"V Xji-a."bl5a,n.i, 25. £eTor-u.-va,rja. 1890.
Xl.etM.ils XXX.
V
Ceško-nemški dogovor s stališča narodne avtonomije.
Češko-nemški dogovor se bliža uresničenju; osrednja vlada se podviže izdati naredbe, ki odgovarjajo poje-dinim točkam Dunajskega protokola, in kar je treba uzakoniti, pride tudi kmalu na vrsto, ko se po Veliki noči nalašč zato skliče deželni zbor za češko kraljestvo.
Absolutno so s tem dogovorom zadovoljni liberalni Nemci, ki so na posebnem shodu odobrili ves dogovor ter izrazili priznanje nemškim posrednikom na Dunajskih konferencijah. Nemški nacijonalci bi hoteli imeti še več ter v obče kar možno kmalu spraviti češko kraljestvo v razmere nekdanjega memškega bunda, na kateri se sklicujejo; zajedno se opirajo na tako zvani Linški program, ki hoče Dalmacijo in Galicijo izbacniti iz področja državnega zbora, z namenom, da bi Nemci toliko lože prevladali nad čehoslovani, Slovenci in v obče ostalimi Slovani, ki ne bivajo v Galiciji in Dalmaciji. Nemški konservativci se kujajo nekoliko ne zaradi sprave kot take, ampak ker se boje, da bi osrednja vlada ne nagnila se preveč na levo, kjer ni nade za uresničenje znanih teženj nemških in od drugod pridobljenih tako imenovanih konservativcev.
Med avstrijskimi Slovani so se slišale razne sodbe o češko-nemškem dogovoru; vsaj na videz ga zagovarjajo jedino glasila Staročehov; vidi pa se jim, da tudi ista niso več toliko navdušena, kakor prve dni po pri-občenem protokolu. Tem je prorokovati, da sama zaslede od dne do dne več napak in slabosti, ki so načelnega pomena. Mladočehi so se tudi že izrazili nepovoljno o pojedinih točkah, in negativno glede na skupnost proto-kolskih toček. Drugi Slovani so razsojevali dogovor s stališč, kakoršne razgovarjajo doma za svoje potrebe in strankarske interese. Mnogo kratkovidnosti smo zapazili med Slovenci v onem glasilu, ki hoče zastopati /.ccr l^o^v konservativne interese; pa tudi drugod ni bilo povsod prave doslednosti, v tem ko so v „Slov. Narodu," „Edinosti," in v „Novi Soči" od začetka in naprej jako po-voljno in tudi kritično pojasnjevali stvari. To pa se je zgodilo zaradi tega, ker ti listi imajo pred očmi načela
narodne avtonomije. To te najboljše narodnopolitiške liste varaje, da jih ne zaslepi vsaka malenkost, in da bi ne prodali najdraže dedščine za kakorsibodi prirejeno lečo. Da se je zares narodna stranka tudi med čehoslovani, zlasti moravskimi. z „Velehradom" na čelu držala dosledno stališča narodne avtonomjje, treba je omenjati ravno tako malo, kakor da se gališki Rusi drže strogo istih načel tudi v presojevanju narodnih prav za druge narodnosti.
Sofizmi nemških liberalcev, kakor se zdi, pa utegnejo premotiti še razne kroge in stranke, in ker na slovanske oportuniste vpljivajo nepretržno tudi politiki nemških konservativcev, treba je sedaj vso stvar še jedenkrat pregledati ter pokazati, kako je prav za prav s češko-nemškim dogovorom s stališča narodne avtonomije. Ta pogled je toliko potrebniši, ker je jedini, ki vidi, kako se reči podajejo s pravega ustavnega stališča, katero ima podporo v najmogočnišem zaščitu presvetlega vladarja samega, ki je slovesno ob razglasu ustave zagotovil za se in za svoje naslednike na prestolu, da bo nepremično varoval zagotovljena ustavna prava.
Razlogov, zakaj se je pričel češko-nemški dogovor, ne bodemo presojevali niti ne ugibali, dasi so se navajali od začetka in pozneje. Kritično pa smemo zatrditi, da razlog, kakor da bi se bil pričel nepričakovano nagloma pričeti dogovor zaradi mednarodnega položenja nima ne-porušne zaslombe. Kajti, ako je res, da ostane samo pri tem dogovoru, ter da se ne bo nadaljevalo dogovarjanje tudi za druge narodnosti, oziroma ožtale dežele s pomešanim prebivalstvom, v tem ko je sprava za ta del jednnko potrebna, bili nedosledni oni, ki imajo sposobnost in moč, da bi spravo dognali samo za jedno krono-vino. Zunanje položenje ali zahteva spravo v vseh deželah, ali pa je ne potrebuje niti za češko kraljestvo. Da bi bila na to partikularno spravo upljivala pa samo jedna zunanja država, kakor se je izrazil celo dr. Rieger, pa tudi ne morejo verovati oni patrijotje, ki poštevajo naše cesarstvo za mogočno dovolj, da more samostalno
8
urejati svoje notranje zadeve, kakor se zdi poklicanim faktorjem najprimerniše. Taki patrijotje, ki želijo, da se naša celokupna država ohrani in utrdi krepka, imajo trjenje o umešavanju samo jedne zunanje države na našo monarhijo jedino za taktično pretvezo sosebno liberalnih Nemcev, ki bi radi napravili mir samo, kjer ugaja njim, ne pa kjer je zares potreba in korist cele džave. Zato tudi ni možno verovati, da bi bili Staročehi kaj popustili jedino zaradi takih strankarskih, iz taktike porojenih pretvez.
Pa da primerjamo češko-nemški dogovor na Dunajskih posvetovanjih s stališča narodne avtonomije, zasledimo takoj razna stališča in mnogotere razlike. Češko-nemški dogovor se je pričel s pomočjo nekaterih zaupnih mož nemške in češke narodnosti iz češkega kraljestva na Dunaju, nadaljuje se izvršenje njegovo po različnih mini-sterskih naredbah in se menda dovrši v Pražkem deželnem zboru. Narodna avtonomija pa pričakuje sprave s tem, da se izvrši člen XIX. državnih osnovnih zakonov v državnem zboru s posebnim izvršilnim zakonom tega člena s pomočjo zastopnikov vseh narodov in za vse narode, zajedno jednako za vse te narode. Za ministerske naredbe bi bil po tem izvršilnem zakon i delokrog omejen in določen, ker bistvo podrejenih izvršitev bi spadalo v področje drugih organov. Razlika je tu očitna in velika.
Dunajske konferencije niso dognale, da bi se ustvaril jurističen organ za Čehe in za Nemce posebe, v tem ko narodna avtonomija odločno zahteva tak organ za vsak narod posebe. Ta juristični organ bi še le določeval, polagoma ukrepal in razsojeval, kako je treba pojedinim narodom razvijati se na podstavi zagotovljene narodne jednakopravnosti.
Dunajski dogovor se je omejil samo na partikular ni del dveh narodnostij, ki bivati v češkem kraljestvu, v tem ko pošteva narodna avtonomija v soglasju s prvim odstavkom navedenega narodnostnega člena vedno in absolutno vsak narod v skupnosti. Narodna avtonomija bi torej nikdar ne ukrenila naredeb in zakonov samo za narodnosti jedne same še toliko razprostrte dežele, ker njej velja kot podstava, vedno jed no ta po celih narodov, kolikor so zastopani v Avstriji.
Po Dunajskem dogovoru se kolikor toliko zadovolji samo prebivalstvo češkega kraljestva, Čehoslovani na Mo-ravskem, Slezkem in drugod pa morajo še čakati, da pride vrsta nanje, v tem ko bi narodna avtonomija spravila v jedno organično jednoto Cehe in Nemce, naj si že bivajo v katerih deželah koli.
Dunajski protokol se omejuje samo na jezikovno vprašanje, v tem ko spravlja narodna avtonomija v zavetje narodnost in jezik, in to zopet v soglasju s prvim odstavkom narodnostnega člena. Dunajski dogovor s tem, da hoče rešiti vsaki narodnosti jezik, nima nobene odločilne hrambe tudi za narodnost. Tu se skuša rešiti lupina, v tem ko se utegne duh, narodnost potujčiti po-
polnoma kljubu zašeitu, ki se podaje jeziku. Narodna avtonomija varuje narodnost poleg jezika ter zatre pri korenini vsak strah, da bi se nadalje mogla tujčiti narodnost.
Dunajski dogovor ne daje onega zavetja, pod katerim bi se gojil jednotni narodni duh, zavest, da spadajo vsi členi jednega naroda skupaj, torej pod jednake zakone, naredbe, zavode in v obče pod zaščito skupnih raznoterih kulturnih pomočkov. Juristični organi narodne avtonomije p,t varujejo jednoto zakonov, naredeb, cerkvenih in drugih šeg, prava, z jedno besedo živo zavest o skupnosti jednega in istega naroda. Dunajski dogovor dopušča, da. se bo Ceho-slovanom po ostalih deželah še boriti za obstanek svoje narodnosti poleg jezika; imeli bodo še nadalje različne zakone, naredbe, šole in šolske knjige ter druge razlike v primeru s Cehi češkega kraljestva.
Dunajska konferencija deli za Nemce in Cehe češkega kraljestva deželni šolski svet, minoritetske šole, sodišča itd., hoče torej po narodnosti krojiti ozemlje češkega kraljestva; tu je sicer očiten princip narodne avtonomije, toda ostaje nedosleden, ker se omejuje parti-kularistično samo na dva odlomka jednih in istih dveh narodnostij. Narodna avtonomija je dosledna v svojem principu ter združuje jeden in isti narod v jedno celoto in jednoto ter daje tej celoti in jednoli neprikrčeno vse, česar potrebuje narod kot tak za varovanje in razvijanje svojega jezika in svoje narodnosti.
Dunajski dogovor deli šolski sovet za Ceh in Nemce, ne podeljuje pa oblasti češkemu oddelku te oblasti, da bi on skrbel za uredbo čeških šol za češke naselbine v nemških okrajih.
Narodni avtonomiji ni treba deliti dež šolskih so-vetov na dva ali več oddelkov, ker združuje najprej vsak narod posebe v jedno jednoto, je torej jeden in isti šolski sovet samo za jeden narod odločen. Narodna avtonomija ne skrbi za naselbine v tujih ozemljih ; ona je tu pohlevna in najmodrejša ravno zaradi tega, kar, kakor smo obečali še pojasnimo posebe Dunajski dogovor pa hoče skrbeti za minoritetske šole, pa jih izroča oddelku dež. šolskega soveta za tujo narodnost, je torej v tem pogledu nedosleden.
Dunajski dogovor hoče minoritetske šole ohraniti naseljenim narodnostim v tujih ozemljih; ali on skrbi samo za jezik, in jezik ne ohrani narodnosti sredi tuje kulture. Dunajski dogovor hoče torej rešiti nekaj, za kar nima ne zaščita, ne moči. Narodna avtonomija se pa ravno v tem razlikuje, da ne obečuje, česar ne more izpolniti. Poleg tega so minoritetske šole navezane na trda uslovja časa in števila otrok; vsled tega bo treba vzdrževati še vedno šolska društva, kakor je pritrdil dr. Rieger sam na zboru češkega šolskega društva.
Dunajski dogovor dopušča celo v jezikovnem vprašanju nejednakost, ker zahteva izrecno, da 15 sovet-nikom Pražkegu deželnega nadsodišča ni treba . znati
češčine, v tem ko 26 sovetnikov istega sodišča, odme-njenih za razpravljanje čeških zadev, ni oproščenih znanja nemščine. Ta nejednakost daje nemščini načelen privilegij. kateri v svoji doslednosti dovaja z jedne strani do nemščine v čeških šolali, z druge strani pa do priznanja iste nemščine kot državnega jezika. To nejednakost potrjuje in nkreplja določba dogovora za sodnike in sodniška osobja nižih vrst še posebe. Take nejedna-kosti, ki ni utemeljena v ustavi, ne vsiljuje in ne more vsiljevati narodna avtonomija nikoder in nikdar. Saj ima narodna avtonomija opraviti vedno z jednim in istim narodom, naj si bode v šoli, cerkvi ali pred sodiščem.
Dunajski dogovor pa kaže nedosfatek svojih punk-tacij ravno glede na minorifefske šole še na drugo stran. Če tudi rešijo te šole jezik dotičnim naselbinam češkega rodu, pa ga vendar ne bodo mogli rabiti dotičniki, ko dorastejo, pri sodiščih, ker ista ostanejo za Nemce, dosledno tudi za češke naselbine v nemškem ozemlju, samo jednojezična, to je z nemško osnovo. Češkim našel binam narodna jednakopravnost torej preneha že pri prvi stopinji do sodišč, v tem ko ne bo tak6 za nemške naselbine v češkem ozemlju, kjer bodo sodniki vseh vrst hote ali nehote zaradi zgorej navedene nejednakosti pri višem deželnem sodišču sposobljali se tudi v znanju nemškega jezika. Ta nejednakost bo jedna največili, in ni opravičena ne po ustavi, ne po zadači, ki jo ima izvrševati pravo.
Iz pogleda na minoritetske šole in nasledek njih brezmočja glede na sodišča za češke naselbine je najbolje razvidno, da so na krivih potih oni voditelji in politiki, ki menijo, da je možno rešiti vsako narodno peščico, naj jo zanese naključje v katero koli kompaktno maso drugega prebivalstva. Ako pa ni možno rešiti takih naselbin po principih in jim more v najboljšem slučaju pomagati podpora kakega šolskega društva, je pač ne-modro zaradi tega in morda najbolj zaradi tega ogibati se narodne avtonomije. Tu je v resnici na mestu, kar fundamentalna teorija o narodni avtonomiji, da se z malenkostmi ne pride dalje, in da je to, kar se tu zdi bolje, v resnici največi sovražnik dobrega.
