6 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 * Juš Škraban, mag. socialne in kulturne psihiatrije (Medicinska fakulteta, Univerza v Coimbri, Portugalska); Ulica bratov Učakar 34, 1000 Ljubljana; skrabanjus@gmail.com. Meandri medicinske antropologije Juš Škraban* Pričujoče besedilo je nastalo na podlagi materiala, ki sva ga z Janezom skupaj pridelala v prvi polovici leta 2015. Takrat sem opravljal teren za diplomsko delo, v sklopu ka- terega me je zanimalo zagovorništvo na polju duševnega zdravja. Ob pregledovanju terenskih zapiskov in transkrip- cij intervjujev – še zlasti tistih z Janezom – sem opazil, da je vsebinsko izstopala neka povsem druga tema, ki je oba zanimala morda celo bolj kot prvotna. Janez je bil prvi človek, ki mi je tako odkrito govoril o svojih izkušnjah – znamenjih, kot jih sam imenuje, medtem ko jih medicina imenuje psihoza. Spoznala sva se v začetku leta 2015 v dnevnem centru ene izmed nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja v Ljubljani, kjer je bil Janez na zaposlitveni reha- bilitaciji, jaz pa na terenskem delu za svojo diplomsko na- logo. Janezove subjektivne izkušnje z znamenji analiziram predvsem s pomočjo njegovih naracij (na podlagi intervju- jev 1. 4. in 14. 4. 2015), ki jih razumem kot proces ustvar- janja smisla (Good 1994: 124) njegovega vsakdanjega življenja s psihotičnimi simptomi. Hkrati kot pomemben del svojih poskusov razumevanja Janezovih doživljanj ra- zumem tudi polletno druženje v dnevnem centru, številne kave v bližnjem lokalu, kartanje v parku in podobno. Med pisanjem članka sem čutil potrebo po ponovnem pogovo- ru z njim. Srečala sva se v začetku januarja 2017, skupaj prebrala članek in določena mesta dopolnila ter popravila. Tako besedilo kot celotna raziskovalna izkušnja sta tesno prepletena z mojo izkušnjo študija antropologije, zanima- nja za duševno zdravje in predvsem vpletenosti v projekt Slišanja glasov,1 v katerega sem se vključil konec aprila 2015. Med terenskim delom sem slišal marsikatero zgod- bo o »prividih« in »prisluhih«, vendar to nikoli ni bila eks- plicitna tema niti v dnevnem centru nevladne organizacije in največkrat niti v kontekstu psihiatričnih obravnav ljudi, ki so sodelovali v raziskavi. Izkušnje slišanja glasov, vi- denj in podobnega navadno ostanejo zunaj polja zanima- nja najrazličnejših strokovnjakov, hkrati pa močno zazna- mujejo posameznikovo bivanje v svetu. Prav izkušnja bivanja v svetu je osišče besedila tudi s te- oretskega stališča, s čimer se članek vpenja v kontinuum sodobnih antropoloških raziskav subjektivnosti (Biehl, Good in Kleinman 2007a) in subjektivnih izkušenj na po- lju duševnega zdravja (Jenkins in Barrett 2004a). V članku se najprej ukvarjam z Janezovimi izkušnjami, predvsem z znamenji in glasom. Posebno pozornost posvečam pojav- nosti, vsebini in Janezovemu razumevanju omenjenih iz- kušenj. Druga večja tema naslednjih odstavkov je Janezov odnos do izkušenj v prizmi njegove kontrole nad njimi. 1 Konec aprila 2015 sem se pridružil takrat nastajajoči iniciativni sku- pini Slišanje glasov Slovenija, ki je do trenutka pisanja pričujočega besedila postala veliko večja, kot smo si kdaj mislili. Prve korake smo naredili z javnimi dogodki v Ljubljani, sledili so jim oblikova- nje prve podporne skupine in nadaljnji javni dogodki za ozaveščanje javnosti o tej tematiki (za kratek pregled dela Slišanja glasov glej Brglez 2016: 1–3 in Spletni vir 1). Ministrstvo za delo, družino, so- cialne zadeve in enake možnosti je aprila 2016 odobrilo financiranje Programa psihosocialnega svetovanja, informiranja in terenskega dela, s katerim sta na razpisu kandidirala projekt Slišanje glasov in organizacija Kralji ulice. Zaradi začetka študija v tujini sem se v ini- ciativo od septembra 2015 vključeval zgolj od daleč, vključil pa sem se v podobno skupino na Portugalskem. Izvleček: Pričujoče besedilo je nastalo na podlagi pogovorov in intervjujev z Janezom, ki je vključen v psihiatrično obravnavo in program psihosocialne podpore. Članek se ukvarja z njegovi- mi izkušnjami videnja, slišanja glasu in prejemanja znamenj, ki niso del izkušenjskega sveta drugih ljudi. Etnografski del se naj- prej osredotoči na pojavnost in vsebino Janezovih izkušenj, nato pa na njegov odnos do njih v vsakodnevnem življenju z njimi. Av- tor opaža, da je življenje s tovrstnimi izkušnjami ob pomanjkanju njihovega naslavljanja s strani raznih služb pomoči odvisno od zmožnosti posameznika, da živi z njimi. Ključne besede: medicinska antropologija, slišanje glasov, socialna in kulturna psihiatrija, doživeta izkušnja, naracija Abstract: The article is based on interviews with Janez, a user of psychiatric services and a psychosocial rehabilitation programme. It focuses on his experiences of hearing voices, having visions and receiving signs, which are not experienced by others. Firstly, their appearance and content are discussed. Secondly, Janez's perception of these episodes in his daily life is explored. The author concludes that since this topic is not properly addressed by the relevant services this makes his liv- ing with his extra sensorial experiences a lonely journey. Key Words: medical anthropology, hearing voices, social and cultural psychiatry, lived experience, narrative RAZISKOVALEC ZNAMENJ Antropološki pogled na izkušnje znamenj, glasov in videnj Izvirni znanstveni članek1.01 Datum prejema: 28. 11. 2016 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 7 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban Obravnavam predvsem njegove izkušnje v vsakodnevnih življenjskih strategijah in trenutke, ko njihova intenzivnost premaga Janezovo kontrolo in ga »vrže v film«. Članek skuša na podlagi etnografskega dela z Janezom prispevati tudi k antropološkemu raziskovanju psihoze. Poleg fenomenološkega zanimanja za »psihotične« izku- šnje namreč kljub njegovi vključenosti v psihiatrične, psi- hosocialne in delovno-rehabilitacijske obravnave odpira predvsem vprašanje subjektove osamljenosti pri dnevnem soočanju s »simptomi«. Med boleznijo in izkušnjo Kot dominantno za »naš« družbeni kontekst razumemo sodobno psihiatrično konstrukcijo izkušenj videnj, slišanj glasov, blodenj in podobnega. Psihiatrična veda tovrstne izkušnje razume kot primarne simptome motenj psihotič- nega spektra. Medicina se pri poskusih razlag simptomov omenjenih motenj posveča predvsem možganom – ro- žnato sivi gmoti, veliki 0.015m3, ki tehta približno 1,4 kg (McCarthy-Jones 2012: 284). Ta pristop prevladuje tudi v dominantnih terapevtskih praksah – antipsihotična zdravi- la temeljijo na zniževanju v psihotičnih stanjih povišanih vrednostih živčnega prenašalca dopamina (McCarthy-Jo- nes 2012: 211–212). Možgani pa v psihiatrični misli niso že od nekdaj deležni tolikšnega zanimanja. Vodilna sila v proizvodnji psihia- trične vednosti je Ameriško psihiatrično društvo, ki od leta 1952 izdaja Diagnostični in statistični priročnik za dušev- ne motnje (DSM). Prvi dve izdaji (v letih 1952 in 1968) je zaznamovala psihodinamična orientacija ameriške psihi- atrije, ki se je spraševala, kaj se skriva za vidnimi simp- tomi (Mayes in Horwitz 2005: 