ANNALES 2/'92
strokovno delo	UDK 781.7 (497.12/.13 Istra)
VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE
Dario MARUŠIČ
etnomuzikolog, 66320 Portorož, Strunjan 18, SLO etnomusicologo, 66320 Portorose, Strugnano 18, SLO
IZVLEČEK
Če izvzamemo novejšo harmoniko, je tradicija godčevstva v severni Istri vezana predvsem na zasedbe z osnovnim jedrom violina-mali bas. Da njuna prisotnost ni samo kopija godalnih zasedb iz umetne glasbe, dokazuje tako izvajalska tehnika kot organologija in repertoar. Po drugi strani pa gre morebitno zvezo z umetno glasbo iskati v obdobju glasbenega^baroka. Razvidna sta transnacionalni značaj pojava "viulina in bajsa" in njegova vitalnost na dokaj širokem prostoru. Čeprav godčevski repertoar spada v novejšo tradicijo, naletimo tudi na določene prvine, ki so pogostejše pri starejšem izročilu, in s pomočjo njih si lahko zamislimo prehod med obema praksama, ponekod še danes prisotnima v istem kraju ali celo pri istih izvajalcih.
UVOD
Čeprav ljudsko glasbo Istre ne moremo popolnoma izvzeti iz konteksta kulturološkega zaledja Slovenije, Hrvaške in severne Italije, je tudi res, da je ta v okviru omenjenih enot dokaj avtonomnega izraza.
Glede na glasbene oblike, ki se tu pojavljajo, se istrska glasba navezuje ne samo na omenjeno zaledje (vključujoč celotno srednjo Evropo), ampak tudi na bolj oddaljena območja, kot so Bosna1,Črna gora2, srednja in južna Italija3.
Istra je obrobno območje treh velikih kultur in večplastnost ljudskega glasbenega izročila je torej po mno-gočem v skladu z etnogenezo istrskega prebivalstva.
Osnovna razdelitev na starejše in novejše izročilo4 samo delno ustreza nacionalnim polarizacijam, ki so jasneje razvidne le z jezikovne plati pevskega repertoar-
ja. V tem smislu lahko ločimo slovenske, hrvaške, italijanske (istrobeneške in istriotske), istroromunske in črnogorske pesmi. Po glasbeni plati pa imamo slovenske, hrvaške, italijanske, istroromunske, črnogorske pesmi starejšega izročila ter slovenske, hrvaške, italijanske pesmi novejšega izročila.
Istrska glasba že dolgo privlači pozornost etnomuzi-kologov. Relativno dobro je bila proučena starejša tradicija, predvsem glasba v ti. istrski lestvici (in nekaj manj glasba iz Čičarije), skoraj v popolnosti pa je ostala neobdelana novejša tradicija.
Godčevska tradicija je bila v severni Istri do nedavnega zastopana predvsem z zasedbami, katerih osnovno jedro sta violina in mali dvostrunski bas.
1	Skupne točke med petjem iz zahodne Bosne in Čičarije (prim. FULANOVIČ-ŠOŠIČ M.,Polifoni oblici u sjeverozapadnoj Bosni. Rad XVII. Kongresa SUFj, Igalo 1969.
2	Skupne točke med petjem Črne gore in vasi Peroj v Istri.
3	Dvoglasno petje imenovano "a vatoccu" iz Mark in Abruzzov ter dvoglasno petje kalabrijskih Albancev v mnogočem podobno istrskemu dvoglasju starejše tradicije (prim. kaseta MARCHE, CANTI E MUSICHE POPOLARI, Albatros VC 4863;plošča CLI ALBANESI Dl CALABRIA, Albatros VPA 8501.
4	Starejše izročilo:
-dvoglasje v istrski lestvici in njenih novejših modifikacijah, -dvoglasje Čičarije,
-dvoglasje Vodnjana(Dignano),Galižane(Gallesano) in Bal(Valle). Novejše izročilo: -tonalna glasba.
