CELOVEC PETEK 18. AVG. 1995
Letnik 50 Štev. 33 (2820)
MIM
Spreminjanje zgodovinske
A	il	v	w
Cena 10 šil.
Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec P. b. b.
dediščine na Balkanu
Sedanji konglomerat narodov na Balkanu, južno in severno od Save, ni rezultat novejšega zgodovinskega obdobja obeh Jugoslavij, temveč dediščina nekajstoletnega razvoja. Kako je nastala tako imenovana Vojna krajina z naseljenimi Srbi, ki jo je hrvaška vojska v štiridnevni ofenzivi »Nevihta« dejansko izbrisala, vemo. V času turških pritiskov na avstro-ogrske dežele so jih za obrambo naselili Habsburžani, jim dali posebne pravice, od njih pa zahtevali stalno borbeno pripravljenost za obrambo cesarstva. Tako so naseljevali tudi Vojvodino, ki je bila dolgo pod njihovo oblastjo. Zato tam najdemo Slovake, Rusine, Madžare, Hrvate in v manjšem številu še celo vrsto drugih narodnosti.
Srbi in Hrvati tako rekoč »popravljajo« zgodovinsko dediščino in področje nekdanje multietnič-
CELOVŠKI SEJEM
nosti spreminjajo v norodnostno čiste teritorije.
Metode etničnega čiščenja so seveda grobe, okrutne, vsi po vrsti pa jih izvajajo po načelu zob za zob. Priznati je treba, da so v tej vojni etično očiščevanje najprej začeli Srbi, a z moralno utemeljitvijo, da le popravljajo krivice izpred 50 let, ko je ustaška Nezavis-na država Hrvatska pregnala številne Srbe s hrvaškega in bosanskega ozemlja, še več pa jih je pomorila v koncentracijskem taborišču Jasenovac.
Ta čas na bosanskem, hrvaškem in srbskem ozemlju poteka prava drama prisilnega in nasilnega preseljevanja narodov. Kninski Srbi v nepreglednih kolonah bežijo proti Srbiji, baje jih je okrog 150 tisoč, Srbi v Bosni pa izganjajo Hrvate in jih s čolni za drag denar prevažajo čez Savo. Hrvati bežijo tudi iz Vojvodine,
nekateri celo preko Madžarske. Znotraj Bosne in Hercegovine so prebivalci različnih narodnosti skoraj neprestano na begu. Begajo pred sovražno v okrilje svoje vojske. Po oceni komisariata OZN za begunce je na področju Jugoslavije in zunaj nje kar okrog tri milijone beguncev. Kdaj se bodo vrnili in ali se sploh bodo, ne ve nihče. Hrvaški begunci iz nekdanje Srbske krajine so se že začeli vračati na svoje domove, lahko pa se zgodi, da jih Srbi ponovno poženejo.
S sedanjimi begunci iz Kninske krajine pa se povečuje tudi napetost na Kosovem, kjer bi srbska država z njihovo naselitvijo rada popravila neugodno razmerje nasproti prebivalstvu albanske narodnosti. Na kriznem Balkanu še ne bo miru. Trpljenje ljudi vseh narodnosti pa bo trajalo še desetletja.
J.R.
Pesimizem ni na mestu
Predstavniki Celovškega sejma so ponosni na podeljeni državni grb
Veliko politične, gospodarske in kulturne prominence seje preteklo soboto zbralo na otvoritvi celovškega sejma - na čelu kancler Vranitzky in minister za gospodarstvo Ditz.
Prosti trg in EU
Po evforičnem pristopu Avstrije k Evropski uniji pred letom dni je postal trg svobodnejši, vendar tudi bolj krut. To je najbolj južno avstrijsko deželo Koroško zelo prizadelo. Nizek tečaj lire in ugodnejše cene v Italiji so tisoče Korošcev privabile na nakup v Italiji - to pa je samo eden od vzrokov za upadanje koroškega gospodarstva (po
zadnjih podatkih WIFO za - 0,4 odstotka). Drugi vzrok je upadanje rasti v koroškem gradbeništvu in turizmu. Predsednik celovškega sejma Walter Dermuth je menil, da se pač »s pesimizmom ne dajo rešiti gospodarski problemi«. Deželni glavar Christof Zernatto in predsednik gospodarske zbornice Karl Koffler pa sta vse pristojne dejavnike v deželi pozvala k skupni odgovornosti za uspešen gospodarski razvoj Koroške.
Iskanje novih poti
Minister za gospodarstvo dr. Johannes Ditz je menil, da so v
Avstriji kljub svetovni recesiji na začetku 90 let dohodki dejansko porastli. Rekel je, da v ministrtstvu koroške skrbi obravnavajo zelo resno. Treba bo iskati in najti nove poti finansiranja, odklonil pa je dotatno obdavčitev srednjega sloja in malih ter srednjih dohodkov. Zahteval je nove marketinške strategije ter pravilno reagiranje na mednarodne spremembe. Izrazil je željo za bolj svobodne modele delovnega časa ter liberalizacijo praznika 8. december. Kancler Vranitzky je opozoril na pravilnost politike konsolidiranja zveznega proračuna. Priznal je, da so se v zadnjih letih krepko zvišali javni izdatki ( ž.karenčno leto, oskrba starih, izdatki za brezposelne, pokojnine). Zahteval je dosledno varčevanje, ki bo omogočalo reševanje družbenih problemov v času krize. Iskanje novih poti je mogoče le na osnovi zdravega in stabilnega avstrijskega gospodarstva.
Otvoritveno svečanost so popestrili zbor »Leon Coronato« iz sosednje Italije, »Zvoki iz Koroške« in »Godba koroške žandarmerije«.
m.š.
Polotok za nas
Na jubilejnem Vestnikovem izletu od petka, 6. oktobra, do nedelje, 8. oktobra, bomo zasedli polotok Verudela in živeli v hotelu visoke A-kategorije Hi-stria, le tri kilometre od Pulja (Pula).
Nikomur ne bo dolgčas, hotel zadovoljuje vse želje in potrebe najbolj razvajenih gostov. Zabavala nas bosta Hanzi in Hajnci, z nami bo prepeval »Kvartet Rož«, kopali se bomo v notranjem in zunanjem bazenu z morsko vodo, udeležencem pa bomo pripravili tudi ladijski izlet na Brione.
Razmišljajte o udeležbi in pogovorite se s sorodniki, prijatelji in znanci...
Za ljubitelje in ljubiteljice mode nudi Celovški sejem privlačno modno revijo v hali 12 vsak dan ob 10.15, 12.15, 14.15 in 16.15. Razstavljalci Vam bodo pokazali najnovejše modne trende!
SPD »DANICA«
vabi na
KONCERT
Predstavitev pevskega programa za turnejo po Severni Ameriki
Nastopata: ansambel »Korotan« mešani pevski zbor »DANICA«
Kulturni dom DANICA v Šentprimožu petek 18. 8. 1995 • 20.30
Če kdo več ne ve, kaj je bila SZDL, naj mu to kratico izpišem: Socialistična zveza delovnega ljudstva. Tja do leta 1990 so naši narodnostni politiki kar pridno »letali« na SZDL, pri nas pa se je govorilo: na SZDL so rekli, SZDL je sklenila, naš predlog podpira SZDL. ... Sedaj pa že nekaj let govorimo: Peterle je za, Drnovšek se ni izrekel, Jelinčič je proti, Janša grozi, Združena lista molči.
Tedaj smo si bili povsem na čistem. SZDL je sklenila pa pika!
O zlati časi realnega, oprostite, samoupravnega socializma! Takrat so se okrog naše
KOMENTAR
svajanje slovenskega gospodarstva, vstopanje v evropski gospodarski prostor in pa postavljanje svoje zamejske manjšine na gospodarsko -ekonomsko trdne noge. Nastalo je kar nekaj mešanih podjetij, v katerih so se naši ljudje lahko zaposlili. Ponosni smo bili nanje (Topšport, Obir, Elan, Iskra, IMP, Alpetour, Unior itd.).
Potem pa se je začelo podirati. Obir sta požrla ekologija in nenaklonjena deželna politika, Elan je Moschitz komaj rešil, z Iskra-delto je šel (tudi)
role o manjšini - subjektu le prazne fraze, je tudi njeno približevanje Evropi sila vprašljiva in celo nevarna zadeva. Tržno-profitni sistem in zanemarjanje zamejcev kot naravnega mostu - gospodarskega subjekta ji jemljeta izkaznico države, ki ve, kaj hoče.
Koordinacije ni več ne na Koroškem ne v Sloveniji. Vsakdo dela po svoje. Spodaj stranke v manjšini vidijo le svoje interese, pri nas obe osrednji organizaciji neustavljivo tiščita vsaka v svojo smer. Razbitost, razdrobljenost je vse večja. Skupno je le eno: KDO BO KOGA!
IPH V ŽITARI VASI GROZI STEČAJ
Kje je SZDL!
problematike najpogosteje izgovarjala imena szdljevcev: Ribičič, Knez, Cigoj, Jeglič, Hartman (Bog naj mi greh odpusti!), po letu 90 pa dr. Dular, dr. Prunk in zdaj že dolgo dr. Vencelj.
