KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 47 GUIDO MANZINI (1921—1975) V goriškem zgodovinopisju minulih petin- dvajset let jfi zapustil pomembno sled tudi upokojeni ravnatelj državne posoške knjiž- nice (Biblioteca Statale Isontina) v Gorici dr. Guido Manzini, ki je po daljši in neozdrav- ljivi bolezni umrl v krminski bolnišnici 26. februarja 1975. Delo dr. Manzinija pri preučevanju goriške lokalne zgodovine se nam kaže predvsem v dvojinem: organizacijsko in raziskovalno. V organizacijskih pogledih je poleg vodenja go- riške državne knjižnice (od 1950 dalje pod- ravnatelj, od maja 1953 do junija 1973 — polnih dvajset let — ravnatelji) najpomemb- nejše uredniško delo pri glasilu goriške dr- žavne knjižnice »Studi Goriziani» (poslej SG), ki so od 1954 do 1966 izhajali redno dva- krat letno. Pod Manzini j evim uredništvom si je publikacija pridobila sloves solidne znan- stvene publikacije, ki je bila prostorsko si- cer omejena na Goriško v okviru nekdanjih zgodovinskih meja. Poleg tega je Manzini ure- dil oz. napisal devet samostojnih dodatkov k SG (Supplemento agli »Studi Goriziani«), o ka- terih je poročal tudi slovenski historični tisk (ZC, XVI/1962, str. 265—9 in XXIII/1969, str. 169—171; Kronika, VlI/1959, str. 191). Kot eden najuglednejših kulturnih delavcev Go- rice je sodeloval pri mnogih historiografskih pobudah (sodelovanje na različnih znanstve- nih srečanjih in kongresih, sodelovanjie pri različnih priložnostnih izdajah itd). Ni bil le zgodovinar, marveč široko snujoča osebnost. V teh ozirih ni le v proučevanje zgodovine svoje nove domovine (bil je Florentinec, ro- jen 25. junija 1921; v rodnih Firencah jp tudi dokončal filozofsko fakulteto), marveč v ce- lotno ozračje goriške obmejnosti, vnašal no- vega duha, ki je premikal pregrade provin- cialnega nacionalizma in ki se mu nista niti goriško lokalno zgodovinopisje niti drugač- na kulturna dejavnost dotlej nista mogla od- reči. Tak, brez predsodkov rojieni pristop k delu, se je zrcalil v reviji SG, saj je zanjo pridobival tudi slovenske pisce s »slovenski- mi temami.« Bil je gotovo na italijanski stra- 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ni meje eden naj pomembne j|ših pobudnikov kulturnega in znanstvenega sodelovanja. Le- ta 1957 je bil pet tednov v Jugoslaviji in proučeval jugoslovanske knjižnice in knjižni- čarstvo ter nato o svojih vtisih objiavil manj- šo samostojno brošuro (Itinerario jugoslavo fra libri e biblioteche, Trieste 1957). Ce je bil pokojni dr. Manzini kot organi- zator nadvse uspešen in izviren, pa je nje- govo znanstvenoproučevalno in publicistično delo s področja zgodovine bilo predvsem kompilatorično; po svoji osnovni izobrazbi ni bil zgodovinar (v Firencah jp na univerzi do- končal posebno bibliotekarsko šolo, ki jo je vodil C. Battisti, ravnatelj goriške državne knjižnice po prvi svetovni vojni), temveč knjižničar in je s tega svojega temeljnega področja veliko napisal. Zaustavimo se pri Manzinijievem deležu v goriškem zgodovino- pisju. Predvsem so ga zanimala kulturna vprašanja 18. in 19. stoletja, največ svojih izdelkov je objavil v SG. Eden izmed prvih njegovih prispevkov je bil posvečen goriškemu tisku 18. stoletja (SG, XIV, 1953, str. 84—106), o tem problemu je na- pisal tudi nekaj publicističnih zapisov. Posebej je obdelal furlanski goriški tisk (Gorizia, Udine 1969, str. 205—212) in skušal ovrednotiti tudi delež Sloven- cev v goriški kulturi (SG, XXXI/1962, str. 127—134). Tak pregled je podal tudi v re- prezentančni izdaji »Gorizia viva« (s. p., 1973) in je kot svetovalec sodeloval malo pred smrtjo pri podobni knjigi »L 'immagini di Gorizia« (1974). V posebnem