Strela v smodniščnici na ljubljanskem Gradu
Spisal Nik.   Vrhov.                                          '
redi polja med Ljubljano in Savo stoje dobro zavarovane shrambe, kjer so nakupičene zaloge strelnega prahu za vojaštvo. Ob vsaki teh smodniščnic koraka vojak s puško in pazi, da bi se zgradbi ne približal kak kadilec. Ena sama iskra bi bila dovolj, da bi se vnel smodnik, razrušil poslopje in opustošil vso okolico. Iznad strehe moli strelovod. Zakaj neki? Strelovod je tudi smodnikov varuh kakor vojak s puško doli na straži. Ta čuva, da ne zajde kaka iskra spodaj noter, a strelovod varuje smodniščnico, da ne šine vanjo iz oblaka elektriška iskra, ki ste brali zadnjič o nji v ,,Zvončku". Sedaj, ko itnamo strelovode, smo, kolikor moči, varni, da se hipoma ne vname smodnik, a nekdaj je bilo drugače.
Da bi imeli smodnik blizu pri rokah, kadar bi se priklatil sovražnik, zato so shranjevali v starih časih to nevarno strelivo v posebnih stolpih ali smodniščnicah znotraj mestnega obzidja, a nakopali so si s tem nevar-nost, ki jim je grozila vselej, kadar se je bližala nevihta.
Na ljubljanskem Gradu so bili trije taki stolpi, kjer je bila velika zaloga smodnika. Bilo je dne 26. malega travna 1686. na Jurijevo nedeljo. Na Grad so prihajali tisti dan Ljubljančani v ondotno kapelo priporočat se mestnemu pomočniku sv. Juriju, ne slute, kolika nezgoda se zgrne z Grada tisto popoldne na njihovo mesto. Krog polpete ure se je trikrat zaporedoma znosil vihar nad Ljubljano. Toča se je vsipala iz hudournih oblakov. Tresk in grom sta se vrstila skoro neprenehoma. Potem se je nekoliko pomirila nevihta. Kar zopet trešči; a to ni bil navaden tresk. Počilo je tako strašno, da se je razlegnilo tri milje daleč. Ljubljančani so vztrepetali od strahu, misle, da je prišel sodnji dan. Gost dim je legel na mesto. Povsod se je čutil vonj po smodniku.   Kaj se je zgodilo ?  Treščilo
-»¦   208   *~                                                        |
je v cešarsko smodniščnico na Gradu in šlo je s poslopjetn vred 125 stotov * smodnika kvišku — vsa strelna zaloga, kolikor je je bilo shranjene tamkaj. Visoko v zrak je frčalo kamenje razrušene smodniščnice in kakor ogromna toča padalo na strehe Florijanskih ulic in Starega trga. Nekega dijaka je pobil kamen z viška. Poškodovanec je umrl drugi dan. Zračni pritisk je bil tolik, da je razdejal več hiš. Okna in peči po mestu in bližnji okolici so popokale. In kakšna puščava je nastala na Gradu! . Zdelo se je, kakor da bi bil ušel iz svojega brloga tisti zmaj, ki pripoveduje o njem pravljica, da se skriva tam nekje pod ljubljanskim Gradom. Drevje je ležalo križem, potrto, izkorenjeno. Tampatam so tlela vžigala, ki so jih hranili v smod-niščnici, in krogle so bile razmetane vsepovsod. Meščani so se bali, da bi se ne vneli še drugi dve smodniški shrambi, zato so ju šli na večer stražit in ugonabljat tleče ogorke v obližju.
Meseca malega srpana 1. 1737. je zopet treščilo v smodniščnico na Gradu, ali smodnik se ni vnel. Elektriška iskra je šla mimo njega. Tedaj so pač hvalili Boga Ljubljančani, ker se jih je ognila grozna nesreča. Koliko srečnejši smo mi, ki se nam ni bati takega vzriva, ker so smodnišč-nice odpravljene iz mesta in se vrhu njih dviga strelovodna konica.