189
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
Pike označujejo razširjenost viulina in bajsa po sedanjih občinah v Istri.
190
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
BIBLIOGRAFSKI PODATKI O PRISOTNOSTI VIULINA IN BAJSA V ISTRI5
Prvi, ki omenja uporabo viulina, je Petronio 1681. leta:
"(...) asuonodi pifferi, odi citara, odi violino; equesti suonatori nell'andar et tornar dalla chiesa, suonando precedono la sposa."6
Naslednje pričevanje najdemo komaj leta 1815 pri Bretonu:
"(...) des instruments de diferente sorte tels que le guitare, le violon, la musette."7
Zasedbo viulin-bajs prvič omenja leta 1847. Fachi-netti:
"Alcuni tra gli Slavi Istriani chiamano alie loro nozze suonatori di violino e di basso, che sono per lo piu artisti della Carnia: ma generalmente sono piu amanti di certi suonatori di pive all'antica."8
V	opisu plesa iz Vodnjana leta 1889 Caprin beleži: "(...) quei balli rapidi al suono del violino e del
contrabasso, con l'accompagnamento di villote (...)"9
Natančnejše opise uporabe viulina in bajsa najdemo pri avtorjih z začetka našega stoletja. Tako piše 1910. leta Vidossi:
"Solo in tempi piu recenti per l'accompagnamento si usó la chitarra, lo strumento típico della villota fu ¡I violino, e non accompagnó soltanto il canto ma intro-dusse anche fra ogni due versi un motivo rápido allegro (...) Allora arrivavano in paese i musicanti, ¡"zigozaini" come li chiamano ancora in qualche parte d'lstria; essi suonavano il violino, un contrabasso a scartamento ri-dotto, detto "bassetto"o, colla parola indígena e anti-ca,"lirón", e un clarinetto a cinque chiavi, piu tardi anche la cornetta."10
V	rokopisu Iginia Bassicha iz 1913. leta, ki opisuje svatbene običaje v okolici Buzeta, sta tudi dva notna zapisa melodije koračnice in valčka11.
Izčrpne podatke o izvajalski praksi vokalno-instru-mentalne furlane iz Vodnjana nam poda Babudri:
"(...)la sua instrumentazione popolaresca tutta speciale, che vuole un accompagnamento di violino o pif-fero e di una viola da gamba (...) detta dal popolo "el bassetto", sostituita oggi molto bene dal violoncello, (la
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
Notna primera 1 in 2
viola da gamba) viene suonata a corde vuote, non tocche dadita, su unaestensionedi quatro note a due corde."12
V obdobju od leta 1930 do 1943 Cossar objavi več zapisov istrskih običajev, opremljenih s fotografijami godcev, leta 1955 pa še sintetični članek o ljudskem plesu.13
Za Slovensko Istro najdemo podatke pri Hrovatinu v začetku petdesetih let, ko na tem območju že ni več domačih godcev na viulin in bajs (podatki so za Dvori, Lopar, Marezige, Babice, Pomjan, Zupančiče)14 in se nanašajo na predvojni čas. V drugih terenskih zvezkih takratne etnološke ekipe najdemo še podatke za Šupe-ter, Padno, Krkavče in Koštabono.
Prvi zvočni posnetki so iz okolice Buzeta, kjer sta v sedemdesetih letih večkrat snemala sodelavec GNI ZRC SAZU Julijan Strajnar15 in glasbeni urednik puljske radijske postaje Renato Pernic.16
V tekstu sem namesto violina-mali bas uporabil najbolj razširjeno ljudsko terminologijo viulin-bajs. P. PETRONIO, Memorie sacre e profane dell'lstria, a cura di G. BORRI, Trieste 1968.
M. BRETON, L'Illyrie et la Dalmatie, ou Moeurs, usages et costumes de leurs habitants et de ceux des contrées voisines, traduit de l'allemand de M. le docteur Hacquet, par M. B.,Paris 1815.
