glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Še veliko je vrzeli
Dorica Milosavljevič
Kulturni praznik. »Končno spet en dan počitka,« takoj pomisli večina l judi, naveličanih službenih in drugih obveznosti. Redko-kdo se vpraša, kaj je to kultura, čemu ta praznik.
V šoli smo se naučili, da je na 8. februar preminil France Prešeren. Toda beseda kultura ne pomeni le proslavljanje in poklon nekemu spominu. Njen pomen sega veliko širše, veliko globlje v prostor in čas.
Slovenci na tej in oni strani umetno postavljenih ločnic-meja, ki so jih skozi obdobja večkrat zarisali, nato zbrisali in ponovno drugače označili brezčutni, od političnih interesov prevzeti velemožje, so se vztrajno prebijali skozi obroče nasilja različnih potencialnih gospodarjev ljudstva in vsega, kar je ljudskega, in se pri tem krčevito oprijemali slovenstva. Pri tem je odigrala zajetno vlogo prav naša kultura, ki ni le pisana beseda. Kultura je sposobnost ustvarjanja na različnih področjih človekovih zmožnosti: slikarstv o, kiparstvo, glasba..., prežeta z željo delati v imenu in za svoj narod. Kultura je poleg ostalih dejavnosti orodje za dvig zavesti, moči in blagostanja nekega naroda.
V velikem boju za obstanek in preživetje večkrat slišimo: »Od kulture se ne da živeti, zavihati je treba rokave, poprijeti za delo.« Te površno izrečene in ne povsem premišljene besede vzbujajo bojazen, da je z nami, z našim narodom, nekaj narobe. Ali nam je res dovolj, da smo siti, da imamo lastno streho nad glavo in da se vozimo v udobnem avtomobilu? Človeka razlikuje od ostalih živih bitij prav potreba tudi po notranjem, duševnem zadovoljstvu. In tu odgira pomembno - odločilno - vlogo prav kultura ljudstva. Pozdraviti soseda v jeziku, ki ga je govorila mati in na desetine, stotine generacij pred nami, slišati domačo pesem, ki je od nekdaj odmevala po naših logih, prepoznati v naših delih sledove truda pred nami živečih pokolenj, izslediti tradicijo, ki se ohranja iz roda v rod, ali ni to duševna hrana, ali se res da živeti brez tega? Vse to Slovenci imamo. Imamo, ker smo trdoživ narod, ker imamo v svojih vrstah sposobne ljudi, ki znajo naše želje, potrebe, navade in značaje prenesti na papir, platno, les, kamen, v sleherni kotiček našega življenja. To so umetniki kulturniki, ki niso nikoli živeli »na veliki nogi«, ker rezultate njihovega dela žanjemo mi vsi.
•k * "k
Še veliko je vrzeli na kulturnem področju našega človeka. Smo majhen narod, ki ne živi le v mejah slovenske države. Naseljeni smo po celem svetu in če nam razdalja brani vzdrževati stike, druženja, negovati in dvigovati raven kulture slovenskega naroda, poskušajmo mi, Slovenci, Primorci na obeh straneh proti volji ljudstva postavljene - vsiljene - meje, ki nepojmljivo in nedopustno deli geografsko zaokroženo območje. Povežimo se, združimo se v eno, saj to smo od nekdaj tudi bili. Kultura ne pozna meja. Ne glejmo nezaupljivo »neznanca«, ki mu pogled zvedavo in nostalgično objema naša polja, gozdove, z robido poraščene poti in ruševino, ki je bila nekdaj njegov dom. Čeprav so ravno pri sosedih apetiti po naši zemlji in uničenju naše identitete in kulture veliki, ne more biti agresor človek, ki s tresočo roko poskuša odškrniti vrata, ki jih je pred tridesetimi, štiridesetimi ali več leti zadnjič zaprl. Odprimo mu vrata in srce, dajmo, da postanejo njegova in naša spoznanja ena velika izkušnja, kajti v slogi je moč; in dokažimo svetu, da je naša kultura vredna svojega imena. Le-ta nam bo preprečila, da bi v svoji majhnosti postali še manjši in nebogljeni. Pomagala nam bo izločiti vse, ki zviška in zaničevalno gledajo na nas primorske Slovence, od močnejših skozi stoletja zatirane in blatene. Teptali so nas, nam zatiskali oči in usta. Ne moremo več in ne smemo dovoliti, da nam po vsem, kar smo prestali, še kdo (posebno, če je ta Slovenec/ka) reče: »Potrebni ste psihiatra.« To nam brani naša notranja kultura.
Kje je prihodnost slovenske kulture?
Objavljamo /tekaj odlomkov iz slavnostnih govorov na naših osrednjih Prešernovih proslavah
Integracija, vključevanje v širši kontekst, v širši prostor, ne pomeni, ne more pomeniti izgube lastne identitete. Integracija ni asimilacija, postavlja pa vrsto vprašanj za našo skupnost Slovencev v Italiji; in na ta smo prisiljeni odgovarjati. Aktivno se moramo integrirati, vključiti ne samo v italijanski prostor, v katerega nas je postavila zgodovina, ampak tudi v osrednje slovenskega, ki nas potrebuje. Brez integracije ni komunikacije, ni stika, ni vprašanja, ni odgovora. Brez komunikacije pa je vsako družbeno telo obsojeno na monolog ali na molk.
In prav vključevanje v slovenski prostor nam je bilo v preteklosti težavno...
Na drugi strani se pritožujemo, da se Italijani ne zanimajo za nas in za našo kulturo. Toda, ali se mi zanimamo zanje, za njihovo visoko kulturo, če seveda odmislimo gledanje opoldanskega in večernega Tv - dnevnika ter prebiranje časopisov in revij?
Kot skupnost Slovencev v Italiji, v Gorici, vključeni v slovenski narod, moramo biti zanimivi za naše sosede. Pravo bogastvo za nas same bomo postali takrat, ko bomo znali bogastvo posredovati, komunicirati...
Vsaka kultura se gradi na jeziku, temeljnem filtru, skozi katerega doživljamo svet. Kultura pa ohranja jezik...
Vsakdanja dimenzija našega jezika je tisti temelj, na katerem gradimo naše visoko kulturno ustvarjanje, in je pogoj, da lahko to kulturno ustvarjanje govori našemu zamejskemu prostoru.
Temu navkljub slovenski pisec ni nič manj slovenski, tudi če piše v drugem jeziku. T udi Prešeren je pisal v nemščini; v svojem drugem jeziku je spisal petino svojih pesmi in s tem izražal lastno slovensko kulturo in sooblikoval kulturo večinskega naroda. Prešeren je zato na nek način zamejski ustvarjalec...
V prizadevanju za ohranitev kulturnih ustanov (temu vprašanju je posvečena tržaška Prešernova proslava v celoti) večkrat pozabljamo na naše državno šolstvo, na katerega gledamo večkrat skoraj samo kot del italijanske državne birokracije. Prisvojimo si naše šole, tako da spremljamo njihovo življenje, se o njih pogovarjamo, diskutiramo, jih kritiziramo, jim pomagamo, jih izboljšujemo, jih polnimo z dodatnimi vsebinami, brez strahu pred nedotakljivimi tabernaklji izobraževanja. Znanje je kapital, osnovna podstat za vsako rast...
Vendar pa so pritlehne, malenkostne razprtije in delni interesi pri nas še vedno velika skušnjava. Iskati moramo skupne interese in delati zanje, če smo si edini vtem, kateri pač so. Potrebni so iskreni odnosi, gledanje naprej, združevalnost, razumnost. V Gorici stoji pred nami na primer potreba po oblikovanju skupne glasbene šole...
Kot manjšina smo hote ali nehote pod jezikovnim in kulturnim pritiskom, smo pa lahko tudi srečni, da lahko črpamo iz italijanskega in slovenskega kulturnega bazena, da lahko spoštujemo Prešernovo izročilo: žive naj vsi narodi in ne vrag, le sosed bo mejak. Če naj bomo na slovenstvo ponosni, mora biti slovenstvo kvaliteta.
Aleš Doktorič - Gorica
Ničesar več ne zahtevamo kot človeka vredno kulturno življenje, ki nam pritiče po naravnih in božjih zakonih, ki nam ga jamči italijanska ustava in ki smo si ga zasluzili v dolgem odporu proti fašizmu, proti kateremu smo se dvignili prvi v Evropi.
Danes upravičeno protestiramo proti krivicam, ki nam jih dela država, katere polnopravni in lojalni državljani smo in kateri pošteno plačujemo davke.
Ničesar več ne zahtevamo kot to, kar nam pritiče.
Vendar, če mi dovolite, in upam, da mi ne boste zamerili: prav je, da se na ta dan spomnimo na naše dolžnosti do nas samih, na naše dolžnosti do slovenske kulture in do slovenskega naroda. Vsega nam nikoli ne bo dala država, katere državljani smo. Marsikaj bomo morali postoriti tudi sami, kakor je bilo še vedno doslej v naši dolgi in trpki zgodovini.
Kaj bomo morali narediti sami in kaj ne. Poglejmo!
Predvsem:
ni prav, če delam v kulturi samo zato, ker sem plačan:
ni prav, če mi je vseeno, kam hodi moj otrok v šolo: slovensko, italijansko ali mednarodno;
ni prav, če ne kupujem slovenskih časopisov (tudi če so skromnejši);
ni prav, če ne hodim v slovensko gledališče, k slovenski maši;
ni prav skratka, če mi slovenstvo ne pomeni nič posebnega, če ga nimam za posebno vrednoto, ki ji moram ostati tudi zavestno zvest.
Ce nismo opravili vseh svojih dolžnosti, ne krivimo drugih za naše nesreče, ampak pojdimo prej vase in si izprašajmo vest.
Kulturne institucije niso same sebi namen.
Boj za kulturo naj bo tudi boj za etiko in odgovornost. Odvadili smo se
zastonjskega dela, potrpežljivosti, žrtvovanja.	......	_
7	J	Marij	Maver	-	Trst
Odvzem podpore bi pomenil s strani italijanske države netolerantno, represivno dejanje proti slovenski manjšini. Zahtevamo finansiranje in hkrati to, da bi bilo iinansiranje trajno. Umetniške, znanstvene in vzgojne ustanove ne morejo delati, če ob koncu leta ne vedo, kaj se bo zgodilo v naslednjem. Podobno velja za ljubiteljske organizacije in sama društva... Drugi razlog je v tem, da opozorimo slovenski parlament, vlado in sploh slovensko javnost, da smo, mimo mej, en narod, kar vsi vemo, in da pomeni manjšina za Slovenijo, ki se vključuje v evropski kontekst, resurz, dodatno šanso, kultura manjšine pa dragoceno izkušnjo. To so močni razlogi za to, da slovenska država in državljani razumejo investicije v manjšino kot investicije za bodočnost celotnega slovenskega naroda. Jasno je, da moramo pri tem mi dati v skupno slovensko zakladnico čim več. Prešernova nagrada Alojzu Rebuli za življenjsko delo in Sergeju Verču za režijo Božanske komedije še enkrat dokazujeta, da se ne umikamo odgovornostim... Tretji razlog,
da smo danes skupaj, je v tem, da najdemo v trenutkih stiske kulturni delavci skupen jezik. Poznam nelagodje, ki vlada v naših vrstah. Ne želim zamolčati protestov, ki gredo v najrazličnejše smeri: do vodstev, domače slovenske politike, do gospodarstva itd. Protesti ne bodo našli odgovora, če si za našo kulturno mrežo ne priborimo dovoljšnje finančne podlage.
Ace Mermolja
V goriškem Kulturnem domu	Trst
V tržaškem Kulturnem domu
Leto družine, leto ženske...
Nadja Maganja
Solze Matere božje:
Zakaj toliko ljudi sledi tem pojavom?
Leto, ki seje izteklo, so mednarodne organizacije proglasile za leto družine. Vendar z žalostjo lahko ugotavljam, da so skoraj vsa sredstva javnega obveščanja posvetila premalo pozornosti tej problematiki. Razen papeževih posegov so bili drugi bolj priložnostnega značaja, čeprav je italijanski minister za družino Gingi užival med ljudmi velik ugled.
Prejšnji četrtek sem sledila oddaji, ki jo vodi časnikar Santoro po tretji televizijski mreži. Posvečena je bila tovarnam in delu v njih. Nastopila je tudi mlada družina s tremi otroki. Zgražala sem se nad popolno brezbrižnostjo vseh prisotnih, tudi tako imenovanih naprednih sogovornikov, razen predstavnika skrajne levice, katerim seje zdelo čisto naravno, da je družina stalno ločena zaradi različnih delovnih izmen očeta in matere, da bi tako lahko vsaj eden izmed njiju sledil otrokom. S svojo borno plačo (oba skupaj prejemata 2.600.000 lir na mesec za trdo in nočno delo v tovarni) si gotovo ne moreta privoščiti varuške. Edina pripomba prisotnih v študiju je bila, naj bosta zadovoljna, ker bi lahko bila brez dela. Samo po sebi se mi je vsililo vprašanje, kakšen naj bo družinski krog, kjer naj otroci svobodno rastejo s pomočjo svojih staršev. Lahko družine, katerih večji del energije gre predvsem za golo preživetje, nudijo svojim otrokom tako vzgojo, da bodo kljubovali težavam modernega časa?
