Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja -rezultati spletne ankete Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak Namen prispevka: Prispevek obravnava razmerja med punitivnostjo, viktimizacijo in strahom pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Metode: Za izvedbo raziskave smo uporabili vprašalnik. Podatke smo zbrali jeseni 2011 s spletnim anketiranjem študentov Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Podatke smo analizirali s kvantitativnimi statističnimi metodami. Ugotovitve: Ugotovitve statistične analize kažejo, da predhodna viktimizacija ne vpliva na občutke ogroženosti pri študentih, vendar ima vpliv na zaznavo tveganja za možno viktimizacijo v prihodnosti. Retribucijo bolj zagovarjajo študenti, ki še niso bili viktimizirani. Analiza variance pokaže, da strah pred kriminaliteto oz. občutki ogroženosti na splošno ne vplivajo na punitivnost. Glede stališč do smrtne kazni kaže, da jo kot manj primerno kazen v sedanjem času navajajo študenti, ki se počutijo bolj ogroženo. Omejitve/uporabnost raziskave: Zaradi načina zbiranja podatkov in vzorca raziskava odraža značilnosti študentov varstvoslovja glede punitivnosti, strahu pred kriminaliteto in stališč do smrtne kazni. Praktična uporabnost: Rezultate študije je mogoče uporabiti za razpravo v okviru predmetov na Fakulteti za varnostne vede o kazenskih sankcijah, punitivnosti, penalnem populizmu in kazenskih sankcijah. Izvirnost/pomembnost prispevka: Študija je izvirna, čeprav gre za replikacijo metode iz mednarodne študije, saj gre za prvo takšno študijo z uporabo spletnega vprašalnika o punitivnosti, viktimizacijah in stališčih do smrtne kazni v slovenskem okolju in na študentih varstvoslovja. UDK: 343.988 VARSTVOSLOVJE, let. 14 št. 1 str. 75-96 75 Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja - rezultati spletne ankete Ključne besede: punitivnost, viktimizacija, strah pred kriminaliteto, pregledne študije, študenti, varstvoslovje Punitiveness, Victimization and Fear of Crime of Criminal Justice Students - Results from a Web Survey Purpose: The aim of the article is to study the relationship between punitivity, victimization and fear of crime of criminal justice and security students at the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor. Methods/Design/Approach: To carry out a survey we used an online questionnaire. Data were collected in autumn 2011 from students of the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor. Data were analyzed with quantitative statistical methods. Findings: The findings of the statistical analysis show that previous victimization does not affect the feelings of threat to students, but has an impact on perception of possible risk of victimization in the future. Retribution is more favored by students who have not been victimized. Analysis of variance shows that the fear of crime or feelings of threat in general do not affect punitiveness. Students who feel more threatened, consider the death penalty today as a less appropriate. Research Limitations/Implications: Due to the e-survey and sample characteristics (students of criminal justice and security according punitivity) the results are not generalisable. Practical Implications: The results of the study can be used for a discussion in the subjects on crime and punishment at the Faculty of Criminal Justice and Security on penal sanctions, punitivity, penal populism and punishment. Originality/Value: The study is original, although it is a replication of a survey prepared for a cross cultural study. We used an online survey for the first time to conduct a study on punitiveness, victimization, and attitudes towards death penalty in Slovenia on a sample of Criminal Justice and security students. UDC: 343.988 Keywords: punitivity, victimization, fear