če pomislimo, da narodna avtonomija krepi duh i skupnosti, okreplja, oživlja kulturne vezi vsega pojedi-nega naroda, je pač umevno, da taka zavest že sama na sebi pomaga veliko izdatniše v to, da se rešijo na tujem raztresene naselbine po jeziku in narodnosti, nego analogno po Dunajskem dogovoru s pomočjo na čas in število trdo omejene minoritetske šole.
Kar se ni sedaj odločilo po Dunajskem odgovoru, kar se ne uredi po ministerskih naredbah in zakonih Pražkega deželnega zbora, bodo zanaprej v narodnem in še drugih pogledih določevale k ur i je. Narod ne kurije same na sebi utegnejo zavirati kako narodnost, ako je v ozadju narod jedne kurije kulturno ali kakor si bodi močnejša, nego druga kurija. Zato Mladočehi jako srečno 1
trde, da bi oni kurije sprejeli še le potem, ako bi se poprej uredile vse pravne razmere in še narodna jednakopravnost, ob jp, jednako izvršile tako za Čehe, kakor za Nemce. S tem izraz ijo M Ud »euhi, d i so v s o d a n j e m položenju Nemci, torej tudi ne glede na dogovor, še vedno na boljšem nego Čehi češkega kraljestva. V resnici, ako bi tudi samo narodne kurije začele delovati in glasovati sedaj, bile bi posledice neugodne za Čehe, ker o tem, kar že imajo Nemci, bi ne glasovali tudi za Čehe. ampak samo zato. česar hi potrebovali poleg Čehov tudi oni sami. Sicer pa uči skušnja in premišljevanje, da niti nacijonalne kurije ne ostanejo pravične druga drugi, ampak nastane s časom boj med njimi, ki konča celo z izbacnjenjem jedne kurije iz dotičnega zastopa. Na Er-deljskem so take skušnje že doživeli nemadjarski narodi.
Na Češkem hočejo pa vriniti poleg nacijonalnih kurij še kurijo veleposestva. S tem se napravi največa nedoslednost, ker veleposestvo kot tako ima druge, nego narodne interese, in če se pridruži narodnostim, godi se to zopet ne iz narodnih, ampak drugačnih interesov. In kdo je porok Čehom, da ne bo videlo veleposestvo s časom ali v posebnih slučajih in momentih interesov svojih tam, kjer ni češki narodni interes, in morda ne češki, ne nemški, ampak kak poseben politiški interes, kateri bo isto veleposestvo nagnil vsled tega posebnega interesa vendar na nemško stran?
Ako bi pa veleposestvu podelili posebno kurijo poleg nacijonalnih kurij kot nekako nepristransko čuvarico, kaže ravno naš navedeni pomislek, da se veleposestvo utegne pristransko potegniti za kako narodnost, in bi bilo vrhu tega razžaljivo, da bi v isti zbornici skupni zastopniki tega in onega naroda imeli posebne čuvaje nad seboj, ko so isti zastopniki vendar pooblaščenci narodovi, zakonito voljeni, in je poleg mladih tudi starih in skušenih dovolj, da utegnejo svoje zadače reševati po-voljno, da ne gledamo na vlado in najviše faktorje, kateri čuvajo nad narodi in zastopi.
Sicer čemu tak aparat, ko ne vede do soglasja z ustavo, katera zahteva jurisfiške organe za vsak narod posebe, po katerih organih se še le varuje celota in jed-nota vsakega naroda ter ukrepa vse, kar more isti narod po jeziku in narodnosti ne samo varovati primerno, ampak ga tudi razvijati do viših kulturnih stopinj. Narodna avtonomija ima preprosteji aparat, ker potrebuje samo jeden jednovrstni zastop za vsak narod, torej jedno samo kurijo, katera si ne more nasprotovati v narodnih stvareh, katera ponajveč dobiva večino in manjšino glede na tempo in kakovost izvršbe, nikakor in nikdar pa ne absolutne agitacije same sebe ali nasprotja proti lastnim narodnim interesom. Narodna avtonomija skrbi za jeden juristiški organ, ki torej ne pozna narodnih bojev, ka-koršni so videti dandanes, in kakoršnih se ne oproste narodi tudi tedaj, ko bi se uvedle samo narodne, kaj Ji še poleg njih tudi kurije veleposestva.
Po kurijah ne pride narod do narodne skupne za-zavesti, v tem ko juristiški organi ravno to skupno zavest zatrjujejo. Kurije bodo se sukale bolj o jezikkovnih vprašanjih, v tp.m ko juristiški organi obsezajo varovanje in gojenje jezika in narodnosti.
Narodne kurije s kurijo veleposestva ne zatrejo strahu in boja zaradi narodnosti in jezika, v tem ko juristiški organi, osnovani po načelih narodne avtonomije oproste vse moči, katere se doslej vežejo in se bodo tudi po kurijah še vezale in porabljale zaradi nacijonalnih teženj in bojev.
Narodna avtonomija po takem daje narodom naj-veče notranje kreposti za lastni razvoj, za duševno in gmotno ukrepljenje, torej dosledno tudi za povečanje državnih sil, za povzdigo državnega in državljanskega blagostanja, v tem ko se ne more reči, da bi deželne av-
tonomije ali tudi točke Dunajskega dogovora dovajale do tako ugodnih ciljev. Razvidno je torej, kake prednosti ima narodna avtonomija tudi glede na češko-nemški dogovor, in zato se nadejamo mi, kakor drugi, brezdvombeno skušeni avstrijski patrijotje, da prej ali poslej, po raznih eksperimentih morajo priti do izvršbe narodne avtonomije, katera ni nič drugega, kakor jedino prava interpretacija ustave, specijalno člena XIX. državnih osnovnih zakonov. Do te izvršbe imajo vsi narodi jednako pravo, in njih zastopnikom se ni bati, da bi ne postopali prav, ako se drže ustave, ako jo bodo razlagali tako, kakor jo razlaga narodna avtonomija. Samo zastopnikov pravih je treba, pa obnemore vsa strankarska dosedanja sofistika, ki je provzročila, da ustava v njenem najvažnišem ali 19. člevu ni še izvršena po dvaindvajsetih letih razglašene sedaj veljavne ustave.
Rusija 1. 1889.
Dr Fr. Celestin. (Dalje iu konec.)
Na polju financ je laui Rusija imela lepih vspehov: stopila je trdno korak dalje in dosegla samostalnosfci, da ne od visi več od sovražnih jej tujih borz. To osvobo-jenje od tujih vplivov vidimo tudi v zunanji in notranji politiki: v zunanji drži se Rusija dosledno svoje svobode, v notranji pa zapušča počasi one teorije, ki so se oživljale v Rusiji po zapadnem primeru brez obzira na zgodovinsko razvitje Rusije in na njene potrebe. Te teorije bile so spravile Rusijo v tol ko finančno zavisnost, da so n. pr. v Berolinu zahtevali polne pokornosti ali pa grozili se, da bode Rusija padla v brezno bankrot-stva ter izgubila „ves" političen pomen. A ko se Rusija ni prestrašila ter hodila svojo samostalno pot,, sipali so nanjo grome in bliske. Pa ta nevihta je le očistila in zjasnila politično in gospodarsko podnebje. Zginili so deficiti iz r. proračuna, pojavili se celo veči dohodi od razhodov, ruski kredit se je ntvrdil: menični tefaj po-visil se je v menj ko 2 letih za 34 °/0.
Cela vrsta že prej začetih finančnih reform bila je lani končana. Najvažnejša pa je velikanska konverzija 5% konsolidovanih železničnili obligacij. Za konverzijo teh o % „konsolov" (I., II., III., IV. in VII. izdaje) vzelo se je 4 % posojilo na nominalno vrednost od 485,498.000 r. v zlatu. Lastniki 5 % konsolov mogli so torej dobiti nominalne vsote ali pa menjati svoje konsole za 4%. Koliko se je tu prihranilo, si po priliki vsak lehko izračuni.
Državna banka izdala je bila 1877—78 okoli 400 mil. papirnih rabljev, in državna blagajna morala je to vsoto vračati, ker ta znesek ni bil pokrit. Vsota plačevala se je počasi in 1. jan. 188'J imelo se je plačati zadnjih 50 mil. Državna blagajna plačala je banki
[ 36 mil. zlate rente, pa ta renta ni bila izdana, mari je bila odkupljena tako, da so banki plačali ostanek od konverzije posojila 1877: 23,382.103 rub. v zlatu in 13,828.875 r. 50 kop. od ostankov dohodov proračuna za 1888. 1. Ta višek dohodov nad razhodi 1. 1888 bil je namreč tolik, da so mogli tudi še na 18 mil. r. pap. državne blagajne pogasiti 1. 1889.
Važne so tudi neke premembe pravil državne banke glede učetno (eskomptno) posojilnih operacij (delovanje banke se je razširilo) in glede prostejega finančnega računovodstva. A končal je finančni minister svoje delovanje 1889. 1. proračunom za 188Ü. 1., po katerem je rednih dohodov 889 mil. r., a razhodov 887 mil. r.
Gospodarsko delovanje finančnega ministerstva zahtevalo je mnogo napora. Razne železnice so si dolgo delale prevozne cene po svoji volji ter so tako jako pritiskale na cene predmetov posebno žita tako, da so morali ustanoviti „najviši šelezniški sovet", ki pa ni mogel veliko pomoči. Še le zakon od 8. marca 1889 ustanovil je druge posebne vladine urade glede teh prevoznih cen: te cene stavijo sporazumno vlada, železnice, predstavitelji zemljedelcev in trgovcev. Najvažneje so tu, se ve, prevozne cene za žito, in one so se tudi najprej uredile — ne glede na sebično opornost nekih železnic.
Gospodarji, prodajoči svoje žito, potrebujejo navadno koj denarje in — morajo prodajati špekulantom — pre-kupcem. Da se gospodarjem pomore, da morejo neposredno sami prodajati pravim kupcem, začela je že leta 1S88. državna banka dajati posojila na žito, ki bi bilo v železniških magacinih: železnice bile so opolnomočene dajati to posojilo na račun državne banke. Potem so bila odkrita agentstva, da po želji lastnikov hranijo in pro-
dajejo žito v Rusiji in zunaj nje, kar je posebno važno glede ruskih jugo-zapadnih železnic.
Znano je, kako veliko dobiva Rusija carine od uvoznih predmetov. Tudi tu se je lani storilo precej, posebno glede kontrabande. Carine bile so uvedene v zakaspijskem kraju. Najvažneja je pa stoječa sedaj na dnevnem redu obča prememba carinskih stavek (cen). Zadnjikrat so bile ustanovljene te stavke 1868. 1. in sicer pod vplivom onih naukov, ki trde, da mora kupčija biti svobodna, ne vezana na carino (fritrederji). Kmalu se je pa pokazala potreba zaščitnih carin, ker tuje blago je giožilo, da bode ubilo domače proizvodstvo. Zato so se premenile neke carinske stavke. Pa Višnje-gradskij je videl, da je treba obče premembe carinskih stavek ter jo postavil na dnevni red.
On je lani uvedel tudi poštno brzojavne hranilnice.
Poleg finančnega ministerstva deluje v Rusiji mi-nisterstvo drž. posestev, katero je lani posebno skrbelo, da se razvije in ukrepi gospodarska omika na deželi. Odkrilo je nekaj gospodarskih šol, preobrazovalo je veliko (gospodarsko) Petrovsko akademijo, da je postala naj-viša šola za vse gospodarske stroke. V njo morejo le oni, ki so okončali gimnazijo ali realko.
Tudi za sposobne rudokope je skrbelo to mini-sterstvo ter odredilo marsikaj, da se rudokopje uredi in pospeši.
V borbi proti trtni uši pa se trud jo najbolj, da bi omejili zaraže.no področje.
Ker ima Rusija mnogo državne zemlje, pa jo je imela še več, dokler kmetje, naseljeni na njej, niso bili osvobojeni, pokazalo se je žts davno potreba obmena (komasacije), da bi kmetje imeli skupa svojo zemljo, država pa svojo. Izdan je bil dotični zakon. Nazadnje je ministerstvo veliko storilo za izvoz ruskega mesa, kar je neizmerno važno sedaj, ko so žitne cene padle tako nizko.
Delovanje ministerstva za potove je šlo posebno za tem, da so se delale dovozne ceste k raznim želez-ničnim postajam in železnični elevatorji, katere so si večinom omislile železnice same, da privlečejo k sebi več tovorov, posebno žito. Pomnožili so se tudi tovorni vagoni (1050) in dovolil razhod od 2,879.000 r., da se poveča prevozna sposobnost, in neke druge vsote, da se stvar uredi tem bolje:
Ministerstvo notranjih del pa je v gospodarskem obziru uredilo dobrovoljno selitev na državna zemljišča in jo postavilo pod svoj nadzor.
