem sv&t že preobrazil, Tiha sreča je z men6." Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zdaj se okrog pluga zbere, Plugu venee podeli. M. Vilhar. 20 114. Hrast in lipa. Hrast je lipo ogovoril: „Mnogo let že tu stojiva Tiho, mirno, brez razpora; Ti pa sedaj preširoko 5 Veje svoje raztezuješ! Previsoko glavo svojo Prot jasnemu nebu dvigaš ! Še obnebje mi zakrivaš, Vejam tfiojim rasti braniš! 10 Tvoje korenike k mojim Pod skalovjem so predrle, Bodo mojim pot zaprle, Morda je cel6 zatrle! Velikansko deblo moje 15 Se viharju ne pripogne, Gromu, tresku se upira. Ti pa si le šibko drevce! Jaz sem trd ko večna stena, Pod menoj še morje stoka, 20 Z mano se ne meriš reva!1' — Hrastu lipa odgovarja: „Če dvigujem kviško glavo, če razširjam krasno veje, In če silim gor do neha, Ti nikdar ne bodeš branil! 25 Tudi mene solnce greje, Tudi meni luna sije, Tudi na-me rosa pada, Z dijamanti me posiplje! Tudi moj život je krepek, 30 Čelo krepko, srce krepko! Senca moja pa je veča In hladneja je ko tvoja! Deblo moje da podobe, Cvetje moje blago zdravje! 35 če pa veje moje v tvoje Silijo, ne bom branila! Brani ti, če ti je dano! Ti po svoje ! Jaz po svoje! Brez prepira, brez sovraštva! 40 Svobodna sta zrak in zemlja! M. Vilhar, 115. Vojska z volkom iu psom. Živel je bogat seljik, ki imel je vsega obilno. Hlev mu je mukavcev poln in svinjdk mu je z rilci natlačen, Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja, — Volku iz bližnjih goščav pocedž se sline po prascih. V misli zagrezne se on, kak mastne dobil bi pečenke. 5 Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. Kmal se z Belinom spoznd in pobratita brž se do dobra. Nekega dnč, ko je menil volčak, da je že stanovitna Družna ta vez mu z Belinom in več nerazrušna prijaznost, Reče mu: „Dragi pajdaš, ti, največi prijateljev mojih, 10 Združiva, daj, se v zavezo in to narediva pogodbo, Da, čo bi jaz kaj ukradel, me U ne izdaš in ovadiš, In če bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim." To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom, Ter zapečatita list po navadi veljavnega reda ; In da se vez poresniči in list, da mrtva ne bode beseda, Reče Belinu volkdč: »Ti, nocoj jaz k tvojemu gazdi Pridem nekoliko v vas, da si kterega prasca izberem, Al da ko mutec molčiš in, odgnjil ti jezik ! če lajaš, Da ne zbudiš mi domačih, in da jaz mesarim brezskrbno! Reče Belin : „0 le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče, Jaz te ne bodem izdal." — „No dobro, jaz pridem.,, Odide. Kakor je noč nastala, priplazi volkač se k Belinu. „Dober večer, moj Belin J" mu reče prijazno potuhnjen, ,, Prišel sem zdaj po obljubi, da grem si izberem prasico." „Bog daj dober večer!" odzdravi Belin, „veseli me, Da si že tu; že dobro, le nič se ne boj in le srčno Pojdi v svinjak in zakolji si tam ga praseta po volji, Ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo." —% Volk gre koj in se splazi v svinjak med čredo prašičjo. Grozno morijo prične, da od zob tak cepajo prasci, Kakor od kose sen6 ali žitno klasje od srpa. Cviliti svinje začno in ženo tak žalostno krulbo, Da iz glasu se je znalo, da joj in prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred veznimi durmi, Laja na glas, da bi mrtvi, nikar le se zbudili speči. V hiši zbud6 se družina, liitž vsi vstajati s postelj, Kaj tak laja Belin in zakaj tak cvilijo svinje ? Vidijo, kak mesari, pa lop s polenom po volku; Tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo. Revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje. — Ali tedaj ko poležejo spat na novo družina, Volk za plotom poskrit razsrjen počaka Belina, Pa ga pograbi renčeč: Aha, ti verica pesja, Ali si tu ? Ti si djal, da ne bodeš lajal, ko pridem, Pak si me vkanil, Belin ; ne odpustim nikoli ti tega, Kajti sem stoičen da joj, in boli me vse po životu. — Zdaj se spričava Belin in ga prosi, da mu prizanese, Da ga ne kazni za zdaj, naj z novic le pride brezskrbno Danes zvečer na dvorišče, da-nem bo na cviljenje vsako, Pa se roti: naj mine me um, če zdaj se ti lažem, Jezik, če laž govorim, na nebo da koj mi prisahne! Še je rot6 se zaklinjal, in moči ni znaniti vsega, Kak se je veril Belin, ki mu strah je narekal besede. Kdor se dosti roti, nič ni mu al malo verjeti, Tega še vedel ni volk, še prišel ni dosti po svetu, Pa je verjel, kar legal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo. Kedar pri hiši pospž, primuza se volk na dvorišče, Zleze v svinjak in klati začnfe brezskrbno prešiče, 60 Rilci pa v cvil in pa v krul, da je glušilo huskanje volka. Kakor to sliši Belin, pa zalaja in laja na vso moč, Dokler zbud6 se družina in planejo z drogi nad volka: Udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. Sreča mu blaga je spet da pobili ga niso do cela, 65 Spet jim uide razbit z raztrgano kožo po hrbtu, Vleče se proč in se skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi ; Pa mu golči: Le počakaj, Belin, ne vidiš me nič več, Ne oprostim ti, že prišel bo čas, ki te dal mi bo v kremplje. 70 Spet se pravičiti hoče Belin in se militi volku, Toda ne vda se mu volk, da Belin bi preveril ga z nova; Kar ne posluša ga več, ker svinj mu dovolil ni klati, Vojsko mu kar napovč, in mu da tri dni za pripravo. ^iaj se odvleče v teiničasti les pomagačev si iskat, 75 Misli in zmisli si to-le : poslal bom do divjega prasca, Pa mu obljubim prijateljski mir med najinim rodom Na vekovečen čas, to vem da mu bode po volji. Mislil je prav, ni vkanil ga up, ker priti na pomoč Mu je obljubil nerčs, vsaj bila mu všeč je pogodba. 80 Ali to ni še dovolj, da bi zmogel Belinovo vojsko; Spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, Dobre pogodbe obema daj6č, da sta morala priti, Ako je kolikaj skrb jima bilo za lastni dobiček. Zdaj jih imel je dovolj, pa je mislil, da kos bo Belinu, 85 Živel je mirne vesti in je čakal pokojnega srca Tistega dnč, ki sta boju za rok ga postavila bila. Tudi Belin se pripravlja za boj in si družnike voli, Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka ; Maček ga ogovori s to pomilovavno besedo : 90 „Kaj pa je tebi, Belin, da se tak prežalostno nosiš?" „Dragi moj muc!" govoreč mu Belin odgovarja, „Oh ti ne veš, kaj mene teži ! viž, boj mi je z volkom, Jutri se moram pod oni-le hrast postaviti z vojsko, Ali bi šel ti z menoj mi pomagat, da zmagava volka?" 95 „Oh oh, hočem, predragi Belin, in zakaj ne bi hotel ? Bom bom," maček veli, „al pojdi še racmana prosit, Gotov je on pomočnik, on pride gotovo na vojsko." K racmanu gre, ta obljubi mu koj, da mu dojde na pomoč, Reče: „Zakaj ne bi šel, vsaj ti nas braniš lisice, 100 Da si ne upa na dvor prikradši se splaziti s tiha Ter da ljubljenih rac predragih mi žen ne pokrade; Pojde še tudi gosjak, al bil že njega si prosit ?" Gre dp gosjaka in tudi gosj&k mu priti obljubi. 105 „Kaj ne bi prišel ?" veli. „Vsaj nimam vzroka odreči, Bil bi ti pač nezabvalen, če t6 bi dobrote ne storil Tebi, ki nam si čuvaj, ki nas braniš zaleznikov nočnih!" „Nas bo pa, menim, dovolj zdaj," reče Belin veseli se. Dojde za borbo odmenjeni dan. Volk s svojo armado 110 Gre na bojišče pod hrast, ves svest si zmagodobitja, Kar nič ne jemajdč si na pamet, da mogel bi biti On, ki dobil bo krc : ni skušal še vojskine sreče. Modri mu dajejo svet, kako naj vso vojsko razvrsti • Ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po njihnem -, 115 Drugi, ki slutijo zlo, si ne upajo zlu se opreti, Volk jim je znan trmoglav in bojž se zameriti vodji. Vsakemu sam stan zbere in d6 v kup hrastove stelje Divjega prasca veleč mu: „Ner6s ! tu tebi je mesto, Ti pa, lisica, se splazi na hrast, kar moreš visoko, 120 Glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega oka, Kdaj in od kod nam pride Belin in vojska njegova; Onda nam s tiha poveš, da se bodemo mogli ravnati ; Medved, ti tudi na hrast, jaz pa grem pod ono le klado. Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelji, 125 Bliža se tudi Belin, pred njim koraka jo racman, Maček pa stopa za njima držeč rep moško na višek, Ž njim jo korači gosjdk, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica in s tiha veli: ^Sovražnik se bliža, Vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredej, 130 Tambor udarja na moč; čuj, bobnanje : tatatata ta; Stopa za njim vojnik, on nosi nabasano puško, Streljal bo zdaj zdaj na nas; joj, joj mi nimamo pušek." Vse vse omolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu molelo je z listja uh6, na-nj sedla je muha, 135 Zmiga da bi jo odgnal, al maček zapazi ta migljej, Misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi Prasca, o joj, za uh6 ; prestraši se prasec in puhne Ven izpod listja, beži, kar neso četiri ga noge; Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda, 140 Medved se splaši in vrže ga strah z drevesa na zemljo, Maček se še bolj zboji, pa pleza še više do vrha Gor do lisice, ki zgrabi jo strah, da tudi opadne In zbeži z medvedom in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska razšli se je v les, sam volk je pod klado 145 Tičal in mirno čepel se boječj da ga kdo ne zapazi; In ko odšel je Belin, vrnivši se z vojsko junaško, Zmagovenčan domu, le brali smo v volčjih ukazih : Tak' velevamo mi volk, kralj nepremagljivi živalstva. M. Valjavec, PrlpoTedno-mtačne poezije. 116- Mladeneč in; Vila. Na lice_ mladenču, zarja posije, Neznana iz spanja predrami ga moč, In urno žene iz temne samije Med gozda zelenega rosnato noč^ Zagleda zbujdne pomladi življenje, In močno mu srce navda hrepenenje. Mladike ovijajo lučice zlate, In hlad ljubeznjiv po zelenji šumi, Po zraku se zibljejo trume krilate, Preradostno petje po logu doni, Ter bunčice pisano cvetje odpira, Napaja mana in rosa ga spira. 12 Mladenča prečudui občutki budijo, Ko vidi sukdnje pomladnih stvari, Ko sluša sladkih glasov harmonijo, Luč gleda, ki v sinjih višavah gori. Pomembe skrivnostne ne v6 razjasniti, In v temnem okrožji ne v6 kaj storiti. 13 Kar zdrami ga šum po gladki stezici In boginja Vila podd mu roko ; Ovenčano čelo se sveti devici, Počasti ga z rahlo besedo tako : Kaj gledaš zamišljen pomladnje življenje, Ne veš, kaj pomeni sred hrepenenje ? 24 Pobrati z nebeško se harmonijo, In celi ti svet presladka bo last, Neskončnost vesoljna ti bo v domačijo. Vse veke razlegala tvoja se čast. Dan beli ti zgodnja je zarja rodila, Noč temna te nikdar ne bode zakrila. 30 Kraljestvo je moje na jasnih višavah, Oisteje ko tukaj neb6 se žari, Podložnike zbiram pa v hladnih nižavah, Ne brani mladeneč se pevske časti; Podajam ti liro in radostne strune, Naj petje mogočno vsa srca presune ! 36 Iu boginjo skrije jasna višina, Ostane mladenču pevska last; Vesoljuost neskončna mu je domovina, Razlegala večna se bode mu čast, Ki giblje po strunah prste krilate, Z veseljem napaja sestre in brate t A. Umek. 42 Cvetnik, 8 117. Prilika o delavcih v vinogradu. (Mat. 20, 1.—17.) Gospodar je šel za svitom delavcev najemat v svoj vinograd. Zgovorl se ž njimi dati jim po desetici dnine in je pošlje v vinograd. Tri ure potlej je spet šel, in vidi še druge na trgu posedati; reče jim: „Še vi pojte v moj vinograd, in dal vam 5 bom, kar bo prav." Gredd. O poldne in ob treh popoldne gre spet, in je takisto storil. Eno uro pred solnčnim zahodom pride še enkrat, še jih je našel; reče jim: „Kaj le-tod postopate ves ljubi dan ?" — Odgovorili so mu: „Nihče nas ne naprosi." Reče jim: „Še vi pojte v moj 10 vinograd." Kedar se je noč delala, rekel je vinogradov gospodar svojemu vinogradniku: „Pokliči delavce in je plačaj. Pri zadnjih začni in zapčred do prvih plačuj! — Tisti tedaj, kteri so bili eno uro pred mrakom na delo šli, ti so najprvi na vrsti in so 15 po desetici prejeli. Kedar je vrsta do prvih prišla, mislili so: „Češ! mi bomo več dobili." Pa vsak je prejel svojo izgovorjeno desetico. Jemljč so godernjali nad gospodarjem; rek6 mu: „Ti prikončniki so eno uro le delali in primerjaš je nam, ki smo težo in vročino celega dneva občutili! Pa gospodar mu 20 (enemu izmed njih) reče: „Prijatelj! ne delam ti krivice. Ali se nisi za desetico z menoj pogodil ? Vzemi, kar ti gre, in idi. Pa tudi tem-le zadnjim hočem toliko, kakor tebi, dati. Ali nimam oblasti storiti s svojim, kar hočem? Ali se zat6 huduješ, da sem dober ?" — Tako bodo poslednji prvi, in prvi poslednji. M. Ravnikar. 118. Prilika o semenu, plevelu, gorčičneui arnu in kvasu. (Mat. 13, 3.-8., 19.—33., 36.-43.) Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal (seme), padlo je nekaj poleg pota, in prišle so ptice izpod neba in so je pozobale. Drugo pa je padlo na kamenito, kjer ni imelo veliko prsti, 5 in je hitro pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko je pa solnce izšlo, je zvenelo; in ker ni imelo korenine, je usahnilo. # Drugo pa je padlo med trnje, in trnje je zraslo in je zadušilo. 10 Drugo je pa padlo v dobro zemljo in je dalo sad: eno sto-teren, eno šestdeseteren, eno trideseteren. — Kedar kdo sliši besedo kraljestva in ne razume, pride hudič in odvzame, kar je sejano v njegovem srcu; ta je tisti, kteri je poleg pota sejan. Kteri je pa na kamenito sejan, ta je tisti, kteri besedo 15 sliši in jo brž z veseljem sprejme : pa nima korenine v sebi, ampak je za nekaj časa; kedar pa vstane »nadloga in preganjanje zavoljo besede, precej se pohujša. Kteri je pa med trnje sejan, ta je tisti, kteri besedo sliši, 20 toda skrb tega sveta in slepotija bogastva zaduši besedo, in je brez sadfi. Kteri pa je v dobro zemljo sejan, ta je tisti, kteri besedo sliši in razume, in sad rodi in stori nekteri sicer stoteren, nekteri šestdeseteren, nekteri pa trideseteren. — 25 Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je dobro seme vsejal na svojo njivo. Kedar so pa ljudje spali, prišel je njegov sovražnik, in je prisejal lulike med pšenico, in je preč šel. Ko je pa zelenje zraslo in sad storilo, tedaj se je tudi 30 lulika prikazala. Pristopili pa so hlapci hišnega gospodarja in so mu rekli: Gospod! ali nisi dobrega semena vsejal na svojo njivo? Od kod ima tedaj luliko? In jim reče: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so mu 35 rekli: Hočeš, da gremo in jo poberemo? In reče: Nikar, da kje luliko pobiraje ž njo vred tudi pšenice ne porujete. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečem ženj-cem: Poberite prvič luliko in jo povežite v snopke, da se sežgč, 40 pšenico pa spravite v mojo žitnico. — Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ktero je človek vzel in na svojo njivo vsejal. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; kedar pa zraste, tedaj je veče ko vsa zelišča in je drevo, tako da ptice izpod 45 neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah. — Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kteri je žena vzela in vmesila med tri polovnjake moke, da se je vse skvasilo. — Tedaj je Jezus odpravil množice in je prišel v hišo; in njegovi učenci so k njemu pristopili, rekoč: Razloži nam priliko 50 od lulike na njivi. On pa je odgovoril in jim rekel: Kteri dobro seme seje, ta je Sin. človekov. Njiva je svet; dobro seme so otroci kraljestva, lulika pa so otroci hudobe. 55 Sovražnik pa, kteri jo je vsejal, je hudič; žetev je konec sveta, ženjci pa so angelji. Kakor se tedaj Inlika pobere in v ognji sežge, tako bo ob koncu svetd. 60 Sin človekov bo poslal svoje angelje in ti bodo pobrali iz njegovega kraljestva vse pohujšanje in tiste, kteri krivico delajo; in je bodo vrgli v peč ognja; tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični svetili, kakor solnce m kraljestvu 65 svojega Očeta. Kteri ima ušesa za poslušanje, ta naj posluša. (Sv. pismo star. in nov. zak.) 119. Ezopove basni. I. Hrast in trst. Hrast se je bahal s s vej o trdnostjo in stanovitnostjo in trstu očital njegovo slabost, da se pred vsakim vetrom trese in uETanja. Trst je~pa zaničevanje pohlevno trpel in molčal. Kmalo potem pa vstane velik vihar; ker se hrast ne da ušibiti, pre-5 lomi ga vihar in podere; trst se pa ponižno priklanja pa hitro spet vstane. Trdovratnost in svojeglavnost nima obstanka, ampak ponižnost in potrpežljivost. Fr. Metelko. II. Vola in oje. Vola vprežena sta voz vlekla; oje se pa pritoži, da preveč trpi, in vola krega in zmerja, da sta mu nehvaležna, ker ju je prej, dokler je še raslo, s svojimi vejami redilo. „Ali je to po pravici", pravita mu vola, „da naju nehvaležnosti dolžiš? Ker 5 naju vidiš od teže zdihovati in vidiš, kako neusmiljeno naji tepč, s kolikim trudom, da komaj sopeva, tebe in voz vlečeva, moglo bi vendar spoznati, da prisiljena to storiva." Ne jezi se nad njim, kdor ti nerado volj no kaj zopernega stori. Fr. Metelko. III. Lev in lisica. Lev je v starosti obnemogel, preslab je bil si živeža iskati; zat6 se zmisli posebne zvijače. V svojem brlogu, kakor umira-■ joč bolnik, stegnjen leži; vse štirinoge živali ga hodijo obiskovat in milovat, ali zaporedoma je je davil in žrl. Ko je bil že ve-5 liko živali požrl, pride tudi lisičica k brlogu; pa vne obstoji ter skrbno okoli sebe ogledava. Lev jo vpraša, zakaj da k njemu ne pristopi. Ali odgovori mu: „Zat6 ker vidim veliko stopinj proti tebi obrnjenih, nazaj pa nič," Kdor je moder, kmalo spozna stopinje proti nesreči, da se 10 jej v6 ogniti. Fr. Metelko. IV. Jelen. Na enem očesu slep jelen se je hodil poleg morja past, slepo oko je vselej proti morju obrnil: češ, od te strani se mi ni nič bati, na uno stran pa vidim. Primeri se pa, da ladija priplava; iz nje zagledajo jelena in ga ustreli. Jelen se zvrne, in predno pogine, pravi: „Pač sem bil neumen! Od une strani 5 sem se bal, pa mirno zaupal morju, ktero mi je smrt prineslo. Marsikterega nesreča najde ondi, kjer si je je najmenj v svesti. Fr. Metelko. 120. Heroslav na razpotji. (Ksenofont.) Ko je bil Heroslav do onih let dorasel, v kterih mladenči saioosvojnost zadobivši pokažejo, če bodo po poti kreposti ali malopridnosti v življenje krenili, pravijo, da se je podal v samoto ter ondi sedel ne vedoč, po kteri teh poti bi se obrnil. ■ Tedaj se mu je zdelo, da se mu bližate dve veliki ženski: ena 5 veličastna videti in svobodnega rodu, polti snažne, pogleda sra-možljivega, spodobne noše in v beli obleki; ena pa rejena do zalitosti in voljnosti, kože olišpane, da se je zdela bolj bela in rudeča ko je bila res, nosila se je po koncu, da je bila veča videti, oči odprtih, v obleki tenki in dragoceni, ogledovala je 1° pogostoma sama sebe, ozirala se je, če jo tudi kdo drugi gleda, večkrat se je pa tudi na svojo senco ozrla. Ko ste bili že blizo Heroslava, šla je prva še zmeraj kot poprej, druga pa hoteča jo prehiteti steče k Heroslavu ter pravi: „Vidim, Hero-slave, da ne veš, po kteri poti bi v življenje krenil; če izvoliš 15 mene za pajdašico, popeljem te po najprijetniši in najzložnejši poti; dobrot na svetu ti ne bo nič odšlo, težav te pa nič dole-telo.)CKer najprej se ne boš pečal za vojske niti za občanska opravila, temveč živel boš umišljevaje si, kje si kako ugodna jed in pijačo dobiš, ali kje kaj prijetnega za vid ali sluh, ali 20 kako bi se vohaje ali pa tipaje radoval, pa kako bi najslaje spal, in kakp z najmanjšim trudom vse to dosegel. • Ko bi te pa kedaj bojazen obšla, da ti bo denarja primanjkalo za take veselice, uemoj se bati, da bi te silila, s telesnim in dušnim delom ia trudom služiti si ga, marveč kar si drugi prislužijo, 25 to boš ti vžival, ne ogibajoč se nikakega dobička; ker mojim pajdašem jaz dovolim opomoči sj, s čimur koli si morejo." Sli-šavši te besede de Heroslav: „Žena, kako ti je pa ime ?" — Ona pa pravi: »Prijatelji moji me imenujejo Srečnost, sovražniki me pa zaziraje zovejo Malopridnost." 30 V tem pa prikoraka una ženska ter pravi: „Tudi jaz sem prišla k tebi, Heroslave, ker poznam tvoje roditelje in sem tvojo naravo opazovala, ko si odraščal; zat6 se nadjam, če se po moji poti obrneš, da boš gotovo dober činitelj blazih in 35 slavnih djanj, in da bom jaz po tebi še veliko bolj v čislo in dobro ime prišla: ali ne bom te slepila obetaje ti sladnosti, temveč kakor so bogovi vravnali, tako ti vse po pravici razložim. Kar je namreč za res dobrega in blagega, bogovi ljudčm nič brez truda in skrbi ne daj<5; ampak če hočeš, da ti bodo 40 bogovi milostljivi, služi bogovom; hočeš li, da te bodo prijatelji ljubili, stori dobro prijateljem; ako želiš, da te bo kaka občina imela v čislih, glej, da boš njej koristil; hočeš li, da te bo vsa Helada zarad kreposti občudovala, skušaj, da boš Heladi dobro storil; ko bi rad, da bi ti zemlja obilo sadu rodila, zemljo 45 pridno obdeluj; meniš li, da moreš pri živini obogateti, skrbi za živino; če te mika v vojski odlikati se in če hočeš, da boš v stanu prijatelje svoboditi in sovražnike krotiti, uči se vojaških umetnosti pri takih, kteri jih znajo, in vadi se, kako jih rabiti, in če želiš tudi telesno krepak biti, moraš vaditi telo, da bo 50 pameti pokorno, in vtrjevati je s trudom in potom.— Tedaj se pa Malopridnost oglasi rekoč: „Vidiš li, Heroslave, o kako težavni in dolgi poti do radosti ti ta-le govori ? Jaz te pa po zložni in kratki cesti popeljem do sreče." — Krepost pa na to pravi: „Nesramnica! kaj pa imaš ti dobrega? Ali kaj prijetnega 55 poznaš, ki nočeš zarad tega nič truditi se ? ti, ki še zaželenja dobrot ne počakavaš, temveč se vsake reči napaseš, še prej ko je zaželiš: ješ, predno se ulačniš, piješ, prej ko se užejaš, in si kuharje umišljuješ, da se ti jed prilega; da piti moreš, draga vina kupuješ in po letu snega okoli iščeš; da si v stanu sladko 60 spati, pa si napravljaš ne le voljne blazine, ampak še cel6 postelje in njih stojališča, ker ne želiš spanja iz trudnosti, ampak le iz dolzega časa. AkOravno si neumrjoča, pahnili so te bogovi izmed sebe in pošteni ljudje te zaničujejo; kar je najslaje slišati, hvale svoje, nikdar nisi slišala, in kar je najlepše videti, 65 tega nikdar ne videla, ker nikoli še kakega svojega dobrega dela ugledala nisi. Kdo bi ti pa kaj verjel, če kaj pripoveduješ ? Kdo pomogel v kaki potrebi? Ali kteri pameten človek bi si upal biti med tvojimi tovarši, ki so, dokler so mladi, brez telesne čvrstosti, ko se postarajo, pa brez duševne modrosti; gizdavi in 70 brez skrbi v mladosti pohajajoči, betežui in trudapolni pa na starost lazeči, sramovaje se nekdanjih djanj in s težavo lotevaje se sedanjih opravil, prijetnosti v mladosti vživši, težave si pa za na starost odločivši? Jaz pa bivam med bogovi in bivam med dobrimi ljudmi, in nobeno dobro delo se brez mene ne 75 stori, niti božje niti človeško In cenjena sem čez vse pri bogovih in pri ljudčh, pri kterih se spodobi, ker zaželena pomočnica sem umetnikom, zvesta varhinja gospodarjem, dobrotljiva tovar-šica poslom, pridna delavka v mirnih časih, neustrašljiva bram- bovka ob vojskinih nevarnostih in najboljša deležnica prijateljstva. Vživajo pa moji pajdaši jed in pijačo radi in brez tegobe, 80 ker ne jed6 in ne pij6, dokler niso lačni in žejni; spavajo slaje ko nedelavni ljudjč, in ne de jim hudo, kedar ne utegnejo spati, niti zarad tega ne zanemarijo svojih dolžnosti. In mladenči se radujejo hvale postarnih, postame pa razveseljuje spoštovanje mlajših, ter radi se spominjajo nekdanjih činov svojih, radostni 85 pa tudi vidijo, da jim sedanja opravila po sreči tek6, fcni, ki so zavoljo mene ljubimci bogov, ljubimci prijateljev in spoštovani'od domovine. Ko pa pride odmenjeni jim konec življenja, ne ostanejo pozabljeni brez slave, ampak !na veke živč v slavnem spominu. S takim trudapolnim delovanjem, Heroslave, sin 90 vrlih roditeljev, zamoreš si najblažo srečo zadobiti. J. Šolar. Pravijo, da je zverina svoje dni pod košatim dobom semenj imela. Kraljevi lev sredi tovaršije v senci sedi, opica pa po vejah skaklja in se spakuje, ter začne želod v leva lučali. Lev jo ostro pogleda, kakor bi jo hotel z očmi predreti, pa besede ne zine. Opico groza obleti, ali hitro se potolaži rekoč: „Pač 5 dobro, da do mene ne moreš," — in spet leva draži ter želod po njem meče. Opica še enkrat vrže in lev zarujove, da se je zemlja potresla, opica pa strahu z veje padla. Trepetaje levu pod šapami kuči in smrti pričakuje, da jo bo raztrgal. Vsa zverina strmi in gleda. — „Ne boš me več 10 dražila ne —" zagrozi se opici oroslan, „pa vendar nisi vredna, da bi te raztrgal!" pravi lev in opico spusti. Vsa zverina se oroslanu prikloni in svojega usmiljenega kralja počasti. Abotno je mogočne dražiti; lehko ubogega v pest dobč. Lepo je za mogočne, nad revami se ne maščevati; najmogočniši 15 Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved počiva v svojem brlogu, zajec čepi pod svojim grmom, in lisica obira v svoji votlini kosti, ki si jih je od daleč nanosila; le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne more strehe dobiti. Vsakdo se ga boji. Ves zmrznjen prileze lisici na prag in prelepo prosi, naj ga vzame pod streho, da ga velikega mraza konec ne bode. „Hodi te dalje," veli lisica, „bila bi nama luknja pretesna; poišči si lepšega prostora." — „Imejte usmiljenje, dobra mamka!" 121. Lev in opica. A. Slomšek. 122. Jež in lisica. 10 prosi jež, „ne bom vam nobene nadlege delal. Lepo čedno se bom v koteč stisnil, pa tiho dihal, da bom le na toplem; saj vidite, da sem strehe potreben. Rad bom ubogal, kar koli mi porečete." Lisica, če ravno sama zvita, da se preprositi in ježa pod 15 streho vzame. Nekoliko dni sta se dobro imela; bil jima je kratek ''■ čas. Ko se pa jež svojega stanti privadi, začne se stegati in pikati ubogo lisico s svojo trnjevo kožo. Lisica mu jame očitati: „Ali ne veš, kaj si mi obetal?" Jež se pa le stega in lisico zbada rekoč: „Starka! če ti ni prav, pa drugam idi." Lisica se 20 umika, dokler more; poslednjič pobegne, jež si pa vso luknjo osvoji. r Tako se starim godi, ki mladim gospodarstvo prehitro izroči. A. Slomšek. 123. Laver in rožmarin. Košato je raslo lavrovo drevo v cvetočem vrtu; zraven lavra pa je v svoji ponižni lepoti poganjal zeleni rožmarin. Laver se začne bahati in zaničevati zeleni rožmarin, rekoč: „Kako si majhen in malovreden, moj rožmarin! Prav sram me je, da 5 poleg mene stojiš ? Le mene poglej, kako visoko nosim glavo in veličastni vrh po koncu držim! Moje zelene veje venčajo glavo vojvodi, zmagovavcu dežel in ljudstev; toliko moje perje velja! Kolik siromak si ti poleg mene!" „Tvoje perje, brate moj, je' pa tudi bodeče," rožmarin 10 ponižno odgovori. „Od tvojega perja na glavi premagovavčevi cedi se rada kri nedolžno pobitih ljudi. Iz mojih zelenih vrhov se plet6 venci čistim mladenčem in nedolžnim devicam, kedar pošteno k poroki gred6. In če umrje nedolžen mladeneč ali pa čista devica, poda se jima zelen rožmarin v roko, v spomin, 15 da sta srečno premagala sovražnika svojega srca: zapeljivost sveta! Tvoje perje, laver, je veličastno znamenje premage drugih ljudi; moj vršiček pa je vesel spomin premagovanja samega sebe, in ravno to največ velja. Laver. Srečni so, ktere jaz venčam; ves svet je hvali in 20 časti, vse se jim globoko priklanja, njih ime po širokem slovi. Rožmarin. Pa tudi svet pred njimi trepeče in se njihove jeze boji; prav živo ljubezen tacih malokdo vživa. Presrečne so. pa one pravične duše, ktere jaz rožmarin venčam : kdor jih pozna, vsak je rad ima. 25 Laver. Kdor moj venee nosi, njemu ljudstvo veselo nasproti gre, vriskaje ga pozdravlja premagovavca v domačem mestu. Rožmarin. Ali kedar premagovavcu njegovi veseli nasproti vriskajo, veliko premaganih milo zdihuje, veliko nesrečnih britke solze toči. Pravični, ktfrim jaz glavo venčam, vživajo sladek mir svoje vesti, v lepi zastopnosti s svojimi živč, vsak pošteni 30 človek se jih veseli. Laver. Imena hrabrih vitezov, kterim jaz vence spletam, zapišejo se z zlatom v kamen : njim v čast se stavijo visoki kipi. Rožmarin. V kratkem se podero kipi, mah zaraste njih zlato ime, po malu mine tudi njih spomin. Imena premagovavcev pa, 35 kterim jaz čelo ovenčam, zapisana so v bukvah življenja in se svetijo tam v nebesih. Laver. Visoke glave, ktere jaz opletam, vsedajo se ce!6 na prestole ; zlata krona se jim da za plačilo na glavo. Rožmarin. V kratkih letih jim pa drugi krono vzame ; go- 40 tovo jim jo vrže smrt z glave. Mojim ovenčanim prijateljem prinesd angelji nezvenljivo krono, ktere jim vekomaj nihče ne odvzame. Na te besede laver umolkne; ne more tajiti, da so resnične; žlahtni rožmarin pa še lepše zeleni, ker je govoril za sveto 45 nedolžnost. Kdor sam sebe čedno premaga, on pred Bogom največ veljd ; zeleni rožmarin je njegov častiti spomin. A. Slomšek. 124. Starec in mladeneč. (Prilika severo-amerikansltih Indijanov.) Samoten je sedel starec v svoji bajti na bregu zamrzle reke. Konec zime se je bližal, in ogenj mu je bil skoraj ugasnil. Starec je videti star in zapuščen; lasč mu je obelila starost in udje njegovi so se tresli. V samoti mu je tekel dan za dnevom; on ni slišal ničesar razun piša viharjev, ki so vedno iz nova 5 sneg v vrtincih sukali okoli njegove bajte. Nekega dne, ko mu je ravno ogenj ugasniti imel, približal se mu je lep mladeneč ter vstopil pred njegovo bajto. Lica njegova so bila zarudela v mladostni krvi, bistre njegove oči so razodevale silno moč in ustnice radosten smeh. Hoja mu je 10 bila lehka in hitra. Okoli čela mu je bil ovit krasen venec iz dišečih cvetic, v roci pa je držal gorjačo. „0 moj sin," pravi zdaj starec k njemu, „kako me to veseli, da te vidim! Pojdi sem in povej mi svoje dogodbe, in tudi, ktere ptuje dežele si videl? Ostaniva to noč skupaj. Tudi 15 jaz ti bom povedal o svoji moči in svojih delih, ktera sem dovršil, in kaj vse bi bil storiti mogel. In noč nama prav hitro mine!" „Jaz dihnem," začel je starec, „in reke se ustavijo. Voda je trda in taka, kakor pregledni kamen." 20 „Jaz dihnem," pravi mladeneč, „in» cvetice zacvet6." „Jaz stresem svoje lasč," pravi spet starec, „in sneg pokriva zemljo. Na moje povelje se osiplje listje z drevja in moja sapa je podi pred menoj. Ptiči zletč od tod in sfrčč v daljne 25 kraje; divja zver zboži pred mojo sapo in močvirna tla posta nejo trda kakor kresilni kamen." „Jaz stresem svoje kodre," pravi na to mladeneč, „in topel, pohleven dežele oblaži zemljo. Cvetice povzdigajo svoje glavice na zemeljni površini, kakor dete svoje oči, polne ra-30 dosti. Moj glas vabi ptice pevat: toplota moje sape lomi rekam oklep: koder jaz potujem, tod povsod se razlega vesela godba in cela narava pleše v radosti." — Zdaj vzhaja solnce; kaj prijetna toplota se razširja po vsej pokrajini; jezik starčev pa onemi. Prijeten ptičji glas se začuje 35 zdaj na starčevi strehi. Pred durmi začne izvirati in žuboreti potočič, pomladnji vetrič pa raznaša vonjavo rastočih cvetic. Ko se je popolnoma dan storil, spoznal je mladeneč, kdo je bil njegov gostoljub; videl je pred seboj obličje Pebovanovo 40 t. j. zime, in reke so drle iz njegovih oči. čem više je solnce vzhajalo, tem bolj se je krčil gostoljub ; — a skoraj je do cela zginil. Na mestu njegove koče ni ostalo nič druzega, kakor same male cvetice z bledočrnim — krajem, ki so najprve cvetice na severji. J. Božič. 125. Viri pozabljivosti. „0, da bi se mogel," reče Milostin, „iz potoka pozabljivosti napiti, in tako na enkrat vsega žalostnega spomina izne-biti se, ki mi neprenehoma moje življenje greni!" — „ Tvoj a želja se lehko spolni," pravi stari Zoran. „Tri dni hoda od 5 tod je velik lipov log, kjer puščavnik, moj stari prijatelj, prebiva. Pojdi k njemu, on te bo peljal k studencu." — Milostin se tedaj odpravi na pot, in pride tretji dan zvečer do imenovanega puščavnika. Ta ga prav prijazno sprejme in brž ko ime svojega prijatelja zasliši, obljubi, da mu hoče prec drugi dan 10 željo izpolniti. Mirno posluša puščavnik Milostinov popis življenja in pelje po majheni večerji trudnega popotnika v postelj, iz maha in lipovega listja narejeno, da malo počije in se okrepča na jutranji pot. — Komaj so prvi žarki solnca skozi goste veje svetega loga predrli, končd puščavnik svojo juterno molitev, in 15 se odpravi s svojim gostom na odločeno mesto. Zvečer prideta na visoko planino in v neko z gostim logom obraščeno dolino, kjer so trije studenci izvirali. Na mestu pravi puščavnik, vzemši iz nedra zlat kozarec: „Glej, to so studenci pozabljivosti; ali samo iz enega se sme piti, zdaj si izvoli! Ako si usta z vodo prvega zmočiš, 20 pozabil boš vse nesreče in nadloge, ktere so ti kdaj tvoje življenje grenile. Pozabil boš nevoljo svojih mladih let, pozabil svoje nestanovitne, toda zraven tudi zveste izgubljene prijatelje". — Tako govore, poda starček Milostinu napolnjeni kozarec; ali on ga ne prime, ampak popraša: „Bodem li tudi, ako iz 25 tega studenca pijem, svoja blažena mlada leta pozabil in drage čase, ktere sem s svojimi prijatelji v edinosti in rajski prijaznosti vžival ?" — „To se vč, tudi te boš pozabil." — „Pojdiva tedaj le k drugemu studencu," reče Milostin, „kako bi se jaz mogel samo zato, da pretekle težave pozabim, iznebiti toliko 30 sladkega spomina!" — »Prav tedaj," reče puščavnik, natoči kozarec iz drugega studenca in mu ga poda rekoč: „Ako pa iz tega piješ, pozabil boš vse pregrehe svojega življenja." Milostin nagne kozarec in hoče piti, pa hitro se premisli in reče svojemu vodju: „Ali mi nisi sinoči pravil, da te je ravno vest, 35 ki te je pekla zavoljo pregreh, pripeljala na pot modrosti in kreposti, in da je ravno iz tiste grenkosti cvet kreposti pognal?" — „Rekel sem," odgovori puščavnik, in Milostin — izlije vodo po pesku. Pri tej priči se prikaže srčno veselje na bledem licu sivega 40 starčeka; on stopi k tretjemu, ter mladenču natočen kozarec poda. »Povejte mi," pravi zdaj Milostin, „lastnosti tega studenca." — „Ta ima lastnost," odgovori puščavnik z velikim veseljem, „da boš prec vsa razžaljenja svojih neprijateljev pozabil in vse napake, ktere ti je njih hudobnost storila." Zdaj 45 poklekne Milostin pred starčeka, vzame iz njegove roke kozarec bistre vode in ga popije. Sladek mir se razlije tudi po njegovem srcu, in to pitje je ugasilo grenki spomin sovražnega razžaljenja. — Ko se potem domu vrneta, reče še puščavnik: „Ljubi mladeneč! ne misli nikoli na razžaljenje hudobnega 50 sveta, in gotovo boš z osodo zadovoljen, v miru in pokoju živel vse dni svojega življenja." A. Ume k. 126. Adamova smrt. (G. Herder.) Devetsto in trideset let je bil Adam star, ko je začutil v sebi sodnikovo besedo: Umrl boš! „Naj pridejo vsi sinovi pred me," reče jokajoči Evi, „da je še vidim in blagoslovim". — Prišli so vsi na očetovo besedo in stali pred njim, več sto jih je bilo na številu, in prosili so 5 za njegovo življenje. „Kdo izmed vas," reče Adam, „hoče iti k sveti gori ? Morda mi dobi milosti in prinese sadu životnega drevesa." — Ponudili so se vsi sinovi, ali oče je izvolil Seta, najpobožnejšega 10 za poslanca. S pepelom si je potresel glavo, hitel je in se nikjer ni mudil, dokler ni stal pred vrati rajskimi: „Naj najde milosti, usmiljeni Gospod!" tako je klical, „in pošlji očetu sadil životnega drevesa". 15 Koj je stal svitli kerub pri njem; pa namesto sadri životnega drevesa je imel v roci vejico s tremi peresi. „Prinesi to vejico očetu," pravi sinu prijazno, „da se zadnjikrat okrepča: večno življenje ne biva tu na zemlji. Zdaj hiti; njegova ura je blizo!" 20 Urno je hitel Set in nazaj prišed je padel pred očeta: prinesel ti nisem sadu životnega drevesa, ljubi oče! to vejico le mi je dal angelj, da se zadnjikrat okrepčaš." Umirajoči je vzel vejico in se razveselil. Duhal je rajsko vonjavo, in duša njegova se je povzdignila: „Otroci!" reče, 25 „večno življenje nam ne biva na zemlji, tudi vi pridete za menoj. Na teh peresih pa duham vonjavo druzega sveta, dušno okrepčalo." Oči so mu obsteklele, in ločila se mu je duša od telesa. Adamovi otroci so pokopali očeta in objokovali ga trideset 30 dni; Set pa ni plakal. Vsadil je vejico na očetov grob, mrliču na vzglavje, in imenoval jo vejico novega življenja, vejico obu-jenja iz smrtnega spanja. Mala vejica je zrasla veliko drevo, in mnogi otroci Adamovi so se krepčali pod njegovo senco s tolažbo druzega živ-35 ljenja. Tako je prišlo drevo na prihodnje rodove. Lepo je cvetlo v vrtu Davidovem, dokler ni njegov nespametni sin začel dvomiti o neumrjočosti; razširila se je od njega vonjava novega življenja med vse rodove na zemlji. J. Vesel. 