Zakaj tako dolg uvod, ko pa sem hotel napisati le preblisk na gospodarsko situacijo oz. na najnovejši udarec grožnjo uvedbe stečajnega postopka za tovarno IPH v Žitari vasi?
Tedanja Socialistična zveza oz. njena komisija za narodnostna vprašanja se je še v osemdesetih letih tako ali drugače prizadevala za ustanavljanje tako imenovanih mešanih podjetij na Koroškem. Ob tem je sledila ciljem: osamo-
Cigan, obrat IMP stoji zapuščen itd.
»Nov družbeni red bo napravil red tudi pri slovenski zamejski manjšini!« Koliko lepih besed o novih pristopih, ustreznejših in pravičnejših rešitvah smo slišali v preteklih demokratičnih letih, mešane firme pa so glasno ali po tihem propadale, delavci so izgubljali delo, njihova samozavest je izginjala, padla na ničlo. Nekoč smo govorili o skoraj tisoč delovnih mestih, na katerih se naš človek ni bal spregovoriti slovensko. In jezik je duša, pravi Janko Messner. Koliko jih lahko naštejemo še danes?
Če Slovenija že nima nacionalnega programa in če so pa-
Dvojezičnih tabel pa ni, jezik ugaša že v družinah, nazaduje v javnosti, razvoja v šolstvu in otroškem varstvu ni, tovarne zapirajo, kultura mukoma životari, ljudje izgubljajo voljo in se zapirajo vase.
Ničkaj prijetno branje v tem počitniškem avgustu, kajne?
Kje je nacionalna enotnost in akcija tam spodaj in tu pri nas?. Kje je Koordinacijski gospodarski odbor in kje SZDL!
In zapela je frajtonarica in v pumparicah in irharicah so se zavrteli postavni narodnjaki, mi pa smo vzdihnili: »Maa, es ist so schön!«
Jože Rovšek
OBČNI ZBOR POSOJILNICE - BANK BOROVLJE
Zadovoljiv bilančni razvoj
Dvig bilančne vsote in ugoto- druge prireditve.	zmogljivi bančni avtomat in
vitev, da je bila odločitev za Posojilnica Bank Borovlje nočni trezor, preselitev bančnih prostorov se je v nove prostore na Glav- Posebni kreditni oddelek, ki na Glavni trg pravilna, sta bili nem trgu 16 preselila lani jese- ga bo posojilnica v kratkem od-nedvomno najbolj zadovoljivi ni in, kot je ugotovil poslovod- prla, pa bo še dodatno izboljšal točki občnega zbora, ki ga je ja Franc Kelich, poslovni njene ponudbe in usluge. Posojilnica Bank Borovlje razvoj potrjuje pravilnost tega Bilančna vsota Posojilnice opravila v petek, 4. avgusta. koraka. Banka je tako rekoč Bank Borovlje je lani znašala 443
KOTMARA VAS - OBČINSKA SEJA
Cvetličnega parka na Plešivcu ne bo
Že nekaj časa je v Kotmari vasi tekla razprava o načrtu gospe Renate Mutzhase iz Krefelda v Nemčiji, da bi na Plešivcu nad Kotmaro vasjo na površini kakih treh hektarjev naredila in uredila cvetlični park. Občina je plačala okrog 40.000 šilingov za tozadevno študijo. V občinskem svetu so bila mnenja od vsega začetka deljena. Najbolj so tak park odklanjali domačini na Plešivcu. Napovedi, da bi si ta park moralo vsako leto ogledati najmanj kakih 30.000 ljudi, da bi se vsa stvar splačala, so pri domačinih zbudile neprijetne slutnje. Tudi finančna plat ni bila povsem jasna. Govorili so o kakih 20 do 22 milijonih šilingov za ta projekt. Občina bi morala poskrbeti za vodo, urediti cestno povezavo in ustrezna parkirišča, tako v Trabesinjah kakor zgoraj na Plešivcu. Vse to bi stalo najmanj 5,2 milijona šilingov. Zagovorniki pa so videli cvetočo prihodnost za vso kotmirško občino.
Že decembra lani je bilo večje zborovanje pri Plajarju v Kotmari vasi. Večina je bila proti parku. V petek, 4. avgusta, je bilo razprava pri Topli-carju na Plešivcu. Tam so se prebivalci soglasna izrekli proti
tem načrtu. Na seji v ponedeljek, 7. avgusta, pa je o tem načrtu sklepal občinski svet. Po več kot dveurni razpravi se je izkazalo, da Plešivec zaradi pomanjkanja infrastrukture, velikih posegov v naravo in zaradi odklonilnega stališča prebivalcev ne pride v poštev. Pač pa se ponujajo nekateri kraji v bližini Humperka (urejene prometne zveze, zadosti vode itd.). Občinski svet je v prvem glasovanju večinsko podprl ureditev takega parka v občini Kotmara vas, v drugem pa je prav tako večinsko odklonil Plešivec. (Gospa Mutzhase je večkrat izjavila, da zanjo pride v poštev samo Plešivec).
Nadalje je občinski svet odobril honorar podjetju Mi-klautz-Schnattler iz Celovca za načrtovanje kanala (zbiralnik:
1.987.000)	, odsek 02 (od Ilovja do Kotmare vasi: 2,665.000) in 03 (Gorie-Razpotje-Humperk:
2.049.000)	.
Ob koncu je župan Götzhaber prebral predloga odbora za kmetijstvo (izplačilo podpore kmetom za dela strojne skupnosti) in EL (omejitev hitrosti na 30 km na Šmarješki cesti).
Domačini so z velikim zanimanjem sledili občinski seji pri Plajarju.
PLEBISCITNEGA DARU LETOS NE BO?
Zematto protestira
Po izjavi deželne tiskovne službe je minister za finance dr. Andreas Staribacher odklonil tako imenovano plebiscitno darilo za deželo Koroško. Deželni glavar Zernatto je odklonilno stališče zvezne vlade ostro kritiziral in izjavil, da »Koroška odpovedi ne bo kar tako sprejela«. Vsekakor bo kanclerja Vranitzkega in ministra Staribacherja ponovno opozoril na pomen koroškega
plebiscita za celotno Avstrijo. Njegov namestnik Grasser od svobodnjakov pa je cinično izjavil, da zvezna vlada z mil-jonskimi vsotami podpira slovenske organizacije, plebiscitnega darila, katerega Koroška tako nujno potrebuje, pa ne odobri. Leta 1980 je Koroška prejela darilo v višini 20 miljo-nov, 10 let navrh pa celo 40 miljonov šilingov.
m. š.
Občni zbor je prvič potekal v prostornem in zelo okusno ter funkcionalno urejenem kletnem prostoru, ki lahko med drugim služi tudi za šolanje, razstave in
postala »prvi naslov« na trgu bančnih posl in predvsem število dnevnih obiskovalcev oz. strank seje bistveno povečalo, svoje pa prispevata tudi izredno
milijonov šilingov in je bila za 18 milijonov višja kot leta 1993. Čisti letni dobiček v višini 112.000 šilingov je občni zbor soglasno namenil v rezervni sklad.
Po besedah poslovodkinje Traudi Kraxner in glavnega revizorja Franca Krištofa gre glavna zasluga za pozitiven razvoj prav izposojilom, tudi deleži članov so se rahlo dvignili, pozitivno je tudi naraščanje hranilnih vlog, upadla pa je dnevna devizna menjava. Da bo tudi v prihodnje dosegala pozitivne letne zaključke, bo Posojilnica Bank Borovlje morala okrepiti svoje delovanje na kreditnem sektorju, kar ji kot zanesljivemu in močnemu partnerju domačega gospodarstva z izvrstno šolanim in izobraženim osebjem gotovo ne bo delalo večjih težav. Pri posojilnici namreč z zadovoljstvom ugotavljajo, da se število poslovnih partnerjev ne glede na jezikovne in državne meje dviga.
Vrata na jug
Iz poročila predsednika upravnega odbora dr. Franca Wuttija je razvidno, da je boroveljska posojilnica v zadnjih letih navezala poslovne stike z najmočnejšimi bankami v Sloveniji in delno na Hrvaškem. S tem seje še bolj uveljavila in zasidrala kot vezni člen med avstrijskim oz. koroškim in slovenskim in hrvaškim gospodarstvom, bogate izkušnje mednarodnega poslovanja pa koristi vse več strank s te in one strani meje,
Banka pa se je uveljavila tudi kol sponzor domače kulturne in športne dejavnosti.
Zbranim članom posojilnice je zapel Kvartet bratov Smrtnik.
Franc Wakounig
Taboriščna
kuhinja
Kuhinja v taborišču je imela štiri oddelke, ki jih je vodil es-esovec. Najdlje je bil to Avstrijec Hans Weigel, ki se je strašno bal partizanov. Po poklicu je bil klobasičar. Kadarkoli je moral v Tržič po hrano, je prosil komandanta za dodatno stražo, oz. za okrepitev tiste ob cesti. Nekaj tednov pred osvoboditvijo ga je komandant poslal na fronto. Weigel je bil eden od organizatorjev nogometnih tekem v koncentracijskem taborišču. V Celovcu je imel prijateljico. Kaznjenec Kastrevc Anton iz Velike Bučne Vasi ga je ocenil za dobrega človeka.
