Edinost in dialog Unity and Dialogue
letnik 71, leto 2016, strani 117-129
Pregledni znanstveni članek (1.02) Besedilo prejeto: 31. 7. 2016; sprejeto: 9. 8. 2016
UDK 27.144.89
Jan Dominik Bogataj
Consensus Patrum kot temelj za reševanje
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
Consensus Patrum as the Basis for Solving the Filioque Question
From the Fetter to Marinus by Maximus the Confessor to the Notula by Robert Grosseteste
Povzetek: Klasično patristično, trinitarično in ekumensko teološko vprašanje glede izhajanja Svetega Duha, t. i. vprašanje Filioque, pomeni izziv za današnjo teologijo: kako misliti edinost v različnosti, saj glede skrivnosti notranjega življenja Trojice ne moremo nikoli z gotovostjo doseči jasnosti. Maksim Spoznavalec s svojim delom Pismo Marinu ter Robert Grosseteste s svojo Notulo predstavljata dva izvirna primera odkrivanja soglasja cerkvenih očetov glede 'Filioque. Maksim lucidno uvidi distinkcijo med grškima pojmoma sxrcopsuso"6ai in rcpoisvai ter s tem poda izviren hermenevtič-ni ključ. Grosseteste pa s svojo dialektično metodo vzbuja prepričanje o temeljnem soglasju očetov. T. i. consensus Patrum se tako pokaže onkraj jezikoslovnih in formalnih razlik ter pomeni globinski uvid v delo Svetega Duha.
Ključne besede: consensus Patrum, Filioque, proienai, ekporeuesthai, procedere, ekumenizem, Maksim Spoznavalec, Robert Grosseteste
Summary: The classicalpatristic, trinitaric and ecumenic theological question aboutproceeding of the Holy Spirit, the Filioque question, represents a challenge for the contemporary theology: how to think unity inside diversity. It deals with the mystery of inner life in the Trinity, which is never completely clear. Maximus the Confessor in his Letter to Marinus and Robert Grosseteste with his Notula represent two original approaches of revealing the consensus among the Church 'Fathers about Filioque. Maximus lucidly comprehends the distinction between Greek concepts ¿xnopsusadai and npoisvai and so proposes a unique hermeneutical key. On the other hand, the dialectical method of Grosseteste creates a conviction about a profound consensus among the Church Fathers. Consensus Patrum reveals itself beyond lingustical and formal distinctions and signifies a deep insight into the work of the Holy Spirit. Key words: consensus Patrum, Filioque, proienai, ekporeuesthai, procedere, ecumenism, Maximus the Confessor, Robert Grosseteste
vprašanja Filioque
118	OD Edinost in dialog 71 (2016)
Uvod
Notoričnega in klasičnega vprašanja glede Filioque na področju ekumen-skega dialoga ne moremo razumeti, kaj šele reševati, brez temeljitega poznavanja zgodovine in razvoja teologije, ki ima svoje izvore že v prvih stoletjih krščanstva (Habets 2015). Zato je potrebno iti adfontes patris-tičnega bogastva organske misli, ki dovoljuje in vključuje drugačnost, a v sebi nosi globok zaklad edinosti; adfontes cerkvenih očetov, ki sestavljajo depositum fidei. Tam se nam odkriva presenetljiva edinost tudi glede vprašanja izhajanja Sveta Duha, ki že stoletja močno vznemirja teologe.
V tej študiji želim pokazati, kako sta dva popolnoma različna avtorja, iz različnih obdobij in kultur — Maksim Spoznavalec in Robert Grosseteste —, izrazila podobno ugotovitev: cerkveni očetje predstavljajo soglasje v nauku tudi glede Filioque. Maksimovo delo na področju ekumenske in trinitarične teologije imajo nekateri avtorji celo za višek uvida v to soglasje očetov ter za najboljši primer odgovora na današnje soočanje in premoščanje vprašanja Filioque. (Siecienski 2005; 2007; 2010; Allen 2015) Na drugi strani pa odkrivamo zelo podoben uvid v delu Roberta Grossetesta, ki nekaj stoletij kasneje zatrdi enako, vendar z drugačno metodo in pristopom (McEvoy 1975).
To soglasje ni le golo posnemanje in povzemanje misli izpred stoletij oz. irenično sintetiziranje in shematiziranje različnih besedil. G. Florovski pravi, da je za neopatristično sintezo potrebna t. i. ustvarjalna vrnitev, ki združuje patristična besedila s sodobnim razvojem misli in razumevanja. Zato naša naloga ni le povzemanje oz. polaganje naših rešitev v usta cerkvenih očetov, temveč pravi, da je »le consensus Patrum obvezujoč. Avtoriteta očetov pa ni dictatuspapae. Očetje so le vodiči in priče, nič več. Avtoriteta je njihov pogled, ne strogo njihove besede.« (Sauve 2010, 70) Potrebno je torej doumeti sensus njihove misli, jo postaviti v con-textus, da bi lahko odkrili pravi consensus.