250). Psihiatrija je korenit obrat doživela leta 1980 s tretjo izdajo DSM (trenutno je aktualna peta). Prevladal je biomedicinski model, ki je s svojimi znanstvenimi analizami simptomov zasenčil prej- šnji psihosocialni model (Wilson 1993: 400). Biološka usmerjenost je vplivala na bliskovit razvoj psihofarmako- logije – ker je bil novi DSM osnovan na podlagi simpto- mov, je odprl vrata standardizaciji predpisovanja zdravil (Mayes in Horwitz 2005: 250–251). Biomedicinski model torej vse od DSM-3 konstruira psihotične motnje kot ne- kaj, kar je povezano z individualno biološko patologijo. To diagnosticira z opažanjem posameznikovih izkušenj, kot so halucinacije, blodnjavost, neorganiziranost govora in vedênja (t. i. pozitivni simptomi) ter upad razpoloženja in izražanja čustev (t. i. negativni simptomi) (za diagnostične kriterije shizofrenije glej APA 2013: 99). Za postavitev di- agnoze mora posameznik vsaj en mesec imeti vsaj dva od naštetih simptomov. V t. i. klinični populaciji (ljudje, ki so vključeni v psihiatrično obravnavo) izkušnje slišanja gla- sov prevladujejo pri ljudeh z diagnozo shizofrenije (kjer je prevalenca 70-odstotna) in pri ljudeh z diagnozo bipolarne motnje (7–30-odstotna) (McCarthy-Jones 2012: 102–123). Dominantna psihiatrija ponuja specifično razumevanje etiologije shizofrenije in drugih motenj psihotičnega spek- tra. Razne biomedicinske stroke so kot možne vzroke za psihotična stanja (npr. razne nevrokognitivne disfunkcije, dismorfologijo možganov, nevrokemične spremembe v možganih, določene gene ipd.) doslej identificirale števil- ne »biološke markerje«, vendar zaenkrat še ni prepričljivih dokazov za predpostavke kavzalnih povezav (kar je sčaso- ma pripeljalo do dvomov o veljavnosti diagnoze »shizo- frenije«; glej Jablensky 2010: 283). Hkrati so že zgodaj začenjale vznikati kritike tega biološko determinističnega pristopa, ki vzpostavlja ontološki primat biološkim procesom pred drugimi (družbenimi, kulturni- mi, duhovnimi ipd.), in se spraševale, če niso biokemične spremembe v možganih morda le posledica in ne vzrok psihotičnih motenj (Jenner idr. 1992: 139–158). Tako ne- katere kvanti- kot nekatere kvalitativne raziskave kažejo na močno povezavo med negativnimi dogodki v življenju (fizične, spolne ali čustvene zlorabe ter fizično in čustveno zanemarjanje)2 in psihotičnimi izkušnjami (Larkin in Read 2012; Read 2012). Če to ponazorimo na primeru slišanja glasov: 13 odstotkov ovdovelih ljudi sliši glas preminu- lega bližnjega; 30 odstotkov žrtev nasilja sliši glasove; 36 odstotkov ljudi v klinični populaciji in 22 odstotkov v neklinični populaciji sliši glasove in ima izkušnjo spolne zlorabe (McCarthy-Jones 2012: 288–291). Model travme je medtem postal izjemno popularen tako med uporabniki kot raziskovalci. Poudariti je treba, da pri modelu travme ne smemo iskati linearnega kavzalnega odnosa, še manj pa ta model posploševati. Če govorimo o travmatičnih izku- šnjah, potem slišanje glasov ni njihov odsev, temveč zgolj bolj ali manj (ne)uspešen poskus reševanja težkih življenj- skih dogodkov (McCarthy-Jones 2012: 310). Nekatere raziskave so se zanimale predvsem za subjektiv- ne izkušnje, ki navadno pripeljejo do diagnoze psihotičnih motenj. Pokazale so, da so izkušnje slišanja glasov, videnj in druge ekstrasenzorne izkušnje prisotne tudi v splošni, t. i. neklinični populaciji. Pregled 17 raziskav iz devetih različnih držav je pokazal, da lahko razširjenost slišanja glasov v neklinični populaciji ocenimo na 5–15 odstotkov (Beavan, Read in Cartwright 2011). Ti podatki postanejo pomenljivi, če jih beremo skupaj s klinično preverjenimi podatki prevalence shizofrenije (ki doseže od 0,3 do 0,7 odstotka celotne populacije, glej APA 2013: 102). Nekateri raziskovalci zagovarjajo, da lahko govorimo zgolj o konti- nuumu psihotičnih izkušenj, ki zgolj v enem delu kontinu- uma za posameznika postanejo tako moteče, da jim lahko rečemo patološke (Johns in van Os 2001). Subjektivna izkušnja psihoze je zanimivejša od psihiatrič- ne diagnoze tudi za mnoge »prvoosebne strokovnjake«, to je ljudi z lastno izkušnjo psihoze. Med najvidnejšimi giba- nji je mreža za slišanje glasov (The International Hearing 2 Nekateri te izkušnje povezujejo pod imenom eksistencialne travme (glej Romme idr. 1997). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 8 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban Voices Network), ki skuša t. i. psihotične izkušnje razume- ti v luči posameznikove življenjske zgodbe (in s tem stopa v korak s socialno psihiatrijo; glej Jenner idr. 1992; Rom- me idr. 1997) brez sklicevanja na patologijo. Gibanje prak- ticira drugačen pristop v odnosu do slišanja glasov in po- dobnih pojavov in jih s tem skuša normalizirati. Zavzema se za spoštovanje pravice ljudi, ki slišijo glasove, do izbire različnih oblik pomoči/podpore. Med najpomembnejšimi doprinosi tega mednarodnega gibanja sta njegovo vztraja- nje na pomenskosti izkušnje slišanja glasov in podobnih pojavov ter aktivno vključevanje alternativnih načinov po- trjevanja in raziskovanja posameznikovega subjektivnega doživljanja.3 Slišanje glasov in drugi »psihotični simpto- mi« so za mrežo Hearing Voices dokaj pogoste človeške izkušnje (kot recimo levičarstvo ali homoseksualnost) in kot take ne morajo biti že znak določene bolezni.4 V za- dnjih letih se vse bolj pojavlja mnenje – razširjeno tako med raziskovalci kot med ljudmi gibanja Hearing Voices (kar se marsikdaj prekriva) – da glasovi sami po sebi niso znak bolezni, temveč da nezmožnost osebe za življenje z glasovi lahko pripelje do stanj, ki jih nekateri klinično lah- ko prepoznajo kot bolezen (McCarthy-Jones 2012: 145). Z drugimi besedami, pomembnejši kot glasovi sami je odnos osebe do njih (Brglez 2016; Dekleva 2015). Subjektivno doživeta izkušnja je osrednjega pomena tudi za pričujočo analizo, kar je značilno tudi za sodobne an- tropološke raziskave psihoze (Corin 1990; Jenkins 2015; Larsen 2004). Nekatere raziskave poudarjajo prekriva- nje psihotičnih izkušenj z različnimi oblikami družbene izključenosti (glej Biehl 2005; Desjarlais 1997; Lovell 1997; Luhrmann 2008). Antropologija raziskuje druž- beni kontekst psihiatrično diagnosticiranih ljudi tako v psihiatričnih ustanovah (Barrett 1996; Brodwin 2013; 3 Obstajajo tri kanonizirane tehnike, ki rabijo raziskovanju in podpori slišanja glasov in podobnih izkušenj (v slovenščini prvič povzeti v Brglez 2016: 37–48). Maastriški intervju združuje vrsto vprašanj, ki skušajo fenomenološko osvetliti posameznikovo izkušnjo (glej Corstens, Escher in Romme 2008; Escher 2012; Longden idr. 2012; Romme 2012). Tehnika dialoga z glasovi skuša stopiti v stik z glaso- vi preko neposrednega pogovora z njimi (Corstens, May in Longden 2012). Obstajajo tudi podporne skupine, ki združujejo t. i. prvooseb- ne strokovnjake, da delijo svoje izkušnje glasov in podobnega ter spoprijemanja/življenja z njimi (Dillon in Hornstein 2013; Dillon in Longden 2012). 