Weigla je zamenjal Alois Kirschbaum, človek srednjih let in majhne postave, oženjen in doma nekje pri Dunaju. Janez Hafner iz Tržiča je dejal, daje bil obergefreiter (SS-rot-tenfiihrer) in da je večkrat zahajal k njegovemu očetu, ki je bil čevljar, po žganje v zamenjavo za hrano. Z njim je ponavadi prihajal tudi nek kaznjenec.
16. aprila 1945 je prišel s koroške strani še romunski folksdojčer Wilhelm Donau, katerega so kaznjenci imenovali Fernandel. Po poklicu je bil kmet. Ta pa je bil pravi norec. Z veliko kuhalnico za kotle je pretepal kaznjence. Nekaj dni pred osvoboditvijo jo je zlomil na kaznjencu Anndreu Messan-tu.
V kuhinji za kaznjence sta stala dva velika kotla (avtoklave) za kuhanje čorbe in kave. Šef kuhinje je bil najprej nemški politični interniranec Kurt Windt (14.353), roj. 1. 1902 v Königsbergu. Esesovec gaje nekoč v kuhinji tako pretepel, da je bil dva dni v neza-
vesti. Zaradi napake, katero je storil namenoma, je bil poslan na delo zunaj predora. Tam pa ni delal dolgo, kajti 7. sept. 1943 je namerno prestopil »stražarsko črto« na levi strani predora in eden od esesovskih stražarjev ga je ustrelil. To je bila tudi prva žrtev na slovenski strani. V kuhinji gaje zamenjal francoski interniranec Leonard Chambonneau (26.561), roj. 1. 1894 v Vierzonu. Z njim so delali še francoski interniranci: Georges Beaubois (59.542), ki je prišel na Ljubelj ob koncu 1. 1943, Jean Messer, po poklicu mesar, ki pa je kmalu odšel v kuhinjo na koroško stran; nadalje Roger Georges (28.086), ki je prišel na Ljubelj s prvim transportom in ves čas delal v kuhinji na južni strani, ter drugi.
V	esesovski kuhinji je bil šef Zigmund Klossovvski (3.733), po rodu Poljak. Pomagala sta mu še Poljaka Tadek in Jožef. Prvi je bil star okrog 40 let, drugi pa okrog 60. Mesarja sta bila Francoza Marius Linage (28.276) in Josef Dubuc (26.687). Ta dva sta vse dopoldne rezala meso. V prvem obdobju - do novembra 1943 -je v kuhinji delal še Andre Frontczak (26.741). Koje bilo taborišče postavljeno tudi na koroški strani, je bil tja premeščen za kuharja. Nemci so ga vodili za francoskega državljana, ker je bil aretiran v Franciji.
V	skupini za lupljenje krompirja (Kartoffelkommando) in prebiranje zelenjave je delalo pet do šest Francozov. Njihov šef je bil Georges Boixel (27.810). Tu so bili še Marcel Mascle, po poklicu frizer, odvetnik Armand Busquet, Louis
Dorlac, pozneje premeščen na delo v predor, Auguste Boef ter Grk iz Marseilla Michaelidis Stavros. V drugi polovici 1. 1944 so včasih lupili krompir tudi jugoslovanski kaznjenci Muženič, Ihanec in drugi.
Na jesen so na Ljubelj navozili precej krompirja in ga spravili v zemljanke zunaj taborišča, nedaleč od glavnega vhoda, ter ga pokrili s slamo in zemljo. Spomladi pa je začel gniti in smrdeti. Kaznjenci so ga morali prebirati in čistiti. Spomladi 1. 1945 ga je prebirala skupina kaznjencev iz barake štev. 5. Med njimi je bil tudi Janez Ihanec. S seboj so imeli kangle z vodo, v katerih so ga umivali. Nekaj so ga ukradili z zvijačo tako, da so ga prenašali v umazani vodi, ter ga skrili pod barako. Ko so nekega dne zvečer prišli z dela, so na mizi našli kuhan krompir. Šef barake je hotel vedeti, čigav je in ker se nihče ni javil, ga je razdelil vsem.
Poleg kuhinje je bilo skladišče živil. Zanj je bil odgovoren nemški kriminalec Erich Klein (2.757). Na Ljubelj je prišel s prvim transportom. V mlajših letih je bil pripadnik francoske tujske legije. Odlično je govoril francosko in za Francoze je bil zelo dober, pogosto se je postavil v njihovo obrambo.
Nekega decembrskega dne 1. 1943 je šef taborišča na apel-placu ukazal, naj izstopijo vsi slaščičarji. Prijavilo se jih je kar lepo število. Esesovec je opravil preskus znanja in mnogi so morali nazaj na delo v predor, ostala pa sta le Andre Messant (27.064) in Maurice Guiller (26.766), imenovan »Titi«.
Kaznjenci, ki so delali v kuhinji, so stanovali v baraki štev. 1, nasproti kuhinje. Zjutraj so glede na vrsto opravila začeli delati ob štirih ali pa ob petih.
V kuhinjo so smeli vstopiti le komandant Winkler, zdravnik Ramsauer, rapportfiihrer Hans Goggl, za njim pa Sebastian Binder, in esesovec, zadolžen za kuhinjo. Ta je večkrat ukazal, da mu kaznjenci pripravijo paket za družino, kar je seveda pred drugimi esesov-ci skrival, čeprav je bilo tudi med njimi nekaj takih. Večkrat je razno blago, ki je bilo namenjeno esesovcem, menjal za žganje.
Kakšno hrano so pripravljali za kaznjence? Za zajtrk so skuhali kavo iz kavinega nadomestka (znani Ersatz) z zelo malo sladkorja. To je bilo čmo-rjava topla voda. Opoldne so dobili zajemalko čorbe iz posušenih poljščin (repa, pesa, koleraba, zelje, krompirjevi olupki) z malo krompirja in kako ostrgano kostjo (meso so pojedli esesovci), z malenkostjo moke in margarine. Za večerjo pa so jim dali košček margarine ali rezino salame, včasih pa po žlico marmelade.
Za božič 1. 1943 sta Guiller in Messant pripravljala sladice in pecivo za esesovce, toda to ni bila njihova edina zadolžitev. Skupaj z Erichom Kleinom sta morala delati tudi v skladišču in pomagati pri razkladanju tovornjakov, naloženih s hrano in drugim blagom, to vse lepo razporediti in zložiti v skladišče ter živež razdeliti na osnovi dnevnih esesovskih naročilnic. Francozoma je večkrat uspelo, da sta opeharila esesovce in pri prevzemu živil golju-
fala pri teži in količini. V košaro za kruh, ki je bila predvidena za ambulanto, sta potem naložila nekaj več kruha, marmelade ali česa drugega.
V času delovanja taborišča se je hrana spremenila samo dvakrat. 4. decembra 1943 (svečano prebitje predora) so skuhali golaž. Kuharji so delali vso noč, ker jim je firma Universale dala na voljo precej raznih živil (svinjsko mast, meso) in kontrolirala razdelitev. Bilo je tudi nekaj več kruha in še celo po pet cigaret. Prav posebej pa so v kuhinji pripravljali pojedino za esesovce, kajti tega dne so prišli v esesovsko taborišče gaulajter Rainer, SS-gene-ral Rösener in cela vrsta nacističnih vojaških in političnih funkcionarjev. Goste so stregli samo esesovci in kuharica iz gradu barona Borna Thekla Schmiedl. Drugič pa so kaznjenci dobili boljšo hrano (golaž, krompir), ko je bil prebit zgornji predor-jeseni 1. 1944, a tokrat temu dejanju niso pri-stostvovali nacistični glavarji. Za božič 1. 1944 so kaznjenci na koroški strani dobili malo več krompirja.
Kot že rečeno, je bila disciplina v kuhinji prav takšna kot za ostale kaznjence in pretepanje je bilo predvsem na začetku vsakodnevna praksa.
Za kuhinjo zadolženi esesovec je bil posebno surov, kadar se je napil. Izmišljal si je vse mogoče, samo da bi se znesel nad kaznjenci. Tako je nekoč, v letu 1944, na izhodu iz kuhinje ustavil kaznjenca, kateremu je Messant pravkar dal košček kruha. Trdo ga je prijel in hotel zvedeti, kdo mu ga je dal. Esesovec je takoj zatem zbral vse kaznjence, ki so delali v kuhinji, in zahteval, naj se oseba sama javi. Ker se nihče ni oglasil, je pokazal s prstom na Messanta in mu ukazal, naj stopi iz vrste. Pokazal je na stol in mu rekel: »Dobil boš 25 udarcev, ker vem, da si ga dal ti!« Po tej surovo izvedeni kazni - udarce je dobil z veliko leseno kuhalnico - ga je poklical s svojo pisarno in mu dal cigareto, rekoč: »Vidiš, zatajiti je zelo lepo, pri nas pa je to disciplina!«
V Kranju 45. Gorenjski sejem
Z veliko slovesnostjo so pretekli petek v Kranju odprli tradicionalni 45. povojni Gorenjski sejem. Otvoritve sta se poleg visokih predstavnikov Slovenije udeležila tudi avstrijski minister za kmetijstvo Wilhelm Molterer in predsednik koroške gospodarske zbornice Karl Koffler.