D. A. FACCHINETTI, Degli slavi istriani-IV. Formalità usate nella celebrazione delle nozze, v "L'istria", Il 1847. C. CAPRIN, Marine istriane, Trieste 1889.
G. VIDOSSI, Saggi e scritti minori di folklore, Torino, Botega d'Erasmo 1960.
Povzeto po L. PLESNIČAR, Svatbeni običaji v okolici Buzeta v prvi polovici XIX. stoletja, v "Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika" 1957.
F. BABUDRI, Fonti vive dei Veneto Giuliani, Milano 1926.
R. M. COSSAR, I balli del popolo istriano nei primi decenni del Novecento, v "Pagine istriane", V 1955 n. 1. R. HROVATIN, Ter. 3(Dekani);Ter. 4(Marezige). Fonoteka GNS ZRI SAZU. Fonoteka Istriaca, Radio Pula.
191
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
POJAV VlULINA IN BAJSA
Danes igrajo na viulin in bajs le v okolici Buzeta in Grožnjana, medtem ko sta bili v preteklosti obe glasbili razširjeni na celotnem območju ob Mirni in Dragonji ter v zaledju Poreča. Uporabljali so ju še v Balah in Vodnja-nu. V našem stoletju je bila zabeležena njuna prisotnost v sedemdesetih krajih, vsaj v petdesetih so bili domači godci (Glej zemljevid!).
Violina in bajs sta bili vselej glasbili tako Hrvatov kot Slovencev in Italijanov in ravno tako je bil skupen repertoar.
Na splošno imamo zelo malo podatkov, ki se nanašajo na ljudsko glasbo severne Istre17. Zagotovo je muzici-ranje v istrski lestvici segalo do Mirne, ponekod pa tudi do današnje slovensko-hrvaške meje, ter delno v obmejne kraje na slovenski strani. Za ostalo Slovensko Istro nimamo nobenih starejših virov, tako da imamo lahko zasedbo viulin-bajs za sedaj vtem delu Istre za najstarejšo.
Posebno zanimivo je območje med Mirno in dolino Fojbe, kjer sta še danes živi obe tradiciji, starejša v vokalni glasbi, novejša v instrumentalni. Prav zaradi omenjenega pomanjkanja starejših virov težko natančno ugotovimo mehanizme transformacije stare inŠtrumentalne tradicije in zamenjavo mihaz viulinom in bajsom.
Prvi godci na viulin in bajs so v Istri po vsej verjetnosti bili potujoči glasbeniki iz Carnie (morda tudi Kranjske). Njih so bogatejše družine najemale za igranje na svatbi, kar je po pripovedovanju informatorjev pomenilo potrditev ugleda. Prvi domači godci so bili mlajši, dovzetne-jši za novosti in obe instrumentalni praksi sta nekaj časa
živeli vzporedno, vendar generacijsko razdeljeni. Starejša se je v bistvu končala šele s smrtjo starih godcev.
Za razliko od same izvajalske prakse je bila bistveno drugačna usoda vsebine starejšega izročila. Ob novih vižah, ki so prevladale zaradi svoje "modernosti", so delno uspele ohraniti svoje mesto tudi stare. Največkrat je to bilo odvisno od sposobnosti godcev pri "prevajanju" le-teh v jezik novih estetskih kategorij. Tehnična neprimernost novih glasbil kot pogosto naveden razlog za opuščanje starih plesov je le malo verjetna (nova glasbila so končno tehnično popolnejša od prejšnjih)18. Tako so ponekod balun, čeprav prilagojen novi instrumentaciji, dalje plesali tudi ob spremljavi viulina in bajsa19 ali še mlajših instrumentov, kot so orglice in harmonika20.
Opaziti je še nekatere skupne vzporednice. Tako so arie in marce po svoji funkciji klicanja neveste in uvoda v ples identične s speljivanjem neviste in mantinjadami.