127. Mož na Karmelu. (Fr. A. Krumacber.) Na Karmelski gori je bila majhena vas, v kteri je živel mož, ki so mu rekli modrijan. Bog mu je bil podelil dar tolažbe in ozdravljanja. V vsako hišo, kjer so imeli bolnika, je šel, da ga je ozdravil, ali da je, če to ni bilo mogoče, z bla-5 gomilim govorom potolažil in okrepčal umirajočega, jokajočim zapuščenim pa polajšal žalost in tarnanje ; kajti poznal je zdravilnih zelišč skrite moči in srca človeška, če tudi je bil bolj mladenške nego moške starosti. Zat6 so ga pa tudi ljubili in k sebi vabili vsi Ijudjč; njegovo ime je slulo daleč okrog. Toda glej ! iz Mizraimske dežele se pritepe kuga tudi v vas na Karmelski gori in njeno okolico. Mnogo ljudi zboli in 10 umrje, kajti kuga je silo huda. Vsak bolnik pa je želel pri svoji postelji imeti modrega moža; od vseh strani so pošiljali po-nj, da bi zdravil in tolažil bolnike, in tako je noč in dan bil na nogah. Tolikega truda pa onemore njegovo teld, in tudi duša se 15 mu užali videvši, da je kuga zmogla moč njegove umetnosti in zdravilnih zelišč; jame se sam bati za svoje cvetoče življenje, kajti manjkalo mu je ponižnosti, prave modrosti kraljice, ker je sebi in svoji umetnosti zaupal več, nego Gospodu. V tej otožnosti ga njegov duh iz vasi pelje na Karmelsko 20 gorovje; kmalo pa jame premišljati, ali naj bi ostal na gorah in se več ne bi vrnil k ljudčm, ali pa naj bi na gorah iskal zdravilnih zelišč bolnikom v tolažbo in krepčalo. To prevdarjaje si misli: „Narava mi je bila učiteljica od mladih nog; ona mi bodi tudi v prihodnje." 25 Tako govoreč pride do cvetice, ki je v svojem cvetji bila lepša, nego Salomon v svojem veličastvu. Pred to cvetico torej obstoji ter reče: „Ta cyetica le sama sebi cvete v svoji lepoti in mladostni moči ter svojo čašo odpira solnčnemu žarku in voljni sapici, ki od zahoda sem pihlja čez morje. Čemii naj bi 30 se človek trudil več, nego da, vse drugo v znimar pustivši, v sebi dovrši sam sebe? — Jaz hočem torej ostati na Karmelu in cvesti med cveticami, dokler mi, kakor cveticam, ne zvene življenje." Kar nježen metuljček prileti in frfraje roji okoli cvetice. — 35 On pogleda živalco ter reče: „Ne, ne tako, ti me drugače učiš. K ljudem se hočem povrniti v krasna mesta, v poslopja hočem hiteti, da si ondi sladkega sadu veselja in radosti naberem s svojo modrostjo. Kakor nad cvetice krasno čašo metuljček, tako naj se moje življenje razprostira nad mojo umetnostjo." 40 To izrekši cvetici v čašo pogleda ter na njenem dnu zapazi mrtvo bučelico. Pretežko obložena z nježnim cvetičnim prahom, izdihnila je sredi svojega dela svojo dušico. Molče premišlja tega mrliča — in bagrova rudečica mu stopi v lica. „0, spoznam te — vsklikne — duh Gospodov v 45 naravi; odpusti mi mojo nevoljo in nespamet! Odslč se hočem ravnati po tvojem migljeji in kot zvest učenec povrniti se k tebi in k svojemu poklicu." Na to jame nabirati najžlahtnejše gorske cvetice ter se ž njimi ponižnega in veselega srca v vas poverne k bolnikom tr- 51 pinom. A. Lesar. 128. Noč in jutro. (Fr. A. Krumacher.) Kmalo po polnoči pokliče Almed, modri učitelj, svojega učenca Sadija iz spanja, rekoč: „Vstani! da se umakneva po-dnevni vročini, hočeva iti čez polje v hišo tvojega očeta." — Vesel plane Sadi s svojega ležišča, naglo se obleče in gre 5 za učiteljem. „0, kako lepa je ta noč!" reče mladeneč, ko prideta iz mesta na prosto pod milo nebo; Almed pa odgovori: „Njeno veličastje hočeva gledati na taborski gori." — Urno in krepko stopata na goro, ter kmalo dospeta na vrh, kjer se vsedeta. Bila pa je velika tihota, nebo je čisto jasno ko lep safir, 10 zvezde, na njem razpostavljene kakor velika vojska, migljaje leskečejo, in morje se sveti v daljini. Sadi se vzdigne s svojega sedeža, obrne svoje oči proti nebu in na morje ter omolkne. Almed pa odpre usta in sem-tertje prenehovaje govori v svetih rekib: ,,Vzdigni svoje oči in 15 glej, kdo je storil vse te stvari!" — „0n šteje zvezde ter vsem vč imena!" — „Naš Gospod je velik in velike moči; neumevno nam je, kako vlada." — Ti, o Gospod, si edini, ti si naredil nebo in vseh nebes nebesa, zemljo, in vse, kar je na njej, morje in vse, kar je v njem — ti vse oživljaš — nebeške voj-20 skine trume te molijo." — „Gospod, kakošna so vendar tvoja dela in koliko jih je!" — „Kaj je človek, da se ga spominjaš, in kaj človekov otrok, da ga tolikanj čislaš! Nič, gol nič so vsi ljudjč!" Ko učitelj tako govori v nočni tihoti, trese se Sadi ter si zakrije obraz, kajti svet strah ga obide. 25 Zdaj reče Almed: „Glej, dan se pričenja l" In res, jutranja zarija že svoje peroti razpenja nad zemljo. Morje rudeči ob svojih bregovih, tako tudi drevje in gorovje; oblaki na nebu pa se proti jutru svetijo, bagru (škrlatu) in rubinom enako. Na to vzide solnce, gore se kade in morje žari kakor tekoče zlato; 30 krog in krog zadone ptičji glasovi, poljske živali jamejo gibati se, človek pa hodi med klasjem in po vinogradih. Jutranje solnce pa Sadiju in njegovemu učitetelju obseva obraz. Veselega srca Sadi v obraz gleda svojemu učitelju. Almed pa odpre usta, rekoč: ,,GIej, Sadi, kolikoršna moč, tolikošna je 35 ljubezen Gospodova ?" Sadi svojo glavo nasloni učitelju na prsi ter se veselja joka. Almed razprostre svoje roke ter blagoslovi mladenča. Na to vstaneta in s palico v rokah od tod odrineta na Sa-dijev dom. Sadi je bil celi dan prijazen in tih. Mati in oče sta 40 bila vesela svojega sina ter pogovarjaje se o njem rečeta : „Kako naj Almedu povrneva to, kar je storil najinemu sinu ?" Vedela pa nista, kar se je godilo na Taboru. __oseio«— A. Lčsar. Pravljice, pripovedke in legende. II. Pravljice, pripovedke in legende. 129. Vrtec. (Narodna.) 10 21 Tam sloji vrtec ograjen, Z zlatim koljem obsajkn, S srebernim protjem zapletfen, Polhen rožic nasajfen. Notri rastejo rožice tri, Vse tri so rudeče kakor kri. Prva rožica je le-td Sprelepa rumena pšeničica. Pri vsaki maši jo rabijo Oj, za presveto hostijo ! Nobena masa brana ni, Brez te presvete bostije. Druga rožica jo le-ta Spreljuba vinska trtica. Pri vsaki maši jo rabijo, Oj za presveto rešnjo kri. Nobena maša se ne moli Brez presvete rešnje krvi. Tretja rožica je le-ta Spreljuba devica Marija. Rodila nam je Jezusa, Oj le kralja nebeškega. Stvaril je zemljo in neb<5, Dal človeku dušo in tel6. Bog oče, Sin in sveti Duh Vso tri osebe en sam Bog, 14 16 18 20 22 42 26 130. Zapuščeni. (N&rodna.) Leži, leži ozka steza, Ozka steza uglajena; Kamor predaleč drži Noter v gozd zeleni. 5 V gozdu pa grešnik leži, Boldn leži, milo ječi, Duhovnega k sebi želi. Drobna ptičica prileti, Grešnik pravi, govori: 10 „Jaz grešnik bolan ležim, Jaz bi rad duhovnega, Pa mi nima kdo po njegd." Drobna ptica pravi, govori: „Grem jaz po njegi!" Gori ptica v zrak zleti, Na fajmoštrovo okno prileti In predrobno zažvrgolf, Da fajmoštra prebudi: „V gozdu grešnik bolin leži, Duhovnega k sebi želi!" Drobna ptica v tir zleti In z vel'kim zvoncem zazvoni, Da mežnarja izbudi. Mežnar je hitro vstal, -Je hitro vstal brž v cerkev šel, Že je fajmoštra v cerkvi našel. Fajmošter pravi, govori: „ Bolnik je poslal po m ž, Obhajat grem, pa kam ne vem ?" 15 20 30 Že predrobna ptica govori': Skakljala je, zvonkljala je, „Dajte meui v kljunček zvonček, Da ju k bolniku pripeljala je, Da jaz pred vami skakljala bom, Ko grešnik se spovedal je, Skakljala bom, zvonkljala bom, " Obhajal se, dušo pustil je. Že so jej dali v kljunček zvonček, Duša je šla v nebesa, v raj, 35 Pred njima skakljala je, Jezus Marija ga vsem dušam daj ! 131. Jezus učence razpostavlja. (N&rodna). Jezus je učence postavljal, Stavil na vse štiri strani: Svetega mi Petra stavi V prelepo ravno poljž ; 5 Svetega Andreja stavi Tje na visoke gore ; Svetega Tomaža stavi Tje na globoke vod ž, Kjer se bodo črez vozili 10 In častili ga lepd. Svetega Šentjanža stavi Tjekaj na vinske gorž, Bodejo čez tovorili In pili šentjanžev'co 15 V imenu svetega Šentjanža, Ljubega učenca božjega. Sveti Tomaž se tako veri Proti svojemu Jezusu: „Kaj si mene sem postavil, 20 Kjer ne vidim romarja, Kjer ne vidim bele cerkve, Slišati tudi ni zvond ?" — „„Tiho, tiho, učenec ljubi, Učenec ljubi, sveti Tomaž ! 25 Na svetu lepše ni dežele, Ko je dežela Indija. Nikoli zemlje ne kopajo, Tudi je ne orjejo ; Ali vendar slednje leto Po trikrat žanjejo."" — Sveti Tomaž se dalje veri Proti svoj'mu Jezusu : „Kaj si mene sem postavil, Meni dežela znana ni ?" „„Tiho, tiho, učenec ljubi, Učenec ljubi, sveti Tomaži Na svetu lepše ni dežele, Ko je dežela Indija. Nikoli toča ne pobije, In nikoli dež ne gre, Pa ti vendar vsako jutro Dosti hladne je rosč."" — Sveti Tomaž se zmeraj veri Proti svoj'mu Jezusu : „Kaj si mene sem postavil, Njer nikak'ga znan'ga ni?" „„Ako notri tud ne najdeš Nikakovega znanega, Ali notri tud ne najdeš Nikjer grešnega sred; Ko se duh od trupla loči, Precej gre v sveto neb<5."" — Jezus ino pa Marija, Dodeli ga vsem tak<5. 30 35 40 45 50 132. Kaj se s Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo, Tam prepevat božjo slavo, 4 Svpje citre vzame s sabo. in mora peti. Pesmi svoje med stoglasne V gozdu tičev meša kore Od prihoda zlate zore, Dokler solnca luč ne vgasne. 8 Al veselje v srcu vtoni S Časom mu za petje slavcev In vseli gozda prebivavcev, 12 Ker iz njih vsak svojo goni. On ob drugi si pomladi Zbere tiče mladokljune, Jim prebira svoje strune, 16 In je raznih pesem vadi: Kosa, trdokljunsko dete, Od preljub'ga Avguština, Lisčeka ino kalina 20 Nauči pet' pesmi svete. Zmerom svojo poje slavček, Vedno je po starem bije Srcu sladke harmonijo ; 24 Toži ga Bogu puščavček : „Je kalin, debeloglavec, Trdokljunast kos je svoje Pesmi pustil, boljše poje ; — Podučit' ne da se slavec." 28 Al Bog slavca ni posvaril, Tak posvaril je tož'vavea : .Pusti peti moj'ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvaril." 32 „Pel je v sužnosti železni Žalost Jeremij globoko ; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni." „Komur pevski duh sem vdihnil, Ž njim sem dal mu pesmi svoje; Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil." Fr. Prešeren. 133. Legenda. Si hi taeuerint, lapides clamabunt. Luc. XIX, 40. V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenljivo vnet, Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskavši ni spal, ni jedel skor. Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi; Mladenča v službo vzame, in ž njim hiti okrog, On misli zadovoljen: N a j b o 1 j š a 1 u č j e B o g. Prijaznost govorjenja njegovega je znam, Beseda je vžig&la ko strele živi plam ; „Gospod se bliža," kliče, „ogladite mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljuFko zmot!" Nedkaj ob letni uri se v daljni kraj podi, Po goli tje planjavi ga vodja mlad peljd; Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, ker se boji zamud. Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan, Je krog in krog s pečevjem in skalami obdan ; Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi. Cvetaik. '>' „Veliko ljudstva Čaka besede vaše tod, Veliko trdovratnih — učite kaj, gospod!" To reče in raztegne se v senco fant nezvest, 24 Vesel zvijače take se tiho smeje v pest. Pripravljen urno sivček — sumljivosti je Čist — Pozdravi: „Hvaljen bodi med nami Jezu Kriat!" Pokriža se pobožno, izvoli živ predmet, 28 Postavlja podučenja razdela dva v izgled. Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res da rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, 32 Svariti no prejenja, zanikernim grozi. Pobožno in prijazno, tak srčno vse je to, Da s curkom solze v sivo mu brado dol tek6, )/ In kar iz srca pride, pregovor star pov6, 36 Predr6 kamnito steno, iz srca v srce gr6. Končavši roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran, Ter sklene: „Mir na zemlji Človeku bodi zdaj, 40 V nebesih slava Boguinčastna vekomaj!" In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob, Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob ; Skaldvje, pesk in kamen stoglasno se zbudi, 44 In —' Amen! Amen ! Amen ! — iz dola zagrmi. MladenČa groza prime, lase mu dvigDe strah, On trepetaje pade pred učenika v prah ; Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust, 48 On greha se obtoži in prosi za odpust, « Svetnik mu reče rahlo: ,,To bodi ti spomin, Besede božje nikdar nezasramuj,mojsin! Al nisi bral, da kamen, da zid Boga časti, 52 Če tega trda duša človeška ne stori." I. K o seski. 134. Pohlep oslepi. Gredoč iz Ind'je v Bagdad, kraj vira bistrega, Abddla v hladni senci počiva rahloma; Kamel se pase krasnih okoli šestdeset, 4 Imetje vse njegovo, dobički raznih let. Po ravno tisti cesti nek derviš dojde tje, Pozdravita prijazno, poprašata se vse; Nasprotno si povesta, od kod in kaj in kam, Ter sedeta k obedu pri viru skupaj tam. Vživaje govorita o zvedbi ti in ti O rib'ci gospodični, o mrtvi deklici, O vrtih zlatoplodnib, o konju orlu clo, Na zadnje derviš reče: „ Poslušaj še le-t<5! „ not neznan zaklad ; Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamžl, Bi komaj znati bilo za list, s kupa ot6P. Vsi kralji tega sveta berači so o tem, In glej ! jaz blaga tega na kupe vzeti smem ; Al enkrat le v življenji, osoda taka je, Se činu roke moje ta čudni grad odpre." Abd&la ves osupnjen posluša ta govor, Kot mora duh pohlepa mu sapo vzame skor : „Oj brate, zdihne, brate t oj derviš golozlat, Ti umna, bistra glava, odpri mi čarograd 1 Osreči me, vtolaži mi srca mik bodeč, Le Šestdeset tovorov naložil bom, ne več; Jaz nehvaležen nisem, ne misli tega mar, Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar." — „Ti pičlo mi nameniš," mu un' odgovori, „Plačilo to primerno poslužbi taki ni; Presodi ceno blaga zedinjenega tam, Na tisoče kamel je en tovor vreden sam. ■ Po bratovsko delitev bi bila, mislim, tak, Da trideset tevorov dozeže naju vsak ; Poda se ž njim' na desno" na levo, kamor če, In gospodar imetja po lastni šegi je.'1 Abdalu dopadljiva je malo sodba ta, Pomanjšanje dobička ko zguba peče ga ; Posebno se neslano in pusto njemu zdi, Da tak enake mere blaga tovarš dobi. Pa kaj se če? Skrivnosti je derviš gospodar, Bogastva pol za dobro, al nič in kesa kvar; ,,Je prav, je prav/' pristavi, „le urno v grad zaklet', Obema ravne mere kamel po trideset!" začaran grad, Zdaj čisto zadovoljna pogovora oba, S kamelami prijatla na pot se dvigneta ; Prispeta do bregovja za tri streljaje v stran, Potem po ozki stezi na lep samoten plan. Prostorna je dolina in strmo krog in krog, Pečevja silne stene kipijo v jasni lok ; Ni žive duše čuti, puščave vse je znak, Visoko le v podnebji se sveti višnjev zrak. Tu vstavita se. Derviš gre malo Še naprej, Na koncu dola kupček nabere suhih vej, Potrosi ga s kadilom, ga nekaj poškropi, Nerazumljivo zraven in čudno govori. Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob, Ko ga s kresalom trči, se strese zemlje drob, Spod jekla plamen švigne, grmada se zažgfe, V trenotji vsa dolina v oblaku, dima je. In trikrat z roko mahne in trikrat udri tresk, Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk ; Namesti puste skale se vidi krasen grad, Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat. Prostrano v hrib odprta dvorana širi se, Pilastri so rubini, oblog smaragden je, Bril'jantje in safiri sestavljeni so v tlak, Da delo pridnih Škratov je vse, razume vsak. Zlati, srebrd po sredi in kamnja žlahtnega Opazi kup za kupom Abddla tikoma; Kot plane gladen orel iz kviškega na rop, On plane v grad in grabi prvine krasnih kop. Nebrojno culj nabaše in tako naloži, Da grozno teže hrbet živini se šibi; Pri delu mu pomaga marljivo derviš moj, Skrbeči bolj za njega, ko za dobiček svoj. Potem še enkrat vrne se drviš tiho v grad, K posodi krasni stopi, pokrov privzdigne zlat: Iz nje potegne malo leseno škatljico, In varno v gubah suknje na srcu skrije jo. Storjeno to opravi zarotbo kakor pred, O tresku in grmenji graščina zgine spet; In kjer slovela ravno sta grada kras in svit, Kipi v podnebje skale sirove pusti aid. Zdaj vržeta prijatla o blagu vadlje v prah, Ter ločita kamele po kazi pik na mah; Krdela polovino si vzame skrbno vsak, In k viru hladne sence obrne svoj korak. Tam dervišu zahvali Abdala se v slov6, Veliko govoreči ga k srcu stiska zlo, In ko se mu prijazno v spomin priporoč/, Obrne se gor v Bagdad, v Balz6ro un' hiti. Pa komaj tri lučaje naprej korači ta, Ko glada sin najhujši, zavist, obsede ga: Bogastvo tako derviš ! — on misli — čemu mar ? Naj se posti, naj moli! kaj dela drugim kvar ? In urno se obrne, spusti za njim se v tek: „ Pošto j, postoj, prijatelj !" na moč požene vek, »Poglej, najdražih meni si vzel kamel deset, Očetovo poroštvo, osode moje cvet. Ah! taka zguba peče, ko strup otroka sklf, Če ima srce moje, gotovo ga vmori. Ko hčerice je ljubim, ko majke je častim, Daruj mi je, pri bogu! do smrti scer zbolim." „Ne delaj greha, brate!" pristavi derviš jak, „Izvoli drage svoje, vzemi je, če je tak ! Jaz tvoje smrti nečem za vseh kamel drhal, Življenja rajše blagor bi v duhu tebi dal." To je bedak! Abdala zdaj misli tih o tem, Gotovo če jo zvijem, jih še deset prejmem ! On skrbno najmočnejše kamele zbere koj, Potem prijazno reče : ^Zahvalim, brate moj ! In ker si tako dober, prijatelj tako čist, Ti moram razodetJ nek61iko v korist: Za lastni prid, razumeš, jaz malo le skrbim, V o brest le tvojo, brate, marljivo govorim. Glej, ta žival je čudna, je trmoglava vsa, Ko živa strela skače, ko stekel konj divji; Ti vseh ne vžugaš, brate, deset — morde — morde Pa dvajset, rahla duša, vseh dvajset nikdar ne! In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti! Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si. Čemti si glavo treti ? Razmotri, brate, to ! Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo." „čuj," reče un', „saj tako sem ravno mislil sam, In srčno rad, ne dvomi, ti Še deset jih dara ; Bog vari, da bi brata žalila se o tim, Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'". Abddli, ker doseže vse lehko, kar želi, Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni; Tovorov pet še tirja, in dvakrat še po dva, Poslednjega doseči se vrže v prah na tla : „Oj derviš, mično srce I zdaj samče vbogo to, Privajeno na družbo, gotovo vmrlo bo ; Glej, kako milo pazi! sirote vsmili se, Pridruži jo sestricam, ne muči, brate, je" ! „Vzemi jo,, reče derviš, „da zadovoljen boš, Zdaj si, ne želi dalje, najbogatejši mož ; Pa spomni se, da blago v najem le Bog ti da, Če dobro ga ne rabiš, ga urno vzeti zdA. Podpiraj odpadljivce, nadloge klic spoštuj, Kar tebi ni potrebno, potrebnemu daruj ! Obilnosti ošabno prevzeti se nikod, Ne misli, da bi bila zaslužbe tvoje plod. Bogastvo lepa njiva pobožni duši je, Rodi jej v sapi mira nebeške cvetice; Pa mir le v srcu snuje in če ga v srcu ni, Ga tudi čarograda bogastvo ne deli." To reče in obrne v odid se derviš jak, Abddla pa spomnivši se škatlje misli tak : Gotovo s to posodo je blaga klas dobil, Zatorej v oblačilo je varno jo zavil. »Prijatelj, čuj," mu reče, »razjasni mi še to ! Ti v gradu skrinj'co vzel si, čeuni ti skrinj'ca bo ? Saj tebi, zlata duša, igrače treba ni, Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi." M0IČ6 jo un' pogleda, ter — mu jo stisne v dlan, Ko šiba ta se strese, veselja skor pijan ; Odpr6 jo urno, vidi rumeno mažo v njoj, In praša: „Kaj pomenja to maslo, bratec moj?" „Bog velik je," mu pravi, „mazilo čudno to! Če nekaj le namažem ti levo ž njim ok6, Ti vse zaklade vidiš, ki skriti so po tleh, Če desno ti namažem, oslepiš na ob6h.u „0j brate, maži, maži!" Abdala zakriči, In levo stran obraza tovaršu pomoli; Ta grah mazila vzame iz male škatljice, Očesa se dotakne, in glej storjeno je. Abdala zdaj razprostre trepalnice očes, Bogastva razodene pod sabo čudno zmes ; Razločno vse pregleda v naročji globoČin Zaklade davnih časov, neskončno dragotin. Tu bfserje v predelih, tam zlato kamenje, Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se; Srebra bliščeee stene po gorah krog in krog, Zlatd rumene žile dotikajo se nog. Abddla, ves otrpnjen, o vidu tem strmi, Debelo pod-se vpira osupnjene oči; Gotovo vse, kar vidim, on misli, moje bo, če desno še namaže mi čudotvor ok<5! „Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes!" — Nepotrpljivo tirja — „še desno mi očes; Brez truda meni sreče obilno napeljaš, Le urno, maži, brate, potem — oditi znaš !" „Ne jaz!" odreče derviš, „jaz blagor le delim, In tega, Bog me vari, nikakor ne storim ! Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh: Če desno si namažeš, oslepiš na obžh." Abddli nepričakan' opor je živ nagon, Da derviša svarjenje zavid je, misli on; Grozi se mu in psuje togotno ga rekoč : „Kar svit je — kaj so lažeš ? — ne more biti noč." „Ti imaš me za babo, ti meniš, da sem trap, Da za resnico vzel bi zvijače prazne hlap ; Poberi se, zavidnik ! pomagati si znam, Kar ti mi ne privoščiš, gladk6 si vzamem sam." To reče in namaže si urno desno plat, In glej ! slepote tmina pogrne ga nakrat, On plah oči pobesi — podnožje strašen mrak, Na kviško je obrne — nebesa črn oblak. ^Pomagaj," on zavpije, „o derviš, uma kras! 0, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas ! Kar žugal si, je prišlo ; zdaj skaži svojo moč, Odreši me slepote, razjasni strašno noč!" „ Jaz tega ne zamorem," mu un' odgovori, ,,Tu moja moč omaga, ti v božji roki si; Prepozno je človeške skrbi — gorjž, gorje! 208 Vladar osode spelje na tanko, kar ti gre. Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo, Ko sklen na ostri skali v bodeče trobe šlo ; Na šibrah bosta klala togota se in črt, 212 Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žrt. Puščave ropar pride in tat in ptuj divjak, Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsdk ; Zasramovaje tebe nevsmiljna ta drhal 216 Razruši lehke misli, kar skrbno si nabrdl. To grabljenje, o brate, je žalosten izid, Pograbežu slepota, nasledniku neprid, Obema blagostanja vse žive dni golost, 220 O nagnenji življenja strup in ost." Izreče in odide; kar žuga, se zgodi, Obropan un' žaluje pri viru mnogo dni ; Popotnik zadnjič pride, se vsmili in peljd 224 V bogato mesto Bagdad berača slepega. I. K o seski. 135. Turški križ. Med P6reznom zelenim in med črno-prstjo Se vije po soteski na brdo Petrovo Nevarna, ozka steza iz Sočinih ravnin, 4 In dalje proti Savi prek soriških planin. Po njej beži v zavetje obraščenih gord, Kdor koli more urno, ko cara turškega Razbojne trope gori za Sočo se valž, 8 Da tla krvi rudeča pod njimi se šib6. Pod brdom bega trudne se reve zbirajo, In mislijo za trdno, da že oteto so; Al kmalo kaže žar jim zapaljenih vasi, 12 Da Turek ropa željni za njimi še tišči. Pomaknejo se v goro med gosto bukovje, Nasekajo za sabo o stezi debla vse, In Čakajo za kupi, iz skal zloženimi, 16 Da se priplazi v klanec in nad-nje zaleti. Ko stopi zadnji v senco nasekanih dreves, Se vsujejo z višine spodbite groblje v les, Ga poder6 na trumo, da zmane jo na mah, Ko težko kladvo kamen, pod sabo v droben prah. V spomin prigodbe te-le je znamnje vsekano, Podobno križu v steno pod Robom nad potjo; Kmet ,,turški križ" mu pravi iti prosi mim gredž, Da bi enake sile ne l>'lo več v kraje t6. Fr. Svetličič. 136. Znamenja dežja. Gospod in sveti Peter sta Ob hndi suši pot'vala; Pekoče solnce je sijalo, 4 Ker dolgo časa ni dež'valo. V Pa v govorici tej in tej KoraČita počas naprej, Kar jima mož gred6 po poti 8 Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oČa, vam je kaj ? Se ve da; starček urno pravi, 12 In te besede še pristavi: Zares vročina huda je, Pa menim, kmalo dež pojdfe, Že videl črnega po cesti 16 Sem davi zgodaj polža lesti. Gospod pa mu odgovori : Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo 20 Dežja ne bode vam še kmalo. Naprej gresta, in drugi dan Popot'vata na drugo stran; Sijalo solnce je pekoče, 24 Bil6 je grozno grozno vroče. Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož gredž po poti 28 Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj ? Se v6 da, starček urno pravi, In te besede še pristavi: 32 Zards vročina huda je, Pa menim, kmalo dež pojde, Pod streho mojo se visuča Zaprla neža je bodeča. In v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož gredž po poti Prileten, star že pride proti. 36 Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo. 40 Naprej gresta in drugi dan Popotvata na drugo stran ; Pekoče solnce je sijalo Ker dolgo časa ni dežValo. 44 48 Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj ? Se v6 da, starček urno pravi, In te besede še pristavi: 52 Zares vročina huda je, Pa menim, da že dež pojdfe, Že v kad i zj-utraj je brbljalo, Ko prvo solnce je pris'jalo, 56 Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo fiO Dežja ne bode vam še kmalo. Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran ; Pekoče solnce je sijalo, 64 Ker dolgo časa ni dež'valo. Pa v govorici tej in tej KoraČita počas naprej, Kar jima mož grede po poti 68 Prileten, star že pride proti. Ga vpraša sveti Peter zdaj : Al vroče, oča, vam jo kaj ? Se v& da, starček urno pravi, 72 In te besede še pristavi : Zares vročina liuda je, Po polji vene skoraj vse, Pa saj nam Bog pomaga v sili Dež kmalo dal nam bode mili. Gospod pa mu odgovori: Mož, pravo vero imate vi, Še danes dež na polje pride, Ki v tej okolici se snide. Naprej gresta, na drugo pot, Zgodi se, kar je djal Gospod; Megla nebo in solnce skrije, Z oblakov kmalo dež se vlije. UČiš se človek iz tegd, Da vdr'vati gre le v Bogd, In da verjeti v prazne vraže Nam poti prave pač ne kaže, M. Veljavec. 137. Župan. Postava zverinam je nova podana, Zatorej si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, 4 Na vrbi nam sraka razlaga tak6: Zberejo medveda; al medved je mrha, Zarobljen in kosmat od pete do vrba ; Budil z godernjanjem prezgodaj jih je, In s tacami sodil, pravično al ne ; In koj se oglasi jih sto: 10 Le-ta nam županil ne bo ! Zber6 si j e 1 e n a ; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili; rogato glavico je pač darovdn, Al v glavi ošabni je malo možgdn ; In spet se oglasi jih sto : 16 Le-ta nam županil ne bo! Zber<5 si rujavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka; Kupaval je sam, in prodajal je sam, Da z ljudsko krvjd si napolnil je hram ; In spet se oglasi jih sto : 22 Le-tž nam županil ne bo! Zberejo si zajca; al zajec neveden, Za skrb ino Čast domovinsko ne vreden, Ni poznal postave, se slednjega bal, Po noči je kimal, po dnevi je spal; In spet se oglasi jih sto: Le-td nam županil ne bo I 28 Zberejo si kosa potem gospodarja, Al kos pa ošabno povsod se ukvarja; Žvižgaval jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun ; In spet se oglasi jih sto : Le-td nam županil ne bo! Zberejo si osla; pa osel zabiti Nobene po všeči ni znal obrniti; Z ušesi le miga, in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti; In spet se oglasi jih sto : ^ Le-td nam županil ne bo! Zberejo si palčka; al on je skakavček, Natihoma leta priliznjen liinavček. Zverino je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz Ioze je ljubljeni mir ; Iri spet se oglasi jib sto: Le-td tud županil no bo ! Od tedaj zverina tak6 zapeljana, Po svetu širocem si išče župana ; — Če pravega bo pripeljala na dom, Prijatli! poročil al pisal vam bom. M. Vil h ar. 50 138. Mati božja rajskomila Iz nebes je šla na zemljo, Ino koder je hodila, Vse ljudi je in živali 5 Ljuheznjivo pozdravljala, je stvarcam z belo roko Sveti blagoslov dajdla. Lej, in vsaka stvar pod nebom Njej naproti je hitela, 10 Priklanjdla se je k zemlji, Topol. V slavo pesem jej zapela. Ptice glasne v senčnih vejah, Slavca milega iz gaja, In skrlico izpod neba Ena misel koj navdaja, 15 Da z nižave in višave Pred popotnico hitijo, In jej tamkaj z gladkim grlom Sladke pesmi žvrgolijo. In pečevja divja koza, 20 / Iz goščave brzi jelen, Slov in tigra iz puščave, Vse, kar ima gozd jih žilen, Vse zveri biti do Deve, 25 Do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, Molijo molitve glasne. Iz potokov in studencev, Iz morjd, iz rek derečih, 30 Stezajo glavi na suho, Kar je manjih rib in večib, Krog in krog se zemlja smeje, In glasn6 jej svet prepeva; Krog in krog natora uka, 35 Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mala Pripogibljeta mladike; Vekovite krepke cedre Vrhe klonijo velike. 40 Ni je šibe, ni cvetice, Da se ne bi priklonila. Lej, in božja porodnica Vse jih je blagoslovila. Samo topol kraj potoka Glave noče upogniti, Iz napuha v trdem srcu Noče blažene čestiti, Ampak drzno pregovarja : 45 „Jaz, ki dvigam se v nebesa, Nikdar se ne bom klanjala; Naj se druga jej drevesa, Ki so brez peres srebernih !" Bliža se jej božja mati, 50 Tako milo jo pogleda, Da začne vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cveticah pomladanskih. Topol se je tresti jela, 55 Vstaviti se pa ne more ; Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore, Večno bodo jej gibala, Dokler tu na zemlji pela 60 Bode se Mariji hvala. M. Vilhar. 139. Morska roža. Šumi nad brezni sinje morji, Po morji se sivi otoki vrsti, Po njih dežele so krasne, 4 V njih gore visoke in jasne. Ljubi tam morske .ptice poj6, Lepo tam morske rože cveti, Puhti iz njih rajske dišave 8 V zavetji obmorske dobrave. Na zemlji nekdaj mladeneč je bil, Ki ni se nikoli veselil, Srce mu je žalost morila, 12 Nikdar se ni duša zvedrila. Obhodil je veliko sveti, Da našel bil bi mir srca, Bilo ni pomoči nobene, 16 Zastonj je nadlegal učene. Ko nekoč hodi oh kraji morja, Prikaže se morska mu deklica, Pokaže mu sive otoke, Veli mu na gore visoke : 20 „Mladeneč, ako te srce boli, Popusti zemlj6, popusti ljudi, Odide na morske otoke, Na gore jasne, visoke. 24 Poganja tamkaj čuden cvet, Drugej nikjer ne pozna ga svet, Zaceli bolečo ti rano, Navdd te z radostjo neznano." 28 Mladeneč odrine na morj6, Na sive otoke, na jasne gor6, čem dalje plava od kraja, Tem bolj mu otožnost odhaja. 32 Na vrhu zelenem sredi morja Cvete ljubeznjiva rožica, Ki vsakorŠne rane zaceli, Al skrita je v morski deželi. 36 In priti do nje je silno težk<5, Zato premnogim je srcem hud6 ; Premnogi na zemlji trpijo, Ker rože le-t6 ne dobijo. 40 A. Umek. 140. Delitev. (Isterska n&rodna.) V nekdanje vreme (čas) je gospod Bog razglasil po širokem belem svetu, da če ljudem vsakojake darove deliti, naj ga samo pridejo prosit. Prvi pride gospod. Bog ga pita (popraša) : „Kaj hočeš ?u Gospod reče: „Bože! daj mi dobro in lehko." Bog mu reče: „Naj ti bode." — Drugi pride pustinjak. Bog ga pita: 5 „Kaj hočeš ti, moj pustinjače !„ On reče: „Bože moj! daj mi dobro in lehko." Bog mu reče: „Tega ni več, to sije vzel gospod." Pustinjak reče: „Velja (treba) potrpeti." Bog mu reče: „Naj ti bode." — Tretji pride kmet. Bog ga pita: „Kmete moj! kaj želiš ti ?" Ta reče: „Bože moj! daj mi dobro in lehko." 10 Bog mu reče: „Tega ni več, to je vzel gospod." Kmet reče: „A velja potrpeti!" Bog reče: „Ni tega ni več, to je vzel pustinjak." Kmet odgovori na to: „Joh meni!" Bog mu reče: „Naj ti bode." In od onega časa ima gospod lehko in dobro( 15 pustinjak potrpljenje, a kmet jok in nevoljo. — J. Volčič. 141. Pravljica o rojenicah. (Slovanska narodna.) Imela je mati sina. Po noči, ko je bilo dete rojeno, slišala je babica zunaj pod oknuiu pogovor treh belih žen, kaj_ bo dete. Ena je rekla: „Mašnik bo;" druga: „ubil ga bo sovražnik v vojski" in tretja je rekla najglasneje: „Ubila ga bo strela, ko 5 bo osemnajsto leto dopolnil." Ko so prinesli dete od svetega krsta, bili so pri botrinji vsi veseli; samo babica, sicer silno zgovorna, bila je zoper navado klaverna ; govorila je le, kar je morala. „Kaj vam je, Maruša!" praša oče boter babico-"— „da se držite, kakor bi 10 vam bil volk mlade pojedel ?" — „E, kaj ne bi bila žalostna," odgovori natihoma, da ni otročnica slišala, „dete, ktero so danes krstili, bo strela ubila, ko bo osemnajsto leto dopolnilo. Tako sem slišala nocojšno noč se pogovarjati rojenice pod oknom." J Ostrmeli so vsi nad to novico in žalostno so se razšli. Oče 15 je kmalo potem hudo zbolel. Ko čuti, da mu gre bolezen na smrt, razodene svoji ženi, kar mu je babica pri botrinji povedala. Umrl je in žena si je to dobro v glavo vtisnila. Lepo je redila in učila edino dete, ktero je raslo, da so bili vsi veseli. Rajni je zapustil vdovi veliko premoženje. Ko je bil sin 20 sedemnajst let star in brhek mladeneč, dala je mati velik hram zidati. Globoko in globoko so kopali delavci v zemljo, in ko so vložili temelj, začeli so zidati obok nad obokom, tako da so naredili devet obokov. Ko je videl sin tako silno zidovje, praša mater: „Čemfi 25 zidate toliko trden in globok hram ?" Mati se ni mogla premagati in s težkim srcem pove sinu, da zida to njemu. Sin je bil pobožen. Delal in pomagal je svoji materi, kolikor je mogel, pa tudi molil je rad. Ne daleč od hiše je dala mati znamenje zidati, v spomin svojemu rajnemu možu. K temu znamenju je 30 hodil sin vsak večer in molil je za svojega očeta in za svojo ljubo mater. Bolj ko se je bližal osemnajstemu letu svoje starosti, tem bolj je prihajala njegova mati žalostna. Spolniti je imel osemnajsto leto. Zidarji so delali hram z deveterimi oboki. Reče 35 tedaj mati sinu: ^Preljubi sin! težko, težko, silno težko me stane zapreti te živega v ječo; saj si mi moje vse! Pa kar so rojenice prorokovale, ima se zdaj zgoditi, ko si osemnajsto leto dopolnil. Pojdiva še k znamenju Bogu se priporočit, potem pa pojdi v kram, kjer sem ti vsega pripravila, česar ti bo treba." „Le pojdiva, mati, k znamenju molit, pa reči vam moram, 40 da imam preživo vero v Boga, kakor da bi misliti mogel, da mu morem uiti. Le pojdiva, silno soparno je in — izidi se božja volja!" Gresta k znamenju, mati s težkim, sin pa z mirnim in veselim srcem in z živo vero v Boga. Ne molita še dolgo, kar 45 potemne črni oblaki obnebje, hud vihar pribuči, — zabliska se iu v tem hipu tudi zagrmi, da se zemlja zmaja in — oj čudo! v hram z deveterimi oboki je treščilo in ga razdjalo, da ni bilo druzega kakor sip in razvaline! „0 mati, božja mogočnost je neizmerna!" reče sin materi, 50 „v svojo smrt bi mi bili zidali hram; strela ga je raznesla. Bodi Bogu čast in hvala! njegova dela so velika! Zahvalila sta se še modremu stvarniku in mnogo let sta še živela srečno v pobožnosti in živi veri v Boga! Zap. Fr. Malavašič. 142. Vila prijateljica in mesci prijatelji. (Slovenska n&rodna.) Neka hudobna ženska primoži s svojim revnim možem malo deklico, z imenom Marica. Potlej jej Bog da še eno pravo hčer, ktero ljubi in goji več ko svoje oko. Pastorke pa, ki_ je bila dete dobro in prelepo, kar ne more s krajem očesa videti; zat6 jo preganja, muči in mori, da bi jo poprej skončala. Meče jej 5 najslabše ostanke jedi in še to kakor psu; cel6 kačjega repa, ko bi ga bila imela, dala bi jej ga bila jesti; in namesto na posteljco pošilja jo spat v neko staro korito. Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra in potrpežljiva, in da lepše" rSste ko njena hči, misli si in misli, io kako bi našla vzrok sirotico spoditi od hiše, ter si eno izmisli. Nekega dnč pošlje svojo hčer in pastorko volne prat; hčeri d& bele volne, pastorki pa črne, ter jej osti o zažuga: „Ako mi ti te črne volne tako belo ne opereš, kakor jo bo moja hči, ne hodi mi več domu, sicer te bom iztepla od hiše." Ubožica 15 pastorka milo plače, prosi in govori, da_jej tega ni mogoče storiti; ali vse je bilo zastonj. Ker vidL_da ni milosti, oprti volno in gre plakaje za polsestro. Ko pridete na vodo, razprtite svoji bremeni in začnete prati, kar se jima neko lepo belo dekle od nekod pridruži in ju pozdravi: »Dobra sreča, prya. 20 teljici! je-li vama treba pomoči, moja volna bo koj bela; ali tukaj-le naše pastorke ne bo tako koj." Na to stopi udo ptuje dekle k žalostni Marici, rekoč: „Daj, bove videli, ako se bo dala ta volna belo oprati ?u Obe počnete zdaj žikljati in prati, 25 in hipoma se beli črna volna, kakor mladi sneg. Ko operete, prijateljica spet nekam zgine. Mačoha videvši to belo volno, čudi se in jezi, da nima vzroka preganjati pastorke. Nekoliko časa za tem pride huda zima in sneg. Hudobna mačoha še zmerom misli, kako bi nesrečno pastorko zatirala. • 30 Sedaj jej zapovč: „Vzemi košek in spravi se v goro, ondi mi naberi zrelih jagodic za novo leto; ako mi jih ne prineseš, bolje ti je, da ostaneš na gori." Sirotica Marica milo plače, prosi in govori: „Kako bom reva jaz sedaj v ostri zimi dobila zrelih jagodic ?" Ali vse zastonj, — mora vzeti košek in iti. 35 , Ko hodi vsa objokana po gori, sreča dvanajst junakov ter je lepo pozdravi. Oni prijazno odzdravijo ter jo vprašajo: „Kam gaziš, mlada ljuba! po tem snegu tako zaplakana?" — Ona jim lepo povč vse. Junaki jej reko : „Mi ti bomo pomagali, ako nam znaš povedati, kteri mesec celega leta je najboljši ? 