Močno me je stisnilo pri srcu, ko sem gledala mlado mater, kije v poznih urah iz tovarne preko ekrana pozdravljala svoje tri male otroke doma. Obšla me je misel,
da se današnji kapitalizem bistveno ne razlikuje od kapitalizma prejšnjega stoletja. Danes pa berem v Primorskem dnevniku odmeve strank v Sloveniji na zakonski predlog SKD, da bi se porodniški dopust podaljšal na tri leta. S kakšnimi pripombami, ki niso sad ne zdrave pameti ne poznavanja problematike, odklanjajo nekatere stranke ta predlog! Morda ga odklanjajo, ker prihaja iz vrst SKD? V to igro so vpleteni tudi politiki ženskega spola in upam, da bodo ženske bolj trezno in odgovorno obrav-
Ali je uresničitev ženske res le v poklicnem uspehu, za katerim danes mnoga dekleta tako težijo?
navale ta problem. Ker ja to leto posvečeno ženski, bo treba še veliko ramišljati in pisati o tem, saj sta vprašanji družine in ženske tesno povezani. Skušajmo tudi mi prispevati, da ne ostane vse le pri besedah.
Dogodki so znani. Župnik iz Civi-tavecchie pri Rimu je pred meseci kupil v Medjugorju kip Matere božje in ga daroval zakoncema Fabiu in Annamariji Gregori. Postavila sta ga v svoj mali vrt.
Nekega dne sta opazila, da ta kip joka krvave solze. Komaj se je razširil glas, seje takoj iz bližnje in daljne okolice zbrala velika množica okrog tega kipa. Kot običajno, je krajevno cerkveno vodstvo vernike takoj povabilo k previdnosti.
Ta dogodek nam prikliče v spomin podoben primer v Sirakuzah, kjer je pred 42 leti jokala podoba Matere božje, kije visela nad zakonsko posteljo; zaradi tega dogodka so zgradili mogočno in krasno svetišče, ki ga je pred kratkim sam Janez Pavel II. posvetil.
Skoro v istem času kot v Civita-vecchii krvavi križ v argentinskem mestu Rosario.
Ni naš namen ustavljati se pri tem dogodku, ki bo verjetno splahnel kot toliko podobnih, zato ga sprejmemo z rezervo in previdnostjo. Ostaja pa dejstvo, ki je vredno razmisleka: kaj je iskala masa ljudi, ki seje gnetla okrog tega kipa? Kaj se dogaja s tistimi, ki prihitijo v kraje »prikazovanj ali solz«, brž ko zaslišijo besedo »čudež«? Smo pred masovno iracionalnostjo ali pred nespoznavnim in podzavestnim povpraševanjem po religioznosti (bolje: po božjem), kar ljudstvo išče brez posrednikov ali mimo tujih? V svoji racionalnosti najprej naredimo to, da obsodimo te ljudi na podlagi osebnega gledanja, ker se verjetno imamo za bolj resne in uravnovešene. Ali lahko govorimo o pobožnosti prve ali druge vrste? Ali ni v vedenju te množice izraz nemira in tudi prizadetosti, ki se je polastil široke plasti ljudstva, ki po mnogih prestanih preizkušnjah čuti
potrebo po božjem posegu?
Kako naj utišamo potrebo ali povpraševanje po nečem, kar presega vidljivost ali materijo, tudi če privede človeka do sprejemanja nelogičnosti in nemogočega? Morda bi zaslužilo več našega spoštovanja tako široko zanimanje zate pojave. Ni morda v tem vedenju nespoznavna potreba po nečem globokem, kar se stalno poraja v ljudeh?
To tekanje k prikazovanjem je morda tudi pričevanje dvojnega duhovnega počutja našega časa: velika negotovost in, kot rečeno, zahteva po nečem trdnem, ki usmerja ljudstvo k zavesti, da nas rešuje objema minljivosti in lažnih obljub materializma.
Cerkev mora ohraniti svoje ravnovesje med kritičnim zadržanjem, ki odklanja vsako manipulacijo ali stru-mentalizacijo, kar je božjega, in zmožnostjo upoštevanja teh pojavov, ki lahko zvenijo kot povpraševanje po božjem. Ne moremo ugasiti žeje ali potrebe ljudstva, kakor tudi ne moremo, zakaj ne, prekrižati božjih načrtov ali božjega posega, ki se v zgodovini poraja večkrat izven naših ali običajnih shem.
Ob tem primeru razmislimo besede znanega časnikarja Vittoria Mes-sorija, kije kot vedno kar polemičen: »Ta novi dogodek je obsodba suhoparne pastorale. Imamo vernike, ki zapuščajo mašo in tekajo za temi pojavi. Romanja ali zbiranja ljudstva ostajajo spontan pojav, ki mu kdaj pa kdaj sledi postavitev svetišča tudi tam, kjer je cerkveno vodstvo nasprotno. Danes je vidna razdalja med pratikanti in romarji. Prisotnost
Dajmo ime temu strahu ali nemiru. Ne gre za kako novost; strah pred smrtjo je in bo zmeraj ter povsod prisoten. Primere najdemo v vsaki državi, tudi v Sloveniji. Glede nje sicer nimamo posebnih zapisov, ker še nihče ni preučil slovenskega primera. Partija je zadnje trenutke nekaterih svojih voditeljev prikrila in zastražila; nekaj pa se je vendar izvedelo. Vidmar se je npr. pred svojim »odhodom« zaupal v roke neke redovnice.
Pomislimo na nekaj znanih osebnosti, predvsem iz krogov izobražencev. Začnimo pri francoskem predsedniku Francoisu Mitte-randu, velikem učitelju mednarodnega prostozidarstva, starem anti-klerikalcu, agnostiku kontroliranega porekla, ki mu je bila pri srcu le oblast, sedaj pa začenja trkati na vrata Cerk\>e.
Logika je ta: ko lažne tolažbe politike, filozofije in napredne znanosti pokažejo svojo nemoč in svoje neodgovore na bistvena življenjska vprašanja, tedaj pride na dan objektivna resnica.
Leta 1977je AIberto Moravia napisal v tedniku Espresso: » Večnost in življenje po smrti logično ne obstajata.« Vemo pa, daje tedaj, ko nam gre vse prav - vključno zdravje - tisti »logično« le patetični poskus odmikanja skrivnostnemu »po«, ki pa ostaja nedotakljiv.
Izrazit intelektualni boj proti
pri maši usiha, v Lurdu, omenimo le eno božjo pot, pa smo imeli v letu 1994 do 6 milijonov prisotnosti. Brž ko kdo zakriči »čudež«, že se pojavijo mase, takoj so prisotni televizija in seveda časnikarji. Zakaj ni istega navala za teološka predavanja ali nedeljske pridige? Obstoja povpraševanje po božjem, kar pa večkrat ne dobi v Cerkvi primernih ponudb.«
Isto vprašanje sije postavila pred kratkim v tem časopisu Nadja Maganja; žalostno je to, da se ni nihče oglasil. Kaj radi se zapremo v površno in hitro obsodbo: to je iskanje senzacionalnosti in od tega se ne premaknemo in tudi se ne sprašujemo, ali smo mi sposobni nuditi kaj več in boljše. Lahko je vse to premikanje ljudstva vprašljivo, toda ne bodimo hitri v obsodbi in raje si mi duhovniki sprašujmo vest: zakaj gredo ljudje drugam, kje pogrešimo, kje nismo prepričljivi. Ponavljamo: hitra obsodba, češ daje to le iskanje senzacije, je najlagodnejši alibi.
Koliko je resnice v tem težkem Messorijevem stavku: zanimanje ljudstva za te pojave je znak, da se ljudstvo čuti zapuščeno?
Ne bo torej samo nezrela vera. Mi duhovniki smo »odrasli in zreli kristjani«, oni pa ne?
Vprašajmo se, kakšen pomen ima Jezusov stavek: »Če ne boste kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Sklepi razmišljanja: najlaže je takoj obsojati, tako opravičujemo sami sebe in gremo naprej...
d.j.
krščanstvu se je začel v iluminističnem 18. stol. Svobodomisleci sami pa ob svoji zadnji uri večkrat v tajnosti pokličejo duhovnika. Izobraženci, tako levičarski kot desničarski, ki so se v svojih posegih in spisih posmehovali papežem, duhovnikom in Cerk\>i, so spoznali, da na smrti postelji ne morejo več kljubovati tej skrivnosti; ne bi šlo več za pogum, ampak za neodgovornost. Prihajalo je celo do tega, da so somišljeniki stražili vrata teh umirajočih oseb, da bi le ne prišel duhovnik, ker bi njegov prihod zadal udarec verodostojnosti njihove stvari...
Sam Benito Mussolini - strastni bogokletnež - je na nekem odru izzval Boga in mu dal minuto časa, da bi ga uničil; ateist, ki se je takole izrazil; »Kristus ni obstajal; če pa je že obstajal kdo s tem imenom, je bil to neznaten človek in revček.« V času svojega zmagoslavja je Mussolini s pomilovanjem gledal na evangelij in njegovo »moralo sužnjev«; ko so ga 25. julija ujeli, pa je vprašat Ricciottijevo znano knjigo Kristusovo življenje in je hotel spovednika. Ko je ob Gardskem jezeru čakal obsodbo, je sklical okrog sebe duhovnike in redovnike.
Mario Pannunzio, ustanovitelj časopisa II niondo, predstavnik italijanskega laicizma, je ob koncu
(se nadaljuje na 3. strani)
19. februar - 7. navadna nedelja
Vernik si bo pisal sodbo sam...
Indijski jezuit Anthony de Mel-lo je napisal vrsto knjig, v katerih je zbral »zrna modrosti iz svetovnih verstev«. Mnoge smo dobili tudi v slovenskem prevodu: prva je izšla knjiga Ptičja pesem (1987), ki prinaša 130 kratkih zgodb z duhovnim naukom. Ena od njih nosi naslov Versko sovraštvo in pripoveduje, kako je neki turist rekel vodniku: »Po pravici ste lahko ponosni na svoje mesto. Posebno me je prevzelo veliko število cerkva. Ljudje tukaj gotovo zelo ljubijo Boga.« Vodnik pa mu je posmehljivo odvrnil: »Hm, lahko, da ljubijo Boga; hudičevo res pa je, da sovražijo drug drugega.«
»Dobro je povedal!« bo rekel marsikdo, ki bo to bral. »Pri nas ni nič drugače: tisti, ki se imajo za zaupne božje prijatelje, vso svojo pobožnost odložijo na cerkvenem pragu. V svojih družinah so gospodovalni, s sosedi sprti, lažejo, sleparijo...« Stojte, vi, ki s tako lahkoto obsojate »pobožne« in se
Silvester Čuk
imate za veliko boljše od njih! Lahko, da so žal res taki; če pa hočete biti dejansko boljši, si vzemite k srcu zadnje vrstice evangeljskega odlomka današnje nedelje: »Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni... S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.« Jezusov nauk, ki gaje on tudi z življenjem potrdil, je za našo človeško pamet čudno zavozlan in hitro se ujameš v njegove zanke. Če obsojaš druge, dejansko obsojaš sam sebe; če sovražiš druge, največjo škodo povzročaš sam sebi; če si do drugih usmiljen, si s tem zagotoviš usmiljeno sodbo ob koncu življenja; če druge ljubiš, postajaš podoben Bogu. Tu lahko v spremenjenem pomenu uporabimo znane Cankarjeve besede: »Narod si bo pisal sodbo sam« in zatrdimo: »Vernik si bo pisal sodbo sam...«
Evagelij je prepleten z Jezusovimi besedami o usmiljenju,
odpuščanju, dajanju, dobrohotnosti - vse to so »delavniški« izrazi za ljubezen. Zapoved ljubezni je silno naporna, vendar pa izvedljiva naloga, kajti strma stena, ki vodi na božjo goro, je že markirana. Jezus je s svojim »prvenstvenim vzponom« na goro Kalvarijo vsem svojim učencem pokazal ne le pravo smer, ampak jim je tudi pripravil potrebno vitaminsko hrano: ljubezen svojega srca, ki ga je za nas izpraznil do zadnje kaplje krvi.
Ne nastavljajmo drug drugemu zank na tej težki navezi življenja z obsojanjem in s trdoto srca, temveč bodimo drug drugemu v oporo z dobrohotnostjo in usmiljenjem. »Če bo usmi Ijenje osnovno prizadevanje našega življenja, našega načina mišljenja, govorjenja in prizadevanja, « piše Bernhard Haring, »se bomo v smrtni uri lahko srečali s Kristusom v popolnem zaupanju, kajti gotovo bomo deležni usmiljenja«.
Tisti strah, ki prevzame ateiste pred zadnjo uro
Pogled v Slovenijo
V
Čedalje več kriminala, država pa se spreneveda, molči in ne ukrepa
Nagrajenca fotografskega natečaja SKK
Danilo Pahor, 1. nagrada
Paolo Tanze, Srebrna obala, 2. nagrada
Politično dogajanje v Italiji
Slovenija je država v prehodu iz enostrankarskega režima v demokracijo in tržni sistem. Se zmeraj veljajo nekateri zakoni razpadle Jugoslavije, ki pa jih ljudje ne priznavajo in jih nemara zaradi tega tudi kršijo. Mnogi pa žal demokracijo in svobodo enačijo s samovoljo, s čimer nastajajo pogoji, izhodišča in vzdušja za širjenje najrazličnejših oblik kriminala, kot so zlasti goljufije, tatvine, izsiljevanja, ropi, fizični napadi na posameznike in tudi umori.