£-* I I i , } ,-g ! i			i r-j JH jn
r J J j i J. J / j j j J 4			1 w W
Notni primer 4; Aria. Bepo Šorgo iz Reparca
			îff-H J i i J J i
p». . r-c9 rsa .. o-í r*r i k- >			
> -H- \r,A j j			
			
s; # ' J J J			
¡T	- ftža ! »		
			==============
y ^ ^ v			
Notni primer 3;Balun. Nadalin Gržinič iz Brišca
Notni primer 5; Marca. Josip Vežnaver iz Škofi
17
18
19
20
I. JARDAS, Po grožnjanskom krasu. Buje 1971;Z. KLJAKOVIč, Crteži narodnih rukotvorina zone "B"STT, 1952IZIF rkpC8;l.
MATETIČ-RONJGOV, Narodne popijevke iz Bujštine(zona B-STT),1952 ZIF rkpN 148;J. MIKAC, istarska skrinjica, Zagreb, Nakladni
zavod MH 1977;IL. TAš, Narodne pjesme, običaji, praznovjerja i pripovjetke okolice Buja, 1952 ZIF rkp 82; ID, Narodni plesovi cone
"B"STT 1953 ZIF rkpP 4; M. TURNŠEK, Od morja do Triglava, I, Trst 1952.
I. IVANČAN, Istarski narodni plesovi, INU, Zagreb 1963.
Škofi, Topolovac, Brižac, Bijančiči, Lesiščina.
Beram, Semiči.
192
ANNALES 2/'92
Dano MARUSIC: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
Zveza s starejšo tradicijo so morda (problematika je še premalo raziskana, da bi to mogli z gotovostjo trditi) tudi pogoste violinske viže z inicialisom na supertoniki ali zgornjem vodilnem tonu.
Ce primerjamo naslednja dva primera, je podobnost obeh viž, čeprav pripadata različnima izročiloma, več kot očitna).
Prav tako sta se ohranila izraza piskat in sopet, ki označujeta tudi igranje na violino in bajs.
¥

Notni primer 6; Polka ingležina. Rodolfo Vodopija iz Ra-čiškega brega
' jlitLC+enff+e^ij A Cdomi^».hi fvni)
} f i fl-	=±zz±z=j=t=:		J 1 ;=	
				
vr .... [ J J j—	-4—-¿—j—i—			
Notni primer 7; Balun. Grgo Orlic iz Pule (mih)
21	Erkovčiči, Mesarici.
22	Krpani, Bregi.
23	Krpani.
24	Martinčiči, Bijančiči,Ščulci.
VIULIN
(škant, Picio Zighizun, Zinglič, mala Gigla)
Viulini istrskih godcev so kupljeni tovarniški in obrtniški izdelki, večinoma neistrskega izvora, nekaj pa je tudi izdelkov domačih izdelovalcev. Na glasbilih je pogosto opaziti priredbe in zamenjave nekaterih delov, kot npr. kobilice, mostička, duše. Na dveh viulinih tovarniške izdelave sta godca zamenjala originalni vrat z novim, ki je bil na glasbilo pritrjen ravno, kot pri baročnih violinah21 . Ker sta oba godca že mrtva, nisem uspel ugotoviti, ali je to posledica nevešče izdelave ali zavestna prilagoditev zahtevam godca (nekateri bajsi imajo namreč tudi ravni vrat s klinasto ubiralko). Pri dveh viulinih, izdelanih v Istri, je oblika trupa bolj podobna mlajšim violam c/a braccio 22, medtem ko ima eden celo neizbočeno ravno dno (slika 1)23. Večina violinskih lokov je kupljenih, včasih pa je doma izdelani krajši in težji lok namenjen drugi violini24.