Vprašanje si tako zastavljamo z dveh strani, saj vsaka po svoje vpliva na drugo; po eni strani prevprašujemo teoretsko vlogo avtoritete cerkvenih očetov ter nasploh vprašanje obstoja njihovega soglasja v nauku, po drugi strani pa se bomo dotaknili tudi same vsebine trinitarične in ekumenske teologije, katere osrednje odprto vprašanje še vedno ostaja Filioque.
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 119
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
1. Unanimus consensus Patrum
V prvih stoletjih krščanstva se je hkrati z avtoriteto sinodalnosti oblikovala tudi avtoriteta cerkvenih očetov na področju teologije. Koncilski očetje ter razlagalci, škofje in teologi, ki so sestavljali communio fidei, so postali teološke avtoritete. Sčasoma se je na svetopisemskih temeljih iz razumevanja apostolskega učenja v Cerkvi razvilo t. i. enodušno soglasje očetov (unanimus consensus Patrum).
Vincencij iz Lerinsa je že v 5. stoletju postavil tri kriterije za katoliškost nauka: »V Katoliški cerkvi je potrebno z vso pazljivostjo ohranjati to, kar povsod, vedno in vsi verujejo. To je namreč resnično katoliško, kot že samo ime in pomen nakazujeta, saj vse zaobjema v celoti. Tega načela se moramo docela držati, če sledimo splošnosti, starodavnosti, soglasju.« (Commonitorium 2.6)1
Prava vera je torej tisto, kar »povsod, vedno in vsi verujejo«. To pa pomeni, da je med verujočimi določeno soglasje. Avguštin uporabi izraz consensus omnium fidelium, ki poudarja prav vlogo verujočih, nekakšen sen-sus fidelium, kot ga imenuje drugi vatikanski koncil (LG 12). Poudarek je torej na skupnem čutu, na soglasju združenih v eni veri.
Kasneje se znotraj cerkvenega učiteljstva izoblikuje formulacija unanimus consensus Patrum, ki se uporablja v prvi vrsti za soglasje glede interpretacije Svetega pisma ter iz tega izhajajočega nauka in teološkega učenja. Omembo tega izraza najdemo v več dokumentih cerkvenega učiteljstva; v drugem odloku četrtega zasedanja tridentinskega koncila2 ter na prvem vatikanskem koncilu.3 Drugi vatikanski koncil sicer ne
»In ipsa item catholica ecclesia magnopere curandum est ut id teneamus, quod semper, quod ab omnibus creditum est, hoc est etenim vere proprieque catholicum quod ipsa vis nominis ratioque declarat quae omnia fere universaliter comprehen-dit. Sed hoc ita demum fiet si sequamur universitatem antiquitatem consensionem.« DS 1507: »Pretere ad coercenda petulantia ingenia decernit, ut nemo, suae pru-dentia innixius, in rebus fidei et morum ad aedificationem doctrinae Christianae pertinentium, Sacram Scripturam ad suos sensus contorquens, contra eum sen-sum, quem tenuit et tenet sancta mater Ecclesia, cuius est iudicare de vero sensu et interpretatione Scripturarum Sanctarum, aut etiam contra unanimum consensum Patrum, ipsam Scripturam Sacram interpretari audeat, etiamsi huiusmodi interpre-tationes nullo umquam tempore in lucem edendae forent.«
DS 3007: »Quoniam vero, quae sancta Tridentina Synodus de interpretatione di-vinae Scripturae ad coercenda petulantia ingenia salubriter decrevit, a quibusdam
120	OD Edinost in dialog 71 (2016)
uporabi istega izraza, vendar v odloku o duhovniški vzgoji spodbudi prav tako k odkrivanju cerkvenih očetov Vzhoda in Zahoda.
»Dogmatična teologija naj bo tako urejena, da se najprej navajajo biblične misli, potem delez vzhodnih in ^ahodnih očetov pri ^vestem podajanju in razlaganju posameznih razodetih resnic, nato pa naj se razloži še nadaljnja zgodovina dogme z upoštevanjem njenega odnosa do splošno cerkvene zgodovine.« (DV 16)4
Koncipiranje določila consensus Patrum in določanje vloge patrističnih avtoritet je znotraj Katoliške cerkve zaznamovano s tremi osnovnimi značilnostmi (Radcliff 2013, 12-19). Najprej (a) je soglasje pojmova-no numerično, kvantitativno. Posamezni cerkveni oče se sicer lahko v določenem primeru moti, vendar pa so, vzeti kot celota, avtoritativni in celo nezmotljivi (Quantin 1996, 960). Nadalje (b) je katoliško pojmovanje soglasja očetov ključno zaznamovano z Avguštinom, ki je nekako cerkveni oče par excellence. Kasneje pa je sholastika postavila še en filter do cerkvenih očetov, saj jih je gledala in interpretirala bolj ali manj skozi dela Tomaža Akvinskega. Katoliška teologija (c) pa gleda na soglasje tudi kot na stalen razvoj. Zlasti v 20. stol.5 se je dogodil napredek osvoboditve iz ozke sholastične miselnosti, ko se je vsa tradicija začela razumevati kontekstualno in zgodovinsko, kar je pomenilo širše razumevanje consensus-a.