of crime, a review study, students, criminal justice and security 1 UVOD Punitivnost je kompleksen pojav, ki ga je težko opredeliti. Punitivnost na splošno je abstrakten pojem, konkretneje pa obstajajo različni vidiki kaznovalne naravnanosti do določenih oblik odklonskosti in kriminalitete. Tako govorimo o individualni, kolektivni in institucionalizirani punitivnosti, ki je odvisna od stališč javnosti do kazenskih sankcij oz. pričakovanj do kaznovanja storilcev kaznivih ravnanj (Kury in Shea, 2011: 13). Že pred letom 1991 je bila punitivnost del Slovenskega 76 Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak javnega mnenja (SJM), ki je vsebovalo tudi vprašanja o stališčih do kaznovanja storilcev različnih kaznivih dejanj. Najintenzivnejša oblika punitivnosti se kaže v zahtevah javnosti v podpori smrtne kazni. Rezultati študije iz leta 1980 kažejo, da so respondenti podpirali smrtno kazen za umor. Sredi intenzivnih procesov demokratizacije (1989—1991) se je odnos slovenske javnosti do smrtne kazni spremenil, saj se je več kot polovica anketiranih zavzemala za odpravo smrtne kazni. V času pred letom 1991, ko je Slovenija postala neodvisna država, je bila smrtna kazen zapisana v kazenski zakonodaji za najhujša kazniva dejanja, vendar je bila nazadnje izvršena leta 1957. Slovenija od leta 1957 spada v skupino držav, ki so de facto odpravile smrtno kazen leta 1957, de iure pa je kazen ostala v kazenski zakonodaji do konca osemdesetih let. Pred samostojnostjo Slovenije je bila smrtna kazen odpravljena z Ustavnim zakonom leta 1989, kar je bilo v nasprotju z zakonodajo Socialistične federativne republike Jugoslavije, katere del je bila Slovenija do osamosvojitve leta 1991 (Hood, 2002; Meško, 2003). Po osamosvojitvi in vzpostavitvi demokratičnega sistema se je podpora slovenske javnosti do odprave smrtne kazni nekoliko zmanjšala, vendar je glede na SJM (Malešič et al., 2010) ostala bolj ali manj enaka do leta 2009. Ker v Sloveniji ni smrtne kazni, je ključno vprašanje v SJM o kaznovanju najhujših kaznivih dejanj vezano na stališča do dosmrtnega zapora, ki je bil uveden s spremembo kazenske zakonodaje leta 2008 (Kazenski zakonik RS, 2008). V raziskavi SJM leta 2009 so udeleženci v raziskavi odgovarjali na vprašanje, ali bi se strinjali z uvedbo dosmrtnega zapora v slovenski pravni red. 75 % vprašanih se je strinjalo z uvedbo dosmrtne zaporne kazni, več kot polovica pa je menila, da lahko uvedba strožjih kazni zmanjša število kaznivih dejanj, kar kaže na vse večjo stopnjo punitivnosti v Sloveniji (Flander in Meško, 2011: 17; Jevšek, 2007; Malešič et al., 2010). V raziskavi iz leta 2009 o stališčih študentov do storilcev kaznivih dejanj, žrtev kriminalitete in kaznovanja so bili zajeti študenti (kot bodoči strokovnjaki na področju dela z marginalnimi družbenimi skupinami in prestopniki) varstvoslovja (n=353), študenti prava (n=309), pedagogike (n=292), socialnega dela (n=192) in varnostnih ved (n=134). Rezultati študije so pokazali, da so bili najbolj kaznovalno naravnani študenti Fakultete za varnostne vede (Mitar in Meško, 2008). Zelo podobna stališča do smrtne kazni so bila pri študentih Policijske akademije v Zagrebu na Hrvaškem (Kovčo-Vukadin in Vukosav, 2011: 379). Direktivnost v stališčih, ki kaže na avtoritarno naravnanost in strožja stališča do storilcev kaznivih dejanj, je bila najbolj izrazita pri študentih varstvoslovja, kar kaže na samoselekcijo študentov za študij, ki omogoča zaposlitev v represivnih državnih organih in skriti učni načrt, ki v družboslovnem visokošolskem programu domnevno spodbuja represivno naravnanost pri študentih. Odgovori študentov varstvoslovja so bili najbolj podobni odgovorom policistov (Jevšek, 2007). Čeprav je prišlo do nekaj sprememb v stopnji kriminalitete v zadnjih letih, kazni v vseh segmentih pravnega sistema postajajo vse strožje. V času osamosvojitve in uvedbe demokratičnega sistema v Sloveniji, je bila najvišja kazen v Sloveniji 20 letna zaporna kazen, ki se je ob zaključku 90-tih povečala na 30 let zapora, zadnja sprememba kazenskega zakonika pa je uvedla dosmrtno zaporno kazen. Različni avtorji (npr. Flander in Meško, 2011; Tournier, 2011; Klaus, Rzeplinska 77 Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja - rezultati spletne ankete in Wozniakowska-Fajst, 2011) ugotavljajo, da večja punitivnost oz. strožja stališča glede kaznovanja storilcev kaznivih dejanj niso edini oz. glavni vzrok vse strožjih kaznovalnih politik in kazenskih zakonodaj v evropskih državah. So pa podpora snovalcem kriminalitetnih politik in kazenske zakonodaje. Njihove razprave kažejo na pojav »agresivnega kazenskega populizma«, ki ne izvira iz javnosti pač pa prihaja iz idej desnih politikov oz. pravnih strokovnjakov, kar pa očitno ni značilno samo za slovenski prostor, saj kot poročajo, je tudi v Italiji razvidno, da so od ponovne izvolitve Silvia Berlusconija kot predsednika vlade leta 2008 opazni nekateri znaki večje punitivnosti zoper kršitelje zakonodaje. Strožja varnostna politika, katere del je tudi kaznovalna politika, je posledica globalnih ogrožanj in kaskadnih dogodkov. Ta vodi v povečanje zaporniške populacije. Izziv je v uporabi alternativ zaporni kazni (angl. intermediate sanctions), kot so pogojni odpust, pogojne kazni in hišni pripor, ki pa še niso zaživeli, saj obstajajo številne sistemske in kadrovske ovire. Tudi v Franciji, kjer so pod vlado Sarkozyja novi kazenski zakoni in njihovo izvrševanje privedli do vse strožjega kaznovanja. To je vodilo v prenatrpanost zaporov, ki ni le problem Francije, ampak številnih držav (Tournier, 2011: 23). Tudi Klaus et al. (2011) poročajo, da so na Poljskem, po letu 2000, desne politične sile močno podžigale občutke negotovosti s pozivanjem k strožji obravnavi storilcev kaznivih dejanj. Poljsko kaznovalno politiko v zadnjih desetih letih značilno označuje naraščajoča punitivnost politikov in snovalcev kazenske politike, ki jim domnevno podporo daje javno mnenje. Na to je možno gledati tudi iz perspektive politikov, ki se odzivajo na zahteve javnosti glede kaznovanja in ugajanja politike volivcem, in prepričanja o zastraševalnih učinkih kaznovanja. Tudi Šelihova (2007) potrjuje zgoraj navedene primere z navedbo kaznovalnih trendov v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike v času Ronalda Reagana (1981) in Margaret Thatcher (1979), ki sta zmagala na volitvah predvsem zato, ker sta znala obrniti v svoj prid, med drugim tudi očitek predhodnim vladam, da so bile preveč »mehke« pri nadzorovanju kriminalitete (Garland, 2001). Tudi v Sloveniji se je v zadnjem obdobju odnos javnosti do kaznovalne politike spremenil in kaže na vse večjo punitivnost. Po mnenju Jevška (2007) so na povečanje punitivnosti verjetno vplivale tudi populistične izjave posameznikov, ki so se včasih sklicevali celo na nujnost prilagajanja »evropskim standardom« na področju kaznovalne politike. Istočasno pa avtor opozarja na dejstvo, da je Evropa vendarle precej kompleksen in heterogen prostor z različnimi, tudi konstruktivnimi in naprednimi pristopi do kriminalitete, katerim so tudi v Sloveniji v manjši meri sledili s sprejeto Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete (2006), ki je vsebovala več represivnih ukrepov kot preventivne dejavnosti in alternativnih sankcij zoper storilce kaznivih dejanj. Očiten primer za to je npr. število moških zapornikov v Sloveniji, ki se je med letoma 1995 in 2008 več kot podvojilo, z največjim porastom med letoma 2006 in 2007. Slovenski zapori so prenatrpani, saj je iz letnega poročila Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij razvidno, da je bil ljubljanski zapor v letu 2009 več kot 200 odstotkov prezaseden, zapor v Dobu pa okoli 180 odstotkov (Ministrstvo za pravosodje. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2010), kar pa posledično kaže, da je tudi v Sloveniji model restorativne pravičnosti premalo upoštevan, zakonodajalci pa se v tem smislu odzivajo premalo racionalno, preveč restriktivno 78 Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak in ne upoštevajo opozorila, da čezmerno punitivno odzivanje, kot omenja Šelihova (2007), ne prinese trajnih pozitivnih učinkov. Poleg tega je struktura obsojenih oseb na prestajanju zaporne kazni takšna, ki jo odraža znani Reimanov (1997) rek: »Bogati bodo dobili več, revni pa bodo šli v zapor.« Cullen s sodelavci (Cullen, Clark in Wozniak, 1986) trdi, da je kaznovalna ideologija družbeni produkt in ne neposreden odziv na kriminaliteto. Zaskrbljenost zaradi kriminalitete lahko res pri nekaterih ljudeh sproži zahteve po strožjem kaznovanju, vendar lahko pri drugih sproži zahtevo po družbenih reformah in spopadanje s temeljnimi družbenimi vzroki kriminalitete. Tudi strah pred kriminaliteto, ki je del splošne negotovosti sedanjega časa, lahko poveča punitivnost, od družbenih razmer in politične konstelacije je odvisno, ali se bo ta kaznovalna naravnanost odražala v ostrejši kaznovalni politiki. 2 STRAH PRED KRIMINALITETO IN PUNITIVNOST Nemški kriminologi so ugotavljali vpliv strahu pred kriminaliteto na punitivnost v devetdesetih letih (Lee, 2001). Policijski statistični podatki o kriminaliteti so kazali na upad skupnega števila prijavljenih kaznivih dejanj v desetletnem obdobju do leta 2003. V nasprotju s tem trendom je nemška javnost verjela, da se je obseg kriminalitete povečal in povečal se je delež ljudi, ki so bili naklonjeni strožjim kaznim. Prepričanje o naraščajoči kriminaliteti je tesno povezano s podporo strožjim kaznim. Tudi gledanje televizije, kjer se predvajajo nasilne vsebine, je povezano s prepričanji o naraščanju kriminalitete. Kaže, da televizija, ki predstavlja resnične in izmišljene zgodbe o kriminaliteti in storilcih kaznivih dejanj, spodbuja pristransko dojemanje družbene resničnosti o kriminaliteti (Pfeiffer, Windzio in Kleimann, 2005). Ankete, namenjene raziskovanju stališč javnosti do storilcev hudih kaznivih dejanj, kažejo, da večina vprašanih zahteva strožje kazni, vendar so o kriminaliteti in sankcijah zelo malo informirani. Informacije o kriminaliteti so si pridobili iz medijev, ki iz poslovnih razlogov in motiva trženja po navadi predstavljajo izkrivljeno sliko o kriminaliteti s poročanjem samo o atraktivnih kaznivih dejanjih, to je predvsem o nasilnih in spolnih zločinih (Kerner in Feltes, 1980). Tudi Beckett in Sasson (2004: 9) ugotavljata, da so ugotovitve raziskav javnega mnenja potrdile prisotnost različnih strahov med ljudmi, med drugim tudi strahu pred kriminaliteto. Ni trajalo dolgo, da so jo odkrili tudi politiki. Ta razvoj je šel z roko v roki z naraščajočim medijskim poročanjem o kriminaliteti, navadno v povezavi s spektakularnimi primeri, s čimer so pri ljudeh ustvarjali izkrivljeno podobo o dejanskem obsegu in naravi kriminalitete. Nekateri politiki so takšno napačno zaznavo hitro izkoristili za svoje namene, z ustvarjanjem t. i. »politike strahu« (Miyazawa, 2008). Petrovec (2003) ugotavlja, da mediji poročajo o kriminaliteti na senzacionalističen način in se v skladu s povpraševanjem občinstva osredotočajo na najbolj spektakularne oblike nasilja, poleg tega se jim posvečajo v obsegu, ki je povsem nesorazmeren z dejanskim številom prijavljenih nasilnih kaznivih dejanj. Čezmerno poročanje o nasilju v medijih in ogorčeni novinarski komentarji o neučinkovitosti in prizanesljivosti policije in pravosodja zbujajo v javnosti občutek, 79 Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja - rezultati spletne ankete da je kaznovalna politika preblaga in da je treba zaostriti vse ukrepe, povezane z odzivanjem na kriminaliteto. 3 VPLIV VIKTIMIZIRANOSTI NA STRAH PRED KRIMINALITETO Raziskovanje viktimiziranosti ljudi na pojav strahu pred kriminaliteto je pomembno za ugotavljanje posledic izkušenj posameznika s kriminaliteto. Od vsega začetka je bilo v ospredju razmišljanje, da je strah pred kriminaliteto rezultat izkušenj določene žrtve kriminalitete. Takšen pristop je bil logična posledica domneve o vplivu kriminalitete v družbi na posameznika. Čeprav se zdi takšen viktimizacijski model na prvi pogled prepričljiv, so ugotovitve empiričnih raziskovanj v tej točki do danes ostale nekonsistentne in protislovne. Opazili smo lahko različne učinke viktimizacije na strah pred kriminaliteto: od zmernega strah simulirajočega učinka izkušenj žrtev (Beck in Robertson, 2003; Rountree, 1998) do neodvisnosti strahu pred kriminaliteto, od viktimizacijske izkušnje (Ferraro, 1995; Meško, Kovčo Vukadin in Muratbegovic, 2008) do tega, da viktimizacija zmanjšuje strah pred kriminaliteto (Maxfield, 1984). Enotnega mnenja so samo glede tega, da individualna zgodovina žrtve ne more biti glavni dejavnik razlage za občutek ogroženosti, ki je neposredna posledica viktimizacije. Pri tem je treba tudi upoštevati dejstvo, da obstajajo številne viktimizacije, ki imajo na posameznika različne vplive, od tistih, ki posamezniku zamajejo svet pod nogami, do tistih, ki jih ljudje pojmujejo kot manjšo motnjo (Meško, 1998). Frans Willem Winkel (1998) je s »teorijo psihološkega izboljšanja žrtvinega stanja« prispeval k razjasnitvi težavne povezave med izkušnjo s kriminaliteto in čustvenimi reakcijami. Razvil je kognitivno »teorijo strahu pred viktimizacijo«, ki temelji na kognitivni teoriji čustev in razume čustva kot produkt misli in interpretacij situacij (Reisenzein, Schütewohl in Meyer, 2008). S pomočjo tako imenovanega teoretičnega razmisleka ali spoprijemanja (angl. coping) lahko razložimo, zakaj naj bi žrtve kriminalitete viktimizacijske posledice bolj optimistično ovrednotile kot pa posamezniki, ki niso bili žrtve kaznivih dejanj. Žrtve se poskušajo aktivno spoprijeti z dogodki, da bi ponovno vzpostavile psihično ravnovesje. Pri psihološkem deaktiviranju stresorja poleg drugih mehanizmov nevtralizacije (Agnew, 1985) uporabljajo tudi procese socialnih primerjav. Ti procesi označujejo poskus, da bi slabim stvarem, ki jih doživi posameznik, odvzeli resnost tako, da bi ga primerjali z nekom, ki ga je doletela še hujša usoda. Prosto po geslu »Če se ti slabo godi, se primerjaj z drugimi, ki jim gre še slabše!« se ob neprijetnih dogodkih v življenju instrumentalizirajo procesi socialnih primerjav, da bi izboljšali svoje razpoloženje. Takšen slog reševanja (Winkel in Denkers, 1995) naj bi vplival na oceno posledic morebitne viktimizacije. Bolj ko žrtev uporablja procese socialnih primerjav, bolj se zmanjšujejo pričakovane posledice. Videti je, da je znižanje ocene resnosti usmerjena strategija spoprijemanja (angl. coping strategy), ki naj bi olajšala premagovanje psihičnih posledic osebnih izkušenj s kriminaliteto. Nekatere žrtve v procesu socialnih primerjav ugotovijo, da je njihova izkušnja s kriminaliteto manj travmatična in ogrožajoča, kot so si to zamišljale pred viktimizacijo, zato viktimizacija zanje nima tako drastičnega učinka (Meško in Umek, 1999). Kljub temu številne raziskave razkrivajo, da osebne izkušnje s kriminaliteto praviloma 80 Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak povzročajo povečanje zaznane verjetnosti viktimizacije (Ferraro, 1995; Ludemann, 2006; Mesch, 2000). 