Sejem je odprl slovenski kmetijski minister Jože Osterc, pozdravil pa gaje tudi župan kranjske mestne občine Vitomir Gros.
Po udeležbi je Gorenjski sejem ena večjih sejemskih prireditev v Sloveniji, saj na njem razstavlja nad 700 razstavljalcev, med njimi tudi veliko iz Avstrije.
Skoraj za vse blago je uveden sejemski popust, tako da vodstvo sejma poleg 100 tisoč obiskovalcev pričakuje tudi dobro prodajo.
Sejem je odprt še do nedelje, 20. avgusta. Z ozirom na bogato paleto razstavljenih proizvodov in ugodne cene obisk priporočamo.
Delovna skupnost Koroška 95 / ARGE Kärnten '95
vabi na
Obisk
Peršmanovega muzeja
v Podpeci nad Železno Kaplo
v soboto,
19. avgusta ob 15. uri
Spored:
•	Vodstvo skozi muzej (dr. Marjan Sturm)
•	Predavanje: Partizanska vojna na Koroškem brez poveličevanja ali pohudičenja (dvorni svetnik dr. Joseph Rausch, vodja oddelka na Vojnozgodovinskem inštitutu na Dunaju in avtor študije »Partizanska vojna na Koroškem«)
•	Diskusija
Ogenj za staro pravdo v Košuti
Kmet Gabriel Roblek, pd. Gros, pri čiščenju planine
V soboto, 12. avgusta 1995, je v celotnem alpskem loku od Nizze do Dunaja gorelo na tisoče ognjev za zaščito Alp kot edinstvenega življenjskega in kulturnega prostora. Pri tej naj-večji evropski prireditvi in ekološki akciji smo sodelovali tudi koroški Slovenci in se tako postavili ob bok velikim in majhnim ekološkim pobudam v alpskem prostoru. Obenem pa smo s tem pokazali, da hočemo aktivno in zavestno sodelovati in soodločati pri zaščiti naših življenjskih razmer, da smo in hočemo biti enakovreden partner pri odločitvah, ki posredno ali neposredno posegajo v naše bivanje.
Dva kresa
Na južnem Koroškem sta plamtela dva kresa - eden v Grosovi planini v Selah, drugi pa na šentjanških Rutah. Prvi je gorel kot znak vaške in skupinske solidarnosti s kmetom, ki se bori proti grofu in avstrijski vojski za staro pravdo, za stare pašne pravice, ki mu jih gospoda in država po malem odjedata. Drugi ogenj pa je gorel v protest proti gradnji veleželeznice skozi Rož, ki bi že tako preobremenjeno dolino dokončno spravila na rob civilizacijskega propada.
V Grosovi planini so se nekaj po osmi uri zbrali selski kmetje, mladina, moški in ženske, in začeli trebiti najprej spodnji del planine, popoldne pa še zgornjega. V zadnjih letih je planina močno zarasla prav zato, ker kmet Gabrijel Roblek, po domače Gros, zaradi streljanja in naokoli ležeče munici-je avstrijske vojske ni več vodil ovac v planino. Kajti vsako leto je zaradi omenjenih razlogov zgubil precej drobnice, škode pa mu nihče ni povrnil. Grosova planina meri dobrih 14 hektarjev. Ker pa ni več pasel, se je planina začela bujno zaraščati, obenem pa je grozila izguba pašne pravice. Da ta ne bi zap-
adla in da planina ne bi docela zarasla, so se občina in vaška društva odločila, da v veliki solidarnostni akciji pomagajo Grosu, hkrati pa s tem pokažejo, da Sele ne bojo klonile pred humperško gospodo in avstrijsko vojaščino.
Granate in municija
Ves dan so pele motorne žage in sekire, je padalo macesnovo mladje in drugo grmičevje in so se kopičili kupi hovja in vejevja, ki so jih domačini sproti sežigali. Kaj kmalu seje spodnja planina odprla, so prej zaraščeni travniki zadihali. Obenem pa so Selani odkrivali vojaški odpad in municijo, ki jo
je vojska prav nekulturno pustila v travi in grmovju in zakopala pod rušo. To so bili še polni plastični naboji, odprte konzerve, na katerih se živina lahko hudo poreže, stare pivske steklenice in pločevinke, kmetje pa so našli na kupe tudi raznih modelov ročnih granat in tulcev težjih bojnih metkov. Na robu ravnice pa so izkopani nezavarovani novi strelni jarki, v katerih si ovce lahko polomijo noge ali pa se drugače poškodujejo.
Eno od ročnih granat je predsednik Interesne skupnosti selskih kmetov podžupan Nanti Olip nesel s seboj na osrednjo koroško prireditev na Dobraču
in tam dejal, da Košuta in Grosova planina ne smeta postati vojaška odpadna deponija. O najdenih vojaških predmetih sta se prepričala tudi državnozborski poslanec Zelenih Andreas Wabl in podpredsednica ZSO Sonja Wakounig, ki sta oba prišla na Grosovo planino in s tem podprla selsko pobudo.
Dolgo v noč je gorel ogenj v Grosovi planini, od skal Košute je odmevala pesem in je marsikateri oče svojim otrokom pripovedoval basen o tej planini.
O planini, ki bo živela, če jo bojo Selani skrbno varovali in skupno bedeli nad njeno usodo in nad staro pravdo.
F. XV.
Andreas Wabl in Nanti Olip
Udeleženci na Dobraču ob prižiganju kresa
»OGENJ V ALPAH«
»Alpski upor« od Dunaja do Nizze
V prejšnih časih so ljudje zakurili ogenj v gorah zato, da so posvarili ljudi pred bližajočimi nevarnostmi. Tako so tudi v soboto, 12. avgusta, goreli kresovi in opozarjali na ogrožene Alpe, ki jih uničujemo z našo civilizacijo. »Ogenj v Alpah« je izražal dvoje: svarilo in upanje. Svarilo za to, da Alp ne bi uničili, ker so vir našega življenja in ne samo lep fotografski motiv. Znamenje upanja pa naj bil za vse iniciative, ki se borijo proti uničevanju Alp.
Nekaj sto ljudi se je v soboto zbralo na Dobraču, da bi skupno prižgali simboličen kres. Častni gost pa so bile Alpe.
Univ. docent dr. Bernd Lötsch je v svojem govoru opozoril na pomembnost Alp za nas in za življenje naših potomcev. V prid naravi se je treba odreči brezvestnemu okoriščanju planin.
Član tirolskih ljudskih iniciativ Fritz Gurigieser se je vneto izrekel za »Alpski upor«. »Politične odločitve ne smejo priti iz Bruslja ali Dunaja, temveč iz alpskega področja! Združena Evropa pomeni ozirati se na najšibkejšega člana in to so v tem primeru Alpe.«
Po teh »planinskih mislih« so se na kratko predstavile koroške ljudske iniciative. Med
drugimi sta spregovorila tudi mag. Peter Waldhauser in mag. Nanti Olip. Waldhauser je predstavil akcijsko enotnost »SOS ROŽ«, ki želi preprečiti gradnjo visokostorilnostne železnice skozi Rož. Olip pa je opisal položaj Košute, ki jo avstrijska vojska zlorablja za vojaško vežbališče. Vse ljudske iniciative so povedale za kaj se zavzemajo in predvsem proti čemu nastopajo.
Alpe so naravna meja v Evropi, hkrati pa tudi naravna gorska veriga, ki povezuje vso Evropo in prav ta povezanost je izžarevala ob zelo atmosferič-nem kresu na Dobraču.
K. XV.
ZBORNIK
»Osem stoletij Vogrč«
O nastanku te obširne monografije o vasi Vogrče v Podjuni piše urednica dr. Marija Makarovič, da je pobuda za knjigo prišla od domačinov, ki so ob osemstoletnici prve omembe Vogrč (1193) pripravili zanimivo narodopisno razstavo.
Knjiga, ki šteje nad 400 strani, je popestrena s slikovnim materialom in risbami in je izšla letos julija pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Izdajatelja in nosilca projekta in raziskave sta KKZ in Narodopisno društvo Urban Jarnik.
Sodelavci knjige so deloma prebivalci Vogrč in strokovnjaki različnih družboslovnih strok iz Avstrije in Slovenije.
Naš rojak in jezikoslovec dr. Pavel Zdovc z Dunaja v svojem prispevku razmišlja o nastanku imena Vogrče. Breda Vilhar opisuje stavbno zgodovino cerkve ter vogrške freske. Bertrand Kotnik seje lotil zgodovine starejših hiš v Vogrčah in na sosednji Dobrovi. Opiral pa seje predvsem na urbarje in matrike.