Vojno ministerstvo omejilo se je večinoma na no tranje delo v ruski vojski. Gleie bojosposobnosti storilo se je mnogo v Sibirji in na Kavkazu. Ustrojena sta bila dva „mortirna artilerijska polka". Mesto dveh vrečic
(tornistrov), uvedla se je sami jedna, da se moštvo olajša. Pomnožilo in spremenilo se je streljanje v cilj. Odstranilo se je tu vse nepotrebno, in sedaj je podlaga vsemu izurjenost glede na vse taktične mogočnosti. Stvar se je uprostila: nmanjilo (zmanjšalo) se je število ur za vaje in opustilo marsikaj iz nemškega pedantizma. Streljati more voj«k (pešak) 20krat v minuti. Da li se bode uvedla malokaliberna puška, ni še rešeno. Izdala se je naredba „ob obkopnem delu" (o šancah) Tudi glede obučenja reservistov izdana je nova naredba na podlagi dosedanjih izkušenj. Glede črne vojske pa se je uvedlo marsikaj, da bodo ljudje sposobni za boj, a stvar še ni dovršena.
Vojna gimnastika uvaja se v šole ministerstva narodne prosvete in druge. Važna je ne samo kot priprava za vojno službo, mari še veliko bolj tem, da se sedaj odstranjuje prejšnja jednostranost v odgoji, ko se je pazilo le na um, na telo pa ne.
Jako mnogo delalo je morsko ministerstvo: gradilo je ladije, povečalo število mornarjev in skrbelo, da bi v slučaju potrebe vse bilo hitro pripravljeno za boj.
Ministerstvo narodne prosvete skrbelo je lani posebno, da se urede odnošaji v baltijskih gubernijah ter je odločilo, da se ima Derptsko (jurjevsko) vseučilišče urediti v ruskem duhu. Pa glavna njegova skrb bili so novi državni izpiti na vseučiliščih, ki so se lani prvič vršili po novem vseučiliščnem ustavu. Vspeh je bil v obče čisto povoljen.
Minister pa se veliko trudi tudi za srednje šole, posebno za gimnazije: skoro celo 1889. J. razpravljalo se je. kako bi se povišal pomen iu vrednost gimnazij brez daljnjega obremenjenja učencev, da bi učenci dosegali še večo zrelost uma, osnovano na čvrsti moralni podlagi? Potem se je spoznal tudi v Rusiji velik pomen obrtnih šol. Konci leta sešel se je shod predstaviteljev obrtne obuke, da zrelo pretrese to velevažno zadevo.
Na dnevnem redu je tudi vprašanje o srednji medicinski šoli, ki je silno potrebna: doktorji so predragi in veliko premalo jih je za obširno Rusijo. Treba je dobre in ne druge pomoči, ki jo imajo dajati ljudje
srednjega medicinskega znanja.
*
* *
Razpravljaje ruski proračun 1889. 1. morali so celo Rusiji najbolj sovražni časopisi priznati velike ruske vspehe. Priznali so celo Nemci, da so se motili na lastno škodo, ko so iz političnih vzrokov borili se proti ruskemu kreditu. Sedaj vidijo vsi, da je mirna politika ruskega carja pripomogla veliko, daje oprezno delovanje finančnega ministra imelo tolik vspeh
Pri taki zavedni samostalnosti, miroljubju in opreznosti ruskega gospodarskega in političnega življenja bodo se pač marsikje pomirile strasti — na lastno korist
Tudi mirna zavojevanja nemških kolonistov, katerih je n. pr. Ie v vo!ynski guberniji čez 830 sel, se ne bodo nadaljevala. Sedaj, ko je v ruskih južnih gubernijah okoli 10 mil. desetin v rokah Nemcev, spoznali so v Petrogradu, da tako ne sme iti dalje, da se ne sme dopuščati dalje, da bi Nemci Lakor do sedaj na podlagi zakona od 9. junija 1886, ker ne smejo biti pravi posestniki, postajali večni „činševiki" (naši činženjaki), in da bi na osnovi zakona od 15. junija 1888 smeli pripisovati se občinam in tako dobivali pravo prebivanja v v Rusiji proti javnemu zmislu zakonov. Ruska vlada začela je kupovati zemljišča kolonistov objavivši, da to zahteva narodna potreba.
Ruska učena in lepa literatura razvijala se je lepo tudi 1. 1889, njeno napredovanje posebno od Puškina pa do naših dnij priznavajo prijatelji in neprijatelji. Zanimivo pa je, da je „Vestnik Evropyu koncem leta 1889 dobil prvo posvarilo radi cele vrste člankov, ki so razne vladine naredbe hudo kritikovali in obsojevali, in pa radi razprave znanega Vlad. Solovjeva o ruskem „samosoz-nanju". Ta učenjak ima v veliki meri to čisto rusko lastnost, da rajši pove, kaj ima njegova domovina slabega, in da to piše kaj rad bolj črno, nego je, riše rajši,
nego da bi padal v nasprotno slabost. Zato ga mnogi na zapadu ne razumejo dobro in se škodoželjno smejejo, a on globoko veruje v svoj narod, ljubi ga in bi rad, da bi bil popolnoma čist, brez peg, da bi potem ravno on, svež in mlad, osvežil vse krščanstvo v obče — v zvezi z Rimom!
Da, Rusija je imela lani velik vspeh tudi — v Rimu: sv. Oče imenoval je po dolgem posvetovanju in pogajanju neke poljske vladike, ustregel nekim drugim ruskim željam, in car se je zahvalil z lastnoročnim pismom. Sedaj je omogočeno mirno in pravilno cerkveno življenje tam, kjer so ga bile razburile skoro izključno le politične oblasti. Daj Bog, da bi ta mir trajal dolgo, dolgo, da bi vedno bolj ginila nasprotstva in predrazsodki — v pol:skih in ruskih krogih! Saj prava krščanska misel ne išče prepira in boja, ne naslaja se v njen, kakor žalibog vidimo tudi pri nas, mari želi mira jn potrpežljivosti z bližnjim, tudi če se moti. Ona želi in mora želeti resnice, ali spoznava in širi jo — ne v oholem prepiru, ki ima vse, le ljubezni ne, nima ljubezni resnice. Žive krščanske misli in resnice pa žele najbolji ljudje, bodisi v Rimu, Londonu in Berolinu ali pa v Djakovu, Petrogradu in Moskvi.
0 kritiki dr. Mahniča.
n.
K nasprotniškim razpravljanjem o nam očitanem razširjanju protestantskih načel.
(Dalje.;
To je, kakor rečeno, vedlo do samovolje, do simo-nije in v obče do nerednosti, katero v interesu cerkve odstraniti so imeli poklic in moč jedino papeži; kar pa je pomenljivo, oni se niso posluževali sredstva, da bi pridrževali collatio libera sebi in svojim naslednikom ; temveč so se odločili izročiti volitev škofov jed-nemu delu duhovščine, specijalno stolnim kapitalom. To je bilo analogno postopanje, kakoršno se je ukrenilo tudi pri spremembi papeških volitev, katera je bila postala neizogibna iz istih vzrokov, za papežko volitev se je preneslo volilno pravo na že bivajočo, za presodbo sposobnosti onega, ki se ima voliti najbolj pristojno, za srečno volitev na prvem mestu zanimajočo se, vrhu tega homogensko, maloštevilno in porabo orožja kakor tudi fizično silo v obče perhoreskujočo korporacijo, da bi se zagotovilo mirno, celo možnost vstankov in hrupov izključujoče vršenje volitve, torej nepoklicanemu posezanju državne oblasti v isto volitev trajno odvzeti kakoršnokoli pretvezo, kolikor je možno po človeški previdnosti.
S kratka, Petrovi nasledniki niso hrepeneli po tem, da bi pridržali sebi collatio libera vseh cerkvenih beneficij, marveč so menili, da jim je primcip tradicionalnih volitev ohraniti ne samo pri nameščanju samo-
stanskih prelatur, ampak tudi škofij, kolikor so dovoljevale to spremenjene razmere časa, zajedno da jim je zagotoviti svobodo istih volitev, in še danes se priznava kot ius commune svobodna volitev škofov po stolnih kapitulih, ki so sestajali v stari dobi iz svečenikov in dijakonov, včasih celó iz subclijakonov ter se sestavljajo sedaj iz svečenikov. Bilo pa je, kakor smo dokazali zgoraj, posebno težavno, spraviti v veljavo ta ius commune, oziroma oživiti običajno (tradicij onalno) volilno pravo vsaj znamenitega dela nižega klera, potem ko so si bili že začetkom srednjega veka mnogi vladarji, sledeč slabemu zgledu rimsko-nemških cesarjev, prisvojili ne samo nominacijo, ampak tudi investituro ali postavljenje in uvedsnje škofov kot najviši zastopniki svojih podanikov-, torej ne samo ljudstva in niže duhovščine, ampak tudi preprostih škofov in metropolitov, po tedanjem običaju poklicanih ali iste škofe nastaviti, posvetiti in uvesti, in so ti vladarji poštevali to pravo kot zadobljeno, tradicij onalno. Tu je šlo zato, pred vsem ka-noniško postavljenje in uvedenje škofov v njih sveto službo, kar so imenovali investituro, iztrgati iz popolnoma nepoklicanih rok lajikov ter ne več izročati metropolitana, kateri so se izkazali nesposobnimi, varovati to na nje preneseno pravo, ampak pridržati nasledniku apostolskega prvaka, ki ga je Bog in človek sam poklical pasti skupno čredo, v tem ko se je nominacija škofov pustila nekaterim vladarjem, pripoznavšim, da je ista
posebno priznanje cerkve ter se je tekom časa priznala tuili drugim za katoliško cerkev zaslužnim vladarjem, že zaradi tega, da bi jih cerkev odlikovala s tem pred
nekatoliškimi vladarji.
To je bilo v dobro razumljenem interesu cerkve, in celó pri teh vladarjem, torej lajikom prepuščenih nominacijah škofov se je po možnosti varovalo sodelovanje klera. Tudi kdor je čital sam naš avstrijski konkordat, vé da po členu 19. istega se ima celó naš vladar, dasi ga je poštevati kot pravega naslednika rimsko nemških cesarjev, poleg tega ima tudi naslov apostolskega kralja, vendar pri nominaciji škofov posluževati pred vsem sove-ta škofov dotične cerkvene provincije (pristojnega metropolita in njegovih sufraganov), torej členov one provin-cijalne sinode, katera je bila poklicana igrati glavno ulogo globoko v srednji vek pri nameščanju izpraznjenih škofijskih stolic.
V našem cesarstvu imamo metropolita Solnograd-skega, ki ima tudi naslov Primas Germaniae in ima pravico podeliti institut i o canónica (podelitev škofije) onim, katere prezentuje cesar, za Krško škofijo vselej, kedar je izpraznjeno mesto po dvakrat, ko pa je izpraznjena ista stolica tretjikrat, ima metropolit isto pravo pro vis i o plena, katero mu pristaje pri vsakem iz-praznenju škofije Sekovske in Lavantinske. Mi poznamo tudi katoliškega metropolita, ki je na čelu cerkvene pokrajine treh milionov duš, namreč metropolita grško-slovanskega obreda v Levovu, ki ima na po Istavi pisma (bula) papeža Pija Vija Vil. octavo Calendas Martii 1807 „In universalis Ecclesiae regimine" pravic > v imenu papeževem škofe svoje cerkvene pokrajine potrjevati, oziroma kanoniški institovati in posvečevati takisto, kakor je to vedno izvrševal Kijevski metropolit istega obreda, in mu je to tudi za bodočnost priznal papež Klement VIII s pismom „Decet Romanwn Pontificem" séptimo Calendas Martii 1595.^ Ako se pa ozremo na tuje, celó v tuje svetove, vidimo, da v Zjedinjenih državah severne Amerike imajo pokrajinske sinode pravo, za vsako izpraznjeno škofijsko stolico voliti tri kandidate, katerih jed-nega postavi papež.2) Dalje nahajamo volitev petih katoliških patriarhov (prav za prav metropolitov z naslovom patriarhov) vstočnega obreda, specijalno grško-melhiti-
Dotični odstavek pisma papeža Pija Vil se glasi: „Metro-politam declaramns cum auctoritate singula exercendi, quae ad huiusmodi ius metropoliticum dignoscuntur pertinere. Eidem in-super futuro ac pro tempore txistenti Le> poliensi et Haliciensi unitarum Ecclesiarum Metropolitae, attentis pt culiaribus circum-stantiis et de speciali indulgentia f cultatem concedimus, nomi-
natus ad suas suffraganeas Episcopiles Ecclesias..........
auctoritate et nomine Sediš Apos tolicae confirmandi et instituendi, munusque con s acrat i oni s impen-dendi iisdem modo ac forma, quibua facultas huiusmodi Metropolitano Kijoviensi ac antedicto Clemente VIII........fuerat
elargita."
J) Schneemann v Archivu za cerkveno pravo Tom. 22. pag. 130 sq.
škega, sirskega, maronitskega, kaldejskega in armenskega v rokah dotičnih pokiajinskih sinod, in se izvoljenec ali postulovanec predloži papežu v konfirmacijo, oziroma ad-misijo.1) Potrjenje ali admisija in posvečenje po starem običaju voljenih, oziroma postulovanih škofov je še vedno pri metropolitanskih pravicah nad patriarhi, z izjemo armenskega in kaldejskega, delokrog katerih se je moral na to stran v najnovejši čas omejiti, k čemur se še povrnemo.
