»In me tudi nič ne briga.«
»Mene do danes tudi ni brigalo. Danes sem pa zvedel, Šimnov študent, ta, ki je prišel z Dunaja, mi je vse dopovedal, kak velik mož da je bil moj stric, kak vnet rodoljub in slaven pisatelj in imeniten človek in tako naprej lop, lop, lop; lop, lop, lop. Tako ti pa govori ta človek, da ga ušesa komaj dohajajo.«
»Ali ti prinesem večerje?« je vprašala Lenka, in roka se ji je kar sama iztegnila po obeh kronah,
»Ne bom večerjal,« je dejal Škorec.
»In kaj da bi bil pisal ta stric, če je bil pisatelj ? Ali je pisal za Družbo sv. Mohorja?«
»Pojdi no z Družbo sv. Mohorja! Imenitnejše stvari je pisal Vrban; samo jaz ti tega ne morem tako povedati. Kadar pride zopet Šimnov študent, ti bo vse povedal; še vprašati ga ne bo treba. No in zdaj bodo vzidali v našo hišo nekako tablo, kjer se bo bralo, da je bil tukaj rojen imeniten mož, Vrban Škorec.  In vsi ljudje bodo ho-
TOMO ZUPAN: MOJA MATI.
D osel mi je rojstveni in godovni dan ob enem. Veselilo me je časih, da so se osebno zglašali znanci, želeč mi sreče, veselja in zdravja. Te želje so se mi zdele naravne. Le ona radi zdravja skoraj smešna. Smatral sem zdravje za samoumevno. Tako strpna narava in njej želja zdravja — čemu to,   tako  sem takrat domneval,
Izpremenil sem se.
Danes bi me pa tudi sploh ne veselili več čestitajoči osebni prihodi. Nekak napor je namreč za vsacega njih, ki prihajajo. In brezpotrebnega tudi najmanjega napora ljudem povzroče vati mi ni ljubo. Pač pa ne vidim nerad, če se mi s pisanimi besedami takrat odzovejo tisti, katerih tudi jaz ob enakih prilikah ne pozabljam. Od časa do časa — saj ne morem venomer težega brati ali pisati — pregledujem potem na večerih take dopisnine. Dvigajo me in zamislim se ob njih v to resnico, da vljudnost na svetu ni kar-sibodi stvar, — Tudi se mi taka pisana želja o zdravju danes ne zdi več smešna,
Izpremenil! kako in zakaj izpremenil ? Popolnoma pojasnitve in popolnoma vzroka vam sam povedati ne morem,
dili gledat našo hišo   in   bodo kupovali tobak in smotke.«
Lenka, ki se ji je bila jeza polegla, je menila, da bi skoraj kazalo, da bi začela onadva točiti vino ali vsaj žganje ; zakaj če bi ljudje res hodili gledat hišo, bi se jim moralo postreči, in če bi on, Miha, kupoval vino po dvajset, petindvajset in točil po štirideset ali oseminštirideset, bi nekaj vendar ostalo,
. »0 tem bova govorila pozneje,« je dejal Škorec ; »zdaj se veseliva svojega ali pravzaprav mojega strica, ki se je tako obnesel! Morda mu še postavijo spomenik kakor Radeckemu,«
»Vse mogoče,« je vzdihnila Lenka in priporočala možu, da naj gleda, da ne bodo vse časti drugi nase potegnili, kak Šimnov študent ali pa samogoltni Lomast, ki bi jima utegnil še strica požreti,
»To reč prepusti meni, Lenka!« je dejal Škorec, »Kakor sem jo dobro vodil dosedaj, tako jo bom tudi zanaprej,«                                              (Dalje.)
D                                                                                                                              D    P
Po opravljenem najpotrebnejem se napotim tak spominjski dan leto za letom od doma misleč: Nikedo te danes motil ne bo,
In premišljevanja v železniškem vozu?
Redoma so posvečena preteklim zgodbam živenja, prijateljskim osebam in svojim ljudem, Dolga vrsta.
Svojim ljudem. Komu mej temi najprej?
To je mati in njena čarovita prikazen. — Nikoli brez srčne radosti; nikoli brez srčnih ran.
Tako zgodaj si jo moral izgubiti. Tako zgodaj in bilo bi ti je še tako treba.
O tej materi naj vam tu izpregovorim.
Materina slika torej  iz moje  rojstvene hiše.