Breda Vilhar prikazuje tedanje socialne razmere in način življenja podložnikov v 17. in 18. stoletju na osnovi vogrških inventarjev in urbarja. Rudolf Kontschitsch, Stefan Enzi in Pe-pej Polesnik opisujejo gmotno kulturno dediščino ob razstavnih predmetih (nad 300). Jožko Koncilja se ukvarja z zgodovino tamkajšnje ljudske šole. Vito in Milena Hazler sta orisala nasel-
Osem
stoletij Vogrč
binsko in stavbno dediščino vasi. Urednica dr. Marija Makarovič je prikazala življenje, šege in navade kmečkih in nekmečkih družin iz raznih zornih kotov, razvoj in bistvene spremembe po drugi svetovni vojni (mehanizacija, mediji).
Maja Logarje obdelala društveno življenje in povezovanje na vasi. Bertej Logarje zbral in dokumentiral ljudske pesmi domačinov in napravil magnetofonske posnetke. Marija Stanonik se v monografiji ukvarja z besedno umetnostjo v ustnem izročilu, kar tudi potrjuje, da je med koroškimi Slovenci še živa slovstvena folklora. V zadnjem prispevku Maja Logar predstavi življenje in delo domačega, nadvse priljubljenega in prosvetno aktivnega župnika Vinka Zaletela.	m. š.
10 LET GALERIJE ROZEK
Priče današnjega časa in širokega obzorja
Galerija Šikoronja v Rožeku je 10-letnico obstoja proslavila z jubilejno razstavo desetih najbolj uglednih slikarjev - prijateljev galerije. Čez sto zvestih
ljubiteljev umetnosti se je srečalo ob odprtju v soboto, 12. avgusta, na vrtu ob galeriji in se poveselilo v sproščenem vzdušju.
Marsikaj se je dogajalo na Koroškem na ta poletni večer, v soboto, 12. 8., saj se prireditve v poletnih tednih kar kopičijo. Umetniško središče pa je bila zagotovo galerija Šikoronja v Rožeku. »Priče časa« je bilo geslo jubilejne razstave in boljšega pričevanja za ugled in uspeh te podeželske galerije skoraj ni moglo biti. Osnova vsake galerije so umetniki, ki v njej razstavljajo. Slikarji, ki so vsak po svoje povezani z galerijo, so prispevali značilna, deloma zelo dragocena dela, da je bila jubilejna razstava zares nekakšen višek in prerez preteklih let.
Že sam seznam slikarjev nam veliko pove o značilnosti galerije. Prvi je bil Valentin Oman, kije leta 1985 pomagal preurediti staro gostilno v galerijske prostore in tudi prvi razstavljal - z velikim odmevom
na Koroškem. Naslednje leto je v galeriji razstavljal starešina koroških umetnikov Giselbert Hoke. Oba sta ostala zvesta tej hiši do danes. Omanove freske
krasijo tri stene v osrednji sobi galerije, Hoke pa je v imenu umetnikov spregovoril na odprtju jubilejne razstave. Kdor ga pozna, ve, da je to posebna čast celo za velike galerije.
Hoke je spomnil obiskovalce, da se je misel na to galerijo porodila leta 1985, ko je prenehala delovati Galerija 61 v Celovcu. Mnoge je bilo strah, ko jo je nadomestila stara, neugledna hiša na podeželju. »Še sedaj je stavba na zunaj ropotija, znotraj pa je palača!«, je pri lavdaciji dejal Hoke. »Najbolj hvaležni smo gospe Mariji, da ji je uspelo ustvariti vzdušje domačnosti. Veselje in radost vladata v tej hiši, prisrčnost in odprtost sta njeni značilnosti. Tako sproščena srečanja med umetniki samimi, pa tudi med umetniki in politiki, so mogoča samo tukaj!«
Nadaljnja znana razstavljal-ca sta bila leta 1987 Konrad Koller in Gustav Januš, leta 1988 Hugo Wulz, Kiki Kogel-nig in Caroline Hudelist, poleti 1. 1989 pa je pokazal svoje sli-
ke znameniti Hans Staudacher. Na skupni božični razstavi so se isto leto že pojavili umetniki iz sosednjih držav (Berber, Bernik, Ciuha, Di Capo). Sledile so samostojne razstave znanih slovenskih umetnikov, kot so že omenjeni Janez Bernik (1993), Lojze Spacal (1992) in Drago Druškovič (1994). Na seznamu razstav najdemo še nekaj imenitnih imen, kot so Bischoffshausen, Bernhard Emerik, Jože Boschitz, Ivo Prančič, Zdenko Huzjan id.
Razumljivo je rožeški župan Karl Mietsche s ponosom čestital Mariji Šikoronji, prinesel šopek in »majhen prispevek od županove plače« ter potrdil, da je »galerija Šikoronja dvignila kulturno raven v občini in veliko prispevala, da je sporazumevanje na dvojezičnem prostoru in preko meja v kulturnem prostoru Alpe-Jadran izredno poraslo. Ta hiša potrjuje, da je skupno doživetje plodno in edino možna oblika sodelovanja.«
Tudi glasbeni okvirje bil tokrat nekaj posebnega. Igrala sta dva mlada glasbenika, ki sta se letos slučajno srečala: Melissa Coleman, iz Avstralije, ta čas na Koroškem, je očarala z mehkimi melodijami na violončelu in napolnila večerno zgovorno praznino. Najbolj pa je poslušalce pritegnil Berndt Thur-ner, ko je, sam ves vtopljen v svet glasbe, iz marimbe pričaral čudežne zvoke, se poigraval z njimi, jih pošiljal v večerni mrak in jih spet ulovil - skratka, sam je užival v glasbi in vsem pripravil izreden užitek.
Ob dobri kapljici in izbranih kruhkih ter sladicah se je prijateljsko - umetniško srečanje vleklo pozno v noč.
Tretji večer v 2. ciklu »Približevanja« bo tokrat 22. avgusta ob 19. uri.
L. A.
Umetniki z galeristko Šikoronjevo
DOM V TINJAH
Razstava Gustava Januša
pesnika Gustava Januša. Umetnik, doma iz Breznice pri Šentjakobu, razstavlja že od leta 1969 dalje po vsej Evropi in je prejel že razne nagrade za svojo pesniško ustvarjanje (I. 1984 je prejel Petrarcovo nagrado v Nemčiji). V tinjski galeriji pa so razstavljene slike v akrilni tehniki v velikem formatu, ki pričajo o naravi in človekovih sledovih, nastale pa so v zadnjih letih. Gustav Januš je prebral tudi nekaj svojih pesmi v slovenščini in nemškem prevodu. Otvoritev je glasbeno popestril mlad kvartet »A capella« iz Dobrle Vodja katoliške prosvete So- so bili tudi udeleženci poletne vasi. Razstava je na ogled do dalitas v Tinjah Jože Kopeinig univerze Združenja katoliških 17. septembra je z velikim veseljem števil- akademikov, predstavil koro-
nim obiskovalcem, med njimi ško-slovenskega slikarja in .	m. š.
Samogovor ob pogrebu junaške Hotuljke -
Marije Kuhar-Prežihove
Imela je lepo smrt, naša biča, sedela je zraven nas kakor zmeraj, na svojem stolu, in nenadoma nehala dihati... Moraš vedeti: v 96. letu starosti... Velika sreča zanjo, da ni trpela ...
Menda res sreča, menda res vsaj smrt lepa, če že življenje ni moglo biti lepo, vsaj prva polovica njene življenjske poti ne v cvetu mladosti, kakor razgrinjata pred žalujoče pogrebce njen album žalosti, naporov in zaprek, stisk in groze, ravnatelj Sušnikove knjižnice Janez Mr-davšič in Rok Gorenšek, hotulj-ski kronist, pa tudi njen kmečki ponos, njeno zvestobo socialnemu izvoru, kakor jo zbrano izpričujejo - molitvi podobno -prizadeti glasovi Sentanelskih pavrov inž. Mitje Sipka, da z nobenim purgarjem ne bi šla tavšat...
Kakšna lepa duša, kakšno dragoceno pričevanje! zaprto zdaj v žari, obdani od cvetja ... Vse lepo gre v zemljo, vse hudo pa jo tlači...
Kakšno domotožje po zdravju na kmetih, čeprav s suho skorjo kruha, z dnine na dnino, z njive v hlev in iz hleva na njivo ...
Kakšna življenjska volja, kakšna moč v telesu mlade matere, čeprav brez družinske sreče, brez stanovanja, z neuresničljivimi sanjami ljubeče mlade žene, povezane z upornim duhom Vorančevih razsežnosti ... Kakšen križev pot! Ne samo v globokem snegu čez Karavanke, z omagujočima de-kličkicama, da bi srečala moža, hčerki pa očeta, vse zaman, nasprotniki kapitalizma morajo v tridesetih letih vsi za rešetke, da ne ovirajo vstajenja in nacizma ... In kakšen pogum -sama v Pariz za njim! In vendarle z nekoliko srečice, mesto ni kakor Celovec, je milijonsko, in Tito, Kardelj in drugi Vo-rančevi tovariši so pretkani ilegalci, vohljači nimajo sreče, Marija pa jim kuha. In nehote primerja Titov poškrobljeni ovratnik in manšete z Voranče-vim kiklnom, Titov hotel in Vorančevo beznico ... In glej' bistroumno žensko z brdinjskih bregov: - »Zapravljivca že zgodaj odkriješ, najlaže v življenjski stiski.« In spet se povrne v zavest prigliha o ribi, ki začne zmeraj pri glavi smrdeti in je potem samo še za na gnoj ... Kakšna škoda zanjo...