Ena izmed posledic takega brezpravja oziroma anarhije je tudi veliko število prometnih nesreč. V njih je lani umrlo nad 500 ljudi, 7500 pa jih je bilo ranjenih. Kaže, da bodo z novim zakonom o varnosti cestnega prometa, ki bo kmalu sprejet, zelo povečali kazni za prekrške.
Globe bodo zelo visoke; znašale bodo do 20 tisoč tolarjev. Prekrške v cestnem prometu bodo šteli tudi kot kazenske točke voznikov in ko bo posameznik »zbral« 18 takih točk, mu bo odvzeto vozniško dovoljenje. Novo bo dobil šele, ko bo na lastne stroške ponovno opravil vozniški izpit. Tako odločnost pa država kaže le na redkih področjih. Zelo malo je storila proti prilaščanju t.i. družbenega premoženja. Vplivni poslovneži, ki so povečini člani ali pa funkcionarji (zlasti v novih občinah) Liberalne demokracije Slovenije, so v kratkem času obogateli.
Tisti strah,...
(nadaljevanje z 2. strani) svojega življenja hotel evangelij in v krsti rožni venec. Tudi Curzio Mala-parte, ki je bil dobesedno zaljubljen v kitajski marksizem, se je pred smrtjo spovedal. Dobro se še spominjamo tudi Lorisa Fortune, izrazitega borca za pravico do razporoke, ki je hotel poslednje zakramente. In tudi veliki laik Spadolini si je pred smrtjo izrecno zaželel ob sebi več duhovnikov. Ob koncu življenja slikarja Renata Guttu-sa, ki je prejel Leninovo nagrado, bil komunistični senator in seje proglašal za ateista, so vsi vedeli o njegovi spreobrnitvi.
Enzo Tortora je proslavljal pevca Claudia Villo, kijev svojem brezboštvu vztrajal do konca, ne pa Guttusa, ki se je dal »premotiti«. Ko je neki škof prebral Tortorov članek, ga je s pismom pozval k razmisleku in večji previdnosti. Tortora mu je odgovoril in izrazil svoj prezir do »tatov duš« -duhovnikov-ter celo grozil škofu, kini sprejemal njegovega prepričanja. KončaI je z besedami: »Možnosti, da se spreobrnem jaz, je prav toliko, kolikor jih je, da se Janez Pavel II. odpove svojemu papeštvu in začne brati Voltaira.« Skoro leto dni kasneje so po njegovi volji pripeljali njegovo truplo v krsti v milansko baziliko sv. Ambroža za slovesen pogreb s sv. mašo. In to po zaslugi prijatelja duhovnika, ki mu je bila Tortorova vera zgled: »Mož, ki se ga je dotaknila božja milost.«
Marsikdo živi na odru v svojih prepričanjih: šele na koncu življenja spozna, kaj je...
Molimo Očeta usmiljenja, naj se taki primeri še pomnožijo.	j	j
Postali so lastniki tovarn, podjetij in celo gradov, ki bi morali biti državni, saj so del slovenske naravne in kulturne dediščine.
Denar očitno prihaja iz raznih virov, najbrž tudi iz tujih bank, kjer so ga omenjeni novi poslovneži shranjevali v preteklosti, ko so bile razmere v Sloveniji še negotove. Toda največ sredstev novih podjetnikov je pridobljenih iz t.i. »lastninjenja« dosedanjih družbenih podjetij. Podjetja, kjer so obravnavani poslovneži ali direktorji ali pa kako drugače vplivni ljudje, najprej še bolj »oslabijo«, potem pa j ih odkupijo po nizkih cenah. V Sloveniji tako nastaja sloj novih bogatašev, kapitalistov, ki so do delavcev in drugih preprostih ljudi bolj pohlepni, kot so bili nekdaj kapitalisti v zahodnih državah. Na tako stanje, ki grozi, da bo sloj bogatašev postopno vzpostavil tudi popolno politično premoč in oblast, opozicijske stranke venomer opozarjajo, toda vlada in njena večina v državnem zboru se sprenevedata, molčita in ne ukrepata. Tudi Agencija za nadzor, plačilni promet in informiranje (nekdanja Služba družbenega knjigovodstva) očitno ne sme izvaj ati sistematičnega in popolnega nadzorstva. Ugotovljeno je, daje kar okrog 45 milijard tolarjev iz dosedanjih družbenih podjetij »izginilo« v neznane roke. Od omenjenega zneska naj bi v posameznih podjetjih odpisali nad 9 mi-
lijard tolarjev terjatev, ne da bi za to navedli kakršnokoli utemeljitev.
Nov primer grabeža so odkrili v Ljubljani, kjer so si funkcionarji prejšnjih mestne in občinskih vlad ob koncu mandata razdelili ogromne zneske. Izplačati so si dali skupaj 137 milijonov nekakšnih nagrad in dodatkov, pri čemer pa gre upoštevati, da so bile tudi njihove redne plače zelo visoke. V mesecu decembru lani so na primer znašale od 800 tisoč do 950 tisoč tolarjev. Časniki pišejo o pomanjkanju sleherne morale pri izplačilih, čeprav je morda vse potekalo skladno s predpisi. Najbolj pohlepni so bili v bivši občini Center, kjer so si ob koncu lanskega leta vodilni funkcionarji, med njimi tudi bivša županja dr. Alenka Žagar - Slana, razdelili med seboj še ugodna stanovanjska posojila, čeprav imajo vsi zelo lepa stanovanja. Pri prilaščanju denarja davkoplačevalcev so sodelovali vsi, ne glede na strankarsko pripadnost.
Slovenci si države, kjer se tako razrašča kriminal, niso mogli predstavljati. V Ljubljani opozarjajo, da se roparji pojavljajo tudi v pustnih maskah. Na veliko aktualnost in razsežnosti kriminala kaže tudi sklep Nacional-socialne zveze Slovenije, da bo v Maribora organizirala posebne trojke, ki bodo začele varovati javni red.
Spomladi ali jeseni bomo šli na volitve, to je gotovo. Volilna kampanja se je že začela, zdaj pa se bije boj za datum volilne preizkušnje: desnica hoče čimprejšnje volitve, D'Alema bi jih rad odložil za eno leto, a se bo zadovoljil z oktobrom; novi, še nepotrjeni prvak levosredinskih sil Romano Prodi - ki se je pojavil kljub nasprotovanju Rocca Buttiglioneja - pa je samozavestno dejal, da mu je vseeno, kdaj bodo volitve. iMorda je to volilna gesta, gotovo pa spada v volilno kampanjo njegovo odklanjanje skrajno levičarskih glasov, ki mu bodo še kako prav prišli, če bo zares prišel na čelo sredinskolevega tabora. Butti-glione pa je spričo notranje opozicije nekoliko zavrl svoj zasuk na desno. Za zdaj še ni jasno, ali gre za resnično negotovost ali morda za golo taktiziranje; dejstvo je, daje med obiskom v Ameriki spet govoril o izključevanju skrajne desnice iz morebitne koalicijske zveze med Ljudsko stranko in gibanjem Forza Italia.
Kongres Severne lige, glede katerega so napovedovali, da bo odnesel Umberta Bossija, je v bistvu pomenil osebni uspeh zgodovinskega voditelja federalističnega gibanja. Disidenti so odšli in ustanovili svojo parlamentarno skupino, kateri pa se ni pridružil Bossijev nasprotnik Maroni, ki namerava celo zapustiti aktivno politiko. Stranki je zameril, da je moral zapustiti notranje ministrstvo. Bossi je v bistvu okrepljen, čeprav Liga gotovo ne bo ponovila svojih nekdanjih volilnih uspehov.
Toda pozornost vseh se vrača na Dinijevo vlado, ki pripravlja krepko shujševalno kuro za vse državljane. Državne izdatke mora zmanjšati za 20 ali več tisoč milijard ali pa povečati dohodke. To je vedno mogoče, če lahko državljani še malo stisnejo svoje pasove, sicer pa kaže, da več kot tretjina Italijanov dela na črno in da zaradi tega izgubi država več kot 60 tisoč milijard na leto.
- S
Narodna sprava je temeljnega pomena za bodoče življenje slovenskega naroda
V Sloveniji potekajo številne razprave - tudi polemične - o narodni spravi, ki naj bi jo dosegli letos, ko bo minilo pol stoletja od konca druge svetovne vojne. Tudi v KG spremljamo to zadevo, ki ima mnoge razsežnosti, je pa zagotovo zelo aktualna in pomembna tudi za nas Slovence v Italiji.
Zanimiva so mnenja in razmišljanja o spravi, kot jih utemeljuje dr. Ivan Likar, voditelj Pastoralne službe v koprski škofiji. Opozarja, »da je vprašanje narodne sprave temeljno vprašanje ne le 50. obletnice konca druge svetovne vojne, ampak tudi bodočega življenja slovenskega naroda. Če do sprave kmalu ne pride, je nevarno, da se bo zgodovina v kratkem ponovila. To bi bilo najhujše, kar si lahko mislimo. Da bi to preprečili, bi moral slovenski parlament izrecno obsoditi Komunistično partijo in njeno zlorabo narodnoosvobodilnega boja; obsoditi revolucionarne zločine med drugo svetovno vojno in po njej; priznati protirevolucionarni boj med vojno kot samoobrambo; povojne poboje označiti kot zločin proti človeštvu; obsoditi dolgoletno teptanje človekovih pravic; dati vse možnosti za raziskavo polpretekle zgodovine (zlasti zgodovinarjem in sodiščem); popraviti krivice vseh vrst, ki so sad revolucije, in razveljaviti obsodbe sodišč, ki so nastale na podlagi revolucionarnih zakonov. Takšni izjavi državnega zbora bi morali slediti konkretni ukrepi tudi na področju zgodovine in poučevanja zgodovine. Poleg tega bi morali na spomenik sprave, ki ga je napovedal predsednik države Milan Kučan, napisati naslednje: Padlim v borbi proti okupatorju in v državljanski vojni ter vsem žrtvam medvojnega in povojnega komunističnega nasilja«.
Tako dr. Ivan Likar iz koprske škofije vidi spravo, vse drugo pa se mu zdi »kot packanje zgodovine in bodočnosti.«
Voditelj Pastoralne službe v omenjeni škofiji tudi poudarja, da bi spravo lahko dosegli tudi, kar zadeva žrtve v breznih oziroma fojbah. O njih takole razmišlja: »Fojbe kalijo zgodovinski spomin in tudi sedanje odnose med Slovenijo in Italijo. Fojb niso povzročili Slovenci, ki naj bi se maščevali nad Italijani, ampak komunisti v okviru tedanje jugoslovanske armade, ki so po znani revolucionarni metodi hoteli očistiti teren. Vzroki so bili predvsem ideološke narave. Zgodovinski vzrok fojb pa je v italijanski zasedbi Primorske in Istre po prvi svetovni vojni in v zasedbi Ljubljanske pokrajine leta 1941. Žrtve niso bili le Italijani, ampak tudi Slovenci in Hrvati. Ire-dentistični del italijanske javnosti (zlasti tržaške) precenjuje število žrtev. Slovenska stran priznava fojbe in (kolikor vem) je pripravljena na spravo (seveda ob obojestranskem priznanju krivic v času fašizma in zločinov v času okupacije). Za medsebojno spravo o fojbah bi bila lepa priložnost proslavljanje konca druge svetovne vojne.«
M.
Iz Beneške Slovenije
O javni rabi slovenskega jezika
S tem izrazom mislimo na možnost uporabe slovenščine v odnosu do oblasti, oz. do javne uprave (Pubblica Amministrazio-ne). Pripadniku določene jezikovne skupnosti mora biti dana možnost, da uporablja svojjezik, tudi ko gre za uradne zadeve, kakor je javna uporaba. To mora veljati tudi za pripadnike jezikovnih manjšin.
Pravica do rabe materinega jezika je kot bistveni dejavnik zaščite jezikovnih manjšin priznana na podlagi mednarodnih listin. Med te spada čl. 27 mednarodnega Pakta za civilne in politične pravice, ki ga je odobrila Glavna skupščina OZN dne 16.12.1966 in je bil ratificiran z zakonom 25.10.1977, št. 881. Na podlagi te listine noben pripadnik jezikovne manjšine ne sme biti prikrajšan za rabo materinega jezika na področju lastnega etničnega ozemlja.
V notranjem pravu pa je pravico do rabe jezika v odnosu do oblasti uzakonila Ustava. Ta določa v 6. členu, da Republika ščiti jezikovne manjšine s primernimi predpisi. Ker po 48 letih, odkar je Ustava stopila v veljavo, še nimamo ustreznih predpisov, se moramo zgledovati po razsodbah Ustavnega sodišča, saj le-te predstavljajo vir prava.
Za nas prideta v poštev razso-
dbi Ustavnega sodišča št. 28/ 1982 in št. 62/1992. Prva določa, da ima 6. člen Ustave glede članov priznanih jezikovnih manjšin neposredno normativno operativnost, zaradi česar se lahko pripadniki slovenske manjšine že sedaj obračajo v slovenskem jeziku tudi do krajevne sodne oblasti. Poleg sodne oblasti obstaja tudikrajeva upravna oblast, to je javna uprava.