Pod gorenskim Stolom je to bilo. Ponosita selška hiša. Pod hišo doli se je raztezal prostran, pravilno zasajen vrt. Večidel jablane in ne ena napak vrste. Dedova in očetova pridnost je to bila.
Kakor da bi bil mislil na živenje brez konca, preplačeval je oče težkim denarjem tu poleg hiše ležeča posestva tako, da se je sčasoma nazvalo krog in krog vse domače. Tem potem je nastala nad mero vgodna naselbina; vsekako pa predraga.
o    9    <©
Na takem posestvu je torej kraljevala mati: dečkom braneč, dekleta učeč,
*      *      *
Bil sem kot prvorojenec, komaj zibelki od-rastel, takoj v hišo starega očeta sprejet. Čutil sem se takrat tam kot doma,
Praznik pa mi je bil vselej, ko sem se vračal od tod na pravi dom mater obiskat. In to dan za dnem, če je le vreme hotelo. Torej praznik do mala slednji dan,
Tem načinom sem si nabiral spominjev, ki bi mi jih sicer toliko ali takih ne bilo, — Kar sem mogel sem hiteval ob tistih posetih od stare matere na Breznici doli do lastne matere v Smokuč domu. Četrt ure hoda sem trebal. Prijazno so me ogovarjali in popraševali srečevalci in sile mi nikoli ni bilo, — Pač! Nekokrat sem prav na sredi med Breznico in Smokučem v doslovški paštebi, ki je bila zidana ob poti, strah videl za belega dne. Bil je prvi in zadnji vseh dosedanjih strahov, — Počasi se plazeč prešič se je pomikal skozi vso to zgradbo od ene stene do druge in je izginil, Zato sem po dolgem ovinku tu memo odhitel, Pe-klenščeka torej takoj po dnevi, — Tudi še dolgo potem sem redoma delal tu velike ovinke in plašno noter v paštebo pogledoval, Popreje nego sicer sem se od tega strahu naprej vračal z rodnega domii zopet gori na Breznico v dedovo hišo, 0 mraku so še nevarneji strahovi,
Nekokrat vender sem doma v Smokuču ostal čez noč. Pred počitkom smo molili rožni venec, In po očevem rožnem vencu je tistokrat mati povzela prisrčno molitev, ki je odzvenevala v besedah: »Radi tvojih peterih krvavih ran,« Po-prijela se me je tako nenavadno, da sem jo par-krat prosil ponovitve. Ponovila jo je, Ljubkeje in pretresovalneje nisem slišal nikoli, A dolgo, predolgo je od tega. Nobene druge besede vam ne znam več navesti,
In mati iz imovite hiše pod Stolom? Nenavadna po zunanjem; nenavadna po notranjem,
Kakor da bi jo dvigal zrak, se mi je zdelo, kadar sem jo ob svetkih spremljal na župnijsko božjo službo v brezniško cerkev. Tako je stopala. V bele, našopirjene rokavce se jej je razraščal ošpekelj; bujnocvetični robec je odeval telo; s črnim predpasnikom so se skladale barve njene ostale obleke. Nedeljo za nedeljo pa jej je glavo pokrivala tista tako slikovito prav po gorensko zložena peča, kakor je nisem nikjer več opazil, Tudi komaj v Ljubljani med krogljubljančankami, kjer danes najpravilneje — žal, da le ob največih svetkovanjih  — vveljavljajo  našo   narodno  pečo,
Najpravilneje, ker petelinje pentlje vrh glave menda nikjer drugod ne znajo danes več tem načinom zavezovati- Tako mi je stopala mati na desni. — Živ spominj se mi budi, kakor bi jej z otroškim ponosom še danes hodil ob njeni strani,
In ob zimskem času, o Božiču. Podtriglav-skega mraza jo je varoval takrat gorak, na krasno izdelan kožuh, natančno se prilegajoč vsej njeni rasti. Segal jej je malo čez kolena. Iz ovčjih kož na lahko rumenkljate barve je bil; le čisto belih obrobkov tam, kjer se je na šiveh spuščal doli po telesu. — Taka je bila pa njena zimska podoba.
In danes. Kako je danes? Danes je po višem Gorenskem peča redka prikazen. In po zimi? Po zimi pa naše žene in dekleta prezebajo tudi gori na redoma razsodnejem Gorenskem. Opustile so namreč že davno tisto narodno tako ponosito in ob enem tako zdravo zimsko nošo.
