Cvetko Gol ar: Pastir ica Urška Dedščina tajna, od roda do roda nemo podavana, nikdar požeta — ali je v meni za novo bodočnost spočeta? Morda sem up čakajočega ploda? — sen izpolnitve omamnega cveta? — teža sadu, ki mu v padcu bo zadnja skrivnost razodeta? O, saj je vsaka minuta in ura najtišja prazniška slast, ki pozvanja v odkritja zemelj neslutenih, v daljna zatišja večnega žitja. V ritmični pesmi vonjav in zamišljenih sokov samo akord sem bolesten, sanjav zlit s harmonijo pojočih daljav v daljni zenit še nevidnih obokov. Pesem svetlobe kot šum hudournih potokov pala v tesnobe je mojih samot: smrt in življenje — o večni nemir razkrojitve, ura vrnitve in ura odhoda na pot, kjer ni spoznanj, razočaranj ne zmot, ne izpolnitve. Misli so v daljah zaslutile tajne brezdanje, sredi osamljenih morij so uzrle cvetoče otoke: psalme pojoče in palme v rokah se odpravljajo pod slavoloke, ki za triumfe omamljenih duš jih postavljajo zarje jutranje .. f ka*s* #kjl*v& Cvetko Golar / Pastirica Urška Vsa zasopla in zardela je priletela pastirica Urška iz vasi. Za* vezovala si je z obema rokama majhno, rdečo ruto okoli glave, ki ji jo je na poti odvezal veter, in se je zmeraj obra* eala nazaj proti hišam v strahu, da ne bi tekel hlapec za njo. Vsled naglice je gorelo njeno drobno lice v mrzli sapi, in srce ji je tako močno tolklo v prsih kakor včasi na paši, ko je morala dirjati za tisto marogasto ovco. Ogrnjeno je imela staro in dolgo kocko, katero ji je dala kmetica Jurjevka, namesto da bi ji novo kupila. Njeno krilo je bilo tanko in obnošeno, da so se na njem poznale ostre oblike njenega ubogega telesa. Obuta je bila v rjave, raz* pokane čevlje, prevelike za njene noge, ki jih je pred njo nosila 40 Cvetko Golar: Paslirica Urška starejša dekla. Nasula jih je z listjem, da je mogla hoditi in da ni silil vanje sneženi prah, ki ga je metla burja. Hodila je še zmeraj naglo in njene oči so plaho gledale naokoli, ali se ne bo kje nenadoma pokazal kmet Jurij s skleškom v roki. Zavila je iz izorane gazi in stopila na sneženo polje. «Saj je sren, nič se ne vdira, zakaj ne bi šla kar čez njive! Go? tovo pridem prej.» Pastirica Urška se je napotila v Betlehem. Ušla je kmetu Jurju, ki je bil trd in je grdo delal z njo. Poleti ji je bilo lahko, takrat je pasla v dobravi, in kmet ni mogel nad njo vpiti. Zvečer je prignala svojo čredo v stajo in dobila mleka in kruha ter je šla spat na izbo, in drugo jutro je vstala na vse zgodaj. Kmeta ni videla po cel teden razen ob nedeljah, ko je sedla opoldne z drugimi k mizi. Zdaj pa je zmeraj režal: «Ali mi ne boš narezala repe! Ali misliš, da te bom zastonj redil! Lenoba beraška!» In ko so bili vsi škafi polni, in bi rada malo počila, se je oglasil: «Kaj pa stojiš! Saj boš še k tlom prirasla! Alo, v les po steljeb In tam je morala izpod snega grabiti listje vsa premražena in ozeblin rdečih rok. Še ni odložila težkega koša, že je kričal: «Ali ne slišiš, kako te kličejo ovce!» In nesla jim je posušenih vej, da jih objedajo. Tako je bilo naprej in naprej, zato se je Urška naveličala. In pred božičem se je spomnila: «V Betlehem poj dem! Tam je Bog rojen na sveto noč, in jaz sem pastirica. Gotovo me bo vesel. In vse mu bom povedala, kako dela z menoj kmet Jurij.» Napravila se je in poiskala v svoji skrinjici lepo rdeče jabolko, ki ga je shranila jeseni, in si je rekla: «Tudi jaz moram nekaj nesti malemu Jezuščku.» Zavila ga je v robec in spravila v krilce. Vas je stala že daleč za njo, bila je sredi dolge, velike planjave, kjer ni bilo niti drevja, niti hlevov, in takrat se je Urška ustavila. Kamor so nesle oči, je segalo belo, sneženo polje na dolgo in široko, in tam na robu neba so stali visoki snežniki v srebrni sinjini. ' Okrog in okrog ni bilo nikjer hiše in pes ni zalajal in tudi gozdovi so ostali za njo v daljavi. Od daleč nekje se je svetilo solnce, in mrzli so bili njegovi žarki, a nebo je bilo svetlo in jasno, in po trdem snegu so se bleščali biseri. Včasih je potegnila mrzla sapa, m ostra ledena zrna so se vsula Urški za vrat, in zapeklo jo je v lica. ¦'"''¦ Cvetko Golar: Pastirica Urška «Ali kje je Betlehem?» Urška je premišljevala in gledala na vse strani. Nihče ji tega ni povedal, na prižnici so gospod dejali, da je na Jutrovem, in da tam pride Bog na svet, in da so pastirci zraven. Ali kje je lia Jutrovem? Za bogatega kmeta Južnovca tam za Savo, ki so mu tisto leto zgoreli podi, je že slišala, ali tam ne more biti Betlehem.. , — In Urška je šla naprej. «Že pridem,» si je mislila. «Zadaj je vas, kjer sem doma, in nad vasjo so hribi in tam je sveti Andrej, kjer sem že služila, zraven je sveta Barbara, kamor sem hodila jeseni po kostanj, in sveti Ožbalt, kjer je doma tisti grdi pastir, ki me je vrgel v trnje. Tam ni Betlehema, o bo že na drugi strani.« In Urška je šla čez razore in lehe, čez travnike in dolinice, ki so se nižale proti daljnim vrbam ob potoku. Tudi zeblo je ni in bilo ji je celo prijetno ih veselo, kadar se je spomnila kmeta Jurja. Še zasmejala se je in si mislila: «0 to se bo kregal! „Kje je pa deklina?" bo vpil. In nihče ne bo vedel, da sem šla v Betlehem.» Sredi grmovja in visokih tankih brez s sklonjenimi drobnimi vejicami, ki so se gosto zgrinjale okoli debel, je tekla gaz, zvožena od sani. «Mogoče pa je to prava pot!» In Urška je šla naprej. Na ovinku za nizkim smrečjem, ki je robilo rjavo hrastovo hosto, je srečala staro kmetico, ki je nizko sključena težko hodila po gladki gazi. «Slišite, ali se pride tukaj v Betlehem?« je Urška glasno zavpila. «0, kajpak, počasi hodim, počasi. Pa ti boš že prišla, ki si mlada,» je dejala ženska. «Ali se pride tukaj v Betlehem?» je Urška ponovila vprašanje.. «A v Betlehem?» je zavpila ženska, in Urška je pokimala. «Viš, da ne vem, pa še nikoli nisem mislila na to. O, pa nekje se že pride, ti, ki imaš dobre noge, boš že prišla.» Urška je stala pred kmetico, ki je držala nizko sklonjeno siv-© glavo in ni bila nič večja od nje. «A v Betlehem greš?» se je začudila starka še enkrat. «Tja, kjer bo nocoj Bog rojen.» «0, saj vem, pa težko hodim, drugače bi še jaz šla s teboj« Mislim, da bo tamle čez.» Kmetica je pokazala z roko predse in majala z glavo: . «V Betlehem gre! Glej jo, deklino, mogoče bi šel tudi kdo od nas.» ; Urška je šla naprej po gazi in skoraj ji je bilo že mraz. Ma nogah ni več čutila prstov, v roke ji je bilo hladno, in tudi p© 42 Cvetko Golar: Pastirica Urška hrbtu ji je šla mrzla sapa. «Daleč je v Betlehem,» je mislila, «od jutra že hodim in zdaj je gotovo poldne, pa ga še ne vidim.» Na polje je legla megla, bela kot sneg, in Urška ni videla nič predse. Vse je bilo tiho in samotno in bilo ji je dolgčas, zato je začela peti s tankim, trepetajočim glasom: Pastirci, vstanite, zbudite se zde j, le hitro vstanite, da gremo naprej!« Prišla je mimo stare lesene bajte, ki je stala ob poti zraven trhlega, z mahom poraščenega oreha. «Grem povprašat, kod se gre v Betlehem.» Stopila je v nizko, zakajeno vežo, ki je imela črne in sajaste stene; po tleh so se delali ledeni rjavi klobučki od kapljic, ki so padale od dimastega stropa. ' «Ali ni nobenega doma?» Njen glas je plaho zaklical. «Kdo pa je?» se je zaslišalo iz hiše. Urška je šla za glasom, odprla je vrata in stopila v izbo, ki je bila nizka z lesenimi stenami in dolgim drogom pod stropom, na katerem so se sušili jabolčni olupki. V kotu za mizo sta sedela oče in sin, oba velika in močna; pogledala sta začudeno na pastiričico. «Ali se gre tukaj v Betlehem?» «A—a! V Betlehem?» Urška je pokimala in s strahom je gledala velikega očeta, ki se je napol sklonil za mizo. «Tja pa ne prideš, predaleč je.» Oče je odmajal z glavo, sin pa je vprašal: «A v Betlehem gre tale punčka?» Na glas se je zasmejal, in neverjetno se mu je zdelo. «Ti bi rada v Betlehem?» . «0 polnoči bi bila že rada tam, ko bo Bog rojen,» je Urška boječe odvrnila. Starec je samo majal z glavo: «Nak, tja pa ne prideš. Kje je že Betlehem?» Dolgo je premišljeval, se praskal po sivi glavi in se ni mdgel spomniti. Potem se je ozrl skozi okno v gosto meglo, in sin je Arprašal: «Kako ti je pa ime?» Bil je radoveden in z očmi je požiral majhno pastirico, in usta so se mu smejala. *1 «Urška!» 43 Cvetko Golar: Pastirica Urška