Štev. 13. POSTNINA PLAČANA V GOTOVINI. V Ljubljani, 30. marca 1922. Leto LX1I. Glasilo Udruženja Jugoslov. Učiteljstva — Poverjeništvo Ljubljana. Učiteljski Tovariš izhaja vsak četrtek pop. Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Za neorganizirane 30'— Din, za naročnike v inozemstvu 40'— Din letno. Posamezna številka po 1'— Din. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat 75 para za nadaljnja uvrščenja primeren popust. Oznanila sprejema upravništvo lista. Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 75 para za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 25 Din. Telefon uredništva štev. 312. Članstvo ljubljanskega Poverjeništva UJU ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljaU franko. Naročnino, reklamacije, t. j. vse administrativne stvari, je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6./I. Poštni čekovni urad št 11.197. Reklamacije so proste poštnine. Draginja, draginjski raz-redi in dravinjske doklade. Listi prinašajo novi zakon o draginj-skili dokladah za uradnike, ki je pa stopil v veljavo že z novim letom. Poslednji čas je že, da dobimo — a bolje rečeno je že skoraj prepozno. Ko se je čulo o povišanju draginj-skili doklad, so, kakor vsi čutimo, trgovci takoj dvignili cene blagu, in analogno lahko sklepamo, da bodo cene pri izplačevanju novih doklad zopet znatno poskočile. V tem oziru se je torej z izplačevanjem prepozno pričelo. Oglejmo si zakon sam in posebno razdelitev v draginjske razrede. Kar pet jih je! Morda jih je preveč ali pa še premalo. Kajti — če pogledamo cene v različnih krajih, izprevidimo, da so skoro povsod drugačne. Pa naj jih bo pet! — Vsakdo ve v katerem razredu je njegovo bivališče — moje je v petem, torej v zadnjem, kjer niso imenovana imena posameznih krajev. Nočem zasledovati povsod blagovnih cen, oglejmo si samo n. pr. Ljubljano, No-vomesto in kak poljuben kraj na Dolenjskem, recimo J. Ljubljana je v III., Novo-mesto v IV. in J. v V. draginjskem razredu. To se pravi: v kraju J. je draginja, v v Novemmestu je večja in v Ljubljani je še večja. Zdi se mi, da gospodje, ki so izdelovali draginjske razrede niso poznali posebno dobro življenskih razmer ne v mestu. še manj pa na deželi. Upam si trditi, da ne bi izdal v Ljubljani prav nič več za življenske potrebščine, kakor pa v kraju .1., ki je v V. dravinjskem razredu. Sledi nekaj cen, za katere se kupuje blago v kraju J.: bela moka kg K 29.— krušna moka kg K 26.— koruzna moka kg K 17.— koruzni zdrob kg K 18.— fižol kg K 17.— testenine kg K 40.— krompir kg K 5.— riž kg K 40.— mast kg K 96.— olje 1 K 104.— goveje meso kg K 40,— teletina kg K 48.— žgana kava kg K- 140,— cikorija kg K 56,— sladkor kg K 68.- mleko 1 K 8.— jajce komad K 3—4 petrolej 1 K 24,— Nekatere cene so večje, manj jih je pa onih. ki so manjše od cen v Ljubljani. Špecerijsko blago je na deželi mnogo dražje nego v mestu, ker trgovec, ki kupuje blago večinoma v Ljubljani, zaračuna še vožnjo z vlakom in z vozom. Posebno vozarenje z vozom je silno drago, ker je trgovina ponekod po več ur oddaljena od železniške postaje. Vsled tega bo vsak pameten človek uvidel, da mora biti špecerijsko blago na deželi dražje nego v mestu. Veletrgovcev, ki dobivajo blago iz prve roke, je pa na deželi silno malo. Mnogim izmed nas se, vsled višjih cen na deželi, veliko bolj izplača, kljub strašnim voznim cenam na vlakih, voziti se vsake kvatre v Ljubljano in tam nakupiti večjo množino blaga. To je torej prva »ugodnost« na deželi! Deželni pridelki morajo pa biti vendar cenejši nego v mestih, si marsikdo misli. — Pa temu ni tako! N. pr. krompir se je dobil letošnjo zimo v Ljubljani ceneje nego po deželi, ker je prišel krompir iz