In ko je bil konec njegove evropske revolucionarne odisejade in se vrne ilegalno v Slovenijo, ne najde še pasje sreče ne, da bi v miru objel svojo Penelopo, potrpežljivo in zvesto, da bi se ji zahvalil za deset let materinske ljubezni do Vidice in Mojcke.
Belogardistični Judeži so na preži in nekaj dni po Novem letu 1943 že vriska od veselja
ljubljanski »Slovenec«, za njim pa »Slovenski narod«, da so ga »končno ujeli - da je končno prišel v roke pravici - vodilni slovenski komunist Prežihov Voranc-Lovrenc Kuhar, eden poglavitnih krivcev za strahote, ki jih je povzročila komunistična revolucija pri nas...»
Razlika je kajpada slovensko žalostna: Njegovi Judeži se niso spokorjeni sami obesili, zato njihovi duhovni dediči danes na novo mešajo umazane zaznamovane karte ... Ko da je res Hitler bil prijatelj Slovencev, Stalin pa njihov življenjski sovražnik! Ko da se je vsa rezistenca evropska, ko da so se vsi zavezniki motili, le škof Rožman ne!
Pepel Marije Kuhar-Prežihove je vsaj v žari pri zidu hotuljskega britofa. Pri zidu žalovanja za velikim besednim umetnikom. Pri zidu veličastnih spominov in preprostega občudovanja: le kako so mogle preživeti - Marija v kacetu Ravensbrück, Vida v gestapovskih zaporih Berlina, Mojca pa na prisilnem delu v B. Kissingenu!
Kakšno peklensko plačilo za Vorančevo borbo na domačih in tujih tleh zoper oderuške pijavke in trote, za življenjske pravice bajtarjev in dninarjev, gozdnih delavcev in knapov.
Sonce na britofu neusmiljeno pripeka. Misli žgoče vrtajo pod razbeljenim čelom, pa je ne morejo prevrtati - klade, zlite iz duhovnih zakladov enega samega življenja, tihega in skromnega.
Vsi obrazi so v njeno preteklost zamišljeni. Tudi župnikov. Tudi na sedmini, v Kulturnem domu, mogočni kakor v spomin na veliko kmetijo, ki jo je za zmeraj zapustila.
Fanika Kalajžič od Rimskega vrelca jo ima na skrbi. Tiho, kulturno, koroško domače. Tudi Gabrieli in Aichholzerji so pri mizi - potomci Vorančeve tete Marije iz Loge vasi, poročene z Alojzom Miglerjem, železničarskim čuvajem iz Labota. In Gustav od Slovenske prosvetne zveze, Simona in Jože od Slovenskega vestnika v Celovcu. Za slovo njenemu spominu.
Janko Messner
PRIREDITVE
PETEK, 18. 8.
CELOVEC, v sejni sobi Zveze-Bank - KIS
9.00	Biološko kmetovanje v EU: Kam gre razvoz? Diskusijski krožek z dr. Gerhardom Plakolmom, zastopnik Avstrije v Bruslju za biološko kmetonvanje.
ŠENTPRIMOŽ, v kulturnem domu - SPD »Danica«
20.00	Koncert - predstavitev pevskega programa za turnejo po Severni Ameriki; nastopata: ansambel »Korotan« in MePZ »Danica«
SOBOTA, 19. 8.
CELOVEC, v polju sončnic pri univerzi
19.00	Veselica na polju s kresom, kmečkim trgom, baklami.
NEDEUA, 20. 8.
BILČOVS, v gostilni Miklavž - Ogris Bilčovški semenj - semenjške specialitete
SELE - Gasilsko društvo »Sele-Borovnica«
9.00	Sedlško žegnanje (ob 50-letnici konca druge svetovne vojne)
OBIRSKO, pri Jerebu - Alpski klub »Obir«
14.00	13. tekma koscev; zabaval bo »Buchbauer Trio« (v primeru slabega vremena bo tekma v nedeljo, 27. avgusta ob istem času)
VELIKOVEC, na Vovbrah - K.L.A.S.
20.20 Kabaret »Vox Broccoli« od Petra Orthoferja, igra Erwin Neuwirth
PONEDEUEK, 21. 8.	
VELIKOVEC, na Vovbrah - K.L.A.S.	
21.00 Koncert »Big Band Velikovec«	
ČETRTEK. 24. 8.	
VELIKOVEC, na Vovbrah - K.L.A.S.	
21.00 Transit od Magdalene Felixa	
Galerie Magnet Velikovec
Herbert Breitner
razstava akvarelov, grafik in olj
odprto od 17. avgusta do 16. septembra
od ponedeljka do sobote 10. do12. in 16. do 18. ure
k & k center Šentjanž • SPZ
Razstave
kultur ^
M
komunikacija
Razstava Zorke L-Weiss:
»Od začetkov do sedaj«
Etnološka razstava:
»Odkruški koroške dediščine«.
Čas: do 9. septembra 1995 (torek, četrtek, sobota od 18. do 20. ure in sreda, petek od 9. do 12. ure).
gallery ‘anin present s
O^jiro 'j/K
razstavlja še do 19. avgusta 1995 Galerija je dnevno odprta od 16. do 19. ure Šmihel nad Pliberkom 7
Izobraževalna potovanja 1995 Katoliški dom prosvete
v petek, 15. septembra 1995
Romanje v Padovo ob 800 letnici sv. Antona in na grob patra Leopolda za dekanije Piber, Dobrla vas in Tinje duhovno vodstvo: Jože Kopeinig
v soboto, 23. septembra 1995
Obisk pasijonskih iger v Kirchschlagu za dekanije Pliberk, Dobrla vas, Tinje in druge interesente, če pristopijo v Tinjah ali Dobrli vasi; spremljevalec: žpk. Hanzi Olip, Pliberk
od četrtka, 18. septembra do nedelje,
1. oktobra 1995
Študijsko potovanje v Auschwitz - »Zoper pozabo« voditelj: mag. Diemtar Innerwinkler, Velikovec
Slovenski vestnik čestita:
gospodu Folteju Pičeku iz Škofič za 60. rojstni dan; gospodu Roku Bučovniku iz Go-selne vasi za rojstni dan; gospodu Kaimundu Hudlu iz Goselne vasi za rojstni dan; gospe Ljudmili VVernig iz Dobrle vasi za rojstni dan; gospodu Luki Sadovniku s Klopinja za rojstni dan; gospodu Fritzu Kaschnigu iz Železne Kaple za 50. rojstni dan; gospe Zofi Kurnik iz Železne Kaple za rojstni dan; gospe Ani Morak iz Celovca za 30. rojstni dan; gospodu Janezu Igercu iz Podkraja pri Pliberku za 45. rojstni dan; gospodu Štefanu Ziergoju iz Globasnice za rojstni dan;
gospodu Ignacu Krištofu iz Velike vasi za rojstni dan; gospodu Adolfu Ottowitzu s Kota pri Šentjakobu za rojstni dan; gospodu Marjanu Mau-relu s Ponikve pri Pliberku za 35. rojstni dan; gospe Mariji Kaiser iz Večne vasi za rojstni dan; gospodu Ernstu Wölblu iz Globasnice za rojstni dan; gospe Rozaliji Mert z Bistrice za rojstni dan; gospe Heleni Vavče iz Pliberka za rojstni dan; gospodu Jošku Prušniku za 50. rojstni dan; predsedniku Slovenske prosvetne zveze, gospodu dr. Gustavu Brumniku iz Železne Kaple za rojstni dan; gospodu inž. Petru Kucharju iz Železne Kaple za rojstni dan.
OBČIMA TRŽIČ
TRŽIŠKE POLETNE PRIREDITVE
poletno gledališče na griču pri sv. Jožefu nad Tržičem
program: pet., 25. 8. ob 19. uri
sob., 26. 8. ob 19. uri ned., 27. 8. ob 19. uri
pon., 28. 8. ob 19 uri tor., 29. 8. ob 19. uri sre., 30. 8. ob 18. uri čet., 31. 8. ob 19. uri Od 24. 8. do 3. 9. 1995
koncert pihalnega orkestra Tržič
Josip Juričič »Deseti brat« koncert folklorne skupine »Karavanke«
»Mladi klarinetisti Tržič'j« pojo tržiški pevski zbori plesni živžav
Miro Gavran »Mož moje žene« razstava plastik akd. kiparja Draga Tršarja v vili Bistrica
Cena vstopnic; 200.— sit Abonmajska vstopnica: 800.- sit
Galerija Šikoronja Rožek
PRIČE ČASA
razstava je odprta od 13. 8. do 17. 9.1995 od srede do nedelje od 15. do18. ure
Tretji večer v 2. ciklu
»Približevanja«
22. 9. '95, ob 19. uri
Iščemo
VZGOJITELJICO za internat Pogoji: bivanjsko in delovno dovoljenje. Prednost imajo absolventke naše šole.