Razsodba št. 62/92, ki povzema v glavnem sporočilo prve razsodbe št. 28/82, pa pravi, da na podlagi ustavnih načel in mednarodnega prava ni dvoma o tem, da se zaščita priznane jezikovne manjšine popolnoma uresniči, ko je dana možnost uporabe materinega jezika pripadniku manjšine na teritoriju, tako da ni prisiljen uporabljati drugega jezika, če ne materinega, v odnosu do javne oblasti.
Iz vsega tega sledi, da so popolnoma ustavno neosnovane in protizakonite izjave funkcionarjev javne uprave, da je v mestih, kjer živi manjšina, uradni jezik le italijanščina. Prepoved rabe slovenskega jezika pa se predstavlja kot kazenski zločin (reato penale) pod vidikom kršitve člena 323 kazenskega zakonika o zlorabi oblasti predstavnika javne uprave (abuso d'ufficio del pubblico ufficiale).
dr. Renzo Frandolič
Ob dnevu kulture je pri predsedniku Kučanu potekal že tradicionalni sprejem predstavnikov slovenskih manjšin, ki živijo v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter na Hrvaškem. V senci slovesnih sprejemov pa so predstavniki Slovencev z Videmskega obiskali predsednika republike, vlado ter slovenskega metropolita Šuštarja; M. Qua-lizza (župnik v Dreki in ravnatelj Višje teološke šole v Vidmu), B. Zuanella (župnik v Sovodnjah in predsednik založniške zadruge Dom), J. Namor (urednica Novega Matajurja in predsednica SKGZ na Videmskem), V. Čemo (predsednik Zveze Slovencev videmske pokrajine) ter F. Bonini (predsednik SDGZ za Videmsko) so opozorili matico na dva huda problema, od katerih je odvisna prihodnost številnih družin. Tri največja beneška industrijska podjetja s slovenskim kapitalom in slovensko delovno silo se namreč spopadajo s hudo finančno krizo, ki je delno vezana na splošno produktivno križo zahodne Evrope, predvsem pa čuti negativne posledice zaradi uvedbe komisarske uprave na goriški Kmečki banki, ki zahteva za podjetja prestroge garancije za potrebna posojila; poleg tega je njih večinski lastnik SAFTI v težavah, zato obstaja nevarnost likvidacije teh treh podj etij. Druga beneška ustanova, ki ima zaradi prekinitve finansiranja s strani države hude finančne probleme, je šolski center
v Špetru, vloge katerega res ni treba poudarjati. Upajmo, da sprejem predstavnikov ne spada le v diplomatske dolžnosti slovenske države, temveč da bo pomenil skupno iskanje rešitev za slovensko skupnost, ki potrebuje v takih kritičnih trenutkih če ne materialne podpore, vsaj prisotnost matice.
Poleg problemov, ki tarejo špe-trski šolski center, je v upravnem odboru tekla beseda tudi o uvedbi dvojezičnega pouka na italijanski sprednji šoli. Po neuspehu popoldanskih ur v Špetru (bilo je namreč prenaporno za dijake) in neprimernosti privatne oblike lekcij bo v bližnji prihodnosti mogoče uresničiti slovensko sekcijo na eni od srednjih šol v Nadiških dolinah ali v Čedadu; to rešitev bo omogočilo visoko število otrok, ki obiskuje slovensko osnovno šolo v Špetru.
Nazadnje dve novosti iz knjižnih polic. Holandski slavist H. Ste-enwijk, kije že sodeloval z rezijansko občino pri predlogih rezijanskih imen za dvojezične table, je avtor rezijanskega pravopisa »To jost rizajanske pisanje«, ki predstavlja prvi zvezek obljubljene rezijanske slovnice. Avtor pojasnjuje, da njegovo delo ni namenjeno šolam, temveč bo predvsem v pomoč rezijanskim piscem, ki imajo včasih dvome v zvezi z rezijanskim jezikom, nedvomno pa lahko postane z vajami podlaga za tečaj rezijanščine.
Iz Sovodenj pa se oglaša Miche-lina Blasutig, ki je pred kratkim predstavila številnemu občinstvu svojo »Ne samuo spomini«, ki je izšla s pomočjo kulturnega društva Studenci; R. Ruttar je predstavil življenje avtorice, medtem ko je prof. Perina spregovoril o njeni poeziji in pomembnosti ohranitve izročila v narečni obliki. Nazadnje pa je pesnica dejala: »Kar pišem, je za vas, ljudje od mojih vasi en dolin! Van pravin, kar že vesta, kar je že vaše, ma tudi kar prehitro se zgubja za nan. Spomini čejo šenkat dno tako nit za zašiti z našin izikan stare spomine, da se vamemo nazaj za pobrat, kar smo zgubil an pozabil po pot.«
Predstavitev nove knjige Mieheline Blasutig
Še kratko obvestilo oz. vabilo iz Kanalske doline: kulturno društvo Planika se pripravlja na proslavljanje dneva slovenske kulture. Praznovanje bo v Naborjetu v soboto, 18. februarja, s pričetkom ob 19.30.
Erika Jazbar
snopič Psbl-ja. Tajnik GMD Marko Tavčarje še seznanil prisotne z. načrti založbe in publikacijami, ki so že v tisku in bodo kmalu izšle. Istega dne so v pro-
storih Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani ob številni udeležbi časnikarjev in gostov predstavili Dolharjevo knjigo Od Trente do Zajzere.
Bralci Pišejo
»Glas starih«
Jaz in Prešeren
Med prebiranjem članka z zgornjim naslovom v KG z dne 9. februarja letos so se mi utrinjale grenke misli.
Trditev, da je Prešeren največji slovenski pesnik, naj bi bila stereotipna? Dantejeva Božanska komedija je izšla nekaj stoletij pred Prešernovimi Poezijami, pa je Dante še vedno največji italijanski pesnik, da navedem le en primer.
Vsak pesnik - ne pisec pesmi - je odraz dobe, v kateri živi, in odziv njegove osebnosti nanjo, ki vključuje pogled v širši krajevni prostor in dostikrat celo v bodočnost. Koliko vsega tega je v Prešernovih pesmih! Plitvim so morda res oddaljene, duhovno globoki pa se še poglabljajo v njih bogastvo, in ne samo 8. februarja.
Avtorica zgoraj omenjenega članka omenja prednostno lestvico po lastnem okusu. Strokovni kritiki imajo za ocenjevanje umetnosti drugačna merila. Prešeren je dejal: »Le čevlje sodi naj kopitar.«
In zakaj naj bi se mladi porogljivo posmehnili Prešernovi ljubezni do Julije? Tega čustva se Prešeren ni sramoval nasprotno, iz njega so mu vreli navdihi.
Mladi danes neokusno razkazujejo svojo »ljubezen« po cestah, zabaviščih, na vlaku, skratka povsod, vendar se jim stari kljub temu ne posmehujemo, nasprotno, pomilujemo jih. Mar naj mladi žanjejo pšenico, če smo stari sejali plevel?	Bralka
Spoštovana g. Bralka!
Dovolite mi, da v zvezi s svojim člankom z dne 9. februarja 1995 Jaz in Prešeren in glede na vaš dopis pojasnim nekatere trditve, ki so v vas vzbudile grenke misli.
Nisem nikakršen strokovnjak, še manj pa kritik, da bi Prešernove poezije presojala z umetniškim merilom. Na to področje si sploh ne bi upala segati! Moje besede so namreč vzklile čisto spontano, upala sem si pač izreči le osebno gledanje na Prešerna. Sama namreč veliko raje prebiram npr. Kosovelove ali Župančičeve pesmi ali pa pesmi sodobnikov in si tako po svoji izbiri sestavljam prednostno lestvico, saj mi je vsebinska sporočilnost teh avtorjev veliko bližja kot pa Prešernova. To pa ne pomeni, da Prešerna ne spoštujem, nasprotno
kot sem v članku že poudarila, cenim ga, predvsem ko ga povezujem z našo zgodovinsko preteklostjo. S svojimi besedami sem želela poudariti le to, da se ne bi spomnili slovenske kulture le ob 8. februarju, ampak da bi nas zavest kulture oklenila za celo življenje. Zato oprostite mi, če sem z nekaterimi trditvami vzbudila v vas grenke misli. Pa brez zamere.Prijateljski pozdrav!
Jadranka Cergol
Predstavitev Goriških mohorjevk v Ljubljani
Naša Govorica
NADA PERTOT
£
V četrtek, 9. februarja, je bila v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani predstavitev knjižne zbirke za leto 1995 Goriške Mohorjeve družbe.
V imenu SAZU-ja je najprej spregovoril njen podpredsednik Ciril Zlobec, ki je pozdravil številne prisotne, med njimi tudi letošnjega Prešernovega nagrajenca Alojza Rebulo. Goriški Mohorjevi družbi je med drugim zaželel, da bi tudi ta manj znana sestra treh slovenskih družb uspešno nadaljevala pot pri širjen ju slovenske besede. Predsednik GMD prof. Oskar Simčič je v uvodnem govoru na kratko predstavil delovanje bratovščine v 70 letih obstoja. Posamezni uredniki in avtorji so nato spregovorili o letošnji zbirki, za katero vlada v Sloveniji veliko zanimanje. Zora Tavčar je predstavila kn jigo Alojza Rebule Vinograd rimske cesarice in zgodnje novele, Duško Jelinčič knjigo Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, dr. Jože Markuža Koledar 1995, prof. Martin Jevnikar 20. in zaključni
Zadnjič sem končala svoje razmišljanje z gospodi in gospemi, ki jih tako pogosto uporabljajo v Sloveniji, ko o kom govorijo ali ga navajajo. Danes pa bi rada opozorila na samostalnik žur, ki nam ga tudi že vsiljujejo iz Slovenije namesto sprejema, srečanja, zabave.Bojim se tudi, da bodo začeli nekateri imenovati našega papeža pontifex, kot to delajo že nekateri novinarji onkraj meje.
Pa še na nekaj bi rada opozorila. V ljubljanski Jani (31.1.1995) sem prebrala z velikim zanimanjem intervju z Milko Kačičevo, Slovenko leta. Ob prebiranju sem kar slišala njen glas in razmišljala ob njenih odgovorih.
Vendar meje spet nekaj zbodlo. Mila Kačičeva uporablja v govoru kratki nedoločnik, ki pa ga časnikarka spreminja v pisavi kar v namenilnik in s tem dela veliko krivico kulturnemu izražanju Mile Kačičeve. Nekaj takega sem zasledila tudi že pri nas in če se bo to ponavljalo, bomo kar mislili, daje pravilno. Na zunaj je razlika med namenilnikom in nedoločnikom naslednja: pisat (nam.), pisati (ned). Nedoločnik izgovarjamo navadno okrajšano pisat, pišemo pa vedno pisati. Moram pisati, mo-
ram priti, moram narediti. Naši ljubljanski gostje nam tudi po našem radiu postrežejo še z moram narest in moram pridet. Namenilnik uporabljamo le, če ga uvaja glagol premikanja: grem delat, že tečem kuhat ali nakupovat. V intervjuju Mila Kačičeva prizadeto govori o svojem življenju. Naj iztrgam iz njene pripovedi dva stavka: Včasih grem kamposedet in včasih grem v kino. Mislim, da je morala ona težko živet, ...saj je vedela, da se bo morala marsičemuodpovedat. Za glagolom premikanja (grem) stoji pravilno namenilnik, za glagolom morati pa mora stati nedoločnik. Napisati ga moramo pravilno, brez spreminjanja (odpovedati, živeti), povedati pa tako, kot je to storila besedna umetnica Mila Kačičeva.
Isto napako sem zasledila tudi že v napisanih intervjujih pri nas. Za našega časnikarja pa res ne sme biti težko, da kaj napiše drugače, kot sliši, saj je tega vajen že iz italijanščine. Pazil bo, da bo napisal un' oziromaun, ko bo treba, pa čeprav se obe besedi enako slišita.
Pravila italijanskega jezika se ne spreminjajo, jih poznamo in upoštevamo. Zmedi v slovenščini pa se moramo postavljati po robu.
»Smo otroci besede«
Govor prof. Brune Pertot na proslavi ob dnevu slovenske kulture v DSI13. februarja 1995
Kjer sta dva - ali so trije zbrani v imenu kulture - tam je kultura sredi med njimi; od drobnega izdelka malega šolarčka do samega vrha umetniškega snovanja. In - kjer sta dva ali so trije zbrani v imenu slovenske kulture - tam je Prešeren sredi med njimi, ne glede na datume in praznične dneve. V vsakem trenutku bivanja smo lahko deležni utripa vesoljnega duha, ki snuje v nas (in k temu smo poklicani prav vsi - brez izjeme), le prisluhniti je treba ter se ponižno odzvati klicu: »Tukaj sem, narekuj, moja roka je tu, da ti služi.«
In glej: izpod človeške roke čarobne idrske čipke, vezenine narodnih noš, lectova srca, dragocena vrhunska vina (ker vse to je tudi kultura) in še umetniško izklesani kelihi, arhitektura, ki prehaja v najvišjo pesem, prepletanje glasov v glasbi. Ni mogoče na tem mestu našteti vsega, kar je naš narodni genij tako izvirno in samoniklo ustvaril skozi stoletj a. Tu j az vidim en sam praznik, eno samo bogastvo in eno samo razkošje, morda mi je bil prav zato občutek naše vselej preveč poudarjene majhnosti popolnoma tuj.