40 Marica reče na to: „Vsi so dobri, ali mesec sušeč je najboljši, ker nam prinaša največ upanja." Oni, zadovoljni z odgovorom, rek6: „Pojdi le v to prvo dolino na prisolnce, ondi dobiš jagodic, kolikor te je volja." In res prinese mačohi za novo leto poln košek najlepših jagodic, in pove, da so jih jej pokazali junaci, 45 ki jih je srečala na gori. Nekoliko dni pozneje, ko je odjenjala zima, govori mati svoji hčeri: „Pojdi tudi ti v goro po jagodic; morda najdpš one junake, da ti dajo kako srečo, ker so se naši umazani pastorki skazali tako čudno dobrotljivi." Hči se ošabno obleče', 50 vzame košek in skaklja vesela v goro. Prišedši tje, sreča res onih dvanajst junakov, ter jim napuhnjeno reče: „Pokažite mi, kod rastejo jagodice, kakor ste pokazali naši pastorki." Junaki rek6: „Dobro, ako uganeš, kteri mesec celega leta je najboljši?" Ona hitro odgovori: „Vsi šo hudi, mesec suseč pa je najhujši." 55 Ali na te besede se vsa gora hipoma naoblači, in vsa nevremena vdarijo na njo, da je komaj prisopla živa domii. Ti junaki so bili dvanajsteri mesci. Med tem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi daleč po deželi; in nek pošten, bogat in mlad gospod sporoči 60 njeni mačohi, da bo ta in ta dan s svojo žlahto prišel pastorke za ženo snubit. Mačoha, zavistna tej siroti, ne zine jej ne besedice o tem, ampak misli svojo hčer v to srečo potisniti. Kedar pride napovedani večer, stira brezvestna mačoha svojo pastorko zgodaj v korito spat, potlej očisti hišo, napravi 65 večerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo največ more, ter jo posadi s pletilom v rokah za mizo. Na to se pripeljejo snubači; mačoha je prijazno sprejme, pelje je v hišo in jim govori: „Tukaj-Ie je moja mila pastorka." Ali kaj pomaga, ker so v tej hiši imeli petelina, ki počne na ves glas in brez prestanka peti: „Kukuriku, lepa Marica v kuri tu! — kukuriku, lepa TO Marica v kurilu! itd." Ko snubači razberd in razumejo petelinovo petje, velč, naj se jim prava pastorka pripelje iz korita; in ko jo ugledajo, ne morejo se dosti načuditi njeni lepoti in Ijubez-njivosti, ter jo še tisti večer peljejo s seboj ; hudobna mačoba in njena hči pa ste ostali na sramoti pred vsemi ljudmi. Marica 75 pa je bila srečna s svojim možem in z vso svojo hišo do velike starosti in lehke smrti, ker jej je bila vila prijateljica in vsi mesci prijatelji. Zap. Ivan. 143. Bitva na grobniškem polji. (N&rodna z otoka Krka.) Kakor strašen, črn oblak, — pripoveduje krška ljudska pravljica, — tako so pridivjali pesoglavi Turki po zemlji in po zraku. Pobožni Frankopan jih je čakal s svojimi kmeti, ki niso imeli drugega orožja kakor poljske pralice. Trikrat padejo kristjanje v molitvi na zemljo. Po prvi molitvi se razdeli gora; 5 v razpoklini se pokaže grobniško polje, obdano s strmimi hribi, polnimi nasutega kamenja; po drugi molitvi se spremene pralice v ostre sulice in po tretji na ognjenem konju nebeški junak. Junak odbije pesoglavskemu vojvodu, najhujšemu veščaku, glavo; kmetje pa usipljejo od strani s pečin na ajde kamenje, napadaje 10 je od spredaj s svojimi sulicami. Potokoma je tekla kri; vsi pesoglavci poginejo, pa tudi mnogo kristjanov za vero umrje. Kjer je kerščanska kri tekla, tam je zdaj zeleno, rodovitno polje, kjer pa ajdovska, tam je kamenitna puščava. J. Trdina. 14J. Zmaj Vukotin. (NArodna z otoka Krka.) Zmaj Vukotin je delal nekdaj strašno škodo ljudčm in živini, požiraje cel6 ladije in vozove. Po suhem in po mokrem je divjal, da ni bilo nobenega zavetja pred njim. Ko pa so jeli cerkve zidati in so zvonovi zapeli, prevzel ga je tak strah, da je pod Velebit šinil; ali tudi ondi ga zvonjenje preveč nadleguje; 5 rad bi spet na dan prišel in dalje pobegnil, pa ne more. Še le takrat se bo to zgodilo, ko ne bo v primorji nobene pobožne duše več, in tisti strašni čas se približuje. Že je dobil Vukotin Cvetnik. 10 toliko duška, da skoz gorske jame svojo silno sapo izpušča: ta 10 sapa je grozovita ,,senjska burja", ki. čedalje huje razsaja, da se ptujci teh krajev skrbno ogibljejo in cel6 domači ljudjč trepetajo, ne mogoči se jej privaditi. Kedar pride zopet zmaj Vu-kotin, pa gorjč ljudstvu in deželi. Zap. J. Trdina. 145. Malik. (Nirodna z otoka Krka.) Malik ali Malič, nekaj našemu škratu podoben, je strašen nagajivee. Najraje prebiva v gozdih, kjer ga neprenehoma slišimo človeški glas oponašati. Sploh ni varno po hosti gredč glasno govoriti; sicer nam je Malik koj za petami. Če si jezen, 5 skočil bo pred tč in se s svojimi belimi zobmi tako hudobno zarežal, da boš za njim planil, pa v mislih njega udariti, nasadil si boš roko na kak bodeč trn. če jokaš, ti se iz vsega grla krohota-, ako se pa smeješ, bo v kakem kotu tako bridko zajokal, da te vse veselje mine. Včasi, kedar človek brez skrbi tjč 10 v nemar potuje, vleže mu se nagloma Malik pred noge, da se spodtakne in pade, kakor je dolg in širok. Posebno rad se posmehuje dekletom. Malik zvečer tudi v hiše zahaja, da kaj jesti dobi; če mu se nič večerje ne pusti, celo noč ne dd mirti, premetaje pohištvo, 15 lonce ali kaj druzega pobijaje. Prejeto večerjo pošteno plača, včasi precej, najraje pa ob nedeljah, včasi pa tudi še le čez več let z obrestmi vred. Vedno je dobrovoljen, pa cel dan pleše po skalah ali pa se na kakem strmem robu vrti, večkrat pa raja tudi po žitu in drugem sadežu. Najbolje je, ga pustiti, ker storjeno 20 škodo povrača. Starka ni imela druzega kakor zelnik. Žalosti je omedlela, zagledavši fantiča, teptati jej edino blago zelje. Čudno pa jame drugi dan gledati, ko spet na zelnik pride. Vse stoji po koncu, in zelje ima lepše, debelejše glave, kakor jih je'pred imelo, in dobila ga je dosti več mimo druzih let. 25 Malik je majhen, bel, uren, prijazen deček, oblečen v pisano suknjico, ki mu do kolen sega; na glavi pa ima rudečo kapico, nekoliko na desno uho nagnjeno. Malik vč za vse zaklade in marsikak sleparček, ki je svoje denarce zapravil, ali jih pa nikoli nič imel ni, zalezuje ga zat6 še dan današnji. 30 Toda ga je težko vjeti, ker brž odskoci in se ti, če ga že držiš, na enkrat izmuzne in pobegne. Kdor pa ga ulovi, zapoveduje mu, kar hoče; Malik ga vse boga, pa dalj ko do prve nedelje, nikjer ne ostane. Pravijo, da je že marsikteri po Maliku obogatel. Človeku služi tudi celo življenje, če mu se zapiše, davši 35 mu v zastavo svojo senoo. Govori se, da človeško senco sijaje, Malik vedno mlad ostaja, sicer bi se postaral in nmrl. Toda Toda človek, ki je senco zastavil, začne kmali hirati in ne odide z lepo zgodnji smrti. Za dušo pa Malik ne mara, tedaj je velik razloček, zapisati se hudobi ali pa Maliku. Tega čudnega dečka si človek tudi kupiti more', da ga zapre v škatljico. Izpod nje 40 vsako jutro zlat pade. V škatljici ga hraniti je lehko, ker se zn& premeniti, kakor hoče; v zatvornici sedi Malik, pa ljudje vidijo kuščarja, bramorja, murna ali polha. Ta kupčija pa se ima sploh za velik greh; pravijo, da Malik človeku do smrti res pomaga, da mu pa otroci oslepč ali se pa kak drugač za 45 očeta pokoriti morajo. Malika priklicati, ni težko; najbolje je mu trikrat na kljuko zažvižgati ali pa mu na razpotji z novo piščalko zapiskati, kedar vrbe ravno muževne prihajajo. Toda vselej mora biti človek sam in ne sme nič svetega pri sebi imeti. Zatd Malika nikoli ni blizo cerkev ali križev; tudi zvonjenja se 50 boji; zavolj njega, pravijo, se tudi čed ogiblje. Najbolj gotovo ga je dobiti kvaterne večere, ko pleše na razpotjih in veščam in volkodlakom nagajuje. Pa tudi iskati in klicati ga, imajo pobožni ljudjč za strašen greh, ki ga le oče papež odpustiti more. J. Trdina. 146. Snegurka. (Ruska n&rodna.) Živel je nekdaj kmet Ivan; žena mu je bila Marija, pa nista imela dece. Ivan in Marija sta živela v ljubezni in spravi. Tako sta se tudi postarala; ali dece le nista dobila. Silno sta se zato žalostila ter se oveseljevala le, oziraje se po ptuji dečici. Neki dan, ko je prišla zima, da je zapadel mladi sneg do 5 kolena, priderd deca na ulice igrat se: stari Ivan in stara Marija pa sedeta k oknu gledat. Deca so tekali, drvili se ter začeli delati babo iz snega. Ivan pa Marija jih gledata molče in vsa zamišljena. Kar se Ivan zasmeje in reče: ,,Pojdi, žena, da si narediva tudi tako babo!" Znalo se je Mariji, da je prevzelo 10 veselje tudi njo. — „Zakaj pa ne?" — odgovori ona — „poj-diva, poigrajva se na starost! Ali čemu bi si delala iz snega... babo? — — Narediva si rajši iz snega dete, ker (nama) ni dal Bog živega." — „Kar je res, to je res," veli Ivan, vzame kučmo, pa odide s staro na vrt. 15 Res se lotita narejati si iz snega — punčico; napravita čok z ročicami in z nožicami; pritakneta vrh kepo snega ter ugla-dit$, iz nje glavico. „Bog daj srečo dobro!" nazove vsak, kdor je šel mimo. --„Bog daj zdravje!" odgovarja Ivan. — „Božja pomoč vsemu 80 dobremu!" pritakne vselej Marija, in se nasmeje. N6t! zdaj sta napravila nosek pa bradico, in izvrtala dve jamici v glavo; ali toliko da prereže Ivan usteca, kar dahne detešče iz njih s toplo sapo. Ivan na naglem roko izmakne, in 25 kar strmi. Jamici pod čelom ste bili že izdolbeni; ndt, iz njih pogledajo mile oči. Glejte tudi že ustnic, ki so rudeče kakor jagode, ter se drže na smeh. „Kaj je to? Bog bodi z nami! Je-li to kakova prikazen?" — veli Ivan in se prekriža. Punčica nagne k njemu glavico — 30 prav živa, ter zavrti z ročicami in z nožicami na vsem svetu tako, kakor pravo čvrsto dete v plenicah. „Ok Ivan, Ivan!" zakriči Marija, ki je zadrhtala od radosti, — „poglej, Bog nama je dal dete," in začne objčmati Snegurko; s Snegurke pa se je odvalil ves sneg kakor lupina z 35 jajca, in res je Mariji v naročji živa deklica. — „Oh, draga moja Snegurčica l" zavpije babela, objemaje svoje detešče, ki si ga je želela, pa se ga ni nadjala, — ter zbeži ž njim v izbo. Ivan — toliko da se je zvžstil od takega čuda, — a Marija ni vedela sama za-se od veselja. 40 In glejte, Snegurka raste — ne po dnevih, nego po urah, čedalje bolj. Ivan in Marija se je ne moreta naveseliti. Veselje je bilo pri njih doma. Dekliči iz vasi so nenehoma pri njih; delajo starkini hčerki kratek čas in jo napravljajo prav kakor kako punčiko; pogovarjajo se ž njo, popevajo jej pesmi; igrajo 45 se ž njo vsaktere igre in jo uče vsega, kako se kaj pri njih godi. Snegurka je pa tako pametna: na vso pazi in vse (brž) pobere, ter se razcvete po zimi res kakor kakošna trinajstletna deklica; vse ume, o vsem zna govoriti, in to s tako milim glasom, da bi jo kar poslušal. In kako je dobra, pridna in vsem 50 priljudna! Života je pa belega kakor sneg, — oči (modre) kakor potočnice, svetlo-beli lasje do pasa; ni ene rudeče pičice ni nikjer, kakor da ne bi bilo žive krvi v telesu; pa i brez tega je bila tako lepa in brhka, da bi se bil človek zagledal va-njo; in kakor se jej je znalo, bila je tako veselega srca, tako pri-55 jetna, da živa duša ne tak6. Vsi so si Snegurko jako priljubili; neizrečeno rada jo je pa imela stara Marija. Večkrat veli možu : „Glej, Ivan, dodelil nama je Bog vendar radost na starost! minila je i moja srčna žalost!... Ivan jej je pa odgovarjal: „Cast in hvala Bogu! ali tukaj veselje ni večno, — žalost ni 60 brez konca ..." „Prešla je zima. Lepo ti zašije na nebu spomladno solnce in ogreje zemljo. Na kopnih mestih zazeleni trava in zažvrgoli škrjanček. Zbrale so se že tudi lepe deklice v kolo blizo vasi, ter zapoju: 65 „Pomlad krasna I kak si prišla, Na čem prijaliAla? . . , N« drv6scu in na brani". Snegurka pa postane jako otožna. „Kaj ti je, zlato moje dete?" reče jej večkrat Marija, bo-žaje in stiskaje jo k sebi — „nisi li bolna, ker si tako klaverna 70 in ti je obličje tako upadlo ? Ni li te pogledal že kdk zločest človek?" - Snegurka pa jej odgovori vselej: „Nič mi ni mamica, saj sem zdrava." N6t, poslednji sneg je že pregnala pomlad s svojimi lepimi 76 dnevi. Zacvet6 vrti in travniki; zapel je slavec in vsaka ptica, in vse na božjem svetu je oživelo ter se veseli. Presrčni Snegurki se je pa začelo še bolj tožiti; tovaršic se ogiblje, in se skriva zmerom solncu pod senco, kakor jurje-vica (šmarnica) pod drevesom. Nič drugega se jej ni hotelo, 80 nego pljuskati pri studencu pod zeleno vrbo. Snegurki je godila le senca pa hlad (hladilo), še bolj od tega pa na vmes dežek (dež). O dežji in o mraku se je vselej oveselila. In ko se je neki dan privalil siv oblak, da se je usipala debela toča, oveselila se je Snegurka tako, da ne bi bila ktera druga tako ve- 85 sela ni razsipanih biserov. Kedar je pa pripeklo spet solnce ter se toča raztopila, zajokala se je Snegurka za-njo tako strašno, kakor da bi se bila hotela v solzah utopiti — kakor se joka prava sestra po bratu. Glej, že je pomladi konec! prišel je krčs. Deklice iz vasi so se zbrale na prešet v log, in so sle k Snegurki, ter stopijo pred Marijo: „Pusti, pusti Snegurko z nami l" Marija je od straha ni hotela pustiti; Snegurki se ni hotelo iti ž njimi; — pa se niso mogli izgovoriti. Vrh tega pomisli Marija: morda se njena Snegurka šetaje razveseli. Potem jo napravi, poljubi in reče : „Pojdi le, zlato moje dete, poveseli se s tovaršicami, vi pa deklici, pazite, glejte na mojo Snegurko! Saj znate same, da mi je ona jedro v očesu". „Prav, prav!" zakričč vesele, primejo Snegurko in odidejo vse vkup v log. 10° Tam so si spletale vence, vezale šopke iz cvetic in popčvale svoje žalostno-vesele pesmi, Snegurka je oila zmerom pri njih. Ko zajde solnce, naložijo dčklice grmado iz trave in drobnega šibja, zažg6 jo, ter se vstopijo vse ovenčane v vrsto, dekle za dekletom, a Snegurko postavijo zad za vse druge. '„Poglej",105 — rek6 jej — „kakor me poletimo , tako teci tudi ti brž za nami; ne zaostajaj!" — Zdaj zapojd „Kupalovo" pesem in po-akačejo čez ogenj. Kar nekaj za njimi zašumi in žalostno zaječi.... V strahu se ogledajo, pa ni nikogar. Začn6 se spogledovati, pa ne vidijollO med seboj Snegurke. — „0, nemara, da se je skrila, ta ne-posajenka!" — pravijo in se razteko iskat je; pa je niso mogle nikakor najti. — Klicale, javkale so; ona se ne oglasi. — „Kam je neki zginila ?" pogovarjajo se dekliči. - „Morda je pobcg-115nila domii", rekd potem pa prejdejo v vas; ali Snegurke ni bilo tudi v vasi. Iskali so je drugi, iskali so jo tretji dan; preiskali ves log — grm za grmom, drevce za drevcem; Snegurki pa le ni bilo ni sluba ni duha. i 120 Dolgo sta Ivan pa Marija žalovala in jokala za svojo Sne-gurko; dolgo še je hodila uboga starka vsaki dan iskat je v log ter klicala kakor nesrečna ,,kukavica:" Oj, oj, Snegurčiea! Oit oj I golobica ! 125 Večkrat se jej je zdelo, da se jej odziva Snegurka: „Oj !" Snegurke pa le ni ter ni!-- Kam je pa izginila Snegurka? ... Je-li jo huda zver požrla v goščavi? Ali jo je ujedna ptica unesla k sinjemu morju? . . . Ne, — ni je požrla huda zvčr v goščavi, ni je unesla ujeda 130k sinjemu morju; nego, kedar je potekla za tovaršicami in skočila v ogenj, mahom je spuhtela na vrhu kakor lebki sopar, zvila se v tenek oblak ... in poletela visoko visoko pod nebo. J. Navratil. 147. Skrb in Smrt. (Hrvaška.) Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla, kje je darežljivost in gostoljubnost, kje lakomnost in neusmiljeno srce. Vsa trudna dolgega pota in slabega vremena, zraven tega 5 pa še lačna in žejna prideta na večer v neko mesto ter si po-iščeta prenočišča, da bi si malo odpočila in kak grižljej za lačni želodec dobila. Siromašna popotnika trkata od hiše do hiše pri bogatih kakor pri revnih, da bi kaj ubogaime dobila, ali bila jima je sreča nemila in vsa skrb zastonj Prav zelo 10 spehana stojita zdaj že pred zadnjo hišo, ki je bila po vunanji podobi videti najbolj revna in siromašna v celem mestu. Streha jej je bila vsa razdrta, in komaj bi si človek mislil, da biva tu kaka živa duša. Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se pri-15 kaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ga vpraša , kaj bi rada ? „Če Boga poznaš in moliš", pravi Peter, „privošči nama, žena, kak kotiček v svoji hiši, da se odpočijeva od dolgega pota in da sva vsaj pod streho, ker je tako slabo, neprijetno 20 vreme; do sedaj naju nihče ni hotel pod svojo streho". — „Tako je tako", odvrne starka, „siromaka dan danes vsak izpod strehe tira, če bi ga tudi videl v največi potrebi in sili. Stopita le noter, kar imam, to vama rada dam — česar pa nimam, uboga sirota, tega vama pa tudi dati ne morem". „Midva sva popolnoma zadovoljna", reče Pavel, „ker vidiva 25 tvoje pošteno pa usmiljeno srce, kaj nama je tudi več treba ?" Odložita tedaj svoji torbici v kot hiše. Zdaj reče Peter ženi: „No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva po imenu poklicati". „Skrb me imenujejo", odgovori starka, in pristavi resno: 30 ,.Kako hi vama rada kaj postregla! Da bi suhega kruha ne grizla, dala bi vama kaj rada kako hruško za prigrizek; ali moja hruška, da-si tudi je zel6 rodovitna in polna, nima na sebi ni ene zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudjč pokradejo". Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha ter se na- 35 pijeta mrzle vode pa se vležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na daljno pot. Predno pa odideta, praša Peter starko, s čim da bi obdarovala njeno dobroto in gostoljubnost. Naj jima razodene ktero svojih najsrčniših želj , pa da jej bosta izpolnila jo. — Kakor vsakdo, ki malo ima pa 40 veliko želi, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj vsa zmešana, da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled vendar pravi: „Želim, da moja hruška vsakega, kdor na-njo spleza, da bi kradel sadje, zgrabi in tako dolgo drži, da jaz pridem in mu dopustim , da ž nje zleze". , 45 Popotnika prikimata nehote z glavo na to čudno željo in odideta svojo pot. Prihodnji dan zjutraj gre stara ven, da pogleda svoje polje in setev. To opazivši nek tat, spravi se hitro na hruško, da pobere, kar je bilo zrelega. Ali oh žalosti in nesreče ! — Veje ga 50 zgrabijo in deržč, da ne more nikamor, ne gori ne doli. Na strašno vpitje priletč sosedje, da bi mu s hruške pomagali; splezajo tedaj na-njo, pa oj čuda, tudi oni ne morejo s hruške. Zdaj si ne upa nobeden več na drev6, ampak vsi se čudijo in pokrižujejo ter strmč čakajo, kaj da bode. 55 Zdaj pride starka s polja domii; lehko si mislimo, kako je bila vesela, ko vidi, kako se jej je želja izpolnila, da je tat ugrabljen na vejah obvisel. Na njeno besedo izpustč veje tata, in ko ga dobro okrega in posvari, izpusti ga tudi ona. Za naprej ni bilo nikogar več 60 na hruško. — Ne dolgo potem pride k njej tudi stara žena — smrt. Starka jo počaka in sprejme mirno brez strahti. Nad tem pa se čudi smrt ter reče starki: „Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se me drugi ljudjč tako zelo bojč?" — „ Zakaj bi se te bala," odgovori stara Skrb, „dosti imam ne- 65 hvaležnega sveta, pač si mi že dobro došla!" — „Prav, starka!" pravi na to smrt, „hajdi tedaj z menoj!" — Rada pojdem s teboj," pravi spet Skrb, „toda izpolni mi poprej le še eno željo. Rada bi namreč okusila še enkrat svoje hruške, ki so mi bile 70 edino blago." — „Ako ne želiš nič več, stara, pojdi drage volje po-nje." — „Oh, kako sem stara in slaba, kako bom neki zlezla na drevo, sosedje pa so čudni ljudjč. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti, da zlezeš na drevo, pa mi prineseš eno hruško." — 75 Smrt se da pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali zdaj ne more več doli. Starka je bila kaj ze\6 vesela, da je smrt tako prekanila ter jo pusti nekoliko dni na hruški. Te dni ni nihče na svetu umrl. Naposled izpusti starka smrt, ker jej je obljubila, da ne bo nikoli po njo prišla. 80 In tako vam smrt potuje križem sveta; tudi še dan danes ruši in kolje staro in mlado, Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti 8 sveta pa ne more! I. Božič. 148. Najboljše Jtrscairsfto delo. (Španska.) Kraljevala je neke dni dobra in pobožna kraljica.»» blagor na $>ljubi/^eliko darilo , in mnogo mnogo ljudi še je-zbralo, razveseli in vpraša: „Je li hiša dodelana ?"-„Gfotova je, ^ kra-10 Ijica" odgovori mož „le kamena še ni na vrhu, kjer ifira-TzfaP timi črkami zapisano-Hbiti, kpdaj in kdo jo je sezidal." — Kraljica ga pohvali in migne drugemu. Ta pripoveduje, da je na svoj^ Sjtroške napravil pokopališče v domači vasi, ker ga še ni bilo. Pobožna kraljica se razveseli tudi- pri tdrbesedah ter 4e popraša, 4^15 je it: delo že dovršeno ? Odgovori se j ep, da že, samo prelepe^ rake ki jo misli (fredi pokopališča sebi in naslednikom/postaviti, htfariu,- (leji?. Tudi tciWife^~kfa1jTca aaslMcno -hvafo. Sedaj pristopi žena in beseduje, da je ubogo siroto lakote/rešila^Jsredik iUjza' svojo hčer vzela : „Ali je tukaj ? ''vpraša kraljica^ „Kaj pa da, 20 saj jo imam rada, da brez^ nj^^^moTem" živeti. Pa je tudi pridna, •aegHrano--pridftar-žslybujo vse puliištvo in, mesni streže marljivo faHjttbeaaji«), da je veselje." Kraljica btžgru^' tudi to krščansko delo. A sedaj nastane v stran ae q>Lpomikajo'ia-perivajo ter prostor. napwtvljaj» neizrečeno lepemu 25 otročiču. Za seboj tira ubogo ženico, ki se brani, kolikor more^ker bi-bila^jada. itbežala izpred tolike nmožree. „Kaj bi rad,prekrasni otrok?" kraljica popraša: „K tebi, j kraljica! bi rad pripeljal Pravljice, pripovedke in legende. 153 Tvrjc i njo, ki je zaslužila kraljevo darilo, ki si ga razpisala -zar-največe -delo-kršoanske ljubozni." Tako-odgovori deto rosno, pa veadar--S-flladki«t-glasom. „In kdo jet?" vpraša sodnica. ,Ta-le nboga 30 ženica je!" odgovori dete. „Kraljica!" izgovarja se stara žena, vsa preplašena 4a zmedena, „nič nisem storila, -ničj saj tudi nič ne morem storiti: uboj^-reviea sem,-J& žijk,o$ nrošnje-J&žj«." v, „Iu vend%r si zaslužila darilo "ogovori ii&ok resnobne. „ Ktero del^-je-ted^-d#p«a€6k ?" vpraša kraljica, ki~je-botete-biti-pra- 35 vična. „D a 1 a m i j e kos k r u h a^" odgovori dete. f „Čujte !" vsklikne ženica, trepetajo, dajte,le miyh«B košček je bil, majhe»i-" ^Tako je" pravi dete, „toda sama s v a-b-i+a-ra poslednji je bil, ki gaje imela." Ginjena kraljica prisodi veliko darilo dobri ženici, in dete, ki je bilo Božje dete, dvigne se kviškp^lO ? blagoslavljajfr-tz višine dobro kraljico. J, P ara p a t. /r^L^/O t m.A 149. Kralj in možaka poštenjaka. Živel je nekdaj kralj tam v deveti deželi. Kdo ve, kako se jej pravi in kje je? Menim da tam, od koder solnce k nam prihaja, kedar je najniže po zimi. Bil je pa ta kralj mogočen in imeniten, da je bilo kaj! Če bi vam pravil, koliko Bližnjih, koliko velblodov, govčd in oslov in konj je imel, ne bi prišel & do konca; če bi vam pripovedoval, koliko žlahtnega blaga, bar-žunastega, zlatega in pa suknenega je bilo po njegovih shrambah, ušli bi mi vi, nikar pa poslušali me. Le da bi se kedaj svojih ov&c nagledal, postavil si je bil sredi ravnine stolp, ki je segal v oblake. Na-nj je zahajal, kedar so bile ovce zbrane. Pa ni- 10 koli ni videl vseh, toliko jih je imel. Stopnice pa, ki jc po njih hodil na ta stolp, kaj pravite iz česa so bile? Poslušajte! Iz samih debelih, debelih knjig. Kaj je imel neki popisanega v teh čudnih bukvah! Ali morebiti zgodovino svoje imenitne rodovine ? Nak, častilakomen ni bil ne sam, ne njegovi dedje; 15 torej tudi niso kaj zapisovali. Ali so bile v njih mar imena njegovih podložnikov in pa njih dacije ? Tudi ne. Saj tako bogat kralj ne jemlje davkov! Pa čemu bi jih neki jemal, ker ima sam toliko, da še drugim lehko daje brezi škode. I, no! boste že rekli, kaj vendar se je bralo v tistih bukvah ? Poslušajte! Le 20 svoje drago, žlahtno, imenitno kamničje, kakor ga gospoda nosijo v prstanih, in pa za pestj6 in okoli vratii in na nedriji, le-t6 si je bil dal v te bukve popisati. Tu ti je bilo popisano sto in sto tisoč demantov, safirov, hijacintov, smaragdov in kakor se ta druga reč še imenuje. To je že nekaj, kaj ne ? Bogat je 25 bil ta kralj, da mu ga ni bilo enacega. Pa to še ni vse, kar o njem včm. Bil je tudi pobožen, milosrčen in dobrotljiv. Živel je po svojem svetem pismu in pa po izročilu svojega naroda. Po tem izročilu si je bil izbral izmed 30 vseh sedem dni v tednu dva. Enemu ie rekel „blagi dan", drugemu pa „hudi dan". Blagor možn, ki je stopil v hišo tega kralja „blagi dan !" Kakor kralja samega so ga sprejeli, ali pa kakor kakega čudodelnega mniha. Cimbale so mu pele, trobente „ donele, bobni in kotli so grmeli, da je bilo kaj! Deklice, lepe 85 kakor brovaške Vile, ali rusovske Rnsalke, ali koroške Želik-žene, ali pa slovenske Rojenice, so mu nogč umivale, ga v zlat6 in svilo oblačile ter plesale so pred njim, da ni dopovedati. Gostili so ga z jedml, ki jih mi borni Slovenci še ne poznamo ne! — Kedar se je pa človek, ki so ga tako slavno sprejeli, 40 teh gosti in veselic že naveličal, spustili so ga in obdarovali, da je bilo strah. Natovorili so mu velblodov in oslic, da so uboga živinčeta stokala pod tovori in zdihovala nad človeško nemilostjo, ki je tolikanj obklada. Taka se je godila človeku, kterega je Bog zanesel v ta grad „blagi dan". Gorjč mu pa, kdor je žašel k devetodeželnemu kralju „hudi dan". Bolje bi mu bilo, da bi žeje umirajoč pit Šel k suhemu studencu, kedar najbolj solnce pripeka. Ali pa, ko bi ves lačen iskal šadii na tepki, ki je za njegovega deda dni usahnila. Res, vse to bi bilo bolje za-nj ! Saj še svojemu najhujšemu sovražniku 5 ] bi moj devetodeželni kralj ne bil take storil. Sprejeli so ga, kakor človeka, kteremu je krvavi sodnik zapisal v sodnje pismo: „Tvoji dnevi so potekli; po njih je!" — Beriči in rabeljni so ga popadli, vrgli ga ob tla, in smuk je odletela glava. Taka je bila ž njim, ki je prišel v ta grad „hudi dan". 55 Živel je pa takrat mož, po imenu Ajin; mi bi mu rekli nekako Studenčič. Bogaboječ je bil, tudi bogat nekdaj ; pa da bi ga poskusil, pošiljal mu je gospod Bog toliko nesreče v hišo, kolikor toče na njegovo pšenico in kuge med živino. Obožal je, in iz oči mu je lilo tolikanj solz, kolikor nekdaj dežja na nje-60 gov ječmen. Ni bil tedaj zastonj Studenčič. Govoril je: „Moje trpljenje je tako veliko, da ga ne pregledam, če ravno stopim vrh Triglava — (nSJš, tisti gori tam v deveti deželi se pravi drugače, pa sem pozabil), tako visoko in globoko, tako široko in dolgo je. Obnebje se črni od njega tje proti jutru in večeru, 65 proti jugu in severju. Najglobokejše studence je ostrupenilo, zlato in drago kamnjiče v najnižih rudnikih pod zemljo je pripravilo ob blesk in lesk. Mesec je od njega mrknil in solnce je otemnelo in še rimska cesta je motna postala. Jutranje solnce sije na-nj in večerni žarki bledč od njega, tako globoko, visoko, 70 široko in dolgo Je moje trpljenje. Tako je tožil Ajin-Studenčič, in po pravici. Žena in otroci so se plakali doma od mrzlega glada in od vroče žeje. Šel je tedaj k devetodeželnemu kralju kruha prosit. Veliko namreč je slišal praviti o njegovem bogastvu in dobrotah, ki jih je trosil krog sebe, kakor božje solnce svoje plodne žarke aH pa nebeški dež svoje blagodarne 75 kaplje. Po božji volji, ali ker mu je bilo od nekdaj tako usojeno, prišel je ta mož v kraljev grad ravno „hudi dan". Motno in nevoljno ga pogleda kralj, in Ajin-Studenčič se zmisli šeg in navad tega naroda; v stiski in revi je bil vsega tega pozabil. 80 Pokleknil je pred kraljem ter djal: „0, devetodeželni kralj ! glavo sem zapadel, včm. Kar si zapisal v svoje šege, jok mojih oči ne zbriše. Pa vdam se; toda žena in otroci se mi jokajo doma od glada in mrejo od strada. Hrepeneč gledajo izza duri mojega šotora, ali že ne pridem kmaIo~m je smrti otmem. 85 Prosim torej, daj mi kruha, da ga jim urno ponesem. Obljubim pa, da se vrnem, predno solnce zajde za božjo gnado. Potem stori z menoj po svoje. Saj je zapisano: Pravovernik dopolni, kar obljubi. Tudi beremo: „Ue kaj pritrdiš z besedo, pa stori; če pa praviš: nak, včš ti in tvoj bližnji, kaj je od tega misliti, 90 in nihče ti ne poreče: lažnjivec. In tebi in unemu bo dobro pri srcu " Ko je kralj to slišal, zasmilil se mu je pobožni mož. Ni se mu hotelo, da bi mu žena in otroci lakote pomrli. Rekel je: „Dam ti kruha, in pojdi ž njim. Le poroka mi daj, da se vrneš 95 ob solnčnem zatonu. Glavo dati pa bo moral namesto tebe, če se ne vrneš; to ti povem". Ali menite, da so se kar silili v tako poroštvo? Jaz pravim, da ne; tudi vi bi se bili javelne- Neznan človek, in kdo vč, kako nepošten! Zat6 so pa tudi vsi, ki so tam stali, molče očilOO pobesili, ko jih je Studenčič milo pogledoval in prosil. Se ve, da so bili sami bogatini in plemenitaši, ker le take služabnike si špogajo kralji. Pa takih kdo naj bi bil porok, in še neznanemu "beraču ! Ubogi Studenčič, kakošna bo? Nič se ne boj; tudi tam se dobi dobro srce. Stal je med kraljevimi služabniki mož,105 ki se ni imenoval zastonj Abd-ul-Alah. Čudno ime, kaj ne? Po našem bi se reklo poštenemu Abd-ul-alahu Bogoslužič. In res je bil mož po božji volji. Ko je videl, da Studenčič tako milo prosi z očmi, jela se mu je milosrdnost gibati v prsih, kakor se giblje škrjančič v gnjezdu tam sredi cvetočega lanišča.110 Iz prvega se le malo gane, ko začuti, da bo dan. Po tem pa se vzdigne, in leti više in više, pa poje in poje, in glejte, dan je! Tako se je zbudila Bogoslužiču milosrdnost v srcn in je rastla in in rastla, ter se spremenila v prijetniši glas, nego je škrjančevo petje. 115 Pred kralja je stopil in rekel: „Jaz sem mu porok." Veste, da so se kar vsi zavzeli. Bogoslužič pa je rekel: „Čemu bi mu ne poročeval? Ali niste čuli, da je pravovernik, in kako lepo je govoril iz naših svetih bukev? Takemu sm6 menda človek 120vendar upati brez skrbi. Veren mora ostati za vernega". In kralj je ukazal dati ubogemu možu obilno hrane. Šel je; pred pa je rekel kralju: „Pričaknj me, predno solnce zajde". Poroku Bogoslužiču je djal: „Luna dobiva svitlobo od solnca, mož-beseda pa poštenje od božjega sedeža". ^ 125 Molijo pa tam tudi, kakor vsak pošten Slovenec, po večkrat na dan. Ko pride popoldanja molitev na vrsto, pravi kralj: „Abd-ul-alah! večernice so tu, tvojega možiča pa ne bo. Smeje se ti domd v pest, in dobro jč in pije." Bogoslužič reče : ^govorili smo se do večera, in solnce še ne zahaja". Ko se je jelo 130večeriti, djal je kralj: „ Abd-ul-alah ! stori še, kar misliš; potem se pa pripravi". Ta reče: „Že sem se pripravil". — Umivati se je jel, kakor jim je tam navada pred molitvijo. Molil je in pa pokleknil tje, kjer bi mu glavo vzeli. Nekteri so ga milovali in se srdili nad Studenčičem, da je poštenega Bogoslužiča v 135tako zadrego pripravil. Drugi pa niso obupali nad njegovo besedo in so gledali tje proti jutru, ali že kmalo ne pride. Lej, in videli so tam daleč nekaj, kakor kakošno pikico. Pa veče in veče je prihajalo, in hitreje in hitreje se je bližalo, kakor lastovica, ki pravijo od nje, da s tem bolj leti, s čem je bliže 140domovine. Kaj je bilo to? Ajin-Studenčič je bil, ves poten in prašen. Sape mu je zmanjkovalo, in sigajoč je cepnil tje na mo-rišče, kjer je Abd-ul-alah klečal, pa smrti pričakoval. Veste, da se je vse čudilo in čudilo. Tudi kralj se je zavzel, glavo priklonil do kolen ter rekel: „V bukvah velikodušnosti Izberem čudne reči! O Ajin in Abd-ul-alah, mlad sem bil in sem se postaral, pa kaj takega nisem ne videl, ne slišal. Pismo resničnosti in poštenja sta s svojima pečatnikoma spelv podpe-čatila, in prstan obljube sta na novo zvarila. Živita! Šega pa bodi izbrisana izmed mojega n&roda odslej za polovico ; „hudi 150dan" bodi odpravljen, in le „blagi dan" naj sije odzdaj vsaki teden po dvakrat med nami. Naj bo svitel, kakor demant ali pa kakor tvoja poštenost, o Studenčič, lepši nego smaragd in safir. Življenje vama bodi le dolg, dolg „blag dan!" Izmed mojih zakiadov si vzemite, kar vaju mika, da se vresniči, kar pravijo 155bukve: ^Življenje bodi pravovernim le sama radost in pa veselje."" Tako je govoril kralj. In tiste zale dekline so jima noge umivale, mazilile ju z dragim in blagovonjim mazilom, oba oblekle v svilno in zlato " opravo pa plesale so jima na čast lepše, nego bi si kdo mislil. l60Gostili so se tudi tam, da je bilo kaj, in pili, sam Bog vč, ' koliko in rkaj ! Unim kraljevim služabnikom pa, ki niso hoteli poročevati pobožnemu Ajinu-Studenčiču, so dali jesti iz lonec brez dna in pa piti iz sit; in to še le v veži, nikar v hiši. To jim je dišalo, kaj ne? Ko sta se pa una dva odpravljala, pač SO se tem sline cedile. Ravno to jim je šlo, druzega pa nič. Šei65 bolj so se skominili, ko so zagledali, da ženč unima dolge, dolge rajde velblodov in oslic, otovorjenih z darmi, da so rčve stokale nad nemilostjo devetodeželnega kralja, ki je je bil toliko obložil, in pa da so morale [proč od tako dobrega gospodarja. Una dva pa sta šla, ko so jima bili odhodnico odgodii; in Abd-170 ul-alah je ostal, kar je bil, to je: Bogoslužič, Ajin pa se je preimenil, da ni bil več Studenčič. Saj se mu tudi ni bilo treba več jokati. Rekli so mu odslej Abd-ul-melek, to je: kraljev hlapec. R. Ledinski. 150. Marjetica. (J. Andersen.) Zunaj na kmetih prav tik ceste je stal gradič; gotovo si ga že kedaj videl. Pred njim je majhen vrt poln cvetic, okoli vrta je ograja, ki je pobarvana. Blizo ograje tik rova sredi najlepše zelene trave je rasla majhena marjetica. Solnce je sijalo ravno tako lepo in toplo na-njo, kakor na prekrasne go- 6 sposke cvetice na vrtu; torej je pa tudi rasla, da se je skoraj videlo. Neko jutro se je popolnoma razcvetela; njena mala ko sneg bela peresca so kot žarki obdajala rumeno soinčice v sredi. Ona ni mislila, da je ondi v travi nihče ne vidi in da je revna zaničevana cvetica. O ne! prav vesela je bila, obrnila se je 10 na ravnost proti toplemu solncu, gledala mu v lice in zraven je poslušala škrlico, ki je žvrgolela v sinjem zraku. Mala marjetica je bila tako vesela, kakor bi bil velik praznik, pa je bil le ponedeljek. Otroci so bili vsi v šoli. Med tem, ko so oni sedeli v klopčh in se kaj učili, sedela je marjetica na 15 malem zelenem stebelcu ter se je od solnca in od vsega, kar je bilo krog nje, učila, kako dober je Bog in neznano jej je bilo všeč, da je mala škrlica tako razločno in lepo prepevala to isto, kar je tudi ona tiho čutila v svojem srcu. In marjetica je z nekim spoštovanjem gledala na srečno ptico, ki zna prepe- 20 vati in letati! ali žalostna vendar ni bila, da ona tega ne zna. „Saj vidim in slišim!" mislila si je; „solnce me obseva in gozd me ljubi! O kako bogato sem obdarovana!" V ograji je raslo mnogo okornih gosposkih cvetic; manj ko so dišale, bolj so se bahale. Potonke so se napihovale, da 25 bi bile veče nego roža, ali sama velikost še ni vse. Tulipani so bili najlepše pisani; to so tudi sami dobro vedeli, zat6 so se pa držali po koncu kakor sveče, da bi jih človek laglje videl. Za malo marjetico zunaj ograje se še zmenile niso, ali ona se je pa toliko bo^j na nje ozirala in je mislila; „Kako so 30 te lepe in bogate ! K njim leti gotovo krasna ptica, da jih obišče! Hvala Bogu, da sem tako blizo, saj lehko vidim to lepoto." In ravno ko je to mislila, prileti škrlica, toda ne k potonkam in tulipanom, kaj še! — na ravnost v travo k uborni marjetici. 35 Ona se od zgolj veselja tako prestraši, da ne v6, kaj bi mislila. Ptičica pleše krog nje ter poje: „Kako je travica mehka in glej ! kako ljubeznjiva cvetica je tti, ima zlato srce in sreberno obleko!" Krožeč sredi marjetice je bil res tak, kakor bi bil zlat, in mala peresca okoli so se svetila kakor srebro. 40 Oh kako je bila srečna marjetica, tega bi nihče ne verjel! Ptica jo je poljubila s kljunčkom, pela jej je in potem je spet zletela v sinji zrak. Gotovo je trpelo četrt ure, predno se je marjetica spet zavedela. Siumožljivo, ali vendar z veselim srcem se ozrč na druge cvetice na vrtu, saj so videle, kaka čast, kaka 45 sreča jo je 'doletela; gotovo so razumele, kako veselje je to. Ali tulipani so se še enkrat bolj leseno držali nego poprej; od togote so se jim podaljšali rudeči obrazi. Potonke so imele strašno debele butice, to je še dobro bilo, da niso znale govoriti, sicer bi bile gotovo do dobrega okregale marjetico. Uboga 50 mala cvetica je pač videla, da one niso dobre volje, in to jo je bolelo pri srcu. Zdajci pride na vrt deklica z velikim ostrim in svitlim nožem, gre na ravnost med tulipane in poreže drugi za drugim. „Uh!" vzdihne mala marjetica, „to je strašno, zdaj jih je konec". In 55 deklica odide s tulipani. Marjetico je zdaj veselilo, da je rasla zunaj v travi in da je bila mala revna cvetica. Bila je prav hvaležna in ko je solnce zatonilo, zganila je peresca, zaspala in celo noč je senjala od solnca in od male ptice. Drugo jutro, ko je cvetica spet veselo stegala svoja bela 60 peresca kot ročice proti zraku in proti svitlobi, spoznala je glas ptice, ali njena pesem je bila žalostna. Uboga škrlica je že vedela zakaj, revica je bila vjeta in je sedela v kletki blizo odprtega okna. Prepevala je od mladega zelenega žita na polji, kako prosto in veselo je letala okrog in na lehkih perutnicah 65 se dvigala v visoki zrak. Uboga škrlica ni bila dobre volje, bila je vjeta v kletki. Mala marjetica bi bila kaj rada pomagala. Ali kako ? Bilo je težko si kaj pravega izmisliti. Zdaj je popolnoma pozabila, kako lepo je bilo vse okoli nje, kako toplo je solnce sijalo in 70 kako lepa so bila njena bela peresca. Mislila je le na vjeto ptico, kteri ni mogla nikakor pomagati. Zdaj prideta dva dečka iz vrta; eden je imel v rokah velik in oster nož, kakor ga je imela deklica, kije porezala tulipane.