drugih krajev, kjer je dobro obrodil, v Ljubljano, medtem, ko je doma vsled silno slabe letine cena poskočila. In krompir je poleg krulia glavna hrana — ali pa je še pred kruhom, ker je razmeroma cenejši. Če hočeš jajce, če hočeš mleko, če hočeš kaj drugega kupiti od kmeta, moraš obletati več vasi, odpreti stotino vrat, da sploh najdeš iskano. To je prvič! Drugič moraš imeti dobro namazan jezik, da j kmeta pregovoriš, da ti je pri volji blago prodati in tretjič moraš blago še — pre-plačati. Da, res je tako! Le vzemimo samo jajca! Pred kratkim so bila po 10 in še več kron. Danes so v Ljubljani po 4 K, na deželi se le slučajno dobe tudi po 3 K, večjidel jih pa kmet za tako nizko ceno sploh ne proda. »Raje jih v oblicah pojem!« tako ti pravi. Če hočeš torej jace, ga moraš pošteno plačati — ne pošteno, kajti preplačati je vse kaj drugega. Po mleko mcraš sam do kmeta in sicer ravno takrat, ko molze, sicer gospodinja popravi emulzijo, v kateri se ji zdi premalo vode. Kmetje so tega vajeni še izza časa vojne in odvaditi se nočejo. Raje svinje pitajo z mlekom, kakor da bi ga ponujali ali celo v hišo nosili. In letos še celo, ko nimajo krme in so molzne krave tudi na kmetih redke. Navedel sem le par slučajev. Lahko pa jih naštejem še več. Razne zelenjadi na deželi ne dobiš, ker jo ima vsak le za svojo potrebo. Pač — dobiš jo enkrat, toda iz pogovora s kmetom ti zveni: »Naj bo za enkrat, drugič pa ne pridi več!« Tako je na deželi! Če pa najmeš kako njivico sam, kar pa se ti posreči v zelo redkih slučajih, in dobiš delavce, da ti jo obdelajo, si ravno na istem. Ker nimaš lastnega gnoja, ga moraš kupiti, voznika moraš dobro plačati, da ti ga izpelje na njivo, potem plačaš delavca, ki ti orje in dati mu moraš poleg denarja tudi hrano — sledilo bi še več takih »potemov«. Naj zadostuje le to: da, kdor enkrat najme njivo, da bi si kaj »sam« pridelal, ne bo storil tega nikdar več. Podeželje ni ona Indija Koromandija, kjer se živi zastonj, kakor nam hočejo vtepsti v glavo. Zgoraj našteto velja le za poročenega uradnika. Samski mora iskati hrano v gostilni ali pa v privatni hiši, če jo sploh dobi. Recimo, da jo dobi v gostilni. Kdor ima zdrav želodec, mu ne zadostuje samo ta hrana, kupovati si mora še posebej razne priboljške, ki ga mnogokrat več stanejo, kakor vse drugo. Če si aboniran, te postrani gledajo, če ne obsediš zvečer za mizo in ne piješ to ali ono. S hrano v privatni hiši je pa tudi velik križ. Prvo je vprašanje, če se ti sploh kaj takega posreči. Morda dobiš tam malenkost hrane več nego v gostilni. Južino si moraš pa tudi sam kupovati, sicer ti pride vse skupaj predrago in potem izplačaš za hrano in stanovanje skoro vso plačo. Za obleko in za narodni davek — katerega se ravno od uradnika največ in po vsej sili zahteva — ne preostane niti pare. V mestu je vse drugače. Res — stanovanje je dražje, zato pa je z vsem drugim lahko. Če greš na trg, dobiš vsega, kar ti srce poželi in ni treba od hiše do hiše prosjačiti in se pustiti odganjati z »lačno gospodo«, istotako je v trgovini. Seveda je treba tudi plačati, toda cene ponujanega blaga so vsekakor drugačne, kakor pa cene onega, za kateresra se mora po deželi napol beračiti. Cene v gostilnah so razmeroma manjše v mestih nego na deželi. Saj ni treba obedovati v prvovrstnih restavracijah. V mestu se lahko prebira, na deželi tega ni mogoče in moraš biti tudi z najslabšem zadovoljen. Na deželi mora posebno učitelj živeti »stanu primerno« - kar pa približno rečeno, že davno ni več mogoče, v mestu pa se lahko marsikaj prikrije, kar na deželi vsakdo vidi. Govoril sem samo o hrani. Če pa pomislimo na obleko, ki jo niti kupiti, niti ponošeno obrniti ne moremo, ker smo to že