Interesentke naj se javijo: Šolske sestre, Šentpeter 25 9184 Šentjakob; tel. 0 42 53/27 94 -22
Slovenska prosvetna zveza in SPD »Rož« v Šentjakobu
Vljudno vas vabimo na
zaključno prireditev ob 25. jubilejni koroški likovni koloniji mladih,
ki bo v soboto, 26. avgusta 1995 ob 10. uri v farni dvorani v Šentjakobu v Rožu.
Med jubilejno Koroško likovno kolonijo mladih
od 21. do 26. avgusta je vsak dan med 9. in 13. uro možen ogled razstave »Koroška likovna kolonija skozi 25 let«
(retrospektiva) v farni dvorani v Šentjakobu v Rožu
Radio Koroška
SLOVENSKE ODDAJE
Četrtek, 17. 8.
18.10 Rož - Podjuna - Zilja
Petek, 18. 8.
18.10 Kulturni magazin.
Sobota, 19. 8.
18.10 Od pesmi do pesmi - od srca do srca
Nedelja, 20. 8.
6.30 Dobro jutro na Koroškem
18.00 Za vesel konec tedna
Ponedeljek, 21. 8.
18.10 Bekštanj:
Turizem določa utrip življenja
Torek, 22. 8.
18.00 Partnerski magazin
Sreda, 23. 8.
18.10 Koroški zbori 21.04 Glasbena oddaja
Dober dan, Koroška
NEDEUA, 20. 8.
13.35 ORF 2
PONEDEUEK, 21. 8.
17.20 TV SLO 1
■	»Ogenj v Košuti« - Prispevek Selanov k vseevropski iniciativi »Ogenj v alpah«.
■	V času splošnega pretresa v gostinstvu si alpejadranska zavest utira pot v turistični koncept občine Bekštanj.
■	21. Mednarodni grafični bienale v Ljubljani: Renesansa klasičnih grafičnih tehnik.
■	Tour kviz '95: Naravne lepote doma in pri sosedih.
■	Tretja resna preizkušnja za SAK: V Celovcu gostuje Linz.
■	Odbojkarski praznik v Dobu: Poleg znane moške ekipe so športno aktivne tudi ženske.
Galerija Tinje
GUSTAV JANUŠ
v Katoliškem domu prosvete razstava je odprta do 17. 9. 1995
SLOVENSKI VESTNIK
Uredništvo
Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/51 43 00-30,33, .34 in 40 faks 0 46 3/51 43 00 71.
Usmerjenost lista
seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Uredniki
Jože Rovšek, Sonja Wakounig, Franc Wakounig
__ Izdajatelj in založnik:
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 0 46 3/51 43 (X), taks 0 46 3/51 43 00 71
Tisk
Založniška in tiskarska družba z o. j.
Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66, faks 0 46 3/51 43 (X) 71
Spektakel posebne vrste je bila premiera »Woyzecka« na vov-berškem gradu (Heunburg). Skupina K.L.A.S. je predstavila nov način gledališča kot vseu-metniški produkt.
Dramsko delo Georga Biich-nerja »Woyzeck« je naslonjeno na resnična dogajanja. Oseba Woyzeck ni izmišljena, temveč realna. Lasuljarja, vojaka in delavca Johanna Christiana Woyzecka so leta 1824 javno usmrtili, potem ko je umoril svojo prijateljico. V otroštvu brez staršev in socialno zanemarjen je Woyzeck dorasel v družbi, ki ga ni razumela in ga zato kot čudaka odklanjala. »Woyzeck« v Vovbrah je hotel tako pokazati, da krivda za zločinstva ni pri posamezniku, temveč pri družbi. Pri družbi, ki
posameznika ignorira oz. se mu posmehuje in reagira šele tedaj, ko ta krši zakon. Ambient na vovbrškem gradu je idealna kulisa za to vsebino - razsut in boren.
Igra se pravzaprav začne že ob poti na grad. Obiskovalec se spusti na strmo pot navzgor, kjer na levi in desni raste grmovje in drevje, tako da vsakdanjost ostane ob vznožju gore. Na vrhu pa se začne veselo početje. Vzdušje na dvorišču spominja na sejem in prav tam se igra tudi začne. Igralci spremljajo publiko v grad, kjer skozi sceno pridejo do sedežev.
Potovanje
Gledalec potuje - od vznožja gore, ko je še zasebnik, in se z vsakim
korakom bolj vključuje v dogajanje, do končne vključitve v igro. Njegova pot se nadaljuje v potovanju Woyzecka, ki hodi od enega kraja do dragega in ne najde mira in počitka, kot preganjana žival. To nemirno potovanje je tempo igre in se v kratkih jedrnatih scenah stop-nuje do viška - umor Marije.
Vendar igra s tem še ni končana, nadaljuje se v razmišljanju vsakega posameznika, kajti gledalci zapuste prostore spet skozi sceno in občutka sokrivde se ne znebiš, dokler nisi prišel do vznožja gore. Pa še ko greš skozi temno noč do avta in se odpelješ domov, te, če se ozreš, mistično osvetljen grad opominja na krivično ravnanje družbe z ljudmi, ki so morda malo drugačni.
K. W.
Naravni vrt v avgustu
Slovo od Martinove Dragice
V torek, 8. avgusta, smo se na ljubljanskem pokopališču na Zalah poslovili od naše rojakinje Drage Ribnikar, žene znanega protifašističnega borca Kristina Ribnikarja-Feliksa.
Nenadna smrt je Drago v 74. letu starosti iztrgala iz naše srede in nas, ki smo jo poznali, prav posebno pa moža in hčerko Barbko in Olgo z družinama obdala z globoko žalostjo.
Martinova Dragica, s tem imenom je znana pri nas na Koroškem, izhaja iz znane zavedne Martinove družine na Tre-binji pri Šentilju. Kot vsi Martinovi je tudi ona med vojno sodelovala v protifašističnem gibanju in tam spoznala svojega moža. Po vojni sta se poročila in si v Ljubljani zgradila hišo, nato pa še v Spodnjih Gorjah. Čeprav je živela v Sloveniji, je bila v stalnih stikih z domovino. Njenega pogreba so se udeležili tudi številni Korošci.
Martinova Dragica je bila v mladih letih navdušena igralka v logavaškem slovenskem prosvetnem društvu in aktivna mladinka, ki se je zavzemala za pravice koroških Slovencev. Njen oče pa je bil po vojni slovenski župan takratne logavške občine. Značilno za Dragico pa je tudi, da je kljub stalnemu bivanju v Sloveniji ohranila svoje pristno koroško narečje in z njim »okužila« tudi družino.
Pokojno bomo ohranili v nepozabnem spominu, možu in hčerkama z družinama ob težki izgubi pa izrekamo naše globoko sožalje. Naj ji bo zemlja lahka.
S. L.
Sodobnejši prostori za kulturo - Društveniki SPD »Borovlje« so prijeli za delo in uredili sobo »Pri Bundru«. V njej bo potekal glasbeni pouk in druge kulturne dejavnosti F. W.
Piše dipl. biol. Tatjana Angerer
Vse, kar se dogaja pri razkrajanju snovi v naravi, se dogaja in se tudi sme dogajati v našem kupu komposta. Razlika je le v tem, da smo površino razkrajajočih se snovi s primerjavo s prostornino skrčili na minimum. Zato moramo poskrbeti predvsem zato, da pride do razkrajajočih se snovi dovolj zraka oziroma kisika. Tako dosežemo, da tudi v kompostu prevladuje trohnenje kot v naravi. Zato kompost večkrat rahljamo in prelagamo. Kompost mora biti primemo vlažen, kajti vse kemijske in biokemijske spremembe potekajo le v mokri snovi. Važno pa je, da voda, če je je preveč, iz kompostnega kupa lahko odteka. Najprimernejša voda je dežnica oziroma snežnica, ker v dogajanju v kompostnem kupu ne prinaša novih snovi, ki bi procese razkroja lahko spremenile.
Razkrojevalnih procesov v kompostu ne pospešujemo, potekajo naj naravno, ker je za vse, kar je živega, tako najbolje. Po devetih mesecih oziroma enem letu nam bo kompost tako in tako dozoreval v zaželenih presledkih, če nastajanje primerno načrtujemo. Po izkušnjah je najbolje, če si pri-
pravimo triprekatni kompostni prostor, in sicer na naravnih tleh, iz katerih pridejo v kompost mikroorganizmi. Enega polnimo (a), v drugem kompost zori (b), v tretjem imamo zrel kompost za sprotno uporabo oziroma prostor, v katerega preložimo dozorevajoči kompost (c). Če pri prelaganju nezrelega komposta ugotovimo, da je v njem veliko deževnikov, smo lahko zadovoljni. Dobro se razmnožujejo le v zdravem okolju. Ko je kompost zrel, se deževniki iz njega premaknejo tja, kjer še ni zrel.
In sedaj še nekaj besed o tem, kaj sodi na kompost.
Osnovno pravilo je: vse, kar je naravno in čisto v biološkem pomenu besede. To se pravi zdravo in brez kemije. Tudi majhne količine kuhanih odpadkov nam komposta ne bodo pokvarile, čeprav s kuhanjem uničimo lastne encime, ki so sicer v živilih. Mikroorganizmi, ki so v zdravem kompostu, jih bodo kljub temu razkro-jili. Večjih količin kuhanih odpadkov pa vendarle ne dajemo na kompost. Bolj ekonomično in naravno je, da jih pojedo in predelajo živali, na primer kokoši in prašiči. Kosti
damo na kompost le, če jih zdrobimo.