Slika l;viulin Ivana Matkoviča iz Krpani
Čeprav je z organološkega vidika drugačno glasbilo, velja tu omeniti "viulin ut kanele (viulin de cana)". Na približno 30 cm dolgem kosu trske (arundo donax) sta napeti dve žici. Namesto loka služi sirkova palčka, namazana s kalofonjo. Na tako glasbilo se je mnogo godcev v mladosti učilo viže, ki so jih igrali starejši godci.
193
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
BAJS
(leron, Bassetto, Grando Zighizun, Velika Gigla)
Iz organološkega in ergološkega vidika so še zanimivejši bajsi. Njihove dimenzije so različne in gredo od malega basa do violončela. Kot viulini so tudi bajsi različnega porekla: kupljeni so bili od potujočih godcev, Karnjelov in Romov, nabavljeni na Češkem, pogosto tudi izdelani v Istri. Istrski bajs ima vselej samo dve struni v kvintni uglasitvi (G-D), celo pri tistih instrumentih, kjer je jasno razvidno, da so bili prvotno izdelani kot tri- ali celo štiristrunski. Ključi so kovinski in nihče od informatorjev se ni spominjal morebitne uporabe lesenih.
Dva bajsa iz Ščulcev sta bila izdolbena iz murvinega debla, tako da so bili vrat, dno in stranice iz enega kosa, pokrov pa je bil prilepljen z raztaljenim žveplom25.
Glavna značilnost bajsov sta vsekakor konstrukcija in oblika kobilice, duše in rebra. Bajs nima duše v pravem pomenu, kajti njeno vlogo prevzame ena od nog kobilice, ki je daljša in se skozi štirioglato odprtino v pokrovu opira na dno glasbila (slika 2), medtem ko je rebro neposredno izdolbeno skupaj s pokrovom ter na več mestih preluknjano. Ta zanimiva oblika kobilice ni, kot je bilo prvotno videti, samo istrska posebnost. Najdemo jo tudi na Poljskem26, Slovaškem27 (v obeh deželah tudi na nekaterih violinah), v Carniji28 ter kot najnovejše odkritje tudi pri dveh basih iz Cerknega in Idrije29.
m
■ .v
iliÉI
Slika 3; na levi bajs violske oblike iz Martinčičev, na desni bajs violinske oblike iz Savli
IZDELOVALCI
Slika 2;detajl kobilice na bajsu
Istrske bajse lahko razdelimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo bajsi violske oblike, z dušo na desni strani, v drugo pa bajsi violinske oblike, z dušo na levi in torej tudi s spremenjenim mestom rebra.
Kot že rečeno, so bili nekateri viulini in bajsi izdelani v Istri. Sam sije viulin izdelal Ivan Matkovič iz Krpani, bajs pa josip Sčulac iz Ščulcev in Sandro Bolterštajn iz Bijančiči. Po več instrumentov so izdelali NininMakovac iz Meštri, Nanič Keršič iz Kluni in Bepi Faust Pišič iz Gradinj, ki je svoje izdelke tudi sam prodajal po severni Istri.
Še danes izdelujejo glasbila (predvsem bajse, za katere je v zadnjih letih zaradi ponovnega oživljanja ljudske glasbe severne Istre !30 jDrecejšnjepovpraševanjeJosip Krnjus iz Pazina, Otavio Stokovac iz Kolari pri Grožnja-nu in Libero Bernobič Benečič iz Erkovčiči pri Humu.
STIL IN TEHNIKA
Kljub individualnostim, ki jih zasledimo pri posameznikih, ugotavljamo tudi določene skupne značilnosti, ki označujejo izvedbe istrskih godcev.
Violinisti držijo vrat glasbila v dlani med palcem in kazalcem. Z zapestjem pritiskajo obod viulina, ki je prislonjen na godčevem vratu, tako da imajo godci glavo
25
26
27
28
29
30
Izdelal Josip Ščulac Miletov.
Basy kaliskie. Terchovska basa.
Liron iz muzeja v Tumieču in liron skupine "La sedon salvadie".
Iz razstave slovenskih ljudskih glasbil v Slovenskem etnografskem muzeju.