Iz tega je dokazano neoporečno, da papeži do današnjega dne nikakor ne opuščajo varovati staro pravo znatnega sodelovanja metropolitov in ostalih členov pro-vincijalnih sinod pri uameščanju škofovskih stolic, kolikor ravno dovoljujejo to razmere, povsod, in sicer celó tam, kjer se priznava vladarjem nominacija škofov. Z jednako očetovsko skrbjo pa varujejo papeži staro (tradicijonalno) pravo sodelovanja svečenikov in drugega nižega klera pri teh volitvah. Že zgorej smo dokazali, da so papeži varovali sodelovanje klera in ljudstva starega Rima pri papežkih volitvah, in da so ti papežko volitev tudi potem, ko se absolutno ni dal več ohraniti stari način vršenja te volitve, izročili rokam kardinal-skega kolegija, sestavljenega iz 14 dijakonov, 50 svečenikov in samo 6 škofov. Zgorej smo tudi dokazali, da so bili papeži, ki niso tam, kjer se ni mogel več varovati stari način škofovskih volitev, collatio libera za izpraznjene škofije pridrževali sebi, temveč sklenili prenesti volitev škofov na stolne kapitule, sestavljene iz svečenikov, prej tudi iz dijakonov in celó subdijakotiov, in takošno volilno pravo stolnih kapitnlov postaviti celó kot ius commune. Nadalje smo konstatovali, da celó v našem cesarstvu, dasi velja v njem v obče pravo nominacije, oziroma prezentacije vladarjeve, sta še vedno stolna kapitula z volilnim pravom nadškofov (Solno-gradski in Olomuški stolni kapitul namreč); tudi vemo, da je še sedanji katoliški metropolit grško-rumunskega obredu v Fogarasu, ki je na čelu poldrugi milijon duš obsezajoči cerkveni pokrajini, bil voljen celó ne od. stolnega kapitula, ampak od skupnega klera. In če pogledamo tje v lrlandsko, nahajamo, da volijo ondi pri vsakem izpraznenju škofij, stolni kapituli in vsi župniki skupno tri kandidate, o katerih izreče metropolit s svojimi sufragani, torej provincijalna sinoda, mnenje ali sodbo, da more papež jednega teh postaviti za škofa.
Po takem je vsled papežke skrbnosti, pravo svečenikov in dijakonov pri škofovskih volitvah in celó pri papežki volitivi tudi še sedaj neporušeno. In vendar ni to, kar smo podali zgorej, še nikakor zadostno, da bi prav predočilo ves obseg sodelovanja svečenikov, dijakonov in v obče nižega klera pri škofovskih volitvah, ker se niža duhovščina povsod, kjer so poklicani lajiki sodelovati pri nameščanju cerkvenih očetov, ne vdele-" žuje samo, kakor je samo po sebi umevno, tega sodelo-
l) Hergenrother v Archivu za cerkveno pravo Tom. 77, pag, 339 do 348.
vanja, ampak ima ista duhovščina, kakor je naravno, celo znaten delež pri tem sodelovanju, da, običajno se ne more izogniti, da bi ne igrala uloge voditelja lajikov, ki slede po navadi sovetu in zgledu svojih župnikov. Pravo sodelovanja lajikov pri podelitvi cerkvenih bene-ficij, in sicer ne samo posrednega, katero nikakor ni izključeno tudi pri že mišljenih volitvah škofov po stolnih kupitulih in celo pri papežki volitvi,1) ampak tudi pravo neposrednega (direktnega) sodelovanja pa nasledniki Petrovi tudi niso opustili varovati po možnosti; imeli bodemo torej v naslednjem, kjer je pojasniti obšir-niše to okolnost, priliko, nadalje razložiti tudi še pravo sodelovanja svečenikov in drugih klerikov pri nameščanju cerkvenih služeb.
Kahor je bilo dokazano zgorej, prepuščali so že apostoli volitev dijakonov nižemu kleru in ljudstvu, in bil je sveti papež Iilement I., ki je izrekel v svojem listu (Clem. Rom. I. Cor. 44), da je tudi pri škofovski volitvi potrebno potrjenje vse cerkve, torej klera in ljudstva, in ta izrek imamo pač vzrok poštevati merodavnim. Ce namreč tudi popolnoma preziramo opomnjo Tertulli-janovo, po kateri bi bil svetega Klementa v škofa posvetil apostolski prvak Peter,2) kazati nam je vender na brezdvombeno dejstvo, da je sveti Klement poznal apostole osebno ter je občeval z njimi, torej je mogel in je bil sposoben, prisvojiti si ne samo nauk, ampak tudi nazore, specijalno apostolov Petra in Pavla in iste sporočiti dalje. V tem je tudi vzrok, da se daje temu z mu-čeniško smrtjo poveličanemu svetniku med apostolskimi cerkvenimi očeti prvega stoletja v obče prvo mesto, in da se mnogotero pripisuje njemu celo zbornik Canones Apostolorum.3) Da pa so tudi nasledniki svetega Klementa na papežkem prestolu pravo sodelovanja nižega klera in lajikov pri nameščanju izpraznjenih cerkvenih služeb še v tretjem stoletju varovali vspešno, dokazali samo takisto zgorej s pomočjo ravno le do svečenikov, dijakonov in ljudstva obrnenega 38., sosebno pa 67. lista veleimenit-nega svetega cerkvenega očeta Ciprijana, ker drugače bi bilo jedva misliti v poslednjem (67.) konstatovano obče izvrševanje tega prava, izvajanega iz božjega sporočila in postopanja apostolov.
') Pri papežki volitvi izvršuje naš cesar kot naslednik rimsko-nemških cesarjev in vladarji francoski in španjski od XV. stoletja pravo, da zaznamujejo vsak po jednega kandidata kot neušečnega, dokler ni še dovršena volitev. Pri cerkvenih volitvah v obče in pri volitvah škofov po stolnih kapitulih posebe je vsled mnogoterih papežkih naredeb gledati na to. da se ne voli nobena oseba, ki bi bila vladarju manj po godu. Za naše cesarstvo je na to stran merodnvno pismo (breve) papeža Pija IX. od 5. novembra 1855 „Optime noscitis".
'J) Tertull. De praeseriptionibus haereticorum cap. 32, kjer je posvečenje svetega Klementa po apostolskem prvaku navedeno kot sporočilo (tradicija) rimske cerkve.
3) II. Canon Concilium Trullanum trdi to izrecno. Tudi očetje VII. ekumenskega koncilj* niso, kakor se v:di, po svedoštvu Kanona 1. in 3 , dvi mili o tem.
Od apostolov sporočeno in od papežev tri stoletja vspešno varovano pravo sodelovanja nižega klera in ljudstva pri nameščanju cerkvenih služeb ni se pa nikdar pobijalo tudi v poznejša stoletja, dasi ni nedostajalo povodov pri onih ekumenskih in provincijalnih sinodah, katere so mnogotero razpravljale tudi o postavljenju in konsekraciji škofov, torej bi se bile mogle dotikati tudi tradicijonalnih volitev škofov, kar pa se ni prigodilo, Ze 4. kanon prve ekumenske sinode (325) govori o kanoni-škem nastavljenju in posvečenju škofov po pristojni pro-vincijalni sinodi in njenem metropolita, ne da bi tudi samo omenjal volitev in postopanje, na katero se ima gledati pri tem; in ta sklep prve ekumenske sinode se navaja tudi v 3. kanonu VII. ekumenske sinode (787). 19. kanon Antijohijske sinode (341) razpravlja takisto in sicer še obširniše postavljenje škofov po provincijalni sinodi in njenem metropolita, ne da bi se isti kanon dotikal volitve, katera se mora vršiti pred postavljenjem. Isto velja o 13. kanonu Cone. Carthaginiense in o 12. kanonu Laodicejske sinode (med 347 in 381), kateri se takisto omejuje na postavljenje škofov; pa molči o njih volitvi, posredno pa vendar poudarja važnost pri isti volitvi tudi po razpravljanjih našega častitega gospoda nasprotnika nižemu kleru in ljudstvu pristojnega votuma o prejšnjem življenju onega, ki se ima postaviti, in sicer s tem, da se v tem kanonu metropolita in pro-I vincijalni sinodi nalaga dolžnost, postavljati v škofe samo take, ki so skušeni glede na veronauk in zgledno življenje. Očitno je, da bi bil tudi isto takó o postavljenju in posvečenju škofov govoreči 10. kanon Concilium Aure-lianense (549), ker se izrecno sklicuje na zgorej navedene stare kanone, popolnoma molčal o pravu udeleževanja nižega klera in ljudstva pri škofovskih volitvah (iuxta eleetionem eleri ac plebis), ako bi se ne bilo prvikrat spominjalo tudi na sodelovanje kralja (oum volúntate regis).
Od apostolov naprej izvrševanega prava nižega klera in ljudstva, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb pa tudi ni smel nihče pobijati, ker so isto pravo, kakor smo dokazali zgorej, namestniki Kristovi celó pri volitvi svojih naslednikov vspešno varovali daleč v srednji vek. Varovalo pa se je isto pravo tudi pri volitvah škofov v obče, in na to stran bi utegnilo pač zadoščevati, ako se sklicujemo z jedne strani na klasični zgled volitve svetega Ambroža po kleru in ljudstvu v škofa Milanskega; z druge strani pa kažemo na vedenje svetega papeža Gregorija Velikega kot na takisto daleč okoli sveteči zgled. Obadva imenovana svetnika, katerih jeden je ustanovil ambrozijansko-latinski, drugi pa rimsko-latinski obred, častita se vendar zajedno v obče kot od svetega Duha prav posebe razsvetljena cerkvena očeta, če tudi ne gledamo na njijino drugačno znamenito mesto v cerkvi. Tudi nimamo ničesar dostavljati glede na volitev svetega Ambroža, ker se je ta, kakor je obče znano,
izvršila leta 374 v italijanskem mestu Milanu, torej v najbliži bližini sedeža naslednikov Petrovih med nevarno razburjenostjo ljudstva, ki je prišlo poleg skupnega klera v veliki množici k volitvi; izvršila se je ne brez čudeža z združenjem vseh g!a°ov za Ambrozija in torej s spravo strank, katere so dolgo pobijale hudo druga drugo. Vedenje svetega papeža Gregorija Velikega pri nameščanju škofovskih stolic pa je pobliže znano le onim, ki zajemajo iz virov cerkvene zgodovine; menimo torej, da se ne motimo, ako opozorimo vsaj na jeden list velikega papeža, zaukazujoči volitev škofa Napolitanskega, list, ki se obrača do klera, plemstva in ljudstva Napolitanskega (clero, nobilibus et plebi consistentibus Neapoli) ter zahteva od njih, da nemudoma vole *) složni želji vseh prijetno, vrhu tega zahtevam kanonov odgovarjajočo osebo za škofa, da bi mogla ista po doseženi ordinaciji svoj poklic izpolnjevati z dostojnim oskrbovanjem.
S premembo volilnega načina škofov je prvih šest stoletij po Kristu napravil jedino vstočnorimski cesar Justinijan, ko je s svojima novelama (dodatkoma k zakonu) 123 c, 1 in 187 c. 2 sodelovanje nižega klera in lajikov, katero je bilo dotlej obče navadno pri škofovskih volitvah, sicer načelno pustil intaktno, ali je preveliko število v sodelovanje poklicanih lajikov zmanjšal bistveno s tem, da je, volilno pravo omejujoč na Opti-mates, od iste izključil niže razrede ljudstva (tako imenovano plebs). Ali je uničil to v oslabljenje ozke vezi, katera je zlasti z dotlej običajnim volilnim načinom skupno ljudstvo združevalo s hierarhijo, katera se je zdela casarju morda premogočna, ali pa samo zaradi tega, da bi za-branil včasih pri škofovskih volitvah nastale krvave spore, je tu prav za prav pač vse jedno; zdi pa se, da je bil vadnji namen merodaven, ker organi cerkvene oblasti in celo papeži niso ukrenili ničesar proti temu ukrepu. Vendar pa smo menili, da se nam je dotakniti okolnosti, da v starem času niso bili organi cerkvene oblasti, najmanj tudi pa papeži, ampak vladarji, ki so sodelovanje svojih podanikov omejevali pri cerkvenih volitvah, te okolnosti, menili smo torej, dotakniti se nam je že zaradi tega, da bi pokazali, kako lehko je vladarjem, kateremu delu koli svojih podanikov iz državnih ozirov zabraniti sodelovanje pri cerkvenih volitvah.
Kako je prišlo v srednjem veku do tega, da na zapadu ni bilo več možno dotlej od cerkve, specijalno
1) Dotični passus, ki ga posnamemo iz zgorej navedenega, v Benetkah tiskanega zbornika lib. II. fol. 18, cap. 3, glasi se do-slovno: „Gregorius Clero, Nobilibus et plabi consistentibus Neapoli .... ideoque charitatem vestram scriptis praesentibus ad-monemus, ut ad eligendum pontificem nec mora nec cu-stodia, puae consuevit scandala generare, perveniat. Sed talem nobis cum omni sollicitudine personam exquirite, in qua et omnium adunata possit gaudere concordia, et sacris nullo modo canonibus respuatur: quatenus oficium, quod nefan-dissimus hominum male gerendo polluerat, quisquis ille per Dei gratiam fuerit ordinandus. Ipso quoque suffragante, digna va-leat adm inistratione complete.1
od njenega poglavarja varovano pravo nižega klera in ljudstva, sodelovati pri cerkvenih volitvah, obvarovati v vsej njegovi (pravni) obsežnosti in tradicijonalni obliki, razložili smo že zgorej, zajedno pa opomnili, da pri pa-pežki volitvi, ki je v rokah najznamenitišiga dela rimskega klera, ni nikakor popolnoma odstranjen veto najviših treh reprezentantov katoliških narodov in dosledno tudi vpljiv lajikov. Zgorej pokazali smo tudi na to, da pri nameščanju škofov izvršuje običajno volitev ali najznameni-tiši del nižega klera (stolni kapitul), na isto pa vpljiva tudi vladar kot lajik sam, zajedno najviši zastopnik svojih narodov za toliko, kolikor se ne sme voliti njemu manj poušečna oseba; ali pa imenuje vladar kot lajik in najviši zastopnik svojih narodov škofa, pri tem pa je varovano sodelovanje metropolita in ostalih škofov dotične cerkvene pokrajine, za mnenje katerih ima vladar popra-šati od slučaja do slučaja. Spominjali smo se zgorej tudi še patronatskega prava in iz tega izvirajočega važnega prava prezentacije za izpraznjene duhovne beneficije, katero se je ravno na zapadu, kjer se ni dal obvarovati stari (tradicijonalni) običaj pri nameščanju cerkvenih služeb, po papežih udomačilo,1) obvarovalo in se varuje.
