Leto IX., štev. 24. Poitnina platana t gotovini. V LJUBLJANI, v soboto 13. junija 1925. Današnja številka Din 1*50. Izhaja razen ponedeljka in dneva po prazniku vsak dan. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, poštni predal štev. 168. Naslov za telegrame: »Naprej«, Ljubljana. Čekovni račun št. 13.807. NAPREJ Stane mesečno .... Din 25-— j za inozemsivo .... Din 35'— Oglasi: Prostor 1X55 mm 60 par. Mali oglasi: beseda 60 par, najmanj 5 Din. Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije za list so poštnine proste. Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije. Izhajai začasno le enkrat na teden in9 stane mesečno 6 dinarjev. Letnik VII., štev. 24. Četrtkova „Naprejeva" številka Iztiaja kot tednik: LIUDSKI GLAS Gl smejo popustiti od osnovnih načel razrednega boja. V nobenem slučaju ne smejo naši člani radi ljubega miru zatisniti oči pred demagogijo in oportunizmom in poskusom ribariti v kalnem. To so torej težke naloge, ki čakajo naše scdruge na Jesenicah. Če morda doslej še niso razumeli potrebe strokovnih sekcij, kakor jih imajo’ že vse prave proletarske stranke na svetu, zato da vodijo boj proti demagogiji in oportunizmu, ki je navadno največji v strokovnih vprašanjih, in sicer javen organiziran in odločen boj, bodo sedaj, ko so kot zavedni socialisti dobili zaupanje, da upravljajo Številno strokovno organizacijo, morali razmišljati o tem in bodo najzavednejši med njimi brez dvoma našli pravo pot. To jim bo tem lažje, ker imajo negativen primer Krušiča in Arha v Trbovljah, ki sta šla v službo politike agentov in zaveznikov Trboveljske družbe in katerih poziv za zedinjenje je imel ravno nasproten uspeh kakor na Jesenicah. (Dalje, prih.) Obleke kupite najugodneje pri | os- Rojina Ljubljana Nepolitična** šola in kvarna politika. Minister prosvete Pribičevič je predložil parlamentu nov zakon o osnovnih šolah, ki . ved i ni vzorna izjema med ostalimi novimi zakoni in je zato -treba boriti se proti takemu zakonu in za boljšega. Važnosti šolstva za delavski razred se naš proletariat še premalo zaveda, zato objavljamo naslednji članek, prirejen po članku v >Arbeitenville< z dne 12. aiprila t. 1. Služi naj kot uvod k nadaljnjim člankom, ki jih bodo prispevali, kakor upamo, naši sodrugi-učitelji in ki se bodo bavili bolj konkretno s predlogom novega zakona. A že iz tega članka bodo spoznali naši čitatelji, da zahtevamo socialisti predvesm: neodvisnost šole in učiteljstva in od ljudstva svobodno izvoljene šolske nadzorovalne organe. Kdor čuje klice na pomoč in zabavljanje zastopnikov buržuaznih strank o politiki v šoli in vzgoji in o kvarnem vplivu politike na uradnike, mladino — da, zgražajte se! — celo na otroke, ta mora misliti, da je politika neke vrste kuga, zlo, najmanj pa nepošten in nečeden posel in nobena stvar, ki jo cenimo in spoštujemo, ne sme priti v dotiko s politiko. Gospodarstvo, vzgoja, vse vsakdanje življenje in vrvenje v državi in rodbini — vse je čisto in nepolitično in politiko — to umazanijo! — politiko uganjajo kot nekaj postranskega in nekje v zraku nepošteni 'ljudje, ki se imenujejo politiki in kjer pridemo z njimi v dotiko, tam nam je to le