Za oživljanje te glasbe so prvenstveno pomembne skupine ISTRANOVA, TRIO KRAS, PIŠČACI ter vsakoletno srečanje bajsistov v
Motovunu.
194
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
Slika 4;Otavio Sto kovač iz Kolari
prosto (slika 4). Večina uporablja samo tri prste v prvi legi31 in zaradi same drže se pri redkih prehodih glissando v drugo lego viulin premakne iz prvotnega položaja. Drugi viulin sloni z bokom pokonci na levem ali desnem ramenu oziroma na prsih pod brado (slika 5).
Glede na omenjene značilnosti ter nekatere terminološke detajle (npr. partide za splet plesov) lahko postavimo zvezo z baročno violinistično prakso, ko je še po mnogočem obstajala minimalna razlika med ljudskim in šolanim godcem32.
Se Giuseppe Tartini večkrat poudarja pomembnost poslušanja ljudskih godcev ter njihove načine okraševa-nja melodije in tehniko loka predlaga v posameznih primerih svojim učencem.33
Tehnika bajsa je preprostejša. Bajs je z žebljem na koncu noge uprt v tla (ker se v novejšem času igra tudi na mestih, kjer tla niso lesena, godci pribijejo na nogo gumijasto ploščico) in je naslonjen na godčevem levem bedru, razen pri igranju koračnic, ko godcu visi preko ramen nagnjen dokaj v levo. Bajsisti držijo lok na nemški način in ga vlečejo vedno proti sebi. Smer se izmenjuje le pri prehodih.
J	I		—n—fr
7' [\	J J I		J J II
Starejši godci igrajo zmeraj po dveh strunah, od katerih ena zveni v prazno, prisotne pa so tudi prave dvo-jemke.
Drža loka je zelo individualna, a vedno drugačna od šolske. Lok je nagnjen z lesenim delom proti kobilici ter na strunah opravi krožno pot. Pri prvem viulinu je uporabljena zgornja polovica loka, pri drugem samo spodnja.
Od okraskov so najpogostejši predložke, mordenti in posebna vrsta vibrata, ki ga izvajajo z izmenjavanjem večjega in manjšega pritiska prsta na struno.
31
32
33
Notni primer 8; Polka ingležina. Šandro Bolterštajn iz Bijančiči
7; ^ j, J ** I | |"J J* I I
L'	j j	\ J J h
Notni primer 9; Polka ingležina. Ivan Matkovič iz Krpani
Starejši godci igrajo ritmično bordune na toniki in dominanti ali ostinatno ponavljajo določeni melodijski obrazec, medtem ko so mlajši močno pod vplivom basovske linije godb na pihala in slovenske narodno-zabav-ne glasbe.
Notni primeri 10, A in B
Nekateri violinisti uporabljajo celo samo dva prsta (glej notni primer 11).
O tem:GEOFFROY-DECHAUME A.,I "segreti" della musica antica, Milano 1973; ROVIGHI L.,Violino popolare e violino barocco. Quadro dei rapporti tra due linguaggi e due prassi. v:Strumenti musicali e tradizioni popolari in Italia,Roma 1985;CAVALLINI I.,Musica, cultura e spettacolo in Istria tra '500 e '600, Firenze 1990. ROVIGHI L.,op. c.
195
ANNALES 2/'92
Darío MARUSIC: ViULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198


N rr
—■—- —
J » J J T



P
-T"
3 o 2 3
9 9 9 4 4
1 2 ¿ o 2.