^ Šla sta naravnost proti marjetici, ki si nikakor ni mogla misliti, 75 kaj hočeta. ' „Tu lebko izreževa lepo rušino za škrlico," pravi en deček in začne rezati rušino na štiri vogle okoli marjetice, da je bila ravno v sredi. „Utrgaj cvetico!" reče drugi deček in marjetica trepeče od strahu. Če jo utrga, vzame jej življenje in zdaj bi še tako rada 80 živela, ker z rušino vred pride v kletko k vjeti škrlici. „Nikar, pusti jo !•' veli drugi deček, „kako lepo se poda/' In ostala je in prišla v kletko k škrlici. Ali uboga ptica je glasno tarnala za izgubljeno svobodo in je bila s perutnicami ob železni drat. 85 Marjetica ni znala govoriti, i« kakor bi bila rada, ni mogla spregovoriti ne besedice v tolažbo. Tako je minul celi dopoldan. „Vode ni tu," pravi vjeta škrlica. „Vsi so odšli in so pozabili mi dati kaj piti. Moje grlo je suho in peče! V meni žge kot ogenj in zrak je težek. Ab, umreti moram, moram se ločiti 90 od toplega solnca, od lepega zelenja in od vse krasote, ki jo je vstvaril Bog." Da bi se nekoliko ohladila, vtakne kljunček v hladno rušino. Zdajci zagleda marjetico, kima jej in jo poljubuje s kljunom rekoč: „Tudi ti moraš tu se posušiti, ti bora cvetica! Tebe in majhen košček zelene trate so mi dali za ves svet, ki 95 sem ga imela zunaj. Vsaka travica mi mora biti zeleno drev6, vsako tvoje belo peresce namesto dišeče cvetice. Ah, to vse me le spominja, koliko sem izgubila!" „Da bi jo mogel kdo potolažiti 1" misli si marjetica, ali ona še lista ni mogla ganiti. Toda duh, ki je puhtel iz nježnih pe-100 resec, bil je mnogo močneji, nego je navadno pri tej cvetici. To je zapazila tudi ptica in, da-si tudi je od žeje medlela in v tej bolečini ruvala zeleno travo, vendar se ni dotaknila cvetice. Dan se je nagnil in nobenega še ni bilo, da bi prinesel ptici kapljico vode. Zdaj sprostrč lepe perutnice ter je krčevitol05 stresa; pip! pip! žalostno zapoje in nagne malo glavico proti cvetici — od pomanjkanja in hrepenenja jej srce otrpne. Zdaj cvetica ni mogla zganiti peresca in zaspati, kokor prejšnji večer, bolna in žalostna je pobesila glavo. Še le drugo jutro sta prišla dečka, in ko zagledata mrtvollO ptico, oh kako sta jokala, britko jokala! Izkopala sta jej lep grob in sta ga ozalšala s cvetičnimi peresci. Mrtvo ptico so d61i v lepo rudečo škatljieo, prav kraljevo so hoteli zakopati boro ptico. Ko je še živela in pela, pozabili so na-njo, zapustili jo v kletki brez vsega — zdaj so jo pa lišpali in objokovali. 115 Rušino z marjetico vred so pa vrgli na cesto v prah. Nihče se ni spomnil nje, ki je najbolj čutila za malo ptičico, ki bi jo bila tako rada tolažila. Fr. Erjavec. III. Balade, romance in pripovesli. 151. Desetnica. (N&rodna.) Stoji, stoji beli grad, V belem gradu gospod mlad, Gospod mlad, mlada gospd. Imata devet belih gradov, Devet gradov, devet kčeri. Po belem gradu hodita, Za bele se roke vodita In lepo Boga prosita, Da bi Bog njima porod dal, Dal porod sinka majhnega. Bog jima je porod dal, Dal hčerko njima majheno, Tej je bilo ime Marjetica. Kedar jej je mati kruha dajala, Britk6 se je vselej jokala. — „Kaj vas prašam, mati moji I Zakaj se vselej jokate, Kedar mi kruha dajete?" „ . Kaj bi se ti ne jokala, Ki boš m6gla v desetino it'!"" .Tiho, tiho, mati mojd I Morda pojde kaka druga." — Kedar je bila stara sedem let, Ptičica na okno prileti, Zlat prstan v kljunČeku drži: „Peci, peci povančico, popotnico Ino prstan noter deni j Na deset koscev jo razreži: Kteri bo ta prstan prišel, Tista bo m6gla v desetino it' 1" Marjetica v prvič vgriznila Precej je v prstan vgriznila. Ona culico navezala, Se qd gradii pobirala. Sleče si obleko svileno, Obleče si raztrgano. „Bog vas obvari, mati moji ! Zdaj bom m<5gla v desetino it'; Bog vas obvari, devet sestric 1 Zdaj bom mdgla v desetino it'; 40 Bog te obvari, beli grad ! Saj te več videla ne bom!" — Vsi so jo nazaj klicali: »Pojdi nazaj, desetnica! Bomo dali starši hčerko, 45 Ki je že pri vsej pameti." Desetnica gre zmeraj naprej. — V gozdu je temna noč zatnč, Pod prvo drvo je prišla : „ Nocoj bom tu prenoč'vala." 50 Drvo jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica! Nocoj bo strašno treskalo ; Kedar v prvič bo treščilo, Bo precej v mene treščilo." — 55 Pod drugo je drvo prišla; „Nocoj bom tu prenoč'vala." — Drv6 jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica, Nocoj bo hudo treskalo ; 60 Kedar v drugič po treščilo, Bo precej v mene treščilo." — Pod tretje drvo je prišla : „Nocoj bom tu prenočVala." Drv<5 jej tako govori: 65 .Le mirno, desetnica, tu zaspi * Tu se ti nič hudega bati ni." Čez sedem let je nazaj prišla, Na dom svoj, vel'ki beli grad. „Kaj vas prosim, žlahtna gospa, 70 Prenočite me do dne belega!" vffJaz te ne morem prenočit', Jaz bom gost'vala devet hčerd ; Le pojdi, pojdi v imenu božjem! Jaz te ne morem prenočit'!"" — 75 ^Prenočite me, žlahtna gospd ! Da bom tudi jaz videla, Kako jih boste g6stvali!" „„Le pojdi, pojdi v imenu božjem, Jaz te ne morem prenočit'."" 80 Cvetnik 11 Desetnica se zabrni, Krvavo solzo potoči: „Bog vas ob vari, mati mojii ! Bog vas obvari, devet sestri! 85 Bog te obvari, beli grad ! Saj sem te sirota videla, Raztrgana, razmršena!" — „„ Nazaj, nazaj Marjetica!"" „Jaz nikdar več nazaj ne greni," 90 Mati na tla pade, omedli Pri tej priči dušo pusti! 152. Gospod Baroda. (NArodna.) Stoji stoji turška vojska, Vojska turška in beneška : Pa po vojski sluga hodi, Hodi in po krvi brodi, 5 Išče svojega gospoda Žlahtnega gospod Baroda. Ko ga najde, vstraši se ga ; Govori gospod Baroda, Govori mu in naroča : 10 „Ti si mene zvesto služil Od malega do velic'ga In do vrlega junaka ; Pojdi mojih ran pogledat: Al so ranfce mi rudeče, 15 Ali so mi rane črne ? Ak so rane mi rudeče, Pojdoš mi zelišča kuhat; Ako so mi rane črne, Pojdeš meni jamo kopat. 20 Ti boš meni jamo kopal, Jaz pa testament bom delal. Šel je sluga ran pogledat ; Ali rane so mu črne. Šel je sluga jame kopat, 25 Gospod testament je delal. Rekel mu je in naročal : „Ko boš otroke svoje vozil, Devlji pred je, zad pa moje, Da ne bodo peš hodili, Ker se niso naučili; 30 Ko boš otrokom kruha rezal, Daj ga svojim iz .pšenice, Mojim daj ga iz soršice ; — Ajdov'ga ne bodo jedli, Ker se niso naučili; 35 Ko boš mimo grada jezdil, Lepo poj in lepo žvižgaj, Kakor prej si mene slišal." — Mimo grada sluga jezdi, Lepo poje, lepo žvižga, 40 Gospa je pa v lini stala, Sama s sabo govorila: Večni Bog ! zahvaljen bodi, Naš gospod Sam domu jezdi, Sluga je pa v vojski pustil. — 45 „Le sem le sem, otročiči! Boste testament prebrali." Testament je gospa brala, Premilo se je zjokala : Lepi moji otročiči! Sluga je domu prijezdil, Gospoda je v vojski pustil. 153. Mlada Breda. (Nžrodna iz idrijskih hribov.) Breda vstane, ko se dan zazori, Se sprebaja sem ter tje po dvori. Grede si odpirat gornje line, Gledat grede doli na ravnine. Ko po ravnem polji se ozira, Vidi, kak se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče brhko, in jej reče : „Skrbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite in mi razložite : Al meglica ta je od vodico? Al meglica ta je od gorice ? Al oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne ?" Skrbna mati urno s postlje vstala, In je mladi Bredi razlag'vala: „Oj poslušaj, mila hčerka moja! Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja : Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice, Tud oblak ni toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne; To je sapa turških konj meglena, Ki jih polna je steza zelena. Turki po-te jezdijo, oj Breda ! Ne prihajaj mi tak silno bleda." Od strahii je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, Oj, nikarte mene Turku dati ! Kaj počela bom v deželi ptuji ? Turk je hud, njegova mat' še huji. Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe nje kaj pravit' vede; Osem žen je sinu že vmorila, Tudi mene bi umorit' vtegnila : Strupa mi bo v vinu napivila, Ga v pogači mi bo ponujala." „Dobro me poslušaj, hčerka moja! Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja: Če ti huda tašča bo uapila, Boš pa vince ti na trato zlila ; Al ga zlila boš na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo; Če pogače ti bo ponuj&la, Jo ščSnetu mlademu boš dala." Mlada Breda se zajoka huje, Materi še to-le beseduje : „Kdar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljdla, Pečo šlarasto mi dobro zvijte, Jo vrh vsega blaga položite; Naipopred bom peče potreb'vala, Ž njo si srčne rane zavez*vala." Mlada Breda dalje govorila : „Kaj še pravim vam, vi mati mila! Oj, kdar bodo Turki pridirjdli, In raz konje na tla poskakdli: Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. Kdar si bodo jeli napivati, In po mladi Bredi popraš'vati, Takrat po me, mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkom me peljite." i Ko je mati balo nakladala, Nakladdla, v skrinjo jo spravlj&la; Jej je pečo šlarasto poviia, Jo vrh vsega blaga položila. Zdaj so Turki-svatje pridirjdli, In raz konje na tla poskakali. Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila. Jeli so si svatje napiviti, Jeli so po Bredi vpraševati. Skrbna mati po njo je poslala, Hudim Turkom jo je pripeljala. Gor' za mizo so jo posadili; Ž njo rebuljo, sladko vince, pili. Mladi ženin izza mize skoči, Se prikloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skrbna tašča tvoja: Pel ne bode Breda mi hodila, Bi po daljnem potu se vtrudila. Jaz jej pošljem belci, mlad'ga konja, 85 Ki je ur'n, ko vrh gord postojna: Z žametovim sedlom osedlala, Z zlato brzdo sem ga obrzddla ; Dajte zobati pšenice zrele, Dajte piti mu rebulje bele; 90 Na-nj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v grad moj pripeljiti." Hlap'c pripelje belca, mlad'ga konja, Ki je ur'n, ko vrh gord postojna. Dajo zobati pšenice zrele, ^ Dajo piti mu rebulje bele ; Z žametovim sedlom osedlajo, Z zlato brzdo mi ga obrzdajo ; Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkva mu jasna iskra sije. Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Ž njo po ravnem polji v dir drČijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica! — V diru se pa Bredi konj spotakne, Se spotakne, se mu sedlo zmakne; V sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v prsi zasadilo. Konja vstavi, svojim svatom pravi : ,To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Še deveto mi vmoriti hoče, Ki živčt' brez nje mi ni mogoče/' Turek-ženin dalje beseduje, Hlapcd mal'mu on tak ukazuje: ^ ,,Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali." Jame hlapec se izgovarjdti, Ženinu se jame ustavljati. Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. 120 ,,Ti, in mati 1" jaro on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije. Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek-ženin ! kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo nakladala, 125 Nakladdla, v skrinjo jo spravljdla, 100 105 Mi je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila; Reci skrinjo pisano odpreti, Reci peČo Šlarasto 'z nje vzeti ; Ž njo bom srčno rano zavezala." Besedujo dalje Breda zala: „Povej meni, ženin srca moj'ga, Je li daleč še do grada tvoj'ga?" Ženin Bredi rano zavezuje, Jo tolaži, tak jej beseduje: ,,Molči, molči, moja mlada Breda! Saj že nama turn nasproti gleda." Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela g6sta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj ga ?'' „MolČi, molči, moja Breda mlada! Že se vidi zlata streha z grada." Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga: ,,Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „MolČi, molči, Breda, roža rajska! Svetijo se tam že okna grajska/' Še po ravnem polji v dir drčijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen'na svoj'ga : „Je li daleč Še do grada tvoj'ga?" BMolči, molči, moja Breda zlata.! Vidijo se že sreberna vrata." Ko so v beli grad mi pridirjdli, In raz konje na tla poskakdli, Jih je v dvoru mati pričakVala, Mlado Bredo tak ogovarjdla: „Kar po svetu leze ino gr6de, Od lepote tvoje pravit' vede ; Vendar nisi tak cveteč'ga lica, Kakor gre od tebe govorica !" Tašča jela Bredi napivati, Jej pogačo jela ponujati: ,,če boš pila vinčice rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokuš'vaIa, Boš po polti bela bolj postala." Mlada Breda vinČeca ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki 'ž nje kuha apnar apno živo : Trata se jo hipoma vsuŠila. Hipoma se skala razvalila ; In pegaČo da ščenetu jesti, Pa razpoči Ščene se na mesti. Mlada Breda taŠČi govorila : ,,Kaj vam pravim, tašča vi nemila! Kar po zemlji leze ino grede, Od hudobe vaše pravit' vede ; Vendar toliko Še ne, oj tašča, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že umorila, Tudi meni strupa ste napila, Ste v pogači mi ga ponujala." Še je Breda svoj'mu možu djala : ,,Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi, Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spalnica odbrana ? Kje je meni postelja postlana ?" Huda tašča pravi ino reče : „To pa meni v glavo iti neče, Da imeli pri nas bi navado, Kdar nevesto pripeljajo mlado, Da po hrambi bi popraŠevala, Da bi postijo ona ogled'vala; Ampak taka je navada naša, Da nevesta po ognjišču praša." V spalnico jo mladi ženen pelje, Reče, da se postelj jej postelje. V posteljo se mlada Breda vleže, 210 Urno srčne rane si odveže, Se tako spregovori in pravi: .Teci, teci, srca vir krvavi! Materi te mili bom poslala, Skrbni materi v spomin te dala, 215 Videla me več ne bo na sveti. Da b' saj slišala od mene peti!" To je Breda še spregovorila, Spregovorila, dušico spustila. 220 Mladi ženin-Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja! Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati.* 225 Huda tašča gor in doli hodi, Od hudobe se jej v glavi blodi: »Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje, Ženitvanja so mi pričak'vali — 130 Jutri ju pa bomo pokopali." Zap. B. Ledinski. 154. Asan-Aginica. (Srbska nžrodna.) Kaj se beli na zeleni gori ? Al so snegi ali labudovi? Da so snegi, bili bi skopneli, Labudovi bili odleteli. Niso snegi, niso labudovi, Ampak šotor Age-Asan-age; On boluje za strupeno rano, Strežete mu mati in sestrica, Ali žena mu od stida neče. Ko mu bilo je po ranah bolje, Pa poroča zvesti svoji ženi : ne čakaj mene v belem dvoru, V belem dvoru, ne med rodom mojim." Ko je žena razumela govor, Pa je tužna to premišljevala. Vstane jeka od konja na dvoru, Da po oknih zazvonijo šipe, In pobegne Asan-Aginica. Za njo teče milih hčerk dvojica : „Vrni k nam se, mila mati naša ! Ni to otec Aga-Azan-aga, Ampak ujec Pintorovič Veže." In se vrne Asan-Aginica, Se obeša bratu okol vrata! „0 moj bratec, velike sramote! Od petero detet me odganja !" Veže molči, nič jej on ne reče, Ampak seže v svilene žepove, In poda jej pismo oprostensko, Da se vdi mu, komur jej je drago, Da se vrne k mili svoji majki. Kedar ona je prebrala pismo, Dvoje sinov poljubila v čelo, Ino dvoje hčerk v rudeče lice ; Pa od sinka malega v zibelki Se mi tužna ločiti ne more. Prime bratec jo za belo roko, S silo loči jo od zibeli sinka, In jo vrže k sebi na konjiča Ter odjaha s sestro k belim dvorom. Malo časa bila je na domu; Malo Časa do nedelje prve, Dobra žena in iz hiše dobre; Dobre žene iščejo povsodi, Ali najbolj imoski kadija. Ona milo prosi svoj'ga brata: „0j za Boga, moj premili bratec ! Ne me dati, ne udati bratec! Da ne poči tužno moje srce, Kedar vidim sirotice svoje." Ali Veže se je ne usmili; Ampak da jo imoskemu kadji. Prosi brata svoj'ga Aginica, Da napiše beli list papirja Da ga pošlje imoskemu kadji : „Aginica te pozdravlja lepo, In v listu tebe lepo prosi, Kedar zbereš v svate vso gospodo, Da prineseš zagrinjalo za-njo, Da ne vidi sirotice svoje, Kedar ide mimo dvora age." Kedar kadji pride beio pismo, Pa pokliče vso gosp6do v svate, Svate zbere, ide po nevesto ; Srečno svatje prišli do neveste, Ino zdravo ž njo so se vrnili. Ko so bili poleg dvora age, Jo ugleda dvoje hčerk skoz okno, In naprot jej sinkov dvoje teče, Tako mili majki gevorita: *Vrni k nam se, rnila naša majka! Da mi tebi damo južinati." Ko to Čula Asan-Aginica, StaraŠini svatov govorila: „V Bogu bratec, starašina svatov ! Poleg dvora konje mi ustavi, Da darujem sirotice svoje. Poleg dvora vstavili so konje, Lepo svoja deteta daruje : Vsakem' sinku pozlačene čižme, Vsaki hčerki pisano obleko, Ino sinku malemu v zibeli, Njemu dade svileno haljino. Ko to vidi Aga-Asan-aga, Pa pokliče oba sinka svoja! .Pojta k meni sem, sirotka moja! Kedar neČe vsmiliti se vaju, Vaša majka, srce okamnelo !" Ko to čuje Asan-Aginica, Z belim licem treši na žemljico, Na žemljici popusti dušico Od britkosti, gledajoč sirotke. Fr, Cegnar, 90 155. Grof habsburški'. (Poleg Miroslava Schillerja.) V Porečji s cesarsko svitlostjo obddn, V dvorani starinsko sloveči, Grof Rudolf sedi za cesarja izbran, Kraljevo vezilo držeči. Starosta narenski prinaša jed/, MozeČega vina Čeh mu deli; Voliteljev sedem se slavi, Ko okoli solnca truma zvezda, Na levo, na desno vladarju sveta, Da službe dolžnosti opravi. Vse krog napolni visoki altdn Naroda veselega stiska, Ter glasno vriskaje, radosti vddn, Med trombe in cimbale vriska: Vtolažen je strašni krvavi prepir Brezvladnega časa, na svetu je mir ; Vladarju so v rokah osode, Zgubila grozo sta jeklo in meč, Slabotni in mirni ne trese se več, Močnejšega suženj ne bode. In cesar prijaznih ust govori, Bokal bliščeči dvigaj e : Kosilo je krasno, godišče slov/, Z veseljem mi dušo napnje; Al pevca pogrešam, besede oblast, Da v srcu očisti mi radosti slast, Nebeških naukov mi reče. Navajen sem tako od mladih let; Kar vitezu bila je šega popred, Zdaj cesar opuščati neče. In pevec nastopi, v dvorani stoji, Talar ga do pete pokriva ; Ko srebro, ko sneg se mu glava bliiiČ/, Od časov obilnosti siva. „Glasovi vse vrste so str.utiam izt(5k : Od sreče ljubezni, od hvale por<5k, Od zemlje, od neba se poje, Od uma, poguma, in slave in zmot; Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot, Izusti zapovedi svoje." „nVel6vati pevcu ne smem'"' — govori Vladar prijaznega obraza — K„V dolžnosti on višega kralja stoj/, Zamaknjenja hip mu je ukaza. Kot burja po zraku izvoli si pot, Ne v6 se, kdaj pride, ne zna se od kod, Kakor vir neznane iz žile, Tak pevcu se pesem iz duše glasi In temnih počutkov oblasti budi, Ko skrite v osrčji so bile." Zdaj pevec, lotivši se strun, krepak ZaČnfe je mogočno prebirat': „Na lov je podal se blag junak, Za divjo se kozo ozirat. Oproda mu nese orožje in rog, In kedar na konju prekrasnem tje v Zelene dobrave prijaha, Iz dalje je zvonček nasprot se glasil, En mašnik z rešnjim Telesom je bil, Pred njim cerkovnik primaha. In grof pripogne do zemlje se tje, Ponižno glavo odkrivši, Da vredno časti, kar otelo je vse, Človeka v pogubi ljubivši. Vršf pa po logu potok dereč, Od silne nevihte in plohe kipeč, Ki zapre popotnima staži; In mašnik na stran zakrament položi Potegniti z noge obutev hiti, Da potok šumeči pregazi. „Kaj delaš?" zavpije mu grof nasprot, Čud6 se o" Činu njegovem. „„Obhajat mrjočega idem, gospod! Ki bliža se grobu gotovem'. In glejte, ko brvi približal sem se, Odnesel napihnjeni potok jo je, In dalje hoditi ne da mi; Zat6 da bolniku zveliČanje bo, Zdaj mislim potoka kipečo vodo Prebresti z bosimi nogami."'' Zdaj dene na lastnega konja ga knez, In krasne mu brzde ponudi, Da nese bolniku jedilo nebes, In svetih dolžnost' ne zamudi. On sam pa podd se veselo ko pred Na hlapca živinČetu zverinam v sled. ■ Med tem pa duhoven opravi, In konja pohlevno prihodnji dan Za uzdo pripelje na grofov stan, Hvaležno na dvor ga postavi. „Bog vari me" — reče mu grof zavzet — „Da konja jemal bi za svoj'ga, Jezdaril na lov in boj bi ga spet, Ki stvarnika nosil je moj'ga! In ako imeti ga tebi ni mar, Ostane naj službi cerkovni v dar, Saj temu on bil sporočen je, Od kter'ga v najem posvetno oblast In blago imam in zdravje in čast In dušo in kri in življenje." 100 Tak tudi Vsegamogočni sam, Ki prošnje se grešnika vsmili, časti vam doseči da tukaj in tam, Kakor vi ste ga zdaj počastili. Vi grof ste mogočen, široko poznan Po delu kneževskem v švajcarski stran'; Šestero otrok vam je danih, Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest Prinesejo kron v rodovino vam šest, Slovečih do časov neznanih.". 110 In cesar globoko zamišljen sedi, Spomnivši nekdanjih se časov ; Ko pevcu pazljivo pogleda v oči, Ga strese pomemba teh glasov. On lice duhovnega urno spoznd In, skrivši potoke derečih solzd, V škrlatovem plašču zdihuje. Zdaj v njega obrne se vsako ok6, In grofa spoznavši, ki storil je to, Vse božjo osodo spoštuje. I. Ko seski. 120 156. Sanje cesarja Rudolfa I. Na Dunaji v poslopji mogočnega cesarja Veselje s krepkim glasom v zlate strune vdarja, In s hvalo povzdiguje junakov hrabra dela, Ki Avstrija med svoje je vedno bode štela. 4 Le cesar Rudolf milo prijatle pogleduje, Src6 se mu z britkostjo v prsih razpokuje ; Še enkrat zlato kupo na zdravje vsem povzdigne Ter blagovoljno reče, ko pevcem molk pomigne: 8 „Junaško dal je zmago Gospod nebes in zemlje, Ki kraljem krone kuje in kraljem krone jemlje ; SpodcSbi se hvaležnost za zmago mu skazdti, 12 Pa mrtvilu tudi bratom pomilovanje dati!" In bile so besede te sveto vsem povelje : V molitvi na kolenih puht6 vsem vroče želje V višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja, 16 Za trdni mir dežele, za dušo Otokarja. — Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva, Le cesar Eudolf sam še britk6 solze preliva-, Saj rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago, 20 Da bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago. In ko dremota prva oči mu solzne zveže. In prvo sladko spanje na dušo se mu vleže, Zdi mu tako se živo, kralj Otokar da vstaja 24 In srčno kakor bratec desnico mu je podaja. Kot v jasni noči luna se po obzorji zlije, Tak6 se po poslopji svitloba zdaj razvije ; In korov glasno petje mu oznanuje hvalo, 28 Da srce blago v sanjah se mu je radovalo, „Gospod je s tabo, Rudolf, in on je večna slava! Iz groba se povrnem — pri tebi je le sprava ; Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja, 32 Sladak pokoju duše, kot rosa pomladanja." „0 vodi je po poti, po kteri se pravica Sprehaja večno trdna, nezmagana kraljica; In trdna bo v narodih ti tvojih v vek podpora, 36 Da vsak naklep sovražni razkrušiti se mora.1' ,,In davno že po tebi v časov skrivnem teku Bo v tem sedel poslopji v mira zlatem veku Vnuk moder in pravičen — narodov vse veselje, 40 Ki bo imel za blagor vsega človeštva želje," ,,In rod bo tvoj Evropa še muogo let častila, Ker vedno le od njega se bo modrost učila ; — Na vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen, 44 Ohrani rodovini jo svoji — Amen! Amen!" — ln v pokoj duh se spravljen spet Otokarja vrne, Razšlfe so se nad grobom njegovim megle črne; Stoglasnih korov petje napolni visočine: 4g ,,0 blagor, blagor vnukom Rudolfa rodovine!" — __Fr. M al avaiiS. balade, romance in pripoTesti. 157. Ukleti grajščak. Sred Ulake, planine nad zgornjo Vrhniko, Je brdo silno strmo in vse zaraščeno ; Na njem je razvalina gradu nekdanjega, Ki ga je kletve sila do tal razrušila. Prebival v njem grajščak je brez žen6, otrok, Po risje trdosrčen iu drzen krvoldk, Ki z ropa se vrnivši je v hramu mirno spal, In se ni človeške, ne božje roke bal. Nameni v grad samotni berač se neki dan, Prihrope na dvorišče ves spehan in potan ; Beseda se mu trese, kolena se šibe, Ko stopi pred stanico in prosi vbogajmč. „Poberi se spred mene," grajščdk zadere se, „ Lenuh, ki nisi vreden, da zemlja nosi te ; Postopati v mladosti ti bilo je ljub6, Sedaj pa trpi lakot, ki davi te zato." »Mar vidim, da mi strela poslopje vpepeli, Da mi zaklad predragi pod zemljo ves speri, Ko da bi dotaknile se ga kedaj rokž, Če tudi mi živeti do sodnjega je dn6." „„Gorjd ti trinog!'" seže berač v besedo mu In govori, da stresa zidovje se gradti, „„Odvzet ti bo zaklad tvoj, al braniš ga al ne, Ker, vedi, ura tvoja iztekla so ti je. Nebo pravično Čulo je kletve tvoje glas, In bliža se osvete njegove strašni čas ; Prod ko zaide solnce, raz valil se bo grad, In nesel te z višine z zakladom vred v prepad. Spod sipčnega razmeta o zoru slednji dan Spremenjen v kačo studno izlezel boš na plan, In vlekel se na brdo po bregu sem ter tjo, Da pomniš kletev svojo do 'zvoljenega dn6. "" _ Ko to izusti, urno v dolino se spusti, In stopa tako ročno, da se grajščak reži ; Al zdajci, ko bi trenil, se potemni nebtf, In mine ga režanje, ter gleda v zrak srp6. Oblake črnosive vetrovi pripodž, In v gromonosnih kopah nad Ulako vrt6 ; Čedalj e bliže sliši bobnenje votlo se, Čedalje huje gora v korenu se maje. Na enkrat se zabliska, da vzame skor mu vid, Udari strela močna in razletf so zid, Porušen v šibre drobne, se vdere ž njim vred grad, Kot mu berač pretil je, po plazovo v prepad. Na grobljo, ki prerašča jo mah že mnogo let, Še dan današnji hodi se studna kača gret; Kdor sreča jo, se vrne, pobegne mahoma, Da srce groze tesno mu kumaj sopsti dd, Fr. Svetličič. 158. Pevčeva kletev. (L. Uhland.) Visoko na pobrdji prekrasen grad je stal, V morji zelene vode, čez plan in breg sijal ; In krog in krog so krasni ga vrti venčali, Po njih studenci vreli v bliščobi mdvrični. Šopiril v njem se kralj je, nezmagan, silovit, Njegovo čelo mračno, obraz je bil kamnit; Njegova misel groza, ok6 njegovo črt, Bodeča šiba jezik, njegovo pismo smrt. Dva žlahtna pevca nekdaj namenita se v grad, Bil zlatolas je prvi, in drugi sivobrdd ; V desnici s harpo starček na čilem konjiču, Na strani stopa brhko cveteČ mladeneč mu. In sivi starček jame : »Pripravi se, moj sin ! Zapoj najmilšo pesem iz srca globočin ; Napni vse pevske žile veselja, žalosti! Dans trdo srce kralju velja omečiti.1' V stebreni gor dvorani že pevcev par stoji, Na stolu slonkostenem s kraljico kralj sedi: Kralj v blesku strašno krasnem, kot žar krvav nebi. Kraljica sladko mila, kot luna polnočna. In starček koj udari na struno sreberno, Da glasno in glasneje glasovi brenkajo ; Premilo pesem peti mladeneč je začel, In starček glas povzdignil, ko kor duhov bi pel. Prepevata ljubezen, preljubljeno mlad6st, Svobodo, mož veljavo, zvestobo in svet6st; Vse sladko, kar predira Človeških prs ok6v, Kar taja žlahtno srce pozemeljskih sin<5v. Trop dvornikov v okrogli zasrambe se zdrži, Vojakov truma srčna pred Bogom omedli; Kraljici srce rahlo o radosti igrd, Znad prs podari nežno cvetico pevcema / „Mi ljud sta zapeljala, še ženo hočeta?" Zavpije kralj togotni, od jeze trepeta ; V mladenča meč zažene, vsadi mu v srce se, Namesti zlatih pesem pa kri iz njega vrfe. Ta zgodba poslušavce kot vihra razpodi, V naročji mojstra svoj'ga zatisne fant oči; On s plaščem ga ogrne, na konja dene ga, Po koncu ga priveže, iz grada se podd. Pa pred visoka vrata nstopi starček se, Na srebrosvitlo harpo mladenča se oz»fe ; Na mramorovem stebru melče jo razdrobi, In dvigue glas, da strašno skoz grad in vrt zvoni! „Gorj6 ti, grad oholi ; glas sladke strune naj V dvoranah tvojih svitlih utihne vekomaj ; Le jok in stok naj čuje v prostorih tvojih se, Da v prah in razvaline osveta te podrfc ! Gorje vam, cvetni vrti krvavega gradu ! Mrliča tega bledi obraz vam kažem tu ; Da vsahnete na večno, da zgine zorni kras, Da v poznih letih mrtva puščava krijo vas. Gorj6 ti, o morivec! od pevca si proklet! Krvave slave vencev ne bo ti spletal svet; V neskončni noči tvoje ime vtonilo bo, Ko zadnji zdih mrtvaški iz ust odpihnjeno !* Cvetnik, To starček je govoril, neb6 ga čulo je: Zidovje je podrto, dvorane zrušene ; En steber le še kaže gradu nekdanjo moč, Pa tudi ta že počen bo padel v prah čez noč. Ju krog po cvetnih vrtih goščava zdaj stoji, Drev<5 ne daje sence, studenec ne šumi'; Nobena pesem kralja Še ni naznanila: Pozabljeno, podrto 1 je kletev pevčeva. Fr. Ce 159. 17bežni kralj. Noč je temna, podkve jeklo poje-, Lej, po gozdu kralj ubežen jaha, Zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, Skriva se ko zv6r po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, Vse mu vzela vražna je sekira ; Koča vsaka duri mu zapira, Spremljevavca nima pot njegova. In zajezdi v gosto drevje lesa. Konj se zdrzne, noče delj bežati, V stran zahrska, kviško pne ušesa: Brezno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje ; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, na-nj ves truden leže : Sladki sen nad breznom ga zaziblje. Dihnejo mu sanje v trudno glavo : „Stol kraljevi iz zemlji mu rase ; On pak seda na-nj s častj6 in slavo. Bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, Razsvetljeno v zlatu lesketaje; Stavijo se veže na vse kraje ; Zunaj čuje straže hojo mirno." „ Prebudi se bobnov ropotanje, Prebudi se grom trobent vojaških, Vstane žvenket in ostrog rožljanje, Ide truma vojvodov junaških j Gre med njimi knez iz zemlje ptuje, Ki mu hotel je deželo vzeti ; Zmagan ide, ž njim tovarši vjeti, Klanja se mu, silni meč daruje," 32 »Zadonijo spet trobente glasne, In prikaže se obraz kraljice ; Z njo sinovi, ž njo so hčere krasne, Njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: Bog ti slavo hrani čase večne! Svitlim vnukom tvojim dneve srečne I Hrum veseli po dvoranah bije." 40 Vzdihne v živih sanjah kralj : „Carnjem ! Oh podoi:e gledal sem neznane, Da ub6žrn skrivam se po ptujem!" V sanjah kviško, kakor jelen, plane •, Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezna brenkoče. Konj se strga, podkve vdar ropočo, Krokotajo vrani iz prepada! Fr. Levstik. 48 160. Ljudmila. Vrh skaline silovite Tabor Starigrad stoji; V nje podnožji bela Pivka Izpod zemlje se vali. Tam je bival vitez Ravbar — štirsto let je že preteklo — Roke trde ko železo, 8 Srca trdega, ko jeklo. Solnce njega ni budilo, Zore nikdar ni zaspal ; Preden zvezde so gasnile, Je vrh Javornika stdl. Jelen drl je za jelenom, Pesja tropa v sled hitila ; Al ko blisk 'z nebd zadžla Vitezova ga je strela. 24 Tabor stal je sred goščave, Sred goščave divja zvir, Ki pod hojo ino smreko Vživala je božji mir. Vitez pa je dan za dnevom Lov lovil po temni hosti; Nikdar mu hi lova bilo, 16 Nikdar ae krvi zadosti. Žalibog ! čez njive rodne, Koder klasje rumeni, Pes in lovec za jelenom — Jelen pa naprej drvi. Poljsko žito, kmetom nada, Oj rumena li pšenica ! Srpi te ne bodo najdli, Najdla te bo komaj ptica! 52 Kmetje tečejo pred Tabor, Prosijo tam viteza : „če končaš nam plodno polje, Nas boš ranil do sred !" Vitez pa, ko gad razkačen, Kmete vkaže odpodfti: n'Z grada se mi poberite, 40 Požeruhi, nikdar siti! In o mraku spet Čez njive, Koder klasje rumeni, Pes in lovec za jelenom, Jelen pa naprej drvi! Klasi zlati, dozoreli Strti vprek in vprek ležijo; Vitez se brobotno smeje, 48 Kmetom pa očf solzijo. Taborska gospa, Ljudmila, Vije vsmiljene rok6: „Da premili Bog otajal V tebi trdo bi sreč!" Ali škoda prošenj blazih, Prošnjam srce je zaprto ; Preden solnce drugič sije, 56 Klasje vse je že potrto. NoČ razgrne temno krilo, Vtihne ropot in prepir ; Luna sije na obzoru, Zemljo juga sen in mir. Le po Staremgradu divje Se razlega razsajanje; Z lovci vitez se raduje ; 64 Vrisk in vino, to je za-nje! Noe že jutru sega v roko, Duri v Tabru se odpr6 ; Stopi v sobo lep mladeneč, Ino poje pesem to: „Blagor, blagor vsem junakom. Od Nanosa do Triglava ; Blažena vsa tla naj bodo, Koder teče bistra Sava!" 72 „Blagor, blagor!" vpije vitez; „Blagor !" zagrmijo vsi, Da se grad do zemlje trese, In da hrup v nebd doni. Pevcu pa ukaže vitez : „Moško vdari strune svoje; Lovcem vberi pesem lovsko I'1 Pevec milo pesem poje: 80 ,,Od vrha do vrha Zelenih planin, Od roba do roba, Orjaških strmin, Med hoje naj lovci, Med smreke hitč; Krvava jim igra Užiga sred !•' 88 „Tam gori naj strelec Zverino morf; Tu doli se polja Naj kmet vrteli! Gorjž, kdor ratarju Oranje teptd ; Plačilo zadelo Ga bo iz nebd!" 96 Ni še zadnji glas iz grla, Ze je silne strele moč Pevca mladega predrla, Črna ga objela noč. * Zlata zora se je ravno V svitlem jutru porodila, Eavbar je na pevcu slonel — 104 Pevec bila je Ljudmila! M. Vilhar. N. . : L»-i}A ' Lt" V^*1 j1> '' Balade, romance in priporesti» 161. Junakov grob. Visoko Da Hnici mamka sloni, Njen sinek po dolu kobilo lovi: ,,Oj pusti mi, Iuca, zelenkasto brav, Glej turških konj videti mnogo je glav. Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del, Bom meček opasal in na-te bom sel; Pomakal moj meček bo v turško se kri, Kobile sovražne podila boš ti." Kobila mladiču nasprot razgetd, In z usnjatim sedlom junak jo sedM. Pa kliče si vojne tovariše vse: „Vstanite, vstanfte, na vojno grestfe!'' — In mamica v liuiei milo ječi, Si sineka gleda, tako govori: „,,Poslušaj me starico, sinko ti moj, Ne hodi, ne hodi nad Turka na boj ! Čez vrata mi hrastov porinemo pab, In Turka za zidom ne bode nas strah. Pod turškimi meči je vmiral tvoj brat, Sedaj pa še t/ bi zapustil me rad ? Med Turki izdihnil tud otec je tvoj, Ne hodi, ne hodi moj sinko na boj l"" „Poslušaj, poslušaj, o mamica ti, Kaj sin ti tvoj zadnji pred bojem veli. Kjer bratec in otec boril se za dom, Tam boja so branil jaz tudi ne bom, Kjer otec izdihnil, kjer vmiral je brat, Tam jaz bom posteljo postiljal si rad." — Krdela sovraga že v dol gomezž, Ko zbere mladeneč si hlapce mlad6. Menila še niso trenotja mu tri, Že s curkom prelival sovražno je kri. Z levico za brzdo kobilo drži, 34 Z desnico krvavo orožje vihti. Vrši se na sredi, kjer velik je hrup, 36 In Turki pod mečem let6 mu na kup. In ko se junak na okoli ozre, 38 Pobile že hlapce so sablje krivč. Boril se je dolgo na travniku sam, 40 Iz trupel si rakev napravil le-tam. Kjer jarek na ravni stoji še ta dan, 42 Junak tam slovenski leži pokopan. Ni rezani kamen, ni lovorjev šop, 44 Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob. Le prosta pravljica — le-td ne molči, 46 Le prosta pravljica — junaka slavi. J. Jurčič. 162. Smrt Hasan-bega. (Po Valvazorjevi povesti.) Kaj vihra na sivem Siget-gradu? Plahuta ko nad pečino orel, Kakor orel, kakor sivi sokol. Nit' je orel, nit' je sivi sokol: 5 Da je orel, k nebu bi se vzdignil, Da je sokol, k zemlji bi se spustil. Tudi niso sivi golobiči, Golobiči, miroljubni ptiči; Ampak to je zastava vojaška, 10 Zastava, čet turških znanovavka. Kdo jih šjeje, kdo jih le pregleda, Ki vrvijo ob deročo Dravo? To ni vojska, to je gosta megla, Iz Podravja se napajajoča, 15 Po Podravji se pomikajoča; To ni vojska, le oblaki temni, Strah in grozo Sigetu proteči, Sigetu in Zrinjskemu glavarju. Jaoh tebi, o slavonska zemlja! 20 Kar si žita dobrega shranila, Turška sila žito vse povžila ; Kar si vina rujnega rodila, Turška sila vino posušila; Kar je čreda živega skotila, S tem Tnrjad svoj trebuh si polnila. Tvoji momci turški so robovi. Tvoje hčeri rohkinje so turške, Tvoja deca jadna poturica, Poturica, carova sužnica. — Na konjiču čilem jaše care, Silni care, stari Solimane. Bela brada v nedrije mu pada ; Brada je častna, al ok6 hudobno, Grdo gleda, grjo zapoveda : „Hasan beže, verni vselej sluga! Verno si mi do sedaj beg6val; Ali dnes si, beg, se izneveril. Kjer izhaja to rumeno solnce, Pa do morja, kam zvečer zahaja, Od polnoči, kjer rod/ se tmina, Pa do zemlje črnca Arapina, To je moja prava dedovina. Mi smo strme gore prehodili, In globoke reke premostili; Zime, leta v bojih prestajali, Niti smo se Čemu kdaj udali, Ali danes, jadni se bojimo, Ne več Turci, nego turške bule! Nu poslušaj, kar ti pravim, beže! Ino v pamet dobro si zapiši: Ti postavi most čez reko Dravo. Ako v treh dneh mosta ne postaviš, Pa ti, nd, od moj'ga svitka robec! Kolnem se pri svoji sivi glavi: Štrti dan na njem visiš pri Dravi.'' Tiho beže cara je poslušal, Tiho slušal: draga mu je glava. Pa on hajdi stavit most Čez Dravo. Kar je gozda, va-nj se Turk zasuje, Kakor vihra, kedar v les pribruje; Seka, cepi, dobje krog se maja, Kakor v letu, kedar tresk razsaja, Eden vzdiga, drugi dalje mika. Od deldvcev bregi mrgolijo, Kakor mravelj, kakor bčelic urnih ; Vik in truš, in grozno krog bučenje, Da omolkne Dravino vršenje! 