Tako globlje razumljen consensus Patrum, ki je sad poglobljenega študija cerkvenih očetov, predstavlja osnovo za pravo vero (régula fidei, theologia in oratione recta), pa tudi za iskanje skupnih temeljev z drugimi krščanskimi skupnostmi in premoščanje razlik. Poti in metodologije do tega
hominibus prave exponuntur, Nos idem decretum renovantes hanc illius mentem esse declaramus, ut in rebus fidei et morum ad aedificationem doctrinae christianae pertinentium is pro vero sensu sacrae Scripturae habendus sit, quem tenuit ac tenet sancta mater Ecclesia, cujus est judicare de vero sensu et interpretatione Scriptura-rum sanctarum; atque ideo nemini licere contra hunc sensum aut etiam contra unanimum consensum Patrum ipsam Scripturam sacram interpretari.«
4	»Theologia dogmatica ita disponatur ut ipsa themata biblica primum proponantur; quid Patres Ecclesiae Orientis et Occidentis ad singulas Revelationis veritates fideliter transmittendas et enucleandas contulerint necnon ulterior dogmatis historia — considerata quoque ipsius relatione ad generalem Ecclesiae historiam — alumnis aperiatur.«
5	Prim. Nouvelle Théologie itd.
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 121
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
soglasja pa so zelo različne. Dva primera — Maksim Spoznavalec in Robert Grosseteste — predstavljata morda diametralno različna pristopa, a vendar oba odkrivata presenetljivo enako soglasje cerkvenih očetov.
2. Maksim Spoznavalec
Poseben pečat graditelja mostov med zahodnim in vzhodnim delom krščanstva je pustil bizantinski menih in velik teolog sv. Maksim Spoznavalec (580—662). Kot odličen poznavalec cerkvenih očetov, saj je bil verjetno največji teolog svojega časa na Vzhodu, je skušal kot erudit povezovati dve različni tradiciji. S svojim življenjem in spisi je prav v zadnjih desetletjih6 ponovno postal konstanten izziv tudi za zahodno, kot je že ves čas za pravoslavno teologijo. Poseben ekumenski pomen ima njegova misel za prevpraševanje vloge papeža ter za področje trini-tarične teologije glede vprašanja filioque (Allen 2015, 548).
2.1 Patristično ozadje Maksimove trinitarične teologije
Hermenevtično ozadje njegove teološke misli o Trojici moramo iskati v zavedanju, da so njegovi naslovniki poznali trinitarično vero koncilov in velikih očetov (Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Ciril Aleksandrijski) in zato pri njem ne najdemo dogmatičnih traktatov, kot so npr. De Deo uno, De Deo trino, De Trinitate. Ni imel potrebe po metafizičnih špekulacijah in prav zato moramo njegova dela brati v luči njegovega temeljnega teološkega programa: poboženje (0euaig) človeštva v Kristusu. Bolj kot na razumevanje notranjega življenja Trojice se Maksim osredotoča na kristjanovo deleženje Božjega življenja, ki se je razodelo, ko je Beseda postala meso oz. z njegovimi besedami: »Z utelešenjem nas Božja beseda uči teologije.« {Opuscula exegetica duo, CCG 23,32)7 Ostaja trdno utemeljen v skrivnosti utelešenja in ravno zato sodi med tiste grške očete, ki so zagovarjali neločljivo povezanost med notranjim Božjim življenjem (0eoXoyia) ter Božjim razodevanjem (oiKOVO^ia). V tej luči npr. govori o Trojici kot arhetipu človeškega uma (voug), razuma (Aoyog) ter
Na Zahodu je prelom pomenil Hans Urs von Balthasar, ko je leta 1941 izdal knjigo Kosmische Liturgie: Das 'WeltbildMaximus ter vzbudil veliko akademskega zanimanja. Gl. Sherwood, Polycarp. 1964. Survey of Recent Work on Maximus the Confessor.
Traditio 20: 428-437; Louth, Andrew. 1998. Recent Research on St. Maximus the Confessor: A Survey. St. Vladimir's Theological Quarterly 42: 67—84. »©soAoyiav yjkv yap 5i5ao"xsi aapxou^£voq o tou 6sou Aoyo$.«
122	OD Edinost in dialog 71 (2016)
duha	o triadični strukturi človeške duše; o utelešenju Besede, ki
omogoči človeku sprejeti paradoks Trojice. (Ambigua 7.10) Z besedami kasnejše teologije bi lahko rekli, da Maksim stoji na stališču, da »ne more obstajati analogía entis (analogija bitja) brez analogía fidei (analogija vere)« (Siecienski 2007, 196). Trinitaričnost njegove misli je trdno utemeljena v asketski tradiciji in bogato povzema izročilo Evagrija Pontskega, Dio-nizija Pseudo-Areopagita, Makarija Velikega, Diadoha Fotijskega idr. (Lopez 2014, 77-135).