Patronalsko pravo in dosledno tudi prezentacijo izvršuje nekaj viši, češče niži kler (kapituli, samostani itd.); vfasih skupno kler in lajiki, najčešče (pogostniše) pa izvršujejo to pravo lajiki, in prezentacija patronova zagotavlja prezentovanca ravno tako, kakor volitev ali nominacija pravo do izpraznjenega beneficija (ius ad rem) kakor smo to takisto dokazali zgorej.3) Mi pristavljamo torej jedino še, da se pravo prezentacije celó lajiških patrono v tudi v našem cesarstvu nikakor ne omejuje na dušepastirske beneficije, temveč obseza ne redkoma tudi kanonikate in prelature, da, kakor svedoči 22. člen našega konkordatajvčasih celó prva kapitulska dostojanstva, v ostalem se pa poprek izvršuje po istih optimatih ali viših stanovih, katerim so tudi po omejitvi sodelovanja lajikov pri cerkvenih volitvah dopuščale zgorej navedene novele cesarja Justinijana užitek prava tega sodelovanja. Med prezentacijsko pravo izvršujoeimi patroni pa se v ostalem, kakor rečeno, nahajajo že sedaj mnoge občine,
') Kakó varujejo papeži prezentacijsko zravo, kaže dekret S. Congr. Cone. od 6. maja 1741 in causa Olomucensi. Po tem ne veže patrona lajika pri prezentaciji niti kak sinodalni statut, po katerem se dušepastirski beneficij ne more podetiti novo-posvečenemu, temuč samo takemu svečeniku, ki je bil že določen čas v dušepastirski službi. Ako možno še pregnantniši dokaz zato daje naš konkordat, čegar 22. člen v obče pridržuje papežu na-meščenje prvega kapitalskega dostojanstvenika, določuje pa zajedno, da v slučaju, ako pristnje prezentacija zato dostojanstvo posvetnemu zasebnemu patronatu, m j pristaje papežu pravo razpolaganja jedino gledé na nameščenje drugega kapitulskega dostojanstvenika.
2) Papež Lucij III. [1181—1185] je bil prvi, ki je patro-natsko pravo podelil kot „ius spirituali adnexum." Thoma-sinus I. c.c. 29. nr. 6.
katere, kakor se razume samo po sebi, vole onega, ki se ima prezentovati, in je, kakor je bilo dokazano zgorej, v obče omogočeno vsaki občini brez izjeme, da pridobi pa-tronatsko pravo in dosledno tudi pravo, v slučaju izpraz njenega beneficija za isti voliti in prezentovati primerno osebo. Potreba je samo, da s škofovskim privoljenjem, katero se jedva zanikuje kedaj, stori to, kar po zgorej navedenih cerkvenopravnih določbah napravi patrona,3) in ona postane patron ali, ko bi bil že drug patron, vsaj sopatron; v poslednjem slučaju bi izvrševala prezenta-cijsko pravo ali skupno s starejšim patronom ali pa bi se vrstila ž njim po turnusu, ki bi se dogovoril.1)
Tradicijonalno sodelovanje pri nameščanju cerkvenih služeb tudi lajikov je torej do današnjega dne v popolni veljavi, in v katoliški cerkvi ni do cela nikake občine,
s) „Patronum fac-iunt dos, aedificatio, fandus." Običajno pn-stane patron tudi oni, ki izvrši tudi samo jeden teh aktov s škofovskim privoljenjem.
') Ni nam neznano, da so se slišali v Avstriji specijalno v letih 1864 in 1872 važni glasovi proti pomnožitvi občinskih pa-tronatov; ali mi se držimo tu jedino merodavnega cerkvenega prava, katerega ne morejo odstraniti niti glasovi dveh velezname-nitih nadškofov (odtlej sta že umrla). Tudi pri Vatikanskem kon-cilju sc se slišali glasovi proti lajiškemu patronatskemu pravu, katero da se neki zlorabi večkrat na škodo občin in neumrjočih duš (pri Martin u collect. ed. II. pag. 178), pa niso imeli vspelia.
v obče nikogar, torej tudi nikakega lajika, ki bi že ne izvrševal prava tega sodelovanja ali ga mogel pridobiti brez zavire, ako ne brez cerkvene pravne sposobnosti, torej brez neskrčene cerkvene in državljanske časti in ako stori to, kar napravi patrona, s privoljenjem pristojnega škofa, če tudi stori to samo nekoliko. Zato pa se je zahvaliti zopet le skrbi papežev, kajti v vstočni cerkvi, sosebno v njenem od katoliške jednote ločenem delu, patronatsko pravo se ni razvilo, obče se ni nikdar oprijelo, čeravno so se tu pa tam tudi ondi dobrotnikom cerkva priznavale nekake predpravice in odlike.1) Papeži so torej varovali pravo sodelovanja pri nameščanju cerkvenih služeb tudi lajikov celó tedaj in tam, kjer se ni dala vzdržati prvotna oblika tega sodelovanja. Kjer pa je bilo to možno, varovali so papeži celó prvotno obliko tega sodelovanja skupnega klera in lajikov, poslednjih se ve da z omejitvijo, nastopivšo po cesarju Justinijanu; to hočemo takoj dokazati nekaj s kazanjem na obče znana dejstva, po potrebi celó s pomočjo papežkih konstitucij, da podamo kar najbolj možno popolno sliko trajne pa-pežke skrbnosti na to stran.
(Dalje pride )
') Pod vpljivom politiških naredeb se je sicer grško-vstočni cerkvi Bukovine napravil nekak lajiški patronat, ki je posnet po razvitem kanoniškein pravu zapada.
Komentarij k nekej j
(Dalje in
Ponavljam fakt, ki je oficijalno zajamčen samim omenjenim „Directorium-om" tiraspoljske eparhije za 1888 1., da je za 30 let zraslo število katolikov te rimskokatoliške eparhije v Rusiji za 118.000 duš, število svečenikov in županij pa za o5. Kaj ne, to je dokaz „preganjanja" intolerancije? Slovenski latinizatorji in francoski ateisti njih posredni in zaželeni sotrudniki, o tej eparhiji blagorazumno molče! A ona šteje 221,476 duš! | Najivne ovce, ki bona tide stopicajo za privilegovanim ; ovnom-zvončarjem, se ve da ne vedo in se jim celo ne sanja, da ima Rusija razen Poljakov še stotine tisoč katolikov drugod, in ti katoliki žive tako srečno, veselo in pokojno, kakor si inoverci drugih držav celo želeti ne upajo.
O preganjanju katolikov v Nemčiji latinizatorji lepo molče. Vedi, dokler latinizatorji na Slovenskem niso imeli svojih glasil, se Nemcem v „reiclm" o Slovencih celo kolcalo ni.
Otec slovenskih latinizatorjev v svojem organu jako jav.io in jasno kaže, da je v tesnej duševnej zvezi ne samo z ateistom Leroi-Beaulieu-jem, no i z luterani. To najjasnejše dokazuje obseg njegovega organa za prvo leto njega „carstvovanja". Tam nahajam molitvo „za povrnitev grško-ruske cerkve h katoliškej", a molitve
arizejskej „molitvi'4.
konec.)
za povrnitev luteranov v naročje rimske cerkve zastonj iščem, tudi molitve o spreobrnenju Zidov dozdaj ni še skoval. To je jako karakteristično zanj, in ta slučaj mu bode gotovo dal zopet povod, molčati. In vendar, po zdravej pameti, moral bi človek najprej prositi Boga za tiste, ki so mu bliže, ki so mu mili in dragi, katerim na ljubo gnjusi gnezdo, v katerem se je izvalil, in katerih liste preskrbuje z zaželeno pičo.
No držati vedno blato v roki, zavedno lagati in klepetati, predlagati in vsiljevati boj na življenje in smrt tistim, ki žele sprave med vstočno in zapadno cerkvijo, delati se norca iz svetnikov grško-ruske cerkve in rogati jih vsenarodno, nasmeliovati se frivolno nad vsem, kar je sveto in drago grško-ruskej cerkvi in pri vsem tem kovati molitve „za povrnitev" izpovedovalcev te cerkve, to je pač več nego bogoskrunstvo.
Beseda „povrnitev" sama dokazuje jasno cilj molitve. „Povrnitev" je termin specijalno latinizatorski in kaže na strastno željo imeti več hrbtov pod svojo go-spodujočo in kaznujočo roko. Samo katoliška cerkev o povrnitvi ne misli, ravno tako malo misli o povrnitvi rimske cerkve k pravoslavju tudi grško-ruska cerkev, dasi bi imela, s svojega stališča, ravno tako pravico. Vstočna cerkev govori, da se je odtrgala (razjedinila) za-
padna cerkev, ta pa trdi, da se je vstočna razjedinila z njo. Da bi se to znalo, ni treba učiti se šestnajst let. Kako rimska cerkev gleda na vstočno, dokazuje najbolje to, da ona k vsakemu svojemu zboru (koncilju) vabi tudi episkope grško-ruske cerkve, in da jih papa, jed-nako, kakor katoliške, nagovarja „dilecti fratres". Rimska cerkev za vsemi stopnjami pravoslavnega svečenstva priznaje kanoničnost, ravno tako i pravoslavna glede rimske. O tem molčali ali celo tožiti to, mogo le lati-nizatorji, v svoj namen. O povrnitvi grško-ruska cerkev misliti ne more, pač pa o zjedinjenju, o spravi.
To dokazujejo teksti ektenij, to je, gromoglasnik molitev v vsakem bogosluženju. Tako se sedemkrat ves narod opominja: O mire ekupt, v miru vsego mira (Mipa), sveta o blagosostojaniji svjatih Božijih Cerkvej i o sojedineniji vseh Gospodu pomolim sja! In drugikrat: „O sojedineniji" svjetej sobornej i apostolštej Cerkvi Gospodu pomolimsja!"
Takega „sojedinenija" mora želeti ne le vsak pravoslavni no i vsak katolik. Ne žele ga, navzlic vsem svojim „molitvam", le latinizatorji, kajti da se zvrši ta sprava, treba bo jim takoj štacunico zapreti in pred očmi vseh iti tja, kamor jih vlečejo ovce, in kamor posredno in neposredno pošiljajo spise, grdeče Slovence in pljujoče v oči svojej materi, katerej- uže itak žugajo odrezati jezik.
Poslednja leta so posebno reliefno dokazala stremljenja latinizatorjev, katera oni zdaj uže nimajo za potrebno ukrivati, nego celo gromoglasno poudarjati. Kajti jedva se zasliši skromen glas, zahtevajoč, proseč da bi se Slavjanom v cerkvi dal obred in jezik njih pradedov in njih apostolov, takoj latinizatorji trobijo na ves svet, po vsej Evropi, da Slovenci so opasni cerkvi in državi, in dasi Bog sam vidi srca in obisti, vendar oni brez vsakega povoda, brez vsakega dokaza poprej nego nemško- židovski listi, obvinjajo (obdolžujejo) Slovence, da žele ne obreda in jezika naših apostolov, no jedino le pravoslavje in da za to svojo agitacijo dobivajo podporo od zunaj, kakor da latinizatorji pošiljajo vohune na pošto razpečevat pisma, ki prihajajo od tam. In ko se je izpolnila želja teh cerkvenih nihilistov, začeli so ova-jati vse, ki žele zjedinjenja grško-ruske cerkve z rimsko in klicati na nje oboroženo silo. .
Dosegli so, res je, čisto nasprotno. Dokazi niso tako daleč in tako davni. Tu in tam palinuli so katolike ali unijato v pravoslavje, no rimskej cerkvi ne pridobili ni jednega pravoslavnega. Novi posledovatelji (preganjalci) vstočne cerkve, zavirali bodo zjedinjenje. Koliko indiferentizma v verskej zadevi pa je porodilo latini-zatorstvo, o tem govoriti je pač odveč. Ne vsak človek se je učil 16 let, ne vsak more razločiti, da je latini-zatorstvo katolicizmu podobno le po vnanjej lupini. Ne vsakemu je materijalizem izrezal iz srca ljubav k domovini : slava Bogu, le nemnoge Slovence je Bog tako
žestoko (kruto) kaznoval dozdaj. Kdo bode kriv; ako preprosti človek sramljenje svojega ljubljenega naroda, svoje prekrasne slovenske domovine, ko se pri vsakej priliki ponavlja s strani latinizatorjev, ako preprosti človek, pravim, to sistematično blatjenje prenese na račun katolicizma? In to sramljenje ni naša izmišljotina, ono je fakt, mi ga imamo črnim na belem, imamo tudi črnim na belem ,mutum consensum, k njemu vseh, tudi viših latinizatorjev, ako uže ne javno odobrenjo. Židovski duh odvzel je od teh ljudij poslednji ostanek samoljubja in sramežljivosti.