Došla v cerkev se je vsedla v hišno žensko klop. Bilo je to v kapelici sv. Josipa, tik pod lečo, pred to krasno altarjevo podobo iz Men-cingarjevega čopiča. — Unostran, tudi v kapelici, je hiša imela moško. Nad njo je danes spomenik. Iz najčisteje karare vsekana podoba najbolj odlikovanega Brezničana, ljubljanskega knezškofa Zlatoustega, človeške velikosti je to, Altarjevi sliki, svetemu Avguštinu, zre tu vpodobljeni škof v obličje,
Do mala soletnika, a ne sošolarja sta z materjo bila, Zlatousti je pohajal očitno šolo v Gradu, v svoje matere zavičaju; mati pa zasilno na Breznici,  ki jo je vzdrževala  duhovska  deloljubivost,
Če je bil velik cerkven god, hojevalo mi je že dolgo poprej na um: kako bo pač pel danes masni veliki zvonec — težak tako, da ga je mogel goniti le 14 do 16 letni strežnik-dečak, Kedaj ga ti zmoreš, sem si domišljeval, A reklo mi je nekaj: Nikoli, Če prideš namreč v ljubljanske šole, tam ne bo tacega zvonila in tudi trebali te ne bodo v Ljubljani na taki službi. Je druzih dovolj. Ob enem mi je pa časih zazvenela v ušesih stare matere — prav materine matere — beseda: V Ljubljani, kamor pojdeš, pogosto zvone; pa poredko jedo. In če bi bilo v Ljubljani temu res tako, zvonil vender le kakor na Breznici tudi v Ljubljani gotovo ne boš. Tako sem sklepal.
Na tak zvonov krepki glas v cerkvi se je odzivljal topič gori na hribu nad brezniško cerkvijo, posvečeno Žalostni materi božji. Mogočno je odmevalo Stolovo podgorje, začenjajoče se ob zračnem svetišču sv. Petra nad Begunami in končujoče se v Mostah ob Završnični strugi,
Ne vem, če je prihajajoč na prazniško ali tudi nedeljsko božjo službo obiskati opustila kedaj
<§»    10    <€»
svojo mater gori na brezniški višini: v Kraljiče-vini — le malo naprej od cerkvenega strelišča, Bili sta dve ljubeči se duši. Govoriti jima je bilo vselej veliko; a tožili — vsaj kolikor sem jaz čul — tožili med seboj nista nikoli. Saj ne eni ne drugi ni bilo kaj treba, Kedor je gmotno bolj podprt, redoma manj toži,
S posli je umevala mati lepo ravnati, Bila jim je zelo na roko. Zato se tudi sploh v hiši niso menjali: niti ženske, niti ne moški. Če se je torej za leta zopet vrnil sem tujec, vgledal je te iste znane obraze. Zdeti se mu je pač moralo, kakor da so njeni domači in njeni nedomači tu ena rodovina,
Napram otrokom je bila materina vzrejevalna sila: ljubav. Sama zase pomirovalne narave ni zaželenejega poznala, nego če je videla, kako se ljubijo med seboj in kako jih je zgolj le radost, — Kakor da bi ne bila rojenka s priprostega Doslo-viškega domti; pač pa tista vežbanka v najve-ljalnejih odgojilnih šegah, ki uče — da prizanesljivo ljubeča mati deci hiše tako zida, kakor jim je skrnobnjenka podira, — Taka je bila naša mati,
Vselej resnico, tudi neljubo resnico o bližnjem nam je otrokom razodela. Ni ogrdovala; ni olepševala; ni tajila, A norčevaje beseda o soljudeh in do bližnjega zasmeh jej ob takem ni-kedar ni oskrunil niti ust, niti obličja, — Nikoli po ovinkih; vselej ravno pot naprej: tako je vplivati znala na nas,
Meni ni nikoli namerila pesti: menda je nisem nikoli toliko žalil. Zato se s svojo materjo tudi nikoli nisem bil spravil, — Nikoli v detečji dobi; nikoli otroku pesti; in ne, ko sem odraščal, nikoli, — Tudi prav nikoli ne božajoče roke. Bila je namreč mehka, a ob enem trda gorenska narav. Poljubila me ni nikoli; jaz nje nikoli. Pač enkrat, v prvo in v zadnje v živenju: ko je v Novakovim pred odhodom na Rodine položena ležala v črni rakvi. Poljub na to mrzlo obličje — njegov ogenj mi še to sedanjo uro nevgasljivim žarom v duši žeri,
Ko je bilo oskrbljeno za podnevne obede in za njimi pospravljeno, vsedla se je za mizo na izbiranje volne. Težko to delo ni bilo; a važno, Neslo je. Veliko je nesla očetova suknena kupčija po Koroškem, Le ostrost oči jej je ob takem drobnem|gledanju trpela in zgodaj je to začutila,
Nič čudnega torej, če jo je ob takem domovanju od časa do časa radost prevzela. In takrat je zapela Vodnikovo v otročjih letih priučeno: »Od   straže   Hravaške  —  gor  sonce  mi  pride«1
