250
o bodočnosti, katero si kupi z nečakinjo, je ihtela pred sveto ikono uničena in zdvojena Irena.
„Kriste elejson eme! Edino ti, Kriste, me sedaj
—  otmeš — nimam drugega. O Iztok — kje si? — Na severu! — Epairodit — moj dobrotnik — na jugu — — o — in po meni se iztega njena roka!
—  Oj mene, sirote . . ."
Zgrudila se je na preprogo, vzdihi so umrli na ustnicah, zdela je zakopana v grozno temo — neznane bodočnosti.
Nenadoma jo potreplje po rami mehka roka. Ob njej poklekne Cirila — pri vratih pa se ji klanja — kakor nekdaj na dvoru — evnuh Spiridijon.
(Dalje.)
u
0 srce, kdo ume te?
Zložil Anton  Medved.
Daleč tam, visoko tam čaka rajska nas dežela. Trudno pot ustavi nam in otare rosna čela,
Strah in kes in skrb in dvom, kakor vranov črna jata, prebeže; ljubezni dom večnosti odprejo vrata.
Solze, ki nam zdaj kipe v hipih duševne težave, v bisere se premene, vkujejo na krono slave.
Vzdihi, ki se vijejo zdaj iz prsi tesne ječe, v pesmi se prelijejo sladke, duše dno topeče.
Solza, ki zemljan jo vsak v zadnji porosi minuti, zadnje je bolesti znak, ali prvo srečo sluti.
iS
In ti grenka se nam zdiš, bleda smrt s poljubom hladnim, ti, ki sama snemaš križ, težek križ trpinom jadnim?
In po nas zastaja kri, ko umro nam dragi znanci, in ne vemo, ali mi, ali oni so izgnanci!
O srce, kdo ume te, tvojo polnost in praznoto ? Ti črtiš in ljubiš vse, svet, življenje, smrt, samoto
KG5KS2
Vijolica.
Zložil G ris a.
Vijolica, v modrih očeh porojena, ljubezni prve nedolžni dar, ok6pana v solncu, s solzami dojena, kot misel  pobožna v srce presajena — vijolica nežna, nedolžnost sladka, kot žalost dolga, kot upanje kratka, ne boj se srca razdvojenega ! Glej, te roke še moliti znajo in duša ljubi, ljubi svet in ljubi lepoto in ljubi nedolžnost in ljubi tebe, pomlad in cvet! In kadar bo veter zabril čez poljane in duh zagrozi ti svobode pijane —
takrat se bodo sklenile roke,
kot jez peneč na valove bobneče,
in takrat odpre se ti željno srce . . .
In prstki  te   drobni iz zemlje  dvignejo
s cvetovi vred,
s koreninami vred,
in pred vetrovi in pred viharji
boš mirno dehtela v nebeški zarji
v srcu pesnika, v srcu trpina . . .
O modre oči, o vijolice sladke,
ljubezni velike drobni dar,
mladost samotna vas kliče, hoče
na žlahtni svoj, na srčni oltar!