4 Besedilo se osredotoča predvsem na subjektivno izkušnjo znamenj pri Janezu v odnosu do hegemone psihiatrične konstrukcije psihoze. Antropologija že nekaj časa raziskuje druge konstrukcije »psihotič- nih« izkušenj po svetu (za prvi večji zbornik na to temo glej Jenkins in Barrett 2004a; na najnovejši pa Luhrmann in Marrow 2016). Tudi v »zahodni« kulturi sobiva kopica različnih kulturnih konstrukcij tovrstnih izkušenj. Nekateri aktivisti na področju duševnega zdrav- ja (The Icarus Project) razumejo slišanje glasov in podobnega kot »nevarne darove« (za slovenske prevode glej Spletni vir 3; Spletni vir 4). Normalizacija psihoze z njenim razumevanjem kot daru je vse bolj prisotna tudi v novodobnih gibanjih, ki jih med drugim ozna- čujejo tudi povezanost z naravo, pozitivno mišljenje, kanaliziranje (chanelling) ipd. Luhrmann 2000) kot v življenju v skupnosti (Estroff 1981; Scheper-Hughes 2001). Sodobne antropološke raziskave subjektivnosti lahko ra- zumemo kot kontinuum prispevkov Clifforda Geertza in drugih, ki so poudarjali pomanjkljivo vlogo subjekta v strukturalističnih teorijah; te so prevladovale med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja (Biehl, Good in Kleinman 2007b: 5–7). Geertz je vzpostavil distinkcijo med »izku- šnji-bližnjimi« in »izkušnji-oddaljenimi« koncepti, pri čemer se je s prvimi skliceval na koncepte, s katerimi su- bjekti v antropoloških raziskavah opisujejo doživljanje svojega sveta, z drugimi pa je mislil na koncepte, ki jih za svoje namene uporabljajo strokovnjaki (Jenkins in Barrett 2004b: 8). Z drugimi besedami, antropologijo je na začet- ku 80. let zelo zanimalo to, kar je pomembno (at stake) za subjekte etnografskih raziskav v njihovih vsakdanjih doži- vljanjih (Kleinman in Kleinman 1991: 277). Kljub temu da je fenomenološka perspektiva na področju duševnega zdravja že dolgo prisotna (glej enega prvih psi- hiatričnih člankov o subjektivni izkušnji in shizofreniji, Strauss 1989), meddisciplinarni poudarek na doživeti iz- kušnji pogosto kritizira biomedicinske teorije in prakse, kjer naj bi pogosto umanjkal posluh za bolnikovo izku- šnjo (Roe in Lysaker 2012: 6–7). Fenomenologija v du- ševnem zdravju poudarja razumevanje duševnih težav v kontekstu subjektovega bivanja-v-svetu in ne kot motnjo osebe kot izolirane entitete (Lamovec 1994: 204–205). Nadalje, »simptomi« duševne motnje kažejo na subjekto- vo začasno nezmožnost intersubjektivnosti (Corin 1990: 160). Fenomenološka perspektiva v raziskavah psihoze je omogočila, da lahko danes govorimo o izkušnji slišanja glasov neodvisno od diagnoze, vemo pa tudi, da je sliša- nje glasov prisotno tako pri različnih kliničnih slikah kot tudi v »zdravi«, psihiatrično nediagnosticirani populaciji (McCarthy-Jones 2012: 101). Zaradi privilegiranja subjektivne izkušnje psihoze v bese- dilu uporabljam izraz »razumevanje ali doživljanje psiho- ze«. Pri »prisluhih« in »prividih« namreč ne gre za napač- no interpretacijo stvarnosti (kot nakazuje predpona »pri-« ali izraz halucinacija), temveč za doživljanje, ki sicer ni družbeno običajno, vendar pa to ne pomeni, da te izkušnje za posameznika, ki jih izkuša, niso realne. Ta razlika se ka- že v uporabljenem izrazoslovju, ki so včasih pravi izrazo- slovni izziv. Terminološka nezadovoljnost s »starimi« ter- mini je prispevala številne alternative, med drugim izraza »slišanje glasov« in druge »ekstrasenzorne zaznave« (glej Romme idr. 1997: 106). Slovenska enačica hearing voices se je javno prvič pojavila z vzpostavitvijo zgoraj omenjene skupine Slišanje glasov, slovenjenje pojma voice-hearer v »slišalec glasov« pa v mesečnih rubrikah Slišanje glasov v reviji Kralji ulice (glej Spletni vir 2) in strokovnih delih ne- katerih njenih članov (Brglez 2016; Dekleva 2015; za več o terminu »slišalec glasov« v angleščini glej Woods 2013). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 9 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban Pojavnost znamenj Ključni del Janezovega vsakdanjega življenja so znamenja in glas – doživljanja, ki niso del izkušenjskega sveta dru- gih ljudi. Tu znamenja in glas obravnavam ločeno, čeprav se v Janezovem življenjskem svetu ta doživljanja prepleta- jo – včasih glas sporoči neko znamenje, včasih znamenja raziskuje skupaj z Janezom, včasih pa so znamenja Janezu sporočena preko videnj. Ključno pri tem je, da jih Janez razume kot pomenska. Znamenja so se pojavljala že precej pred njegovo prvo hospitalizacijo: J: Recimo tam, kjer smo prej stanovali, sem videl, da izpod naših vrat teče kri. Zdaj je to lahko že sta- nje bolezni, lahko je to znamenje, lahko je pa to bo- lezen. Lahko je več variant, zdaj, katera je prava, jaz ne vem. Če bi rekel to zdravniku, bi rekel, da je bolezen; če bi rekel jasnovidcu, bi rekel, da je to znamenje – vsak bi interpretiral po svoje. JŠ: Kako si jih pa interpretiral takrat? J: Interpretiral sem jih po tem, ko je oče res umrl, ko je bilo res eno znamenje, če bi temu rekel znamenje. […] Ima en pomen, ima. Janez pozna biomedicinsko razumevanje glasov in ve, da jih to razume kot prisluhe, torej kot znak bolezni. Proces določanja in sporočanja diagnoze ter psihoedukacijske in druge terapevtske prakse v bolnišnici lahko razumemo kot specifično vrsto simbolnega zdravljenja (Larsen 2007: 301). Na tem mestu je nesmiselno preverjati empirično ve- dnost psihiatrije – bolj zanimivo je opazovati, kako je ta znanstvena vednost med psihiatričnim zdravljenjem bol- nikom ponujena tudi kot njihova izkušenjska resnica. Ka- tegorija bolezni tako nemalokrat postane jezik, v katerem si ljudje, ki so v psihiatrični obravnavi, osmišljajo svoje izkušnje (Larsen 2007: 294). Kljub nekajletnim izkušnjam psihiatričnega zdravljenja, Janez vztraja pri svojem razu- mevanju izkušenj, katerih konec pušča odprt: »Meni so rekli na Zavodu za zaposlovanje, da je to bolezen, jaz jih sicer ne razumem, ne da ne razumem, nočem verjeti, ker mislim, da je lahko to tudi nekaj več, zdaj, kako pa zakaj, to pa nimam pojma.« Vsebina znamenj Izkušnje slišanja glasov so izjemno raznolike: ljudje lahko slišijo en glas ali več glasov. Polovica slišalcev glasove razloči avditivno, drugi jih zaznavajo kot nenavadne pri- sotne misli ali kako drugače čutijo, da so nagovorjeni; sli- šanje glasov je lahko pospremljeno z drugimi taktilnimi občutji, pogosto z občutki strahu in tesnobe, včasih pa tudi s pozitivnimi ali z nevtralnimi čustvi (Jones in Luhrmann 2016; Woods idr. 2015). Znamenja, sporočena preko glasu, videnj ali povezav, ki jih Janez opaža v svetu, ki ga izku- šenjsko delijo tudi drugi, so izjemno raznolika. Večinoma Janeza na kaj opozarjajo, kot ponazarja naslednji primer, ko »sem se s kolesom prehitro peljal in sem videl Marijo in Marija mi je rekla: 'Janez, vozi počasi, ne vozi hitro'.« Prav takrat, ko je leta 1989 Janez preživljal počitnice s svojo takratno punco, ki je bila iz Hrvaške, je skupina Pr- ljavo kazalište izdala pesem Ružo hrvatska. Nekje je dobil kaseto, jo presnel in ji jo je predvajal. Ko se je vrnila na Hrvaško, je Janez kaseto ob prisotnosti prijatelja (ki glasu ni slišal), predvajal doma. Kot v prejšnjem primeru tudi v tem zasledimo neke vrste opozorilo, ki ga glas sporoča Ja- nezu. Takole se spomni izkušnje, ki je sledila: »In ko sem jaz ta komad začel predvajati, se je nekje na sredi komada začelo slišati uaauuuuuuuuu, ampak to je bil tak grozen glas, Juš, da ga nisem zasledil v nobenem filmu niti ga nikdar nisem več slišal. Tak grozen glas, da ti ga ne znam opisat.