1 Pesme Valentina Vodnika,  1840, str: 5.
ali ob resnejih čutih pa našo častito starico: »Za Bogom častimo Marijo najprej,«
Rada je pripovedovaje učila; redoma le pripovedovale učila,
Tako mi je razlagala, kakošni potrebniki bi uprav mi v naši hiši bili, ko bi nas vhitila kaka neprevidna nesreča, Bog varuj: ogenj! je rekla, V naši hiši, je menila, je veliko. Vse to nam pride v nič. Po drugod tega nimajo in kjer ni premoženja, tam tudi vsaj velike premoženjske nesreče biti ne more. Ne morejo je tako čutiti. Tudi opomogli bi si drugi bolj ali manj do prejšnjega stala: mi nikdar več. Ljudje bi današnjim potrebnejim šli na roko, A v nas bi jim bila ta pomota, da bi rekli: Tu ni treba; saj tu je bilo vsega preveč, Tem načinom — Bog nas pa hudega reši — bi postali mi večji reveži, nego so današnji naši ne-premoŽDi sosedje, V tej stari, ognja nevarni hiši se vedno bojim. Zato očeta nove tako prosim. Ne prosim, da bi morala biti lepa. Le prostorna in varna,
Ves njen čas so povzela obširna domača opravila. Zato sem na kakem prostranejem potovanju bil z njo tako poredko, kakor s staro materjo pogosto, — Le samo enkrat smo šli vsi trije dalje in sicer na hrib sv, Jošta, Čez Rado-ljico, Podnart in Besnico nas je vodila pot gori in čez Kranj nazaj. Vedel bi vam iz takratnih ljubih pogovorov tudi danes še to in ono navesti, Vse mi gre živo po spominju. — Kako sem začetni prvošolček tu na zemski višavi klical gori v nadzemske višave solnca in sreče proseč na to vsodno gimnazijsko pot in kako ob tem nisem misliti mogel, da se nekokrat vdomačim tu doli pod svetim Joštom v takrat mi popolnoma tuje ozemlje, vse to mi bujno vre danes po duši,
Nikoli mi ni izrekala želje: naj se po dokončanih latinskih šolah poprimem tega ali onega stanu. Le te-le njene besede jej imam v spominju: Stan si tisti izvoli, da boš srečen,
*      *      *
Še le v poznejih šolah sem za stalno zapustil starega očeta dom in se za šolskopočitniško dobo stanovitno naselil v rodni hiši,
Bival sem tem povodom več ob njenem boku, nego mi je bilo to poprej mogoče. Spremljal sem jo iz hiše na polje. Poslušal tu njene povesti in govorice. Nosim je v zvestem,spominju,
Kako živo mi je znala popisovati divji lov, ki se ob nočni uri pripodi iz ozke doline: doli od Jesenic, Prišed v širjo hiti čez Mosta v Bled; tok zaobrne čez Vrbo in Radoljico, dokler ga ne ustavi sv. Jošta hrib.   Triglavsko   pogorje vrišču
odmeva,   Valovje   blejskega  jezera pa se  dvigne in nevgnano biva do nastalega jutra,
0  lačnih letih ] je vedela, ki so zalotila tudi še njeno prvo mladost. Jedli smo; a, čudno, jed ni nikomur zalegla, — Cula je o takratnem imo-vitem kmetu, ki je donesel polno štulo dvajsetic, Zamenili naj je bili za enako množino pšenice, A za enkrat zaman,
Končala je s povestjo o Francozih na Go-renskem. Cula je odraščajoča pripovedovati, kako je bilo temu plemenitemu narodu bližnjikcvo premoženje sveta stvar in kako je vojak z desno plačeval, kar mu je Gorenec v levo polagal,
Odraščal je med tem brat Ivan, pozneji kralj, gimnazijski profesor na Hrvaškem, Prav mnogokateri popoludan sva se napotila na dolg gorski izprehod. Ni nama pozabila dati seboj te ali one suhe mesenine. Odšla sva po tisti ves okraj označujoči pošev-poti »v Pečeh«, Potegnjena je vprek čez Stolovo podgorje, Neposrednje nad Rodinami se začenja in na Smokuškem vrhu nad Dosloviškim melom končuje. Takoj na njeni nasprotni strani pa se tik pod Stolovim podnožjem z Zeleniške planine doli bistra Završnica vali,
Prišla do njenega brodu sva si poiskala tisto košatejo vrbo ob bregu, ki naj nama najpriprav-neje obsenči počitek. Tu sva povžila materin žejo včinjajoči dar, časih obilnejo žejo. No, mrzla Završnica nama jo je bila v stanu pogasiti, — Ob tem zdravem vzduhu Zavrhom; zdravi Završnični kapljici in sama zdrava oba sva nadaljevala na to pot ob njeni strugi, ki naju je pripeljala prav v Mostah iz te Podstolske doline,
Zavila sva tu zopet domu in završila tako vsaj tri ure trajajoče šetanje,
In mati? Vidno se je veselila tacega treznega izprehoda. Telesnemu in duševnemu prospehu se jej je takim načinom vgojeno zdelo in zdel prav porabljen dijaški počitniški čas.
