List 15.
Gospodarske stvari.
Ali se izplača rediti kuretnino?
Spisuje H. Almoslechner.
To vprašanje, katero sem volil za napis svojemu spisu, je uže marsikdo stavil, in če sklepam po razmerah , ki so v okolici mojega stanovanja, sem prepričan, da bode odgovor za kuretnino kaj nepovoljno izpadel. Kuretnina se na dvorišči največkrat le molče trpi, zato je pa umestno, ako vzroke temu nekoliko prerešetamo in morebiti uničimo neosnovane predsodke, ki jih imamo proti umni reji kuretnine. Naj bi ta moj spis imel tak učinek, da bi jeli obračati nekoliko več pozornosti na to stroko kmetijstva, ki je ravno tako sposobna dajati onemu dobiček, ki zna prav ravnati z njo.
Pred vsem moram omeniti, da je treba gledati na snago v kurnikih ali sploh v prostorih, kodar imamo kuretnino. Za snago pri kuretnini se naše kmetice še kaj malo zmenijo, največkrat niti ne vejo, kje ima kuretnina svoja prenočišča, če jih na to ne opozore onečišćena orodja itd. Drugod zopet res dobi kuretnina svoje kuinike, ali za krmo se nihče ne zmeni, prepusti se kuretnini sami, da si jo poišče; na snaženje kurnika se ve da tudi nikdo ne misli, tako da vsled golazni, ki se v kurniku zaredi, kuretnina do kosti shujša ali pa raje iz kurnikov zbeži ter na bližnjem drevji ali pa kje drugod prenočuje.
Na podlagi večletnih svojih izkušenj ostanem pri trditvi, da je reja kuretnine koristonosna. Reja kuretnine je posebno za malega posestnika neusahljiv vir dohodkov, če tudi ne velikih, zato pa ni; da bi se zamčtavala, tem bolj, ker vsak ve, kako težko je kmetu za gotovi* denar, ki ga ravno z rejo kuretnine najlože zasluži. Samo po sebi je umljivo, da so me-rodajne krajovne razmere. Ne zahteva se takoj, da si vsak gospodar precej naroči za drag denar kokoši in petelina kakega pripoznato dobrega kokošjega plemena, vsaj se da naše domače pleme precej zbolj-šati, ako le skrbimo za dobrega petelina.
Eden potrebuje kokoši, ki pridno jajca neso, drugi zopet veliko žival, ki da veliko mesa in tretji želi si te lastnosti v enem plemenu združeni.   No, tudi temu
se da pomagati, ker kokoši francoskih plemenov pridno jajca nesejo ter so jako velike.
Pri kokoših, ki jajca nesejo, potrebno se je ozirati na take, ki posebno pridno v jeseni in pozimi nesejo, ker se s prodajo jajc v tem času posebno veliko zasluži. Zato se ve, da je treba imeti taka kokošja plemena, ki so utrjena proti zimskemu mrazu naših pokrajin. V tem obziru zavzema prvo mesto laška kokoš tudi „Leghorns" imenovana. Laška kokoš je zelo utrjena proti mrazu in nese pridno velika jajca. To kokošje pleme nahaja se skoro v vseh navadnih barvah; najbolj redke so kokoši višnjeve barve z rumenima nogama in rumenim kljunom. Rumen kljun in ravno taki nogi ter velik greben so sploh znamenja dobre kokoši. Pri petelinu mora greben po konci stati ter redno in globoko rezljan biti. Pri nekaterih živalih tega plemena je včasih greben širok kot kaka srednja človeška roka. Peresa na repu laškega petelina stoje vsa kvišku, glava je majhna ter slabo s perjen^ obraščena. Ušesa so dobro razvite ter bolj rumenkaste barve. Kljun je precej dolg, prsa široka ter naprej stoječa, perutnici dolgi. Nogi ste dolgi in nagi.
Laška kokoš je dosti veča od domače ter velja kot najpridnejša nositeljica jajc. Povprečno iznese 160 do 170 jajc na leto. Pri vsem tem pa ta kokoš pridno nese tudi pozimi ter prične nesti uže v petem meseci jajca.
Veselje za valitev nanesenih jajc je pri laški kokoši jako pičlo in to je le dobro, ker za izlego se kmalu kje dobi kaka navadna kokoš, ki to opravilo vestno izpolni. Cas mavsanja je zelo kratek, kar na množino iznesenih jajc prav dobrodelno vpliva. Meso laške kokoši je fino in nežno, žival se da hitro opitati ter jo v tem prekosijo k večem francoska kokošja plemena.                                                (Dalje prih.)
126
Ali se izplača rediti kuretnino?
Spisoje H. Alinosleclmer. (Dalje.)
Za križanje z drugimi kokošjimi plemeni laška kokoš ni priporočljiva.
Kokošjih plemen, ki imajo koristiti v prvi vrsti z veliko množico mesa, imamo več vrst, izmed katerih se najbolj odlikujejo francoski plemeni Crevecoeur, La Fleche in Houdan. Prva dva plemena sta za naše razmere preobčutljiva, za to hočem popisati le zadnje pleme, to je, Houdan, katero je po vsem izvrstno, da veliko mesa ter ob enem nanosi precej jajc.
Houdanska kokoš je doma iz houdanske občine pri Parizu. Greben je dvojen ter podoben odprti knjigi. Na glavi ima velik čop ter peresa po životu enakomerno črno in belo pisana. Petelin houdanskega plemena tehta 4 do 473 kilograma, teža jajic je pa do 85 gramov. Kakor uže gori povedano, so vse dobre lastnosti v tem plemenu spojene; za opitanje ni potrebno ničesa druzega okreniti, ko nekoliko več krme polagati. Kot posebno dobro lastnost moram še omeniti, da kokoš tega plemena skoraj nikoli ne kloka. Kokoši iznesejo na leto 140 do 150 jajic.
Prav izvrstno je houdansko pleme za križanje z našim domačim kokošjim plemenom. Kakovost in ko-likost mesa se izdatno izboljša in lezenje jajic se pospeši.
Po mojih izkušnjah zamorem le pritrditi opazovanju najimenitnejšega strokovnega pisatelja dr. A. Baldamusa, kateri piše o laški kokoši, da tako pridno nosi jajca, da se sme, kar se tega tiče, ta kokoš najboljšim prištevati, kar je dosedaj znanih. Se ve da, zaostaja to pleme o produkciji mesa še za francoskimi plemeni, a pravilno ravnanje pri izberi ra rejo in umno
priznanje s francoskimi plemeni naredilo bi to pleme za najpopolnejše.
6 houdonski kokoši ravno ta pisatelj pravi, da ta kokoš res vse lastnosti v veliki meri v sebi združuje; zgodnja zrelost in hira rašca so pa najznamenitejše lastnosti na nji.
xlko kdo izmed gospodov čitateljev hoče v reji teh plemen kaj natančnejega poizvedeti, obrne naj se name, postregel mu bodem zadovoljno; tudi se pri meni v Pergu na Zgornjem Avstrijskem dobijo vplo-dena jajca imenovanih kokošjih plemenov po 20 kr. kos.