Leopold Turšič
Pred Marijinim znamenjem
Odkar nama mamica v grobu spi, si najina mati, Marija, Ti! In vsak dan Te prideva sem obiskat — jaz. Anica Tvoja, in Tonček, moj brat.
Tvoj majnik je tu, in svežih cvetic prinesla sva zopet Ti s svojih gredic: glej, roženkravt, nageljček, rožmarin — na rajnko je mamico topel spomin.
Iz groba še mamica zdaj govori,
naj bova Ti zvesta otroka vse dni;
a Ti, o Marija, ne pusti sirot,
da kdaj bž zabredli na napačno pot! . . .