davno storili; če pomislimo na one r.aše tovariše, ki so na deželi in imajo v mestu deco po šolah — potem nam zmanjka sape. Kako morejo ti naši tovariši študirati svoje otroke? Oni morajo ali stradati ali pa lezti v dolgove, ki jih nikdar ne bodo mogli poplačati. Vseh teh stroškov skoro ni pri urad-ništvu v mestu. Otroci, ki študirajo, stanujejo in so na hrani pri starših in tako se vsak mesec marsikak tisočak prihrani. In tedaj pravijo, da je bivanje na deželi ceneje nego v mestu. Nikdar ni to res, nikdar ni bilo in tudi nikdar ne bo! S tem zakonom, s temi draginjskimi razredi se nam je zgodila največja krivica! Še nekaj drugega je napačno pri tej krivični razdelitvi. Že od nekdaj je nagon po zabavah in udobnosti silil mnoge proti mestu, danes jih vleče še nekaj drugega - in to so baš draginjske doklade. Med podeželskimi kraji in n. pr. Ljubljano je pri dokladi 16 kron dnevno razlike — in 1o je že nekaj. Merodajni faktorji se že davno pritožujejo nad tem begom z dežele. S temi 16 kronami so ga le še pospešili in vsak bo delal z vsemi močmi, da pride v višji draginjski razred, kajti vsakdo dobro ve, da bo tam, kljub namišljeni »večji« draginji bolje žjvel, poleg tega pa še užival boljše razmere v vseh ozirih. M. Z. T. LISTEK. VILKO MAZI: . ^ Albert Sič: Narodni okraski na pirhih in kožuhih. Prof. Sič se je lotil skoro s fanatično vnemo velikega dela, ki ga bodo znali Pravično ceniti šele novi rodovi. Zakaj pravim: novi rodovi? Zato, ^er je med nami še vse preveč tiste ku-gnusnega kritikastrstva, ki mu je Zlnerom ljubši kisel plevel s tujega gnoja 1ego najžlahtnejši nagelj, ki odžene na domači grudi. Tistega kritikastrstva, ki s,e ie prej potuhnjeno klatilo okoli popoldanskega kofetka, zdaj pa že očitno in brez sramu ponuja slov. kulturo za en Sam počen groš ... Da, res si upa že izza Jjsakega plota bevskati krmežljavo ščene, aa smo narod ciganov in rokomavharjev !n lo bevskanje hoče postati moda, si ho-Ce lastiti »merodajni okus« in razglaša ^akega, ki temu ne verjame, za brez-"šnega idijota in negodnega embrija. Prof. Sič je eden tistih trdnih mož, ki se za t~ko abotno bevskanje čisto nič ne briga, temveč gre nemoteno po svoji poti. ki mu jo je že pred davnimi leti začrtala živa ljubezen do rodne grude in rodnega naroda. Ne išče ne slave, ne odlikovanj, ker mu je kulturno delo srčna potreba in uteha. Lotil se je že davno pred vojno zbiranja narodnih ornamentov in jih s pridom porabljal pri risarskem pouku. To je bilo v tistih časih, ko se je po naših risalnicah šopirila vsakojaka tuja navlaka, kakor da bi ne imeli dovolj hvaležnega narodnega blaga. In tako je bilo tudi ' pri pouku ženskih ročnih del in bi bilo morda še do danes ostalo, da nam ni Sič sestavil čudovite zbirke narodnih vezenin. To je bilo med vojno, kakor balzam < na užaljeno slovensko dušo, ki je morala tiho gledati, kako bije pohotna germanska ' pest, da bi uničila vse, kar je še dihalo j slovansko misel. Baš to cinično barbarstvo je napotilo Siča, da se je s podvojeno ljubeznijo vrgel na svoje delo in se odločil, da ga izda v posameznih zbirkah. Tako smo dobili zdaj njegovo drugo zbirko narodnih ornamentov: okraske na pirhih in kožuhih. Da ni imel Sič križevega pota z založniki, bi nas razveselil s to zbirko že pred osmimi leti. Ali to je po- glavje, ki je bolje, da o njem ne pišem. Gotovo je, da tudi v tej najnovejši zbirki, kakor je že pestra in obširna, niso zbrani vsi tipi naše ornamentike, kakor jih je ustvarjal narod v generacijah proš-lih stoletij. Mnogo teh dragocenih zakladov se je tekom časa pogubilo, kar pa je še ohranila ljubezen posameznikov, bi nemara ne preživelo več par decenijev. Res, da je mnogo tega blaga otel muzej pred