Tako mišljenje ni izvirno Maksimovo, temveč je bilo že veliko prej utemeljeno v tradiciji Kapadočanov, posebno Gregorja Nazianškega.8 Posebna značilnost grške patristične misli je v tem, da nobena izmed Božjih hipostaz ne more obstajati sama na sebi, tj. da so vedno v odnosu z drugima. Siecienski (2007) ugotavlja, da je v središču Maksimove trinitarične misli dejstvo, da »izhajanje Duha iz Očeta predpostavlja obstoj Sina, s katerim je Oče v večnem odnosu« (199—203). To pomeni, da ni mogoče govoriti o izhajanju Svetega Duha iz Očeta, ki bi bilo izolirano od Sina. To izrazi z zelo znanim besedilom: »Sveti Duh neizrekljivo izhaja bistveno iz Očeta po njegovem rojenem Sinu.« Quaestiones ad Thalassium 63)9 Maksim torej razlikuje med t. i. trininitarično razvrstitvijo (xà^iç), ki Svetega Duha postavlja na tretjo mesto znotraj Trojice zaradi izhajanja iz Očeta po Sinu, ter hipostatičnim izvorom, ki ga Sveti Duh prejema od Očeta.
Oče ostaja edino počelo hipostaze Svetega Duha, vendar pa Duh umeva Očetovo rojevanje Sina ter zato izhaja iz Očeta preko Sina, ko razodeva njuno skupno naravo (Siecienski 2007, 203). Prav táko stališče Maksim izrazi v Pismu Marinu z vso jasnostjo.
2.2 Pismo Marinu
Pismo je datirano v leto 645 oz. 646, malo pred Maksimovim potovanjem v Rim.10 Papež Teodor I. (642-649) je grajal konstantinopelskega
8	Odlično je to predstavljeno pri: Berthold, George. 1982. The Cappadocian Roots of Maximus the Confessor. V: Heinzer, Felix in Christoph Schönborn, ur. Maximus Confessor: Actes du Symposium sur Maxime le Confesseur, Fribourg, 2-5 Septembre 1980. Fribourg-en-Suisse: Editions Universitaires.
9	»wç âx toö naTpôç oûaiwJwç Ji'Tioö ysvv^Ssvroç â^pàoroç âxrcopsuô^svov«
10	Glede Maksimovega avtorstva pisma je bilo kar nekaj polemik, vendar ostaja prevladujoče mnenje, ki z veliko gotovostjo izvor pripisuje njemu. Gl. Siecienski, A.
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 123
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
patriarha Pira zaradi monoteletizma, kar je sprožilo kar nekaj polemik. Maksim pa nato piše duhovniku Marinu na Ciper z namenom, da bi ubranil pravi nauk zoper herezijo monoteletizma, ob čemer omeni tudi problem Filioque.
»Zares so možje iz Kraljice mest (tj. iz Konstantinopla) napadli sinodalno pismo sedanjega Najsvetejšega papeža; ne vseh poglavij, temveč le dve. Eno, ki se nanaša na teologijo, pravi: 'Sveti Duh izhaja iz Sina.' Drugo se nanaša na Božje utelešenje.
Najprej so (Rimljani) podali soglasno rabo rimskih očetov ter tudi Cirila Aleksandrijskega in njegovo delo o Janezovem evangeliju.
Oni (tj. Rimljani) so bili obtoženi stvari, ki jih ne bi smeli biti. Tisti (tj. Bizantinci) pa so bili vsekakor pravično obtoženi (monoteletizma), česar se niti ne branijo.
Iz tega (tj. del cerkvenih očetov) so (Rimljani) dokazali, da oni ne smatrajo Sina za počelo Duha, ker vedo, da je Oče edino počelo Sina in Duha; enega po rojevanju, drugega po izhajanju. Vendar pa oba razodevata, da sta odposlana od Očeta, da sta združenega bistva ter nespremenljivo blizu.
Po tvojem naročilu sem prosil Rimljane, da bi v izogib nerazumevanju prevedli, kar oni zahtevajo. Ker pa je praksa pisanja in pošiljanja pisem bila že uporabljena, ne vem, če bodo odgovorili. Se več, morda ne bodo mogli izraziti svoje ideje z enako natančnostjo v drugem jeziku, kot bi jo lahko v maternem jezik; prav tako kot mi ne moremo.« (Opusculum 10)11
Edward. 2007. The Authenticity of Maximus the Confessor's Letter to Marinus: The Argument from Theological Consistency. Vigiliae Christianae 61.2: 189—227.