Niso še tako daleč časi, ko bi bil vsak Slovenec, duhovni ali svetski, imel za sramoto, psovati Slavjana, dasi inovernega. Zdaj pa uže ljudje naše krvi, našega jezika, krščeni ljudje nahajajo največo sladost življenja sistematično in dobro preračunjeno psovati inoverce Slav-jane in s frivolnostjo židovskih paglavcev nasmehovati se nad njih verskimi svetinjami in blatiti celo njih svetnike ! V tem ne le tekmujejo z zakletimi vragovi Slav-janstva in Rima, nego jih nadkriljujejo in krčevito energično vabijo v zavezo in drže v tej zavezi.
Pri takih okoliščinah ni misliti, da bi se kmalu izpolnila zavetna želja vsakega pravega katoličana in pravoslavnega o zjedinjenju vstočne in zapadne cerkve, mostom k katernmu more služiti le drevnji (stari) naš obred in jezik sv. Kirila, priznani najprej v Rimu. Ako se katoličani odvračajo v očigled brezvernega in brezsrčnega povedanja latinizatorjev od rimske cerkve, kako se more zahtevati, da bi pravoslavni delali razloček med katolicizmom in latinizmom in bližali se!
Pisatelj teh vrstic zna odlično mišljenje ruskega duhovenstva, s katerim se mu je cesto slučalo govoriti o možnosti „sojedinenija", in lehko se jamči, z dobro vestjo, da pravoslavni tako spravo žele na podstavi krščanske ljubezni, krotkosti in pravičnosti; no o podčinjenju, o tem, da bi prišli pod gospodujočo in kaznujočo roko, ki piše, da so ne samo lajiki, no i duhovenstvo niže, od episkopa, nema, brezpravna čreda, o takem podči-nenju seveda pravoslavni nikoli slišati ne bodo hoteli, kajti niso se oddaljili ni na las od prvonačelnih pojmov cerkvene organizacije.
Prva in poslednja ovira zjedinjenju so torej latinizatorji. Da so oni ljudje z notranjim, a ne z vnanjim materijalnim prepričanjem, bilo bi z njimi možno govoriti, no slišite, oni uže zanaprej napovedujejo „boj na življenje in smrt", in kako morejo pri tem kovati molitve sploh, je meni, grešniku, čisto neumevno. „Pojdi in spravi se s svojim bratom, predno moliš", učil je Spasitelj. Molitev, ko je v srcu sovraštvo, taka molitev je dim žrtve bratoubijca Kajna. Ne vabite bratov k žrtvi, katere konec je bil umor! Noben pravoslaven ne želi osode Abela!
Ker so se latinizatorji slovenski uže zanaprej odrekli v principu od vsake sprave, ostane tudi zanaprej
9*
ofenziva v njih rokah. Za defenzivo pa nam daje naša trdna vera v to, da je cerkev zidana na skalo, in da imamo v ustavi tudi nekaj pravic, dovolj ostro in krepko orožje v roki. Naj se latinizatorji bratijo s francoskimi ateisti in z nemško-židovskim svetom, naj mu oni i na-naprej služijo tako verno in postrežljivo, ko dozdaj, mi pa, ki perhoreskujeino vsako zvezo z elementi, tujimi
krščanstvu, molimo Boga o zjedinjenju „svetih božjih Cerkvej" v okrepljenje jedine soborne i apostolske cerkve. Pride čas, in on ni daleč, ko Bog usliši našo molitvo: „Doždj (daj) nam jedinimi usti i jedinim serdcem slaviti i vospevati prečestnoje i velikolepoje ime Tvoje."
R o š č i n.
Dimitrij Aleksandrovič
Dimitrij A. Agrenjev Slavjanski pripada k staremu ruskemu rodu knezov Vagrenjevih; narodil se je leta 1836 v Moskvi, kjer se je tudi izobraževal s prva na gimnaziji, a potem na vseučilišču. Že v nežnej mladosti iz gubil je očeta, no mati njegova posvetila je vso svojo materinsko skrb in ljubezen njemu. Do desetletne svoje dobe živel je z materjo v bogatem družinskem imenju v Smolenskej guberniji, katero mu je ostalo po nasledstvu od očeta, in v katero je kaj rad prihajal tudi pozneje o počitnicah. Živeč sredi vaškega veselja, sredi naroda, začel je on iskreno ljubiti prosti narod in njegove pesni. Ti ruski napevi vtisnili so se dečku tako globoko v dušo, da se je v njem že tedaj porodila goreča ljubezen k ruskej prostonarodnej pesni, ljubezen, katera dela iz njega apostola in velikega borca za triumf slovanskih narodnih pesnij, kojih preje nihče ni znal in s kojimi je on seznanil ves svet s tako sijajnim vspehom.
Leta 1855 postopil je D. A. Agrenjev kot junker v ulanski polk ter se je udeležil krimske vojne, hoteč kot pravi ruski dvorjanin, preliti kri svojo za otečestvo. Skoro za tem je bil naznačen častnikom huzarskega polka; imajoč prekrasni glas in znajoč mnogo pesuij bil je on duša občestva svojega polka. Po okončanju vojne odpravil se je v Moskvo, kjer je skoro opozoril na sebe više kroge moskovskega občestva s svojim darom in zaduševnim petjem. Posebno zanimala se je za njega izvrstna pisateljica grofica Rostopčina. Ona ga je seznanila z nekaterimi znamenitimi pevci italijanske opere, kateri so prišli v tem času gostit iz Petrograda v Moskvo in ga je pregovorila, da je ostavil vojaško službo in šel v Italijo učit se petju. Tam se je učil 6 let pri znamenitih mojstrih, kakoršni so bili: Merkadante v Na-polju in Pietro Romani v Florenciji. Po sovetu grofice Rostopčine sprejel je psevdonim „S la v j an s ki j". Četudi je D. A. Agrenjev Slavjanskij pel z velikim vspehom na pozornicah italijanskih gledišč, no ljubeč narodno petje, odločil se je, posvetiti vse svoje sile izučenju narodne občeslovanske godbe. Leta lc68 seznanil se je slučajno v Petrogradu s krasot co nenavadnega uma, z gospodi-
*) lz „Nauke" 12. št. 1889; te črtice so avtentične, potrjene po Slavjanskem samem. rNauka" je objavila zajedno sliki Slav-janskega in njegove soproge. Priobčili so slike teli umetnikov tudi drugi listi.
Agrenje v-Slavjanskij .#)
čino Olgo Hristoforovno Ponomarevo, katera je imela prekrasen glas in je ravnokar okončila s sijajnim vspehom kot jedna prvih učenk svoje izobraženje v moskovskem imper. jekaterinskem zavodu terase je ž njo oženil. Od tega časa začne se njegovo pravo služenje narodnej poeziji in pesni. Olga Hristoforovna postane njegova dejateljna pomočnica; ona vlaga v njegovo delo vso svojo blagorodno dušo in nenavadno energijo. Ona gre v Berolin v konzistorij znamenitega grofa Brislerja, izuči se osnovateljno teorijo godbe in pomaga svojemu možu s tem, da zapisuje, prelaga na note, urejuje pesni na zbore. Potujoč iz mesta v mesto, iz vasi v vas, obiskujeta mlada Slavjanska slovanske zemlje, pojeta koncerte, v katerih seznanita Slovane z rusko narodno pesnijo ter pri tem tudi zapisujeta in izučujeta pesni vseh slovanskih plemen. Ves slovanski svet, a potem vsa Evropa in Amerika oduševljajo se z ruskimi in v obče s slovanskimi pesnimi, polnimi devičje prostote in svežosti, v katerih odsevajo kakor v zercalu vse mišljenje, čuvstvovanje in trpljenje ruskega naroda. V teh narodnih pesnih se odseva osebnost ruskega naroda, tajne njegovega srca in vsa njegova zgodovina.
V Pragi zbere D. Aleksandrovič mali zbor iz •J Čehov in gre ž njimi v Rusijo davat občeslovanske koncerte. V tem času narodi se v Pragi Slavjanskima hči, kojo sta imenovala Nadjoždo Slavjansko. V Petrogradu, v Moskvi in zatem po vsej Rusiji napravi Slavjanskij s svojim petjem nebivalo vpečatlenje (vtisek) m ima velike vspehe. On poje pred ruskim carjem, poje v dvorcih in cerkvah, velikolepnih (krasnih) dvoranah, kakor v tovarnah, v gimnazijah, šolah, bolnicah pred bolnimi, a celo v ječah pred jetniki in si zasluži ime velikega narodnega pevca slovanskega, oez dve leti gre Slavjanski v Ameriko uže z zborom iz 22 ljudij. V Ameriki potuje celo leto z velikim vspehom ter se vrne z lavorikami v Rusijo. Tu uže razširi svoje delo, ne štedeč svojih sredstev in žrtvuje na to patrijotično delo svoje imetje. Olga Hristoforovna ga povsod spremlja, prenašajoč težki trud in nedostatke, vzdržuje v svojem možu energijo. Kot žena veleobrazovana in muzikalna s finim estetičnim ukusom je Olga Hristoforovna genijalna sotrudnica svojega moža v njegovih delih in naučnih narodno muzikalnih izsledovanjih. Ona zbira narodne
napeve ter se živo udeležuje v osnovanju in obučenju celega zbora. Na tak način se trudita Slavjanska okolo 22 let s čestjo in gromadnim vspehom. Gospa Slavjanska izda 19 svojih muzikalnih sočinenij in 5 zvezkov po 22 pesnij v vsakem, v tem vidiš, kakor jih narod poje. Ona povabi pismeno iz velikih severnih ruskih gubernij narodnih pevcev in pevic (pevkinj) in po njihovih besedah in glasih zapiše 65 bilin (epos), pričitanij obrednih pesnij itd., koje so še ohranile le na daljnjem severu. Za njeno znamenito sočinenje, izdano v treh oddelkih, pošlje jej Petrogradsko imper. geografično občestvo diplom na zvanje dejstviteljnega člena občestva, tudi druga občestva jo imenujejo, kakor v Rusiji tako i za granico svojim členom. Vsi tu privedeni trudi in opravila ne zadržujejo Olgo Hristoforovno pri vzgoji in učenju svojih otrok, katerih je osem : trije sinovi in pet hčer. Starši se uči z odliko v Petrogradu v imper. Aleksandrovskem liceju. Dve hčeri ste se učili v Parizu, starša Nadjožda petju pri znamenitej Matildi Markezi, a druga na glaso-viru pri izvestnej učiteljci Sarvadzi. Sploh se učijo vsi otroci Slavjaiiskih od 7. leta na goslih in glasoviru ter so vsi nenavadno sposobni za godbo. Po letu živi Slav janskij z rodnino na svojem menju, selci Eolcovo, 7 vrst od mesta Tver. Ono je razpoloženo na vzvišenosti, na historičnej' mestnosti, odkoder je car Ivan Vasiljenič III. oblegal mesto Tver in je tukaj stal s svojim stanom. Tu je bil doskušen prvi top v Rusiji, katerega je naredil Aristolel. To imenje je znamenito s svojimi poslopji (postrojkami). velikolepnim senčnatim parkom, z ribniki polnih rib, z ovočnjakom i. t, d. ter z vsakimi drugimi udobstvi. V Eolcov-u je domače gledišče. Evo kratek
životopis umetnika in barina (gospoda), kateri je požr-toval ves trud in dostatek ruskej poeziji in godbi na slavo in čast svojega otečestva. Ime Siavjanskih — Agrenjevih je gromko izvestno danes po vsem svetu. Njihova potovanja z namenom, da bi se svet seznanil s slovansko pesnijo in pesništvom, prostirajo se celo na Azijo in opirajo se v stene (zide) Kitaja.
Slovanske pesni so izvirne v svojem blagozvočju, so umetno izvrševane od zbora Slavjanskega, prenašajo nas v svet čreznaravnih domišljij. Ne zaman so v nemških časnikih pisali: zdi se nam, da vidimo s svojimi očmi pripovedko iz „Tišoč in jedne noči". Ta razna čuv-stva, odsevajoča se, v živem, veselem napevu Veliko-Rusa, v sentimentalno-najivnem Malo Rusa, vtožno-plačevnem Bolgara ali v polnem sovraštva k neprijatelju srbskem napevu iz nžajo se ali z pianissimo, katero se zgublja v prostranstvu kot-petje kerubinov, ali z mogočnim fortissimo potresojočim slušatelje kot v dan shaš-ne (poslednje) sodbe. —
Ne samo razpredeljenje glasov v zboru Slavjanskega je odlično, no i kačestva (kakovosti) vseh glasov svežih in blagozvočnih so divna. Kadar se vsi ti glasi zjedi-nijo v soglasje, da bi izrazili nežnost ruskega čuvstva, mi samo tedaj razumemo veličje in silo ruske pesni, kakor si jo misli prvi in nedosežni ruski narodni pevec g. Slav-janskij.
Zasluge g. Slavjanskega-Agrenjeva in njegove geni-jalne soproge časte ne samo ruski narod, no i ves slovanski svet. Njihovo služenje je posvečeno ne samo ruskej godbi, slovanskej pesni in pojeziji, no i patrističnej ideji.
Ruske drobtinice.