80 Gorko ti je gledat' to mostjžnje, G<5rje ti je Čutiti trpljenje, Da, trpljenje jadnega kristjanstva ! Turek seče, tram na kaura meče, Turek viČe, kaur tram premiče, Turek plavi, kaur stebre stavi; Kar odplava, plača kaura glava. 75 Da ni Drave, solz bi reka tekla, Solz kristjanskib ino potne srage. Prva zora, že stoji stebrovje, Druga zora, čez leži tramovje, Tretja zora, — straha se je skrila, -— Val pridere, slan od gorske plohe, Tok divji, se jaren v most zažene, Tram preraste, mostni strop privzdigne : Strašen lom in silni pok tramovja ! — Most se strese, voda ga raznese. 85 Že četrta zora se prikaže ; Drava leže, caru jeza raste, Kviško raste, prekipi mu pamet, Pa on begu tako beseduje: „Hasan sluga, kukala ti mati! 90 Kje je most Čez silno reko Dravo? Kam povelje moje si zapisal? Kak zapoved mojo si dopolnil ? Kam je sveti Mahometa zakon, Kam pokornost, kam je šla poslušnost ? 95 Car caruje, beg več ne službuje. Hajte sluge, cara poslušajte! Eoke begu naopdk zvežfte Okol vrata robec mu ovite, Gor na steber bega potegnite? 100 Kar so culi, tudi so storili. Turci Dravo zopet premostili, Noč in dan po mostu čez hodili, Hasan-bega viseti pustili. J. Pajk. 163, V jamo pade, kdor jo drugemu koplje. I. V prvi polovici šestnajstega stoletja je živel med nešte-vilno družino turškega cesarja, sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali suženj, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čvrste postave, gladko-okroglega obraza, lepo rudečega lica, črnih, bistro gledajočih oči in tako prijet- 5 nega obnašanja, da se mu je vsako srce na prvi vid odprlo. Čistoglasno kakor slavec je znal peti in k petju tako lično citre prebirati, da se mu je moralo vse čuditi v zamaknjenem posluhu. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse lepega dvorskega roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova 10 ljubezen do sultana, gospodarja, bile so enake sloveči lepoti, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, nego polovico svoje druge družine. Slišali smo nekega slave vrednega Črnogorca trditi, da je bil slovenskega naroda, kar brez prisege radi verjamemo, 15 ako njegove lastnosti primerimo čvrstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepoti in bistremu duhu naših junaških mla-denčev in je po vsem enako sodimo. V nekih starih bukvah smo našli, da je bil rojen na korcirskem otoku blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčijskega stanti, lepo v krščanski veri 20 podučen, v desetem letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev na bregu imenovanega otoka vjet in v Carigrad prodan. Opomniti moramo, da je bila ž njim vred ugrabljena tudi njegova mlajša sestrica, Jelica imenovana, da o njej potem ničesar več ni zvedeti mogel. 25 Zdaj ko mi o njem govorimo, bil je ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, da so ga v mladosti Ivana in očeta njegovega Jurija klicali V saraju so mu pa Lamprin rekli, in tako ga bomo tudi mi prihodnjič imenovali. Tačas je imel sultan Selim nekega neotesanega Azijanca 30 mohamedanske vere in turkomanskega plemena za skrivnega dvorskega ključarja. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi pa Kizlaraga rekalo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častilakomnega, zavistnega, do zadnje žile strupenega srca. Čednost, urnost, lepota in sreča našega Lamprina so ga 35 grozno pekle v hudobno dušo. Prijazne besede, s kterimi je sultan sploh Lamprina nagovarjal, bile so ostre britve za srce njegovo. Bal se je, da bi ga s časom ta pridni in izobraženi mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatorej neprejenljivo misli, kako bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odtegnil. 40 Toda kaj se zgodi? Hasan-kizlaraga se sultanu Selimu neki dan neizrečeno zamčri. S kakim djanjem ali opuščanjem, tega nismo mogli zvedeti; sultan o tem ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodend, da se je sultan grozno razsrdil ter Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti in ga iz Ca- 45 rigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj ; zastonj vse prošnje njegovih prijateljev. Otetbe za-nj kar več upati ni bilo. Zdaj se poda Lamprin k jeznemu cesarju, prosi in prosi tako milo, srčno in tako dolgo, da njegovo srce utolaži in v korist nesrečnemu Hasanu gane. Sultan odpusti, pri 50 tej priložnosti pa reče našemu Lamprinu te pomenljive besede: „Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanašam in pozabim. Ti pa ne zabi mojega svarjenja in se vari te hudobne kače, da te za plačilo 55 v prsi ne piči". II. Bajram, zapovedani turški tridanski praznik, se bliža. V saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našega Lamprina v cesarki milosti ohranjen in v službi potrjen, stoji na vratih cesarskega harema in zapoveduje na levo in na pravo. 60 Očitno je veliko opravilo. Dvor in ulice so polne črnih in belih sužnjev in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenljivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v najlepšo hišo celega Carigrada, v najimenit-niše zidovje čudapolnega harema. Ni ga jezika, da bi izrekel 65 neznano bogastvo kašmirskega ogrinjala, kineške svile, sibirske kožuhovine, arabskega kadila, dragega kamenja, bliščečih de-mantov in snežnobelih biserjev, ki se zdaj tukaj druži v okin-čanje ene umrjoee osebe. Po hiši se suče Kehaja Kaduna, vikša pazljivka cesarskega ženstva, ter zapoveduje, kam in kako se 70 ima vse v red postaviti. Mudi se; pred praznikom mora vse olišpano biti, kakor poslopje najbogatejše kraljice, kakor stan najkrasniše cesarske neveste, ker namenjeno je v dar Tamuliji, izvoljeni prijateljici mogočnega sultana, neizmerno bogatega Se-lima. Petdeset odalisk, lepih mladih sužnjih deklic, pripravljenih 75 je v postrežbo novi gospodinji. O grmenji carigraškega strelarstva piide prvi bairamski dan in Tamulija stopi v svoje novo do-movje. Eoža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaguje popisati jo. O molitvi, 'gostovanji in prenašanji neskončnih daril steče 80 tridanski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in srčna radost se svetijo na obrazih cesarske družine. Nenavadno bogato je to leto od sultana obdarovana; najbogatejše, najimenitniše med vsemi pa očitno naš Lamprin. Razume se, da je cesarski ljubljenec. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo ; posebno 85 pa od nekega krasnega, z dragim kamenjem, zlatom in žlahtno kožubovino obšitega oblačila, ktero mu je sultan zanaprej nositi' ukazal. Govorilo se je celo, da mu je bilo dovoljeno, v saraju brado imeti, kar pomenja po turški šegi največo, le dvema mo-žčma skazano čast. 90 Prvega dneva po praznikih pokliče sultan veselega Lamprina ; prijazno ga nagovori in mu reče te besede: „Veliko sem ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsega izpeljati. Za zdaj te povikšam v čast Kapidžibašeta in te dam Tamuliji za skrivnega ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, daje zvezda mojega življenja. Vari jo, kakor jedro svojega očesa!" — To 95 pomenljivo izusti, prime ga za roko in spremivši ga v gori popisano hišo, povč in naroči mu vse na tenko, kar se tiče njegove prihodnje službe. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva meglena pogleda zadeneta krasno okinčanega Lamprina. Zdaj se razglasi Lamprinova čast in slava po celem Cari-100 gradu, po celi državi. Nihče več ne dvomi, da mu je mogoče vse doseči. Kdor kako željo ima, cel6 velikani turškega cesarstva in poslanci ptujih kraljev, vsi se obračajo k njemu, kedar kaj naglo in gotovo od sultana zadobiti hočejo. Več veljd njegova beseda, ko najumniše govorjenje imenitnih govorunov,105 ko cele knjige gladko in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse v njem prihodnjega nadvezirja, vsega-mogočnega svetovavca v saraju, videti meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga bila mikala denar in bogastvo. Za vse to je imel naš Lamprin le malo srca. V prid svojcih nove službe živo vžgdn in cesarske milosti globoko ganjen, trudi se neprejenljivo, da bi dolžnosti svojega poklica vselej na tenko izpolnoval. To mu je tem več na srcu, ker ga vedno nekako skrivno nagnjenje tira v bližo izročene cesarske prijateljice. Večkrat se mu je zdelo, da bi bil vse svoje premoženje, vso**5 svojo čast za eno besedico njenih ust brez prevdarka dati pripravljen. Toda le malokdaj se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to večidel med neštevilno družbo svojih urnih postrežnic, po turški šegi v neprevidljiva zagrinjala skrita. Zapovedi njene prihajajo vselej po eni ali drugi postrežnici do12^ Lamprina. Tako se luna trikrat premeni. Nekega poletnega večera sliši Lamprin, v svoja opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskem jeziku pregovoriti: „Zdravstvuj, Ivan Jurjevič!" Urno se obrne in Tamulijo pred seboj zagleda z razkritim obra-12^ zom. Kdo popiše njegovo strmenje, njegovo osupnjenje, kdo občutke njegovega srca, ker v najimenitniši lepoti cesarskega harema lastno svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta vse povedati imela? Ednajst let se nista videla in ob času prisiljene ločitve oba otroka bila. Da sta v srcu veri svojih!30 staršev zvesta in zgolj čista kristijana ostala, mahomedanskega zakona le na videz, le po sili se poprijela, da do ničesar take žive želje nimata, kakor iznebiti se tako sitnega moranja in te strašne imenitnosti, v ktero ju je čudna osoda zapletla, vse to sta si na nagloma povedala ter zgovorila se, da nju bližnjcl35 žlahte živa duša zvedeti ne sme, ker so se morali po šegi, v saraju takrat vladajoči, tako bližnji žlahtniki brez odloga ločiti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice zakrije, urno odide in kakor lehka senčica v skrivne svoje sobe zgine. Zdaj so tekli našemu Lamprinu krasni dnevi čiste zado-140 voljnosti v saraju iztočnega veličanstva, v hiši ljnbeznjive njegove sestrice. K spolnitvi sreče njegovega srca mu gotovo ničesar ni manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor bi ga nekako odljudne osebe zalezovale. Večkrat je obraze ženskega in mo-U5gkega spola srečal, kjer bi bil najmanj mislil. Toda na čistost svojih namemb gledaje in svest si cesarske ljubezni in milosti, menil se je le malo za vse to. Kratkim uram enako mu je mesec za mescem pretekel; zima mine, in zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj zvč 15°Lamprin po primerljeji od nekega v Korciri na novo vjetega roba, da so mu starši od velike žalosti pomrli. Živo ganjen brez odloga priložnosti išče in jo najde, da z drago svojo sestrico govori. Strašno žalostna je bila ob taki grozni novici. Solze se jej s curkom po licu vlij6. Lamprin jo ljubeznjivo 155prime za roko ter jo tolaži, kolikor mu je pripuščala njegova lastna žalost. Tako se tolažita in pogovarjata, kar zasliši ta _ v bližnjih odprtih stanicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu ozre in vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice dva visoka možaka zmuz-160niti se. Zadnjega spozna — bil je Hasan Kizlaraga. Nepokoina strašna noč je sledila po tej prigodbi za našega Lamprina. Žalost po izgubljenih starših ga je stiskala v srce. Strah ga je obhajal zastran ljnbeznjive sestrice, ker je pre-vdaril, da bi njeno obnašanje proti njemu se znalo po turški 165šegi in pameti šteti za veliko pregreho. Če ga je od velikega truda za kako trenuije spanje posililo, koj so mu strašne sanje krv vnemati začele. Zdelo se mu je, da nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenom in gorečim žrelom za njim skače in ga po celem saraju od stanice do stanice podi. Tako se mu lTOza migljej stisnjene obrvi hujše britkosti zopet odpro, in komaj zor prihodnjega dneva, to je, prvega bajramskega praznika pričakuje. Dan se zazna, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi, in se hoče hitro iz svojega prebivališča v harem podati srčno l75želčč, brž ko bi bilo mogoče, z ljubeznjivo svojo sestrico govoriti. Ker se naglo vratom harema bliža, zakriči mu stotnik črnih varhov ženstva z divjim glasom nasproti: „Proč, ti nimaš opravila v cesarkem svetišču." Kakor grom iz jasnega neba, zadene ga ta glas. Urno se obrne in stoječih 180nog se poda proti cesarskemu poslopju na pot. Na stopnicah ga sreča Kehaja Kaduna in mu reče: „Prijatelj, vrni se! sultana za tebe ni doma. Njih visokost hočejo dovoliti, da v svojih stanicah počakaš, kaj se zgoditi i m d." 185 Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanskega in tekočega leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskega saraja, enaka gromonosni sopariei pred strašno nevihto in po-gubijivo točo ? Vse je tiho, vse je osupnjeno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne vidi, skor se ne ve, ali je živ ali je mrtev.190 Vse vprašuje, vse glave ziblje, vse rame stiska; povedati nihče ničesar ne ve. Tako preteče prvi, tako preteče drugi bajram-ski dan. Tretjega dneva se vidi tu in tam skrivno pomenkovanje bližnjih prijateljev; tu in tam se sliši šepetanje, opazi se pomenljivo kimanje, začno se razglasovati čudne novice. Sultanl95 je bolen, reče eden — strašno je razsrjen, reče drugi; v žalosti je plakal, cel6 reče tretji. V tem so si vsi glasi enaki, da se imajo po praznikih zgoditi grozne reči. Govori se marsikaj, da je sultan imenitno osobo svojega harema v neznani pregrehi zapazil, da je dvajset odalisk njenežOO pregrehe deležnih, da bodo vse te, v cule zašite, z gosp6 vred v črno morje vrgli. Govori se dalje, da se je sultan zarotil, nesrečnega služabnika koj po praznikih dati zverinam svojega zverinjaka raztrgati; da je ukazal, najhujšega, iz Afrike pripeljanega risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z205 močnim žganjem napojiti. Nektcri so celo trdili, da so videli vikšega vratarja cesarskih zverinjakov o večernem mraku tretjega praznika k sultanu iti, in da je gotovo v tem že njegove zapovedi prejel. To in več takega se je govorilo in širilo od hiše do hiše, od stana do stana, od izbe do izbe. Kaka groza,210 kak strah, kake britke misli da te dobe oplašenega Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, to moramo lastnemu premišljevanju naših bralcev prepustiti. Bajram mine. Prvo jutro po praznikih da sultan Lamprina poklicati. Mraz in žar mu šineta v žile, ko neki črn215 pritlikovec v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene. Brez odloga teče v cesarsko poslopje in hipoma stoji s trepetajočim srcem v mali izbici, iz ktere tri dele sveta goreče strele zadevajo. Okna so zagrnjena, tako da je cela temota, in .Lamprin na prvi hip skor ničesa razločiti ne more.220 Nekaj trenutij je vse tiho; potem sultan po navadi s krepko, razločno besedo pregovori: »Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje, je li ris napitan — hodi!" Lamprin bi imel toliko povedati. Sultana pogleda — opazi, da nista sama. V oboku zakritega okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo225 bliščečim obrazom. Lamprin ga spozna in začeta beseda omaga v prsih Djegovih. III. Na bregu Bospora v prelepi bujukderski dolini, pol ure hoda od Carigrada, je bil tisti čas krasen log, poln visokega drevja. Dan današnji se vidi le še sedem košatih, po230 turško „idikar daš," po slovensko „sedmero bratov" imenovanih, od evropejskih potnikov zastran neprecenljive lepote pogosto popisovanih platan na tem mestu, vse drugo drevje je podrobii ostri zob preteklih stoletij. Sredi loga je stala takrat med 235visokimi gostimi lipami nizka, revna, zapuščena kapelica s podobo Matere božje. Pravljica govori, da je bila zidana leta 1096 po Kristusovem rojstvu od Bogomira Buljonskega, ki je o svojem potovanji na božjo vojsko v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih vojščakov in drugih romarjev v bujuk-240derski dolini počival. Tri dni in tri noči, pravi pravljica, ležal je pobožni Bogomir v tej kapelici pred podobo Matere božje na kolenih in tu na zadnjem robu evropskega sveta neprejenljivo prosil za oJpuščenje svojih grehov in za božjo pomoč, da bi zasramovavce krščanske vere premagal. Tretjo 245noč, veli dalje pravljica, prikazala se mu je Mati božja, in mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, da bo sveto deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev vč še pravljica o tej kapelici povedati. Mimo tega loga je imela našega Lam pri na boja pripeljati; komaj tri lučaje od 250ondot je bil tisti čas strašen cesarski zverinjak. Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molče obrne, cesarsko izbo zapusti, ter se brez odloga na pot podd. Čudne sanje, divje bledenje^ vročinske bolezni se mu zdi, kar je videl in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah 255mu srce tope, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje preteklih praznikov, znamenja očitne cesarske nemilosti mu blodijo po glavi kakor gromonosni oblaki. Na prsih mu leži neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidljivi mrak sta zavita um in pamet. Tako brez ozira, 260brez deležnosti lepe pomladanske natore, koraka po krasni bu-jukderski dolini namembi svoji nasproti. Čem bolj se bliža zve-rinjaku, tem več se mu noge šibž, tem več teža narašča njegovega srca. Zdaj stoji v neizrekljivi britkosti tik bujukderskega loga, o kterem je večkrat slišal svoje krščanske znance govoriti. 265Brez volje in zavednosti, kakor od skrivne oblasti tiran, zavije s pota med drevje, in predno svoje djanje prevdariti more, znajde se v kapelici pred sveto podobo. O ti, samotnih svetišč sladka angeljska sapa, ti veže božje čudodelni duh! kdo vaji pozna, kdo vaji razume, dokler se 270vajinega neprecenljivega zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen ne stori? V migljeji čuti Lamprin srce svoje ohlajeno ; na kolena pade, solze se mu s curkom po licu vlijč, do živega ginjen globoko zdihuje in tako srčno, tako pobožno, tako čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojega de-275tinstva na korcirskem otoku v družbi svoje mile, v Bogu speče matere. V srčnem objokovanji svoje dozdanje slepote, v kteri je iz človeške boječljivosti pred zasramovaveem krščanske vere svojega mojstra zatajil, trdno sklene, po spolnjeni zapovedi sultanu vse na tenko razodeti, kar se njegove vere in žlahte tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako v Boga za-280 mišljenega zadene na enkrat čuden, i ž bližnjega zverinjaka šumeč hrup, in ga zbudi iz globokega zamaknjenja. Gromovito rujovenje, divje lajanje, strašno tuljenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor da bi se medvedje, volkovi in risi za najdeni plen prepirali in klali. Zdaj se spomni Lamprin285 sultanovega povelja, na noge skoči ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskemu zverinjaku. Na mostovžu zverinjaka najde Lamprin vikšega vratarja v družbi njegovih hlapcev, ter ga praša po zapovedi: je li ris napitan. Vratar se globoko prikloni, pokaže v prostrano290 okroglo dvorišče z mostovža pod se in reče Lamprinu, da naj le sam pogleda. Lamprin pobesi oči — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stojč divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvorišča obrnjene; na sredi pa sedi s pisanim gorečim295 pogledom vpijanjen numičanski ris, s krvavimi sprednjimi tacami raztrgano truplo na tleh tiščeč, v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moleč. Na hip spozna Lamprin odtrgano glavo, spozna krasna oblačila semtertje raztrošena, in kakor od strele udarjen zavpije: Hasan Kizlaraga! 300 Vikši vratar povč potem Lamprinu, da ga je sultan zadnji ba-jramski večer k sebi poklical, da mu je ostro zapo-vedal, prihodnje jutro, prvega po pitanji zverin prašajočega poslanca med zverjake pahniti ter vpijanjenemu risu prepustiti; da je pred nekimi trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan305 s tem prašanjem k njemu prišel, da je sicer neznano modroval, grozil in od nekake zmote govoril; da se mu je pa vkljub opora potem zgodilo, kar se zdaj na dvorišču zverinjaka vidi. Zdaj Lamprin vse razume. Jasno mu vse na misel pride. On razume, kaj mu je bilo namenjeno; previdi, v kaki nevar-310 nosti se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen z ležišča plane, podd se proti Carigradu na pot in stoji hitrejše, kakor bi bil sam upal, pred strmečim sultanom. Trepetaje mu razodene, kar je vedel, čul in videl; razodene, da mu je Tamulija sestra, da sta oba kristijana, da se le na videz vklanjata mohamedanski315 veri, da rajše pogineta, ko zanaprej svojo vero tajiti, in tako dalje do zadnje pike, kar so naši bralci do zdaj .odnju brali in sami nganili. V zavzetji sultan brez pogovora do konca pazljivo posluša. Potem se dvigne z divana, proti Meki obraz obrne, roke kri-320 žema na prsi pritisne ter s pripognjeno glavo izusti; „Alah kherim! —" to je, Bog je velik! Drugi dan Lamprin od sultana v svojo stanico sledeče pismice dobi: 325 Ivan Ju r j e vi č! Bog je sodil, glavo znižam in ne tirjam, kar mi sura kaže. Vzemi sestro bodi, kamor ti je drago. Vajinemu premoženju dodam pet sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodnji vnuki, kako ljubi, kako čisla kako bogati 330 Selim Padi Šah, Emir al Mumenin. Slišali smo, da si je Tamulija po tem samostansko življenje izvolila, in da je umrla sploh češčena in obilno objokovana v srečni visoki starosti opatica imenitnega korcirskega samostana svete Marije Magdalene. Lamprin se 335je prijel očetovega stanu. Silno bogat in imeniten kupec je bil; petdeset morskih bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel, in malo manj ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskem spolu so še dan današnji na jadranskih bregovih neizmerno bogati, imenitni gospodje. I. K o seski. 164. Martin Krpan. I. V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalo tacega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tisti-5 krat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje ne-hotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Stempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega. Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je 10 samo ozka gaz, ljudem dovolj na, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dan danes. V naših časih je to vse drugače, se vč da; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsacega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa 15 sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temuč prime brž kobilico in tovor ž njo, da jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka li ? Bilo mu je, kakor 20 komu drugemu stol prestaviti. Cesar to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?" Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj." „1 kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša. 25 Krpan se naglo izmisli in reče: „1 kaj ? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!" ,,'Sa to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?" Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor 30 vsaki človek, ki vč, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zat6 sem je v slamo zavil in v vrečo potisnil." Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, dalje pravi: „Anti včš, kako se taki reči streže? Kaj pa da si konjiča tako lehko prestavil ? Res nima dosti rnesd; pa ima vsaj kosti." 35 Krpan se malo zarezi in pravi: „Vem, da imajo vaši konji več mes&; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod! upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj, če je treba." Cesar si misli: To veljd, da bi se zapomnilo, — in veli 40 pognati. Minulo je potem leto in nekteri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa 45 tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi djal: nihče se ni upal nad-enj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar je obladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: lejte-si no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti ? Usmrtil 50 mi je že vso najvišo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor grč pred tolicim gospodom, in pravi: „Cesarost! ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizo Trsta?" Cesar vpraša nekako nevoljen: „Tisti Krpan, ki je tovoril 55 s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Ce ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam povem." „Saj res," pravi cesar, »precej se mora po-nj poslati." Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno 60 tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili pa vse čisto oyedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj n&d-enj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar 65 se v četvčr pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, Cvetnik 13 ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že včm, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Verlia od sv. Trojice, kaj ne?" 70 „Krpan sem," pravi ta; „z Vrha tudi, od svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi ? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom." Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reče na 75 to: „Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja." XKrpan ga nevčrno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim s seboj nositi, koder bom tovoril in dokler bom 80 tovoril." Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam." „Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan. Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico 85 kočiji s pota ? Uni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš!'' Krpan se začudi in pravi: „Cesar ? — Morda vendar ne ?" ,,Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne vstra-90 huje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil, pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta." Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj : „Če ni druzega, kakor 95 tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo vedite, da me ne boste vodili za nos!" — To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da lOObi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. II. Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klaverno lazili, kakor mravlje, kedar se jim zapali mravljišče. 105 Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?" „0 Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možje in žene; ,,ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da ne bi imela krona junaka pod seboj, kteri ne bi se bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče niHO vrnil iz boja." Krpan veli urno pognati, in tako prideta na cesarski dvor, pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz ; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo na-H5 vado, kedar se pripelje kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirnajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kedar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar slišijo vpitje, precej vč, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše, ko v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z vrha! ali me še poznaš ?" „Kaj bi vas ne," odgovori on; „saj ni več ko dve leti, karl25 sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi." ' Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal od velikana ? Kaj dčš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preongavi ? Sina mi je ubil, lej!" — 130 Krpan odgovori: „Koga1)o druzega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!" Cesar ga žalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo?" 135 ,,Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, „da vsi ljudje vse ved6; na vsem svetu se pa vse dobi; pa se ne bi dobil tudi junak nad Brdavsa! Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje po Dunaji razsajati; če Bog da, da je res!" 140 Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: „Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugej, kakor nal45 križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotiL?" X »Nič se ne bojte," pravi Krpan ; „kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi." I50 Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina, pa kruha in sira rekoč: „Na, Krpan ! pij pa jej ; potlej pojdiva orožje izbirat." Krpanu se je to vele malo zdelo ; polič vina tacemu junaku! pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel ?lf>5 Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kedar hoče in kolikor hoče kteri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj povžije, ko bi kviško pogledal, ter naglo vstane. Cesar 160je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da tacemu truplu se morajo vcči deleži meriti; zat6 so mu pu dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaji, dve krači, dve čertrti janca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih ; vino je 165imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. Ko prideta v orožnico, t. j. v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč : sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in uno, Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj IVOobide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: „No, boš kaj kmalo izbral ?" „V čem si bom pa izbiral!" odgovori Krpan. „To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mč ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?" 175 Cesar se čudi, in pravi: „Ce to ne bo za-te, sam ne vem, kako bi ? Večega in boljšega nimamo." Na to reče uni: „ Veste kaj ? Pokažite mi, kje je ktera kovačnica!" ' Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na 180dvoru ; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladvo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je kaj druzega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najteže kladvo, ktero je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu pa je v eni roci pelo, kakor bi koso 185klepal. „Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima tacega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje, ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, 190košato lipo iznad kamnene mize, kamor so hodili gospoda po letu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: „Krpan! i kaj pa delaš ? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše, kakor to lipo od mize! Pa si jo posekal ? Kaj bo pa zdaj ?" 195 Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak odgovori: „Kar je, to je ? Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam tč tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakoršnega v boji potrebujem." Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča 200že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: „Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala ?" Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi ;205 „Pojdi, pa vzemi konja, kterega hočeš. Saj vem, da le široko-ustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kedar boš ti zmogel velikana Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!" 210 Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: rKar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsacega ocepka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nad-enj ? Zapomnite si, ce-sarost! kar sem obljubil, storil bom, če prav od jeze popokajo215 vsi obrekovavci, ki me mrazč pri vas. Da bi le vsi ljudjč vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nibče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben, ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem220 tacega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli, poglejte ga, še konja mi je izpridil!" Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konjak, popraša: „Po čem225 bodeš pa konja poznal, je-li dober ali ne?" Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti." Cesar pravi: „Le skusi ! Ali da-ravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te230 kteri ne ubije; konji so iskri" Martin Krpan pak izvleče prvega in sadnjega, in vse druge čez prag; še cel6 tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem telesu ; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan :285 „Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojva k drugim !" Cesar odgovori čmčren: niso ti za te, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu tacega, da bi ga ti zagovednež ne izvlekel!" „Ta je pa že prazna !" pravi Krpan. „Jaz imam doma ko-240 bilico, ktere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače, da ne porekč Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem." „Pa ni tista," vpraša cesar, „ki si ž njo plesal po snegu?" „Tista, tista!" zavrne on. 245 Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpan! m Kjer zemlja za pomlad, Za brstje ne ve; Ozira se pod-se v megleno morj6, Al krajev ne loči, kjer mesta stoj£. Skoz predrte oblake Mu svet se blešči, Globoko pod nogo Polje zeleni. (Pokrajina se premeni; z gor se čuje zamolklo grmenje, sence in oblaki se pode čez pokrajino.) Fr. Cegnar. 180. Iz igre: Valenstajnov ostrog. (Odlomek; Fr. Schiller.) XI. nastop. Prvi oklopnik. Vojaku je treba, da se mora čutiti. Kdor gosposkega, blagega nima srca, Ni za vojsko, naj rajše ostane domd. Če hočem glavo v nevarnost vreči srčn6, Moram še kaj više od nje ceniti. Oba lovca. Da, prvo skrbeti za čast je, potem za glav<5. Prvi oklopnik. Nihče za lopato, za plug ni meča koval ; Ne bil bi moder, kdor ž njim bi oral. Nam ni bilka ni setev ne zeleni'; Brez doma vojdk se okoli podi, Ubežen potiije po širocem svdti, Ne sm6 pri svojej se peči grčti; Mimo bliskotnih mu iti je mžst, Mimo zelenih trat prijazne vasice ; O žčtvi, trgatvi mora le s cžst < Iz daleč ozirati se v veselice. Povedite, kako blago i veljavo imd, Če sam čestiti vojak se ne zna ? Nekaj pač mora njegovega biti; Sicer požigati človek začne in moriti. 20 Prvi aamostrelnlk. Živenijo naše res nej medeno ! Prvi oklopnik. Vendar ne dam ga za drugo nobeno. Vidite, mnogo svetd sem oblazil, Marsikaj slišal i zapazil. Uže sem se za Benečana boril; Tudi v španske dežele službi I pri Napolitanci sem bil : A sreče nejsem nikdar imel v družbi. Videl trgovee i viteze sem plemenite, Rokodelce in jezuvite ; Pa suknje železne svoje ne hotel bi sleči, Mej vsemi najbolje mi je po všeči. Prvi samostrelnlk. Ne ! tega bi jaz ne mogel trditi. Prvi oklopnlk. Kdo misli na zemlji si kaj pridobiti, Delati mora, trdo se potiti; Kdor vpraša, kde do česti so vrata, Naj buli se pod bremena zlata; Kdor želan je zakonske sreče, Otročiče bi radi vnuke ljubeče, Naj mirno delo prime v roko: Jaz — jaz bi ne mogel tako. Svoboden čem dihati in umreti, Nikomur ni prej ni po smrti nič vzeti, Na gomazen ozirati se pod seboj Neskrbno raz konja, ki dirja z menoj. Prvi loveo. Tako je da utegne prijetneje biti, Drugim po glavah konja poditi. Prvi oklopnlk. Prijatelj, mi v sredi težavnih smo let, Od tehtnice dan danes meč je vzet; Torej naj bi se name nihče ne obreguol, Da rajši po britki meč sem segnol. Tudi vojak se človeški more vladati ; A drv pa ne dam na sebi klati. Prvi samostrelnik. Kdo pa je kriv, ne mi vojniki, Da na smeteh so delalci, naši redniki ? Preglavica, vojna i huda zadrega Šestnajst debelih let je deželam nadl6ga. Prvi oklopnlk. Brate, kako bi mogoče bilo, Da Boga ob enem vse bi hvalilo? Ta bi rad solnca, ktero druzega 2g6; Ta suše, oni deževija čo; Kder ti nahajaš le stisko, nadlogo i zlo, Ondukaj živenije sije meni vedro. Ako meščanu i kmetu se dela krivica, Žal mi je, to je gotova resnica; No kaj Čem ? Saj se pomoči ne da ! Ta reč je, kakor tedaj, ko boj vzropota : Konj zarzgače, v dir se spusti; Kdor koli mi sredi poti leži, Bodi brat mi, bodi lastui moj sin ; Dnšo naj trga njegovih mi glas bolečin : Čezenj moram viharno zleteti, Ne smem ga na lahko strani deti. Prvi lovec. E, kdo bi se trudil, za druge skrbeti ! Prvi oblopnik. I ker se tak6 je ta reč zasukala, Da sreča se nam je nasmijala, Moramo se je obema r6kama prijeti; Dolgo ne bodemo več razgrajali po sveti. Mir nam prinese morda tiha noč; Vojak razsedla, a kmetiČ napreže spet, I v hipci povrne stori se red, Zdaj pa smo skupaj še, roj grozeč ; Še je v našej roci meč: Toda, ako se damo razkropiti, Potem ni kropa nam ne dadž osoliti. Prvi lovec. Ne, to se nikoli zgoditi ne sme! Vsi za enega si podajmo roki! Fr. Cegna Četrti razdel: Podučna tvarina v nevezani besedi. !