Kako pa da me je nekokrat prav samega pustila na strmi Stol, tega še danes ne umevam, Šel sem previden z jedjo in pijačo. Hoje je bilo 5 ur gori — a prav 5 ur tudi nazaj, V večer sem bil s svojimi botaničnimi pridobitvami zopet doma, Da ob vgodnem času od nas na Stol ni treba vodnika, to je pač znala. Umen človek — ako-pram mladič — se iz Smokuča gori in nazaj doli motiti ne more, Vender pa mi je nejasno, kako da mi je bila v stanu dovoliti, *      *      *
Tako so hrepenela leta naprej, dokler mi ni osmošolcu prišel cvetnonedeljni dan.
1  Hudi leti na Kranjskem sta bili:  1816 in 1817,
Po tadanji šegi že saboto v jutro šole oproščen sem ob tisti neželeznični dobi mogel stopiti še le Cvetno nedeljo v rodni dom.
Ni me sprejela, kakor sicer, z ljubim pozdravom iz kuhinje vun v veži. Osupnilo me je. — A bolj še osupnilo, ko so me peljali naravnost do njene bolniške postelje. — Ni mi izpregovorila druzega, nego: Malo pred tvojim prihodom sem zbolela; zelo zbolela.
Prepridna se je namreč ob denarno vspelem hišnem podjetju hitevajoč od ognja na zrak in z mraza zopet do ognja vsodno vhladila. Bila je to njena prva kuha v tako zaželeni novi hiši. Prostori v stari so bili njenemu gospodinjstvu pre-mali; v novi dosti veliki. Kako veselje! Prva ktiha, in — žal — zadnja.
Postajalo je v bolezni bolje in zopet slabeje in zopet bolje. Upanje se mi je bolj dvigalo, nego padalo. Kedo bi ne upal, če ne jaz? Kateri mladi človek pač upal ne bo? Kje upal, če ob tej materi upal ne bom?
Zanemarilo se ni ničesar. Trije zdravniki klicani, med njimi tudi Tomo Pirec iz Tržiča. Toliko bi bilo dosti za hišo na selu. Glavni je bil součencev oče; že več let mi naklonjen mož. Trudil se je in trudil. Prav kakor da bi mu bilo za   del  svojega   žitja:   pot mu je stopal po čelu.
Vsi skupno smo delali človeške račune; vsi upapolne račune. Kakor da bi te prekrepke narave — ki jo je razburila huda bol; prvokrat v živenju huda bol — kakor bi je ne bilo mogoče vmiriti in vrniti prvotnemu toku: tako se mi je zdelo vselej in tako še danes. — Vsi svoje račune; a Vladar nad zvezdami je naredil svoj.
Ali je misliti mogla, da nas še tako mlada zapusti, ali ne — danes ne vem. Zdi se mi, da komaj. Kako bo pač bujno živenje mislilo na tako brzo neživenje? Tako vroče živenje na studno smrt? Kako mlada mati na konec, ko je videla ob otrocih še le telesni in duševni začetek? Sicer jo je vredni župnik — nas vseh krstitelj — lepo pripravil na odhod; vender le pa sama tudi besedice ni omenila, da pojde.
