IVO TROŠT:
Leseni Jakob.
(Dalje.) 3.
I   fvJ^I      //\   I ar*'n  v  ^a§re^ — Martin iz Zagreba, pravijo Hrvati.
^R^^V/             Nič bolje se ni godilo lesenemu Jakobu — študentu.
\\>fl               Doma je bil šolo že davno obesil na najvišji klin v
/L %$                hlevu. Spominjal se je učilnice samo še kot — tnu-
(\ ^^"             čilnice,  kjer  so   ga  zasmehovali  in   se  mu rogali
jbw>                vrstniki in vrstnice navzlic učiteljevim opominom in
/jgf[%              dokazom. Često je dotnov grede pokazal tudi leseni
)              glfif     J   1   Jakob z lastno pestjo, da tako ni prav.
"nST    c—b         yse zamatlt
Izlahka in nevede je pozabil, kdaj se je otresel tiste peščice naukov, ki so se ga prijeli v šoli. Volkov Lojze je bil boljše glave, pa jih je ob-držal, in to mu je koristilo pozneje.
Od doma sta se oba težko poslavljala.
Tegljev kar ni mogel iz hleva tisti večer pred odhodom, v kolarnici je celo dvakrat vzel v roke bič in poizkusil, če še poka kakor navadno. Slutil  je,  da  bo   poslej   sukal   pero,  knjigo . . .   Kar  mraz ga je stresel.
—    229   «—
Objel je še okolo vratu najlepšega volička, pošepnil na uho nekaj poslo-vilnih besed domači kobili in odšel s težkim srcem in počasnih korakov večerjat. Hotelo se mu je na jok.
Tudi večerja mu ni dišala, dasi je pripravila gospodinja Janezovo naj-Ijubšo jed — zvrhano skledo žganjcev s prekajeno svinjino in kislim zeljem, kar se je pri Tegljevih redoma dogajalo samo na pustni večer. O drugi pri-ložnosti bi se bil tem redkostim Janez odkril že oddaleč, toda nocoj se mu je zdelo, da mu žalostno odkimavajo, naj ne hodi v neznano tujino za ne-stalno srečo.
Ni mu šlo v slast, pa mu ni. Celo mošt ni imel tistega okusa kakor navadno, in pečen kostanj mu od same žalosti ni mogel iz ust. Zbegano so mu krožile oči po rojstni hiši, kakor bi se bal, da česa ne zabi jutri vzeti s seboj. Ponoči pa se mu je sanjalo, da je zašel v grozne kraje, odkoder ni znal domov.
Izmučen je vstal, ko ga je poklicala sestra z žalostnim nasmehom, po-loživši mu dišeč šopek poleg prašnega klobuka na mizo.
Napravili so mu popolnoma novo obleko, in domači krojač je trdil, da je izdelana po najbolj zadnjem mestnem kroju. Janez se ni čutil v njej prav nič bolj okretnega. Ko se je ogledal v zrcalu, ni spoznal več samega sebe. Zdelo se mu je, da zre nanj izza stekla popolnoma tuja glava, še grša in bolj neumna, nego so trdili tovariši, da je baje njegova. Samemu sebi se je nasmehnil in hotel menda s tem pritrditi, da je — voliček v bleščeči konjski opravi. Seveda te primere ni izumil sam — za to so bili njegovi možgani preplitvi — toda ko bi mu jo bil kdo povedal tisti tre-nutek, bi mu bil pritrdil giasno, da ni nič lepši nego vol v konjski opravi.
Lojzetu se je brezumno nasmehnil, ko sta pred Volkovo hišo sedala na voz. Rad bi ga bil posvaril tovariš, da tu ni več časa radosti, marveč resni hip slovesa in obenem prvi korak v novo življenje. Nekaj kakor solza je Lojzetu blestelo v očesu. Tegljev leseni Jakob jo je videl, pa je ni umel. Lojze mu ni rekel ničesar.
V mestu jih je že pričakoval nedavno še zaničevani in omalovaževani Namretov študent in jim pokazal stanovanje, kakor mu je pisal oče, ki ni utegnil sam do sina v mesto, najsi sta ga jako nagovarjala Volek in Tegelj, da bi jima bil vodnik in svetovalec. Natnre je hitel za opravili, za zaslužkom. Soseda sta morala sama spremiti sinova v mesto, na novi dom in v šolo. Tam sta ju priporočila blagonaklonjenosti gospoda ravnatelja in ostalih uči-teljev, potožila nevesele dotnače razmere zastran denarja, ki ga nedostaje rado kmetu in gospodu, ter odšla z zavestjo, da bolje sploh nista mogla opraviti svoje poti. Fanta sta bila v šoli, čast domoviiska pa s tem tudi srcčno rešena.