« Po prijateljevem odhodu je Janez kaseto predvajal znova in znova. Nato je vključil hitro predvajanje, glasbo pa poslušal preko slušalk, saj mu vsebina sporočila ni dala miru. Janez nadaljuje: »In toliko časa sem to raziskoval, da sem prišel do zaključka, da mi govori 'to nije ljubav'. Točno se je slišalo, 'to nije ljubav'«. Ko sta se s punco raz- šla, je dokončno razumel sporočilo glasu in si ga razlagal kot »neko sporočilo, mogoče iz onostranstva«. Glas to nije ljubav je sprva slišal Janez, pozneje pa tudi njegova sestra. Ko je slišala glas, se je zgrozila. Janez je kaseto pozneje zavrgel, saj »pravijo, da če se ti kakšne ta- ke stvari zgodijo, da moraš stvar, ki ni v redu, vreči stran. In meni je malo žal, da sem jo vrgel stran, ker bi jo imel kot dokaz.« Čeprav ta primer nakazuje na potencialni ob- stoj sogovornikove želje po zunanji potrditvi kredibilnosti njegove percepcije, je to v najinem raziskovanju osamljen primer. Janezova znamenja lahko poleg njega prepoznajo tudi nekatere (a vendar redke) osebe, hkrati pa se bodisi navezujejo osebno na Janeza bodisi vključujejo dogodke in podatke sveta, ki ga izkušenjsko delijo tudi drugi. Konec marca 2015 je letalo nemške letalske družbe strmoglavilo na jugovzhodu Francije. Janez je nekaj časa pred tem za- čutil znamenje, povezano z letalom in »nisem vedel, kaj mi hoče signal povedati in je potem čez čas je avion dol padel. Zdaj če je to naključje, ne vem, ampak se mi je preveč stva- ri podobnih zgodilo, da te stvari jaz lahko povežem.« Bolj ukazovalni in agresivni glasovi lahko vodijo tudi v hospitalizacijo. Ob stiski, ki je pripeljala do njegove druge hospitalizacije, je Janez slišal glasove, neko »bando«, ki ga je preganjala, saj naj bi bil ukradel pulover. Pred tolpo se je skril v trgovski center, v varnostnikovo sobo, ta pa je naposled poklical policijo. Policija je nato poklicala reše- valce, ti pa so ga odpeljali na psihiatrično kliniko. Glas Janezu lahko tudi pomaga (glasovi pogosto niso zgolj negativni, glej Dekleva 2015: 57–61; McCarthy-Jones 2012: 97–133). Ko se je peš odpravil z Obale v Ljubljano, je v Divači videl železničarske delavce priklapljati vago- ne. Misleč, da je vlak namenjen proti Ljubljani, je skočil v vagon s hlodi. Glas mu je svetoval, naj čimprej sestopi z vlaka. Ubogal je njegov nasvet in z vagona skočil še pred G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 10 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban carinskim območjem z Italijo in se tako, kot pravi, še pra- vočasno izognil morebitnim težavam. Čeprav mu znamenja in glas sporočajo marsikaj, je vsebin- sko močno prisotna vera. Večino hospitalizacij je doživel ob veliki noči, tudi njegov oče je umrl ob božiču (na kar ga je opozorila izkušnja videnja krvi pod domačimi vrati): Je tudi ena povezava, samo je ne morem ugotoviti, kaj bi lahko bilo narobe, da bi nekdo moral umreti za božič. […] A veš, preveč je tako očitno, ali smo se komu zamerili, ne vem, ali smo se Cerkvi zamerili, jaz se ne spomnim, jaz sem molil prej, tudi zdaj mo- lim, če molim, nimam nič proti Cerkvi. Vem pa, da so sposobni, da imajo duhovno moč, da bi se znalo zgoditi, da bi bilo kaj narobe. Vera ni močno prisotna samo pri znamenjih v svetu, ki ga z Janezom doživljajsko delijo tudi drugi. Glas, ki ga sli- ši samo on, se je najprej kazal kot Bog, potem kot hudič, nato kot župnik (predstavil se je z imenom in s priimkom župnika, ki ga je Janez srečal v določeni življenjski situ- aciji), med zadnjim pogovorom (januarja 2017) pa se je predstavljal kot »sila«. Glas je prisoten vsak dan, je Jane- zova stalna in neprostovoljna družba, lahko je tako dober kot slab: »Mi kaže s prstom, naj bom tiho, so raznorazne stvari, se pogovarja z mano, mi razlaga nekaj, ali pa z ma- no raziskuje znamenja, včasih mi kaj pač reče, da to paše skupaj, včasih je dober, včasih je pa pokvarjen kot svinja.« Janez zaključi, da župnik v njem nekaj išče in mu ne da miru. Iz delčkov župnikove življenjske zgodbe, ki mu jih kdaj sporoči, je razvidno, da so ga v preteklosti mučili in ga na ta način preskušali. Mučenje je prestal in zdaj on preskuša Janeza. Pred leti mu je, pravi, glas za božič ubil očeta. Spomni se, da je sila očeta vrgla čez balkon. Janez je bil nazadnje hospitaliziran po večeru, ko ga je sila, po- dobno kot očeta, gnala čez balkon. Izkušnje, ki bi jih lahko nekateri označili kot psihotične, so pogoste v kontekstih močnih religijskih in spiritualnih dogodkov (McCarthy-Jones 2012: 149–158), kar kažeta tudi antropologiji religije in romanj. Hkrati je verska vse- bina psihotičnih simptomov zelo pogosta v t. i. klinični populaciji – religijski označevalci v naracijah ljudi s psi- hozo pogosto pomensko napolnijo izkušnjo razkrajanja sveta in hkrati ponudijo vodenje in zatočišče (Corin 2007: 295–298). Katoliško vzgojenemu in celo življenje verne- mu Janezu religijska vsebina glasu hkrati s zgoščevanjem pomenov na njemu znane označevalce omogoča pribežali- šče, hkrati pa je vir stisk, ko glas postane neprijeten, agre- siven in ukazovalen. Slišanje glasov in intersubjektivnost Glas je bil prisoten tudi med najinimi pogovori in inter- vjuji. Pravi, da Janezu nisem nevaren, zato sva se lahko brez večjih težav in njegovih intervencij pogovarjala tudi o njem. Ko sva se prvič bolj poglobljeno pogovarjala o glasu (takrat še župnikovem), mi je Janez povedal, da me glas »vidi« in mi lahko tudi smiselno odgovarja. Čeprav je med pogovorom Janezu prepovedoval govoriti o tej temi, je ta kljub temu nadaljeval pogovor, saj se glasu ni več bal. Priznati moram, da me je malo presenetilo, ko mi je rekel: »Trenutno pravi, da bi se rad vsedel k nama za mizo.« Pila sva kavo in za mizo je bilo prostora še za dve osebi. Pokazal sem na enega od praznih stolov in Janezu predlagal, da glas povabiva, naj se usede. Odvrnil je, da ga raje nosi sam, ker bi drugače zbolel še jaz. Dodati je treba, da se zdaj že nekaj časa ne pogovarja več z glasom (kot sem izvedel januarja 2017), saj je dobil znamenje, naj tega ne počne več. Janez se o glasu navadno ne pogovarja z drugimi ljudmi. Glas je njegova stalna družba, za katero ve le redkokdo. Janezova strategija, da o tako intimni izkušnji, kot je sli- šanje glasu, ne govori, nikakor ni nenavadna. Poleg ome- jenega informiranja drugih o izkušnji nenehne prisotnosti glasov ta po navadi implicira osamljenost in izgubo med- človeških stikov v posameznikovem družbenem kontekstu (McCarthy-Jones 2012: 136–140). Še posebej pazljiv pri pripovedovanju o svojih izkušnjah je na psihiatrični kli- niki. O glasu je kdaj spregovoril tudi tam, vendar ga ob hospitalizacijah strateško ne omenja, da se te ne bi podalj- šale: »Tako da če si bil enkrat v Polju, to še ne pomeni 'čist nor' in da bi vse stvari povedal.