v škodo. — Kako pa naj drugače razumemo tožbe o politiki v šolskih zadevah, v vxgoji in drugod, kjer morajo ljudje skupno živeti? Mora imeti že svoj vzrok to, da imamo ljudi, ki tako o politiki mislijo in govore. To so kramarski politiki, ki merijo vse čevlje po lastnih nogah in postanejo sentimentalni, kadar jim kupčija slabo uspeva. Kaj pa razumemo pod tem, kar. imenujemo politiko? Ureditev skupnih, javnih zadev. In politični boj je naraven, sam ob sebi razumljiv, sla-bejšim vsiljen, saj gre za boj, kako bodo razdeljene pravice in dolžnosti (v občini, državi in drugih organiza- Gospodinje, poskusite izvrstne testenine, ki se do* bivajo zanesljivo samo v originalnih zavojih in pod varstveno znamko: cijah), kako bo razdeljeno delo in jelo. Udeleževati se boja za pravično razdelitev pravic in dolžnosti, dela in jela, je za vsakega človeka potrebno, ker mora vsak človek svoj del dobiti in izvršiti. V vseh časih pa so bili ljudje, ki so nad lastne in nad koristi svoje rodbine imeli v mislih le koristi skupnosti, družbe — in žrtvovali so v tem boju vse svoje sile za obrambo in pravice slabejših. Taki politiki so bili nekateri naši predniki (Jezus, Hus, Marks i. dr.), taki politiki so naši funkcionarji in zaupniki, ki jih spoštujemo in cenimo, s katerimi se skupno bojujemo. Če pride kdo med nas, komur ne gre za nas vse, temveč samo za lastno osebo, je naša naloga, da ga spoznamo in ga ne volimo več. To je smisel demokracije. Politika je na svetu, to se pravi: pravice in dolžnosti se razdeljujejo, če na to razdeljevanje vplivamo ali ne. S prejšnjo razdelitvijo vpliva (pri nas je še stara razdelitev) v šolah n. pr. so bili zadovoljni vsi tisti, ki so imeli svoj delež na tem in svoj dobiček. Ni treba, da bi bil ta dobiček neposreden, materialen (v denarju ali blagu) in vsakemu posamezniku osebno podeljen. Zastopniki buržua-zije so branili interese svojega razreda tudi brez trenutnih koristi ali plačila — in to so potem imenovali 3 strokovno delo«. Izobrazba je bila — in je radi eksistenčne nesigurnosti delavstva večinoma še danes — posebna pravica imovitih slojev. Cerkev je bila s svojim vplivom vedno v službi vladajočega razreda. (Za revne in brezpravne ima rezervirano — večnost.) Cerkev je zlorabila tudi svoj vpliv v šoli za obdržanje sedanjega razrednega družabnega reda, in je to delala v službi in za interese vladajočih razredov. Kajti: bilo je vedno v interesu vladajočega razreda, da doraščajo otroci neimovitih slojev v ponižnosti in nevednosti in da postanejo iz njih ceneni hlapci in dobri vojaki, nikakor pa ne revolucionarji. Vzgajati otroke neimovitih na tak način, tej nalogi se morajo pokoriti uradniki in učitelji. — Kje so bili »strokovnjaki«, ko se je bilo treba upreti najhujšim potvorbam zgodovine? Kje so ostali vzgojitelji morale, ko se je bilo treba postaviti v fronto proti najhujši nemorali: proti vzgoji nazora, da je vojna in krvav boj nekaj častnega? Kje je ostala »sv.« cerkev, ko bi bila morala poučevati in oznanjevati božjo zapoved: »Ne ubijaj!« Neka angleška pa-cifistinja je rekla: »Cerkev je bila v tej vojni kakor pes-varuh, ki je ušel k vlomilcem.« Vsi, »strokovnjaki« in poklicani dušni pastirji, vsi so bili vedno pripravljeni, žrtvovati znanje in duše naših otrok na »migljaj od zgoraj«. Vsi so bili vedno pripravljeni pokvariti šolsko vzgojo, ali pa ne dopustiti, da bi se zboljšala, če — da! — če so to zahtevale politične koristi. In zato smo izgubili zaupanje v sistem »temeljitih strokovnjakov« in uradnikov. Najprej mora vedeti vsak tak strokovnjak, da je v službi šole, ne pa vladajočega razreda. Postati mora neodvisen od vladajočega razreda, kajti mučenikov je premalo in tudi ne moremo in ne smemo stremeti za tem, da bi delali mučenike — potem pa lahko upamo, da bodo imeli priliko spoznavati znanost in resnico vsi otroci, tudi naši proletarski 'otroci. Gotovo je, da je tudi demokracija pomanjkljiva, gotovo lahko pridejo tudi v demokratične nadzorovalne institucije 'ljudje, ki se bodo rinili v ospredje in se ne bodo z vso požrtvovalnostjo posvetili svoji nalogi. Apostolov je bilo komaj 12, pa je bil Judež med njimi, kako da ne bi bilo Judežev tudi v stranki. (Če izvršujemo staro socialistično načelo javnosti, ni treba imeti strahu pred Judeži!) Večja kakor ta nevarnost in odločilno je, da so nevarnosti birokratične uprave, ki je odvisna od vladajočih razredov in v njih službi, tisočkrat večje. Tisti, ki so zares strokovnjaki in resnični učitelji (iz notranjega poklica, ne samo v smislu službene pragmatike) vsi tisti morajo občutiti kot osvoboditev, da smejo poučevati resnico in resnici služiti, ne da bi jim bilo treba ubijati vest —za vero, dom cesarja. In še o veliki nevarnosti: v šolske nadzorovalne oblasti lahko pridejo nestrokovnjaki — diletanti. Gotovo je lahko borniran diletant nevaren, pa daleč ne tako nevaren kakor borniran strokovnjak. Kajti strokovnjak je »nezmotljiv« in sedi trdno na svojem mestu, diletanta poslušamo kritično, je za kratek čas voljen in ga lahko izmenjamo. In potem: ne posmehujte se diletantom! Schopenba-uer (nemški filozof) je dejal: Diletant se razlikuje od strokovnjake v tem, da živi za neko stvar, strokovnjak pa živi od neke stvari! Iz šole, ki je bila podložna politiki vladajočih, plemstvu, cerkvi in kapitalu, naj postane šola svobodnega ljudstva — s pomočjo naše politike, kajti tako šolsko politiko bomo vodili socialisti, to radi priznamo! Ljubljana, blizu Prešernovega spomenika za uodo. Najcenejši nakup nogavic, žepnih robcev, bri-salk, klota, belega in rujavega platna, šifona, kravat, raznih gumbov, žlic, vilic, sprehajalnih palic, nahrbtnikov, potrebščin za šivilje, krojače, Solingen Škarij za prikrojevanje in za obrezovanje trt. Razno. r f Sotlr. Ada Kristanova. 1. junija je umrla v Gallspachu v zdravilišču s. Ada Kristanova, žena Etbina Kristana. Pred leti je bila zelo agilna sodelavka svojega moža, zlasti v socialističnem ženskem gibanju se je mnogo udejstvovala. Spominjali se jo bodo zlasti starejši člani naše stranke, vsi pa jo bomo ohranili v častnem spominu. r Kongres krščanskih socialistov. V nedeljo, 7. junija so imeli krščanski socialisti kongres v veliki unionski dvorani. Udeležencev je bilo kakih 600. Splošen vtis, ki ga je mogel vesten opazovalec dobiti, je bil, da so krščanski socialisti zelo mirni in dobri