4 STALIŠČA DO SMRTNE KAZNI IN PUNITIVNOST V ABOLICIONISTIČNI DRŽAVI Čeprav je v Sloveniji odpravljena smrtna kazen s sprejetjem nove Ustave (17. člen Ustave Republike Slovenije iz leta 1991 (URS, 1991), Kazenskega zakonika iz leta 1994 (KZ, 1994) (namesto smrtne kazni je opredeljena najvišja kazen 20 let) in dopolnitev Kazenskega zakonika iz leta 2004 (KZ-UPB1, 2004) (najvišja kazen 30 let) (Ministrstvo za pravosodje, 2007: 1-2), se je v novejšem času (konec 2007) pojavilo nekaj predlogov v medijih (nekateri pravniki) za ponovno uvedbo smrtne kazni (Flander in Meško, 2011). V Sloveniji je s sprejemom novega Kazenskega zakonika RS (KZ-1, 2008) leta 2008 za najhujša kazniva dejanja genocida, vojnih hudodelstev, hudodelstva zoper človečnost, pa tudi za dve ali več kaznivih dejanj naklepnega odvzema življenja, za katere je zagrožena tridesetletna zaporna kazen, uvedena dosmrtna zaporna kazen. Slovenija je abolicionistična država, kjer (v kriminoloških krogih) velja prepričanje, da je bila odprava smrtne kazni v kazenski zakonodaji korak naprej v procesu civiliziranja in izvajanja temeljnih človekovih pravic v družbeni praksi. Pomembno je omeniti, da so na to temo potekale razprave v času pred slovensko osamosvojitvijo in tudi kasneje, ko je bila smrtna kazen v slovenski zakonodaji odpravljena. Leta 1985 je Društvo za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije organiziralo posvet na to temo, prav tako je bil objavljen zbornik prispevkov Smrtna kazen (Zlobec, 1989), v novejšem času pa je izšla knjiga Rabljev zamah (Studen, 2004). Pomembno razpravo proti smrtni kazni je prispeval Bavcon že leta 1985, ki je predstavil okvire za razpravo o etičnih smotrih kaznovanja in smrtne kazni. Ugotavlja, da je razprava v zgodovini potekala predvsem med etičnimi stališči (Bavcon, 1990: 373), ki so zagovarjala retribucijo (maščevanje) in med utilitaristi, ki so zagovarjali t. i. generalno in specialno preventivo. K temu okviru je modernizem dodal še razpravo o smotrih rehabilitacije storilcev, v novejšem času pa se je pojavilo vprašanje restitucije žrtvam in oškodovancem. Delno je s temi vprašanji povezana razprava o sodobni družbi blaginje (s predpostavko, da bo materialni razvoj prispeval k razvoju civiliziranih družbenih odnosov) in krizi sodobnih družb blaginje v času globalizacije (s predpostavko o tezi brutalizacije družbenih odnosov v razmerah neomejenega tržnega tekmovanja). Poleg Bavconovega pogleda na smrtno kazen (1985, cit. 1990) so tudi spoznanja psiholoških raziskav (Harvey, 1986: 60-61) o razmerju med sistemi prepričanj in njihovem razmerju do smrtne kazni. Sistem prepričanj posameznika je sestavljen iz množice konceptov, ki se nanašajo na določene razmere in ima zadostno veljavnost in prepričljivost, da se lahko posameznik nanj opre kot vodilo za mišljenje in ukrepanje. Sistem prepričanj je osnovna komponenta posameznikove epistemologije, ki opredeljuje posameznikovo definiranje, občutenje in soočanje z danimi razmerami. Pomembna značilnost sistema prepričanj, ki vpliva na stališča do kaznovanja, je dimenzija konkretnost - abstraktnost. Le-ta je opredeljena s 81 Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja - rezultati spletne ankete tem, kako posameznik razlikuje med lastnimi prepričanji in prepričanji drugih o verzijah realnosti. Za razmerje do smrtne kazni je značilna usmerjenost h konkretnosti, ki se kaže v značilnostih, kot so manjša diferenciacija in integracija osebnosti, večja tendenca k evaluativnim, kategoričnim in polarnim sodbam, večja gotovost, dogmatizem, avtoritarnost in kaznovalnost, manjša sposobnost refleksivnosti za pregled lastnih stališč z drugih perspektiv, tendenca presojanja drugih po posledicah dejanj in ne po namenih ipd. Večja abstraktnost pa se kaže v drugačnih značilnostih prepričanj. Harvey (1986) je ugotovil tudi obstoj štirih sistemov prepričanj (ekstrapersonalizem, cinizem, egoizem in kontekstualizem), ki pogojujejo odnos do kazni. V razpravah