Toda podlaga vsemu našemu stvariteljskemu izrazu je vendarle beseda: brez nje ne more nič obstajati. Naj bo misel, ki jo človek spočne, še tako velika in genialna, če se ne pretoči v besedo, je za narod izgubljena - je ni. Morda bo človek prihodnosti zares ustvaril nove simbole ter jim zaupal svojo umetnost, svojo znanost ter teologijo, skratka vse: vendar ne bo to nič drugega kot nov kodeks, nova posoda za besedo, ker ta nas bo spremljala vse - do konca. Smo otroci besede. Bog sam ob stvarjenju ni risal ali pel - govoril je. Adam ni hodil po štirih ter grgral nejasnih guturalnih zvokov - s Stvarnikom je govoril - uporabljal je besedo: »Tvoj glas sem slišal v vrtu in sem se zbal.«
Samo beseda ujame to, kar vre iz nas - beseda je tista posoda, ki nosi
v sebi vse, kar smo bili in kar smo, kar smo imeli in kar imamo. Zato je zame praznik slovenske kulture predvsem praznik slovenske besede. Prav je, da tej besedi prirejamo praznik vsaj enkrat v letu - saj je potem neprazničnih dni kar tristoštiriinšestdeset - dni, ko to besedo srečujemo ponižano in pogosto skrotovičeno, pohabljeno -skoraj neprepoznavno, ker trpi nasilje zaradi samovoljnega naglaševanja, zaradi zmaličenih in sproti izmišljenih sklonov in zulukafrsko graj enih stavkov - pre-ziranja muzikaličnih e-jev in o-jev - zaradi česa vsega - kaj bi naštevali! In vsakič nam je, kot bi nas kdo s komolcem v oko: enkrat, dvakrat, desetkrat na dan.
Naša beseda! Naš zborni jezik -tisti, ki je Ivan Cankar o njem zapisal takole: »ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje.« Vsi smo poklicani, da poskrbimo, da bo to potrkavanje še naprej zvenelo ubrano in pravilno: od učitelja do šolarčka, od tehnika in znanstvenika do novinarja in napovedovalca, od duhovnika do politika, do vsakogar, ki mu je bila dana milost, da je sedel v svoji šoli in se hranil z materino besedo, ki mu je bila po božji previdnosti odločena. Lahko bi mu to ne bilo dano. Sredstev nam za to delo in to skrb ne manjka. Nikoli v preteklosti jih ni bilo toliko kot danes. Samo zajeti je treba.
Le tako bomo mogli še dalje rasti iz tistega drevesa, ki je bilo na samem začetku rasti cepljeno v žlahtno sorto krščanske kulture in seje potem razrastlo v mogočno in razvejano krošnjo. Ena glavnih in rodnih vej tega drevesa je naš veliki F ranče iz V rbe na Gorenjskem. Njegova je bila kultura dajanja in kultura ustvarjanja. Mi smo veje, vejice in listi tistega daljnega krščanskega cepa in rasti nam je v družbi - pogosto tudi v senci -drugače rastočih in drugače
šelestečih vej, ki rastejo iz prvotne necepljene podlage. Živeti nam je pogosto v medsebojnem klestenju vej in lomljenju vej, ko se nad nami razbesni vihar. Nič hudega, ne bojmo se! Raznolikost je bila in je v božjem načrtu - viharji tudi! Vendar se kljub drugačnosti in kljub viharjem, ki nas razdvajajo, moramo zavedati tega: eno edino nas nepreklicno veže: dediščina besede. Če se tej odpovemo, ne ostane nič več.
Če se bo zgodilo, da nekje na pragu tretjega tisočletja izginemo, se nam to ne bo zgodilo, ker nas je kdo premalo zaščitil, tudi ne, ker nam je kratil gmotna sredstva, ki nam po vsej pravici pripadajo -zgodilo se bo, ker je v nas premalo bioenergije, ki bi napolnila naše domove z otroki, ki jih imamo premalo ali jih kratko in malo nimamo. Ne sodim. Se na um bi mi ne prišlo. Vendar mi pamet pravi, da je tako.
Ko je Ben Gurion gradil čudež judovske države, se je v še nerojeni novi domovini rojevalo neverjetno veliko število otrok - otrok staršev, ki so zelo pogosto imeli za seboj preteklost koncentracijskih taborišč. Toda vedeli so: kdo bo živel na zemlji, ki so jo posedli, kdo bo sadil oljke in pomarančevce, kdo branil deželo, če ljudi ne bo? Ljudje niso drevesa - če jih nihče ne sadi, ne rastejo.
Če pa se to ne zgodi - da bi izginili namreč - in »ak' naklonijo življenje nam bogovi«, bedimo in čujmo nad besedo - njej je zaupano, kar smo bili in kar smo, kar smo imeli in kar imamo - vse dokler bo na zemlji dovolj nosilcev te besede.
Nocoj smo zbrani prav v imenu te besede, ki je te dni povzdignjena na posebno častno mesto, kamor jo je z ljubeznijo in spoštovanjem in z mojstrskim navdihom povzdignil profesor in pisatelj Alojz Rebula -letošnji Prešernov nagrajenec. Gospod profesor, hvala Vam za vse to bogastvo in lepoto naše besede!
koroških avtorjev (Milka Hartman, ki je prav te dni praznovala 93. rojstni dan, Janko Messner, Franc Merkač id.), izzvenela pa so nekako na temo » Vse je pesem - samo človek ne«. Na koncu so se obiskovalci lahko vpisali tudi v žalno knjigo.
Sicer pa je Krščanska kulturna zveza bila te dni še posebno delovna. V svoji sredi so njeni člani imeli učitelje iz
Novega mesta, s katerimi so pripravili program poletnih jezikovnih počitnic, obiskali pa so jih tudi slovenski učitelji in vzgojitelji, ki delujejo v Argentini in Avstraliji. Le-ti so prisostvovali dvojezičnemu pouku Mohorjeve ljudske šole in si ogledali vrtec Naš otrok. Pripravljajo pa se že na koncert Koroška poje, ki bo 5. marca v Celovcu, teden dni pozneje pa v Trbižu. R.B.
V
Otmar Crnilogar prevedel še eno knjigo iz Svetega pisma stare zaveze
Župnik, profesor in prevajalec Otmar Čmilogar iz Podrage pri Vipavi predstavlja po Sloveniji zbirko predavanj, ki jih je imel za slovenske koroške duhovnike v Katoliškem domu prosvete v Tinjah; ta imajo v knjižni obliki naslov Hvalite Gospoda, ker je dober. Pred kratkim pa je založbi Ognjišče v Kopru izročil prevod Sirahove knjige, ki je ena izmed knjig stare zaveze. Vsebuje mnoge modrosti in nauke, nastala pa je okrog leta 180 pred Kristusom. G. Čmilogar je omenjeno delo, seveda s presledki oziroma občasnimi prekinitvami, prevajal iz grščine 9 let.
Znanega prevajalca iz antičnih jezikov, župnika v Podragi in profesorja na Škofijski gimnaziji v Vipavi, je Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem tudi letos povabil na versko-teološki seminar z naslovom Kaj je življenje. Predavanje o omenjeni temi bo imel v petek, 31. marca, ob 19.30.
Povzetek predavanja, ki bo imelo naslov Zakaj smo, je gospod Čmilogar že poslal organizatorjem v Tinje. V njem takole razmišlja: »Življenje mi ostane eno samo iskanje, eno samo teženje, en sam album razočaranj, ki se konča z izginotjem, ne da bi v skoraj 70 letih svojega življenja uganil vsaj, po kaj sem v ta svet padel, če že ne uvidim, zakaj moram iz njega oditi. Vprašanje draži ne le izobražence, draži tudi tiste, ki jim še vrtec ni bil dan. In nazadnje: tudi nekdanji katekizem postavlja na prvo
stran vprašanje: »čemu smo na svetu?«.
Pa mi roka morda čisto na slepo seže po knjigi, ki ji pravimo evangelij. Ta pa me očara! Tam izvem, da v svet nisem padel, da me vanj nihče, posebno ne slučaj, ni vrgel, marveč da sem bil vanj poslan od - pomnite! - Stvarnika vesolja, da me je v svet postavil z nekim posebnim - svojim! - namenom in poslanstvom in da me bo za to nagradil z večnostjo pri sebi. Smisel bivanja vzcvete v moji duši. Nekaj, česar nisem našel v filozofiji, česar nisem upal uganiti sam, mi je odkril evangelij.«
M.
Kulturni praznik na Koroškem
Ob slovenskem kulturnem prazniku so 8. februarja tudi v glavnem koroškem mestu pripravili proslavo. V študiju celovškega radia se je v sredo zvečer zbralo veliko število zavednih Slovencev, da tudi ne ta način pokažejo svojo pripadnost. Med častnimi gosti so bili predstavniki raznih političnih in kulturnih organizacij ter konzul Slovenije.
Slavnostni govornik je tokrat prišel iz Tržaške; to je bil pesnik Miroslav Košuta. Njegove besede so posebno te dni, ko se zgražamo nad nasiljem na Gradiščanskem, kjer so izgubili življenje štirje Romi. padle na rodovitna tla. Živimo v težkem času in zavedati se moramo vedno bolj, da naša prihodnost ni odvisna od Ljubljane, Dunaja, Rima in Budimpešte, temveč od nas samih. Zato tudi združeni proslavljamo ta praznik.
Predno je spored nadaljeval ansambel Drava, je eden izmed njihovih članov prebral še resolucijo obeh osrednjih organizacij: KKZ in SPZ. Besedila pesmi so bila izključno
Ob osrednjih proslavah dneva slovenske kulture
Osrednj i proslavi ob dnevu slovenske kulture, ki sta pretekli teden potekali v Gorici (8. t.m.) in Trstu (12. t.m.), sta bili v znamenju zaskrbljenosti in protesta zaradi hudega stanja naših osrednjih kulturnih ustanov, pa tudi v znamenju nalog, ki si jih moramo Slovenci v zamejstvu zadati, če hočemo, da naša kultura, naš jezik in s tem naša narodnostna skupnost preživijo.
Sproščeno je bilo v sredo, 8. t.m., zvečer v Kulturnem domu v Gorici, kjer seje odvijala proslava v organizaciji Zveze slovenskih kulturnih društev in Zveze slovenske katoliške prosvete. Proslavo so oblikovali izključno mladi ustvarjalci, zlasti člani Gledališke šole Gorica in skupine Oder '90 ter slavnostni govornik prof. Aleš Doktorič, kije poudaril pomen integracije tako v italijanskem kakor tudi v osrednjem slovenskem prostoru, saj je treba črpati bodisi in narodovega izročila bodisi iz okolja, ki nas obdaja. Proizvajanje kulture je vitalnost, ki nas edina lahko reši, saj nam ohrani jezik, brez katerega manjšina ne obstaja. Pri tem naj bodo kulturne organizacije v zamejstvu katalizatorji novih zagonov, truditi pa se je tudi treba za iskanje interesov, ki so kljub raznolikosti manjšine skupni.
Predstava, ki jo je režiral mladi Brane Završan, je bila izraz ustvarjalnega zagona, ki teži po preseganju vseh ločenosti in doživlja dan slovenske kulture kot praznik.
Naj večji uspeh te proslave pa jo bila gotovo množična prisotnost mladih, saj jih je letošnja nova impostacija proslave pritegnila tako številne kot še nikdar. * * *
Če je bila goriška proslava v znamenju mladostne radosti in sproščenosti, je tržaška, ki so jo priredile ZSKD, ZSKP in Slo-
ern
venska prosveta, izzvenela kot protest nad stanjem naših osrednjih kulturnih ustanov. Nabito polna dvorana tržaškega Kulturnega doma je v nedeljo, 12. t.m., pokazala, da se zamejski Slovenci zavedamo kritičnega trenutka, v katerem smo. O tem sta spregovorila predsednik ZSKD Ace Me-morlja in predsednik SP Marij Maver: Mermoljaje opozoril predvsem na financiranje kulturnih ustanov, brez katerega le-te ne morejo delovati. Za to je odgovorna predvsem italijanska država, ki bi morala nameniti 8 milijard lir; govornik se je obrnil tudi na slovenski parlament, vlado in javnost, saj je slovenski narod eden, četudi obstajajo meje, podpora manjšini pa je investicija za narodovo bodočnost.
Tudi Maver se je zavzel za pravice slovenskih kulturnih ustanov v zamejstvu, da preživijo in da se normalno razvijajo, hkrati je opozoril na doložnosti in naloge, kijih pri tem ima naša skupnost. Italijanska država ne bo nikoli v celoti poskrbela za naše ustanove, marsikaj bomo morali narediti Slovenci sami, in to z zastonjskim delom, potrpežljivostjo in žrtvovanjem, pa tudi s številnejšim obiskovanjem naših osrednjih kulturnih manifestacij (kot npr. predstave SSG). Potreben je torej etičen odnos do kulturnega dela.
Tržaško proslavo so oblikovali godalni in harmonikarski orkester Glasbene Matice, otroški zbor Fran Venturini od Domja, moški zbor »Vasilij Mirk« s Proseka in Kontovela ter člani gledališke skupine Slovenskega Kulturnega kluba. Na ogled je bila tudi razstava o delovanju Slovenskega raziskovalnega inštituta, Narodne in študijske knjižnice in dvojezičnega šolskega centra v Špetru, torej tistih ustanov, ki so v zelo kritičnem stanju.