Brez pridržkov lahko vržete na kompost tudi vsa gnila jabolka iz vašega gospodinjstva in surove mesne odpadke, če jih slučajno imate in če jih ni preveč (da ne porušite ravnotežja med ogljikom in dušikom). Pač pa bodite zelo natančni pri snoveh, ki so industrijsko obdelane in spremenjene. Na kompost sodi na primer le črno potiskan papir (časopisni papir) brez polnil in lepil in vse vrste toaletnega papirja, torej papirnati prtički in brisače.
In česa ne damo na kompost? Predvsem ne bolnih rast-
lin, ki smo jih odstranili iz vrta. Pred gnitjem zaščitene lupine limon in pomaranč ne sodijo na kompost in tudi ostanki tkanin ne - danes so skoraj že v vsaki tkanini tudi sintetična vlakna.
Tudi kovine, stekla in izdelkov iz umetnih mas ne dajemo na kompost. Seveda rastlin, ki so že napravile seme, tudi ne, če ne želimo presenečenj, ko začno kaliti rastline na skrbno načrtovanem vrtu.
Kompostni kup naj ne bo višji od enega metra. Vse odpadke vedno mešamo. Na primer travo s kuhinjskimi odpadki in odpadlim drevesnim
listjem, žaganjem, in če je potrebno (kadar se nakopiči preveč svežih, počasi razkrajajočih se snovi - na primer ob košnji vrta) primešamo nekaj lopat prsti in nezrelega komposta.
Ob kompost nasadimo grmovje, da ga rahlo zasenči. Na primer lesko, glog, črni trn in bezeg, na dozorevajoči kompost pa lahko zasadimo buče. Spodnje plasti komposta naj bodo bolj grobi, rahli odpadki. Zrel kompost raztrosimo po vrtu jeseni ali zgodaj spomladi. Za zastiranje (pokrivanje prsti na gredah) uporabljamo nezrel kompost, ki je star dva do tri mesece.
SLOVENSKI VESTNIK
SPORT
V drugi ligi veje oster veter
ORF
VORARLBERG
Dr. Ramšak pri tiskovni konferenci po tekmi, kjer so SAK za naprej zaželeli vse najboljše
Nihče pri SAK ni pričakoval tako velike razlike med regionalno in II. zvezno ligo. Tekma v Lustenauu, čeprav ne smemo pozabiti, da tamkajšnje moštvo šteje med najboljše v tej ligi, nam je vsekakor
pokazala dejanske meje Slovenskega atletskega kluba. Izid te tekme seveda ne sme biti že sedaj merilo vsega, vendar, če bo SAK hotel v II. zvezni ligi ostati brez večjih problemov, se bo moralo dejansko nekaj spremeniti. Potreben bo bolj profesionalen pristop nekaterih igralcev, poleg tega pa tudi še trši trening.
Lustenau - SAK 5:0 (2:0)
SAK: Preschern, Velik, Zanki, A. Sadjak, Blajs (46. M. Sad-jak), Šmid, Wölbl (61. Kotrri), Wuntschek, Eberhard, Pet-schenig, Ubavič (46. Lippusch)
Do 40. minute je moštvo SAK v defenzivi igralo dobro, imelo celo dve priložnosti za gol (Wölbl, Ubavič), vendar pa je bila v dveh minutah tekma izgubljena. Tik pred odmorom je popustila koncentracija igralcev SAK in domačini so jo hladnokrvno izkoristili.
Pomagale niso niti spremembe in zamenjave, nasprotnik je pokazal, kako se pride do zadetkov. Po tretjem golu so slovenski atletiki resignirali in skušali preprečiti še višji poraz.
Po tekmi:
Dr. Ivan Ramšak: »Spet seje izkazalo, da nimamo igralcev, ki bi imeli dovolj moči za 90 minut igre. Ta tekma nam je pokazala, kje smo, da bo letos en sam boj za obstanek, vse
drugo so bile pač dejansko samo sanje. Začeti moramo spet čisto od spodaj. Ena od rešitev iz te zagate bi bila ta, da bi vsaj pri nekaterih igralcih dosegli poldnevno zaposlitev in se tako lažje posvetili treningu.«
Adi Preschern, vratar SAK: »Težko je opisati občutke, ki sem jih imel med tekmo in ki jih imam tudi po njej. Seveda sem zelo razočaran in najprej ne veš, kje bi se znebil frustracije. Pri vseh golih se ne zavedam bistvene napake, predvsem prva dva sem prejel po nesreči. Obupati vsekakor ne smemo, pomembno bo, da še resneje vzamemo treninge in se borimo dalje.«
PODLIGA VZHOD
Bilčovs - St. Leonhard 6 : 0
Bilčovska ekipa je pokazala, da tudi proti slabšemu nasprotniku igra zavzeto in je s šestimi goli gladko premagala ekipo iz St. Leonharda. Po treh tekmah je Bilčovs na tretjem mestu s sedmimi točkami še neporažen.
1. RAZRED D
Sele - Železna Kapla 2 : 0 St. Stefan - Šmihel 0 : 1 Globasnica - Frantschach 0 : 2
2. RAZRED A
SAK II - VSV 0 : 3
Tudi SAK II se v novi skupini ne godi posebno dobro. V drugi tekmi drugi poraz - vse drugo kot obetaven začetek prvenstva.
Akcija tisoč za tisoč
Absolventi dvojezične trgovske akademije in tudi slovenske gimnazije so že začeli z obiski na podeželju, da v imenu SAK vpisujejo podporo v višini 1.000 šilingov. II. zvezna liga postavlja pred SAK nove zahteve, športno, predvsem pa tudi finančno. S tisočakom pa vplačnik dobi tudi brezplačno vstopnico za vse jesenske prvenstvene tekme SAK na celovškem stadionu.
S tisočakom so akcijo že podprli:
dr. Zdravko Inzko (Praga), Bernarda Inzko (Praga), Alojz Gregorič (Mala vas pri Globasnici), Helena Gregorič (Mala vas pri Globasnici), Štefan Gregorič st. in ml. (Mala vas pri Globasnici), Rado Markitz (Mala vas pri Globasnici), Jože Igerc (Mala vas pri Globasnici), Janja in Stefan Boschitz (Mala vas pri Globasnici), Pepca Wrolich (Loče), Christian Wrolich (Loče), Florijan Lausegger (Slovenji Plajberk), Herbert Falle (Celovec), Andreas Mitsche (Šentvid), Franc Polzer (Vesele), Ciril Stern (Šentprimož).
Podpirajte Slovenski atletski klub!
Unterstützen Sie den Slowenischen AK!
Kai je z legionarji?
Legionarji, ki naj bi bili pravzaprav nosilci tekem SAK, po eni strani še niso v stanju odigrati s polno paro vseh 90 minut, po drugi pa niti sami ne pokažejo dovolj zagnanosti.
Edi Martini pa je bil vpoklican v albansko reprezentanco in bo SAK na razpolago spet v soboto.
O Lustenauu
Lustenau zagotovo šteje med najboljša moštva II. zvezne lige, kar pa je rezultat intenzivnega treninga, športnih uspehov, številnih navijačev (v po-
vprečju 3000 na tekmo) in finančnih zmogljivosti.
Skoraj vsi igralci, ki prihajajo pretežno iz dunajske regije, v ekipi igra samo en domačin, so profesionalci in vsak dan trenirajo po dvakrat.
Vsaka tekma doma je za vse prava veselica, saj imajo navijači po tekmi na voljo vse vrste ponudbe za telesno okrepčilo in se tega v veliki meri tudi poslužujejo.
Ob robu povedano
Glede na to, da so pri SAK nekateri razmišljali tudi o tem, da
Zoran Ubavič v drugem polčasu ni več mogel igrati, ker so mu pošle moči
bi se na Predarlsko peljali z vlakom - bili bi v vlaku, katerega vožnja se je tako tragično končala - moramo ta poraz oceniti zelo relativno. V odnosu na tragedijo, ki bi lahko doletela SAK, je poraz nepomemben.
Šahovska vest
Dunja Lukan, mladinska državna prvakinja, igra v polfinalu vseavstrijskega ženskega prvenstva. Po štirih kolih je na odličnem drugem mestu z 2,5 točke in brez poraza.
Držimo pesti zanjo! Za uvrstitev v finale 1996 mora osvojiti najmanj šesto mesto.
Podjetje »Autohof« iz Celovca je dalo na razpolago za eno leto igralcu SAK Martiniju luksuzni avto
Prihodnja tekma:
V soboto, 19. 8., ob 15.30, gosti SAK na celovškem stadionu moštvo FC Linz (bolj poznano pod imenom Vöst Linz), ki je v pretekli sezoni izpadlo iz I. zvezne lige. Moštvo ima dovolj izkušenj in ve, kako je treba igrati proti novincu. S pomočjo številnih navijačev pa SAK upa na prve točke.