o kaznovanju, kot tudi stališčih do smrtne kazni, je možno upoštevati tudi ugotovitve družbenih ved (Miethe, Lu, Gini in Deibert, 2005: 115-116) o razmerju med kaznovalno usmerjenostjo države in strukturo družbe. Prehod od represivnih k restitutivnim kaznim je značilnost Durkheimove teorije mehanske in organske solidarnosti družbe in tudi nekaterih novejših teorij o pravu in družbenem razvoju (npr. Black, Nonet in Selznick). Teorije o kaznovanju in družbenem kontekstu je mogoče najti v delu Micheala Foucaulta (2004) o nadzorovanju in kaznovanju, Norberta Eliasa (2000-2001) o procesu civiliziranja, konfliktnih teorijah družbenega reda in v sodobnih teorijah restorativne pravičnosti. Miethe et al. (2005) so opravili pregled pravnega statusa smrtne kazni v 185 državah sveta v povezavi z nekaterimi makro značilnostmi družbe (verska pripadnost, ekonomska razvitost, vpliv državljanov, politična stabilnost, nasilje v družbi ipd.) in ugotovili primarni trend v smeri odprave smrtne kazni v kazenskem pravu in v praksi kazenskega pravosodja (Mitar in Meško, 2008). Ne nazadnje je v družboslovnih razpravah poudarjen tudi vpliv kulture (Garland, 2005: 374-376). Kaznovalna usmerjenost in s tem povezan rasizem nista kulturna dediščina, ki se prenaša z generacije na generacijo, ampak sta oblikovana in preoblikovana v razmerjih med družbenimi skupinami, ki se spreminjajo v procesih ekonomskega tekmovanja in političnih konfliktov. Vpliv kaznovalnih stališč ni pogojen samo z njihovo intenzivnostjo, ampak tudi s političnimi procesi, ki dovoljujejo njihovo izražanje in prevajanje v pravno akcijo. To je zelo pomembno, saj poudarja pomen punitivnega javnega mnenja in njegovo uresničitev v (populističnih) zakonih (Mitar in Meško, 2008). 5 METODE V okviru mednarodne kriminološke študije o stališčih do kriminalitete in kaznovanja pod vodstvom Helmuta Kuryja in Johna Winterdyka smo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru jeseni 2011 izvedli raziskavo med študenti varstvoslovja. 5.1 Merski instrument Raziskavo smo izvedli s pomočjo prevedenega vprašalnika, ki vsebuje vprašanja o demografskih značilnostih študentov (starost, spol, področje študija, letnik študija, 82 Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak narodnost, verska pripadnost, trenutni družinski status, trenutni finančni položaj in vprašanja o predhodni viktimiziranosti). Drugi deli vprašalnika se nanašajo na vprašanja o tveganjih za viktimizacijo, strahu pred kriminaliteto in punitivnosti, mnenju o tveganjih za vrsto viktimizacije, strahu pred kriminaliteto, punitivnosti in stališčih do smrtne kazni. Večino trditev iz drugega dela vprašalnika so respondenti ocenjevali na štiri stopenjski Likertovi lestvici in z odgovori strinjam se oz. ne strinjam se. Stališča do smrtne kazni so podajali z dvema odgovoroma Strinjam se oziroma Ne strinjam se. Vprašanja glede strahu pred kriminaliteto pa so naslednja: 'Kako varno se počutite oziroma bi se počutili, če bi se ponoči sami sprehajali v vaši soseski?' z možnimi odgovori od 1 - Zelo varno do 4 - Ogroženo; 'Kako pogosto se ponoči sprehajate sami?' in 'Kako pogosto ste se v zadnjih 12 mesecih počutili ogroženo?' z možnimi odgovori od 1 - Nikoli do 4 - Pogosto; 'So v vašem mestu območja, kjer se ne počutite varno, če se ponoči sprehajate sami?' z možnima odgovoroma 1 - Da, 2 - Ne. Prve tri spremenljivke smo za potrebe analiz v nadaljevanju rekodirali, tako da smo povsod dobili samo dva možna odgovora, in sicer Ne in Da. Tako smo dobili preglednejši prikaz rezultatov analize variance, poleg tega pa je bila v izvirnih spremenljivkah na lestvicah frekvenca odgovorov prenizka. 5.2 Zbiranje podatkov in značilnosti vzorca Anketiranje smo izvedli v prvem tednu oktobra 2011. Študijo smo predstavili študentom na predavanjih, kjer smo jih tudi povabili k sodelovanju in izpolnjevanju spletne ankete. Naknadno smo jih pozvali še po elektronski pošti. Spletno anketo smo izvedli na spletni strani www.1ka.si. Spletno anketo je izpolnilo 340 študentov Fakultete za varnostne vede od 1300 študentov, kar znaša okoli 26 % vseh študentov, in sicer 38,8 % moških in 61,2 % žensk. Ostale značilnosti vzorca so prikazane v tabeli 1. 83 Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih varstvoslovja - rezultati spletne ankete Tabela 1: Značilnosti vzorca n = 340 f % Starost <= 20 117 34,4 21 - 25 157 46,2 26+ 66 19,4 Spol Ženski 207 61,2 Moški 131 38,8 Glavno področje Kriminologija 250 81,4 študija Varnost in policijsko delo 39 94,1 Informacijska varnost 8 2,6 Kriminalistika 10 3,3 Letnik študija 1 129 38,4 2 94 28,0 3 80 23,8 4 9 2,7 5+ 24 7,1 Narodnost Slovenska 299 93,4 Hrvaška 6 1,8 Srbska 9 2,6 Bosanska 4 1,2 Madžarska 2 0,6 Verska pripadnost Katoliška 178 72,1 Muslimanska 5 2,0 Ateist 64 25,9 Trenutni družinski Samski 177 53,2 status Izvenzakonska skupnost 138 41,4 Poročen 17 5,1 Ločen 1 0,3 Trenutni življenjski Živim sam 31 9,2 status Živim s partnerjem 72 21,4 Živim s starši 159 47,2 Živim s sostanovalci/v študentskem domu 75 22,3 Trenutni finančni Imam svoj dohodek 116 34,5 status Denar dobim iz drugega vira oziroma osebe 50 14,9 Kombinacija svojega dohodka in denarja od drugega vira oziroma osebe 112 33,3 Imam štipendijo 58 17,3 Predhodna Ne 237 69,7 viktimizacija Da 102 30,3 84 Gorazd Meško, Jerneja Šifrer, Ljubo Vošnjak 6 REZULTATI 6.1 Strah pred kriminaliteto/občutki ogroženosti in punitivnost Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v stališčih do storilcev kaznivih dejanj in kaznovanja med študenti, ki navajajo visoko in nizko stopnjo ogroženosti. Ugotovitve glede občutkov ogroženosti in prevladujočih idej o kaznovanju storilcev kaznivih dejanj so prikazane v tabelah 2 in 3. n = 340 f % Ali se ponoči v vaši soseski počutite varno? Ne 33 11,0 Da 266 89,0 Ali se ponoči sprehajate sami? Ne 149 49,8 Da 150 50,2 Ali ste se v zadnjih 12 mesecih počutili ogroženo? Ne 252 84,3 Da 47 15,7 So v vašem mestu območja, kjer se ne počutite varno, če se ponoči sprehajate sami? Ne 116 39,1 Da 181 60,9 Tabela 2: Občutki ogroženosti Spremenljivke, ki se nanašajo na vrsto odzivanja zoper storilce kaznivih dejanj, smo združili v tri faktorje, ki so alternativne sankcije, retribucija in restitucija (tabela 3). 85 oo On (KMO = 0,648; a = 0,610; sk. var. = 58,68 %) Faktorske uteži Povprečne vrednosti Std. odkloni F1 - Alternativne sankcije (a = 0,635; sk. var. = 21,33 %) 1,89 ,49 Da bo socialna služba poskrbela tudi za storilca in njegove življenjske okoliščine. ,751 2,62 1,09 Da se vam bo storilec opravičil. ,734 2,79 1,08 Da se boste lahko s storilcem pogovorili o posledicah kaznivega dejanja ter dosegli, da vam nadomesti izgubo. ,712 2,63 1,06 Da boste imeli kot žrtev možnost pričanja. ,482 3,52 ,78 F2 -Retribucija (a = 0,551; sk. var. = 19,66 %) 2,72 ,27 Da bodo storilca privedli na sodišče in mu sodili. ,817 3,89 ,36 Da bodo storilca kaznivega dejanja preiskali. ,707 3,76 ,51 Da bodo storilca strogo kaznovali. ,646 3,60 ,64 F3 - Restitucija (a = 0,644; sk. var. = 17,69 %) 2,92 ,47 Da bo država poskrbela zame kot za žrtev, npr. nadomestila materialno škodo, če storilec tega ne bo storil. ,825 3,60 ,66 Da bo storilec priskrbel nadomestilo za materialno škodo in/oziroma finančno izgubo. ,813 3,52 ,69 Metoda: Metoda glavnih komponent, Varimax rotacija. Vrednosti na lestvicah; 1 =Nepomembno, 4=Pornembno TT Si N 3 Is | S) K 3 3 n w n n B. 3 i H B. & 2T S g- n ° S re ^ (C rt C) N 7T g ™ ure?. .£ > « ^ ^ i o®5 SE S (S SD CN VO ° i .H JS .IS <3 « -t- JS i-J S 1,91 2,73 2,93 So v vašem m kjer se ne poč se ponoči spr SD (N in 6 (N 9 S 1,83 2,70 2,89 O S - >N (S SD o 6 (N in J3 o 'e" M ¡3 e oč ^ X