članku je obde- lal delo zgodovinarja in knjižničarj,a G. Del- la Bone (SG, XXVII/1960, str. 99—109) in za drugi dodatek k SG »Gorizia nel medioevo» (1956,1 19732) prikazal neobjavljeni prepis srednjeveških listin istega Della Bone (str. 151—9,» 149—1572). Trikrat je obširneje pisal o pisatelju Scipiu Slataperju (SG, XVIIiyi955, str. 113—135; XXX/1961, str. 125—156; XXXII/1962, str. 83—99), potem o jezikoslov- cu Ascolijiu (SG, XXI/1957, str. 53—73) in se z nekrologi spomnil nekaterih goriških zgo- dovinarjev kot R. M. Cossarja (Memorie sto- riche Forogiuliesi, XLV/1962-4), G. Venuti] a (Ib, XLVIiyi966), G. Huguesa (Ib., XLIX/ 1969). in E. Muntscha (Sot la nape, XVI/1964, zv. 3—4). Na kongresih za zgodovino itali- janskega časnikarstva je predstavil najprej najstarejši goriški časnik iz 18. stoletja «Gaz- zetta Goriziana» (referat jje objavljen v Atti del II congresso nazionale di storia del gior- nalismo, Trieste 1963, str. 99—102), nato go- riški mazzinijevski list »La Liberta» izpred prve svetovne vojne (objavljen v Atti del VII congresso nazionale di storia del giornalismo, Trieste 1972, str. 217—221). Njegov referat na kongresu, posvečenem zgodovini goriškega zdravstva, je bil objavljen v »Acta medicae historiae Patavina» (X1/1964-5; separat član- kov, posvečenih goriški zdravstveni zgodo- vini, ima naslov »De re medica Goritiensi memomoriaea«; Manzini j ev prispevek k zgo- dovini goriških bolnišnic je objavljen na stra- neh 45—9). Za področja knjižničarskega dela pa tudi za zgodovinarja so zelo koristni pregledi gra- diva goriških knjižnic, ki jih je dr. Manzini večkrat objavil. Tako je izdal repertorij in- kunabul v goriških knj,ižnicah (SG, XXIV/' 1958, str. 81—89; XXIX/1961, str. 57—72), dvakrat je pripravil seznam periodičnih pub- likacij, ki jih hranita goriška mestna in dr- žavna knjižnica (SG, XXII/1957, str. 121-- 204, izšlo tudi separatno; Gorizia e la sua emeroteca, Gorizia 1967, 107 strani). Pri- pravil je dve kazali k SG (SG, XVI/1954, str. 135—147; SG, XL/1966, str. 79—142, izšlo tu- di posebej v knjigi »Gorizia nella cultura», Gorizia 1967, 11 strani). Dvakrat je objavil seznam geografskih kart v goriških knjižnicah (II Cenacolo, Firenze 1951, 17 strani; SG, XXV/1959, str. 143—167). Večkrat je pisal o zgodovini goriške državne knjižnice, naj ob- širneje je to zajeto v desetem dodatku k SG pod, naslovom »Gorizia e la biblioteca stata- le Isontina» (Gorizia 1969, 129 strani). Eden izmed zadnjiih zgodovinskih prispevkov Guida Manzinija je prikaz goriškega gospodarstva v knjižici »La camera di commercio di Gorizia» (s. d.) pod naslovom »La camera di commer- cio dal 1850 al 1927« (str. 9—38). Čeravno smo omenili Manzinijevo uredniško delo pri SG in dodatkih k njim, pa velja med slednjimi zlasti še omeniti zbornika »Gorizia nel me- dioevo», v katerem so sodelovali s članki o srednjeveški zgodovini pomembni predstav- niki italijanske znanosti, ter »Gorizia nel Risorgimento» (1961), izdan ob stoletnici ita- lijanskega zedinjenja. Ta zbornik pomeni no- vost pri obravnavi goriške politične zgodovi- ne zlasti druge polovice 19. stoletja, ali ka- kor njegov ocenjevalec ugotavlja, »da v ita- lijanski historiografiji stopajo v ospredje ob- jektivni faktorji, na katerih lahko skupno gradimo« (ZC, XVI/1962, str. 269). Nekaj svo- jih prispevkov je dr. Manzini posvetil tudi zgodovini umetnosti. Manzinijevem spominu je posvečena v celoti zadnja številka SG (XLI1/1975). S prerano smrtjo dr. Guida Manzinija je italijanska goriška kultura izgubila pomemb- nega delavca. Njegovo smrt obžalujemo tudi Slovenci, saj nam je hotel biti pokojnik pra- vičen in dober prijatelj. Branko Marušič