Letnik II. (LVI1.) V Ljubljani, 5. februarija 1904. List 5. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Sveta Doroteja. (6. februarija.) V nebesih vse prepeva Za Doroteje god; Še zemlja naj odmeva, Ko hvali se Gospod. Saj Jezus to devico Je čuval grešnih zmot, Sprejel jo na desnico, Za njim ima svoj hod. Preljubljeni kristjani! Nebesa iščimo; Če Jezusu smo vdani, Presrečni bodemo. O sveta Doroteja! Le prosi ti za nas, Naj nas po raju žeja Pripelje v večni kras. Dekan Simon Gaberc. Ob pedesesletnici bezmadežnega spočetja. Sv. Oče so na predlog odbora v proslavo letošnjega jubileja na čast brezmadežnega spočetja prečiste Device Marije dne 7. decembra 1903 nastopne odpustke podelili vsem onim, ki se osmi dan vsakega meseca ali prvo nedeljo po tem dnevu udeleže dotičnih slovesnosti v cerkvi: 1. Odpustek 7 dni in 7 k vadi agen vsakemu, ki je ob slovesnosti vsaj skesanega srca; 2. odpustek 300 dni vsakemu, kdor istega dne vsaj skesanega srca obišče cerkev, v kateri se slovesnost obhaja in sicer tolikokrat, kolikorkrat jo obišče; 3. popolen odpustek enkrat vsakemu, ki se je tekom leta vsaj trikrat vdeležil dotične slovesnosti, ako je prejel zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, ter molil po namenu sv. očeta: 4. popolen odpustek tudi vsakemu, ki tekom leta roma v Rim sam ali v družbi, obišče cerkev sv. Petra in Marije Snežnice, prejme sv. zakramente in moli po namenu sv. očeta; 5. vsi ti odpustki se morejo nameniti dušam v vicah. Naj veleč, dušni pastirji razglase te odpustke vernikom, da se bodo še z večjim veseljem in obilnejšim sadom vdeloževali slovesnosti na čast brezmadežne Device Marije. (Po Ijublj. Škot. listu 1904, št. L). VI. nedelja po sv. treh kraljih. Vse i" Ji' .Ic/us milo/Kani govoril v prilikah. (Mat. 1 •:.» Ni imel navade naš Izveličar v učenih besedah govoriti svojim poslušalcem. Pač pa mu je bil tako zelo priljubljen pouk v prilikah, umevnih — ko je pomen ene razložil — vsakemu. Sredi bujnega rastja stoječ s.: je ozrl na lilije na polju; v vinogradu na trto; na plodno pšenično ravan. Slusali so ga tako govorečega poučeni in priprosti in do srca ie še! tal. uk obojim. Dušno povzdigujem so uboji zapuščali l/.veiičarjevo blažilno bližino. Slava tega nebeškega učemka ob ge-nezareškem jezeru pa je prešinila svet: iz najrevneje kočiee do cesarske palače se je razsit.ia njegova besed:i in je povzdigovala duše gori v višave; čez zemeljske meje v nebo je segal nje zvok ker do nebeškega Očela člo\cši\o d«nest; je i il njen namen. In ko pogine svet in z njim vsa iiino-goslavijena učenost svetnih velikanov ne pogine njegov nauk: v prepp>s;ili prilikah razložen se preseli v nova nebesa in na novo zemljo, kjer bo bivala pravica. (11. Petr. 5. 11) Premislimo danes nekaterih glavnih čednosii krščanstva, ki nam jih je nebeški učenik hotei pojaniovaii v prilikah. To nam bodi v dušni prid. C.ujecnosti v naše: i i živenju nas hoče vaditi Ciospou. /ato je govor'1 ono priliko o modrih in nemodrih devicah. Oko in srce odpirajte Gospodnjim naukom: neugašeno si ohranite luč s\. vere; ne zanašajte se na zdrave ude in na mlada leta: ker ne veste ne ure in ne dneva, kedaj da pride Gospod. Ti nauki nam ■/ omenjene prilike zvene. Previdnosti v živenju nas hoče Gospod navajati na ta lahki prilični način. Bil je svetno previden hišnik: zvijačnim načinom je poskrbeti hotel za svojo starost. (.e za prihodnost skrbeči hišnik postopa ceh-golju iviin načinom, koliko bolj bo nam dolžnost, da pravim potem delujemo z bo-ječnostjo