« Med svojimi pogostimi hospitalizacijami ni srečal veliko strokovnjakov duševne- ga zdravja, ki bi se resno posvečali njegovim izkušnjam z glasom in znamenji. Ker pa so izkušnje slišanja glasu in videnja tako pogoste, da je o njih težko ne komunicirati, je Janez med eno od hospitalizacij našel način, kako o njih na zanj varen način poročati na likovni delavnici zaprtega psihiatričnega oddelka: Jaz sem pa takrat izkoristil, da kakšno stvar, da ta- krat, ko sem jo dobil vizualno, sem jo prenesel na pa- pir in naj se oni s tem ukvarjajo. Se pravi jaz besedno jim nisem povedal, da bi lahko rekli, da je to manija. Tukaj imate sliko, sami se s tem ukvarjajte, če jo bo- ste razumeli, jo boste, če ne boste, je ne boste. Z že pet let prisotnim glasom se je Janez moral naučiti ži- veti. Sam si tega sicer ne želi, je pa to sprejel, ko mu je psihiatrinja dopovedala, da se bo moral navaditi na življe- nje z njim, ker glasovi težko kar izginejo. Čeprav glas in znamenja raziskuje, mu ta doživljanja kljub temu otežu- jejo vsakodnevno življenje, zato »en delček [mene] upa, da bom mogoče enkrat [lahko živel brez teh izkušenj]. Če to neha, ta prisluh in privid, je življenje lažje, dosti bolj- še pa dosti bolj kvalitetno, lahko funkcioniraš.« Janez v vsej svoji psihiatrični obravnavi ni bil deležen nikakršnega pogovora o tem, kako živeti z glasom, tako da je ta nalo- ga (p)ostala zgolj stvar njegovih poskusov.5 Zanimivo bi 5 To področje skuša napolniti mednarodno gibanje Hearing Voices, ki s podpornimi skupinami gradi prostore za deljenje izkušenj sli- šanja glasov in podobnih izkušenj ter spoprijemanja z njimi. Da se G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 11 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban bilo podrobneje analizirati, do katere mere se osamljenost oseb ob spopadanju z glasovi ohranja tudi v kontekstu psi- hosocialnih programov za osebe s težavami v duševnem zdravju. Ker to ni bila glavna tema mojega terenskega dela, mi ostane zgolj nekaj vtisov, ki kažejo na to, da je najbolj razširjena strategija v življenju z glasovi njihovo ignori- ranje. To je tesno povezano tudi s splošno prisotnim pre- pričanjem, da aktivno ukvarjanje s psihotičnimi simptomi (na primeru glasov tako pogovor o njih kot tudi pogovor z glasovi) lahko povzroči krizo. Dnevni center, kjer sem opravljal terensko delo, ni v pol leta moje prisotnosti nikoli eksplicitno obravnaval izkušenj z glasovi in jih ni »vzgod- bil« v svoje dejavnosti. Glavna naloga centra je bila opol- nomočenje za vsakodnevno življenje. Izraženo s psihiatrič- no terminologijo – dnevni center se je veliko ukvarjal s t. i. negativnimi simptomi (recimo z osamljenostjo, žalostjo in s podobnim), pozitivni psihotični simptomi pa niso bili ni- koli predmet psihosocialne obravnave. Treba je poudariti, da številni obiskovalci centra dobivajo veliko psihiatričnih zdravil, ki do neke mere utišajo glasove, vendar slednji, kot nam kaže tudi Janezov primer, kljub temu odločilno karakterizirajo posameznikovo življenjsko izkušnjo. Spomnimo, da Janez ni zaposlen in prejema invalidsko po- kojnino, kar določa njegov socialni status, ta pa posledično tudi njegovo nepolnopravno vključevanje v družbo. Kljub temu v Janezovem primeru težko govorimo o družbeni odrinjenosti, kot jih opisujejo analize drugih etnografskih kontekstov (glej Biehl 2005), saj je vključen v psihiatrič- ne obravnave ter psihosocialne in delovno-rehabilitacijske programe. Kako naj mislimo pomemben fenomenološki uvid, da je za življenjski svet človeka v psihozi značilna oslablje- na zmožnost vključevanja v intersubjektivni svet (Corin 1990: 160)? Je ta neposredna posledica neprijetnih psiho- tičnih izkušenj? Etnografska izkušnja z Janezom izjemno močno kaže na to, da so njegove subjektivne izkušnje psi- hoze »nevzgodbljene« (Mattingly 1998) v kontekstu tako psihiatričnih kot drugih obravnav. Duševno zdravje lahko razumemo kot subjektovo izkušnjo (ne)moči v odnosu do drugih ljudi (Bøe idr. 2014: 475). Subjektivna izkušnja je vselej vpeta v posameznikovo intersubjektivno izkušnjo bivanja v svetu (Kleinman po Biehl, Good in Kleinman 2007b: 14; Jenkins in Barrett 2004b: 9). Številne raziskave »psihotične simptome« razlagajo kot subjektovo naracijo (proces ustvarjanja smisla), ki zaradi njegove družbene izolacije lahko vstopa v intersubjektivni svet zgolj preko z glasovi da živeti, in stisko, ki jo glasovi lahko povzročijo, da pre- magati, dokazuje knjiga Living with Voices: 50 Stories of Recovery (Romme idr. 2009), katere glavne ugotovitve povzema članek z na- slovom The recovery process with hearing voices: Accepting as well as exploring their emotional background through a supported pro- cess (Romme in Morris 2013). Nekaj literature na to temo je dose- gljive tudi v knjižnici slovenske mreže Slišanje glasov (npr. delovni zvezek za delo z glasovi, glej Smith in Coleman 2005). idiosinkratičnih form, te pa biomedicina razume kot halu- cinacije in blodnje (Roe in Davidson 2005: 91; Seikkula idr. 2001: 251). Oseba v psihozi tako ostaja zunaj prosto- ra, kjer pomeni vznikajo v dialogu z drugimi (Holma in Aaltonen 1998: 254). Kaže torej, da se družbena izolacija perpetuira tudi v službah pomoči, ki v Janezovem primeru ponujajo premalo prostora za poslušanje in dialog, tako da njegove izkušnje še naprej ostajajo »nevzgodbljive«. Spodnje vrstice prikazujejo Janezov odnos do njegovih doživljanj, ki ga označuje predvsem improviziranje in učenje na podlagi lastnih osamljenih spoprijemanj z njimi. Raziskovati znamenja Janezove izkušnje so različne intenzivnosti. Čeprav se z znamenji in glasom Janez srečuje skoraj vsak dan, te izku- šnje po navadi zmore »nadzorovati«. Tako življenje s simp- tomi kot »okrevanje« sta tudi kulturno oblikovana procesa. Kot opažajo ameriški raziskovalci, je posameznikov nad- zor simptomov, čustev, družbene podobe in podobnega vre- dnota, prisotna tako v širšem družbenem okolju kot v kon- tekstu psihiatrične obravnave in popsihotičnega okrevanja (Jenkins in Carpenter-Song 2005: 390–394). Kaže, da to velja tudi za »naš« kontekst in za Janeza. Z glasom živi tako, da ga posluša in mu, ker ga zanima, kaj mu sporoča, tudi sledi, a vedno z določeno mero distance. V enem od intervjujev tik pred veliko nočjo je beseda na- nesla na šivanje – Janezov primarni razlog, da se je vključil v aktivnosti omenjenega dnevnega centra: »Jaz sem takrat ves blažen, kadar šivam, mi je to meditacija.« Srečevala sva se v obdobju, ko je bil v dnevnem centru vključen v program zaposlitvene rehabilitacije, zato ni imel dovolj ča- sa za druge dejavnosti. Kljub temu je občasno sodeloval v šiviljskih delavnicah, a je tik pred veliko nočjo raje nehal: »Ravno zdaj, ko se zajčki šivajo, ko je velika noč, da ne bi bila kakšna povezava, ker pri meni je vse povezano.