Pouk se je bil pričel že prejšnji teden, in učenci so še ponavljali znane stvari, ki so jih pozabili med počitnicami. Novodošla tovariša sta morala torej takoj zastaviti črtalo in lemež — Lojze v njivo, ker so tnu bile stvari še v spominu, Janez v ledino. Tu je moral pomagati Namretov, zakaj skrbna očeta sta mislila tudi na to, da od biča in pluga pa do  peresa  in  pozab-
—.    230   • —
ljene knjige ni tako majhen korak. Namretovemu sta namignila z besedo dovolj razločno: Mi bomo doma pa tvojemu očetu pomogli z živežem, vožnjo z drvi ali drugače.
Tudi to se je ukrenilo po sreči.
Začelo se je v mestu vsem trem novo življenje.
Šolski predmeti, ki so jih ponavljali drugi učenci, so biii Janezu Teglju popolnoma neznani. Uprli so se mu, da jih je zmagoval le s težavo in zdru-ženo pomočjo obeh tovarišev domačinov. Posebna sovražna nm je bila nemška slovnica z netnškim pravopisjem, ako zamolčitno istino, da se je smejal ves razred, kadar je vstal leseni Jakob ia čital iz nemške čitanke z neukretnim jezikom neznane besede tujega jezika — kakor bi stopal bos po trnju in ostrem kamenju . . .
Še najbolj srečen je bil, če je smel v drvarnico, kjer je do mile volje vihtel sekiro ali pa svobodno žagal drva gospodinji za kurjavo. To se pa ni moglo goditi prevečkrat, zakaj šola je zahtevala mnogo časa, in dan se ni hotel nategniti.
Nove stvari, ki jih je slišal v šoli, so se upirale Janezu še huje. Tru-dil se je in napenjal možgane, da bi utneval s silo, kar so z labkoto ume-vali drugi učenci; često se je trudil do solz. Pot, ki se je črtala pred njim, je bila vedno bolj ostra, zarasla s trnjem in posuta z robatim kamenjem, o, tista grčava nemščina! Kdaj bosta prijatelja?
Slušal je vse, kar so mu svetovali: prepisoval je nemško čtivo, da so ga ščemeli prsti, učil se je pravil, ponavljal in zopet prepisoval — vedno stare pogreške: vse zaman. V glavi je ostalo tolikor, kolikor v rešetu, če točiš vodo vanje. Pa bi se ne zjokal človek ob toliki nesreči, čeprav bi ne bil leseni Jakob? Da, Janez je točil solze naskrivnem, plakal tudi očitno, da so kapale pozabljene na neobčutno nemško slovnico, na mrzla pravila. Ni se sramoval joka niti spričo svojih štirinajstih godov, ki jih je že doživel. Kaj je pa hotel? Grenko je bilo sicer spoznanje, a resnično, da niso vsi Ijudje enako obdarovani z duševnimi sposobnostmi.
Po, materi ni točil solza, ko so mu jo pokladali v črno zemljo, po domu tudi ne, dasi se mu je storilo inako, ko ga je ostavljal, ali sam nad svoio nesposobnostjo je plakal kakor malo dete. Součencem ni ugajala ta obupnost zlasti zato, ker se je kazal Janez sicer junaka. Vzeli so ga že na piko. Celo »leseni Jakob" je prilezel — kdo ve, odkod in kdaj — za njim v mesto. Šola se je torej zanj nadaljevala tatn in tako, kakor jo je bil pred leti zapustil užaljen in nesrečen zastran roganja brezobzirnih součencev. Učilnica — mučilnica
Smilil se je učiteljem, ki so kmalu spoznali njegovo marljivost, dobro voljo in nesposobnost. Svetovali so mu, naj poišče doma, ko se bo hotel učiti, samoten, tih kotiček, kjer ga ne bo motil nihče. Res je poiskal takšen kotiček gori visoko pod streho, a njega so poiskale tudi tukaj stare znanke — Iepe misli o domu in domačem življenju v Podbregu. Sanjal je in bdel s knjigo na kolenih. Zaradi tega ni bil v šoli nič bolji. Učitelji so se čudili, in Janez se je čudil sam.  Razodel je svoje skrivališče in ga tudi zapustil.
