1 Avstrijsko časopisje je pogrelo za letošnje velikonočne praznike spomine na svoječasnega rešitelja 7 življenj, ki je postal znan pred desetletji celemu svetu. Ta znamenita osebnost je še danes živeči (tedaj stotnik) oberst Staindl in njegov sluga Fischer. Prvega je odlikoval tedajni avstroogrski cesar in papež. Gre za res junaški čin, s katerim se je ukvarjal leta 1894 celi kulturni svet. Nedaleč od Gradca proti severu je podeželski trg Semriach. Slab kilometer od trga teče Semriaški potok, ki izgine po 72 meterskem padcu pod zemljo, se zopet prikaže na kratko in izliva v Muro. Tamkaj, kjer teče voda že bogznaj koliko tisočletij pod zemljo pod takozvani Lurloch, so se napravile razne podzemeljske jame s stranskimi hodniki, kapniki in drugimi naravnimi posebnostmi. Leta 189i dne 28. aprila sta sklenili dve graški društvi »razrakovalci jam« in »prijatelji Schocklatf, da bosta raziskali po svojih članih Lurloch ali podzemeljske votline pri Semriach. Istočasno je bila sklenjena stava, katero prejmejo člani onega društva, ki bodo zgoraj omenjenega dne prvi v jamah. Stavo je dobila organizacija jamskih raziskovalcev, ki so bili že na cilju, ko so prišli tovariši od druzega društva. Zamudniki se niso podali pod zemljo, ampak so tako za šalo in iz nagajivosti zadelali s par hlodi vodni požiralnik, skozi katerega je izginjal potok v jame in kjer so se mudili člani jamskih raziskovalcev. Ako bi ne bilo vremenske nesreče, bi bilo zadelanje luknje le šala in nič druzega. Zamudniki so zatem odšli v krčmo v Semriach in se tamkaj gostili. Naenkrat je nastala nevihta, ki je povzročila utrganje oblaka. V dobri uri je narasel sicer ponižni Semriaški potok, njegovi razjarjenl valovi so odnesli seboj preko padca v zemeljske jafne pesek, zemljo, dračje, hlodovje itd. Tamkaj, kjer so rajajoči zamudniki zadelali požiralnik, hudournik ni mogel z običajno naglico naprej in je odložil na hlodju vso nesnago, katero je prinesel seboj in s tem zaprl izhod sedmerim članom društva raziskovalcev. Prebivalci Semriacha in popivajoči bribolazci so bili po končani nevihti hitro na jasnem, kako grozna usoda je zadela jamarje radi prvotno nedolžne šale. Začeli so takoj z različnimi deli, a vse zaman! Poklicali so pomoč od vseh strani, ker usoda sedmsro pod zemljo zaprtih oseb je brzela po brzojavu po celem svetu. Iz Gradca se je pripeljalo na pomo5 40 mož pionirjev, 7. in 47. infanterijski polk in pijonirji iz Ptuja. Do 3. maja je bilo ravnokar omenjeno moštvo z oficirji veščaki na mestu, a vsi njihovl rešilni poizkusi so bili čisto brezuspešni. Takratni štajerski deželni glavar Kiibek je sam prosil pionirskega stotnika Staindla, če še poizkusi on rešitev, ker je strokovnjak za podzemeljske jame. Oficir se je odpravil na kraj nesreče 6. maja s svojim slugom Fischeriem. Omenjena moža sta začela čisto sama rešilno delo. Prebrodila sta najprej 72 metrov dolgo jamo in prišla do požiralnika, ki je bil 7 metrov dolg in radi zadelave z razno nesnago )e spuščal vodo le 40 cm visoko (ali na debelo). Stotnik je bil uverjen, da je edina rešitev: odstraniti od zamudnikov nametano barikado, na katero se je nagromadila zemlja, pesek, dračje itd. Svojega slugo je navezal na vrv in ta se je spustil v požiralnik. Prebrodil je po dveh urah gromade blata in toliko odpahnil barikado, da je mogla voda t večjo naglico naprej. Ko je voda nekoliko odtekla skozi požiralnik, je oznanil nesrečnim in na smrt izstradanim j*etnikom, da je rešitev tukaj, ako so še pri življenju. Po smrtnonevarnem rešilnem delu je bil Fischer tako izčrpan tolesno, da se je zgrudil obnemogel. Seclaj so lahko poslali skozi od sluge ustvarjeno odprtino ponesrečenim, ki so bili vsi pri življenju in le nepopisno izstradani ter oslabeli od prestanega strahu, živila. Požiralnik je bil popolnoma očiščen še le 7. maja. Kar se ni posrečilo več stotinam nekaj dni, sta dosegla v par urah pogumna človeka: častnik in njegov sluga. Hrabra rešitelja sta morala kmalu zatem okusiti resnico reka: nehvaležnost je plačilo tega sveta! Drugi višji oficirji so se jezili, da se jim ni posrečila rešitev, pa si so jo začeli lastiti po časapisju in imen obeh junakov niti oraenjali niso. Še le deželnemu glavarju, ki je sam naprosil rešilca, se je posrečilo, da jima je preskrbel po doglem času priznanje in cesarsko ter papeževo odiikovanje.