T—»—i—iT
3 2. 2. 1
Si
y i üú 1 o 3 0
"f
S o
T
a o
1 O 3


/I I \ -#-—j-

4+
0—t-0—t


È
^ r # r

i
A —
TU
~V I 9 9 4
3 o O Z O
t-t-t
% b Ï 2. o
~r t
30 2. 3
rr
il 2
9 9 4
Q.O 2
T 9 T 91
3 3 3 3
â



trrtr
y 1 y

REPERTOAR
Repertoarje sestavljen iz plesov34, ki so lahko samostojne viže (največkrat tudi vokalno parafrazirane) ali ritmu plesa prilagojene pesmi, ter iz svatbenih in pustnih marč (koračnic). Iz repertoarja so že v štiridesetih letih začele izginjati arie, skladbe v rubatu ritmu, ki so jih igrali pred nevestino hišo.
34 Starinski valcer, starinska polka-šaltin, polka spasel, mazurka, mafrina,šetepaši, dopaši-cotič, balun.
Struktura skladb je zgrajena na izmenjavanju tonalitet tonike in dominante (G-D) oziroma dominante in subdominante (D-G). Število ponavljanj ni strogo določeno, običajno pa je neparno in viže se zaključijo v začetni tonaliteti z dodatkom kode ("na dugo"). Vsak dacapo je variacija, ki jo godci izvedejo predvsem z drobitvijo osnovnih notnih vrednosti.
196
ANNALES 2/'92
Darío MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
Repertoar se je vseskozi obnavljal, na začetku stoletja s slovenskimi, avstrijskimi in češkimi vižami, med dvema vojnama z italijanskimi, po zadnji vojni pa z dalmatinskimi in vižami slovenskih narodno-zabavnih ansamblov.
GODČEVSKE ZASEDBE (Gunci, Gudci, Zingelči, Zunzalci, Zinzalci, Zingarji, Ziguzaini, Cicmarji, Piščaci)
Osnovnemu jedru viulin-bajs so se pogosto priključili še drugi instrumenti, kot so klarinet, kometa in bombar-din.
V	razširjeni zasedbi viulin prevzame vlogoŠekundiva-nja (t. j. spremljave). Eden od viulinov "šekundiva" tudi v zasedbi 2 viulina-bajs. Če sta dva viulina prisotna v zasedbi z drugimi instrumenti, en viulin "šekundiva", drugi pa igra kompjamento (komplamento, kompanja-mento, drugi glas).
V	Istri sem zabeležil sledeče zasedbe: viulind ali 2)-bajs,
viulin(1 ali 2)-bajs-klarinet, viulin(1 ali 2)-bajs-klarinet-korneta, viulin(1 ali 2)-bajs-klarinet
(1 ali 2)-korneta-bombardin.
V novejšem času je v zasedbi tudi harmonika.
Kot viulin in bajs imajo tudi ostala glasbila od kraja do kraja drugačna imena ali so pod istim imenom mišljeni različni instrumenti. Tako je klarinet: klarin, karalin, kar-lineto, piščala; kometa pa: tromba, trombeta, piščala.
GODCI
Godčevstvo je v Istri bilo večinoma polprofesionalno, osnovni dejavnosti sta ostajali kmetovanje in obrt. Obrtnike so imeli za boljše violiniste, ker so imeli "več leganti prsti". Dobri godci so bili iskani daleč naokoli in ti so lahko zahtevali večje plačilo. Najboljše priložnosti za dober zaslužek so bile svatbe in plesne zabave, kjer so ples prodajali na dražbi.