žalostno pogubo in če bi imel Sič samo to zaslugo, da bi nam narisal le muzejsko zbirko, bi bil opravil s tem že vse hvalevredno delo. Njegova inicijativa pa je šla še mnogo dalje; peljala ga je nešteto potov med narod, kjer je iskal, spraševal in nabiral pri poslednjih starčkih in starkah, ki se še niso izneverili v domačih šegah vtrjenim postavam«. In tu je iskati Sičevo glavno zaslugo, ki je še temvečja, ako pomislimo, da je mož storil ta nešteta pota ob svojih groših in ob svojem prostem času, torej brez subvencije in brez dopusta, česar bi mu v tistih časih tudi nihče ne dal. Ni torej Sičeva krivda, ako manjka v njegovih zbirkah mnogo tipičnih ornamentov, ki še žive med narodom. Teh draguljev zdaj ne bo tako težko zbrati. Zbrati pa jih bo vsekakor treba kot verno dopolnilo Sičevim zbirkam. Ugovarjal bo kdo, da so linije in liki v Sičevi zbirki prestrogi, torej pretirani, ker jih narod nikdar ni risal tako točno. Res je, neuka, okorna roka, ki se je posluževala najprimitivnejših pripomočkov in ki ni poznala ne ravnila, ne šestila, ni mogla vleči tako strogih črt. Morda je bil tupatam kak umetnik samouk, ki je pogodil tudi geometrična pravila in risal natančno tako, kakor nam predočuje Sič. V vseh slučajih pa je gotovo dejstvo, da je hotel narod risati prav tako in da bi brez oklevanja spoznal v Sičevih risbah svojo lastno podobo. Sičevo linijo moramo smatrati le kot rezultanto mnogih vegastih črt, ki ni originalom niti najmanj v škodo, ima pa to veliko prednost, da je lahko-pregledna, ker ne moti očesa ter se da vsled tega prav uspešno porabljati pri risarskem pouku, kakor tudi pri pouku ženskih ročnih del ter povsod, kjer velja posnemati narodno ornamentiko. Skratka: Sičeva zbirka okraskov na pirhih in kožuhih je docela veren repre-zentant narodne umetnosti, čisto ogledalo Stran 2. UČITELJSKI TOVARIŠ, dne 30 marca 1922. Stev. 13 Zakon o drag'njskih dokladah civilnih in vojaških državnih uslužbencev, upokojencev in upokojenk.* člen 1. Državni uslužbenci upokojenci m upokojenke dobivajo razen osnovne plače (pokojnine) še draginjske doklade po določilih tega zakona. Draginjske doklade so tele: osebne doklade, stanovanjske doklade in rodbinske doklade. Višina osebnih doklad in stanovanjskih doklad se določa po višini .plače (pokojnine) in po službenem kraju. člen 2. Glede na osebne doklade se dele službeni kraji na pet krajevnih draiginjskih razredov, ini sicer: I. razred: Beograd, Zeimun in Sušak. I i. razred: Bakar, Zagreb, Karlovac, Navi Sad, Pančevo. Seruj, Split, Crkvenica in mesta v Srbiji ta Črni gori. III. razred: Veliki Bečkerek, Ljubljana, Maribor, Sarajevo, Sombor, Subotica, kraji v Dalmaciji razen Splita, kraji v Prektmirju, ostali kralji v Primorju in trgi in vasi v Srbiji in črni KOTI. IV. razred: Banjaluka, Belovar, Bihač, Va-iraždin, Gospič, Kočevje, Kranj, Logatec, Mo-star, Navo mesto, Ogulin, Oisjjek, Petrovaradin, Ptuj, Sisak, Sremski Karlovci, Travnik in Celje. V. razred: vsi ostali kraji. Člen 3. Glede na stanovanjske dokLade se uvrščajo nekateri siluižbeni kraji v tri stanarinske razrede, in sicer: I razred: Beograd in Sušak. II. razred: mesta v Srbiji in Črni gori. III. ratzred: trgi in vasi v Srbiji in črni gori. Ostali kraji niso uvrščeni v stanarinske razrede in ne gre jim stanovanjska doklada. Člen 5. Aktivni državni uradniki, nastavniki srednjih in strokovnih šol, stalni učitelji in stalne učiteljice, začasni uradniki ministrstva za grad-be, ki so državljani naše kraljevine, uradniški praktikanti izvun Srbije in črne gore, avskul-tanti, suplenti, aspiranti, koincipienti, eJe.vi in njim enaki dobivajo osebne doklade po tej razpredelnici: Krajevni dragmijki razred Letna plača I. II. III. IV. V. Dinarjev na dain djo 2999 ...... 