11 »'AyIXei toi yoùv twv toù wv àyioTaTou, nârca oxivoJixtcwv, oûx âv totoûtoiç, oaoïç ysypâ<£aTS, xs^aÀaioç, oî t% fiaciXiSoç twv tcoÀswv ènsXàfiovTO. Svci Ss ¡lôvoiç, wv, to ^iv vnàpxsi nspi 6soÀoyiaç, o ti ts ^olv srnsv, "ExnopsvecSai xâx tov Tioù to nvsù^a to ayiov' to Sè aXXo, rcspl t% 6siaç aapxwo"swç. Kal to yÀ.v rcpwTov, an^wvouç rcap^yayov ^p^asiç twv 'Pw^aiwv naTspwv: sti ys pjv xal KupiAAou ÂÀs^avopsiaç, sx t% tcov^6sîo"^ç aÛTW si; tov sûayysÀiar^v ayiov 'Iwâvv^v îspàç rcpay^aTsiaç.
Oùtoi yÀ.v oùv TaÙTa, rcspl wv oûx sûÀoywç swsxÀ^6^a"av. sxsïvoi M rcspl wv xal yÂXa Jixaiwç, ovSs^ia fxé^pi xal wv nsnoi^vrai t^v ânoXoyiav. 'E^ wv, oûx aÎTi'av tov Yîôv rcoioùvTaç toù nvsû^aToç, (xpaç aÛToùç (rnsJsi^av p'av yàp i'awiv Yîoù xal nvsû^aToç tov naTspa aÎTi'av. toù yÀ.v xaTa t^v ysvv^aro.
124	OD Edinost in dialog 71 (2016)
Maksim se v pismu najprej sklicuje na soglasje latinskih očetov, ki naj bi zagovarjali^TO^m? exFUio ali per Filium. Že Tertulijan v 2. stoletju je zapisal »od Očeta po Sinu (a Patre per Filium)« (Adversus Praxeam 4,1),12 Ambrož pa »izhaja od Očeta in od Sina (procedit a Patre et a Filio)«. (De Špiritu Sancto 1,11.120). Poseben pomen imata Hilarij in Avguštin. Zanju je značilno, da ni mogoče najti popolnega zagovora Filioque, saj že Hilarij daje edinstveno mesto Očetu pri izhajanju Svetega Duha. Avguštin pa prav tako, kljub temu da zagovarja Svetega Duha kot medsebojno ljubezen med Očetom in Sinom (»nec Patris est solius nec Filii solius sed amborum<i) (De Trinitate 15,17,27), priznava prvenstvo Očetu, ko pravi, da Sveti Duh prvenstveno izhaja iz Očeta ^procedit prinapalitem) (De Trinitate 15,17,29).
Poleg latinskih očetov pa Maksim omenja tudi grške, posebej Cirila Aleksandrijskega, med katerimi je bilo zelo razširjeno priznavanje, da Sveti Duh izhaja »po Sinu« (5ia tov Tiou). Bazilij Veliki omenja »po Edi-norojenem« (5ia tov Movoyevoug) (De Špiritu Sancto 18,47), Ciril pa zoper subordinacionizem »izhaja iz Očeta in Sina« (wpoeiai 5e xai ex naxpog xai Yiou) (Thesaurus de sancta et consubtantiali trinitate 34). Tukaj že lahko vidimo terminološko distinkcijo, ki bo postala ključna za Maksimovo razumevanje izhajanja Svetega Duha ter za njegovo predlagano rešitev. Grški izraz ftpoievai označuje izhajanje obeh, Sina in Duha, medtem ko izraz kvjkopeveaQai označuje samo hipostatično izhajanje Svetega Duha iz Očeta. Maksim torej odkrije, da se je z latinskim prevodom dogodila netočnost, saj se je povečini prevajalo oba grška glagola, po pomenu tako različna, z enim glagolomprocedere. To je sedaj tudi uradno stališče Katoliške cerkve, ki je v izjavi Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani (1995) povzelo prav to Maksimovo razlago:
tou Si xara t^v bkkopsuaiv aXX' Iva to Si'avTov npolsvai S^Xuauai xai TauT^ to auvatyeg t% ouaiag xai anapaXXaxTov rcapaoT^a"«a"i.