'A^' 'spij; ip'/w|i.si)'a! O Platonu,1) znanem Moskovskem metropolitu, pripovedujejo to-le smešnico: Bila je deževna i blatna jesen. Vladika žive) je v Betaniji, podružnem samostanu slavne Trojiške lavreV sv. Sergeja v posadu3) istega imena. Koje Platon povelel zapreči si svojo šesternjo, da bi se odpeljal v Moskvo, mu je glavni konjar povedal, da so vsi homoti zginoli. Začeli so povsod iskati prestopnika, pa nikjer ga nijso našli. Tedaj je me-ti-opolit rekel cerkovnemu ključaru, da bi ta v 3 popoldne s trojekratnim udarom v največi zvon sezval vso okolico na večernice V glavno cerkev. Rečeno-storjeno Ko je v 4 sam Platon prišel v cerkev, našel je mnogobrojno množico modkčih V cerkvi je že stemnelo Mrcale so samo svetilnice pred velikimi svetniki. Mnih je čital glasno na vso cerkev psalm. Ko je nekoliko prenehal, da bi si malo odpočil, je nepričakovano iz altarja glasno spregovoril vladika i povprašal ga. Zvesto-li modliš? Zvesto, odgovoril je mnih. Vsi-li zvesto modlite? Vsi zvesto modlimo, bila je odgovorila jedinodušno pobožna čreda. A tat tudi zvesto modli? Tudi jaz zvesto modlim, je se oglasil hlapec metropolita, ukravši
') Ta slavni cerkovni mož osnoval je Betanijo, o kteri se govori niže (1783. 1.). V njej je sprejemal carjev i daval jim modre sovete; a Betanija služi kak častno pokopališče mnihov sv. Trojiške lavre.
a) lavra-samostan!
3) posad-predmestje, trgovo mesto!
ch m i p.v no minili, ro.io.MV ri>6axa.
Narodna pogovorka.
homote i skrivši jih ne daleč od samostana v ložbini. Dtis vsega kar se je vršilo okolu tata, bil je torej tolik, da se je poslednji spozabil i zagovoril.
Moskva je kaj veselo začela svoje novo leto. 7 jan. obiskal jo je znameniti pijanist, nedavno praznovavši 50letni jubilej slavne svoje umetne delavnosti Anton Grigorjevič Ruben-štein. Navadno on živi v Petrogradu, v Moskvi daval je koncert na korist ust,rojstva koncertne dvorane na čast svojega brata Nikolaja G. Rubenšteina nedavno umršega. Vstopnina je dala čistega dohoda 12 tisoč rub; pa še bolj se je odličila neka Ana Ivanovna Galikova, katera je po okončanju koncerta šla k predsedniku odbora koncertnega i mu vročila 50 tisoč rub.! Tudi petrograška glasovirna tovarna Schroederjeva, sloveča za naj staršo i goršo v Rusiji, položila je pri tej priliki na mizo blagajnika 5 tisoč rub. Kakor vidite, dvorana bo menda lepa i skoro gotova.
Ruske novine nže cel mesec donašajo obširne referate raznih učenih društev, zborovavših prošle božične prazdnike. V Petrogradu bila sta dva shoda, naravoslovcev i vračev (zdravnikov) pa delavcev1 po tehničnem i profesjonalnem obrazo-vanju v Rusiji. V Moskvi začel se je 7. jan. arheologični shod, na koji so prislale svoje predstavitelje tudi tuje države, kakor na
1 Ta beseda bo po ruski značila: rabotnik i dSjatelj; tukaj stoji v drugem pomenu! Nemci govore ein wichtiger Factor.
piv Francija i Germanija; celó Avstrija ima svojega zastopnika, nekega poljskega profesorja za arheologijo v Beču. Petrograška zbora bila sta mnogoštevilna i gromoglasna. Ko bi se izpolnilo vsaj polovina vsega, kar so nagovorili ti možaki učenjaki najnovejšega kroja, bi se Rusija skoro premenila v kako Eldorado in superlativo. Moskovsko učeno zborovanje vršilo se je bolj pohlevno. O razkopih starodavnih mogil i njih prebivalcih, seveda ne govoré tak glasno, kakor kriče i rožljajo z verigami i raznimi stroji novejše dobe.
Francoske novine priobčile so novico, da je 150 bogatih parižkih trgovcev sklenilo prirejati bogate razstave franco-
skega proizvodstva po stolicah tujih držav. V tekočem letu bo neki taka razstava v Londonu, a naslednje 1891 leto v Moskvi. Tudi košček francosko-ruskih simpatij, a o rusko-fran-coskih napišem vam v svojih naslednih „ruskih drobtinicah." Neka prebrisana glava, se mi zdi, pravi o sočutju, da je samo jedno sredstvo vzbuditi i vzgajiti je v drugih ljudeh — da moramo sami prej začeti, da moramo sami prej sočuvstvovati z drugimi. I Francozi i Eusi to pravilo menda trdo znajo i pomnijo ; pomnijo pa tudi to, da brez sočutja ni zvestega prijateljstva, ni trdne
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele. Koncert Slavjanskeqa bode dne 6. marca t. I. v redutni dvorani. Program je zelo zanimiv. Pri gg. Vaso Petričicu inSchafferju kjer so izložene slike Slavjanskega ter njegove soproge in hčere, prodajejo se sedeži in ustopnice, in kakor se nam javlja, je zanimanje toliko, da je le še nekoliko sedežev prostih. Naj še omenimo, da se bode pod na galeriji primerno zvišal, in sicer tako, da bodo gledalci z galerije imeli prost pogled na Slavjanskega zbor.
Ivana Kobiica v Zagrebu. „Vienac" v svoji 8. št. t. 1. je ponatisnil jedno njenih slik „Slovenačka citra-šica" ter oznanuje v kaj lepo njene slike, slikarsko šolo in njene posebne darove. Gospodična Kobilca, ki je bila o Božiču razstavila svoje slike v Ljubljani, izložila jih je sedaj v palači jugoslovanske akademije ter odmenila čisti dohodek zalogu medicinski fakaltete, katera se ima osnovati na hrvaškem vseučilišču. Slovencem je po domačih listih znano, da je Kobilca Ljubljančanka Šloven-ka, ki se je učila najprej risanja in slikanja doma v Ljubljani, potem v Beču in Monakavu; v Monakavu ji je bil učitelj slavni portretist Vek. Erdtelt, in je tu, izučiv-ši se ostala še 3 leta kot samostalna slikarica. Njene slike so bile sprejete v umetniške izložbe v Monakavu, Berolinu, Pragi in Beču. Sedaj se hoče popolnjevati nekoliko v Zagrebu, potem pa v Parizu. Gočna. Kobilca je na prvem mestu vešča portretistica, potem po se odlikuje tudi v genrskih slikah. Vienac jako hvali njene slike kakor „študije".
Tržaški petardisti. Čez mnogo let so zasledili v Trstu nekaj oseb, ki so bile sumljive, da mečejo ob raznih prilikah petarde. Nekaj teh oseh so bili pozaprli, deli v preiskavo in sedaj je bila obravnava proti njim, katere konec je odsodba dotičnikov. „Edinost" od 22. febr. t. 1. poroča o tem med drugim: Obravnava proti metalcem petard Dominiku Sacco, Atiliju Cltmmtiniju, Alfieriju Rascovichu in Kamilu De Franceschiju zvršila se je včeraj. Nabralo se je obilo občinstva, dvorana stopnice in hodniki bili so prenapolnjeni. Ob 6Va uri zvečer so razglasili razsodbo. Vse zatožence je sodišče spoznalo krivimi v zmislu zatožbe in je obsodilo Cle-mentija, Rascovicha in Sacco na 11/a letno, De Fran-ceschija na 2 letno ječo, poostreno z jednim postom vsaka dva meseca in posamičnim zaporom. Sacca bodo vrhu tega iz dežele iztirali. Razsodba je tako-le utemeljena: Dokazano je, da so razne, vladi sovražne osebe ob raznih prilikah, posebno pa ob patrijotičnih slavnostih, s tem prirejale državi sovražne demonstracije, da so metale petarde ali dale take metati in takim načinom meščane begale in plašile. Iz izpovedanj Sacco-a, kakor tudi
po preiskavi, katera se je vršila v njegovem stanovanju, se je konstatovalo, da je imel v svojej posesti petarde kakor tudi materijal za narejanje petard; pri njem se je našla tudi tiskovina „Circolo Garibaldi, Sezione Pisino". Dokazano je, da je na predvečer odkritja spomenika, dne 24. marca, na trgu pred kolodvorom počila petarda, katera je težko ranila nadzornika policije; da je jedna petarda počila pri Lloydovem poslopju; da so počile petarde dne 9. junija na dvorišču hiše, v katerej je stanoval konsul Durando! dne 17. augusta, na predvečer rojstvenega dne cesarjevega, pa na lesnem trgu in v ulici via S. Francesco; da so bile vse te petarde prirejene po jednem sistemu; da so bili v nekaterih teh petard koščeki neke plošče, katero so našli pri Sacco-u; da so našli v jednej pedardi košček papirja z* napisom: „Circolo Garibaldi Šezione Pisino" . . . Razsodba pravi dalje, da so bile vse petarde take, kakoršne so našli pri Sacco-u, potem pa je bil ta v ozki zvezi z drugimi zatoženci, ki so po prvi njegovi izjavi pomagali mu delati petarde. Pri De Franceshiju so dobili skrivnostno pismo, katero je poučevalo, kako delati petarde. Glede na take razloge je izreklo sodišče obsodbo. —• Glede re-kurza izgovorili so si obsojenci čhs za pomislek
Dr. Mahnič ali ovaduštvo od stopinje do stopinje. I. zvezek „Rimskega katolika" razkriva nasproti „Slovanskemu Svetu" v posebnem odstavku zopet znano logiko dr. Mahniča, katerega je začel braniti proti nam že Ljubljanski „Wochenblatt". Habeat sibi! Ali slovenskemu narodu vendar ne more biti vse jedno, kako dr. Mahnič ovaja sedaj jedno, sedaj drugo vrsto njegovih sinov. Najprej je ovajal tudi v stari „Soči" slovenski narod na sploh, kakor da bi gojil med seboj tudi pan-slavizem; potem se je spravil na razna društva ter zlasti sokolskim društvom očital naravnost veleizdajstvo. Naposled v letošnjem I. zvezku pa se je spravil že ua dijake, specijalno na učence srednjih in visili šol, mišljenje katerih vsporeja ali stavlja poleg iridentovskega mišljenja italijanskih učencev jednakih šol. Na strani 121. navedenega zvezka citati je spodej dolosvno: „Iz vsake vrste („Slov. Sveta") se bere misel: brez Rusije ni rešitve za slovansko narodnost. To misel vtepa „Slov. Svet" Slovencem v glavo. In žalibog, da ne brezvspešno. Slišali smo, da številke „Slov. Sveta" prinašajo v razrede na gimnaziji in dijakom vsiljujejo brezplačno; da, tudi celi letniki se jim ponujajo zastonj. Slišali smo tudi, da se mej slovensko mladino na naših srednjih in viših šolah čudovito širi rusko, panslavistično mišljjenje, kakor mej italijansko mišljenje iredentovsko. Da bi se vender strože pazilo, kaj mladina bere v šoli in zunaj šole, kaj si naroča!"
Besedo „slišali" smo podčrtali, kakor je z odprtimi črkami tiskana v „Rim. katoliku". Iz tega, da se s svojim ovaduštvom dr. Mahnič zateka v zavetje glagola „slišati", je soditi, da jo je dospel na ono stopinjo javnega pisarjenja, na kateri se židovski „revolverjourna-listi varujejo in zavarujejo pred slučajem, da bi jih kdo postavil zaradi obrekovanja in laži na zatožno klop. Ko bi prišlo do preiskav, utegne se tudi dr. Mahnič izgovarjati, češ, da je samo „slišal". In taka pisava naj bi bila dostojna doktorju in profesorju theologiae! Čitatelji naši naj blagovoljno sami sodijo. Kakoršne so razmere dandanes, ko bi bilo ovajanje dr. Mahniča resnično, kako bi prišli srednješolci lehko v preiskavo in možno škodo jedino zaradi tega, ker bi morda čitali naš list, dasi postopa vedno lojalno, zagovarja, kakor narodov, tako interese celokupne države ter razkriva spletke raznih strank in konečno tudi državi, cerkvi in slovenskemu narodu nevarne nauke, sofizme in salti mor-tali — dr. Mahniča.
Ako se morda srednješolci in vseučiliščniki popri-mejo tu pa tam kake slovanske, med temi tudi ruske slovnice, da bi se naučili raznih slovanskih jezikov, po menja to dr. Mahniča že — „panslavistično mišljenje". Ta načelnik slovenskih latinizatorjev bi menda v doslednosti svojega mišljenja in postopanja rajši videl in „slišal", da bi slovanski dijaki proučevali vsa tudi naj-neznatniša in najbolj popačena romanska narečja, nego pa slovanska. Naposled hoče biti še policijski pomočnik šolskih oblastij, „da bi še strože pazile, kaj bere mladina v šoli in zunaj šole; kaj si naroča!" Kakor da bi ne bilo že dovelj znano, da je povsod po knjižnicah zavodov, kjer se uči slovenska mladina najmanj slovanske pismenosti; kakor da bi se analogno, kakor polit,iške in narodne stranke slovanske, ne opažali jednako tudi slovanski diiaki, ki so bili in so vedno prepohlevni v zagovarjanju sebe! Sedaj je prišel na pomoč še poseben policist, s Slovenskega! Tudi za ta del nam je zopet pro-testovati proti popolnoma neosnovanemu in meritorično jako brezpotrebnemu ovaduštvu dr. Mahniča.
b) Ostali slovanski svet.
Minister bar Pražak, nekdanji vodja Moravanov v dežel, in drž. zboru, praznoval je 22. t. m. in 70 letnico svojega zaslužnega življenja. Moravska prava narodna stranka mu je odkritosrčno zaklicala: Mnogaja leta!