* * *
Lahko torej rečemo, da je bilo sporočilo obeh proslav - tržaške in goriške - to, da delujejo naše osrednje kulturne ustanove na visoki kakovostni ravni, ki pa lahko čez noč izgine zaradi pomanjkanja sredstev, tako da se lahko znajdemo brez tistih katalizatorjev, za katere se je na goriški proslavi zavzel govornik Doktorič. Finančna pomoč pa ni dovolj, Slovenci moramo tudi sami dokazati, da nam je mar za naše ustanove in za našo kulturo, torej za naše preživetje. Z nesebičnim zavzemanjem, ki marsikdaj zahteva tudi velike žrtve, lahko dokažemo, da je v nas še nekaj življenjskosti.
Ivan Žerjal
Goričani proti financarski šoli
na letališču
Prejšnji teden je slovenski senator v Rimu Darko Bratina predstavil raziskavo o javnem mnenju, ki jo je naročil sam, da bi videl, če Goričani zares hočejo imeti fi-nancarsko šolo-vojašnico na mirenskem letališču. Specializirana in državno znana družba SWG iz Trsta je izvedla telefonsko raziskavo in povprašala o tem 506 Goričanov in Goričank, če hočejo imeti financarsko vojašnico na letališču ali ne. Zanimivo je to, da velika večina ljudi ne nasprotuje financarski šoli, le da večina Goričanov hoče, naj bo zgrajena v neki opusteli vojašnici, ki jih v Gorici ne manjka. 58,7% ljudi soglaša s tem, da se financarska šola zgradi v Gorici, 15% ljudi ne ve, 26,3% Goričanov pa je proti. Za gradnjo vojašnice bodočih fi-nancarjev je samo 14,6%, kar 85,6% Goričanov pa ne soglaša s
tem, da bi jo zgradili na goriškem letališču.
Ti podatki so zanimivi predvsem zato, ker goriški župan Valenti hoče po vsej sili šolo na letališču, in to kljub predvolilnim obljubam, da se bo posvetoval z Goričani o tem. Isto počno tudi drugi veljaki iz Gorice, posebno Romoli iz gibanja Naprej Italija. Oba vidna predstavnika goriške politične scene pa kar molčita o volji someščanov in se na vse pre-tege trudita, da bi postavili novo kasarno - financarsko šolo prav na letališče. Seveda so v ozadju tudi velikanski zasluški, saj naj bi vojašnica stala najmanj 150 mi-liard lir in pri takih denarcih vedno kaj »pade«...
Slovenci moramo biti složno proti temu meganačrtu, ki bi v neposredno bližino Štandreža pripeljal okrog tisoč novo-
Predstavili Slovensko Evrošolo
Od 19. do 23. aprila bo v naši deželi manifesta-cija Slovenska Evrošola. Že od leta 1988 organizira Urad za manj razširjene jezike, ki deluje v okviru Evropske zveze. Gre za srečanje šolarjev, ki pripadajo različnim jezikovnim manjšinam
v Evropi. Letošnje srečanje, ki bo poleg Trsta in Benečije zajelo tudi Goriško, so predstavili v Gorici na sedežu šole Trinko in v Doberdobu. Na sliki (foto SR) dijaki med predstavitvijo.
Vrh: pri KD Danica obnovili društveno vodstvo
V minulem obdobju je delovanje v kulturnem centru KD Danica nekoliko oslabelo. Saj pomembnih kulturnih prireditev v skoraj treh letih ni bilo, ker ni bilo enodušnega pojmovanjaglede kulturnega delovanja med t.i. starim in mladim vodstvom. Slednje si želi novih prijemov pri vodenju vaške kulturne dejavnosti. V tem duhu so mladi osnovali pripravljalni odbor. Pri razpravah o bodočem delovanju društva in ob pripravi okvirnega programa kakor tudi pri sestavi liste novega društvenega vodstva so bili prisotni predstavniki starega odbora.
Izrednega občnega zbora, kije bil 6.2. v Kulturnem domu, se je udeležilo veliko vaščanov in simpatizerjev. Predsedovali so mu Darin Devetak, Boris Frandolič in Gianlu-ca Berlot. V imenu pripravljalnega odbora je Damjan Vizentin orisal program in smernice, ki jih je odbor pripravil za novo vodstvo društva. Med drugim je poudaril, daje ohranitev naše vaške kulture in običajev obenem posredovanje le-teh širšemu slovenskemu prostoru. Zato pa je treba dejansko uresničiti zahtevo pluralistične družbe, ki se ne ozira na barvo ideologije, za kar v preteklosti ni bilo pravega posluha.
Leopold Devetak je v imenu zadruge, ki upravlja center, v pozdra-
vnem nagovoru zanikal, da bi bili v društvu »gledali« na barvo ter daje bil dom vsem odprt, posebno mladim. Vsekakor je novemu odboru zaželel obilo uspeha.
V imenu ZSKD je pozdravil Rudi Pavšič, ki je med drugim pohvalil pobudo pripravljalnega odbora.
Edino listo s 15 imeni, ki jo je predstavil pripravljalni odbor, so na kratko pretresli. A oporečniki so menili, da je lista pomanjkljiva. Zato so sledila glasovanja, ki so listo potrdila; bila je sprejeta v izvirni sestavi.
Volilna komisija, ki so jo sestavljali Viljena Devetak, Lučano Černič in Orlando Murenec, je ugotovila 31 veljavnih in le 5 neveljavnih glasovnic.
Tako sestavljajo novo vodstvo društva tile člani: Boris Frandolič, Darin Devetak, Damjan Vizentin, Gianluca Berlot, Zdenko Černič, Bogdan Grilj, Marko Cotič, Orlando Murenec, Gabrijel Devetak, Ne-rina Devetak, Ksenja Devetak, Avguštin Devetak, Kristina Devetak, Vesna Devetak in Viljena Devetak.
Delovni odbor bodo izvolili na prihodnjem sestanku.
Novemu vodstvu želimo mnogo uspeha v slogi in medsebojnem razumevanju! Remo Devetak
došlekov, ki bi bili večinoma z Juga, vsi pa Italijani; vas bi tako izgubila vsako identiteto, ki jo sedaj ima. Poleg tega pa moramo biti proti temu načrtu tudi zato, ker jev mestu čisto dovolj praznih kasarn, v katere bi lahko namestili šolo za financarje, le če bi hoteli. Tu je še dejstvo, da bi v okolici Gorice spet uničili veliko zeleno površino, mesto pa od fi-nancarske šole ne bi imelo ničesar, razen nekaj prišlekov, ki pa vse svoje potrebe in nakupe opravljajo v posebnih in zelo ugodnih trgovinah v financarskih kasarnah.
Nesmiselnost gradnje financar-ske šole je toliko večja, če vemo, da bi s 150 milijardami lahko financirali raje goriško univerzo, in to dve sodobni fakulteti celih 20 (!!) let.
-JP-
Goriški zid na Rai uno
V nedeljo je bil prvi del oddaje Mediterraneo, ki ga prva italijanska mreža Rai predvaja v nočni lirah (ob 0.15), posvečen predlogu za odpravo mejnega zidu oz. mreže, ki na železniškem trgu ločuje Gorico od Nove Gorice. Gre za oddajo Evropske skupnosti, ki jo pripravljajo italijanski Rai Tg3, PBSMalta in France 3. Reportažo o Gorici so pripravili v sodelovanju z RTV Slo Koper.
Mednarodni značaj oddaje potrjuje dejstvo, da jo bodo v naslednjih dneh predvajali tudi v Franciji, na Malti, v Izraelu, nekaterih drugih arabskih republikah in po Tv Koper. Reportažo, ki nosi naslov »Un muro di troppo«,je pripravil časnikar Rai-a v Benetkah Ferruc-cio Gard.
Oddaja prinaša izjavi županov obeh mest, ki se strinjata s predlogom za odpravo mejnega zidu, izjavo občinskega svetovalca iz vrst Nacionalnega zavezništva Luigija Coane, ki se seveda s predlogom ne strinja, ter mnenje profesorja sociologije na goriški univerzi Giu-liana Gioria, po katerem mora zid najprej pasti v družbeno kulturni zavesti tukaj živečih ljudi, potem pa je treba to spremembno zapečatiti še s formalnim dejanjem. Prikazan je stalen prehod iz enega mesta v drugo; pri tem je Nova Gorica privlačna predvsem zaradi cenejšega bencina in bogate igralnice, Gorica pa zaradi trgovske ponudbe in višjih srednjih šol, kijih obiskuje veliko število Slovencev z onstran meje.
Zbrana so še mnenja nekaterih mladih Italijanov, ki so proti odpravi mejnega zidu, in dveh Slovencev iz Nove Gorice, ki študirata v Italiji in se s predlogom strinjata.
Škoda, da oddaja s takim mednarodnim značajem ne omenja, da tudi v sami Gorici, ki je na italijanski strani meje, živijo Slovenci, da je tudi »stara« Gorica večnarodno mesto, kraj, v katerem sobivata slovenski in italijanski narod. Odprava mejnega zidu bi namreč ne imela smisla, ko hi jo narekovali samo
»Spoznaj, kaj si, in bodi, kar spoznaš, da si«
VŠteverjanu so proslavili 150-letnico rojstva Simona Gregorčiča
V petek, 10. februarja, sta župnija Sv. Florijana - Marije Pomočnice v Števerjanu in SKPD F.B. Sedej priredila v okviru dneva slovenske kulture proslavo 150. obletnice rojstva »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča.
Ubrano so izzveneli glasovi MePZ F.B. Sedej, ki je pod vodstvom dirigenta Bogdana Kralja zapel Ventu-rinijevo Zdravljico, Gregorčičevo uglasbeno pesem Njega ni v glasbeni priredbi Ubalda Vrabca in Ven-turinijevo Znamenje, prav tako po Gregorčičevem besedilu. Mladi domači recitatorji Irena Bednarich, Silvana Vogrič, Niko Di Battista in Alessio Stasi, ki jih je pripravil Franko Žerjal, pa so z doživeto interpretacijo nudili številnemu občinstvu lepo možnost podoživljanja še vedno aktualnih Gregorčičevih verzov.
Osrednji del proslave je predstavljal govor g. Jožka Kraglja, avtorja številnih knjig, poznanega predvsem po uspešnici Moje celice, ki so jo pred kratkim izdali tudi v italijanskem prevodu. V njegovih besedah je Gregorčičev nemirni, a plemeniti in tankočutni pesniški duh spet oživel in navzočim spregovoril o vsem, kar je bilo pesniku pred več kot sto leti najdražje in kar še danes ohranja neokrnjeno svojo globoko sporočilnost. V preprostem, a učinkovitem govorniškem slogu je prikazal Gregorčiča kot »pesnika srca«, ki je znal opevati naravo, domovino in človeka kot takega. Gladko prelivanje pesnikovih ver-
zov, ki jih je g. Kragelj občuteno prebiral, je bogatil z aktualizacijo njihovih miselnih izhodišč. Kaj bi danes rekel pesnik, ki je jokal nad »potujčeno zemljo«, pesnik, kije z vero in upanjem vzklikal »Le vstani, vbomi narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dan.« kaj bi rekel, ko bi ga danes pot nanesla v Ljubljano in bi tam videl izložbe, polne napisov v tujem jeziku, ali pa k nam v zamejstvo, kjer se celo v družinah izgublja slovenska beseda? Tako seje spraševal g. Kragelj.
»Naši dedje so neprenehoma prebirali Gregorčičeve pesmi, osvajali so si te besede, zato je bila njihova zavest vedno živa,« je večkrat poudaril, »samo če bomo tudi mi nosili v srcu vrednote, ki jih je on opeval, bo naš narod lahko obstal. Koliko časa bomo še proslavljali dan slo-
venske kulture, če ne bo več naših družin? Gregorčič je gledal v bodočnost zjasnim očesom; ali gledamo tudi mi tako? Spoznaj, kaj si, kakšne so tvoje korenine, in bodi, kar si spoznal, da si.« S temi in še drugimi izzivi je g. Kragelj nagovoril navzoče, s katerimi seje še po končanem uradnem delu proslave ustavil in z veseljem pokramljal.
DH
Salezijanci v Gorici sto let
Letošnji praznik sv. Janeza Bosca so salezijanci v Gorici obhajali posebno slovesno; začeli so namreč proslave ob stoletnici svojega prihoda v Gorico. Svoje vzgojiteljsko delo so namreč začeli v oktobru 1895.
Prvo postojanko so imeli v hiši na Placuti, kjer je danes uredništvo KG. Pozneje so kupili zemljišče v ul. Don Bosco in zgradili zavod, kjer so še danes. Tu so vedno bili tudi slovenski študentje, nekateri so pozneje stopili v salezijanski red.
Prihodnje šolsko leto bodo pri salezijancih odprli škofijsko nižjo srednjo gimnazijo. Notredamke in uršulinke bodo namreč ukinile svojo nižjo srednjo šolo; s skupnimi močmi bodo odprli novo šolo pri salezijancih za dekleta in fante.
Cerkvene in civilne poroke v Gorici
Število porok v goriški občini iz leta v leto upada. Leta 1991 je bilo 170 porok, naslednje leto 162, leta 1993 147, lani smo padli na 143. Od teh je bilo 81 porok sklenjenih v cerkvi, 62 pa samo civilnih. Mladi se torej vedno manj poročajo in vedno večje samo civilnih porok. Zakaj?