MsSsp^wsusiv Se Ta o'ixsia, tov Tag ünoxXonag x^Plv Sia^Bysiv twv vnomntivtwv xara tyjv u^sTspav xexeuaiv, kapxaxeaa tou$ 'pw^aioug, nA^v eSovg xsxpax^0T0$ out« noieiv xai arsAAsiv, oux oi5a tu^ov s'i rnsaßsisv. "AXXug Ts xai tou p] ovTwg Suvaaßai Siaxpißovv ev aXkr} xs^si ts xai tov ¿aurav vouv uansp ev tfl 'iSia xai Sps^a^sv^, xaßansp oüv xai fyag ev tfl xaß'fyäg tov fysTspov.«
12 »Hoc mihi et in tertium gradum dictum sit quia Spiritum non aliunde puto, quam a Patre per Filium.«
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 125
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
»Sv. Maksim Spoznavalec je v pismu povezal skupaj dva pristopa: kapadoškega ter latinsko-aleksandrijskega o večnem izvoru Duha. Oče je edino počelo brez počela (airia) Sina in Duha; Oče in Sin pa sta konsubstancialni vir izhajanja (npoievai) istega Duha. Po Maksimovo Filioque torej ne zadeva ex.'KOpeveaig Duha iz Očeta, kot vira Trojice, temveč označuje rcpoTevai Duha iz Očeta in Sina ter izključuje vsakršno subordinacionistično razlago Očetove monarhije.«
Maksim torej s terminološkim razlikovanjem pokaže na temeljni consensus Patrum, ki pa je bil zaradi nedoslednega prevajanja in jezikovnih pregrad prezrt. Ugotovi, da latinski in grški cerkveni očetje govorijo o monarhiji Očeta, ki je edino počelo Sina in Duha, hkrati pa soglašajo tudi o tem, da Duh vključuje Očetov odnos do Sina. S tem torej pokaže, da so razlike v izrazu vere zgolj jezikoslovne (Siecinski 2007, 217).
3. Robert Grosseteste
Do zelo podobnega zaključka pride nekaj stoletij kasneje iz latinske kulture izhajajoči angleški škof Robert Grosseteste (1168—1253). Tudi on napravi ogromno eruditsko in ekumensko delo, saj s prevajanjem in komentiranjem izvirnih del cerkvenih očetov, predvsem grških, predstavlja pomembno avtoriteto za ekumenski dialog, posebno glede vprašanja Filioque (McEvoy 1975; 2000; Lewis 1996; Špelič 2016). Pozna sicer tudi dela Maksima Spoznavalca, saj prevede njegov Prolog in Sholia k delom Pseudo Dionizija Areopagita (Thompson 2013, 51-52).
Na koncu svojega prevoda Janeza Damaščana, naslovljenega Sanctus, je dodal tudi kratko opombo, ki je postala znana ravno zaradi svojega eku-menskega značaja. Notula super Epistolam Johannis Damasceni De Hymno Trisagio (Thompson 2013, 51—52) je postala znana zahvaljujoč Janezu Dunsu Škotu, ki jo je našel ter navedel v svojem delu Ordinato
»O tem vprašanju Grki pravijo, da se ne strinjajo z Latinci, kakor nakazuje avtoriteta Damaščana. Vendar pa glede tega nesoglasja lincolnski (škof Robert Grosseteste, op. prev.) pravi (v opombi na koncu pisma De trisagio)-. 'Grško stališče je, da je Sveti Duh Sinov Duh, vendar pa ne izhaja iz Sina, temveč le iz Očeta po Sinu. To stališče se zdi nasprotno našemu, saj trdimo, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina. Vendar pa; če bi dva modra moža — en Grk in
126
OD Edinost in dialog 71 (2016)
drugi Latinec — oba prava iskalca resnice in ne lastnega mnenja, zgolj zato, ker je njegovo, želela preiskati to nesoglasje, bi sčasoma obema postalo jasno, da to nesoglasje ni resnično, temveč zgolj besedno. Drugače so sami Grki ali pa mi Latinci, resnični heretiki. Toda kdo si upa obtožiti avtorje, kot so Janez Damaš-čan, blaženi Bazilij (Veliki), Gregor Teolog (Nazianški), Gregor iz Nise, Ciril (Aleksandrijski) in podobne grške očete, da so heretiki? Kdo bo imel za heretika blaženega Hieronima, Avguština, Hilarija in podobne latinske (očete)? Očitno je res, da pod nesoglasnimi trditvami ni nasprotujočih si trditev svetnikov. Na različne načine je povedano (kot tukaj njegov, in tam iz tega ali pa iz njega in od njega), morda z mnogo nasprotnimi trditvami. Ce pa razumemo bolj subtilno in razločno, trditve niso v nesoglasju.'«13 (Ordinatio 1, dist. II, q. 1,9)
Podoben argumentacijski princip Grosseteste uporabi v komentarju k delu De Divinis Nominibus Dionizija Areopagita, kjer razlaga, da so prevajalci včasih grški besedi aya0ov in xaXov prevedli z latinskim bonum\ nekateri pa tudi pravilno, in sicer kot bonum in pulchrum. Nato razpravo prenese na problem filioqrn.