Grof Julius Andrassy, rojen 1823, bivši ministerski predsednik na Ogerskem, potem več let zunanji minister Avstro-Ogerske, umrl je 18. t. m. v Opatiji. Njegovo truplo so prepeljali iz Voloske v Budapešt, od tod pa na njegovo posestvo v Terebes. Pogreb se je vršil z velikimi častmi; sam cesar je bil prisoten v Budapešti, kakor je molila tudi cesarica ob krsti njegovi. — Veliko dnij je bil glaven predmet po novinah umrli Andrassy. Proslav-jali so ga v obče domači in zunanji Nemci, najbolj pa se ve da Madjari. Spominjali so se prekucijskih let od 1848 naprej, ko je bil tudi Andrassy zapleten in celo na vešala obsojen vsaj „in effigie"; potem, kako se je vrnil Andrassy iz pregnanstva, kako ga je Deak izvolil za posrednika med korono in madjarskim narodom. S tem se je pospel do ministerskega predsedništva, je iz-podmaknil grofa Beusta ter je zasedel njegovo mesto na Dunajskem Ball-Platzu kot minister zunanjih poslov našega cesarstva. Smatrajo ga kot glavnega pomočnika, da so se zavrgli Hohenvvartovi fundamentalni členi, da se
je vstvaril duvalizem in da se je sklenila nemška in avstro-ogerska zveza. Slišati je bilo te dni največe epi-theta ornantia vsled zaslug, ki jih neki ima pokojnik zaradi tega. Imenovali so ga kot genijalnega, da, kot jednega prvih državnikov v obče, gotovo pa kot prvega državnika madjarskega. Tisza se je podvizal osnovati zakonski načrt, po katerem naj se napravi Andrassyju v Budapešti monument na državne stroške. Smešno je citati, da je Andrassy zabranil zasnovo federalizma, v tem ko mu zajedno pripisujejo glavno zaslugo pri osnovi duvalizma, kateri ni nič drugega kot federalizem in sicer federalizem prve stopinje. Nobena hudih posledicih, ki se izvajajo iz možne oblike federalizma, ne zadeva tega takó, kakor ravno duvalizem, kar je že samo po preprosti logiki umevno, še bolj pa jasno po dosedanjih dejstvih in nastalem razmerju na zunaj in znotraj. Madjari in Nemci imajo vzrok, proslavljati Andrassyja, ker njim je gotovo storil usluge, katere so bile takoj pri začetku očitne in so bile po dokazih dejstev vedno jasniše. Slovani pa ne vidijo, ne da bi bil Andrassy koristil kedaj njim, pa tudi ne, da bi mogel duvalizem koristiti skupnim državnim interesom. Kolikor ni že vse razvidno doslej, pokaže in dokaže bodočnost, koliko je bilo delovanje Andrassyjevo zgodovinski srečno ali neugodno. Slovani se drže že sedaj utrjene misli, da je bilo isto delovanje neugodno.
Neugodno se kaže postopanje Andrassyjevo sosebno tudi, ako poštevamo Berolinski kongres, kjer je bil Andrassy jeden glavnih provzročiteljev, da se je Berolinski pogodbi dala taka oblika, vsled katere je ostala nevarnost za balkanske narode še nadalje, in je vsled tega ostal jeden glavnih vzrokov sedanjega, rekli bi, permanentnega negotovega evropskega položenja. Andrassy, Disraeli in njijini somišljeniki so bili na Berolinskem kongresu sicer modri v znuslu sebičnosti pojedinih držav, oziroma državic, niso bili pa modri s stališča pravičnosti in humanitete. To sodbo podaje Berolinski kongres a priori in sedanji dejanski položaj stvarij še posebe.
Prijatelji in častilci Andrassyjevi priznavajo sami, da, ni imel harmonične izobrazbe; kot ministerski pred sednik ogerski je pr.šel pogostoma v največe stiske, ker ni umel občega gospodarstva. Ko pa je bil zunanji minister, je kazal nasproti podrejenim uradnikom veliko samovoljo, in znano je sedaj, da je n. pr. njegov tedanji sekcijski načelnik, lani umrli Maks bar. Gagern izstopil iz ministerstva najbolj zaradi tega, ker se mu je zdelo prehudo, da ravna Andrassy z najvažnejšimi akti takó lehkomiselno. To je karakteristično, in vprašanje je, ali se ne bo še maščevalo tako „lehko" postopanje nad drugimi.
Ob smrti Andrassyjevi se je zopet pokazalo, kakó se mnenje Nemcev, Madjarov, (morda tudi njih prijateljev Poljakov) pošteva kot obče mnenje avstro-ogerskih narodov. Mišljenje 20 miiilonov Slovanov naše države tu in na zunaj nič ne velja, in takó se pravo mnenje in pravo razmerje vedno pači in prikriva sosebno na zunaj. Tudi to ne more biti v skupnodržavnem interesu.
Koncert Slavjanskega v Pešti. Ruski národni pevec Dmitrij Aleksandrovič Agrenjev Slavjanskij je imel koncert tudi v Pešti, v poslopju madjarskega narodnega gledišča. Peštanski časopisi, kakor „Egyértétes", „Nemzet", „Neues Pester Journal", Budapester Tagblatt" in celó „Pester Lloyd", hité izražati vsled tega pohvalo ruskej národni pesni in njenemu pevcu. „Pester Lloyd" govori med drugim: „V slišanih pesnih Slavjanskega ni moči
ne opažati pojave sile (moči) narodnosti. Pesem: „Ej uhnem" je v viši meri izvrstna. Mi še nikdar nismo slišali takih pianissimo in takega basa, kateri bi zavzemal contra g.a Po povodu pevanja ruskih bllin (dogodivščin) zajavlja časopis „Nemzet" najivno: „Mi ne verujemo, da bi biline a Dobrine Nikitiče in druge, popolnjene po Slav-ianskem, pripadale XI. stoletju. O zboru pevcev Slavjan-skega samem govori „Budapesti Hirlap": „Nikdar še nismo videli toliko bleska in krasote; to je etnografična razstava ruskih krasotic. „Neues Pester Journal" pohva-livši koncerte Slavjanskega, govori: „Kar se tiče glavnega mesta Ogerske, morejo Rusi smelo reči: „Prišli, videli in zmagali smo." Da, virtus Iaudanda etiam in inimico . . .
Veliky slovansky bazar prirede poleti t. 1. Čehi-nje v Pragi in sicer v prospeh „Ustredni Matice školske". Odbori osnovni, finančni godbeni, itd. so se že osnovali. Nekatere gospe so že poslale dragocene darove za bazar.
Ondriček v Carigradu ie koncertoval 11. t. m. pred sultanom in družbo diplomatiško. Vspeh je bil krasen; navdušil je češki mojster na gosli sultana in Carigrad, Sultan je odlikoval slavnega Ceha z velikim redom in častno nagrado,
Nemške gledišče v Petrogradu po carskem sklepu ne bo dobivalo več državne podpore. To je velik udarec za nemški zavod, a v Rusiji so začeli spoznavati, kje ni podpora na pravem mestu.
književnost.
SlovanStvo ve svj/ch spevech. Urejuje^ harmonisuje in izdaje Ludvik Kuba v Podebradecb (na Češkem) Izšel je VII. knjige 6. snopič. Obseza nadaljevanje slovenskih pesmij (od 81. do 93.). Snopič po 40 kr. Vseh 8 sno-pičev s slovenskimi pesnimi znaša 3 gld. 20 kr.
Prvni mjrocni zprdva společnosti pfatel staro žitno sti česktfch v Praze za zpravni rok 1889. Se 4 vyobrazenimi. V Praze. Tiskem Fr. Šimačka. 1889. Založilo društvo. Str. 50 v 8. Obseza več razprav, ki raz-govarjajo razne starožitnosti na Češkem. Društvo se je ustanovilo 1888. 1. in šteje že lepo število členov in delavcev na tem za slovansko-češko davnost važnem polju. Ta „společnost" ima še poseben namen skrbeti zato, da se stari spomeniki ne bodo poizgubljali, izvažali na tuje, ampak da se ohranijo v domovini. Hoče torej obračati pozornost občinstva na predzgodovinske, sredovečne spomenike, pa je tudi samo zbirati ter darovati češkim muzejem, na prvem mestu „Museu Kralovstvi češkeho." Prvo tu navedeno sporočilo tudi pravi: „Hranimo krepko spomenike prostonarodne umetnosti naroda našega, in to tem bolj, čim hitreje se ti izgubljajo in izginjajo."
rajiuuKO-pyccica/i Eu6jiiozpacf)ifi XIX. Btm. (Ga-licko-russkaja Biblioteka XIX. veka.) Tega znamenitega podjetja je izšel XIII. snopič in obseza spis izdanij konca 1869 in začetka 1870. Cena snopiču 1 gld
Iiapma cjio&iihckux% napodnocmeu. (Karta slavjan-skich narodnostjej. Izdanije V. V. Komarava. Sostavil N. C. Zarjanko. S statističnimi tablicami i diogrammami ras-predeljenja Slavj an. Merilo t^-ij^-o-jj-^-- Cena 1 rub. s pošto vred. Naroča se: Kontora „C.iaii!iHci;nx'i, ll3Btcnii" („Slav-janskich Izvestij"), Nevskij 136—138 v Petrogradu. Ta
karta kaže zemljepisne meje vsakega slovanskega naroda s posebnimi barvami za vsak nar>d. Spodej ima tri sta-tistiške tablice: I. razpredeljenja Slavjan po gosudarstvam (državam) i narodnostjam, II. razpredeljenja Slavjan po veroizpovedanijam, azbukam i narečijam, III. tablica krup-nejšago nemeckago zemljevladenija, razpoložennago v semnadcati gubernijach Jevropeskoj Rossiji. Naposled so še: Diogrammy v procentach obščej čislenosti Slavjan v Jevropš, in sicer po: „narodnostjam" in po „veroizpovedanijam". Za naslovom zgorej so našteta dela, katera je sestavljavec porabljal za to karto. Novine so že omenile nekoliko to najnovejše delo; nekatere jugoslovanske novine je niso pozdravile prijazno, češ, da je kak okraj vzet v meje druge narodnosti; druge pa trde, da niso statistične številke povsod natančne. No, ako pomislimo, da ima vsaka knjiga drugačne številke, ni čudo, ako se ne zde ti ali oni podatki natančni. Sicer podamo mi kmalu nekoliko primerjevalnih snovij za ta del, da se razvidi, kako se je množil slovanski rod zadnjih desetletij. V obče pa nam je omeniti, da so podatki na tu mišljeni karti jako pregledni, v obče veljavni in sosebno diogrami glede na narodnost, kakor na veroizpovedanje jasni in za spomin posebno prikladni.
fhi'6 RiHOKKa. (V. Jan Žižka.) Prevod iz češkega dela, katero je spisal V. Tomek. St. Petb., 1889 Str. 246 + X v 8°. Cena 1. r. 25 k.
Ilemps II. (Page) Ilentpomvz Ekeomz, bjianbina <iopho-ropciiia. (Petr. II. [Rade] Petrovič Njegoš, vladyka černo-gorskij) (1830 - 1851.) Petrograd, 1889. Str. IV + 236 v 8°. Cena 1 r. 50 k.
PyccKan Eudjiiomem. (Russkaja biblioteka). Izdanije S. N. Pelecha. Vypusk (snopič) XII. december 1889. Vsebina BacHn II. A. hViii.iona. Cohi, Maitapa B. T. KopojieHi.o. )Basni J. A Krylova. Son Makara. V. G. Korolenko). S tem snopičem je završen letnik 1889. tega izdanja, katero je od aprila 1887 priobčilo veliko vrsto izmed najboljših in najkrasnejših proizvodov prvih ruskih pisateljev. G. izdajatelj hoče svoje podjetje nadaljevati in izdajati Rusko biblijoteko po 2 gld. 40 kr. za 12 letnih snopičev, kakor doslej. Ponavljamo, da so snopičem pridani tudi pojasnilni slovarčki; tisk je jako razločen in čeden; ta biblijoteka se je na daleč jako prikupila in razširila zaradi priob-čevanega izbornega leposlovnega berila, kakor zaradi nizke cene. Adresa: ,;Izdajateljstvo Russkoj Biblioteki" vo Lvove, Bljacharnaja ulica Nr. 11.
Popravki k 3. št. „Slov. Sveta." 37 st desna 13. v. sp. : taktno nam. faktno; 38. st. des. 27. v. zg.: v kvalifikaciji nam. kvalifikacijo; ondi 22. v. sp.: da bi se ne ponemčili; st. 39, naj se čita naslov Članka: Rusija 1. I 889. 39. st. leva 19. v. zg.; celo intel. . . ; ondi 24. v. zg.: p ros vet o, vere; ondi 26. v zg.: In taka nam. Za . . .; ondi 15. v. sp.: Praznovala; ondi 12. v, sp.: časopisju; ondi 7. v. sp.: petropavlovsko bratstvo: ondi 3. v, sp.: prote stanstvu; 39. str. desna 10. v. sp.: dobiva pomena ; 40. str leva 15. v. sp.: pri nas po 1848. 1., ko so km< ta na pod-stavi; ondi desna 11. v. zg.: promenjena: visoč; ondi 15. v. sp.: uvede nje m; 41. str. 3. in 4 v. sp. na desni: podeljevati, podeljevanje ; str. 42. desna 26. v. zg.: pri katerih ima ulogo pre-zentacija, sodelovati dvema Sinit. . . .; str. 43. desna 28. v. sp.: da apostoli; ondi 20. v. sp. niso cerkvi; ondi 13. v. sp.: tega vendar nam. še ga; str. 46. leva 6. v. sp.: živo t o pisci; str. 47. desna 23. v. sp.: malem stilu; ondi 16. v. sp.: iztrebljali nam. izrabljali.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzellini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne".
— Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. —
Urednik: Janko Pajk.