ter trepetom in z vso skrbljivostjo za svojo prihodnost unstran gr»»ba. Dobrih naukov in naj nam d«»j-dejo. »>»1 k«»der že lado se učimo iz Jezusove prilike o dobrem semenu. Trnje pa, kako »»no mori na njivi dobrega semena rast in kak»» v prvem prospehu zatira vse. kar blageg i uči Gospod. Zato hvaležnostim poberimo vsako drobtino božje besede, ki nam jo nudi Gospod. Pridnost pa nam hoče vzbujati prilike o talentih. Kakor nalašč je vravnana za mlaji oddelek mojih poslušalcev. Kolikor bislreja ti je glava. t»»bk(» več >e kedaj po- ti rja od tebe — in to v vednosti, če se vkvarjaš z njo; ali bodisi že katerega hočeš poklica. Dela vajenemu človeku je naj veča sladkoba, da se mu zopet novo nalaga in mu ga ne izmanjka nikoli. Kako srečen boš, če prej ali slej moreš odgovoriti Gospodu: da si s peterimi talenti pridobil si novih pet. Prav posebne ponižnosti nas prilika uči, kako ne zasedati najčastnejih prostorov ob omizjih, kamor smo povabljeni bili. Neprijetno bi bilo namreč za nas, ko i>i nas radi prihajajočega višega potisnili nazaj; častno pa, zelo častno, ko bi nam odkazal hišni gospodar boljega prostora govoreč: Prijatelj, pomakni se više. Naj tesne j o zvezo z Jezusom nam hoče pokazati prilika o trti. Kedor ni z menoj, je zoper mene; kedor ne zbira z menoj, oni raztresa — kedor ne ostane v meni, njega odrežejo kakor mladiko s trte-matere, da ločen od nje pogine in da ga kakor suho rast izroče večnemu ognju. Bodi si sam ali v družbi; če delaš ali če počivaš — pomni, da vselej in povsod z Jezusom vtrjuješ zvezo po svojem neoma-dežano lepem živenju. Prilika o dobrem pastirju nam pa lahko venča vse danes tu premišljevane. V njej nam obljublja Jezus svojo božjo ljubezen za dar. Jaz sem dobri pastir ; dobri pastir pa da živenje za svoje ovce:" (Iv. 10.) t»> je trditev našega nebeškega Odrešenika, ki je vsak trenutek pripravljen zadeti nas na svoje rame ter nas preseliti s te uboge zemlje tje gori pred bogati Očetov prestol. Dragi! Z vencem teh čednosti iz Go-spodnjih prilik nakičeni in vedoč se po Kri-stovih božanstvenih naukih bomo ves čas lahko srečno živeli na zemlji in blaženi kedaj prestopili od tu prag v nebeško več n»>st. - Amen. K. s. duhovni svetnik Andrej Drobni č, /upnik in ilckan. Spomin j i na umrlega prijatelja. (Daljo). Ob izprehodil sva se pogostoma ustavljala na gii^u. na katerem se razprostira župno poku- pališče. Jako romantično lego ima to pokopališče, in na primeroma nizkem griču imaš krasen razgled po pivški dolini proti Št. Petru in Postojini. Rada sva zahajala tja, ker tam krije zemlja nekaj nepozabnih mož, najinih prijateljev in sobratov, na primer starega kneškega župnika Ignacija Mali-ga in njegovega mladega kapelana Blazija Sušnik-a. Bil je Sušnik slovensk pisatelj; že v semenišču je bil zelo bolehen. V Kncžaku pa se mu je v kraškem zraku in v pivski burji izhujš.ila bolezen, ter ga do nekaj mesecev spravila v zgodnji grob. Sveto je živel kakor pravi Job bil je škrotulozen na vratu — in vdano je trpel. Slednjič je pobožno tukaj zamrl. Tu ima grobove graščaka Vilharja družina; tukaj čal gel vsled premnogih ran, muke-pohi • živijeiije. Kakor so nekdaj v starodavnih ča-ili pobo/ne žene oskrbovale nitičencem pokop, tako >t- je našla tudi našim spoznavalcem po-siu .na dobrotnica bila je to grofica Katarina Palsi, ki je prepr.»>ila Betlena, da ji je izročil trupla mu .vinske trojice. Pokopali so jih najprej v sebeski cerkvi, pozneje pa premestili v klariško -vetisce v Trnovem na Slovaškem. Čudeži, s katerimi je p:«-l.