• Krajepisni in natoroznanski sestavki. 181. Ezdrelonska planjava. Ezdrelonska planjava, ki se jej tudi magedoska in jezraelska planjava pravi, je res sila velika, ker sega od reke Jordana do sredozemnega morja, tedaj od vzhoda proti zahodu vsaj deset ur na dolgo; široka pa je od gore Gelboe 5 do hribov, ki Nazaret obdajajo, kakih šest ur in brž ko ne še več. Po vsej dolgosti lepe planjave teče potok K i s o n. Potok ta izvira iz samarijskih hribov, pa se razcepi na široki ravnini v dva potoka, kterih eden teče proti vzhodu v reko Jordan, drugi pa proti zahodu ob gori Karmeljski v sredozemno morje. 10 Nekdaj je bila ta sloveča planjava vsa obilo naljudena, dobro obdelana in polna bogatih vasi in velikih mest. Tu so stala v starodavnih časih mesta Magedo, Ezdrelon, Jezrael in še druga. Dan današnji je pri vsej svoji rodovitnosti popolnoma prazna, ker ni rok, da bi jo obdelovale. Na vsej veliki planjavi ne 15 vidiš ne pohištva, ne drevesa, ne grma; vse je prazno in žalostno in le zgodovinski spomini lajšajo in krajšajo ptujemu potniku sila dolgočasno pot. Zgodovinski spomini pa se obujajo tu sami po sebi, če ni človek v zgodovini popolnoma neveden; zakaj planjava ta s 20 hribi in gorami, ki jo obdajajo, je za vojske in vojne boje kakor nalašč napravljena; in od nekdaj so se borili po njej razni narodje. Že okoli leta 1200 pred Kristom je otepel in zmagal Gedeon na tej veliki planjavi o podnožji gore golboeske z majheno četico sovražnike ljudstva božjega. — Poldrugo sto-25 letje pozneje, okoli leta 1051, je bila tu na gori Gelboe, pri kteri se začenja planjava, druga krvava bitva, v kteri so pobili Filistejci junaškega Jonata in cvet izraelske mladosti, ter Izraelce tako otepli, da je kralj Savel pri veliki, žalostni izgubi obupal in sam sebi konec storil. 30 Taka je bila od nekdaj na tej, za vojne bitve kakor nalašč napravljeni planjayi. Od Salmanazarja in Nebukadnezarja noter do konca prejšnjega stoletja so imeli tu o raznih časih razne vojske svoja šotorišča. Izraelci in Egipčanje,, Asirci in Babi- lončanje, Perzijani in Grki, Druži in Turki, Arabci in evropejski križanci, in poslednjič cel6 Francozje so razvijali in nosili tod 35 svoje zastave. Se bolj pa ko po vojnih početjih in bitvah slovi ta krasna okrajina po svoji čudoviti plodnosti. Bila je nekdaj galilejski raj in žitnica cele kanaanske dežele, polna velikih mest in obilo naljudenih vasi. Vsi bregovi bribov in gora, ki jo obdajajo, bili 40 so dobro obdelani in polni lepih vinogradov. M. Verne. 182. Razgled z Oljske gore. Na Oljski gori ima človek obilo paše ne samo za oči, ampak tudi za srce. Na zahodni strani sem imel pred seboj nesrečno jeruzalemsko mesto, ki stoji tiho in brez vsega šuma v svojem zalem ozidji in na svojih slovečih gričih, kakor bi se sramovalo bogomora in zavrženja svojega. — Dalje proti zahodu so 5 se mi kazali goli, pusti skaloviti hribi judovski noter do krasne planjave saronske, ia ko bi oko neslo, videti bi bilo tudi srednje morje. Tu sem iskal z očmi po raznih hribih starodavnih, pa . dobro znanih trgov in mest, ali marveč njih razvalin kakor Emavs, Modin itd.|(— Obrnivši se bolj proti jugu, vidim sto in 10 sto golih, opaljenih, nerodovitnih gričev brez drevesa in brez grma, ki pa pri vsem tem oko vendar le razveseljujejo. Tu je dolga prijazna terebintska dolina, vedno jasno obnebje nad svetim Ivanom v hribih, Betlehem s svojim svetiščem, in dalje proti jugu Hebron; na levi pa bolj proti vzhodu staro- 15 davni spominek srda božjega, namreč mrtvo morje v široki in dolgi dolini, ki je bila nekdajliajrodovitniši in najlepši del kanaanske dežele — in vse to obuja sto in sto ganljivih spominov in milih čutljejev. Ko se ozrem proti vzhodu, imam precej pred seboj Betfage, in o podnožji gore, malo dalje ko na 20 zahodni strani jeruzalemsko mesto, slovečo Betanijoz Lazarjevim grobom, dalje na levi skalovito, gorato strašno puščavo, ki jo je naš Odrešenik s svojo nazočostjo in s svojim štiridesetdanskim postom posvetil, pod njo pa krasno, nekdaj skrbno obdelano, cvetočo planjavo z imenitnim mestom Jerihom, 25 ki je pa tako popolnoma zginilo, da se komaj še kraj pozna, na kterem je stalo;)( unkraj te lepe ravnine visoke gore kamnite Arabije, ki se v velikem polkrogu daleč od juga proti severo-vzhodu vlečejo in domovino nekdanjih Amorejcev in Moabitčanov od kanaanske dežele delč, pa njih odrastke Aba- 30 rim in Nebo;Un blizo teh imenitnih hribov dobro obraseno strugo sloveče, z Gospodovim krstom posvečene reke Jordan, in zgornji konec mrtvega morja. — Obrnivši se poslednjič na severno stran, vidim visoke efrajmske gore z grobom proroka 35 Samuela, in lego starodavnega slovečega Gabaona, inMasfo ali Bir, kjer sta Jožef in Marija po dvanajstletnem Jezusu poprašavala, in Betel, ki spominja na Jakobovo lestvo in Je-roboamovo zlato tele, in v mislih še marsikakošen zanimiv kraj proti Samariji. 40 Vse to se vidi z vrba Oljske gore, ker je viša, ko ostali hribje, ki Jeruzalem obdajajo, da-si ravno menda ni veliko čez 4000 čevljev visoka. — O koliko lepih spominov obuja razgled s te svete gore! Ves sem se zamislil v starodavno zgodovino, in bilo mi je, kakor bi videl še pred seboj Abraba-move šotore in velike črede; in njegovo slavno zmago čez sovražnike, ki so bili Lota in sosede njegove oropali; in M e 1-k i z e d e k a, ki mu naproti gre in živemu Bogu za važno zmago kruha in vina daruje, in spet Abrahama v Hebronu, ki poslance božje pod košatim drevesom prijazno gosti; in postarno 50 S a r o, ki se za vratmi smehljd, ko Bog možaku trdne žiye vere sina obeta, in popačeni mesti Sodomo in Gomoro, ki ti ogenj izpod neba sežgč in zemlja požrfc in voda za vselej zalije — in tako dalje vse do Kristusovih časov, ali marveč do Tita in strašne pogube jeruzalemskega mesta. M. Verne. 183. Mrtvo morje. (F. A. Chateaubriand.) Če govorimo o dolini, mislimo si dolino obdelano ali pa neobdelano: obdelana ima fpolja, vinograde, vasi, črede, neobdelana pa ledine ali gozde; če jo moči reka, ta reka se zvija; griči sami, ki obdajajo dolino, delajo ovinke in prijetno nas 5 mika njihov pogled. Tukaj pa — vsega tega ni nič. Mislimo si dve dolgi vrsti gor, vštric od severja proti jugu, brez ovinka, brez vdora. Vzbodnja vrsta, imenovana arabsko gorovje, je strmejša; pet do šest milj daleč je videti kakor navpična stena, popolnoma 1° podobna Juri po podobi in po modri barvi. Videti ni niti vrha, niti vršička; le tu in tam se opazi ktera neznatna škrbinica, kakor da se je slikarju, ki je vlekel to ravno črto po nebu, tresla roka na nekterih krajih. Zapadna vrsta pripada judejskim goram. Ne tako strma in 15 enolična kakor vzhodnja, je drugačna tudi po naravi: kaže namreč velike kupe krede in peska, ki so podobni zvezkom orožja, zganjenim zastavam, ali pa šotorom na kraju ravnine. Naproti od arabske strani so črne čeri, ki prostirajo svojo senco daleč po valovih mrtvega morja. Najmanja ptica pod nebom ne najde v tem pečovji niti betvice hrane; vse tu priča 20 o narodu, ki ga je Bog zavrgel, vse diše grozo in krivnjo. Dolina med temi gorami kaže tla podobna dnu morja, ki se je skrčilo pred dolgo časom : solne bregove, posušen glen, pesek svižnat in kakor da so ga zbrazdili valovi. Sem ter tje poganjajo pritlikasti grmički na zemlji, ki nima življenja; listje 25 je polno soli, ki ga je redila, in skorja ima okus in duh po dimu. Namesto vasi vidimo razvaline nekoliko stolpov. Posred doline teče reka brez barve; nevoljna se plazi proti kužnemu jezeru, ki jo požira. Njen tok se pozna le po vrbah in trstji, ki jo obrašča. Arabec se skriva v ta rogoz, da napade potnika 30 in obropa romarja. Taki so ti kraji, imenitni po blagoslovih in prekletjih iz nebes: ta reka je Jordan, to morje je mrtvo morje; na videz je lepo, ali zdi se, da so mu grešna mesta, ki je krije v svoji globini, ostrupila valove. Njegovi tomuni ne morejo rediti no- 35 benega živega bitja; nikdar ni ladija rezala njegovih valov; bregovi so brez ptic, brez drevja, brez zelenja; a voda, strašno grenka, je tako težka, da jo komaj vzdigne najsilnejši vihar. Če se popotuje po Judeji, objemlje iz početka neznano dolg čas potniku srce; če pa gre od samote do samote, in se 40 pred njim razteguje prostor brez mej, izgubi se polagoma dolgi čas; človek občuti neko skrivno grozo, ki mu pa ne vzame srca, temuč daje pogum in povzdiguje dušo. Nenavadne prikazni pričajo povsod o zemlji čudežev: pekoče solnce, silni orel, nerodovitna smokva, vsa poezija, vse prilike svetega pisma so tukaj. 45 Vsako ime nosi v sebi ktero skrivnost; vsaka jama oznanuje prihodnjost, od vsakega vrha odmevajo besede kterega proroka. Bog sam je govoril na teh bregovih; usahneli neurniki, razklano skalovje, na pol odprti grobovi pričajo o čudežih. Puščava se nam zdi še zdaj nema od groze, in človek bi rekel, da si ni 50 upala spregovoriti, od kar je čula glas Gospodov. V. Mandelc. 184. Pot skoxi puščavo. (H. Masius.) I. Polnoč je minula, prvi bledi jutranji svit „volčji rep", kakor mu Beduini pravijo, se razlije po nebu. Temne, debele gruče, pečinam enake, ležč v pesku; to so velblodje včlike trgovsko karavane. Med njimi v dolgih plaščih lazijo Beduini, živalim odklepovaje spone od nog; kajti približala se je ura odhoda. 5 Najdraži pridelki in izdelki narave in človeških rok v zavitkih in zabojih ondi okoli ležč. Indijska svila, angorska ogrinjala, bruški baržun, mosulska volnena tkanina, damaseenske sablje, perzijska bodala, arabske sulice, kapska nojeva jajca, indijska 10 slonova kost, babrajnski biseri, lepodišeče olje, gumij (klej), kadilo, mira, granatna jabelka, datlji, sneg z Atlanta za pašev hram: vse te dragocenosti druga pri in na drugi tli skupaj ležč; velblodje je prenašajo od Senegala v Mogador, iz Bagdada v Meko, iz Ožide v Kajro, iz Tombukta v Aleksandrjo. Vsaki 15 živali se nakladajo tovori od 4 do 6 stotov (centov), ki imajo svoje glavno ležišče v lesenem sedlu, s kterim je obuzdana njena grbina. Velblod daje po svojem nepokoji na znanje, da se mu čuden zdi ta jarem, nevolje pa vendar ne pokaže; in kakor s premislekom po navadi sem pa tje gibaje se, vzdigne se 20 močna žival, ko je prejela svoje breme: na pol na sprednji nogi, potem po malem in kakor skušaje na zadnji nogi, poslednjič se od spredej popolnoma skloni. Kedar gonjač preobloži žival, tedaj ona, čute svojo nemoč, žalostno zastoče in stoka, dokler se jej ne olajša breme. Prav primerno imenuje od tod Arabljan vel-25 bloda „ vpijočo ladijo", in ne pušča z nimar njegovega tožilnega glasu. Ako jej pa še dalje naklada, tedaj oslabeva velblodovo vpitje, in ako tudi tedaj ne najde posltiha, le sem ter tje še za-kriči; kedar pa umolkne, umolkne za vselej ter na tleh obleži, in niti sila niti prilizovanje, niti lakot niti žeja ga ne premakne 30 z mesta; mirno smrti pričakuje. V dveh urah je karavana pripravljena na odhod. Znamenje je dano in velblod za velblodom privezan, po 10 do 12 združenih v ketar (verigo); živali se jamejo polagoma premikati tako, da se vsa truma razvije v eno in to v nepregledno, prah 35 vihrajočo vrsto. Na čelu na muli jezdi on, ki je karavani voditelj, suh Arabljan z dolgo puško na rami. Velblodom ob strani gredo poganjači; to so ti rokoborski, molčeči zamorci ali zgovorni sinovi puščave. Tovorni živali na hrbtu sedi trgovec, roki pazljivo drže na bodalcu in sablji; romar, kogar nabožna ob-40 ljuba žene v Kaabo, hladnokrvni Turek z visoko rudečo čepico, Frank, ki okorno sem pa tje omahuje, in v pletnici na enem velblodu po dve zagrnjeni ženi. Okoli cele vrste pa na mišičastih konjičih ali na majhenih dromedarih vrši cela truma Beduinov, ki spremljajo karavano. Sivobradat šejh jim je vodja; nepre-45 nehoma se sučejo kakor vrtavke ter sem ter tje letaje na uh6 vlečejo ali se smejejo; šopki dolgih njihovih sulic, njihovi beli, nabrani plašči, njihovi črni lasje v sapi vihrajo. Zdaj solnce vzhaja; nad puščavo se vali zlata reka, čisto in vzvišeno, kakor takrat, ko se je prvič razlila nad mlado 50 zemljo. Karavana se obrne k vzhajajoči svetlobi in pozdravlja Gospoda vsega stvarstva. Toda nema je njihova molitev; človek praznuje in je tih s praznujočo, tiho naravo. Slišijo se le hri-pavi goltni glasovi velblodjih poganjačev in žvenkijanje zvone- kov, ktere so navesili živalim. Čedalje više vzdiguje se solnce, njegova gorkota se vsiplje na zemljo, in od zemlje se zopet 55 vrača k njemu nazaj. Huddi mogočno koraka v senci velbloda, neprenehoma v eno mer dalje gredočega; pisane marnje mu iz peska cveto: senja se mu o živih virih, o palmah z zlatimi jabelki, o čarovnikih in zmajih, ki v kristalastem gradu na straži stoje pri živorudečih rubinih. Ali pa velblodu pripove- 60 duje o lastnih svojih prigodkih, delih in bedarijah ter se veseli, da je našel poslušavca, ki ga verno pesluša. Da si ga ohrani poslušnega, zato jame dalje govoriti o svojem plemenu in rodu, o svojih slavnih prededih, o potih, ktere sta že skupaj storila; na to začne velbloda hvaliti, ter mu pravi, da je on njegov 65 najboljši velblod, imenuje ga svojega brata, poljubuje ga ter mu poje bojne pesmi. Poslušajoča žival stisne svoje čeljusti, z zobmi zaškriplje, glavo obrne k pevcu, ter mu hvaležno liže roko. Ves trud je pozabljen in vkljub težkemu bremenu nezmerno daljo prehodi svojemu velitelju na veselje. V resnici, ali 70 ne bi človek mislil, da je stvarnik velblodu, kteremu je dal trpežnost in moč, kakor malokteri živali, tudi čut za godbo in petje zato pridal, da ga je spretnega storil, zmoči težave v puščavi, kterih ne more prenesti nobena druga stvar ? Velblod se pa vendar včasi uleni in uprč; tedaj pa ognje- 75 nemu Arabljanu ne manjka jeze, sramotivnih in očitovavnih besed. Da bi pa blagi Arabljan tepel velbloda, tega nikoli ne. Le z besedo vodi velikansko, vendar pa voljno žival, ali z nogo, s ktero jej s sedla lahno stopi na tilnik, ali s paličico, s ktero se mu je treba le dotakniti je, da jej pokaže, kam in 80 kod naj hodi. Malokteri velblod je obrzdan, in še o takem arabski pregovor pravi: ako miš prime za brzdo, obrne ga, kamor ga hoče. Tako je skoro sama sebi pripuščena velika mašina, pravi čudež, ki ali s težkim bremenom vedno enakomerno koraka ali pa brez bremena naglo leti, kakor da bi je 85 nič ne ustavljalo. Konja je treba vedno voditi in ravnati, ker vsaka sapa, ki pihne, vsako pero, ki zašumi, vsaka ptica, ki vzleti, prestraši njegovo domišljijo; velblod pa se mirnega srca ne da motiti nobeni mimogredoči premembi. * « n. Poldne je. Solnce na jekleno-višnjevem nebu navpik stoji 90 ter z nepopisijivo težo pritiska na ljudi in živali; obzorje pa opisuje žveplenorumen hlap. Beduini so se tesneje zavili v svoje plašče, tako da se jim izpod njih leskečejo le črne oči; sključeni sedč na svojih konjih in dromedarjih, pred njimi na sedlu njih sulice in sablje. Poganjači tiho lazijo okoli velblodov, mar- 95 njači so utihnili, umolknila je tudi trstenica. Drsketanje peska, / ki drsi živalim pod nogami, je v neizmerni žareči daljavi edini glas, ki ušesu doni kakor šumenje daljnega slapa. Zastonj se oko ozira po sledi kakovega življenja. Tu ni vedeti niti dre-100yesa niti grma, še cel6 bilke ne. Pozna se, da nikdar nikoli se tod še ni mudila popotnikova noga; vse beži skozi to pustinjo ter hiti do človeških bivališč. Mogile in kosti, smrt in trohnenje v vseh podobah so edine sledi o stotinah in tisočinah, ki so ho-) dili po grozni tej cesti. Merhar počasi v zraku kroži, šakal preži 105izza peščenih gor: oba gresta na mrliče na lov. Karavana gine žeje; kajti izpraznjeni so že vodni mehovi in velblodi so zadnji požirek istisnili Iz gobastega predelka svojega želodca, da so jezik obrosili ž njo. Ako bi z viharjem prišel črn oblak in blisk odprl nebu zatvornice, prinesla bi zevajočim HOpokrepčalo, oroslanovo Hjenje bilo bi jim ljubo, vsaj bi jim naznanjalo zaželeno deželo: / Kar se v zraku prikaže temna proga. Mašalah! Zračna prikazen! Reka, morje podi svoje valove, tenka debla se vzdi-gajo in majajo svoje vrhove, zidovi z vihrajočimi zastavami, 115mirne kolibe, solnčni vrti — vse, kar koli si domišljujejo vroči možgani, vse je ondi razprostrto in visi v zraku. Iz žrjavice in soparice so puščavne deve (djins) stkale čar, ki je izmed vseh najpogubniši. Gorjč popotniku, ki gre za vabilnimi livadami, ali ki si hoče žejo ugasiti iz te svetle plavilnice! Vedno 120umikajoča privabila bi ga čedalje bliže k smrtnemu kraljestvu, od koder bi nemogoča bila vrnitev. Karavana, odmrmravša tiho molitev, pomika se počasi dalje brez poguma, brez nade. Čedalje nestrpljiviša je žeja, vsak dihljej gorečo glavnjo potegne v žile. Sem ter tje kak velblod zadnje straže groze 125tuli, opoteka se in trese. Moč mu pojema Svest si svoje osode, vleže se na pesek, njegove pohlevne oči pa žalostno gledajo za karavano, dalje potujočo, ter se po pomoči ozirajo. Vera prepoveduje Arabljanu, umoriti zvesto žival ; to smč storiti le zarad živeža, in še tedaj mu je treba nekake sprave. Toda že se 130bližata jastreb in šakal, krokotaje prileti truma gavranov me-sarit, predno je živali ugasnila zadnja iskra življenja. — Karavana dalje cejazi. Sem ter tje zaostaja tudi kakova romarica, omagujoča ženska. Živali so jim počepale; one skušajo sicer iti za karavano, toda kmalo se sosedejo, plašč si čez glavo 135potegnejo, obraz v Meko obrnejo ter si tako Bogu vdane po-steljejo posteljo za spanje, v kterem jim še le po prestanih dolgih mukah smrt zatisne oči. Tako v puščavi umrjč, nikak grob jih ne pokriva, in v kratkih dneh sapa „samuma odnese zadnjo sled njihovega bitja. To je v puščavi osoda mnogim. l40Toda ktera moč enako osodo odvrne od glavne karavane, ki čedalje bolj peša in omaguje? III. Solnce se obrne na zahod. Senca potujočih se čudovito razteza nad zagorelo-rumenim peščenim morjem, kakor bi sama smrt spremljala karavano. Kar na enkrat šejhov dromedar vrat vzdigne po konci, z nosnicama (nozdrama) zasopiha ter zaženei45 hrzajoč krik. Voda, voda! Uro daleč je žival zaslutila vir po vlažnem zraku. Vspenši se zbere zadnje svoje moči, zlomi vse spone ter jo vdere k viru in za njo jo z veselim krikom vlije vsa karavana. Vsako oko se žari, do smrti upehane ude prešine električni ogenj. Kmalo dosp6 v zeleno dolino (oazo). Palmaiso vzdiguje svoj vrh, v njenem podnožji razprostira tamariška (grebenšček) goste svoje veje, pod kterimi se skrijejo bežni velblodi; med travami in ločjem parŽubori studenec — živ potok. On je smrti rešil karavano. Velblodje so se napili; poganjači zaženo svoj hrumeči krri !i55 Na ta glas se vlega žival. Toda previdno in prav tako, kakor vstaja. Najprej upogne koleni sprednjih nog drugo za drugim ter z vso težo svojega bremena in koščenega života telebi na žulave členke; potem potegne na vznotraj proti prednjim zadnji nogi in stegni ter se z vso težo sesede; sprednji koleni se stis-160 nete ko vrvca, in život z vsem, kar nosi, sloni na upognjenih zadnjih nogah, dokler se velikan "popolnoma ne vleže tako, kakor mu je lastno. Še le zdaj , ko počiva na sedmih blazinicah prsnih žuljev, je moč, tovor odvzeti mu (odtovoriti ga); odvezani zavitki ostanejo na tleh zloženi živali ob strančh;i65 velblod , bremena rešen , vstane ter gre na pašo. Druzega ne zahteva, kakor trnje, ktero bodi si tudi ko železo trdo, kakor bilke lehko in z veseljem zdrobi njegovi zobje. Med tem solnce, žareč rubin v obzorji, tone ter vso grozno in velikansko puščavo z bagrom pregrinja, predno utone ini70 vse v temoto zagrne. Postavljeni so šotori, ogenj praskeče, netijo ga marljive roke, pri vsakem novem nametu kviško plane žareči zubelj (plamen), noč razsvitljevaje. V prekrasnih skupinah okoli ognja stoji ali sedi karavana. Tam ob palmi sloni zamorec kakor rudasta podobščina, ki se ne gane; spominjai75 se domovine, kolib ob Nigru, zibajočih se livad, šumečih gozdov, v kterih domujeta jagvar in tiger. Tu, poleg velblodov, ki s svojimi velikimi bliskajočimi očmi premišljevaje gledajo v daljavo, sedč poganjači, pripravljaje se spat. Za njimi, okoli druzega ognja, Beduini čepč, igrajo si in norčije uganjajo, aliiso pa iz dolgih lul puhajo in si čašo podajajo. — Pred onim šotorom pa glej pisano zmes nošenj in orožja! Ondi se zbirajo v krogu veljaki-popotniki: Arabljani, Turčini, Fečanje, Judje in Franki, oni poslušajo ali derviša, ki jim pripoveduje pravljice, ali haririja (pesnika), čegar petje spremlja brneča „rababa" teri85 Cvetnik 19 ga ali s svojim donečim razlagajočim „mašalah" ali z bliščečimi penezi navdušujejo k novim napevom. Polnoč se bliža. Luua razliva svojo zelenkasto rumeno svetlobo po prizoru in se na belih šotorskih stenah in svetlih da-190maščankah vojskuje z bakljinim svitom pojemajočih notranjih ognjev. Le vnanji ognji še vedno visoko plamtč odganjajo šakala, ki hripavo laja plazč se okoli šotorja in kakor prijazne svetilniee na peščenem morju samotni ladiji puščave kažejo daljno pot. Pri njih čuje šejh s svojimi ljudmi; nad le-195žišče pa je zaspanec razgrnil lehko svoje zagrinjalo. Zvezde bledč, Kanop in Orijon sta že zginila s prizorja, karavana se vzdigne z novo močjo. Dan za dnevom mine, solnčna pripeka se vrsti s ponočnim mrazom, predno se prikažejo zelene livade. V zlatem večernem svitu se vzdigajo veli-200kan8ke piramide in gole rebri mokatamske; sredi med njimi se Nil veličastno vali in Kairo, „morje sveta", staro mesto sa-racenskih kalifov se razprostira s svojimi sto in sto stolpi in cerkvami, s svojimi mošejami in poslopji brez števila. Karavana je dosegla svoj cilj. Ondi pa zakladov že čakajo Nilove 205barke, da je čez morje prepeljejo v Evropo, v skladišča glavnih mest, v gradove vladarjev, v muzeje ved, v dvorane obrtnijstva. A. Lčsar. 18"). Trst. Pod stenami golega Krasa v dolini, ktero obdajajo od južne in vzhodne strani prijazni griči, od zahodne in nekaj od severne pa zeleno jadrausko morje, stoji Trst, bogato in prvo trgovsko mesto avstrijanskega cesarstva. S sosednih gričev zagledaš v 5 severo-zahodu bližnji otok Grado in polotok Oglejski, na robu predgorja Duino in zadej v sinji daljavi bele gore poleg Verone, ki iz globocega morja svoje stare vrhove mole, na desni primorsko podgorje, Občino, in na jugu, na osti zaliva tržaškega, bližnji Škeden (Servola), kamor se posebno po zimi rada tržaška 10 gospoda sprehaja. Na gričih za mestom leži v podobi polomesca stotero kampanij, obdanih od lepih vrtov in krasnih vinogradov, kjer se je pridelovalo obilo žlahtnega vina, dokler ni huda trtna bolezen ' končavala plodonosnih brajd. Dva drevoreda zalšata okolico mestno; prvi se začne na vzhodni strani v mestu, v ulici 15 naquedotto" (vodotoč) imenovani, in pelje ven iz mesta v naj-prijetniši, od Tržačanov toliko ljubljeni „boschetto", kamor se po letu sploh tržaška gospoda na sprehod peš in v urnih kočijah podaja. Vrh tega s starimi, z bršlinom ovitimi hrasti obrase-nega in tu in tam na novo pogozdenega griča, kamor je več SOlepih cest in potov izpeljanih, odpira se najkrasnejši pogled na mesto, njegovo okolico in na celo neizmerno morje. Tu stoji mestno strelišče, ktero se pa ne obiskuje toliko, kakor v mnogih drugih mestih, nekaj ker je preoddaljeno, nekaj pa tudi zarad tega, ker strel ne veseli Tržačanov toliko, kakor prebivavce mnogih drugih mest. Drugi drevored na zahodu mesta pelje 25 proti novi Llojdovi barkotesarnici na potu v Škeden, ki je sprehajališče v bolj hladnih letnih časih. Ako se vstopiš tu po zimi ali v zgodnji pomladi k potu v nedeljo popoldne, ko je vreme prijazno , čudil se boš sto in stoterim koči jam, ki druga za drugo tu mimo dirjajo v Škeden, kjer se toliko ljudstva nabere, 30 da večkrat ni mogoče nikjer prostora dobiti. Tu točijo sladki refošk, ki ugaja posebno gospčm in gošpodičinam, ker ženski spol ljubi sploh sladke reči. Drugih sprehajališč na suhem Trst nima. Vsakdanje sprehajališče v mestu je imenitni „korso", najdaljša in blizo najširja 35 mestna ulica med novim in starim mestom, sredi najlepših poslopij , najimenitniših tržnic in prodajalnic, ki sega od jugovzhoda od stare šrange noter do morja: pri morji pa „molo s. Carlo", ki sega iz srede mesta v morje, na kterega levi strani stojč Llojdovi parobrodi in na desni druge kupčijske barke. 40 Se bolj kot sprehajališča na suhem se čislajo na morji. Ne le, da se pridno obiskujejo ptuje vojaške, na morji stoječe barke, tem več, ako je vreme ugodno in morje ne preveč valovito ; posebno radi pa odrivajo brodnarji svoje čolne z razpetimi jadri od bregov, ki pri dobrem vetru ko ptica frčč s 45 pevajočimi mladenči, z boječimi deklicami, s pogumnimi možaki ia skrbnimi materami v bližnji sv. Jernej, kjer dobiš za dobro plačo dobro pijačo, črnega prosekarja, . in za zdrav želodec zdrav prigrizljej. Od tod vživaš posebno lep pogled na zeleno morje proti zahodu, in kakor da bi iz morja rasel, stoji 50 pred teboj kaj krasno Trst po celem morskem bregu od svetilnika na zapadu do novega Lazareta na severo vzhodu. Ker Llojdov parobrod poletnega časa pri lepem vremenu vsako nedeljo, in vsak praznik Tržačane v sosedna primorska mesta: v Koper, Piran, Duino in Isolo v razveseljevanje vozi, to se vč, 55 da se jih ne manjka, ki se te priložnosti radi poslužujejo. Mesto samo, močno polomescu podobno, deli kakor smo že zgorej omenili, imenitni korso, akoravno ne prav na tanko, v novo in staro mesto. Novo mesto stoji na vzhodni strani in po celi širokosti morske luke; ono je veče ko staro mesto, prav 60 snažno in lepo zidano , z ravnimi enako širocimi ulicami, ima posebno lep tlak iz velicih kamenenih plošč, po kterih, ker so iz brusilnega kamenja, mnogokrat zapaziš, da ljudjč sekire in enako orodje brusijo; pohištva so snažna in prostorna, z eno besedo, celo novo mesto je prav prijetno. Staro mesto se raz- 65 prosti na zapadni strani na podnožji griča, na kterem so grad sezidali, in nekaj na griču samem; ono je kaj tesno, ima prav ozke ulice , da se tu in tam težko dva človeka srečata; v ne-kterih kotih je dovolj nesnažno in ne kaj vabilno ; stanovati v 70 tacih krajih , kamor nikdar ne posije milo solnce in je mimo tega veden šum in šunder, vpitje, krič, ropot in rožljanje, je toliko manj prijazno, ker so stanišča večidel temna, ker večkrat neprijeten duh v nos bode in ker se radi zavolj nesnage vsake baže mrčesi redč. Staro mesto ima to edino dobro, da 75 po zimi v njem ni tako nadležna huda burja, ki po ulicah novega mesta hudo vihra in piska in žvižga; odvrača pa burjo homec, ki zadej stoji, in sila ozke in zakrivljene ulice, da va-nje ne more. Da so v starih časih mesta s tako ozkimi ulicami zidali in vse na kup tlačili, velevala je tačasna politika, 80 ker v ožinah so se lehko sovražnikom branili, kar bi se v odprtih mestih ne bilo moglo zgoditi; in ravno Trst je imel z Benečani dolgotrpeče in srdite boje. Akoravno ne najdemo pri mestnih stavbah nič posebnega, vendar enakomernost in taljanski vkus dajeta mestu — pa le 85 novemu — neko prijetnost in dopadljivost, ki se ne najde povsod. Že nizka strešja, da se komaj opazijo, ki so zavoijo večkratne hude burje z opečnimi korci krita, in tu in tam z zalimi podobami okinčana, dajejo neko dopadljivost vsaki stavbi, da ni, kakor v nekterih mestih — ako mi je dovoljeno poslužiti se 90 prilike — podobna možu, ki nosi večo kapo od sebe samega. Med vsemi stavbami celega mesta je brez dvombe najveličastniša nova, na štiri vogle zidana bolnišnica, ki stoji na vzhodni strani mesta; lehko jo razločiš že na cesti, ki od Občine pelje, ker izmed vseh stavb zavoljo posebnega obsega tu veličansko stoji. 95 Sicer obstoji le iz treh močnih nadstropij, ali meri po dolgosti 280 in po širokosti 200 korakov; po dolgosti ima v eni vrsti 49 in na širokost 35 oken. Poslopje je zares veličastno od zunaj na videz, pa ravno tako prostorno, čedno in krasno je od znotraj, zares mojstersko delo. Lepa kapela in dobroprevidena lekarnica lOOkinčate notranjo opravo. Najlepše poslopje za bolnišnico je brez dvombe „Tergestejo", ki stoji na korsu in je bil postavljen v letu 1842. Obstoji iz štirih nadstropij in je posebno krasno na štiri vogle zidano. V sredi, kakor je pri tacih palačah navadno, nima dvorišča, am-105pak veliko dvorano, v kteri se zbirajo vsaki dan o poldne trgovci v posvetovanje in pogovore. Nad to veliko dvorano je razpeta streha iz stekla, da od zgorej noter svitloba dohaja. Med pogovori se zapre ulica, ki mimo pelje, z železno verigo, da trgovcev v pogovorih ne motijo mimo drdrajoči vozovi. — HOAkoravno je še več lepih palač, kakor borsa zavolj marmelj-novih kiparij imenitna, palača Oobčevič in druge, vendar niso tema enake in nimajo nič posebno znamenitega. Med katoliškimi cerkvami je imenitna stara cerkev sv. Jošta zavoljo mnogih starin in paganskega svetišča, kterega ostanki se še dandanašnji vidijo. Razun tega, ker stoji cerkev na gričuil5 in sicer na zapadu grada, odpira se od tod cela tržaška okolica na morje in suho in razveseljuje radovedne oči in srce človeka, ki občuduje velika čuda vedno krasne narave.' — Cerkev jezuitov, ki stoji nekoliko pod sv. Joštom, diči lepa malarija in novo cerkev sv. Antona, stoječo pred velikim vodotočem , lep-120 šajo orjaški marmeljnovi stebri zunaj in znotraj, kiporezi, malarija in dve krasni kuplji. Cerkev je sila velika in v nje stavbi je nekaj veličastnega, ki srce in duh k nebu dviguje. Najimenitniše fabrike v mestu so: fabrika za svinčene obličke, araerikanski mlin , za kteri se vozi žito iz Odese in moka izi25 njega v Ameriko, Lloydova strojnica, več svečnih fabrik in poslednjič gotovo tudi gaznica. Poslednja preskrbuje celemu mestu svečavo; tisočero svitlih lučic migljd vsaki večer po obširnem mestu in mu deli čarobno krasoto. Po prodajalnicab, v razstavah, kavarnah in drugih javnih in osebujnih poslopjihi30 gorč svitli gazi. Kaj mikavno je gledati z bližnih višav te svitle plamene; popotniki, ki se vozijo po cesti od Občine ali sv. Jerneja, ne morejo se načuditi prekrasnemu pogledu, kteri spreminja tiho, neizmerno morje v veličanski prizor. Mesto se razteguje na vse strani, ker povsod se vidi, kakoi35 marljivo se nove hiše — same palače — postavljajo. Ker število vedno raste in ker živa kupčija obilo ptujcev od zahoda in vzhoda, največ po morji privabljuje: potreba je tudi mesto širiti ; ali zraven tega pa tudi tirjajo hišni posestniki tako visoke obresti od hiš, kakor nikjer ne na celem Avstrijanskem. 140 Iz mesta pelje, razun par kratkih, pet dolgih podaljškov (molo) v morje, ki se po vrsti od vzhoda proti zahodu tako-le imenujejo: 1. molo Ključ; 2. molo di sale (solni podaljšek); 3. molo s. Carlo (podaljšek sv. Dragotina); 4. molo Giuseppino (Jožefov podaljšek); 5. molo sartorio (šivarski podaljšek). 145 Med vsemi zavoljo pripravne lege najimenitniši, na kterem je gotovo vsak ptujec, ki se je le en dan v Trstu mudil, barke v luki in veličastno morje ogledoval, je brez dvombe molo s. Karlo. Lehko da bo kdo, ki ni nikdar morja videl, nikdar ogledoval , kako barke po njem semtertje frčč, une z razpetimil50 jadri, tč z močnimi kolesi, iz kterih silnega dimnika se črn gost dim vali in oblakom podoben nad morjem visi, radoveden popraševal, kaj da so ti podaljški v morje in za kaj so. Ti podaljški so od človeških rok z mnogim trudom storjeni široki kameneni nasipi, po kterih se more peš ali z vozom po suhemi55 od bregov morja v bolj globoko morje priti. Ob krajih takih podaljškov se najraje vstavljajo barke, da se more blago ondi nakladati in razkladati; in tudi za popotne je pripravno, ker se jim ni potreba že le z bolj globocega morja iz bark do bregov 160in od bregov na barke po čolnih prepeljevati, ker morejo po inostn, ki se iz bark do podaljška naredi, na barke in iz njih hoditi. Tedaj so ti podaljški za kupčijo močno koristni. Trgov je v mestu mnogo, najimenitniši so: Veliki trg, ki leži pred hišo mestnega poglavarstva in na morje meji- Na tem 165trgu stoji iz marblja izsekana podoba cesarja Dragotina včlicega, in vodnjak zavoljo marmeljnovih kipotvorov najlepši v celem mestu. Na tem trgu, kjer se čuje vedno vpitje prodajavek in prodajavcev, ki ponujajo svoje blago miraogredočim, vidi se največ sadja, domačega in ptujega, drugih zemeljskih pridelkov, 170ptičev in cvetic. Ko na Krasu po zimi najbolj burja razsaja in hude žamete dela, vidijo se tu prelepe hčerke pomladne: vijolice , vrtnice in druge njim sorodne sestrice. Tu mimo pojdi in ozri se na to mesto, in videl boš, priskakalo bo ročno prijazno dekle s kitko v roci, ponujaje jo tebi. Mladi gospodje 175se pa tudi radi bahajo s cveticami; nekteri jih dan na dan kupujejo in na svoje suknje pripenjajo. — Lesni trg (piazza di legno) ni manjši od tega. Tu prodajajo večidel Istrijanke kruh, kteri na oslih vsako jutro v Trst prinašajo; nazaj gredč kupijo za skupljeni denar pšenice, ktero domu prišed na lastnih mlinih 180meljejo in drugo jutro zopet s kruhom v Trst primahajo. To se godi vse leto dan na dan enako, ktero opravilo je edini zaslužek nekterih vasi, ki ne ležč ravno blizo Trsta. Marljive Istrijanke že ob xlveh zjutraj svoje osle otovorijo, da dospejo v Trst, ko je dan, ko se mesto prebudi iz spanja, ko se jame 185Šnm, rožljanje in kupčija. 4- Za tem najimenitniši je trg Godola, zvezan s poprejšnjim po najdalji ravni mestni ulici, ki se nova nlica (contrada nuova) imenuje. Tu je posebno živa kupčija, ker leži na najpripravnišem kraju mesta. — Razun teh treh imenitniših trgov je med druzimi še spomina vreden ribji trg 190(piazza di pesche), kjer je veden krič in se sekajo ribe, kakor v mesnicah volovska pleča. Po teh trgih in ulicah se razlega krik prodajavcev in prodajavek. Uni ponuja smokev, ta pomaranč, datljev, jabelk, hrušek, itd. Na unem voglu tam peče Furlan laški kostanj; njemu nasproti vidiš zopet pečena jabelka 195in hruške. Sem po ulici privpije fanlalin in meri trakove in robce na vatle; spet od une strani se čuje tanki glas človeka, ki nosi vsake vrste mazila za lišp in zdravje. Tam doli maha jud z obleko na roci, ponuja po visoki ceni in prodaja po nizki. Natihoma stopi pred ptujca fantalin, kaže mu lep pozlačen pr-200stan, uveruje ga, da je zlat, in ako mu steče, da ga za par grošev ogoljufa, potegne jo vesel potepeno izpred oči. — Izmed tega šuma in šundra se pa močno razlega glas krepkega sina kraškega, dolgolasatega ogljarja, ki s svojim „carbone:" (oglje) prevpije vse druge prodajavce. Poznd se mu po obleki veliko uboštvo, kar je vzrok njegove pičle izobraženosti in omike.205 Vidi se na njem, da sila malo potreb pozna. Vesel je, ako svoje oglje, ktero prinese na slabem, velikemu teletu podobnem, začrnelem konjiču, v mestu speča, da skupi par grošičev za silne potrebe. Počrnjeni obraz in dolgi kodrasti lasjč mu dajč zraven lastne oprave posebno podobo, skoraj je enak piskro-210 vezom Slovakom. Štiri glavne ceste peljejo iz mesta, in sicer: istrijanska, ki je najneukretniša med vsemi in drži v poslednji kot Istrije noter do Pole, kjer so velike stavbe za vojaško brodarstvo, ker zavoljo imenitne luke ima cesarsko vojaško brodovje ondi215 svoje stanišče. — Reška cesta, do ovinka proti Občini z dunajsko združena, je tudi močno bregovita, in burja tu najhuje razsaja in največe žamete dela. — Tretja bolj prijazna cesta pelje po severnem bregu morja skozi lepo ravno Furlanijo v Videm. Na tej cesti je občenje vse bolj živo, ko na obžh ime-220 novanih ; posebno perutnine pride po njej neizrečeno v Trst, in mnogo rodovin se živi s prekupčijo perutnine. Na tej cesti se ti odpira najkrasnejši pogled na mesto in morje. Ako kje, povzdiguje tukaj veličastna narava duha visoko nad zemljo, in prsi človekove kipč v vročem navflihnjenji. In kaka čutila se225 vcepijo v dušo, ako unkraj morske obali na desni otoka Grado zagledaš črni zvonik staroslavnega Ogleja! V spomin ti stopa njegova važna osodepolna zgodovina. Tu je rožljalo orožje ne-užuganih Rimljanov; to mesto , nekdaj prvo mesto za Rimom na zapadu, je strahovalo toliko dežel, toliko narodov! In zdaj230 ga ni več, in le tu in tam kaže še kaka razvalina, kak obrasen kamen , da je tu nekdaj nekaj bilo. Tu mimo, kjer zdaj koraka bleda mrzlica, so drli iz severja narodi v taljansko zemljo, tu so se bile krvave bitve za posestev Italije; tu je stal strah narodov, šiba božja — železni Atila. Iz tega kraja, iz teh neob-235 ljudenih močvirov se je zaplodila krščanska vera med Slovence in raztrla malike naših očetov; v tej samoti se je rodila kraljica morja, dvignil silni beneški lev, ki se je spuntal zoper svojo mater in jo v grob podrl. Zgnjili so staroslavni, preganjani patrijarhi, oznanovavci vere božje. Ljudstvo samo , kolikor ga240 je še ostalo po groznih nevihtah nemilih časov, so njegovi otroci, Benečanje, potalijančili. Strašna osoda je tu divjala, slava Ogleja živi le — v zgodovini še, dandanašnji ga ni več. Pod teboj se vije železna cesta z mnogimi mostovi in globocimi zaseki v živo skalo noter do Nabrežine. 