Čemu — da pojde? Saj smo jo gledati morali, ko je šla. Stezali smo roke za njo; duše nam hrepene še danes. Stezali roke. Zaman! — Odšla je za vselej.
Prav Veliko noč: vstajenja dan, po jutranji božji službi je to bilo. Vstala je takrat tudi ona. A ne s postelje za na ta svet; vstala je z Zve-ličarjem za na oni.
Kratko živenje tu — če se čednostno živenje sploh sme kratko imenovati.
<©>    12    <@>
Velikonočni vtorek na Rodinah je svital. Silen dan! — Napolnjena cerkev, prav kakor na Brez-niški veseli božji službi v praznik, A danes? Naj-žalostneja se vrši. Sredi cerkve počiva rakev, Materina rakev,
Vse odmoljeno. Vse odpeto.
Za kapelico sv, Ane je zijal izkopan grob. Polagali so jo noter in položili,
Rodinjskih tako tolažilno se glasečih zvonov glasovi so dušili to srce trgajoče padanje prsti doli na mater; dušili ta jok,
Jokali smo otroci. Potočilo se je mnogo tujih solza,
Eden ni jokal. Brat Ivan ni jokal. Čudili so se temu nesrcu, kakor se večkrat na svetu čudijo ljudje, — Prevelika bol mu je zatrla tudi jok. Jokati ni mogel,
Prevelika bol, — Kadarkoli je pozneje osnoval skromno domorodnico, ni mu popolnoma vspela izpod rok, da bi ne bil daroval tudi ljubljeni materi gorkega stiha,
Zagrebeno, kar je telesnega bilo,
Iz rodinjskega stolpa je vmolknila tožba zvonov,
Vmolknila, Ne popolno,
Čuj, kladivo na zvonove, Čuj — uro! Ena . . . šest. . . devet , , . dvanajst, — Končano! Končan;
D     D                                                                                                                                                       DO
UVOD.
Na oknu slonim in gledam:
Hruška pod oknom  cveti — življenje;
ob vrtu  cesta hiti —  življenje;
ob cesti drog za drogom, žica jih veže — življenje;
za cesto njive plug reže  —  življenje;
tam v dalji brda v češnjevem snegu — življenje;
za brdi modro nebo je — večno življenje.
Človek,  ki greš po cesti,  kaj  misliš ?
LJUBEZEN.
Jaz sanjam vrt. Draga roka mi piše :
Trdo pade, življenje, Čuj, kako vdari moja smrti bom zvest!
«©»    13
dopolnjen za vselej materin živenjski tek. Dopolnjen za vselej. Končano — nad dvanajstega vdarca ura ne zna,
In danes?
Ob njeni godovnici, — Svečniški dan, začenjajoč se opolunoči, se je spominjam živeje še, nego sicer. To noč — ne čudi se mi — to noč glasno jokam; a že davno nisem več 15 tih, 20tih in 30 tih let.
To noč želim, tako želim, če bi mi hotela ob postelj pristopiti, kakor je živa bila. Vsaj nekaterih njenih odkritij bi prerad začul, — Kadar se mi namreč sanja o njej in sem v njeni družbi, takrat je vselej nekaj vmes in nikoli se z njo prav dogovoriti ne morem. To noč bi se jasno dogovoril,
Ali vsaj iz svoje nadposteljine podobe doli naj se mi sklone, tako prosim,
Komur je smrt izpregovorila, tega se večidel strašijo v nočni uri. Tudi jaz bi se strašil ob takih urah vsacega mrtvih, — A te matere se ne strašim ob nobeni uri,
Ni me vslišala do danes; ni vstopila do mene do danes,
Bodi! — Itak ne prav dolgo, Odpro se tudi meni groba vrata; odpro, ko jej pohitim odprtimi rokami naproti; ko se najini duši zlijeta v drugi poljub — v večni poljub.
Do takrat, ljuba mati — zdrava!
D                                                                                                                                                       D     D
ANTONIETTfl.
Vidim te: tvoje oči govorijo psalme, kakor da so uzrle jutranjih dežel solnce, ko ga pozdravljajo z dobrim jutrom cedre in palme.
Vijolične  misli tkeš in vezeš vanje zdaj  nerojenih  dni  — sanje.
Lepota visoke pesmi,
ki jo je duša slutila v žametni noči mladih let,
je v tvoji ljubezni razvila solnčen cvet.
čakam smrt. tvoja pest.
Jos. Lovrenčič.