\!l B.»g svoje zveste spoznovalce na njihovem g.obu. so bili povod, da se je pričeli prei ava. ki se je končala s tem, da je pokojni papež Leon XIII. malo dni pred svojo smrtjo dne lo. rožnika 1903 slovesno izjavil: M a r k o K r i ž e \ č a n, o. M e I h i j o r ( i r o d e c k i i u o. S i c i a 11 P o 11 g r a c n a j se s p 1 e j m o v vrst o b I a ž e 11 i h. Pismo o p o i» I a ž e 11 j u pa je izdal s e d a j vladajoči p a p e z Pij X. P >sji j.y izmed blažene trojice je madjarske n irodn »sti, prva dva pa sta naše slovanske krvi. 1). M e I h i j o r (i r o d e c k i je bil Poljak s Sleskega, k.ui »mk M a r k o pa Hrvat, rojen leta i.AO v i\ r i z e v c i h na Hrvaškem, zato se zovc p > rojstnem mestu Križevčan. Kakor bližnji i.'ja:. 11.; on pac najbolj zanima. Opazovali -in , uiiičenika. o/rimo sc še nekoliko na njegovo življenje. Deček Maiko jc bil bistre glave in pobožnega srca. Stariši so ga namenili službi Gospo- dovi posvetivši ga še majhnega Materi božji, ki jo je Marko vse svoje dni goreče častil. Šolal se je na Dunaju, v Gradcu in v Rimu, kjer je slušal bogoslovske nauke in sprejel sv. mašništvo. Nato je deloval v zagrebški škofiji vneto, vztrajno in neumorno. Tedaj je stal na čelu ostrogonske nadškofije na Ogerskem slavni Peter Pazman, vrstnik našemu škofu Hrenu. Kakor je poslednji vse svoje moči posvetil vzvišenemu namenu, da bi v svoji domovini zatrl krivoverstvo in zagotovil svojim rojakom sv. katoliško vero, prav tako je deloval na Ogrskem nadškof in kardinal Pazman. S pomočjo svojih tovarišev 00. jezuitov je bojeval hud boj z novoverstvom in mu zgradil močan jez z raznimi verskimi vstanovami. V Trnovem na Slovaškem jc vstanovil vseučilišče. Na D l -n a j u je vstanovil semenišče: P a z -m a n e j. Ko je P a z m a n zašel nadškofijško sto lic o ostrogo n sko, bila je velika večina O g e r s k e k r i v o v e r s K a o smrti njegovi leta 1637. pa je bila večinoma katoliška. Ta slavni razširjevalec sv. katoliške vere je pozval mladega duhovnika Marka Križevčana v Ostrogon. Celo tja je prodrl sloves o njegovi učenosti, delalnosti in pobožnosti. Marko je postal kanonik ostrogonski. A kmalu se je moral seliti v Trnovo med brate Slovake. Pazman mu je namreč izročil profesuro na ondotnem bogo-slovskem semenišču. Dve leti pozneje ga je postavil imenovanemu zavodu za voditelja. Pozneje ga je imenoval za velikega dijakona v Komornu in leta 1 li 10- ga je poslal v jako važnem opravilu v Seplak poleg Košic, kjer ga je našla mučeniška smrt. j. č. Iz sveta. V Rimu so našli ostanke starodavne cerkve (bazilike), ko so razkopavali svet ob cerkveni cesti (via delle Chiese) blizu cerkve sv. Pavla. Najdena bazilika je bila posvečena sv. Feliks u i 11 A d a v k t u. Omenja se naposled leta 525., ko so jo za papeža Ivana I. popravljali. Na stenah se nahajajo še dobro ohranjene slike na presno. Ena predočuje Zveličarja, ki izroča ključe sv. Petru. M. Usmiljene sestre nazaj! Francoska vlada preganja sedaj cerkvene redove in ne prizanaša niti onim, ki se bavijo z najčlovekoljubnejšimi deli s poukom mladine in s postrežbo bolni- kom. Iztirane usmiljene sestre zapuščajo bolnice in blaznice. Tudi v mestecu Vains so jih odslovili iz bolnišnice. Usmiljenke so šle. A komaj so se bile izselile iz mesta, pojavil se je med prebivalstvom legar. Ljudstvo je prestrašeno bežalo iz okuženih hiš. Bolnica se je polnila, a postrežbe nobene. Župan, ki je malo poprej komaj čakal, da bi usmiljene sestre čim prej izginile od bolnikov, se zateče za pomoč do pretekta. Ugibala sta in ugibala, naposled pa izprevidela, da ni nobene druge pott iz te zagate, nego da se pozo-vejo usmiljene sestre nazaj. Ni minilo štirinajst ur iu vrle usmiljenke so bile zopet v vianski bolnici na svojem prejšnjem mestu. — Svaka sila torej do vremena! K. Iz domovine. Po p o t n i s p o m i 11 j i na D o 1 e 11 s k o. .Lepa naša domovina." Hrvatska nar. pesem. (Dalje). Po skončanem obedu je šla vsa naša prijetna družba nazaj na dom, kjer je zborovala Ciril-Metodova družba in kjer so imeli zdaj skup-ščinjarji tudi svoj .banket". Dobili smo prostor na vertu ob stranski mizi v bližavi godbe, ki je skupščinarjem sladila obed, ter je kratkočasila s spretnim izvajanjem raznih domorodnih melodij. Tudi govore in navdušene napitnice nam je bila tu prilika slušati. Pridružilo se nam je bilo še več znancev, in bili smo, kakor pravimo, prav zidane volje. Le nekaj je bilo neprijetnega: čas je drvil prehitro naprej. Napovedano je bilo, da skupščinarji popoludan okoli 4. ure obiščemo še sosedno Šmartno, in si pogledamo ondotno prekrasno novo cerkev. Odpravili smo se torej na pot. Konec litijskega trga se prične cesta pospe-njati na grič, vrh katerega se nahaja pokopališče litijskega trga. Razgled odtod je zlasti proti izhodu in jugu zelo prijeten. Prav veliko prilik za romanja nudi ta oddelek dolenske strani božje-potnikom. Proti severu nad Savo (župna vas) je Sveta Gora; naprej doli nad Zagorjem je Sveta Planina; takraj Save sloveči sv. Kum, še bolj proti jugu pa Zaplaz. Tudi nekedanji dom imenitnega zgodovinarja Valvasor-ja, ki je slavi svoje Kranjske domovine žrtvoval vse svoje bogastvo, grad Wagensberg ni daleč odtod proti jugu Z eno besedo; oko in duh mislečega človeka dobi v tej okolici svojo hrano. - - Idimo naprej! Kmalo od tod se nam je pokazalo Šmartno z ogromno dvostolpno cerkvijo. Iznenadeni smo bili vnovič prišedši proti vasi. Kraj se nam je že oddaleč kazal v zastavah. Ko smo pa prišli bliže, videli smo, da se prebivalstvo trumoma zbira za slovesni sprejem skupšči-narjev Ciril-Metodove družbe. Pri vhodu je stal krasen slavolok z napisom: .Dobro došli!" Ob njem je bila zbrana šolska mladina, požarna bramba, dekleta v narodni noši, pripravljene prihajajoče skupščinarje okrasiti z duhtečimi šopki, ter velika množica ljudstva. Ker sem hodil v pre-prijetni družbi nekoliko naprej, šli smo si najprej ogledat novo dekanijsko cerkev, ki se je pozidala približno na mestu stare cerkve; lego ima pa drugo. Preden vender izpregovorimo kaj o njeni sedanjosti, ozrimo se nekoliko v starodav-nost šmartniške duhovnije. Ona se prišteva med starejše naše dežele. Spadala je nekdaj pod Št. Vid ob Zatičini, in bila 1. 1395. pridružena (in-korporirana) zatišketnu samostanu. O Valvasorjevem času se je prištevala oglejskemu patriarhatu. Imenovani zgodovinar navaja vender še-le 1. 1550. župnika Toma Steklina, kateremu jih je pa do njegovega časa (1. 1675.) sledilo prav mnogo. Takrat je štela šmartinska župa 12 podružnic, od katerih so v teku časa postale 3 samostojne duhovnije, in sicer: v Javorju, v Kresnicah in v Štangi. (Zlasti o milostih sv. Antona v Štangi Valvasor v svoji VIII. knjigi str. 7t>8 771 mnogo piše, kar ni brez zanimivosti.) Staro cerkev v Šmartnem sem obiskal zadnjikrat le malo popred, nego so je bili podrli. Bila je za tako veliko du-hovnijo (šteje rad pet tisoč duš) veliko premajhna, nizka. A nekaj je imela, vsaj v mojih očili vendar-le: odrekati se jej ni mogla neka častitlji-vost. Toda razmere in čas silili so na zidanje nove cerkve. Ako pa se ozremo v sedanjost in na prekrasno pozidano novo svetišče, moramo priznati, da tudi tu je delovala največ takozvana .mrtva roka", kateri zaničljivi izraz je novodobni svet nadal premoženju ali cerkva sploh, ali pa imetju njenih služabnikov, duhovnikov. L. 1870. v dan 24. junija je umrl v Šmartinu dekan Josip Burger. Ta blagi gospod je bil za zidanje nove cerkve svetopisemski David. Gmotno ga je Gospod Bog blagoslovil obilno. Varčeval je in prihranil si lepe svote, katere je do malega vse določil za zidanje nove dekanijske cerkve. Njegov naslednik dekan Jakob Rus se tega dela ni polotil. Pač pa je bila čast svetopisemskega Salamona prihranjena bivšemu tukajšnjemu, sedaj kameniškemu dekanu Ivanu Lavrenčič. Ako zapišem o tem zidanju kaj več, moram se zahvaliti dušnemu pa- stirjn Jerneju Župančič v Litiji in pa sedanjemu šmartniškem dekanu Antonu Žlogar, tajniku družbe sv. Cirila in Metoda, za posamezne podatke, po katerih je na kratko ponovljena vsa zgodovina zidanja novega božjega hrama. Od I. 18M5. je dekan Ivan Lavrenčič nabiral darove v denarju, tudi lesovje: hraste in smreke. To leto je potoval okrog, in se osebno poučeval v raznih mestih o ondotnih cerkvah. Uprav tako je svetoval nekedanji brezniški župnik in bivši državni poslanec Lovro Pintar župljanom v Železnikih, ki so se tudi za njegovega časa (bil je takrat župnik v Zalem Logu) pripravljali za zidanje nove cerkve. Sam kakor spreten diletant v stavbarstvu je dejal; »Po nobenem načrtu ne zidajte cerkve Načrti goljufajo. Pojdite okrog ogledat si stoječih cerkva, in katera vam vsečuje. po taisti p i zidajte. Pri stoječih cerkvah se vidi, kaj je za posneti in česar se je ogibati." Vbogali so ga in sedaj imajo cerkev, ki je všeč do maleg.i vsakemu. \'.i(liu'iti-]j .los l.cvii'ni!\. (l).-iljt* priti«-). Iz književnosti. Sv. Pavel, apostol sveta in učitelj n a r o d o v. (Dalje.) Prepričanje klije v nas. da bo malokateri naših bralcev zadovoljen s tole v kratkih potezah posneto vsebino k. š. Napotnikovega sv. Pavla. Kakor sam piše večkrat, da ne more česar bi rad obilneje zapisovati podatkov iz sv. Pavla, prav tako in še bolj se godi nam napram njega knjigi. Beri ta životopis v originalu, kličemo, kakor kliče 011: Beri Pavla samega. Zato le imenom navajamo naslednje odstavke: .Posebnost sv. Pavla pisatelja" - .Sv. Pavla trpenje" .Sv. Pavla nevstrašljivost" — .Sv. Pavla čudeži" .Sv. Pavla ponižnost" — .Sv. Pavla zdržljivost" v jedi in pijači, v spanju, v govorjenju in glede njega čistega živenja .Sv. Pavel prijatelj in učitelj molitve" in .Sv. Pavla srce". Nato se vvrstuje odstavek .Sv. Pavel, vzgled katoliškega duhovnika". Tri leta se je pripravljal sv. Pavel v arabski puščavi na svoj apostolski poklic. Sv. Peter ga je težko če ne v dvorani, v kateri je postavil Jezus zakrament sv. Rešnjega telesa posvetil za mašnika. Kasneje sta bila po postu in molitvi v Antijohiji med službo božjo posvečena Savel in Barnaba in sicer prvi za višega in drugi morebiti le za nižega duhovnika. Kakor tak je neprestano svaril svoje sotrudnike do vedne ter vedne delalnosti. Timoteju 11. pr. pišoč: .Opominjam le, da vzbudiš milost božjo, ki je v tebi po pokladanju mojih rok." (II. Tim. 1, (i.) Želel je, da bi napredovali v znanju; zlasti v znanju sv. pisma z besedami: .Vse pismo, vdih njeno od Boga, je koristno za učenje, za prepričanje, za svarjenje, za vzgojenje v pravici, da je popoln človek božji, poučen za vsako dobro delo." (II. Tim. M 17.) Zato je pa tudi slavo pel onim, ki so vzgledno pastirovali govoreč: .Kateri duhovniki dobro predstojniku jejo, oni naj se imajo vredne dvojne časti." (I. Tim. 5.) Neprenehoma se zahvaljujoč, da ga je bil sprejel Gospod v svojo službo je pisal: .Hvalo dajem njemu, . . . ker me je imel za zvestega in postavil v svojo služb )." (I. Tini. L) Te besede naj bodo zlasti zahvalnica vsakemu, ki je kakor novomaš-nik tudi spoznan bil vreden, da je bil postavljen v nič manj nego v neposrednjo službo vzvišenemu Bogu. Besede apostolove: .Glej, da dobro opravljaš službo, ki si jo prejel v Gospodu" (I. Kol. 4, L 2) — te naj bodo pa slednjemu be-sede-bodrilke, da je do konca dni to, s činnir apostol označuje vzvišeni namen ter bogato plačilo mašniške službe. Ta tnašniški vzvišeni namen je pa najiz-borneje označen v le samo treh besedah: „Dei sumus adiutores — božji pomočniki smo!" (I. Tim. 3, 9.) Pomočnik si torej, mašnik, Očeta, Sina in sv. Duha, z njimi delujoč in v njihovem poklicu delujoč. Višega ti nikedo na svetu ni dati v stanu! Naj ti glasilo teh čudovitih besedi nikoli ne pride iz spominja. In plačilo? Za plačilo naj ne vpraša oni, ki je božji pomočnik. Plačilo mu nikjer drugod biti ne more, nego kedaj ob njem, kojemu je tu na zemlji pomočnik. Nadaljuje .Sv. Pavla ljubezen do naroda izraelskega". Pavel je z vsemi žilami in silami ljubil svoj narod, svoje brate po krvi. Kakor Pavel, tako mu slede duhovniki v vseh mnogih stojetjih. Neovrgljivo namreč tega uči zgodovina, da so duhovniki raznim narodom vstvarili slovstvo. Poglej v katero si že hočeš: v hispansko, francosko, angleško, nemško, slovensko — in ta ni zadnja - pravim v slovensko književnost. Prepričaš se tu povsod, da so bogoslužni 11 rodoljubni duhovniki bili oni dobrotniki narodu, ki so temelj položili njegovej slovesnosti. -Pavel je krepko nasprotoval razvadi, da se po svetiščih in shajališčih vernikov govore jeziki, katerih ne umevajo verniki. Semkaj spada, kar piše apostol Korinčanom, hudujoč se nad nerazumljivimi jeziki: „Zahvaljam svojega Boga, da bolje od vseh vas govorim jezike. Toda, v cerkvi rajše govorim pet besedi s svojim umom, da poučim tudi druge, nego pa tisoč besedi v jeziku (katerega ne umevajo poslušalci). Bratje, ne bodite otroci, le v zlobi bodite otroci, ali v umu bodite popolni . . . Kakor brezdušne stvari, ki dajejo glas, bodi si piščal ali gosli, če razločka v glasovih ne dajo, kako se bo umevalo, kaj se piska ali gode? Zakaj če trobenta da nerazločen glas, kedo se pripravi na boj? In tako tudi vi, Ce z jezikom ne daste razumljive besede, kako se ume, kar pravite? Zakaj v zrak bote govorili .. . Ker če blagoslavljaš v duhu, kako naj odgovori na tvoj blagoslov a m e n oni, ki je nepoučen; ki ne ve, kaj govoriš?" (I. Kor. 14.) Krščanska vera je edina in sicer prav krepka za-slomba za manjše narode v vseh onih državah, v katerih prebiva več narodov pod eno vpravno streho. To krščanstvo nalaga vera posameznim narodom, saj se ljubijo med seboj bratovsko, kakor otroci enega očeta. Ne bila bi prava narodna ljubezen, ki bi v vsakem drugače govorečem videla sovražnika. Pavlova ljubezen do Izraelcev je bila taka, da bi bil, — ko bi le možno bilo popustil lastno svoje izveličanje in se izročil pogubljenju; ko bi jim bil s tem mogel pridobiti dobroto in blagoslov krščanstva. A vzlic tej ljubezni do svojega naroda je pridigat šel evangelij Arabljanom in Sirijanom, Galačanom in Macedoncem, Ilirijanom, Grkom in Rimljanom (Rim. 1, 14). Pavel je ljubil svoj narod in zato mu je bila svrha naporov: širitev krščanstva in pobožnega živenja med narodom. Tem potem je hotel ohraniti svoj narod. Da bi bili Pavlovi rojaki sprejeli Kristov nauk, kako ves drugačen obraz bi imela še danes njihova domovina in njihovo slovstvo aramajščina bi nedvomno c v e 1 a med njimi še d a n d a n e s. (Dalje prihodnjič i. Ljubljanska škofijska kronika. Premilostivni gospod dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezškof ljubljanski, se je odpeljal 14. decembra 1903. v Zagreb, kjer je osobno vrnil Hrenov zapisnik prevzviš. g. nadškofu. Ta zapisnik je namreč v metropolitanski knjižnici. Sedaj ga je prepisal vč. g. Frančišek Ser. Pokoril, župnik v Besnici, da bomo imeli v Ljubljani pre- pis. 16. dec. je maševal pri karmeličankah na Selu. Nedeljo 20. dec. je bil navzoč pri razdeljevanju daril ubožnim šolarjem v 1. mestni deški šoli. Sveti večer in sveti dan je imel v stolnici slovesno službo božjo in na Silvestrov večer pridigo. Novega leta dan 1904. je podelil bogoslov-cem prvoletnikom tonzuro, drugoletnikoin nižje redove, subdiakonat pa Fr. Dominiku Naberniku in Krizostomu Tischlerju. (Fr. Krizostomu Tisch-lerju in Fr. Dominiku Naberniku je podelil dia-konat 3. jan., zadnjemu tudi prezbiterat 5. jan. Ta dan sta pa prejela subdiakonat še cistercijana Fr. Josip Bolim in Fr. Avguštin Kostelec.) Zvečer ob petih je imel daljši nagovor v bogoslovnem semenišču o ascetični naobrazbi. Ob (Sili je bil na veselici rokodelskih pomočnikov v Rokodelskem domu. Udeležil se je tudi božičnih slovesnosti nedeljo 3. jan. pri salezijancih na Rakovniku, 6. jan., v Marijanišču, 7. jan., pri uršulinkah, kjer je veselico priredila zunanja Marijina družba; 10. jan. je bil zopet v Rokodelskem domu. 8. jan. je navzočeval pri frančiškanih ob slovesnosti v spominj petdesetletnice, kar je bil proglašen nauk Brezmadežnega spočetja. 13. jan. je maševal na selu pri karmeličankah. 17. jan. je bil prisoten pri zlati maši stolnega kanonika Ivana Sajovica. — 21. jan. se je odpeljal v spremstvu v. č. g. Iv. Videgarja, župnika v Št. Vidu ob Zatičini, v Rim. Soboto 23. jan. je bil pri sv. Očetu Piju X. sprejet v avdienco. Petek 29. jan. se povrne domov. Kanonična vizitacija in birmovanje v I. 1904. na Kranjskem. V letu 1904 bode kanonična vizitacija in birmovanje v dekanijah : Ljubljana, Moravče, Po-stojina, Trnovo, Idrija, Vipava iu Radovljica. I. V 1 j u b 1 j a n s k i d e k a n i j i. 1. V St. Vidu nedeljo 17. aprilja; 2. Na Brezovici na praznik Vnebolioda, 12. majnika; 3. pri sv. Jakobu ob Savi sredo 18. majnika; 4. Na Čruučah četrtek 19. majnika; 5. na Ježici petek 20. majnika; 6. v Preski binkoštni torek 24. majnika; 7. v Sori četrtek 26. majnika; 8. v Sostrem nn praznik presv. Trojice, 29. majnika; 9. v Rudniku ponedeljek 30. maju ka; 10. v Želimljah vtorek 31. majnika; II. v Tomišlju sredo 1. junija; 12. v Polju na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra; 13. na sv. Katarini nedeljo 25. septembra; 14. v Šmartnem na rožni vensko nedeljo, 2. oktobra. 2. V d e k a n i j i Moravč e. 15. V Ihanu soboto 23. aprilja; 16. na Brdu nedeljo 24. aprilja; 17. v Št. Vidu ob Brdu vizitacija ponedeljek 25. apr. ; 18. v Zlatem Polju torek 26. aprilja; 19. v Krašinji sredo 27. aprilja; 20. v Blagovici četrtek 28. aprilja; 21. na Črešnjicah petek 29. aprilja; 22. v Št. Ožbaltu soboto 30. aprilja; 23. v St. Gotardu nedeljo 1. maja; 24. v Čemšeniku ponedeljek 2. majnika; 25. na Sv. Planini torek 3. majnika; 26. na Izlakih vizitacija sredo 4. majnika; 27. v Kolovratu četrtek 5. majnika; 28. v Pečah petek 6. majnika; 29. v Vrh polju vizitacija soboto 7. majnika; 30. v Moravčah nedeljo 8. majnika; 31. na Sv. Gori soboto 14. majnika; 32. na Vačah nedeljo 15. majnika; 33. pri Sv. Heleni ponedeljek 16. majnika; 34. v Dolu torek 17. majnika. 3. V dekaniji P o s t o j i n a. 35. V Postojini nedeljo 5. junija; 3!>. v Šempetru ponedeljek 6. junija; 37. v Trnju torek 7. junija; 38. v Slavini sredo 8. junija; 39. v Hrenovicah vizitacija četrtek 9. junija; 40. v Hrenovicah sv. birma petek 10. junija; 41. na Razdrtem soboto 11. junija; 42. v Senožečah nedeljo 12. junija. 4. V dekaniji Trnovo. 43. V Vremah torek 14. junija; 44. na Suiioriji sredo 15. junija ; 45. v Košani četrtek 16. junija; 46. v Šmihelu petek 17. junija; 47. na Premu soboto 18. junija; 48. v Trnovem nedeljo 19. junija; 49. v Harijah ponedeljek 20. junija; 50. v Trnovem praznik sv. Alojzija za mla- dino 21. jun.; 51. v Knežaku sredo 22. junija; 52. v Zagorju četrtek 23. junija. 5. V dekaniji Idrija. 53. Na Vrhu soboto 25. junija; 54. v Žireli nedeljo 26. junija; 55. v Žireh vizitacija podružnic ponedeljek 27. jun.; 56. na Ledinah torek 28. junija; 57. v Spodnji Idriji na praznik svetega Petra in Pavla 29. junija; 58. na Gori četrtek 30. junija; 59. v Zavracu petek 1. julija; ( 0. v Idriji obisk župnije in vseh šol soboto 2. jul.; 61. v Idriji birmovanje nedeljo 3. julija; 62. na Voj>kem ponedeljek 4. julija; ( 3. v Godoviču sredo 6. julija; 64. v Črnem Vrhu četrtek 7. julija. 6. V dekaniji Radovljica. 65. V Begunjah nedeljo 10. julija; 66. v Kameni Gorici nedeljo 11. septembra; 67. na Dobravi ponedeljek 12. septembra ; 68. v Mošnjah torek 13. septembra. 7. V dekaniji Vipava. 69. V Vipavi nedeljo 9. oktobra; 70. v Št. Vidu ponedeljek 10. oktobra; 71. na Lozicah torek II. oktobra; 72. na Vrabčah sredo 12. oktobra; 73. v Podragi četrtek 13. oktobra; 74. na Vrhpolju soboto (posvečevanje cerkve) 15. okt.; 75. v Budanjah nedeljo 16. oktobra; 76. na Gočah ponedeljek 17. oktobra; 77. na Erzelju torek 18. oktobra; 78. na Slapu sredo 19. oktobra; 79. na Planini četrtek 20. oktobra ; 80. na Colu petek 21. oktobra; 81. Podkrajem (posvečevanje cerkve) soboto 22. oktobra; 82. v Šturiji nedeljo 23. oktobra; 83. na Ustiju ponedeljek 24. oktobra. Knez škofijski m duhovnim svetil i k o m je bil imenovan v. č. g. Ivan Mer-vec, župnik v Šent Ruprtu. Podeljeni ste bili župniji: Mirna v. č. g. Antonu Kocijančič, župniku na Gozdu ; C r k 1 j e nad Kranjem v. č. g. Frančišku D o -1 i n a r, župniku na Sveti Katarini. Kanonično vmeščen je bil č. g. Ivan Kalan na župnijo Zapoge dne 31. decembra 1903. Premeščeni so b i 1 i čč. gg. :v Josip P o t o k a r, beneficijat in II. kapelan v Šmartnem ob Litiji, za stolnega vikarja in kapelana v Ljubljano; Frančišek Kralj, II. kapelan na Jesenicah, za beneficijata in II. kapelana v Šmartno ob Litiji; Ivan Prijatelj iz Sodražice za II. kapelana na Jesenice; Andrej Pavlin iz Rovt v Sodražico; Frančišek P a v š i č iz Pre-serja na Dovje; Frančišek Z e g a iz Selc v Pre-serje; Josip Š o 1 a r iz Starega trga ob Ložu za župnega upravitelja na Lipoglav. (Po ljublj. Škof. listu 1904, št. 1.) .Danka* izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krona "jO vin. Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kron; za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danica* dan poprej. V Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v tabakarni: Makso Brusovi, pred škofijo 12.