»Bralec naj se varuje sopomenk, ki so izražene, kot da bi imele zgolj en pomen, kot npr.: 'od nekoga', 'po nekom', 'v nekom' ipd. Drugače se bo zapletal v vprašanja, ki jih sam ne more razrešiti in
13 »In ista questione dicuntur graeci discordace a latmis, sicut videntur auctoritates Damasceni sonare. Sed de ista discordia dicit Lincolniensis (in notula quadam super finem epistolae De trisagio) quod: 'Sententia graecorum est quod Spiritus Sanctus est Spiritus Filii, sed non procedens a Filio sed a solo Patre, per Filium tamen; et videtur haec sententia contraria nostrae, qua dicimus Spiritum Sanctum a Patre et Filio procedere. Sed forte, si duo sapientes — unus graecus et alter latinus — uterque verus amator veritatis et non propriae dictionis, unde propria est, de hac visa contrarietate disquirerent, pateret utrique tandem ipsam contrarietatem non esse veraciter realem, sicut est vocalis; alioquin vel ipsi graeci vel nos latini vere sumus haeretici. Sed quis audet hunc auctorem, scilicet Ioannem Damascenum, et beatos Basilium, Gregorium Theologum et Gregorium Nyssenum, Cyrillum, et consimiles Patres graecos, haereticos arguere? Quis utique arguet haereticum iterum beatos Hieronymum, Augustinum et Hilarium, et consimiles latinos? Ve-risimile ergo est quod non subest dictis verbis contrariis contrariorum sanctorum sententia: multipliciter enim dicitur (sicut hie 'huius', ita hie 'ex hoc' vel 'illo', vel 'ab illo'), qua multiplicitate forte subtilius intellecta et distincta, pateret contrariorum verborum non discors sententia.'«
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 127
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
bo napravil veliko napak. Kot ima 'v nekom' več pomenov (nekateri avtorji pravijo, da devet, oz. drugi pravijo, da še več), tako imajo tudi 'in nekoga' in 'po nekom' ter drugi podobni izrazi več pomenov. Nepoznavanje teh dejstev je prevaralo dobre učenjake, da je zunanji izraz nesoglasen in vodi do protislovja med seboj. Ce pa bi razložili dvoumnosti, ne bi bilo nasprotja, kot bi razlaga izraza 'iz njega' odstranila nesoglasje med grškim naukom, da Sveti Duh izhaja zgolj iz Očeta, ter latinskim naukom, kjer Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.«14
Grossetestov ireničen pristop je temeljitejši kot pristop Senten^ Petra Lombardskega, ki je služil bolj za zanikanje grškega nauka, kot za iskanje resničnega soglasja (McEvoy 1975, 48-49). Med teologi 13. stoletja je bilo do določene mere že razvito prepričanje, da se grška in latinska teološka tradicija v resnici strinjata, da pa je problem le jezikoven. Vendar pa je Grossetestov pristop izviren (53), saj preko resničnega poznavanja izvirnikov in grškega jezika zmore odkriti prevajalske napake ter meje jezika. Res je sicer, da Grosseteste ni imel namena izbrisati Filioque kot nekaj, kar nima mesta v trinitarični teologiji, nauku in tradiciji; želel pa je po drugi strani iskreno razumeti grško misel. S tem, ko izkaže zaupanje, da bi dva modra moža, ki sta iskrena iskalca resnice, prišla do soglasja, poda izviren ekumenski pristop ter predvsem globoko vero in prepričanje v consensus Patrum. Radikalna metoda reductio ad absurdum, ki postavi bodisi eno bodisi drugo stran krščanstva v herezijo, ima močan učinek prebujanja zavedanja edinosti. Ne uporablja silogizmov, distink-cij oz. metode svojega časa, temveč uporabi dialektično orodje vpra-
14	Komentar k drugemu poglavju De Divinis Nominibus, rokopis iz Firenc Laurenziana Plut. XIII, dext. 3, f. 30c-31a.: »Caveat autem lector ne omonime dicta sumat quasi dicta univoce, utpote haec, 'ex aliquo', 'per aliquem', 'in aliquo' et simila; alioquin incidet in questiones sibi inexplicabiles, et in errores multos. Sicut enim 'in aliquo' multis modis dicitur, ix [sic!] enim modis dicitur secundum aliquos, et secundum alios etiam pluribus quam novem, sic 'ex aliquo' et 'per aliquem' et si (f. 31a) milia multis modis dicuntur, cuius rei ignorancia decipit peritos, et forma verborum quasi conpugna[n]tes et adinvicem contradicentes facit, ínter quos tamen explanata equivocatione nulla esset controversia; sicut forte explanata equivocatione huius, 'ex quo', nulla esset controversia ínter Graecos dicentes Spiritum Sanctum procedere a patre solo, et Latinos dicentes Spiritum procedere ex Patre et Filio.«
15	Naslov drugega poglavja prve knjige: De convenientia Latinorum et Graecorum in sensu, et differentia in verbis.
128	OD Edinost in dialog 71 (2016)
šanja (qquestio) nasproti razširjenemu razlaganju {expositio). Grosseteste s svojo »opombo« (Notula) predstavlja dokaj neznan primerek izvirne in iskrive srednjeveške misli, ki ni ujeta v zunanjo formalnost, temveč išče notranjo skladnost, dialektično preseganje ter izraža sposobnost uvida v soglasje različnih misli.