245 Dunajska cesta, do Občine umetno in kaj krasno izdelana, pravo mojstersko delo, je važniša ko vse druge, zakaj po njej se zvozi največ raznega blaga v mesto in iz mesta. Ko dospeš po tej cesti vrh Občine, opaziš na levi krasno veličansko piramido iz kraškega kamenja, spominek cesarju Francu za iz-250 peljavo nove ceste. Postoj pri tem spominku, ozri se še enkrat na nemirno mesto in živo luko. Glej, pod tvojimi nogami leži stotero kupčijskih brodov, njih jambori kviško molč, podobna je luka okleščenemu gozdu. Mirno je morje in brez skrbi po-255čiva mornar na barki; ali gorje, ako se tam na severju kope oblakov prikažejo; to je znamenje hude nevihte, strašne grozo-polne nevihte „tramontane". Ako kaj tacega zapazijo mornarji, zakriče iz vsega grla, v celi harkostaji vstane silni vriš in hrup. Nemudoma so po koncu, kako se pripravljajo za boj z valovi! 260Na vse strani se pritrjujejo barke z vrvmi in verigami na bregove in sidrovišča. Priženč se valovi, kakor bi trenil; kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove, zaerneli se podč v mesto, kako ropočejo težke verige, škripljejo močni jambori! Kot lehki čolniči se premetavajo težke barke, do vrh jambora 265se jezna pena kadi, in glej ga predrznega mornarja, kako pleza po vrvi gor in dol, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na desno, kako se ondi v čolniču plavajoč vojskuje z divjim morjem! — Potihnila je nevihta morska; gledavcev gosta množica , ki so prispeli do brega, razhaja se zopet na vse strani, in mornar 270vesel, da ga ni zadela nesreča, obriše si zopet vroči znoj s čela ter se brezskrbno vleže počivat. Kaj pomenja tam ponosni orjaški stolp, na uni strani mesta na morskem bregu ? To je svetilnik, na kteri se ozira v temni noči mornar; njegova svitla luč, ki se vedno zakriva, oznanja 275mu v hudem viharju bližnje pribežališče ter ga navdaja z veselim upom rešitve; una krogla spodaj na svetilniku na severni strani, ko pade, naznani poldue, in ob enem poči top na barki in zapojč zvonovi po mestu. Zgorej na severni strani v svetilniku ti kažejo vihrajoča bandera število parobrodov, ki se 280bližajo luki, in kako daleč so še na morji, ker kolikor bolj bandero visi, toliko bliži je parnik. Ko se bandero, ki po grbu parobrod natanko naznanja, kviško postavi (prima vista) in s prostim očesom še nič ne zagledaš, potrebuje parobrod pri dobrem vremenu še dve uri do luke; ko se nagne (secunda 285vista) in komaj v daljni daljavi gosti dim zapaziš, moraš še skoraj eno uro čakati; ko se bandero obesi (terza vista), je že blizo in videti je, kako penijo hitra njegova kolesa zeleno vodo. Na nasprotni strani v svetilniku zapaziš obešene kroglje, ki naznanjajo barke z jadri, bandero pa pomenja pet bark. 290 Zakaj pokajo danes topovi v luki, topovi na gradu in grom pretresa mesta zidovje ? Kako slovesnost obhajajo ? Štejem in naštejem 21 strelov v luki, 21 na gradu. Čuješ, prijadrala je vojaška barka ptuje države in pozdravljala je z grmenjem topov mesto, in na gradu jej odmeva odzdrav. Poveljnik brodovja in 295vojaški in civilni poglavar mesta jo obišče in zopet pokajo topovi, in kapitan vojaškega broda se mu zahvaljuje za skazano čast in obišče drugopot mestnega poglavarja, ki ga večidel na kosilo povabi, kjer mu razklada o morskih vožnjah in kaj je videl in doživel na mokrem svetu. Na tej strani luke, svetilniku nasproti, na podnožji Občine300 stoji novi Lazaret, kjer se zapirajo barke iz daljnih ptujih krajev in prekaja blago, da se obvarujejo kužne bolezni. Vreme je v Trstu sploh prijazno in prijetno, zima je topla in sneg se le po imenu pozna, ker akoravno v mrzli burji včasih naletuje, vendar čez dan ne obleži; le ko je burja, ki včasih305 strašno razsaja, postane mraz. O takem času, ko zunaj po suhem in po morji strašna nevihta buči, da cel6 parobrodi, ki se viharjev najmanj strašijo, večkrat na potu iščejo zavetja v pristanišču v Piranu, je najprijetneje v gorki izbi, ki se pa težko dobi, ker se le malo peči po hišah najde. Jesen je večidel prav310 lepa in gorka in dolgo trpi. Po letu pritiska huda vročina, posebno ker dež le redkokrat nastopi. Ni prijetnišega v taki vročini, kakor kopve v morji, kjer se človek ohladi in jako okrepi. Hodili smo po hišah in trgih, po sprehodiščih in cerkvah, obiskovali smo žive; spodobi se, da poslednjič stopimo tudi v315 prebivališče miru, na grobe spijočib, k sveti Ani, na jugu mesta. Glej, kako nam blišči nasproti prekrasni, pomembonosni, v živo skalo vsekani napis „Resurrecturis!" Tu počivajo kosti po vero-zakonu odločenih, zaspalih bratov. Kako krasni, kako v dušo segajoči spominki stoje na njih grobovih! Tu si briše solz iz320 očesa, tam z razpetimi perutami in s trobento na desni visi mili angelj nad grobom mrliča; spet ondi se vije venec krog mar-meljnovega križa, znamenja našega odrešenja. Na tem prostoru ni prepira, ni šuma, ni hrupa; tu vlada tihota, bratinstvo, sveti mir. Koliko lepih spominkov stoji tu na širokem prostoru iz325 čistega kararskega in kraškega marmeljna, koliko pomembnih grobopisov! Fr. Cegnar. 186. Postojnska jama. Kolikor ima narava čudežev, ki človeku razveseljujejo ok6, nobeden tako ne prime srca kakor podzemeljske jame, ki so tolikanj bogate s krasnimi in mnogovrstno zasukanimi podobami, narejenimi iz kapnika. Svoboda v zakonu in samovoljstvo v doslednosti se nikjer ne kažete tako očitno kakor tukaj. Ako 5 človek o kaki drugi stvari čuje govoriti, precej lehko dobro zadene, kakošna mora biti v resnici; tukaj pa je vse novo, vse tako stvarjeno, kakor se nisi nadjal. Ni kmalo na svetu dežele, ktera bi na tako majhenem prostoru mogla ponašati se s tolikim številom veličastnih, spo- 10 mina vrednih naravskih stvari, s kolikoršnim se more kranjska v po paši, na holmcih in razpotjih pa plešejo; včasi se vsedejo in češejo zlate lase. Videli so jih že tudi o luninem svitu, kako so okoli grobov ubitih ljudi s plamenečimi bakljami v rokah „kolo" plesale. Vile poljske so sploh dobrotljive. Bili so neki takrat zlati časi, ko so Vile se sprehajale po poljih. Ljudjč sol2 v bili z malim zadovoljni, polje je rodilo čisto pšenico, in ker so bili ljudjč dobri, pomagale so jim tudi Vile dostikrat žeti, pleti, travo kositi in sploh pri vsacem delu. Od kar pa so se ljudjč izneverili starim navadam in čednostim, od kar so pastirji opustili piščali, tamburo in petje in namesto tega jeli na pašah kleti inl2'> vpiti ter z bičem pokati; od kar so jeli ljudjč cel6 iz pušek streljati in narode preganjati — od tistega časa so izginile Vile iz našib logov in dobrav in pobegnile — Bog ve kam v ptuje dežele. Redek je človek, ki bi jim bil še dan današnji všeč. Tak poštenjak jih še vidi kedaj, kako po polji plešejo, ali palSO na goli skali sedč plakajo in tugujejo v žalostnih pesmih. Vile podvodkinje so tudi dvojne: take, ki so na pol ribe in na pol device in prebivajo samo v vodi, zlasti pa v morji (morske device ali deklice) in pa take, ki prebivajo v rekah, jezerih, studencih in večkrat iz njih prihajajo na suho in so 135 vse belim krasnim devicam podobne. Vile vodne so skoraj vse hudobne. O jasni mesečini se dvigajo iz vode; hipoma se vsa voda razpeni in vznemiri, in pri taki vodni nevihti skačejo in plešejo po valovih in bregovih. Večkrat vodo ostrupene, zato 140ni nikdar zdravo piti tako vodo, kjer Vile prebivajo; lehko se zgodi, da bi moral celo umreti. Posebno se razsrdč, če jim kdo vodo skali. Na večer jih je večkrat videti, kako plešejo in prepevajo nad vodo. Kedar se razsrde, skalč vso vodo, zbudč vetrove in valove, da se v sosednjih lesih drevje lomi in gorjg človeku, 145ki bi se v tacem času vozil po vodi, Fr. Marn. 191. Verstvo starih Slovencev. Naši predniki so bili iz začetka ajdje; imeli so namreč malike in so mnogim bogovom čast skazovali. Pa vendar se nahaja že tudi takrat pri njih misel na eno bitje, ki zemljo, zrak in nezmerni nebes vlada in kteremu so podvrženi tudi drugi 5 bogovi. To bitje so vsi rodovi imenovali Boga, kar ravno kaže, da je bila ta misel splošna že pri starih Slovencih. Ta vera v eno najviše bitje je res pri naših ajdovskih prededih imenitna in čudna, pa nekoliko saj se da ta prikazen umeti. Pomniti je najpred to, da so si ohranili vsi narodje nekaj izročila o božjih 10 reččh že iz ust svojih očakov. Slovenci so dalje prebivali po neizmernih planjavah. Krog in krog so videli narave krasoto in blagoslov in vrh sebe čisto, temnovišnjevo, po noči z zvezdami brez števila krito, daleč segajoče obnebje. Človek, ki je tako stal v tej planjavi, ozrl se in vse lepotije zemlje, neba in zraka 15 videl, in zraven le kolikaj občutljivo srce imel, ta je moral misel dobiti na večo ko malikovo moč, ki vse te svetove drži in naravo s kineem oblači, ktera moč je očesu nevidna, pa duhu, ki krog in krog njeno vladbo zaznava, razumljiva in vidna. Pa zraven enega najvišega bitja so molili Slovenci še več 20 druzih bogov, kterim so posebne navade ali naravne prikazni ali svoje posesti posvečene mislili. Boga gostoljubnosti so imeli Radegosta, kteremu so pripisovali tudi poglavarstvo nad vsemi drugimi veselicami ter rodovitnost cele zemlje. Poglavni praznik _ tega boga je bil jeseni; takrat so mu duhovni darovali in mu 25 v rog; ki ga je v roci imel, nalivali novega vina in novega medli. Pri tem se je prorokovalo tudi o rodovitnosti prihodnjega leta. Ako je bilo v rogu še kaj od prejšnjega leta, bila je to vesela prikazen, ki je gotovo srečo tudi za drugo leto obetala; ako je bil pa rog prazen, bilo je to znamenje prihodnje nerodovitnosti 30 in v žalosti se je množica po darovanji razšla. Prorokovali so slovenski duhovni pa tudi iz ptičjega leta, in zamotanja črev pri živalih, ki so bile v dar zaklane, in še iz druzih znamenj, n. pr. iz stanja zvezd na nebu i t. d. Za Eadegostom se je naj-veča čast skazovala Triglavu in Svetovidu (Svantevidu). Mislili so si ga s štirimi obrazi, obrnjenimi proti štirim stranem 25 sveta, tako da vse stvarjenje in početje vsega človeškega rodii pregleduje. Triglav jim je bil gospodar zemlje, morja in zraka, in zarad te trojne oblasti so mu tudi glave pripisovali, in ga tudi po teh treh glavah Triglava imenovali. Bog oblakov, groma in bliska Jim je bil Perun, bog časa Gruden, boginja in bog 30 ljubezni Živa in Lelj, bog razuzdanosti Kurent, kteremu so pustne večere z mnogoterimi burkami in veselicami obhajali. Tudi zvezde, luno in solnce so Slovenci zelo častili, in zlasti zadnje kresne dni solncu na čast s plesom in zažiganjem gromad praznovali. Pa tudi slabe in hude prikazni so si mislili pod- 35 vržene posebnim duhovom. Boginjo smrti so imeli M o ran o, ki so jo na mnoge načine častili, in najbrž njej na čast tudi sedmine ali praznične shode in gostarije sedmi dan po pogrebu obhajali. Vse hudo pa, ki jih ni po naravni poti, temuč bolj po naključji zadelo, vse to so pripisovali Zlo dej u, ki so mu tudi 40 še hudir, škrat, netek itd. rekali. Tudi svoja zemljišča in črede so devali pod brambo nevidnih varhov, tako n. pr. je čul nad njih ovcami bog Veles, da se niso pogubile in jih niso volkovi in divji turi napadli. S temi ajdovskimi mislimi so stari Slovenci več stoletji na 45 Ruskem živeli, srečni in v obilni posesti čred in zemljišč, vedno pridni in veseli, nikomur v škodo, s svojim kmetovanjem pa vsemu človeštvu v prid. J. Trdina. 192. Začetki krščanstva pri novih slovenskih naselnikih. V nastopu sedmega stoletja so novi slovenski naselniki že po vsi Panoniji, po Noriku in po delih Istrije in Venecije bili razširjeni. Po njih se je nekdanji sredozemeljski Norik imenoval S lavi ni j a ali Slovenija, tudi Karantan ali Korotan prejšnja posavska Panonija se je zvala Slovenskastran, Karniola pa 5 seje glasila K raj na, in namesti stare Karnije je nastopila Furlanija. Slovenci so bili Avarom podložni mnogo let, dokler njihovega jarma niso mogli več prenašati; hrabri Samo se jim je ponudil za vojvoda krog 1. 624, ter jih je oprostil težke sužnosti. Skozi 36 let jih je srečno vladal, branil tudi pred močnimi 10 Franki, ter zmagal njih napad; pa po njegovi smrti so si Avari zopet moči povzeli, in so bolj ali manj nadlegovali Slovence. Med tem so Hrovatje in Srbi došli od severnih strani iz zatatranskih krajin, ter so 1. 634 do 640 se naselili o meji posavske Panonije, v gornji Meziji in Dalmaoiji, poleg doljne 15 Save do jadranskega morja, in so tako Slovence omejili od južne pokrajne. Od zahoda so Longobardi stegovali svoje gospostvo do Soče in do Zilje, v Primorji so greški cesarji še obderžali oblast; ondašnji del Slovencev je bil tedaj tistim podložen. Zoper -0 Avare in njihove stiske je pozneje krog 1. 740 korotanski vojvoda Borut poklical Bavarce v pomoč, s tem pa je tistim, in posredoma Frankom prišel v pokorširio. Karol veliki, Frankonski kralj, si je 1. 774 z Longobardijo vred popolnoma osvojil tudi Furlanijo, 1. 777 z Bavarijo vred Korotan, 1. 7*9 pa Krajno in Istrijo, in 1. 799 po osemletni vojski vso Panonijo ali * Avarijo. Tako je bila s koncem osmega stoletja vsa slovenska zemlja v oblasti Frankov. Za nove neverske naseljence na slovenski zemlji so bili kristijani, ki so se od poprej še ondi obdržali nekakošen kvas, JO kterega se je časoma vse ljudstvo navzelo, in tako Božjemu kraljestvu pridružilo. Za južno stran je bila akvilejska cerkev, če ravno po razcepljenji bolj ob moč djana, vendar zmiraj kakor svetilo na viharnem morji; po soedinjenji z rimsko cerkvijo pa so ondašnji patriarhi tudi bolj krepko začeli delati za po-35 polno zmago kerščanstva zlasti na južni strani dereče Drave. Vendar se o tej reči le malo posebnih naznanil nahaja. O L j u-bljani, ki je nastopila na mesto stare Emone, se trdi, [da se je cerkev s. Petra že iz prvotnih časov ohranila, in da je bila cerkev s. Nikolaja v sedmem stoletji sezidana. ') V L urni ali -0 stari Tiburniji se naznanuje, da je patriarh Janez ali K ali k s t v dneh papeža Zaharija in frankonskega kralja Pipina to je krog 1. 750, posvetil kapelo s. Petra. '*) Posebno hvali s. Pavlin, ki je bil patriarh v dneh Karola velicega od 1. 776 do 802. On se je veliko trudil zoper krivoverstvo tistega časa, je bil zategavoljo . 45 kot papežev namestnik na cerkvenih zborih v Cahih, Franko-brodu in Reznu 1. 789, 792 in 794, je tudi imel cerkvene shode za svojo metropolijo v Forojuliji ali Starem mestu 1. 796, in v Altinu 1. 799, ter je zraven spisal pravoverskih bukev zoper krive zmote. On je tudi si prizadel za evangeljsko oznanovanje, 50 s tem je korolanske ljudstva v Podravji in sosedne narode pripeljal k Kristusovi veri. 3) Kar se tiče južne slovenske strani, so gotovo tudi ter-žaški škofje imeli delež o spreobernitvi neverskih Slovencev, kolikor se zlasti tiče za Primorje in Kras in Pivko; med njimi 55 so za ta čas znani škofje Gavdenci 1. 680, Janez 1. 759, in Mavrici 1. 766. Tudi od hrovaške strani je utegnil doiti kak vpliv za boljše utrjenje krščanstva med Slovenci; zakaj Hro vat j e ') Archiv fiir Krain b. II. str. 93. — Thalberg ISpitome p. 91. ') Hansiz Germania s. tom. II. p. 90. 3) lJe Rubeis Monumeuta eeci. Aqnil. tom, I, p. 255—370. — Aeta San eturuin m. Jan. tom. I. p. 813. so bili že v dneh papeža Janeza IV. in greškega cesarja Hera-klija krog i. 640 soedinjeni s krščansko cerkvijo po mašnikih, ki so bili iz Rima poslani. ') Kar je slovenske zemlje na severni strani dereče Drave, 60 ondi je bilo za ponovljanje ali vpeljevanje krščanske vere toliko težje, kolikor huje so Avari svojo divjo silo razprostirali. V starem Lavreaku, od kodar bi bila luč s. evangelija utegnila svetiti čez noriske hribe, škofje niso imeli varnega mesta; Erhanfrid in Otgar, ki sta ondašnjo cerkev vladala v 1. 606 do 639, sta 65 mogla iskati pribežališča v Pasavi. in ravno tako Brunon, škof za 1. 639 do 689 V 'a kraj je škof V i vil o za vedni čas prenesel svoj sedež preden je bil Lavreak 1. 737 popolnoma raz-djan; tako pa se je mesto krščanskega uka dalje odtegnilo od slovenske meje.2) 70 Vendar zdaj je pa drugo mesto tehtno postalo za spreobrnitev slovenskega naroda v severni strani, namreč Solni-grad, ki ga je s. Rupert, poprej škof v Vormaciji poleg Rajne, pozidal iz razvalin stare Juvavije. Ta evangeljski mož je prišel 1. 696 na Bavarsko do vojvoda Teodona; mnogo se je 75 ondi trudil za vtrjenje krščanske vere, po tem pa je potoval poleg Donave memo Lavreaka do panonske meje. Vrnivši se zopet je prišel do razrušene Juvavije, ter je ondi vstanovii svoj sedež; sezidal je naj pred cerkev s. Petra, potem samostan za minihe, in še druzega za nune. Na dalje je potoval po deželi 80 okrog, potrjeval vernike, stavil cerkve, in posvečeval mašnike; obhodil je tudi gorate strani, iu prišel čez visoke Turove, ter sveto vero oznanoval Slovencem. Došel je do korotanskega vojvoda, je po njegovi prošnji mnogo ljudstva spreobrnil in krstil; tudi je več cerkev posvetil in mašnikov razposlal. <■) Celd do 85 Celjskega mesta, se pripoveduje, da je prišel, ondi vzdignil svetinje s. Maksimiljana škofa in mučenca, in podrto cerkev popravil in posvetil. 4) Po tem se je povrnil na Bavarsko, ter je umrl krog 1. 718. Za s. Rupertom je sledil njegov učenec Vi tal na škofov- 90 skem prestolu; neverni Slovenci so takrat pridrli v solnograško dolino, ter so med drugimi razdjali cerkev s. Maksimilijana. 5) Kaže se, da je tudi po korotanski deželi nastopila nova stiska za krščansko vero, zlasti ker so Avari ondašnje Slovence hudo nadlegovali; komaj postavljene cerkve so utegnile zopet podrte, 95 in mašniki pregnani biti. Silna nadloga je storila, da je kora-tanski vojvoda Borut krog 1. 750 Bavarce poklical na pomoč: ') Farlati Illiricum s. tom. II. p. 280. ') Monumenta boica part. XXVIII. — Ilausiz Germania s. tom. I. ') Rosvveidus in vita s. Euperti. — Hansiz 1. c. tom. II. 4) Stara Celjska kronika. — Hansiz I. c. tom. II. Liber traditionum eccl. Salinb, — Hansiz 1. c. tom, II- bavarski vojvoda Odilon je sicer pregnal Avare, pa je deželo spravil pod svoje gospostvo. Ta zveza korotanskih Slovencev z Bavari je vendar bila na duhovno korist malovernemu narodu. lOOBorutov sin Kak a t ali K ar as t iu stričnik Ketimar sta bila po krščansko izrejena na Bavarskem, in sta potem krščanstvo podpirala v svoji domovini; s Ketimarom je prišel tudi mašnik Major an v deželo krog 1. 753. V tistih dneh je bil s. Virgilijj škof v Solnemgradu ; 105tega je čez nekaj časa prosil korotanski vojvoda, naj bi obiskal njegovo ljudstvo, in tisto v veri bolj potrdil. Ker je apostolski mož sam drugod imel opravilo, je poslal svojega podškofa s. Modesta in z njim več mašnikov na Korotansko; tedaj so bile na mnogih krajih cerkve posvečene, in duhovni pastirji postav-HOljeni, zlasti pri Gospej sveti na mestu starega Viruna, v Liburniji ali nekdanji Tiburniji v gornji podravski dolini, in vUndrimah v gornji pomurski dolini. Po smrti s. Modesta je bil v Korotansko poslan mašnik Latin in za tistim drugi mašniki; pa večkrat se je med narodom vzdignil upor zoper 120sveto vero, in oznanovavci s. evangelija so mogli bežati. Celo huda vstaja je bila po smrti vojvoda Ketimara, tako da več let ni bilo nobenega mašnika v deželi. Ko je novi vojvoda Val-duh i. 769 ljudstvo nekoliko pomiril, je s. Virgilij zopet poslal mašnika Hajmona, in zatem še druge duhovne pastirje na 125korotansko zemljo; tako se je krščanska vera časoma dobro vtrdila med ondašnjimi Slovenci. 2) Med tem pa je sv. Virgilij sam na drugi strani se trudil za razširjenje Kristusove cerkve; prehodil je kraje na severni strani visokih Turov do panonske meje, kjer se je takrat tudi mnogo Slovencev nahajalo, in je 130oznanoval nebeške resnice. Po njegovem nasvetu je bavarski vojvoda Tasilon 1. 777 vstanovil Kre miš ki samostan blizo nekdanjega Lavreaka, da bi krščanska vera v tistih strančh imela boljšo podslombo; razun druzega je dal temu samostanu več slovenskih družin v last. Ravno ta vojvoda je že poprej 1. 135770 Atonu, Šarniškemu opatu, daroval in vrh tega Ari bonu frizinškemu škofu izročil kraj Indijo ali nekdanji Agunt v Bistriški dolini, in sicer iz tega namena, da bi evangeljski oznanovavci od tod neverni slovenski narod na pot resnice vodili. Tako je Slovencem tudi ondi, kjer so najdalje segali v severji 140jn zahodu, se odprl pristop v krščansko cerkev. 3) ') Anonymus de Conversione Carentanorum. — Monumenta boica tom. II. Kopitar Glagolita CIoz. 2) Anonymus de Conversione Carent, 1. e. — Primeri tudi napis -na kamnitem vojvodnem prestolu, ki je stal na polji pri Gospej sveti, z besedami: MA VERI ? MA SVETI VERI. 3) Hansiz Germania saera tom. II. - Meichelbeck Historia frising. tom. I, p. 38 et 66. Vendar ta čas je izhodna stran še pod jarmom grozovitih Avarov zdihovala, in apostolskim možem je bila ondi pot zaprta za oznanovanje s. evangelija. Zmaga čez ta divji narod, pri kteri so Frankom tudi zahodni Slovenci pomagali, je proti koncu osmega stoletja tudi ondašnji revni stan na boljše obinila.145 Takrat je Arnonu, ki je bil 1. 185 za s. Virgilijem kot nadškof prišel v pastirstvo Solnograške cerkve, Karol veliki sporočil, naj ljudstvo v nekdanji Panoniji med Dravo, Rabo in Donavo oskrbuje z naukom in cerkvenim opravilom. Tedaj je pobožni nadškof 1. 798 potoval v slovenske strani, je v veri potrdovall50 ljudstvo, posvečeval cerkve in odločeval mašnike; tako se je ondi pokazalo veliko koristi. Da bi se pa duhovno pastirstvo med slovenskim narodom bolje opravljalo, je bil Teodorik za pod-škofa postavljen; izročena mu je bila vsa korotanska zemlja in vse pokrajne na severni strani reke Drave do njenega iztoka vl55 Donavo.Ker so pa poprej ne samo v južni, teinuč tudi v severni podravski strani akvilejski višji pastirji imeli višo cerkveno oblast, se je zategavoljo patriarh Ur s pritožil zoper nadškofa Arnona, ta pa se je zavračeval na odločbe papežev Caharija, Štefana in Pavla; tedaj je cesar Karol pravdo 1. 811 tako razločil,160 naj Drava mejo dela med akvilejsko in solnograško cerkvijo. Ko je pozneje patriarh Mak senci o ravno tej reči delal nove ugovore, je cesar Ludovik 1. 820 potrdil poprejšnjo razločbo, in tako je ostalo do novejših časov 2). V Solnemgradu je za Arnonom sledil Adelram v nad-165 škofiji 1. 821; on je za Teodorikom postavil Otona za pod-škofa v korotanski strani in njenih pokrajnah. Luipram, ki je prišel 1. 836 na solnograški stol, je zopet odločil Ozvalda ravno tako za podškofa; on je tudi posvetil cerkev v čast Mariji Devici v Zala v aru, kjer si je bil panonski knez PrivinalTO sezidal trdnjavo; tudi je ondi vstavil mašnika Dominika, po njegovi smrti pa Svarnagala. Dalje so bile še druge cerkve sezidane in posvečene, namreč nova lepa cerkev v Zalavaru, in druge v Peš niči, v Ptujem, v Lendavi, vKiseku, v Pečuhu in še po raznih krajih; cerkev v Sabariji ali Subo-175 tišči pa je še od poprej ostala. Luipramov naslednik v nadškofiji je bil 1. 858 Adalvin; tisti je sam prišel v Zalavar, kjer je bil takrat Kocel knez namesti svojega očeta Privina, ter je ondi obhajal cerkveno opravilo, in postavil nadmašnika Altfrida, in pozneje Rihbalda. Dalje je posvetil cerkve v raznih krajih,180 namreč v Stradali, v Malem Celji, v Jablanici in še drugod; tudi je po vseh teh krajih odločil lastne mašnike3). ') Anonyraus de conversione Carent. 1. c. 3) De Rubeis Monumenta eccl. Aquil. tom. I, p. 396 et 398, 3) Anonymus de conversione Carent. 1, c, Svetnik 2% Vse te naznanila kažejo, koliko da je bilo krščanstvo v sredi devetega stoletja utrjeno tudi v izhodni strani slovenske zemlje 185ali v nekdanji Panonji. Hvala zavoljo apostolskega djanja med Slovenci pa gre še deloma frizinškim škofom iz Bavarskega. Tisti so namreč memo Indije ali Intihe v Bistriški dolini pozneje v devetem stoletji razun družili posest še dobili cerkev Marije Device na Otoku, s. Petra pri Liburniji, v Pusarnici in 190na gornji Beli v Korotanu; in njim ni bila skrb samo za množenje časnega, marveč tudi za dušni blagor ljudstva 1). Ravno v arhivi frizinške cerkve so se našli najstarji spominki slovenskega jezika, namreč daljša in krajša očitna spoved, in cerkven govor; po vseh znamnjih se razodeva, da so ti spo-195minki že iz devetega in desetega stoletja, ali iz dni frizinških škofov Hitona od i, 811, Anona od 1. 855, Valdona od 1. 889, in dalje Abrahama, kteremu je bila 1. 974 darovana L o k~a na Kranjskem 2). V dosedanjem razlaganji je bilo mnogo cerkev imenovanih, 200ki so se po raznih krajih na severni strani deroče Drave nahajale že v devetem stoletji, in so tedaj vredne, da se v spominu ohranijo. K tem bi se utegnile še pristaviti cerkve v Trebnem, v Ojstrovici, v Bitrinji, v Brezj ah, na Krki, v Mo-zirji, v Gurnici, v Velkovcu in pri s. Andreji v La-205bantski dolini, vse na Korotanski zemlji, ki se imenujejo v listinah kralja Arnulfa iz let 888 in 890 3). Iz južne strani slovenske zemlje, ki je večidel stala pod akvilejskimi patriarhi, se pogrešajo tako obširne naznanila iz tistih časov o posameznih cerkvah. Kralj Karoloman je sicer 1. 879 v posebni listini patriarhu 210Valpertu potrdil vse posesti akvilejskega patriarhata, tudi zraven oblast čez podložne krstne in glavne cerkve po imenu; pa tista listina je le pomanjkljivo naznanjena, da se imena teh cerkev ne morejo vedeti 4). Vendar po druzih znamnjih se zamore soditi za mnoge stare cerkve, ki so se že nahajale v devetem 215stoletji. Tako na Kranjskem v Ljubljani pri s. Petru, v Loki, v Kranji, v Radolici, y Cerkljah, v Mengšu, v Kamniku in v Cerknici. Dalje v Slovenski ali Posavski strani pri s. Vidu poleg Zatičine, pri Beli cerkvi, v Krškem, v Trebnem, v Ribnici in v Metliki; po tem v Slovenjem 220gradcu, v Celji, v Žičah, v Pilštanji in na Laškem. Na Korotanskem pa tastran Drave v Beljaku, v Rožeku, v Ukovem, pri s. Mohoru, pri s. Zenonu v Kapli in pri s. ') Meichelbek Historia Frisingensis tom. I. p. 228, 355. — Hansiz Ger-mauia s. tom. II. s) Kopitar Glagolita Cloz. — Metelko Lehrgebaude der slov. Sprache. 3) Hansiz Germani« s. tom. II. — Hohenauer Kirchengesohichte v Kfirnten. *) De Rubeis Monument« eocl. Aquil, tom. I, p. 445 et 447, Mihelu poleg Pliberka 1). Še dalje na Furlanskem ali v nekdanji Karniji pri s. Petru poleg Soče, v Divinu, v Solkanu, v Kanalu, v Volčah, v Bovcu, v Tominu, pri s. Vidu na225 gori in v Vipavi. Po tem na Istrijanskem v Tržaški škofiji v v Mujah, v Buzetu, v Je Išanah in v Slavini; v koperski škofiji pa v Piranu2). Po takem načinu je bilo krščansko med slovenskim narodom tastran in unstran Drave o polovici devetega stoletja že230 na vse strani obilno zasajeno ; neverstvo in malikovanje je bilo odpravljeno. Vendar spreobrnjenci še niso bili toliko vtrjeni v veri, ker oznanovavci s. evangelija, zlasti nemški dostikrat niso dostojno razumeli njih jezika; v dušnih potrebah se ravno zatega-voljo niso mogli lehko posvetovati s svojimi duhovnimi pastirji.235 Tedaj se lehko sodi, koliko si je ljudstvo želelo tacih učenikov, kteri so mu znali v domačem jeziku govoriti; ta želja je posebno obveljala unstran Drave v nekdanji Panoniji, kamor so mašniki iz Bavarskega najbolj dohajali. Tu sta prav po višjem naklepu dva brata prišla hrepenečemu ljudstvu na pomoč, namreč ss.240 Ciril in Metod. P. Hicinger. li>3. Sv. Rupert. V drugi polovici šestega stoletja je stoloval v Rezjua, v starem, mnogostolpnem glavnem mestu bavarskem, poganski pa blagodušni vojvoda Teodo in je skrbeč premišljeval žalostni stan svojega ljudstva. Dežela je sicer vživala mir; pasle so se po njenih zelenih travnikih mnogoštevilne črede in rodila je 5 sadti v vsej obilnosti; ali dušni in nravni stan prebivavcev je bil kaj žalosten. Ljudstvo je bilo sirovo, uporno, sprideno; njegove prejšnje čednosti: čistost, poštenost, biagosrčnost so se bile pogubile v bojnih viharjih, ki vse strasti razbrzdajo, in njihovo mesto je zavzela nepotolažljiva prepirljivost in neukrot- 10 Ijiva boježeljnost. Nevednost je bila tolikanja, da celo prvaki niso znali svojega imena začrkati, lov in kolovratno radovanje je bilo svobodnjakov in plemenitašev venomerno slastno opravilo, hlapci pa in podložni so z mučnim delom in s pretežko tlako svoje moči gulili in nemilo skoprnčvali; ob slednji priliki 15 napravljane "gizdave gostije niso nikdar nehale brez krvavih spominkov; kradež in grabež ljudi iu živine, pokončevanje polja, radovoljno prestavljanje mejnikov — vse to so bile le navadne pregrehe, ki niso nobene sramote, ampak le pičlo denarno globo ilaklanjale. Sicer so bili rimski naseljenci in četniki zasejali 20 ') Iilun Archiv fur Krain. — Muchar Geschichte der Steicrmark. — Holie- nauer Kirchengeschiohte v. Karaten, l) Kandler Indieazioni per le oose storiche del Littorale. seme krščanske vere po posameznih krajinah, posebno po bregovih donavskih in inskih; ali to so bili le medlevi utrinki, dremotni žarki v temni noči občne zdivjanosti. Celč tisti, ki so se kristijane nazivali, imeli so le pomanjkljive, z najsirovejimi 25 vražami namešane spomine in zaumke od krščanstva in so bili le nekoliko vnanjih oblik in šeg službe božje ohranili, tako da so Boga in bogove, Kristusov križ in pa Vodanove hraste skup in enako častili. Tedaj sliši vojvoda Teodo, da biva v Vormaciji pri Renu 30 škof, poln gorečnosti, kreposti in učenosti, Rupert ali Hru-odbert. Po nagovarjanji svoje krščanske žene Regintrude napoti poslance tje k svetemu možu in ga povabi na~Bavarsko, da bi ljudstvu sv. vero oznanoval in je vzdignil iz divjaškega stami, da bi dospelo do imenitnosti in olike sosednjih ljudstev 35 Longobardov in Frankov. Služabnik božji se veseli, da mu je priložnost dana, ime in čast Gospodovo po daljnih krajih razširjati ; prevdarno pa pošlje poprej nekoliko sprevidnih mož na Bavarsko stan dežele razgledat: ali je pač zemlja ugodna za seme evangeljsko. Glas sporočnikov je vabiven; pride torej z 40 nekoliko mašniki v Rezen, in vojvoda ga sprejme z veliko si-jajnostjo. — Rupert je bil kraljeve rodovine merovinške in škof v Vormaciji; njegovo mladost in poprejšnje življenje, zlasti pa njegov vek in tedaj t udi dobo njegovega prihoda na Bavarsko nam 45 zagrinja goste teme krilo, kterega nam tudi najbistreje oči pojasniti, najzvesteje preiskovanje vsega razgrniti ne more. Bodi nam torej vodilo starodavno solnograško sporočilo, ktero pre-natanko preiskovanje sedanje dobe bolj in bolj potrjuje. Poleg tega je bil Rupert v drugem letu vladanja kralja Kildeberta II. 50 v Avstraziji, tedaj 1. 576, škof v Vormaciji in je prišel 1. 580 na Bavarsko. Ž njim se po teh noriških pokrajinah obudi novo življenje. Poln apostoljskega duha se z vso močjo uda svojemu sv. poklicu : oznanuje zveličanske nauke, razsvetljuje in ogreva otrpnela srca |Bavarov po bregovih donavskih, krsti vojvoda, 55 njegove otroke in vse dvorjane ter mnogo velikašev — zgled vladarjev namreč je bil pravilo podložnim. Po tej srečni žetvi Gospodovi se pelje, oznanovaje in krščevaje po Avstrijanskem, po Donavi doli v spodnje panonske kraje; obišče Ptuj in Celje, kjer sv. Maksimilijanu, slovenskemu aposteljnu na čast, prvo 60 cerkvico posveti, njegovo truplo pa nese s seboj v Lavreak, kjer je sv. mučenec za škofa bil; tam podrto cerkev zopelf postavi in z duhovnimi preskrbi, potem pa se po stari rimski cestj obrne proti goram. Ali kmalo spozna, da se mora za vspešno evangeljsko oznanovanje stanovitno mesto pripraviti in gotov 65 škofijski sedež postaviti, da se raztresenim krščanskim občinam po skupnem središču obstojna trdnota in krepka rast vstvari in enota zatrdi naukom in obredom. Po mnogem popotovanji postavi v samotni sodolini, sredi ktere majheno jezero stoji, cerkev in stanovališče za se in za tovarše. Med tem pa zvč, da je pri reki Juvgvu, tri ure proč hoda kraj, kjer so za časa ^ Rimljanov stale trdne stavbe, ktere pa so od ljudskega preseljevanja sem v razvalinah. To mu je bil migljej od Gospoda: ako naj njegovo delo trdne korenine požene, mora se nasloniti na ostanke rimske olike. Gre tedaj po zaznamovanem potu in pride v kraj, kjer reka med strmim skalovjem izmed gora šumi, 75 kjer se odpre široka dolina, obdana z gozdnimi višinami, za kterimi na treh plateh orjaško gorovje svoje z večnim snegom pokrite kope proti nebu dviguje. Tam tedaj, kjer si izmed gorske ožine strugo koplje Juvav po ravnini, najde razvaline Juvavije. Solnograd, biser južnonemški, kjer se veličasten pla- 80 ninski svet na majhenem prostoru divno druži s preprijetno planoto, domačinu v radost, ptujcu v občudovanje, — bil je takrat le nagomiljeno mirje puste groblje podrtih palač, zlomljenih stebrov, razpokanih obokov, razrušenih stolpov in razmajanih sten, nadviševano od sivega skalovja in obsenčevano od temnih jelk, 85 obraseno z divjo ostrčgovino in z gostim grmovjem — zgolj pušča sredi divje puščave. Rupertu se ta kraj za stalno naselišče zdi tako pripraven, da mu ga vojvoda v last podari. Rupert se urno in krepko dela poprime in sezida v znožji visocega pečevja zalo cerkev in velik 90 samostan na čast prvaka aposteljnov sv. Petra kot duhovno gojišče m bavarsko deželo. Na vzhodnjem brdu gore, kjer je nekdaj stala rimska trdnjava, postavi pozneje tudi samostan za nune in ga izroči vodstvu Erentrude sorodnice, ki je bila z nekoliko pobožnimi ženami in devicami za njim le-sem prišla, da 95 bi po svoje krščansko olikovanje ženske mladosti pospeševala. YeČ ko dvanajst stoletij je od tistihmal minulo, in oba samostana so bolj ali manj čutno časa mogočne peroti ovihravale, ali njuna tihotna delavnost se je ohranila do današnjega dneva. Rupert povzdigne še ne čisto razpadla poslopja iz groblje in droblje inlOO privabi mnoge družine, da mesto vedno veče in lepše prihaja. Nazivalo se je v začetku Petrinija; pozneje je pa dobilo ime poleg vode Šalce, starega Juvava, poleg našega izgovarjanja pa od bogatih tamošnjih zakladov. To je bil začetek škofije Solno-graške, ki si je v toku časa toliko dežele in posestva pridobila,105 da je ko neodvisna kneževina slavito in častito stala v prvi vrsti duhovnih držav po Nemškem. Šempeterski samostan pa je bil glavno središče krščanske olike po vsej okolici. — Sv. Rupert, tudi Slovencem, zlasti goratanskim, vse časti in hvale vreden, skrbi na vsako plat za dušno in telesno bla-HO gostanje svojih ovčic. Truda zdelan, starosti hromoten čuje, da mu bije ura delopusta; skliče torej brate, in postavi sv. Vitala za opata v samostanu in za naslednika v škofljstvu. Oče pravo-vernosti po solnograški vladikovini položi po več ko štiridesetletnem delovanji na polji Gospodovem in v osemdesetem letu življenja trudne ude k počitku; roka večne ljubezni mu zatisne oči — leta 623 na dan vstajenja Gospodovega, kterega spomin se je v starih časih zmeraj 27. marca obhajal. — Solni studenci v Halajnu, Berhtesgadnu in Rajhenhalu so bile že tistih dob I20dobro znani in porabljeni; ali Rupert je neki s pomočjo umetnosti prišel tudi do solnih zalog po notrinah gora in on je začel šolnik prekuhdvati. Zatorej se obrazuje tudi s solnjakom v roci. Dr. J. Rogač. 