« Svojo strategijo raziskovanja glasu in znamenj, ki bi ji antropologija morda celo rekla »opazovanje z udeležbo«, Janez takole razloži: Če se preveč spuščaš v te stvari, je to za psihiatri- jo manija, ampak jaz se ne spuščam, probam biti na zemlji na ravnih tleh, te stvari samo spremljam in ne dajem nobene teže. Če bi jaz se začel z glavo razbijati pa ne gre nikamor, se mi lahko v glavi spet nekaj pre- makne. Tako pa pustim in samo opazujem in čakam. Janez do življenja z znamenji in glasom potrebuje dolo- čeno mero distance, na kar vpliva strah pred tem, da bi ga »potegnilo noter«, zato »rajši ne forsiram preveč«. Zna- menja se pojavljajo skoraj vsak dan. Navadno si sledijo v presledku nekaj dni, oblikujejo verige in se medsebojno navezujejo, pojavljajo pa se tudi v sanjah. Med pogovorom z njim sem dobil občutek, da že sama znamenja do določene mere veliko sporočajo, vendar ne obstajajo zgolj sama zase brez Janezove prisotnosti, dela, G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 12 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban aktivnega povezovanja: »In jaz bom te povezave še naprej delal, pa če je to za koga manija ali ne, ampak jaz se te- ga držim, ker nekje sem nekaj prečital, nekaj sem sanjal, da tem znamenjem moram slediti.« Odprti konec zgodbe o pomenu znamenj je tisto, kar ga vodi naprej: »Zdaj, kam me bo to pripeljalo, ne vem. Upam, da na pravo pot.« Bolehati oziroma biti na »joysticku« Nekatere intenzivnejše izkušnje z glasovi se zanj konča- jo s hospitalizacijo. Pred prvo hospitalizacijo mu je glas govoril, naj brani svoj prostor, saj naj bi ga nekdo prek telepatije skušal napasti. Čeprav svojih izkušenj kljub ne- kajletni psihiatrični obravnavi ne razume kot bolezen, pa si svoje branjenje prostora – izvrševanje nalog glasu – v tem konkretnem položaju danes razlaga kot bolehanje: »Sem nekako pač branil. Ampak s tem, ko sem branil, ko sem se upiral, sem že bolehal, me je že napadel.« Samo duhovno zelo razviti ljudje, pravi Janez, se zmorejo upreti glasu. Če bi se ta izkušnja ponovila, pravi, bi jo, če bi bilo to v njegovi moči, skušal preusmeriti. Od obeh intervjujev, na podlagi katerih je nastal članek (april 2015), do pisanja članka je Janez doživel vsaj dve krizi. Oba primera kažeta, da zelo intenzivne izkušnje ni zmogel preusmeriti. Zelo intenzivno izkušnjo Janez poimenuje »biti v filmu«. Ob zgoraj omenjeni krizi, ki se je končala s prvo hospi- talizacijo, se je film ustavil zgolj ob učinku psihiatričnih zdravil: »Ko sem se peljal v rešilcu, sem še vedno lociral, jaz sem še vedno bil v filmu in tudi ko sem prišel na psihia- trijo, sem bil še vedno v filmu. Se pravi, da me je držalo en dan skos, skos sem bil pod pritiskom. Ampak nisem čisto pregorel, ker če bi čisto pregorel, potem danes ne bi bil kolikor toliko pri sebi, kot sem.« Ko se izkušnje zgostijo, dobijo nad njim več nadzora in ga pripravijo delati stvari, ki niso po njegovi volji. Inten- zivnejše izkušnje in manj kontrole nad njimi pa ne pripe- ljejo nujno do hospitalizacije. Na eni od dnevnih voženj z avtobusom je slišal, da mu je »nekaj reklo: Janez, ob dvanajstih ponoči boš vzel kol in boš šel s tistim kolom na pokopališče«. Pod posteljo je res imel kol, iz katerega je želel izdelati lok. Sprva glasu ni jemal resno, vendar se je tisto noč zbudil natanko ob polnoči. Ni se mogel upreti sili, ki ga je vodila na pokopališče. Tam je želel prižgati cigareto. Približal se je avtomobilu na parkirišču in ljudi v vozilu prosil za vžigalnik. Ljudje so se ustrašili in avto je speljal: »Meni se je to čudno zdelo, ampak potem, ko sem razmišljal – čakaj, kol [imaš], kaj je s tabo! […] In sem tisti kol vrgel in samo spizdil čimprej nazaj domov.« Janez je eden od mnogih, ki se s svojimi izkušnjami spo- prijema bolj kot ne sam. Če jih vsakodnevno ohranja pod nadzorom, mu v krizi to ne uspeva. Večino svojih stisk je doživel ob veliki noči ali božiču, kar je smiselno v kon- tekstu njegove življenjske zgodbe, ki bi jo bilo treba še raziskati. Živi življenje kroničnega psihiatričnega pacien- ta, kot ga živijo mnogi, katerih zgodba se zdi zapečatena s ponavljajočimi hospitalizacijami in z invalidsko upokoji- tvijo. V zadnjem času beremo vse več zgodb »kroničnih« pacientov, ki so bodisi na poti doseganja zadovoljive točke v procesu okrevanja ali pa so jo že dosegli, nekateri s po- močjo psihiatričnih zdravil, nekateri brez. Zaključek Novo paradigmo duševnega zdravja, okrevanja (recovery), prikazuje vse več osebnih zgodb (Deegan 1988; Romme idr. 2009) in kvali- (Jacobson 2001; Ridgway 2001) ter kvantitativnih (Leamy idr. 2011) raziskav.6 Literatura se vse bolj odmika od kliničnega razumevanja okrevanja (kot odsotnosti simptomov) in slednje razume kot osebni (Roe in Lysaker 2012) in družbeni proces (Mezzina idr. 2006; Schön, Denhov in Topor 2009; Tew idr. 2011; Topor idr. 2006). Vse to je po antipsihiatričnih izkušnjah iz preteklo- sti na novo zagnalo val preverjanja pojma »kroničnosti« ljudi s hudimi psihiatričnimi diagnozami in vztrajno od- pira vprašanja o družbenih odgovorih na hude človeške psihosocialne stiske. Podobna vprašanja odpira Janezov primer, ki kaže na »nevzgodbljanje« njegovih težav pri spoprijemanju z glasovi s strani služb pomoči. Zdi se, da zapletenost njegove izkušnje za funkcionalno življenje zahteva več podpore. Vendar kakšno? Biti v svetu vselej pomeni biti v svetu z drugimi. V tem smislu lahko Jane- zov strah pred intenzivnejšim raziskovanjem znamenj in interakcij z glasom mislimo v kontekstu njegovega okolja, ki mu tega ne nudi na dovolj varen način. A hkrati: je za okrevanje nujno treba »delati na« pozitivnih simptomih, kot predlaga mreža Hearing Voices? Do katere mere so lahko podporniki vključeni v proces okrevanja in kako se do svojega sogovornika pozicionira etnograf, ko je priča osamljenosti posameznika sredi podpornih mrež? Ameriška antropologinja Janis Jenkins v kontekstu izje- mnih duševnih stisk govori o izrednih stanjih (extraordi- nary conditions), s čimer meri na dve stvari. Psihotične in druge duševne stiske postavijo posameznike in njihove bližnje v izjemna stanja in na skrajni rob vsakdanjih izku- šenj. Hkrati pa Janis Jenkins meri na izjemne okoliščine (conditions) – »vojne in politično nasilje, nasilje v družini in posilstva, pomanjkanje in zanemarjanje osnovnih člo- veških potreb« – ki jih proizvaja družba (Jenkins 2015: 1). Nemalokrat – kot kaže Janezov primer – posameznikove najintimnejše stiske ostajajo zamolčane in nevidne. Nalo- ga medicinske antropologije je med drugim, da »dušev- ne« stiske obravnava v njihovem družbenem in kulturnem kontekstu, preverja obstoječe podporne prakse in sodeluje pri oblikovanju novih. 6 Za vse večjo bazo zgodb v slovenščini glej tudi Spletni vir 2. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 13 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban Literatura APA = American Psychiatric Association: Diagnostic and Stati- stical Manual of Mental Disorders. Peta izdaja. Washington, DC in London: American Psychiatric Association, 2013. BARRETT, Robert: The Psychiatric Team and the Social Defini- tion of Schizophrenia: An Anthropological Study of Person and Illness. Cambridge: Cambridge University Press, 1996. BEAVAN, Vanessa, John Read in Claire Cartwright: The Preva- lence of Voice-Hearers in the General Population: A Literature Review. Journal of Mental Health 20 (3), 2011, 281–292. BIEHL, João Guilherme: Vita: Life in a Zone of Social Abandon- ment. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2005. BIEHL, João Guilherme, Byron J. Good in Arthur Kleinman (ur.): Subjectivity: Ethnographic Investigations. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2007a. BIEHL, João Guilherme, Byron J. Good in Arthur Kleinman: Introduction: Rethinking Subjectivity. V: João Guilherme Biehl, Byron J. Good in Arthur Kleinman (ur.), Subjectivity: Ethno- graphic Investigations. Berkeley, Los Angeles in London: Uni- versity of California Press, 2007b, 1–24. BRGLEZ, Lara: Svet, ki se sliši. Neobjavljeno magistrsko delo. Ljubljana: Oddelek za socialno pedagogiko, Pedagoška fakulte- ta, Univerza v Ljubljani, 2016. BRODWIN, Paul: Everyday Ethics: Voices from the Front Li- ne of Community Psychiatry. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2013. BØE, Tore Dag, Kjell Kristoffersen, Per Arne Lidbom, Gunn- hild Ruud Lindvig, Jaakko Seikkula, Dagfinn Ulland in Karianne Zachariassen: “She Offered Me a Place and a Future: Change is an Event of Becoming Through Movement in Ethical Time and Space.ˮ Contemporary Family Therapy 36, 2014, 474–484. CORSTENS, Dirk, Sandra Escher in Marius Romme: Accepting and Working with Voices. The Maastricht Approach. V: Andrew Moskowitz, Ingo Schafer in Martin Justin Dorahy (ur.), Psycho- sis, Trauma and Dissociation: Emerging Perspectives on Severe Psychopathology. Wiley & Sons, 2008, 319–332, http://www. dirkcorstens.com/maastrichtapproach, 8. 12. 2015. CORSTENS, Dirk, Rufus May in Eleanor Longden: Talking wi- th Voices. V: Marius Romme in Sandra Escher (ur.), Psychosis as a Personal Crisis: An Experience-Based Approach. London in New York: Routledge, 2012, 166–178. CORIN, Ellen: Facts and Meaning in Psychiatry. An Anthropo- logical Approach to the Lifeworld of Schizophrenics. Culture, Medicine, and Psychiatry 14 (2), 1990, 153–188. CORIN, Ellen: The “Otherˮ of Culture in Psychosis: The Ex- -Centricity of the Subject. V: João Biehl, Byron Good in Arthur Kleinman (ur.), Subjectivity: Ethnographic Investigation. Ber- keley, Los Angeles in London: University of California Press, 2007, 273–314. DEEGAN, Patricia: Recovery as a Journey of the Heart. Psycho- social Rehabilitation Journal 19, 1988, 91–97. DEKLEVA, Bojan: Pojavnost slišanja glasov in odnos slišalcev do njih. Kairos 9 (4), 2015, 43–67. DESJARLAIS, Robert: Shelter Blues: Sanity nd Selfhood among the Homeless. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 1997. DILLON, Jacqui in Gail A. Hornstein: Hearing Voices Peer Su- pport Groups: A Powerful Alternative for People in Distress. Psychosis 5 (3), 2013, 286–295. DILLON, Jacqui in Eleanor Longden: Hearing Voices Groups: Creating Safe Places to Share Taboo Experiences. V: Marius Romme in Sandra Escher (ur.), Psychosis as a Personal Crisis: An Experience-Based Approach. London in New York: Routled- ge, 2012, 129–139. ESCHER, Sandra: Useful Instruments for Exploring Hearing Voices and Paranoia. V: Marius Romme in Sandra Escher (ur.), Psychosis as a Personal Crisis: An Experience-Based Approach. London in New York: Routledge, 2012, 45–58. ESTROFF, Sue E.: Making it Crazy: An Ethnography of Psychi- atric Clients in an American Community. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 1981. GOOD, Byron J.: Medicine, Rationality and Experience: An Anthropological Perspective. Cambridge: Cambridge Universi- ty Press, 1994. HOLMA, Juha in Jukka Aaltonen: Narrative Understanding in Acute Psychosis. Contemporary Family Therapy 20 (3), 1998, 253–263. JABLENSKY, Assen: The Diagnostic Concept of Schizophre- nia: Its History, Evolution, and Future Prospects. Dialogues in Clinical Neuroscience 12 (3), 2010, 271–287. JACOBSON, Nora: Experiencing Recovery: A Dimensional Analysis of Recovery Narratives. Psychiatric Rehabilitation Jo- urnal 24 (3), 2001, 248–256. JENKINS, Janis Huter: Extraordinary Conditions: Culture and Experience in Mental Illness. Oakland: University of California Press, 2015. JENKINS, Janis Hunter in Robert John Barrett (ur.): Schizophre- nia, Culture, and Subjectivity: The Edge of Experience. Cam- bridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore in São Paulo: Cambridge University Press, 2004a. JENKINS, Janis Hunter in Robert John Barrett: Introduction. V: Janis Hunter Jenkins in Robert John Barrett (ur.), Schizophrenia, Culture, and Subjectivity: The Edge of Experience. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore in São Paulo: Cambridge University Press, 2004b, 1–25. JENKINS, Janis Hunter in Elizabeth Carpenter-Song: The New Paradigm of Recovery from Schizophrenia: Cultural Conun- drums of Improvement without Cure. Culture, Medicine and Psychiatry 29, 2005, 379–413. JENNER, Frederick Alexander, José António Zagalo-Cardoso, António Monteiro in José Cunha-Oliveira: “Esquizofreniaˮ: Uma doença ou alguns modos de se ser humano? Lizbona: Ca- minho, 1992. JOHNS, Louise C. in Jim van Os: The Continuity of Psychotic Experiences in the General Population. Clinical Psychology Re- view 21 (8), 2001, 1125–1141. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 14 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban JONES, Nev in Tanya M. Luhrmann: Beyond the Sensory: Fin- dings from an In-Depth Analysis of the Phenomenology of “Au- ditory Hallucinationsˮ in Schizophrenia. Psychosis 8 (3), 2015, 191–202. KLEINMAN, Arthur in Joan Kleinman: Suffering and its Pro- fessional Transformation: Toward an Ethnography of Interperso- nal Experience. Culture, Medicine, and Psychiatry 15 (3), 1991, 275–301. LAMOVEC, Tanja: Fenomenologija in duševno zdravje. Social- no delo 33 (3), 1994, 201–205. LARKIN, Warren in John Read: Childhood Trauma and Psycho- sis: Revisiting the Evidence. V: Marius Romme in Sandra Escher (ur.), Psychosis as a Personal Crisis: An Experience-Based Approach. London in New York: Routledge, 2012, 61–73. LARSEN, John Aggergaard: Finding Meaning in First Episode Psychosis: Experience, Agency, and the Cultural Repertoire. Me- dical Anthropology Quarterly 18 (4), 2004, 447–471. LARSEN, John Aggergaard: Symbolic Healing of Early Psycho- sis: Psychoeducation and Sociocultural Processes of Recovery. Culture, Medicine, and Psychiatry 31, 2007, 283–306. LEAMY, Mary, Victoria Bird, Clair Le Boutillier, Julie Williams in Mike Slade: Conceptual Framework for Personal Recovery in Mental Health: Systematic Review and Narrative Synthesis. The British Journal of Psychiatry 199, 2011, 445–452. LONGDEN, Eleanor, Dirk Corstens, Sandra Echer in Marius Romme: Voice Hearing in a Biographical Context: A Model for Formulating the Relationship between Voices and Life History. Psychosis 4 (3), 2012, 224–234. LOVELL, Anne M.: The City is my Mother: Narratives of Schi- zophrenia and Homelessness. American Anthropologist 99 (2), 1997, 355–368. LUHRMANN, Tanya M.: Of Two Minds: An Anthropologist Lo- oks at American Psychiatry. New York: Vintage Books, 2000. LUHRMANN, Tanya M.: “The Street Will Drive You Crazyˮ: Why Homeless Psychotic Women in the Institutional Circuit in the United States Often Say no to Offers of Help. The American Journal of Psychiatry 165 (1), 2008, 15–20. LUHRMANN, Tanya M. in Jocelyn Marrow (ur.): Our Most Troubling Madness: Case Studies in Schizophrenia across Cul- tures. Oakland: University of California Press, 2016. MATTINGLY, Cheryl: Healing Dramas and Clinical Plots: The Narrative Structure of Experience. Cambridge: Cambridge Uni- versity Press, 1998. MAYES, Rick in Allan V. Horwitz: DSM-III and the Revolution in the Classification of Mental Illness. Journal of the History of the Behavioral Sciences 41 (3), 2005, 249–267. MCCARTHY-JONES, Simon: Hearing Voices: The Histories, Ca- uses and Meanings of Auditory Verbal Hallucinations. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore, São Pau- lo, Delhi in Mexico City: Cambridge University Press, 2012. MEZZINA, Roberto, Larry Davidson, Marit Borg, Izabel Ma- rin, Alain Topor in Dave Sells: The Social Nature of Recovery: Discussion and Implications for Practice. American Journal of Psychiatric Rehabilitation 9 (1), 2006, 63–80. READ, John: The Subjective Experience of the Link Between Bad Things Happening and Psychosis. V: Jim Geekie, Patte Ran- dal, Debra Lampshire in John Read (ur.), Experiencing Psycho- sis. Personal and Professional Perspectives. London in New York: Routledge, 2012, 127–136. RIDGWAY, Priscilla: Restorying Psychiatric Disability: Lear- ning from First Person Recovery Narratives. Psychiatric Reha- bilitation Journal 24 (4), 2001, 335–343. ROE, David in Larry Davidson: Self and Narrative in Schi- zophrenia: Time to Author a New Story. Medical Humanities 31, 2005, 89–94. ROE, David in Paul H. Lysaker: The Importance of Personal Narratives in Recovery from Psychosis. V: Jim Geekie, Pat- te Randal, Debra Lampshire in John Read (ur.), Experiencing Psychosis: Personal and Professional Perspectives. London in New York: Routledge, 2012, 5–14. ROMME, Marius: A Recovery-Focused Therapy Plan. V: Ma- rius Romme in Sandra Escher (ur.), Psychosis as a Personal Crisis: An Experience-Based Approach. London in New York: Routledge, 2012, 153–165. ROMME, Marius in Mervyn Morris: The Recovery Process with Hearing Voices: Accepting as well as Exploring their Emotio- nal Background Through a Supported Process. Psychosis 5 (3), 2013, 259–269. ROMME, Marius, Sandra Escher, José António Zagalo-Cardo- so in José Cunha-Oliveira (ur.): Na companhia das vozes: Para uma análise da experiência de ouvir vozes. Lizbona: Editorial Estampa, 1997. ROMME, Marius, Sandra Escher, Jacqui Dillon, Dirk Corstens in Mervyn Morris (ur.): Living with Voices: 50 Stories of Reco- very. Ross-on-Wye: PCCS Books, 2009. SCHEPER-HUGHES, Nancy: Saints, Scholars, and Schizophre- nics: Mental Illness in Rural Ireland. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2001 (posebna izdaja ob 20. obletnici knjige). SCHÖN, Ulla-Karin, Anne Denhov in Alain Topor: Social Rela- tionships as a Decisive Factor in Recovering from Severe Mental Illness. International Journal of Social Psychiatry 55 (4), 2009, 336–347. SEIKKULA, Jaakko, Birgitta Alakare in Jukka Aaltonen: Open Dialogue in Psychosis II: A Comparison of Good and Poor Out- come Cases. Journal of Constructivist Psychology 14 (4), 2001, 267–284. SMITH, Mike in Ron Coleman: The Working with Voices II. Vic- tim to Victor. Dundee: P&P Press, 2005. STRAUSS, John S.: Subjective Experiences of Schizophrenia: Toward a new Dynamic Psychiatry – II. Schizophrenia Bulletin 15 (2), 1989, 179–187. TEW, Jerry, Shula Ramon, Mike Slade, Victoria Bird, Jane Mel- ton in Clair Le Boutillier: Social Factors and Recovery from Mental Health Difficulties: A Review of the Evidence. British Journal of Social Work, 42 (3), 2011, 443–460. TOPOR, Alain, Marit Borg, Roberto Mezzina, Dave Sells, Izabel Marin in Larry Davidson: Others: The Role of Family, Friends, and Professionals in the Recovery Process. American Journal of Psychiatric Rehabilitation 9, 2006, 17–37. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 15 Meandri medicinske antropologije Juš Škraban Explorer of Signs: An Anthropological Perspective on Experiencing Manifestations of Signs, Voices and Visions The main motivation for this article was that experiences of visions, hearing voices and alike are simultaneously one of the main preoccupations for people who have to live with them but are only rarely addressed by psychiatric services and psycho- social programmes. Secondly, these experiences have a higher prevalence (5–15%) in the general population than disorders of the psychotic spectrum (around 1%), which in itself draws the conclusion that the concept of illness applied to them cannot be acceptable. The author tries to understand these experiences as an ongoing process of meaningmaking. To Janez, signs, voices and visions communicate lot of things. They warn and torture him, but sometimes just simply suggest interesting ways of exploring his own lived world. Even though he has been a user of psychiatric services for years, which often leads to acceptance of such experiences as meaningless manifestations of illness, he insists on his perception of them as being meaningful. Living with such experiences is a task which Janez has to manage by himself although he is a user of psychiatric services and a social rehabilitation programme. His prevalent strategy in dealing with them is his exploration of the signs. This requires a certain amount of interest and attempts at trying to explain them. At the same time, some distance is necessary because he is afraid of losing control over this process, which has already happened several times and resulted in his hospitalization in the psychiatric clinic. Control of his experiences is therefore an important aspect of his daily life with visions, voices and signs, and this is a lonely path towards their understanding. The article emphasizes the understanding of »psychotic symptoms« as a meaning-making process. It remains idiosyncratic, partly because of Janez's marginal position in the society, the nature of his “symptoms”, and the prevalent approach to such experiences. Therefore, an individual remains out of intersubjective spaces where meanings are negotiated through dialogi- cal practices, and become and remain socially shared. After the phenomenological analysis of Janez's experiences the article suggests that his life with them is marked by his lonely attempts to cope with them, which is also perpetuated in the contexts of different support services. WILSON, Mitchell: DSM-III and the Transformation of Ameri- can Psychiatry: A history. The American Journal of Psychiatry 150 (3), 1993, 399–410. WOODS, Angela: The Voice-Hearer. Journal of Mental Health 22 (3), 2013, 263–270. WOODS, Angela, Nev Jones, Ben Alderson-Day, Felicity Cal- lard in Charles Fernyhough: Experiences of Hearing Voices: Analysis of a Novel Phenomenological Survey. Lancet Psychia- try 2 (4), 2015, 323–331. Spletni viri Spletni vir 1: Slišanje glasov; www.slišanjeglasov.si, 22. 11. 2016. Spletni vir 2: Slišanje glasov – prevodi; http://www.slisanjegla- sov.si/prevodi.html, 22. 11. 2016. Spletni vir 3: Prijateljstvo je najboljše zdravilo, Vodič za ustvar- janje skupnostne mreže podpore za duševno zdravje; http:// www.slisanjeglasov.si/prijateljstvo.pdf, 21. 3. 2017. Spletni vir 4: Vodnik za opuščanje uporabe psihiatričnih zdravil v skladu z načeli zmanjševanja škode; http://www.slisanjegla- sov.si/Vodnik%20za%20opu%C5%A1%C4%8Danje%20upora- be%20psihiatri%C4%8Dnih%20zdravil.pdf, 21. 3. 2017.