28 26 24 22 20 od 3000 do 4999 ... 30 28 26 24 22 od 5000 do 7499 ... 32 30 28 26 24 od 7500 do 8999 ... 35 33 31 29 27 od 9000 ...... 38 36 34 32 30 Člen 6. Vse ostale kategorije učiteljev in učiteljic, neukazmi državni uslužbenci (žvaničniki) is stalno mesečno plačo in brez ozira na službena leta in kvalifikacijo, policijski aisenti uprave mesta Beograda in policijski agenti ministrstva za notranje zadeve, službujoči pri komilsariatih železniške policije, kvalificirani stalni delavci uprave . držarvne tiskarne v Beogradu, vse kategorije poduradnikov, pisarniški oficianti in pomočniki in vsi tem enaki dobivajo osebne doklade po tej razpredelnici: Krajevni draginjski razred I. II. III. IV. V. Dinarjev na dan IS 17 17 16 16 Člen 15. Državnim uslužbencem in upokojencem gre, če so v vojaški službi, ista osebna draginjska * Razglašen v »Službenih Novinah« kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca« št. 54. izdanih dne 10. marca 1922. — Tu navajamo samo one člene, ki se tičejo učiteljstva; v celoti je objavljen zakon v »Uradnem Listu« št. 27, z dne 21. marca 1922. dokiada kakor v civilu. Če jim gre po činu v vojski višja doklada od doklade, ki jo uživajo v civilu, jim gre osebna doklada tega čina. Hrana v naravi ali denarna, če pripada eni ali drugi teh kategorij, dokler so v vojaški službi. se odbija od osebne draginjske doklade. Člen 17. a. Upokojenci in upokojenke vseh kategorij, naštetih v členih 4., 5. in 13., ki jim je pokojnina določena v kronah, dobivajo osebne doklade brez ozira na krajevni draginjski razred, m sicer: dio 2999 kron pokojnine po 14.— dinarjev na dan: od 3000 kron in več pokojnine pio 18.— dinarjev na dan. b. ■ Upokojenci in upokojenke vseh kategorij, naštetih v čianih 6. in 7.. ki jim je pokojnima določena v kronah, dobivajo osebne doklade, brez ozira na krajevni draginjski razred, po 10.— dinarjev na dan. c. Upokojenci in upokojenke vseh kategorij, naštetih v členih 4., 5. in 13., ki jim je pokojnina določena v dinarjih, dobivajo osebne doklade po tej razpredelnici: Krajevni draginjski razred Letna pokojnina- 1. II. III. IV. V. Dinarjev na dan do 2999 dinarjev ... 13 12 11 11 11 cd 3000 dinarjev ... 14 13 12 12 12 j č. Upokojenci in upokojenke, vseh kategorij naštetih v členili 6. in 7., ki jim je pokojnina določena v dinarjih, dobivajo esebne doklade po tej razpredelnici: Krajevni draginjski razred I. II. III. IV. V. Dinarjev na dan 11 10 9 9 9 Člen 18. Civilni in vojaški upokojenci ;in upokojenke, ki uživajo osebno pokojnino ter so bili upokojeni po zvršetku popolnih službenih let, istotako aktivni in rezervni častniki, popolni invalidi, dobivajo draginjske doklade iz člena 1. kakor aktivni uslužbenci onega službenega mesta, s katerega so bili upokojeni, odnosno spoznani za popolne invalide. Člen 19. Osebe, ki dobivajo iz državne blagajne rrii-lostiic oskrbnine ali življenske rente, in sicer na podlagi in v okviru pokojninskih zakonov, od-mostno zakonskih predpisov, ki še veljajo, kakor tudi uradniki, ki uživajo miloščino ipo § 76. zakona o civilnih uradnikih, dobivajo iste osebne doklade kakor upokojenci. Člen 20. Sirote državnih uradnikov brez očeta in matere dobivajo osebno draginijsko doklado po 5.— dinarjev na dan, in sicer ob pogojih, ki veljajo za upokojence glede pravice do osebnih doklad. Člen 24. Državni uslužbenci in upokojenci, ki imaljo pravico do osebnih dragitijskih doklad, imajo tudi pravico do rodbinskih doklad po 5.— dinarjev na dan, podčastniki pa po 3.