194. Začetek k rižanskih vojsk. Konštantin Veliki, ki je bil prvi izmed poganskih cesarjev k sv. veri pristopil in svoj cesarski sedež iz Rima v Carigrad prestavil, prepovedal je v začetku 4. stoletja vsa preganjanja zavoljo vere, pomiril kristjane in pravemu Bogu eastivno službo 5 vpeljal. V ta namen je ukazal na svoje stroške sezidati v Rimu cerkev sv. Janeza v Lateranu, ki jo še dan danes imenujejo prvo celega sveta, in mnoge lepe božje veže v Carigradu; ravno tako tudi drage cerkve v Jeruzalemu nad božji grob, v Bet-lehemu, kjer je bil Jezus rojen , in na Oljski gori, kjer se je 10 bil v nebo vzdignil. Od tačas so bližnji in daljni kristjani , zlasti iz zahodnih dežel, čedalje bolj ta sv. mesta v Judeji pobožno obiskovali. Grški cesarji, nastopniki Konštantinovi, ti so radi videli dan na dan veče število romarjev v Jeruzalem prihajati; kajti prinašali so iz večernih dežel veliko denarja in 15 ga popuščali po cesarskih deželah. Saraceni, arabskega rodu in mohamedanske vere, ki so bili od sedmega stoletja sv. mesta pod svojo oblast spravili, kristjanov niso nadlegovali; marveč so jim v Jeruzalemu lastnega patriarha in očitno službo božjo dovolili. Tudi njim se je 20 dobro zdelo, da so romarji iz zapadnih krajev veliko denarja v deželi popuščali. Ali število romarjev, ki so iz večernih dežel hodili božji grob in druga sv. mesta obiskovat , prihajalo je zmeraj veče, zlasti h koncu devetega stoletja, ker so kristjani menili po pregovoru : „tisoč in ne več tisoč let", da tačas bo 25 konec sveta. Ne samo priprosti ali ljudje nizkih stanov, tudi imenitni knezi, žlahtniki, škofje, menihi itd. so hodili na božjo pot v Jeruzalem ali po samesi ali pa tudi v velikih trumah. Sa-racenom je bilo tega zadnjič preveč: bali so se od kristjanov kakega punta ali tudi kake vojske; zato so jim začeli davke 30 nakladati in jim na mnoge druge viže zabavljati. V devetem stoletji so prišli divji Turki, tudi mohamedanske Vere; ti so Saracene zapodili in sveta mesta pod sč spravili. Turki so pa kristjane hudo stiskali in strašno ž njimi ravnali: cerkev božjega groba so spremenili v mohamedanski tempelj in iz cerkve Gospodovega vstajenja so naredili konjski hlev. 35 Od romarjev so tirjali velike davke; kdor jih ni mogel plačati, ta ni smel v mesto. Mnogi bolj siromašni romarji, ki so prišli čez leto hodil daleč sv. mest obiškovat, morali so , od težavnega pota in stradanja posušeni in oslabljeni, ne videvši božjega groba, pred mestnimi vrati ostati, kjer so brez tolažbe, 40 mestno ozidje pobožno kuševaje, v revščini pomirali. Papež Silvester II. je že konec desetega stoletja v imenu jeruzalemskih kristjanov vse verne opominjal in prosil, naj se vzdignejo in v jutrove dežele podajo svetih mest rešit never-nikom iz rok. Pa to opominjanje ni obrodilo sadii. 'Med tem 45 so romarji sveta mesta še zmeraj v velikih trumah obiskovali; po poti nazaj in doma pa zel6 tožili, kako hudo Turki kristjane stiskajo in kako prav da bi bilo, kristjanom v svetih mestih na pomoč iti. Papež Gregorij VII., mož krepkepa duha, želel • je kristjane jutrovih dežel, ki so se bili blizo dve sto let poprej 45 samovoljno od rimske cerkve odločili, spet pod svoje peroti spraviti in iz Jeruzalema s časom sveto vero naprej po vzhodnih deželah razploditi. Zato je pisal leta 1074 nemškemu cesarju Henriku, naj se vzdigne svetih mest rešit in da mu hoče v ta namen sam 50.000 mož dati. Ker pa je tačas cesar mnoge 50 druge opravke imel, zato iz tega nič ni bilo in vse je pri starem ostalo. Čez dvajset let pozneje gre Peter, iz francoskega mesta Amiena doma, zbog svojega samotarnega življenja tudi puščavnik imenovan , na božjo pot v Jeruzalem. On je bil že nekterikrat 55 prej o časih , bolj prijetnih za kristjane , sveta mesta obiskal in z lastnimi očmi videl, v kakošnih strašnih stiskah, v kakem zaničevanji in revščini se znajdujejo sveta mesta in jeruzalemski kristjani. To ga močno vžge, da srčno stopi k Simeonu, patriarhu v Jeruzalemu, in se ž njim o tem posvetuje. Peter ga 60 poprosi za pisma o tej reči na papeža, gre na večer pred odhodom iz mesta še k božjemu grobu molit, in po noči v sanjah se mu je zdelo, da sliši glas z neba rekoč: „Vstani, vstani brž in skrbi, da se bo moja zemlja iz rok nevernikov otela". On se zdaj dosti krepkega misli, da bo otetje svetih mest in 65 jeruzalemskih kristjanov srečno izpeljal. Peter se podviza, gre naravnost v Rim, poda pisma papežu Vrbanu II. in mu še živo z besedo dopovč, v kakošnem revnem stanu so sveta mesta , in kako hudo Turki kristjane stiskajo in tarejo. To gane in omeči sv. očeta do solz, on reče 70 zdaj Petru : ..Pojdi! nagovarjaj in napravljaj kristjanska ljudstva, njih kralje, kneze in veljake k velikemu delu , k sveti vojski; za vse drugo bom že jaz sam skerbel". Peter, od papeža pooblaščen, hodi od mesta do mesta, od dvora do dvora, bos , 75 gologlav, od posta in truda izčinžen, da je suhi pošasti podoben , in v raztrgam suknji, v Titeri je bil sveta mesta obiskal. Božje razpelo v roki držč, pridiga v cerkvah, na trgih in poljih. Ognjeni pogled iz njegovih globoko vsajenih in vnetih oči slednjega presune; kdor ga čuje, meni, da sliši preroka glas in 80 ostrmi ; človeštvo se da po večernih deželah za božjo čast ne-povedljivo vneti. Veliko je že bilo vojsk na svetu , pa le iz napuha, iz jeze in sovraštva, iz lakomnosti ali zbog drugih posvetnih dobičkov; zdaj pa edina misel, božji grob in druga sveta mesta nevernikom oteti, vse večerne kristjanske narode 85 tako vname in spodbode, da so ljudjč iz kraja pripravljeni vzdigniti se, v jutrove dežele iti in se za Gospodovo čast in za sveta mesta poganjati. Sivi starčki poiščejo svoje zarujavelo orožje; fantje se vadijo sulice krepko držati in se ž njo zaganjati. Povsod se govori in dopoveduje o velikih znamenjih: 90 tukaj padajo zvezde z neba kakor sneg, tam vidijo na nebu ognjen pot proti vzhodnim deželam; vrh vsega drugega razglase še, da je mogočni cesar Karol Včliki, ki so ga bili že blizo tri sto let poprej k očakom v grob položili, zdaj v Ahenu od smerti vstal, da bi sam sveto vojsko v vzhodne dežele vodil. 95 Če tudi ni bilo vse to res, vendar priča, kako goreče so se dali ljudje tistih časov za božje reči vneti, in da so se bolj za božjo čast, nego za posvetne dobičke poganjali. Kedar je bil Peter svojo naročbo opravil, povabi sv. oče Vrban II. velik cerkveni zbor v Piačenco na Talijanskem mesca lOOsušca 1095. leta. Toliko škofov, žlahtnikov in drugih gospodov se je bilo sešlo, da so se morali pod milim nebom meniti. Ako so ravno v tem zboru poslanci grškega cesarja Aleksija Komnena trdili, kako silno in potrebno da je Turka, ki se zmerom na vse kraje širi, v strah prijeti, in ako so ravno 105mnogi talijanski gospodje vpili, da so pripravljeni na sveto vojsko se podati, vendar se ni bilo še v tem zboru pravega sklenilo. Za malo mescev pozneje gre/svj oče Vrban v Klermont sredi Francoskega, kjer seje bil na njegovo povelje drugi veliki cerkveni llOzbor sešel: prišlo je skup trinajst nadškofov, 200 škofov, 4000 opatov, proštov in drugih duhovnikov, in zraven njih še 30.000 knezov, vitezov in drugih deželnih gospodov. Sredi zbirališča pod nebom je bil visok oder napravljen s častitljivim sedežem ali tronom. Papež stopi na-nj od svojih kardinalov spremljen; H5Peter začne na njegovi strani prvi govoriti, in povzdigne svoj glas, o zelo veliki tihoti, za božji grob , za sveta mesta, za kristjane v Jeruzalemu in za božjo čast s tako gorečnostjo , kakor še nikoli, da sam grozno omečen in ganjen je moral umolkniti. Vsem se solze udero ; eni zdihujejo, drugi stokajo, slišavši, kaka nečast se božjemu grobu godi. Zdaj se vzdigne inl20 konča jeremitovo govorjenje in sam sv. oče reče: „Ne bom obrisal vaših solz; rajše izjočimo, moji bratje , grenko žalost, ki jo čutimo zastran gnjusobe na svetih mestih; pa gorjč, gorjč nam, če drugega nimamo ko solze; gorjč nam , če še dalje Pestimo zemljo našega Gospoda v rokah ognjusnim nevernikom !125 Ni prav ne, da bi slepi Turki gospodovali po krajih, kjer je bil naš Zveličar rojen, kjer je živel in za naše odrešenje trpel in umrl. Iz Jeruzalema nam je beseda Gospodova došla. O vrnite se, potočiči sv. vere, nazaj k svojemu studencu. Ali si bo moral Gospod drugih vojščakov obuditi? Ali hočete čast ,130 pod njegovim slavnim banderom vojskovati se, drugim pustiti ? Ali vendar ne zdramite se iz svoje tožljivosti! Na noge, vi junaški žlahtniki! v jutrove dežele z vami! Tam maščujte velike krivice nad neverniki, tamkaj spokorite svoje rope, požiganja in mnoge nad mirnim človekom storjene moritve. Vi odrtniki13j ubogih vdov in sirot; vi divji razbojniki in gladni jastrebi; vi, ki ste svoje roke najrajše s krvjo svojih bratov omadeževali, brž z vami v vzhodne kraje čistit svojih mečev s krvjo neverni-kov! Vi dozdaj hudičevi vojščaki, postanite zanaprej vojščaki živega Boga! Nič se ne bojte pod njegovim svetim banderom Vzdignite se tedaj in pojte tje! Vi plemenitniki in drugi vojščaki, vi bogati in ubogi, vi vsi, kakor ste se tukaj sešli vzdignite se! " Nobena zaveza, ne do žen, ne do otrok, ne do blaga vas nikar ne zadržuj. Spomnite se besed Gospodovih: kdor očeta in mater bolj ljubi od mene, ta ni mene1^ vreden; in kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive za mojega imena voljo, ta bo stokrat toliko prejel in večno življenje posedel. In da ne bo celč nobena skrb vaših src pri tem žalila, vsi vaši so od zdaj pod skrbju, varstvom in brambo svete cerkve. Enako150 oznanjamo tudi vsem, ki bi se predrznih, vam na sveti vojski ali vam doma kaj zabavljati, vas ali nje kaj oškodovati, kletev svete cerkve!" Zadnjič je še zapovedal, da vsi, ki se bodo na to vojsko podali, naj si dajo na desno ramo iz rudečega sukna ali svile križ pripeti ali prišiti, da se bodo po njem od drugih155 ljudi ločili. Kdo^ si je pa dal tak križ na ramo pripeti, ta je bil, kakor bi bil prisegel na sveto vojsko iti; od tod so se tedaj ti vojščaki križanci imenovali, in te vojske križan-skevojske. Ko papež izgovori, vstane silo velik hrup in vpitje po160 vsem zbirališču: Bog če! Bog če! Ta beseda postane navadna, da so ž njo eden drugega na križansko vojsko vnemali in spod-badali. Zdaj poklekne škof Adhemar pred papeža in ga poprosi za dovolitev, da bi na sveto vojsko šel; papež ga izvoli pri tej vojski svojega namestnika, in mn pripne rudeči križ na desno ramo. Od visokih gospodov je bil mogočni grof Rajmund iz Tuluza prvi, ki je za križ poprosil, za njim jih je še na tisoče pristopilo in križ vzelo. Vse je htelo v jutrove dežele iti; pomenili so se pa bili in besedo si dali, da se hočejo na veliki 75šmaren (vel. gospojnico) 1096. leta vzdigniti. Zdaj vstane veliko gibanje in rožljanje po vseh zahodnih deželah; umetni kovači imajo dela, da ne ved6 kam ž njim, ne samo z orožjem, namreč zelo velikimi in težkimi meči, sulicami in strašnimi okovanimi tolkavnieami, ampak tudi z železnimi oklepi za vse žlahtnike, ki so bili od glave do pet z železom oblečeni. Eni so poprodali svoje lepo premoženje po zelo nizkih cenah, da potreben denar za tak pot in vojsko dobč; drugi so zastavili iz enakega namena svoje grajščine ali cele knežije kraljem ali drugim knezom. Judje si delajo s posojili 180grozno velike dobičke. Marsikteri menijo, da jih ne bo več nazaj, in da si bodo, če ne umrjč, s svojo junakostjo v vzhodnih deželah dovolj novih grajščin, knežij in še celo kraljestev pridobili, zapišejo tedaj svoja glavna imena bližnji žlahti ali prijateljem. Tako .je prišlo na cerkve, škofije in samostane , " uv tistih časih zelo veliko premoženja. Veliko jih je bilo, ki so šli iz prave goreče pobožnosti na križansko vojsko, da bi se za svoje grehe vredno spokorili in svoje duše ohranili; ali drugi so šli, da bi s takim potom ob enem vse svoje dolgove poplačali. Kdo bi jih neki po jutrovih deželah lovil! Mnogoteri so se s 195tem posojevavcem umaknili, zakaj ostro je bilo od cerkve prepovedano, križanca, dokler ni domu prišel, po posojilih ali tudi po obrestih prašati. Mnogo mnogo pa jih je šlo ne iz čistih pobožnih namenov, temuč da so še bolj razpašno živeli in še več greha delali, ko poprej doma. M. Vrt o ve c. 195 Lenart Hodi^čan. Ako greš iz Celovca na Vetrinje, prideš za dobro uro od tod do majhenega in prijetnega jezera; tik jezera zagledaš pa majheno vas, ki se jej pravi Hodišče (Kentschach). Tu je živel svoje dni hodiški rod, ki je zavoljo svojih slavnih del močno 5 slovel, pognal mnogo lepih korenik in odredil mnogo imenitnih mož; izmed vseh najimenitnejši pa je bil Lenart, pozneje nadškof solnograški. Lenart Hodiščan se je rodil leta 1436 v starem gradu, ki mu zdaj ni več sledu. Skrbno so ga starši učili in prvo zrnje 10 pobožnosti v mlado srce vsejali. V bližnjem Vetrinju, v Brežah pri Dominikancih, kterih učenost je tedaj slula na dolgo in široko, in v Doberli vesi, kjer so korarji šole in samostan imeli, izbistril si je glavo in si pridobil mnogoterih naukov. Mnogo vedeti in lepo se vesti, je mladenču največa čast; takega ima vse rado, vse ga z veseijem sprejema, in naj po- 20 trka na vrata kterega koli stanu, brž se mu odprč. Naš Lenart je potrkal leta 1460 na samostanska vrata v Doberli vesi. Prijazno so ga sprejeli korarji, in za leto dni, ravno na velikonočno nedeljo, je pred oltarjem obljubil, da hoče z božjo pomočjo po njih vodilih živeti vse svoje žive dni. Kako se je v svojem 25 novem stanu sukal, kako dopolnoval dolžnosti svoje, tega nam stara pisma sicer ne sporočajo: vendar se lehko sodi po tem, da so ga po dvajsetih letih, t. j. 1. septembra 1481 bratje za predstojnika izvolili. * Tedaj so bili za podjunsko dolino žalostni časi. Divji 30 Turki so se bili namreč ob kratkem trikrat priklatili; leta 1483 so vnovič primahali, pri Mohličah se všotorili in delali po stari svoji navadi grozovitno in grdo. Mnogo ljudi, starih in mladih, moških in ženskih so ali pobili ali odgnali s seboj v daljno Turčijo; tisti pa, ki so jim ušli, niso razun svojega življenja 35 ničesar oteli, in ni jim drugega ostalo, kakor za beraško palico prijeti in dobrih ljudi miloščine prositi. Lenart je bil usmiljen oče vsem, ki so iskali pomoči. Ali ne samo dobrega srca je bil, ampak tudi bistre glave; veliko je znal, sosebno pa je bil v cerkvenem pravoznanstvu tako izvrsten, da so ga potrebovali 40 razni viši pastirji, zlasti pa solnograški nadškofi za svojega svetovavca zdaj v tem, zdaj v unem opravilu. Devet let je bil prošt v Doberli vesi, priden nad vse in poln gorečnosti za božjo čast in za zveličanje bližnjega, — kar pride leta 1490 glas iz gornjih krajev, ter ga pokliče med ko- 45 rarje stolne cerkve solnograške. Ali komaj pride v Solnograd, že ga čaka težko opravilo: tovarši ga pošljejo namreč v Rim prosit svetega očeta, da bi jim nazaj dal stolno proštijo, od ktere je do tistih dob dobival dohodke neki francoski kardinal, in ker je papež to dovolil, izvolijo tovarši Lenarta za stolnega 50 prosta. Res velika čast, ali Hodiščan je dosegel še večo. Leta 1495 so ga izbrali enoglasno za nadškofa solnograškega in za deželskega oblastnika. To očitno priča, kako so ga čislali. Prva skrb njegova se je obrnila redovnikom. Prepričal se je namreč v Brežab in poprej že v Doberli vesi, da mnogo sa- 55 mostanov na Koroškem slabo dopolnuje svoje dolžnosti; zat6 je leta 1496 ukazal Virgiliju, slavnemu opatu samostana šent-peterskega v Solnogradu, da naj gre pregledovat samostanov koroških, da je vredi in jim vdihne boljšega duha. Tudi je jel tega leta v taboru „Visokem Solnogradu" nove stolpe in 60 zidove staviti in dal velik prekop v skale vsekati; leta 1497 pa je v mestu sezidal veliko in lepo poslopje, ktero se je zvalo po njem „hodiški dvor." Na to so hude tožbe vstale zoper židove, da odira jo in sle-65 parijo ljudi, da morijo kristijanske otroke, ponarejajo pisma in pečate, in .mnogo drugega; zat6 je nadškof Lenart, spoznavši, da so tožbe nekoliko resnične, leta 1498 zapodil vse židove iz svojih dežel, da-si ravno je izgubil po tej zapovedi veliko lepih dohodkov, ktere je dobival od njih. Da bi popravil to izgubo, l0 loti se rudarije, skliče leta 1500 vse svoje rudarje in umne može, in se pogovarja ž njimi, kako bi se dala ruda z boljšim vspehom kopati, ter je bil tako srečen, da je močno obogatel in vlekel samo iz Gaš tajna leto za letom 80.000 zlatov. Denar, _ kteri je dajal kovati, so povsod jako radi jemali; tako dobro '5 zlato in srebro je bilo v njem. Na drobižu je bila izrezana repa, zatč so mu pravili pri nas ,,repar." Vendar ni zapiral blagi mož svojega denarja v železne skrinje, tudi ga ni skladal na kupe, temuč obračal ga je ali v božjo čast ali svojim podložnikom na korist. Veliko cerkev je 80 dal sezidati, veliko starih in zanemarjenih popraviti in olepšati. Tudi mnogo mest je dal ali iz nova obzidati ali njih staro in razrušeno zidovje popraviti, kakor Šent-Andrež. Breže, Kamen, Stari Dvor in Takenbrun: na Štajerskem Lidnico, Nemško Podsredo itd. zlasti zatč, da bi se lože branila Turkom, kteri 85 so tedaj po raznih krajih in deželah neusmiljeno razsajali. Cesarju Maksimilijanu I. je posodil oO.OOO^ goldinarjev, za ktere mu je zastavil cesar Ptujsko mesto na Štajerskem in Sovodenj na Koroškem. V Sovodnji je grad pogorel; Hodiščan ga je dal leta 1407 spet sezidati. Pomagal je tudi obilno, ko so me-9,J ščanje napravljali bolnišče. Bil je ročen k vsakemu dobremu delu, in da-si tudi je imel lepe prihodke, za-se je malo potreboval; temuč razdaval vse ali ubogim ali cerkvam ali podložnim svojim. Nekaj zato, da bi njegovi podložniki si kaj zaslužili, nekaj pa tudi, da bi svojo 9fi žlahto oveselil, sezidal je lepo in veličastno grajščino, ki se zove „Tancenberg," in stoji na malem griču gospejsveški cerkvi ravno nasproti. Prelepa in tolika je bila, da je bil pregovor .med ljudstvom: grajščina Tancenberška ima dvorov, kolikor je mescev, vrat, kolikor je tednov, in oken, kolikor je dni v letu. 10( Se pokazujejo prostrano izbo, v kteri so 1563 Hodiščani gostili nadvojvoda Karola in vse koroške žlahtnike; še je videti spalnica, vsa s cerovim lesom vložena, v kteri je Karol prenočil. Kako močno se je nadškof Lenart trudil, božjo voljo dopolno-vati, vidimo lehko iz tega, ker je večkrat sklical vse svoje ME>podložne škofe in se pogovarjal ž njimi, kako bi se imeli duhovniki obnašati, kako podučevati ljudstvo, zlasti pa mladino. Na vse stanove je obračal svoje oči, povsod poravnaval, kar je ugledoval krivega ali napačnega. Solnograški korarji so do tistih dob po redu sv. Avguština po samostanih živeli; papež Leon X. jih je leta 1514 odvezal teh obljub ter jim dopustil,110 da smejo posamič po hišah živeti. Nadškof Lenart pa je zvest ostal svojim obljubam, in svojega samostanskega oblačila ni slekel do smrti — gotovo lepo znamenje njegove pobožnosti. Tudi je bil jako miroljuben; skrbno se je ogibal vojske, ker je videl na lastne oči, koliko nesreče so Turki in Madžari na-Hf) pravili po Koroškem, Ko se je hotel leta 1502 njegov najemnik Jurij Visbek, togoten in častilakomen mož, kavsati in po njegovih deželah ropati, rajše se je Hodiščan pogodil ž njim, in mu plačal lep denar, samo da je obvaroval svoje podložnike nesrečne vojske. Ko je leta 1503 umrl bavarski vojvoda Jurij,120 začne se njegova žlahta za njegovo zapuščino pipati, in huda vojska se vname. Mnogo knezov se je vdeležilo te vojske, in radi bi bili tudi nadškofa Lenarta zamotali v njo; ta pa se je razumno vedel in tako dolgo se je poganjal, dokler se ni žlahta umirila in z lepo poravnala. 12?» Med tem se je nadškof Lenart postaral, le41 so mudotekla; zatč je dobil leta 1514 od papeža Leona X. pomočnika Mateyža Langa, ki je bil cesarski svetovavec in škof krški: vendar je potem še pet let živel. Najrajši je živel, zlasti svoje poslednje dni, na visokem Solnogradu, kjer veje zdrava in čista sapa inl30 se kaže očem prostrano polje. Visoke planine in nizke ravnine, temne hoste in zelene trate, veličastne cerkve in zala poslopja se prijazno krog grada vrste in razveseljujejo bolno srce. Tudi Hodiščanu je zapodil ta prijetni kraj marsikak črn oblak s čela in posladil marsikako grenko uro; zato se mu je posebno pri-135 kupil, zato ga je jako popravljal, prenarejal in zlepševal. Med mnogimi lepimi rečmi, ktere je dal ondi napraviti, posebnega spomina vredne so orgle, „rog" imenovane, ktere so veselo zapele, kolikorkrat je juternico ali večno luč odzvonilo; one so delale meščanom kratek čas, pa je budile tudi k molitvi. Danl40 današnji so sicer umolknile, vendar se njih ostanki menda še vidijo. Ker je prebival Hodiščan vedno na visokem Solnogradu, zat6 ga je smrtna kosa tudi ondi zadela in 8. junija 1519 na mrtvaški oder razpela. Pokopali so ga v stolni cerkvi, v ka-145 peli sv. Jeronima, ktero je bil dal ondi sezidati. J. Rozman. 196. Nasledki prvih turških vojsk. Prve turške vojske so imele važne nasledke za Slovence. Res je, njih dežela je bila zdaj mnogo mendrana, njih posest je v ognji ginila, tisuč bratoy ni bilo iz sužnosti več; pa tudi dobrih nasledkov ni manjkalo. Ljudstvo, ki se je v začetku 5 sovražnikov balo, prepričalo se je zdaj, da ga le lastna moč more oteti, ker je imela Avstrija na drugih krajih preveč opraviti, da bi bila tudi tu pomagala. Ono se tedaj predrami iz svojega dolgega spanja, zagrabi za meč in porat, zadobi zopet staroslovensko junakost in dobi sploh bolj žive misli. Pogum 10 prešine vsaktero srce, beg se začenja med sramotnosti šteti, več se ne bojč turških navalov. Grmada na meji se posveti, znamenje je znano in daje se dalje in dalje, v vseh dolinah se zdaj oiožujejo; krvava sprejetev čaka sovražnika. In ako je tudi kaka posamezna vas prijeta, bila je vendar tudi takrat 15 zmaga gotova, Možje in mladenči stojč v tabru, pod njimi gore njih hiše, ki so je Turki zažgali; za njih hrbtom je cerkev, ki hrani svete skrivnosti njih vere, ki jim hrani zdaj tudi žene in deco, ktero hočejo z vsem, kar jim je v njej svetega in dragega, Turki požgati. Koliko reči tedaj, ki človeku razdražijo 20 ves žolč, ki mu iz vseh nitek srca obudč pogum za najstano-vitnišo in najsrditejšo bran in so mu tedaj gotove zmage poroki! Le tiste boje, v kterih jih je na tisoče padlo, nahajamo v starih bukvah zapisane; pa kje stoji kaj o manjših praskah, v kterih se srčnost posameznega še veliko bolj kaže? Kje kaj o bojih, 25 ki so se na pokopališčih v tabrih vršili in o junaških delih Slovencev, ki so je po samem dovršili? Le ljudstvo je še sem ter tje te boje ali v pesmah ali v povedkah ohranilo. Kdo ne pozna srčnosti Lambergarja proti grozovitnemu Turku Pegamu; kdo iz Dolenskega ne bo vedel skoro o vsakem griču pripove-30 dovati, da se je nekdaj tu s Turkom bojevalo? V izgled postavljamo tu nekoliko teh manjših, po zanimivih bojev. Mahomedanje so pridrli v neko vas na Dolenskem. Vse je bilo prazno, razun ene bajtice, ki je na višavi pri vasi stala. Tukaj je ostal gospodar, velik korenjaški mož, s svojo hčerjo 35 doma in je hotel rajše poginiti, ko svojo kočo pustiti. Imel je dve puški, s kterima ustreli na Turke, ki se približujejo, in z vsakim strelom neverca prevrne. Srditi planejo Turki proti koči in mečejo plamen v njo, pa bila je z zelenimi jelkovimi kožami krita in se ni hotela ognja prijeti. Med tem si je mož že puško 40 v novo nabasal in je zopet Turčina podrl; drugo puško mu pa hčerka zavrta, da more tedaj v četrto sovražnika zvrniti. Zdaj mu hčerka zopet prvo puško nabaše, in tako je to dalje šlo, in mož je streljal, hčerka mu sproti basala in Turki so padali. Jeli so zdaj misliti, da mora v koči cela truma Slovencev skrita 45 tičati, ker streljanje ne preneha, in jeli so se čedalje odmikati in so nagloma iz vsega tistega kraja pobegnili. Ko pride mož iz bajte, bila je ysa višava z mrtvimi Turki pokrita. Drugikrat so bili neverci v Mengeš prirojili. Tudi tii so ljudj6 hiše popustili, le eden, Ščit po imenu, se je v spodnjo klet skril in ondi ostal. Ko pride večer, Turki po hišah po- 50 ležejo. Ščit zleze zdaj iz svojega zakotja, zaklene zapored hišo za hišo in potem naglo hiti po Mengšane, ki so se bili sešli na bližnjem griču. Ti korakajo potem v vas, obstopijo hišo za hišo, in povsod, kakor pridejo, Turkom ukazujejo, da se podajo. Turki so mislili, da je cela vas s kristijani obsedena; zatorej 55 se zaporedoma vse hiše podajo in tako so postali Turki, kterih je več kot tisoč bilo, jetniki nekoliko slabo oroženih kmetov. Tudi ženski spol se je skazoval v teh nevarnostih enako neprestrašen in pogumen. Na Škaručino so Turki prišli, ko so ljudjč na polji bili. Oni gredo v najlepšo hišo, kjer je 60 bila le 12 let stara pastirica doma. Ker je je tako priprosto gledala, obljubijo jej dva zlata dati, ako jim pokaže, kje so denarji in druge dragocenosti shranjene. Ona je pelje po stopnicah, hramu odpre železna vrata in jim reče svoje delo hitro opraviti. Komaj so v hramu, ona brž zapre vrata, zaklene in 65 po ljudi na polje hiti. Turki so bili potem pobiti, le vikši med njimi se obrne pred smrtjo k pastirici in jej svoj zlati prstan in 1000 zlatov iz žepa da, rekoč, da zasluži taka deklica plačilo, če ravno mora on sam zavoljo nje poginiti. Zopet so enkrat Turki v Mengeš prišli. Grajski gospod je 70 z vsemi prebivavci odrinil proti Kranju, kterega so neverci nadlegovali, samo dva hlapca je bil v gradu pustil. Ta dva se, ko Turki pridejo, dobro branita, pa oba sta bila kmalo ustreljena. Zdaj sovražniki vrata izbijejo in si v gradu vesele gosti napravijo. Njih vodja je poželel lepo grajsko hčer, ki se je bila 75 v najskrivnišo izbo zaklenila. Ker ona vidi, da ni otetbe za njeno nedolžnost, sklene sebe pa tudi pohotne sovražnike končati. Da jo Turki za nekoliko izpuste, nehala je čmerna biti in se je jela vodju prilizovati. Ves vesel jej reče on, da sme prosto po gradu hoditi in jej da tudi ključe od izeb. Ona si 80 izbere ključ od spodnje kleti, kjer je bil smodnik spravljen, vzame potem gorečo trsko in vtakne brez strahu ogorek v strelni prah. Pri tej priči je ona zdrobljena, pa tudi grad in Turki, ki so bili v njem, bili so ž njo vred razneseni in končani. Takih in enakih dogodeb se je ob turških vojskah po de- 85 želi mnogo pripetilo. Tu naj bodo ti izgledi zadosti; kajti še veča dela in hujše boje, nego so ti omenjeni, so naši očetje prestajali. J. Trdina. 197. Kacijanar. Leta 1529 se vzdigne sultan Soliman sam z več kot 300.000 vojščaki proti Avstriji, in obleže Dnnaj, ker si je bil v svesti, da se morajo tudi vsa druga mesta podati, ako to glavno mesto države pade, Mnogo slavnih mC Ali spoznal je v tčku časa, da take spominke pokonča nevihta vremena, sovražnikov roka in mnogo drugih primerljejev. Že bistrejši um je učil tedaj človeka podobe (kipe) risati s klinom ali dletom v kamenje in opeko. Ker pa tedanji človek ni-česa druzega ni znal razun tega, kar je narava okoli njega položila, zat6 se ni čuditi, da so mu bile podobščine ljudi, ptičev in druzih živali, rastlin in navadnega orodja to, kar so nam dan današnji pismenke ali črke. To starodavno pisanje se imenuje podobopisje ali kipopisje, kakoršno se še dan današnji vidi v starih spominkih Egipčanov. 35 Za kipopisjem je sledilo vozlopisje, s kterim so zaznamovali stari Peruani svoje misli tako-le: Na debelo nit so pritvezli več stranskih nitek, ktere so zavozlali mnogovrstno; vsak vozel je pomenil kaj druzega. Včasih so tudi barvali niti rodeče, rumeno, belo, zeleno itd. in vsaka barva je imela svoj lastni pomen: 10 rudeča je pomenila vojako, rumena zlato, bela srebro, zelena žito. Ker je bilo mnogokrat zelo težavno te vozle prebirati, imeli so vladarji peruanski posebne uradnike za to opravilo, ki so bili vozlobralci zvani. Če ravno je bila zelo okorna ta pisava, vendar 46 se sme srednica imenovati med kipopisjem nekdanjim in pismen-kami sedanjega časa. Iznajdba pismenk ali pisnih črk je bila, to vsak lehko vidi, že veliko viša stopinja omikanega uma. Klinei in dletca so bila prva peresa, s kterimi so Babilonci in Kitajci — prva omikana 50 ljudstva starih časov — pisali; prvi papir pa je bila opčka ali kamenena plošča. Pisali so tudi s špičastimi kameni, pozneje z rudnimi klinci. Mesto kamenenih plošč so nastopile pozneje rudninske plošče in najbrže plošče iz svinca. Ali mehki svinec, na kterem se pi^ 55 sanje ni moglo ohraniti dosti dolgo, umaknil se je kmalo bakru (kotlovini), na čegar plošče so pisali z železuimi klinci. Za tem so prišle bolj pripravne lesene platnice na vrsto, ktere so pozneje z voskom prevlekli in z roženimi klinčeki na nje risali. 60 Kmalo pa so spoznali, da ne gre s tako okorno pripravo, ako bi kdo hotel kaj več, na priliko, celo knjigo pisati. Segli so po drevesnem listji, iz prvega po palmovem. Egipčanje so bili prvi, ki so perje krasnega drevesa — palme — rabili v ta namen ; za tega voljo so Grki egipčansko pisanje „feniško pi-65 sanje" imenovali, ker so palmi — kakor še dan današnji dak-tilovi palmi — fenis rekli. Na palmovo listje so pa pisali le „svete bukve" ; zatd se palmovo listje tudi „sveto" listje zove. Ker se pa prhljivo listje ni dalo dolgo ohraniti, poprijeli so se namesto listja drevesnega ličja, sosebno lipovega, buko-70 vega, brezovega, brestovega in javorovega, v ktero so iz prvega vbadali z iglicami pismenke. Rimci so rekli tacemu ličju „carta corticea" ali „liber". Ime „liber" se je v latinskem še do današnjega dne ohranilo, in pomenja to, kar po našem »knjiga" ali „bukve". (Morebiti tudi naša slovenska beseda „bukve" iz-75 vira ravno tako od ličja bukve.) Stari Nemci so pisali iz začetka na brezovo ličje. Od ličja do platna in pavole je bila le ena stopinja; čopič in barvo sta nasladovala svinčnik in pisno črnilo. Ko ptičica v zraku, ki prejadra v enem dnevi tisoč milj, pregledali smo sedaj tudi mi tisočletno napredovanje človeškega uma, in dohiteli smo dobo Aleksandra Velicega (krog 1. 336 do 323 pred Kristom) — dobo, o kteri se je viša omika v Egiptu pričela in o kteri je tisto bičje prišlo v rabo, ktero so Egipčanje papir (Cyperus papirus) imenovali, od kterega izvira ime 85 tistega obče znanega pisalnega blaga, ki ga še dan današnji „papir" imenujemo, akoravno sedanja baža papirja je vsa drugačna. Bičje papirno je istega plemena, kakor je naše bičje, kterp poleg vodd in v vodi raste in iz travnatega grmiča kviško poganja dolge in okrogle ali trivoglate strženate trstike, ktere imajo ze- 90 lene cvetne vršiče. Tega našim trstikam enacega bičja raste ob potokih Kalabrije, Sicilije, Sirije in Egipta toliko, da je gozdu enako. Ako bi, dragi bralec, mogel ogledati pokrajino poleg Nila v Egiptu, videl bi, da gosti gozdje papirnatih trstik s čopastimi vršiči obdajajo breg; zraven pa bi videl daleč daleč zadej tri- 95 voglate piramide Egipčanov. Stari Egipčanje so iz notranjega ličja trstik delali vršelje za jadra, vrvi, človeška oblačila; egiptovski duhovni so si na-pravljali črevlje iz njega. Papir pa so delali, iz notranjega ličja še sočnatih trstik, ktero so s tenkimi šivankami ali ostrimi škoIj-100 kinimi robovi ločili od trstike; več tako ločenega ličja so z Nilovo vodo skup prilčpili, posušili in z zobmi likali. Dogotovljeni papir so imenovali „biblos", od koder tudi ime „biblia", „Bibel" (po našem sveto pismo). V starem zakonu se je imenovalo to bičje „gome". Kmalo je jelo sloveti to pisno blago krog in krog po svetu tako, da so Egipčanje po njem obogateli, in da se je egiptovski knez Firm bahal s tolikim denarjem, da je v stanu celo armado si vzdržati s samim iz papirja skupljenim denarjem. Se vč da se je jelo sedaj veliko knjig spisovati. Začele sollO se po tem tudi bukvarnice, in kralj Ptolomej II. se je sosebno z Eumenom, kraljem Pergama, skušal ga prekositi v napravi veličanskega bukvišča; zadnjič je iz zavidnosti, da bi Eumen veče bukvarnice ne imel, celo prepovedal papir v Pergam prodajati, kar je v veliko stisko pripravilo Pergamce, ki so bilillS papirja za bukve že zel6 vajeni. Sila kola lomi. Ko Pergamci, niso mogli več bičjevega papirja dobiti, jeli so živinske kože rabiti namesto njega, in tako je bil 200 let pred Kristom tiste baže papir iznajden, ki se po deželi Pergam še dan danes imenuje „pergamen", na kteri so še v srednjem veku ljudstva pisala.120 Egiptovski bičji papir seje ohranil do 11. veka po Kristu, vendar ga je bil pergamen, čeravno draži, zelo izpodrinil. Ko so Arabci iznajdli papir delati iz bombaža (pavole), razširila se je kmalo ta iznajdba tudi po Evropi — in egiptovski papir je nehal. " Ta bombažasti papir je prvi, ki je našemu se-125 danjemu podoben in ki se sme prav za prav tudi osnova našega sedanjega imenovati. Arabci so tolkli namočeni bombaž z betmi tako dolgo, da je bil kot s6k, kteri so na deskah sušili in po tem likali. Pod imenom „grškega pergamena" (Charta cattunea) so ga dajali na prodaj. I30 Ali vedno viši omiki človeštva ni dolgo zadostil ta papir, — bil je tako mehiik, tako inak in prhek, da se je le s čopičem dalo na-nj pisati. V 13. veku okoli leta 1270. so na Nemškem še le iznajdli papir iz konoplje in prediva. K izdelovanju tega papirja pa se je zraven rok potrebovalo tudi pripravnega orodja. Prva papirnica je bila napravljena v letu 1390 v Norimberku. Kmalo se je razširil novi papir po Španskem, Francoskem, Poljskem, Laškem, Češkem, Angleškem, Danskem, Švedskem, 140Rusovskem in po Š^ajci. Ko pa je bilo o napredovanji vedno više izobraženosti človeške bukvotiskarstvo iznajdeno, ni bilo jim več ugodno; jeli 80 po drugem blagu iskati, in lejte ! kakor se najde biser v blatu ali zlata prah v umazani sodrgi, najdli so najboljšo robo za 14&papir — v sicer zametovanih cunjah. S cunjami, — kdo bi bil kedaj to mislil! — pričela se je nova in najimenitniša doba papirstva in človeštva! Kdo bi se o tem ne spomnil pomenljivih besed našega pesnika: »Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko!" Do 16. veka ni bilo druzega kot limani ali pisni papir ; pozneje še le je bil iznajden tiskarni papir. Človeški um je s to iznajdbo tako rekoč svoj cilj in konec dospel, in kakor truden popotnik se je spočil sedaj tisoč- in tisočletnega trudljivega iskanja. 165 Ni tedaj čuda, da se do leta 1820 razun iznajdbe mašin za izdelovanje papirja ni nič posebnega iznajdlo o papirstvu. Od leta 1820 so se jele še le po papirnicah tiste imenitne ma-šine razširjati, ktere delajo, kar so nekdaj roke delavcev delale, pa tako naglo in tako lično, da po stari šegi napravljeni' papir 160se v ličnosti nikakor ne more meriti s papirjem, ki ga izdelujejo sedaj mašine. Ako stopiš, prijatelj, v tako papirnico, in vidiš z valjeja razvijati se popolnoma izdelani in čisto suh papir, ki je pred dvema minutama še voden sok bil, ostrmel boš nad delom in čudil se bistroumnosti človeški! Sedaj se suče že tisoč 166in tisoč tacih mašin v Evropi, ktere, če doštejemo tudi po čebrih in sitih po stari šegi napravljeno robo, vsako leto dodelajo 500 milijonov funtov papirja, ki je blizo 66 milijonov tolarjev vreden, Ni li po vsem tem resnica: da zgodovina papirja je zgodovina omike človeške ? Nihče drug kakor papirnice s svojimi l70izdelki so vstvarile tisoč bukvarnic, ki jih nahajamo v mestih velicih, kakor v pohlevnih izbicah vsacega omikanega človeka. Bukve in časniki gredč vsak dan sedaj od kraja v kraj po svetu, razširjajo vednosti in znanstva po širocem svetil, in vežejo človeštvo cele zemlje v eno družino! Moč papirja je silna moč. Dr. J. Bleiweis. 200. Pogled na grško omiko, Kdar ste bili Ilijada in Odiseja od Homera spisani, bil je že grški jezik očiščen, vglajen in tako gibčen, da se _ je dal mnogovrstne mere v kaj prijetne verze zlagati. Grki, jasnega umajn veselega srca, so že od neznanih časov x svojih bogov in Voginj lepe pesme skladali in je v teropeljnih na glasbo 5 ali muziko plesaje popevali. Od kar so se pa z llijado in Odi-sejo seznanili, in od kar je bila pri njih šega vpeljana, da so tudi pesniki pri očitnih igrah svoje pesme na glas prebirali ali peli, vnemala in navduševala jih_je ta šega za pesemstvo tako, da je v več sto letih v jako veliko in zalo cvetoče drevo zrastlo, tako da ima vse nekdanje rimsko in zdanje evropejsko najgla-sovitejše pesemstvo svojo korenino in izgled v tem grškem drevesu. Od sužnja do postavodajavca ali vojvoda je bilo pri njih v vseh stanovih brez števila pesnikov, kteri so s svojimi milimi pesmimi človeku srce mečili, divjost mu slačili in kar veliko k ,a priljudnosti in človečnosti vsega naroda pripomogli. Če je pesnik pesem zložil ali spisal, brž je postala občno blago vsega naroda. Slavne pesnike so Grki jako spoštovali, kralji so je na svoje dvore jemali in je gostili; tudi je bilo pesnikov, ki so za plačilo pesme zlagali. Učeni Ijudjč poznajo grških pesnikov dokaj po imenu, nahajajo je v drugih knjigah grških pohvaljene, toda razun Ilijade in Odiseje je vendar od njihovih pesem, gledč na njih sila vgliko nekdanjo obširnost, celč malo do naše dobe prišlo. Neutrudljivi zob časa jih je zglodal, pa iz tega malega se je lehko prepričati, da so bili veliki mojstri. Kakor v pesemstvu, tako so Grki napredovali tudi v raznih znanostih. * Od starih časov so imeli mnogo učenih možakov in modrih postavodajavcev, ki so k omiki svojega naroda kar veliko pripomogli Od njihovih tako imenovanih sedem modrijanov so nam mnogo modrih izrekov v svojih knjigah izročili, ali od njih lastnih rok pisanega nam ni nič došlo Radovedni in nka-željni Grki so hodili po znanosti v Egipet ali tudi v druge dežele. kjer so upali kaj zvedeti. Kar so našli, to so domn presadili, vse s svojim duhom navdali in po svoje obdelovali, da so se po času take znanosti, rekel bi, ptujo podobo izgnbivši, 30 popolnoma pogrčile Tako se je zgodilo, da pripisujejo Evropejci še dan današnji Grkom marsiktere znanosti in umetnosti, kterih pa niso oni iznašli, tejnjiž-je le v svoje grške vrte presadili in po svoje obdelali. Pri vsem tem jim gre velika čast za to, ker so umeli vse 40 s svojim duhom navdati in p