¦— <>!   231    «<¦  -
Svetovali so mu namreč, naj gre v svobodno prirodo, kjer ga ne bo motil nihče. To mu je ugajalo, saj je bil svobodne prirode še bolj vesel nego sekire in drvarnice. Ob deroči reki je poiskal primerno ravninico za kratek izprehod, kjer je s knjigo v roki laliko čital in se uglabljal v skriv-nosti nemške slovnice. Vršenje valov mu je bila prijetna godba, visoke jelše Ijubke znanke in zaupirce, a nastopajoča pomlad — veselo znamenje pre novljenega življenja.
Prav nič ni \edel, kdaj so ga tudi tukaj obsule lepe tnisli o svo-bodni, lepi prirodi doma, kjer je še vse prijetnejše, vse bolj veselo. Vedno rajši se je torej vračal preko mosta na nasprotni breg valovite reke, ki se je često zaganjala v bregove, kakor da hoče slreti ozke meje sedanjega tira in se široko razliti po ravnini.
Janezu je bila neznana želja po toliki svobodi. Navajen jarma že izza nežne mladosti, ga je izkušal nositi vztrajno iudi sedaj, ko ga je žulil vedno huje. Sedaj bi bil najrajši dohitel dmge v učenju, pa si je mašil ušesa od šumenju valov, mižal ob pogledu na vitke jelše in zatiral v globini srca vstajajoče misli o novi pomladi, o novih nadah. Gluh je bil ob šepetu, ki se je širil med vejami znanih jelš, neobčuten za vse prijetnosti mile zime, ki se je že kot onemogla starka poslavijala, klanjajoč se ob palici. Za njo je tiščala brhka deva — pisana pomlad — z vijolicami, trobenticami, zvončki, hiacinti, tulipani in nebrojem drugih spremljevalk v zelenem, ohlapnem krilu.
Leieni Jakob je ni videl, ni je smel videti, pa vendar jo je gledal z zaprtitni očmi, slišal šepet drobnih jelš z zamašenimi ušesi in občudoval premembo letnih časov, veseleč se lepše bodočnosti — z odprto slovnico v rokah, odprtimi usti in odrtim srcem, polnim najlepših nad Zde^o se inu je tukaj prijetno kakor doma.
»Leseni Jakob, leseni Jakob!" so ga zmerjaii v šoli in se rogali nje-govim pogrešenim odgovorom, ko je temu in onetnu dokazal s pestjo, kako je močan. »Leseni Jakob" mu je donelo na ušesa tudi z ulice od ne-znanih mestnih paglavcev, ki so razcapani pobirali drobtine, da so napol-nili želodec. A on je vendar Tegljev iz Podbrega in njegov oče imovit po-sestnik. Njetnu ni treba stikati za vsakdanjo hrano kakor tem — lačnim vrabcem na mestnem tlaku. Ali ta rokovnjaška svojat se ga drzne celo zmer-jati! In zapodil se je za njirni kakor kragulj med golobe. Glasen grohot je odnieval poslej izza vseh oglov, zakaj mestni rokovnjači so bili urnejši in spretnejši od njega. »Neokretna klada! — Preoblečeni črednik! — Neumna opica v meščanski noši!" in še več lepših psovk je moral požreti za opra-vičeno svojo jezo. Oblekel je edino kmetiško obleko, ki je ni pustil dotna, da bi mu več ne oponašali mestnega kroja. Smeh je bil zaradi tega še burnejši.
A to še ni bila najbridkejša kaplja iz čaše življenja. Nekega dne stopi resnega lica v učilnico šolski ravnatelj z listom v roki in pove učne ne-uspehe najslabšim učencem. Med njimi je bil seveda leseni Jakob. Imel je povsod — nezadostno. Ravnatelj tnu je svetoval očetovsko, naj javi to sam
-^«   232    <^—
domov roditeljem, da pridejo ponj. Šola ni zanj, kakor ni on za šolo. Tudi na druge načine se srečno živi na svetu.
Teglja so zalile solze, premagal ga je jok, da je zatulil same žalost'1.
Domov, domov torej sedaj, ko ima najboljšo voljo do napredka! Domov, kamor si je do nedavnega želel z vsem srcem, a se sedaj boji. ker ga bodo gledali začudeno in zasmehovali, češ, hitro si se naučil. Ali znaš nemško šteti do petdeset? Znaš prebrati pismo iz kanclije? Znaš premeriti grede na vrtu? Znaš, znaš . . . Janez v šolo — Janez iz šole. Leseni Jakob si bil in boš.
Tega se je bal.
Srce mu je omagalo. Šola ga ni veselila več. Spoznal je tudi sam, da je res ne zmore, toda domov ne pojde, domov ne za ves svet.               (Daijc)