— dinarje. Rodbinska doklada jim gre: 1. za zakonito ženo; 2. za otroka, rojenega v zakonitem zakoinu; 3. za pozakonjenega otroka; 4. za adoptiratnega otroka, če nima državni uslužbenec svojih otrok; i>. za pastorka; 6 za očeta, mater, deda in babico po očetu, če so siromašnega stanja (če plačujejo na leto manj nego 5.- - dinarjev neposrednega davka), če jih edino uslužbenec vzdržuje ter živi z njimi v skupnem gospodarstvu in če tudi uslužbenec sam nima lastne imovine ali dohodkov, od katerih se plačuje na leto več nego 5.— dinarjev neposrednega davka, kamor pa se ne všteva plača ali pokojnina, ki jo prejema iz državne biaigajne; 7. za rodnega brata ali rodno sestro, in sicer samo, če sta vojni siroti (t. j. če jima je oče kot vojaški obveznik ali političen interniranec med vojno padel, umrl ali če se izza vojne pogreša), če sta siromašnega stanja (če plačujeta na jeto manj nego 5.— dinarjev neposrednega davka), če ju edino uslužbenec vzdržuje ter živi z njima v skupnem gospodarstvu in če tudi uslužbenec sam nima ilastne imovine ali dohodkov, od katerih se plačuje na leto več nego 5 — dinarjev neposrednega davka. Rodbinske doklade pripadajo otrokom, bratom in scotram do izpolnjenega 16. leta, kolikor niso r tem zakonu navedene izjeme. ^e je v en rodbini več članov, ki so državni uslužbenci ter vzdržujejo enega izmed teh naštetih sorodnikov, ima pravico do teh doklad samo en rodbinski član, in sicer najstarejši. Za dokaz o siromašnem stanju zgoraj naštetih sorodnikov služi potrdilo pristojnih finančnih upiav, v Beogradu davčnega oddelka; za dokaz, da. jih ediino dotični uslužbenec vzdržuje, istotako ¿a dokaz o skupnem življenju služi jamstvo treh ukaznih uradnikov, duhovnikov ali učteljev. Člen 25. Draginjske doklade so vezane: pri upokojencih in upokojenkah in osebah, ki uživajo miloščino, na oni kraj, kjer so pridobili pravico do pokojnine ali miloščine, odnosno na otii kraj. kjer stalno žive, če so doklade v tem okraru manjše. Člen 26. j* Izv/ eti od pravice do draginjskih doklad vobče, t. j. osebnih doklad, stanovanjskih doklad in rodbinskih doklad, so upokojenci in upokojenke, ki imajo bodisi od lastne imovine, bodisi oa osebnega dcia na mesec 1000.— ali več dinarjev dohodkov. Oni ',1 "Zavrni upokojenci, ki se bavijo s samostojnim obratom ali s svobodno profesijo, kakor: odvetniki, odvetniški pripravniki, zdravniki, irženjerji in drugi, nimajo pravice • do draginjske doklade, razen če dokažejo z zdravniškim izori če valom, izdanim po državnih ali občinskih zdrav'1'ii.ih, da so nesposobni za delo vsled starosti in telesne nesposobnosti, ali če so prekc-rač li 70. leto starosti. Člen 27. DoločiLo člena 26., odstavka 1., ne velja za upokojence in upokojenke, ki prejemajo oseba -pokojnino, Če sr, bili upokojeni po 25 službe;;.,: letih člen 28. Od pravice do rodbinskih doklad so izvzeti: 1. aktivni ministri; 2. rezervni častniki v vojaški službi, ki drugače niso državni uslužbenci ali upokojenci, razen če se ugotovi, da je ostala rodbina brez sredstev za življenje, ker je bil njen glavar poklican v vojaško službo; 3. sirote državnih uslužbencev; 4. aktivni državni uslužbenci, ki imajo razen plače še kaj imovine ali dohodkov, od katerih plačujejo na leto preko 300,— dinarjev neposrednega davka: * za dokaz služi potrdilo pristojnega davčnega oblastva; 5. aktivni državini uslužbenci, ki niso državljani naše kraljevine, za one rodbinske člane, ki ne žive na ozemlju naše kraljevine; 6. sluge državnih oblastev, ki imajo imovine, od katerih plačujejo na leto več nego 5.— dinarjev neposrednega davka. člen 29. Rodbinska doklada za otroke ne -gre uslU£_ bencem: 1. če ima žena toliko rednih dohodkov, bodisi Ir, preiriSne a'i nepremične imovine, bodisi iz osebnega uela. da znašajo ti dohodki na me. se; 200.-— dii.ariev in več; 2. če ie žena upokojenka, mož pa akti\