PET PESMI Stevan Raičkovič DALJNO SAMOTNO DREVO Daljno samotno drevo daljno samotno drevo kdo ve čez koliko voda in gora si ti moja prava pesem. Do tebe prispela je moja tišina vsa samotna in pusta. Upiram pogled v tvoje veje, večno, ves plav od daljave. Bom li čez vodo svojega joka bom čez goro bolečine enkrat vsaj enkrat zvil tvojo vejo daljno samotno drevo daljno samotno drevo. 409 VRAČAM SE K SVOJIM VRATOM Vračam se v noč po ulici k svojim vratom. Dolgo se vračam po ulici. Ulica je prazna kot votel kanal. Skoz neko noč prenašam čelo zlato. Skoz neko noč sem motni val. Daj mi pesem, ki jo bom v taki noči prepeval! Pesem, kjer so besede kot drevje resnične. Daj mi pesem, ki ni papirno cvetličje! Plamen v prazne roke, da bom tiho zgoreval! Kolikor dolga je ulica, toliko hiše molčijo. Pesem resničnejšo kot so roke razodeni! Glej, dvigam ti roko v čas, v praznino nedotakljivo. Roko mi v zvoke spremeni! Vedno me s tega zidu sadrene oči motrijo. Pod njimi okamenim, ker so moje besede tihe. Daj mi besedo ogromno in kot nebesni lok vitko, da jo izrečem v strašni sadreni sluh! Daj mi vzdihe! Kje si najgloblja pesem, moja kri zate prosi! Iz savane priplavaj, iz bambusa, iz spanja slona! Pesem, vsi, ki spe in na sanjske otoke jih nosi, padi na moja usta, naj bodo zvonovi iz brona! Zlomljen: daj pesem, čeprav bo tiha in zlata! Pesem kakor bršljanov list in besede kot kaplje! Dolgo se vračam. Daj pesem! O, votli kanal jo utaplja in v najbolj oddaljeno zvezdo se selijo moja vrata. USPAVANKA ZA POZABLJENI PEJSAŽ Naj zdaj počiva nizki nagniti plot če še živi njegov nejasni trikotnik med topoloma od katerih je eden bil nižji in zaman kodrav. To je bilo ob tračnicah ki me niso poglej 410 nikamor privedle. (Poglej z rokami v žepu stojim naslonjen na zid na veliko vlažno liso pepelnatega ometa ki se kruši kot pesek skoz prste). Sončnice so segnile od snega in od vetra in malo od ptic. Mlaka s kalno ilnato vodo je kot motni metulj odšla v sonce. Smešna žaba je odletela pod perjem štorklje na dimnik. Plot so raznašali na ramenih zgrbljeni v mrak. To je bilo ob tračnicah ki me niso poglej nikamor privedle. (Poglej z rokami v žepu stojim naslonjen na zid življenja ki se kruši kot pesek skoz prste.) NOVEMBER Jesen prihaja v mesto od tiste strani, kjer je voda in kjer je trava in steblo. Tam stoji tudi klop, od zaljubljencev zapuščena. Ljubezen nima več strehe. To so preproste stvari in se ponavljajo. Postale so že običajne v naši navadi, kot snemamo klobuk ali kot »Dobro jutro, kako je« ali »Dajte mi časopis« ali tako nekako, samo bolj žalostno. Ko jesen prihaja v mesto, potrka tudi na vrata moje pesmi, gre skoz pusti hodnik in se naseli v srcu. Najprej tiho po sobah razmešča prinesene stvari (stroga in vestna pri opravilu). Nato prekriža roke in me gleda v oči. Potem se zazdi, da to niti ni tako preprosto kot »Dajte mi čeisopis« ali tako nekako, samo bolj žalostno. Čevljar stoji med vrati majhne delavnice in misli na zavoženo življenje. Onstran zadnjih zidov, na ledini, kopljejo vojaki manevrski rov in prekopana zemlja je črna od vlage. Neopazno oddaljen in čisto opazno zamišljen častnik nižjega čina, vendar že siv: se spominja legende o vojskovodji. 411 ženska v dvonadstropnici onkraj ceste gleda rdečkasti list, kako plava, in se skuša spomniti na podrobnosti: tako se je vzpenjal po stopnicah in slično odliajal v polnoč. (Sicer: vse pohištvo tone v meglo klimakterija.) Pesnik, ki ni hotel več biti nežen, je spet prelomil prisego in piše ciklus o listju. Sicer je vse običajno. Ljudje se odkrivajo in govore »Dobro jutro«. Trg se seli v košarice iz tankega šibja, ki križarijo. Nihče ni opazil, kdaj se je odgrnila zavesa, vendar se zdaj dobro vidi, da nekdo gleda skoz šipo. Po pločnikih pometači vlačijo »opeko« za ovenelo zlato piramido in otroci žgo kadilnico iz listja. MESTO ALI POLNOČ Čakal si polnoč tako nekam nenavadno kot da bi čakal nekoga živega kot da se bo prikazala na koncu ulice ali za tem vogalom z onega okna. Čakal si polnoč bogve zakaj: da bi se mesto zmirilo menda ljudje trdno pozaspali da bi se šumi zavlekli v svoje škatle za šume morda ptice — v svoje škatle ki se ne zapirajo a ti bi bedel in poslušal svoje korake kot dneve ki si jih prebil. Čakal si polnoč. In glej zdaj poslušaš svoj korak: nekam preveč enakomerno odmeva preveč enakomerno kot ura (tista cenena budilka ki si jo v krpe zavijal in prestavljal da ne bi slišal) ki si od nje pobegnil. 4.12 A kam? Kam si pritaval daleč da se tako neskončno in faraonsko topo naspiš? Nisi morda hrepenel hotel in skrivno zamislil: ko bodo vsi najbolj trudni — da boš ti najbolj svež in to zaspalo mesto odneseš in premestiš? Kam si pritaval opolnoči kot da je čas za sprehode? Da bi se norčeval iz življenja iz pesmi. Morda iz samote? Čakal si polnoč ... Daljno je to mesto in staro z nekakšno monotono zgodovino z golobi in spomenikom z nekim osvetljenim oknom. Prevedel Kajetan Kovič 413