Kriva je gotovo sodobna miselnost: vezati se čim manj in čimbolj pozno. Poleg tega je cerkvena poroka nerazvezljiva, civilna se pa lahko razdere po mili volji.
interesi, čeprav obojestranski, po večjem meddržavnem sodelovanju in ekonomski izmenjavi, ki bi jih sama po sebi ne mogla zagotoviti. Zid, ki ločuje mesto, je le simbol ločenosti, ki je v goriškem prebivalstvu, med slovenskim in italijanskim narodom, simbol ločenosti, zaradi katere Gorica izgublja svojo
originalno in nezamenljivo večnarodno istovetnost. Odprava zidu ne bi imela smisla, ko bi ne predstavljala odkrite želje po večjem spoštovanju in sodelovanju med Slovenci in Italijani v Gorici sami ter priznavanju enakovrednosti in enakopravnosti obeh narodov na vseh ravneh.
Dobro obiskana tradicionalna Prešernova proslava v DSI
V ponedeljek, 13. t.m., se je v Peterlinovi dvorani odvijala Prešernova proslava, ki jo tradicionalno prireja Društvo slovenskih izobražencev in na kateri so podelili tudi nagrade literarnega in fotografskega natečaja Mladike ter priznanja Mladi oder za leto 1994.
Slavnostna govornica je bila pesnica Bruna Pertot, ki je v ospredje postavila pomen, ki ga ima slovenska beseda kot podlaga vsemu našemu stvariteljskemu izrazu. Smo otroci besede, le-ta pa je posoda, ki nosi vse, kar smo bili, smo in bomo in ki nas bo spremljala vse dni do konca. Praznik slovenske kulture je zato tudi praznik slovenske besede, slovenskega jezika, ki ga moramo negovati in zanj skrbeti. Kljub raznolikosti nas Slovence povezuje dediščina besede, brez katere ni ničesar. Če bomo Slovenci izginili, se bo to zgodilo zaradi tega, ker je v nas premalo bioenergije, ki bi naše domove napolnila z otroki. Če ne bomo izginili, pa besedo čuvajmo in nad njo bdimo.
Urednik Mladike Marij Maver je nato razglasil nagrajence lanskega literarnega in fotografskega natečaja. Za prozo je 1. nagrado prejelo delo »Postaja pesek« Katarine Mahnič, 2. »Numerus clausus« Andreja Arka, 3. pa »Božične razglednice s Floride« Irme Ožbalt. Za poezijo je 1. nagrado prejel ciklus pesmi Željka Peroviča z naslovom »Bezgov cvet«, 2. ciklus pesmi »Sonce odhaja« Mihaele Jarc-Zajc, 3. pa ciklus brez naslova, avtor katerega je Branko Miklavc. Odlomke iz nagrajenih del so prebrali Sara Balde, Marijan Kravos in Matejka Peterlin Maver.
Na fotografskem natečaju pa je 1. nagrado prejela čmo-bela slika z naslovom »Opuščene soline«, katere avtor je Janez Korošin, 2. nagrado pa slika »Učna ura« Ivana Str-rnoleta. Poleg tega se je komisija odločila za odkup slik »Istrski motiv« Magde Šturman in »Nebotičnik« Tomaža Susiča.
Livij Valenčič je nato vodil podeljevanje priznanj Mladi oder 1994. Letos (ali bolje rečeno: lani) praznuje ta pobuda Slovenske prosvete in Zveza slovenske katoliške prosvete svojo 20. obletnico, v teh dvajsetih letih pa je bilo podeljenih zamejskim amaterskim gledališkim skupinam preko 300 priznanj. Le-ta so razdeljena v tri kategorije: v 1. kategorijo spadajo prave amaterske gledališke skupine, v 2. gledališke družine, ki delujejo v okviru naših društev, v 3. pa skupine, ki delujejo v okviru šol.
Tako so v 1. kategoriji prejeli priznanja Oder '90 iz Gorice, dramski odsek PD Štandrež, Amaterski oder Jaka Štoka s Proseka in Kontovela ter dramska skupina KD Igo Gruden iz Nabrežine.
V 2. kategoriji so bila priznanja podeljena mladinskim odsekom PD Hrast iz Doberdoba, PD Štandrež in PD F.B. Sedej iz Števerjana, gledališkemu odseku KD Sabotin iz Št. Mavra, skupinama PD Hrast in Oder'90, skupini Tamara Petaros z Opčin, gledališkemu krožku Slovenskega kulturnega kluba in članom društva Čerovlje-Mavhinje.
S Prešernove proslave DSI (Foto Kroma)
V 3. kategorijistapriznanjiprejeli skupini osnovne šole Alojz Gradnik iz Števerjana in srednje šole Fran Erjavec iz Rojana.
Ponedeljkove proslave sta se udeležila tudi konzul republike Slovenije Tomaž Pavšič in letošnji Prešernov nagrajenec pisatelj Alojz Rebula, ki gaje na začetku predsednik DSI Sergij Pahor pozdravil, mu čestital za lepoto in modre misli,
ki jih je razdajal, ter izrazil željo, da bi bila matična domovina še naprej pozorna na naše ustvarjalce. Slovesnost v DSI je dodatno popestril nastop gojencev Glasbene Matice -šole Marij Kogoj, in sicer kvarteta violin, ki so ga sestavljali Matej Santi, Vesna Kranjec, Iztok Cergol in Sara Mosetti iz razreda prof. Jagode Kjuder, ki jih je pri klavirju spremljala Tatjana Jercog.
Visoko priznanje Ljubi Smotlak
V petek, 10. t.m., so v okviru proslave ob dnevu slovenske kulture, ki se je odvijala v gledališču France Prešeren v Boljuncu, učiteljici in vsestranski kulturni delavki Ljubi Smotlak podelili visoko priznanje. Odlikovana je bila z Diplomo 1. stopnje z zlato kolajno za zasluge na področju osnovnega šolstva, ki je najvišje tovrstno priznanje v Italiji, ki ga podeli sam predsednik republike. Enako priznanje je prejel tudi Kiljan Ferluga iz Milj, ki mu bodo odlikovanje podelili ta teden.
Ljuba Smotlak je prehodila 40-letno učiteljsko pot po osnovnih šolah v Mačkoljah, Boljuncu in Dolini, pripravljala pa je tudi dijakinje tržaškega slovenskega učiteljišča. V tej dolgi dobi seje v celoti posvetila skrbi za izobrazbo otrok in za njihovo dobro počutje v šoli, zato je prirejala igrice, vodila pevske zbore in gledališke skupine, pripravljala pa je tudi berila za prve razrede.
Ljuba Smotlak je bila zelo dejavna tudi na kulturno-prosvetnem
področju: bila je namreč soustanoviteljica in dolgoletna voditeljica Slovenskih tržaških skavtinj in pevovodkinja priljubljenega otroškega, mladinskega in dekliškega zbora »Slovenski šopek« iz Mačkolj. Na glasbenem področju je dejavna še dandanes kot odbornica Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta.
Po večdesetletnem delovanju in razdajanju za mladino in za obstoj in razvoj slovenske kulture na Tržaškem je gospe Ljubi torej prišlo zasluženo priznanje. Naj ob tej priložnosti prejme iskrene čestitke tudi našega lista.
Čestitke
Odbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iskreno čestita svoji članici Ljubi Smotlak ob visokem državnem priznanju za zasluge na šolskem področju.
Prof. dr. Niko Kuret
25. januarja je preminil v Ljubljani in bit nekaj dni pozneje položen v Celju k večnemu počitku prof. Niko Kuret.
O njegovem razvejanem in bogatem kulturnem delu nas obširno seznanja Primorski slovenski biografski leksikon; iz knjige Janeza Kajzerja S tramovi podprto mesto naj citiram še naslednje;
...Žepo dveh letih (I. 1930) obstoja ljubljanske (radijske) postaje je Niko Kuret v članku Problemi slovenske ra-diofonike ugotovil, da »6700 naročnikov pri enomilijonskem narodu s tolikšno kulturno višino ne more zadovoljiti še tolike slovenske skupnosti.« Kot vzrok za nizko število naročnikov je navedel visoko ceno aparata in revščino širokih slojev.
Pred leti sem mu po sošolki Nadi Matičič - lani j e izšel njen deseti roman
Pozni čas ljubezni - poslala svoje pesniške zbirke. Zahvalil se mi je spodbudno in v pismu med drugim omenil o sebi:
»Jaz sem po vojni prebil 7 let na tukajšnji gostinski šoli - to je bila moja Sibirija.«
Od pisma dalje sva si za Božič in Veliko noč izmenjavala voščilnice, zadnja me je razveselila pred novim letom 1995. tudi tokrat Maksim Gaspari.
Na pokojnika me veže več spominov: nekoč sem se površno pripravila. Pri izpraševanju - v 7. in 8. gimnaziji smo ga imeli za francoščino - sem berilo obnovila skoraj tako zgoščeno, kot mi je tedaj prof. Kuret s humorjem postregel z vsebino Levstikovega Ubežnega kralja: »Ja, ja, Saksida! Ubežni kralj po gozdu jaha, s konja stopi in umre.«	ZS
Dan slovenske kulture v SKK
V soboto, 11. t.m., je Slovenski kulturni klub priredil proslavo ob dnevu slovenske kulture. Ob tem so razglasili tudi nagrajence tradicionalnega literarnega, likovnega in fotografskega natečaja.
Na literarnem natečaju je 1. nagrado prejel Tomaž Susič, 2. Erika Balde, 3. pa Ivo Kerže. Nagrado občinstva je prejel Tomaž Susič.
V okviru likovnega natečaja so
1. nagrado podelili Mateju Susiču,
2. Aleksandru Gallopinu, 3. pa Štefanu Turku, medtem ko je
nagrado občinstva prejel Matej Susič.
Zmagovalec fotografskega natečaja je bil Danilo Pahor, 2. nagrado je prejel Paolo Tanze, 3. pa Tomaž Susič. Nagrado občinstva je prejel Paolo Tanze. Nagrade sta prispevali draguljarna Malalan in založba Mladika.
Odlomke iz literarnih prispevkov so na recitalu brali člani gledališkega krožka SKK, odprli pa so tudi razstavo likovnih in fotografskih prispevkov.
V OZN o naši manjšini
V prejšnjih dneh sta se deželni tajnik Slovenske skupnosti Martin Brecelj in prof. Aleš Lokarudeležila 51. zasedanja Komisije Združenih narodov za človekove pravice, ki se je odvijalo v Palači narodov v Ženevi.
Brecelj in Lokar sta skušala opozoriti na neurejeni položaj Slovencev v Italiji. Za ženevsko zasedanje, ki se odvija od 31. januarja in ki bo trajalo do 10. marca in na katerem je bilo na dnevnem redu tudi vprašanje spoštovanja manjšinskih pravic, je
SSk pripravila podrobnejši dokument o slovenski narodnostni skupnosti v Italiji, ki ga je izročila Centru za človekove pravice v Ženevi. Dokument je na razpolago tudi delegatom, ki se udeležujejo ženevskega zasedanja.
Brecelj in Lokar sta prišla v stik tudi z raznimi nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z manjšinskimi vprašanji. Izčrpnejši pogovor sta imela z ravnateljem Združenja »Minority Rights Group« iz Londona Alanom Phillipsom.
Gledališka skupina SKK na gostovanju v Rimu
Mladi gledališki ansambel SKK je kar se da imenitno sklenil leto družine in svoje enoletno uprizarjanje Igre zamenjav. Potem ko jo je zaigral na vseh mogočih odrih v domačem zamejstvu in v raznih krajih po Sloveniji, jo je namreč petnajstič zaigral v samem »svetem mestu«, v Rimu.
Tudi to gostovanje je bilo nadvse zanimivo. Ne samo zato, ker je mladim igralcem nudilo priložnost, da si ogledajo znamenitosti Rima, od razvalin do bazilik, od sugestivnih baročnih trgov do Vatikanskih muzejev pa še do elegantnih ulic (kjer se je dalo v razprodaji tudi kaj kupiti). Rim je igralcem nudil še kaj več: spoznali so okolje, v katerem se srečujejo Slovenci v Rimu, prijaznost in gostoljubnost osebja in gostov v Sloveniku, posebno še rektorja msgr. Jezernika; poleg tega pa so se razvedrili, se dodatno med seboj povezali in si od blizu ogledali, kje in kako poteka študij dveh klubovcev, ki sedaj študirata v Rimu. Ta dva sta med drugim poskrbela za dodatno zamenjavo v Igri zamenjav, saj sta vskočila na mesto dveh igralcev, ki zaradi njunih šolskih obveznosti nista mogla na pot. Skratka: biloje zabavno in vzpodbudno. Skupina je dobila s strani duhovnikov,
ki so se mudili na simpoziju v Rimu in so si predstavo ogledali, še več ponudb za gostovanja. Skušali bodo ustreči vsem - če ne s to, pa z naslednjo igro, ki jo bodo pripravili.
Čestitke
Duhovska zveza čestita v imenu tržaških slovenskih duhovnikov aktivnemu in zavednemu članu slovenskega dela tržaške cerkve prof. Alojzu Rebuli, pisatelju, esejistu in kulturnemu delavcu, ter se skupaj z njim veseli ob podelitvi Prešernove nagrade kot potrditve izrednega duhovnega bogatslva, izraženega v njegovih delih. Predsednik duho-vske zveze Anton Bedeneič.