4. Sklep
Priznati je treba, da cerkveni očetje — ne grški ne latinski — kot celota ne predstavljajo jasnega in enoumnega odgovora glede nauka o Filioque. Se celo sami pravoslavni teologi — npr. V. Lossky in J. Zizioulas — si med seboj niso enotni (Papanikolaou 1998, 148; Zizioulas). Verjetno ta ne-enotnost izvira že iz biblične nejasnosti glede skrivnosti Trojice (Siecienski 2010, 33). Ravno zato imamo že več stoletij bogate teološke disputacije, ki nosijo v sebi nemir iskanja, nezmožnost izražanja največje skrivnosti. Hitro trčimo ob meje jezika in razuma. Morda pa je prav ta pot vedno globljega iskanja soglasja med navidez nasprotnimi stališči tista, ki pelje do gotovosti.
To učita tudi velika učenjaka Maksim Spoznavalec in Robert Grosseteste. Vsak v svojem časovnem obdobju, kulturnem krogu in vsak s svojo obliko iskanja sta vendar oba prišla v tem iskanju zelo blizu.
Razlog, zakaj se očetje včasih zdijo v medsebojnem nasprotju, morda lahko iščemo tudi v tem, da niso vsa in celotna besedila vedno pisana z namenom izražanja nauka. Pomembno je tudi sprožati misel, postavljati hipoteze; iti preko forma verborum, da bi se nam razkrilo tisto temeljno soglasje, ki ga navdihuje Duh, tisti consensus Patrum, ki je sad razodevanja skrivnostnega notranjega življenja Trojice v srcih in misli mnogih.
Jan Dominik Bogataj	Consensus Patrum kot temelj za reševanje vprašanja Filioque 129
Od Pisma Marinu Maksima Spoznavalca do Notule Roberta Grossetesta
Reference
Allen, Pauline, ur. 2015. The Oxford Handbook of Maximus the Confessor. Oxford: Oxford University Press.
Habets, Myk, ur. 2015. Ecumenical Perspectives on the Filioque for the 21st Century. London: Bloomsbury.
Lewis, Neil. 1996. Robert Grosseteste and the Church Fathers. V: Irena Backus, ur. The Reception of the Church fathers in the West, 197-229. Leiden; New York; Köln: Ball.
Lopez, Eric Leigh. 2014. Maximus the Confessor & the Trinity - The Early Works. Durham: Durham University.
McEvoy, James. 1975. Robert Grosseteste and the Reunion of the Church. Collectanea Franciscana 45: 39—84.
---. 2000. Robert Grosseteste. New York: Oxford University Press.
Papanikolaou, Aristotle. 1998. Apophati-cism v. ontology: A study of Vladimir Lossky and John Zizioulas. Chicago, Illinois: University of Chicago.
Quantin, Jean-Louis. 1996. The Fathers in Seventeenth Century Roman Catholic Theology. V: Irena Backus, ur. The Reception of the Church fathers in the West, 951—960. Leiden; New York; Köln: Brill.
Radcliff, Jason Robert. 2013. T. F. Tor-rance and the Consensus Patrum: A Reformed, Evangelical, and Ecumenical Reconstruction of the Church Fathers. Edinburgh: Edinburgh University.
Sauvé, Ross Joseph. 2010. Georges V. Flo-
rovsky and Vladimir N. Lossky: An Exploration, Comparison and Demonstration of their Unique Approaches to the Neopastristic Synthesis. Durham: Durham University.
Siecienski, A. Edward. 2005. The use of
Maximus the Confessor's writing on the filioque at the Council of Ferrara-Florence (14381439). New York: Fordham University.
---. 2007. The Authenticity of Maximus
the Confessor's Letter to Marinus: The Argument from Theological Consistency. Vigiliae Christianae 61.2: 189-227.
---. 2010. 'The Filioque: History of a Doctrinal
Controversy. New York: Oxford University Press.
Spelič, Miran in Jan Dominik Bogataj.
2016. Patristična recepcija pri Robertu Grossetestu: primer transcendentalij v komentarjih k delom Dionizija Areopagita. Prispevek na mednarodnem znanstvenem simpoziju Franjevački velikani— Robert Grosseteste v Zagrebu, 14. 5. 2016.
Thomson, S. Harrison. 2013. The Writings of Robert Crosseteste: Bishop of Lincoln 12351253. Cambridge: Cambridge University Press.
Zizioulas, John. One Single Source: An Orthodox Response to the Clarification on the Filioque. http://agrino.org/ cyberdesert/zizioulas.htm (pridobljeno 30. julija 2016).