ljudje in da po tej svoji lastnosti ravno onim niso nevarni, katerim bi morali biti. V masi krščanskih so-cialtistov je malo samostojnega prepričanja. Lepo je poudarjati reformiranje človeka v krščanskem duhu in izpremembo družabnega reda po tako reformiranem človeku. Vendar pa bi bila analiza stanja in potreb našega delavca in njegovih izkoriščevalcev resničnejša, če bi bilo v krščanskih socialistih več poguma in tako tudi iskrenosti. Ej, g. dr. Gosar, učenost pomaga malo, če ni za to učenostjo pogumnega, odločnega in dovolj brez- , obzirnega moža, čeprav je resnica tudi v.tem, da brez vestnega študija »zelo kompliciranega delavskega vprašanja« tudi sam pogum ne zmore zadosti. — G. Tominec je katoliški duhovnik. Govoril je tako, da je bil volk sit in ovca cela. Pozabil je povedati, da je pred encikliko papeža Leona XIII. tudi še kdo drugi govoril o delavskem vprašanju. — žužek je zanimiv fant. Revolucionarec je, pa se v tej družbi menda ne počuti čisto dobro. — Mnogo se je poudarjala potreba približanja inteligence delavstvu. Slišale so se sramežljive pritožbe nad majhno socialno'zavestjo duhovščine. Popoldne so bile sprejete resolucije. K koncu je izpregovoril par besed še drugi ideolog krščanskega socializma na Slovenskem, g. Terseglav. V okvir celega kongresa njegov govor ni ravno spadal. Mož je original. Ali je res tako hud, kakor se dela? Bomo videli. S čisto kulturnega vidika je zanimava zmešnjava v rabi izrazov »krščanstvo« m »katoličanstvo«. Nevaren in težek duševni razdor* se skriva za tem. Ne bo ga več mogoče dolgo prikrivati. Da, da, težko je, če ni pravega poguma in iskrenosti! — Ob priliki pa več o tem. r O zunanji politiki so razpravljali te dni v parlamentu. Povod je dala interpelacija bivšega zunanjega ministra Marinkoviča glede razmerja naše vlade do bolgarskih razmer. Tudi opozicija ne ve o zunanji politiki drugega, ko da je treba čuvati stanje, ki so ga ustvarile pariške mirovne pogodbe. To bi ne bila čudna zahteva, če bi bile te mirovne pogodbe take, da bi garantirale vsaj mir za neko daljšo dobo. A od časa po sklepu teh pogodb smo doživeli nešteto diplomatskih konferenc, ki naj bi popravile, kar so zakrivile mirovne pogodbe: vedno znova pojavljajoče se vojne nevarnosti. Nobena država ni zadovoljna z njimi, prav posebno pa ne manjše države, med katere spada tudi naša. Saj je ravno Marinkovič dejal sam, da nam prete od sosedov vedno nevarnosti, ker nimamo po naravi trdnih državnih mej. In te meje so določile vendar mirovne pogodbe, ki jih moramo varovati! To je čudna in nerazumljiva logika, ki postane jasna šele, če pomislimo, da smo v zunanji politiki popolnoma odvisni od velikih zapadnih držav, ki po določilih pariških mirovnih pogodb lahko goje imperializem na račun malih držav. — Posebno pa je treba omeniti, da sta tako opozicionalec Marinkovič kakor minister Ninčič zagotavljala bolgarski vladi simpatije vseh poštenih (ampak čudna je ta poštenost!) Jugoslovanov pri njenem boju zoper komunizem. Boj proti komunizmu so pa one stra-hovitosti na Bolgarskem, o katerih smo čitali tudi v vladnih listih. Najnovejše vesti so poročale, da je Can-kovova vlada na Bolgarskem dala pomoriti več tisoč intelektualcev. Koliko je poginilo v tem boju proti komunizmu navadnih ljudi-proletarcev, o Kdo naj pove?« smo vprašali. Joža: »No, ti, pa Poteš in drugi, ki veste!« — Torej mi naj povemo — in od kod naj zvemo, če ne iz našega »Napreja«,. iti se upa tudi resnico napisati, smo odgovorili. Mi naj povemo po vsej Sloveniji? Tako si torej to predstavlja Jože: mi zaupniki naj bi bili, ki bi povedali, da nas bodo potem zmerjali za provokatorje in denunciante in povedali, česar se on sramuje in ne upa! Joža bi torej kapitalistični sistem organizacij na shodih likal in povzdigoval in »Skupni dom« blatil, mi zaupniki v tovarnah pa tudi. Vprašanje je le, kako dolgo bi nas še hotel potem kdo poslušati —- in Jožo tudi! Kako dolgo bo imel še kakšnega pristaša? Vprašamo, kje je vzrok nazadovanja? Prav nič se ne bomo čudili, če bo Joža še vedno strokovni tajnik, a članov ne bo imel več. Upati pa smemo, da bodo tudi tisti spregledali, ki imajo danes še po sili zavezane oči in se bodo tudi organizirali v zares razredni proletarski organizaciji. — Par poštenih besed je Jože tudi izpregovoril, a videli smo, da so mu le prisiljeno z jezika padle. Enake besede je slišal na Jesenicah od delegacije celjskega okrožja, ko so delegati zahtevali, da morajo biti strokovni funkcionarji politično nevtralni. Takrat je Jože znal povedati, da so mu prišli glavo rezat! Ni se mogel ločiti od separatističnega »Rdečega praporja«, ki so ga korunovci takrat začeli izdajati. Kadar pa komu voda v grlo sili in se mu zdi, da bo imel uspeh, je pripravljen izgovoriti tudi besede, ki jih sicer nikdar ne bi. V enaki stiski je Jože ponovil besede, ki jih je izrekla omenjena celjska delegacija: da se na dveh stolih ne da sedeti! Vsak zaveden proletarec naj se odloči, ali hoče biti organiziran v razredni proletarski organizaciji, ali pa hoče še naprej prostovoljno podpirati kapitalistični sistem strokovnih organizacij. Jože je namreč' dejal tako: Člani strokovnih organizacij, ki so obenem člani »Berno-tiade«, morajo iz njih izstopiti ali pa bodo izključeni! Te besede smo odobravali, kajti zadnji čas je, da se loči razredno zavedni socialistični proletariat na to, zmeda lažisocialističnega sistema pa na drugo stran. — Sedaj razumeš, Joško, koliko je ura? Pa ne obupaj! Mlad in krepak si še, lahko ti bo kdaj še sreča mila, da se srečaš z načelom javnosti, okleni se ga zvesto, pokaži to načelo tudi na shodih, da ne bodo mislili ljudje, da si še vedno prijatelj starega in smrdljivega načela tajnosti. To načelo se ni zamerilo samo Štoranom, temveč je okužilo že davno vso Slovenijo. In kadar ne boš več odvisen od lažisociali-stov in si boš upal povedati resnico na vsakem shodu, tedaj pa pridi zopet med nas! Dotlej pa kar išči takih, ki imajo sedem desk na čelu. — Tisti, ki si mu rekel, naj to popiše. Megojniee pri Grižah. Dolgo se že ni nič slišalo iz našega kraja, da pa ne bodo naši čitatelji mislili, da smo že s sveta, vam hočem malo opisati, kaj vse je mogoče med živimi. — V našem kulturnem društvu »Svoboda< smo imeli nekega R. C., ki je bil, sko-ro bi rekel, tudi dober član, samo tisto napako je imel, da se je včasih potrkal po prsih, češ, mi socialisti smo še kaj in premoremo vse in vse drugo je ničla! A žal, bilo je to le na zunaj, v njegovem duhu pa ni bilo nikdar nobene kali prave socialistične zavednosti. Ker so vsi ljudje ustvarjeni tako, da imajo roke k sebi obrnjene, je tudi naš R. imel isto lastnost. Izposodil si je nekaj boljših in nekaj zaljubljenih romanov. Tu pa ni znal več ločiti med mojim in tvojim, še manj pa, da je treba vrniti, če se vzame kaj na posodo. In tako že na mnoga opozorila ne da nobenega odgovora, knjig pa tudi ne. Pa pustimo to. Bolj važno je to, da je duh v R. popolnoma »zrevolucioniral«, namreč, da se ne tolče več po svojih prsih: jaz sem socialist in vi klerikalci ste barabe itd.* ampak R. sicer res šele komaj okrog 20 let star mladenič, holi kot »spokornik« o vsaki priliki za procesijami in se trka spokorjeno: O Gospod, jaz nisem vreden, ampak itd. V njegovi družbi niso danes več »Svobodaši« in poučne knjige, ampak mežnar, g. kaplan in note cerkvenih pesmi. Včasih se še pa spomni, kaj da je bil, takrat pa zabavlja na »Svobudaše« z gorečo željo, da ga usliši njegov Bog m pošlje Šibo sv. vojske, da pokonča vse svobodno in socialistično misleče ljudi. O priliki bom še kaj napisal, a danes ne bi tega, če se mi ne bi zdel čuden preokret v tem na zunaj tako zdravem fantu. Članom »Svobode« in drugim pa pravim: socialist še ni oni, ki plača oni bori prispevek in prečita morebiti eno samo knjigo. Socialist mora biti podkovan v resni zavednosti in lastnimi skuš~ njami o idejah in pojmih organizacij! Živela izobražba in solidarnost proletariata! TISKOVNI SKLAD. Zadnji izkaz z dne 9. maja Din 33.722J& Amalija Zamperlova, Radovljica Din 4.— Ivan Vrečer, Celje Din 10.— Alojz Gnezda, Ljubljana Din 12.— Zbirka F. Langof, Vrhnika Din 25.— Fr. Rinaldo, Trbovlje od koled. Din 3.— Vrhničani nabrali pri razpravi pri sodišču 12. V. 1925 Din 35.— Jakob Dolničar, Brezovica Din S.— Jerko Jurinac, Zagreb Din 32.50 Benedikt Blatnik, Trbovlje Din 2.30 Iv. Polak, Trbovlje Din 12.— Franc Pencelj, Trbovlje Din 5.— Delavci v Samotni tvoraiei v Štorah 1. maja Din 26.— Rudolf Spendel, Velenje Din 25.— Nabrano na članskem sestanku v Skalah 17! V. , Din 61.— Franc Mrzelj, Trbovlje 13. I. Din 10.— Fr. Mrzelj, zgubljena stava radi ljudske nezavednosti Din lOi— Franc Rojnik, Hrastnik Din 20.— Ivan Domšek, Hrastnik Din 6.— Lavro Žlak, Trbovlje Din 2.25 SSJ v Trbovljah, prebitek pri potninah za shod 17. V. Din 48.— J. Pastorek, nabr. 9. V. v Mostah Din 5JSO M. Vičič, Ljubljana Din 4.— J. Smrtnik, Ljubljana Din 10.— J. Pilich, Litija Din 2.50 A. Martinšek, Velenje, pomotoma izpuščen Din 10.— M. Šumer, Griže, pomot .izp. Din 10.— I. Koželj, Velenje, pomot. izp. Din 4.— Skupaj Din 34.121.1S Protestirajte proti krivičnemu obdavčenju! Manifestirajte za progresivni davek! Samo zavedne borbene organizacij« bodo osvobodile delavstvo! Si že pridobil novega naročnika »Napreja«? Smeh z njenih lic je izginil in nadaljevala je skorej resno in svečano: Da bi vedeli, kako lepo je na ta praznik pri nas! Oblečeni smo kakor ob nedeljah in vendar ne gremo v cerkev. Popoldne se zberemo pred našo hišico v travi in atek nam pripoveduje veliko lepega; vsega še'ne razumem, a vendar ga poslušam neizrečeno rada. Govori o trpljenju in krivicah, ki so pri nas doma; najrajši pa ga poslušamo vsi, kadar nam pripoveduje o neki deželi, kjer vlada pravica, kjer so vsi enaki. Ta dežela je zelo velika, bogata' in- lepa. Nekoč sem ga vprašala, zakaj ni pri nas tako, kakor v tisti daljni deželi. Odgovoril mi je, da še ne morem razumeti tega, ker sem premlada. Ali vi že razumete?« praznik vseh praznikov tudi pozneje, ko ne boš več prodajala cvetlic!« Oba sva bila vesela in srečna. Ko sem gledal v njene oči, mi je bilo, kakor da gledam za gorami zlato zarjo, ki vstaja tiho, polagoma, brez hrupa, a vstaja gotovo in s tihim ponosom v novi in lepši dan. Idica je vstala: »Sedaj pa moram k mamici, pričakuje me.« »Le pojdi, Idica, in bodi dobra, kakor si bila doslej!« Se enkrat sem ji pogledal v njene velike oči, pogladil jo po zlatih laseh in že je zbežala. Gledal sem za njo in mislil: »Srečno dekle! Že sedaj je v njenem srcu vera in začetek spoznanja, da je prvi maj naš največji in najlepši Lastnik: »Slogac, r. z. z o. p. Izdajateljica in odgovorna urednica: Iza Prijateljeva (v imenu izvr. odbora SSJ in KDZ.) Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani. 13. VI. 1925. — 2400. Vzel sem šopek in ji dal nekaj denarja. Tedaj se je nasmehnila in je hotela oditi, a jaz sem jo prijel za roko in vprašal sem jo, ne da bi vedel čemu: »Kako ti je ime, deklica?« Pogladil sem jo po zlatih laseh in čakal. »Idica, je zašepetala v zadregi. »Si kaj pridna, Idica?« Zardela je in se nasmehnila v zadregi, tedaj je bila tako prikupna, da sem sedel v travo,; jo posadil k sebi in ji gladil zlatolaso glavico. »Imaš še mamico?« Njene oči so zažarele: »Imam mamico, tudi ateka še imam. Mamica je vedno doma, atek bi Vam lahko razjasnili kako slabo storite, če pri izbiranju mila niste oprezni in koliko škodljiva so dostikrat slaba mila! Ce želite strokovnjaško izkušeno MILO LEPOTE IN ZDRAVJA, tedaj poizkusite eno od 5 vrst FELLERJEVEGA ELSA-MILA V OBLIKI STEKLENIC. Elsa-lilijino mlečno milo, Elsa-glicerin-sko, Elsa-boraksovo, Elsa-katranovo in Elsa-milo za britje. Vsaka vrsta teh mil z zakonom zaščiteno znamko prijetno diši, je zelo štedljiva, izvrstno se peni, osvažuje in ohrani kožo zdravo in lepo. Ta mila so najboljše in mjfinejše, kar se v milu sploh more dati! ZA P0IZKUŠNJ0 5 kosov Elsa-mila v obliki steklenic z zavojnino in poštnino 52 Din, toda le tedaj, če se denar pošlje vnaprej, ker je poštnina po povzetju za 10 Din višja. Naročila je nasloviti na: EVGEN V. FELLER, lekarnar v. Stubici Donji, Elsatrg 252, Hrvatska. Tiskovine m iola, županstva la tirade, najmodernejše plakat« ln vabila sa veselica, letne zaključke. Najmodernejša uredba *a tiskanj« Časopisov, knjig, broSur itd. STEREOTIPI J A LITOGRAFIJA Dobro boste hodili! v Sutnerjevih čevljih! Čevelj tvrtke Sultner je nenadomestljive trajnosti, čvrstosti, moderen in eleganten, a pri tem po ceni! ,,________________________________—Skrbno izdelan iz izbrane- ^^^NSal 03 dobrega usnja! Ime -i - Suttner je garancija za dobroto in solidnost! Tudi /jffPjVr—% polučevlje in sandale, ■\ J \ ena*t0 lu