Kot dobre skupine so veljali godci iz Pomjana, Kotli, Altini, Njanfi iz Sorbara, Keršiči iz Kluni in Mihci iz Zamaskega dola. Med samimi godci so bili cenjeni po-I i i nstrume ntal isti: Bepo Marušič Učarič (Marušiči), Rodolfo Vodopija Korežin (Račički breg), Josip Ščulac Miletov (ščulci); violinisti: Anzolo Altin (Altini), Genio Jugovac Martinež (Filarija), Zamarič Majcan Tapalič (Zamaski dol), Bepo Sirotič Sergoban (Sergobani), Na-dalin Gržinič (Brižac), Rišto Gomieroc (Gomila), Žvelto
T* D		—i—r^—h—i—n—FT-T --I-J.-1-[ • 4-,-i--						n i			
1. p">	— <		1—4		S H^h-			«		0-	1 G* / -Pv*-
		é	à ï=f	â 4 wmmt	é i §	ti fi é 4			F	r	i 4" jm
rt^P	è	à	:—r —«	á t 0 —4	i i « i i J --- 4	š é ë 1 é J f*—¡F		1 t * $ 1 J ■s —1	1 4		t " fA
	i		è	á	à	r r * *		a s	9 à	—»	1 W> '
Notni primer 12; 1: melodija, 2: šekundivanje, 3: kompjamento pod melodijo("zdola"),4: kompjamento nad melodi-jo("zgoron")
19 7
ANNALES 2/'92
Dario MARUŠIČ: VIULIN IN BAJS - DVE GLASBILI SEVERNE ISTRE, 189-198
(Kubertun); bajsisti: Berto Pucer Macul (Martinad), Karlo Gržinič (Kotli), Šandro Bolterštajn (Bijandči).
SKLEP
Z ustanavljanjem godb na pihala so se na podeželje začeli širiti tudi zametki glasbene izobrazbe. V večini primerov je bil sicer glasbeno izobražen le vodja godbe, vsi drugi pa so igrali po njegovih navodilih. Vsak godec je izvajal melodijo, ki mu je bila dodeljena in od nje ni smel odstopati. Ta standardizacija je, v nasprotju s prejšnjo relativno svobodo individualne interpretacije, ustvarila oziroma uveljavila nova estetska merila. Razlika med vaško in mestno glasbo se je skorajda izničila.
Na viulin in bajs so igrali še naprej, a med ljudstvom je za "pravo" muziko že veljala samo godba na pihala, medtem ko so postali violinisti in bajsisti le "tisti, ki igrajo po starinsko".
Novi situaciji so se prilagajali z razširitvijo zasedbe. Bajs je prevzel linijo basovskih instrumentov v godbi, a ob prisotnosti klarineta in komete je bila viulinu dokončno določena le tehnično manj zahtevna vloga spremljave.
Drugi problem je bila uveljavitev novih tonalitet, kot so Es, B in F dur, kar so nekateri violinisti reševali z ne zmeraj uspešnim preuglaševanjem.
V vsakem pogledu je violinist postal le neobvezen član skupine in v teh okvirih se njegova tehnika ni mogla razvijati. Boljši violinisti so skoraj po pravilu ostajali posamezniki, ki so, bodisi zaradi odročnosti kraja, kjer so živeli, bodisi zaradi lastne izbire, še naprej igrali viulin v majhni zasedbi. Ponovilo se je torej tisto, kar so v istih krajih stoletje prej z uveljavitvijo violine doživeli godci na mih.
Razlog za opuščanje viulina in (manj) bajsa gre iskati tudi v pojavu harmonike. Ob sami modernosti glasbila (čeprav v primerjavi z viulinom omejenih možnosti), je predvsem prevladal ekonomski dejavnik. Harmonikas je namreč lahko nastopal sam namesto prejšnjih vsaj dveh godcev in stroški najemnine so se zmanjšali za polovico. Tako je mnogo violinistov in bajsistov prešlo na igranje harmonike.
Nenazadnje so na ljudsko glasbo Istre močno vplivale tudi splošne povojne razmere, ki so pripeljale do množičnega izseljevanja ravno z območij, kjer sta bila viulin in bajs najbolj razširjena.
RIASSUNTO
Le tradizioni del complessi di strumenti ad arco nell'lstria settentrionale sono legate alia composizione di base composta dal violino ed il bassetto, eccezion fatta per la nuova fisamornica. Che la loro presenza non sia soltanto un tentativo di copiare la composizione dei complessi di música artística lo testimonianosia l'organologia che il repertorio. Legami con la música artística vanno cercad anche nel periodo del barocco musicale. £' evidente il carattere transnazionale dei due strumenti.
198