20-letnica Kocbekove afere
Marca bo 20 let od Kocbekove afere, ki je dokaj razgibala politične vode v Sloveniji. Odločilno vlogo je takrat odigralo zamejstvo, saj sta zadevo sprožila Boris Pahor in Alojz Rebula, ki sta prijatelju Edvardu Kocbeku dala priložnost, da je razčistil svoj odnos do režima, kar je v Sloveniji vzbudilo velik odmev. O tem bosta Pahor in Rebula spregovorila na večeru v četrtek, 23. februarja, ki ga bosta organizirala Knjižnica Dušana Černeta in Društvo slovenskih izobražencev, v Peterlinovi dvorani v Trstu.
Člani SKK v Rimu
Patrizia Devide razstavlja
Akademska slikarka Patrizia Devide in Tržiča seje po dvoletnem premoru ponovno predstavila v javnosti, tokrat s samostojno razstavo v galeriji Na Vidmu v Ilirski Bistrici. Slikarka seje upodabljajoče umetnosti najprej učila pri Avgustu Černigoju, leta 1982 pa je diplomirala na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in že leto kasneje začela s skupinskimi in samostojnimi razstavami najprej v rodnem Tržiču, nato po Sloveniji, Furlaniji, na Tržaškem in Goriškem, leta 1988 tudi v Neaplju in Bellunu. Nekajkrat je sodelovala tudi pri skupinskih razstavah v galeriji Tržaške knjigarne.
Patrizia Devide je kmalu opustila
Obvestila
SKPD F.B. SEDEJ iz Steverjana vabi na VESELO PUSTOVANJE v soboto, 25. t.m., ob 20.30 v telovadnici pri Katoliškem domu v Gorici. Igral bo ansambel Adria kvintet. Nagradili bomo najlepšo masko. Predprodaja vabil bo od torka, 21. t.m., dalje v Katoliški knjigarni.
* * *
ROMANJE V LURD. Vodstvo slovenskih skupin romarjev v Lurd, ki potujejo vsako leto z modrim vlakom goriške sekcije U.N.I.T.A.L.S.I., vabi vse romarje, ki so se v preteklosti pridružili slovenski skupini modrega vlaka, pa tudi tiste, ki se še nameravajo pridružiti oz. so častilci lurške Matere božje, na srečanje, ki bo v nedeljo, 26. febr., popoldne ob treh v Zavodu sv. Družine v Gorici. Skupno bomo zmolili rožni venec, poslušali nagovor in pred Najsvetejšim zapeli litanije Matere božje ter prejeli blagoslov. Srečanju v kapeli sledi agape v bližnjih zavodskih prostorih. Romarji v Lurd toplo vabljeni.
* * *
PD RUP A-PEČ prirej a večer z diapozitivi na temo: POGLED V NARAVO, ki jih bo prikazal Viktor Sel-va v četrtek, 23. febr., ob 20.30 v
Župnija sv. Andreja ap. v Štandrežu in ACM Gorica vabita
ob prazniku sv. bratov Cirila in Metodu k slovesni božji liturgiji v bizantinsko-slovanskem obredu in cerkvenoslovanskem jeziku
v nedeljo, 19. t.m., s pričetkom ob
17.	uri v štandreški cerkvi. Sodeluje akademski zbor iz Gorice. 	Lepo	vabljeni!_________
grafiko in se posvetila slikanju; začela je s pastelom, nadaljevala z oljem, v zadnjem ustvarjalnem obdobju pa vso pozornost ponovno posveča pastelu, v katerem se njeno izrazno hotenje kaže v temperamentnem izraznem zanosu. Umetnostni kritik Milko Rener je o umetnici napisal, da izredno čustveno doživlja barvno pojavnost in je njena predanost pastelu v tem smislu povsem skladna z njenim umetniškim iskanjem.
Patrizia Devide je razstavo v galeriji Na Vidmu v Ilirski Bistrici odprla v petek, 10. februarja. V kulturnem programu je sodeloval Tržaški oktet, ki je pred časom v Ilirski Bistrici že doživel topel sprejem.
prostorih PD Pupa-Peč. Vabljeni.
* * *
UPRAVNI ODBOR KULTURNEGA DOMA V GORICI vabi na otvoritev razstave slikarke CLOTILDE MENARDI FENZL iz Gorice, ki bo v četrtek, 16. febr. 1995, ob 18. uri v galeriji Kulturnega doma (ul. Brass 20). Razstava bo odprta do 27. februarja po naslednjem urniku: od 9. do 12.ureobdelavnikihtervvečernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
•k "k k
NABREŽINA. V nedeljo, 19. febr., bo ob 9.30 v nabrežinski cerkvi pel pri maši na čast našem sopatronu sv. Valentinu ob 200-letnici cerkve cerkveni MePZ iz Komna.
* * *
PD MAČKOLJE vabi v soboto,
18.	febr., na proslavo ob dnevu slovenske kulture. Uvodno misel bo podala prof. NADA PERTOT, sledila bosta koncert VOKALNEGA KVARTETA iz Logatca in recital. Pričetek ob 20. uri v srenjski hiši v Mačkoljah. Vabljeni!
* * *
BARKOVLJE-MEDŽUPNIJSKA KATEHEZA. Vsakih 14 dni poslušamo z velikim zanimanjem razlago Sv. pisma in zgodovinskih razmer, skozi katere je Bog vodil izvoljeno ljudstvo. Pridite tudi vi! Avtobusa 6 in 36 se ustavita tik pred cerkvijo v Barkovljah. Ta teden bo srečanje v petek, 17. febr., ob 16. uri. Vodil bo g. Jože Špeh.
* * *
V PONEDELJEK, 20. februarja, bo v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu govoril dr. Božidar JEZERNIK s filozofske fakultete v Ljubljani, ki bo predstavil svojo knjigo, posvečeno povojnemu taborišču na Golem otoku. Izšla je pred kratkim pri založbi Borec. Začetek ob 20.30.
V petek, 24. februarja, bo ob 18. uri v galeriji Ka toliške knjigarne predstavitev monografije Borisa Paternuja
France Prešeren 1800 - 1849
O delu bo ob prisotnosti avtorja govorila Lojzka Bratui.
SKRD Jadro iz Ronk
prireja
ob dnevu slovenske kulture srečanje z novinarko Dorico Makuc
ki bo predstavila svojo knjigo Aleksandrinke.
Nastopil bo Tržaški vokalni oktet. Ronke, občinska sejna dvorana, v petek, 17. februarja, s pričetkom ob 20.15.
Na pustno nedeljo, 26. februarja, bo ob 16.30 v Marijinem domu v Trstu, ul. Risorta 3, nastopila dramska skupina PD Štandrež s komedijo Janeza Povšeta KANDIDIRAJ,
LE KANDIDIRAJ! v režiji Emila Aberška.
Na programu je tudi srečolov. Vabljeni!
DOL - Pokojni Jožef Peric
Na praznik Lurške Matere božje smo pokopali najstarejšega vaščana Jožefa Perica. V družini je imel petero otrok, med njimi pokojno Jožico, kije leta 1973 umrla kot profesorica.
Znan je bil kot veren mož, ki je rad romal peš in s kolesom. Bil je naročen na vse naše katoliške časopise in revije. Versko branje je hranilo in krepilo njegovo trdno vero od otroških let. Kot begunec je v prvi svetovni vojni v Brucku postal strežnik in od takrat neprestano ostal povezan s cerkvijo. Dokler je mogel, je prihajal k sv. maši na Palkišče. Ko ni več
mogel, je prosil za tedensko sv. obhajilo, ki ga je cenil »bolj kot ves svet« kakor se je sam izražal.
Ko so v Dolu iskali prostor za novo cerkev, je sam priskočil na pomoč in daroval primerno zemljišče. Bil je res zelo skromen, delaven in varčen; v Dolu se je zadnji še vozil s konjem.
Ko so leta 1947 po razmejitvi ustanovili novo župnijo Jamlje-Dol, so v Dolu v prostorih šolskega poslopja pripravili zasilno kapelo ; pokojni Jože je bil dolgo let vesten cerkovnik tega fatimskega Marijinega svetišča.
Ženi in otrokom naše sožalje.
Prosvetno društvo Štandrež
Kulturno društvo Oton Župančič
vabita na
PROSLAVO OB DNEVU SLOVENSKE KULTURE
v soboto, 18. februarja, ob 20.30 v Kulturnem domu A. Budal v Štandrežu.
Sodelujejo: združena štandreški otroški in mladinski zbor, recitatorji in govornik, mešana zbora Štandrež in Oton Župančič.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL KONCERTNA SEZONA 1994/95
prof SIJAVUŠ GADŽIJEV
predstavlja svoje učence
Nina KRUH (SCGV E. Komel Gorica); Urška BABIČ (CVG Koper); Maja FURST (SCGV E. Komel Gorica); Miha ŠTOKELJ (GŠ Nova Gorica); Ivan SKRT (GŠ Nova Gorica); Mateja GRUNTAR (GŠ Nova Gorica); Simona ŠOLCE (CGV Koper); Irena KOBLAR (CGV Koper); Tamara RASENI (CGV Koper); Aleksandra PAVLOVIČ (SCGV E. Komel Gorica)
Komorna dvorana SCGV - Drevored 20. septembra 85 petek, 17. febaiarja 1995, ob 20. uri.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL KONCERTNA SEZONA 1994/95
ALOJZ GRADNIK V SAMOSPEVIH
Štefana Mavrija
Tanja KUŠTRIN - sopran; Jože KRES - tenor; Marko KOBAL - bariton; Zdravko PERGER - bariton; Juan VASLE - bas; Huzbert BERGANT -klavir; David ŠULIGOJ - kontrabas
Komorna dvorana SCGV - Drevored 20. septembra 85 ponedeljek, 20. februarja 1995, ob 20.30
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO JPflf EMIL KOMEL	
KONCERTNA SEZONA 1994/95	
ponedeljek, 20. februarja Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Alojz Gradnik v samospevih Štefana Mavrija
nedelja, 12. marca stolna cerkev v Gorici	Sakralna glasba 20. stoletja Ljubljanski madrigalisti Matjaž Šček, dirigent
sreda, 22. marca Kulturni dom v Gorici	Camerata labacensis Valentina Pavio, klavir Stojan Kuret, dirigent
ponedeljek, 10. aprila Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Tam gorje moja vas Ljudske pesmi beneških dolin priredil Daniele Zanettovich
sreda, 3. maja Kulturni dom v Gorici	Igor Lazko, klavir Rachmaninov, De Falla, Bartok
ponedeljek, 15. maja Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Slovenski skladatelji v Glasbenem ateljeju Emil Komel
Darovi
Za KG: Božidar Živec 50.000; Brajnik Julita 45.000; Viola Lepanje v spomin Florjana Vetriha 50.000; Ivan in Danica Sedmak ob biserni poroki 25.000 lir.
Za cerkev na Peči: Zora Devetak Malič 25.000 lir.
Za cerkev v Rupi: Ivanka Peric Devetak v spomin očeta Jožefa 50.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: namesto cvetja na grob Franjota Cotič druž. Kovic s Peči 20 100.000, N.N. 50.000, T.B.
50.000 lir.
Ob 20. obletnici smrti Julija Ožbota: sin Julijan 50.000 za zbor Rupa-Peč in
50.000 za DKD Sovodnje.
Za cerkev sv. Križa na Vipavskem: Pavla Kobal 50.000 lir.
Za apostolstvo sv. Cirila in Metoda: Bobek Sossi Viktorija 105.000 lir.
Za slov. misijonarje: zakonca Ivan in Danica Sedmak ob biserni poroki 50.000; N.N. 100.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Gianni in Ada zecchini 20.000; Berta Vremec 35.000 lir.
Za lačne otroke v misijonih: K.K.
100.000 lir.
Za otroke iz BiH: N.N. Mavhinje 20.000; Berto in Gracija Gerdol v spomin Pinota Gerdol 100.000 lir.
Za cerkev v Zgoniku: N.N. v spomin na lani umrle v Saležu 100.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Košir 200.000; Verza Radovič 150.000; Zdravko in Vera v spomin drage mame Ane 50.000; M.R. 500.000; Legiša 35.000; Perteg. 35.000; Petelin 15.000; Gruden E. 50.000; Radovič 25.000; SSO 1.500.000; godba 100.000; A.B. 50.000; izletniki v V. 50.000; Volontar. 100.000; Terčon 35.000; Ferlat 10.000; Fuks 20.000; Žerjal 35.000; Caharija 10.000; ob blagoslovu družin na "Postaji" 2.060.000; namesto c vetj a na grob mame Božene Marjuči z družino 50.000; Zidarič Milena 200.000; v počastitev mame Marije Božena 300.000; Makovec 10.000; Caharija 10.000.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Štefanija Maglica 50.000; Severina in Valerija Buzečan v spomin na starše ob obletnici smrti 100.000; Gracija Gerdol v spomin na Lilijano Žerjal
30.000 lir.
ZAHVALA V ponedeljek, 6. t.m., je odšla po večno plačilo
Rafaela Smrekar vd. Plesničar
Iskrena zahvala g. Žbogarju in g. Jericiju za obredne svečanosti ter vsem, ki so pokojnico pospremili na njeni zadnji poti in molili v njen namen.	Hči	Helena
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod 5t. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta, 18 - Gorizia Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v	enem stolpcu) 45.(XX) lir + 19% IVA.
Možne	so	sestave z več enako	velikimi
moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
EC
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV