ZVONČEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO LETO XX UREDIL ENGELBERT GANGL 1919 V LJUBLJANI LAST IN ZALOŽBA „ZAVEZE JUGOSLOVANSKEGA UÖITELJS TVA" NATISNILA „UČITELJSKA TISKARNA" ff M ' 359^6 Pridržujejo se vse pravice do spisov, priobčenlh v „Zvončku" KAZALO. Pesmi. Jugoslaviji. J. Leban............................................1 Domači grudi. M. Zopfova..............^............2 Mali Jugoslovan. A. Rapè........................................2 Prijatelju tolažniku. J. Leban......*..................2 Dekletcu. E. Gangl..............................................11 Korotan. T. Gaspari......... ..........................16 Tolažba. J. Leban ....... ................................29 Veverka in dete. E. Gangl........................................30 Nebo in zemlja. E. Gangl......................................30 Vrt in polje. E. Gangl ..........................................30 Ponos in poklon. E. Gangl........................................30 Pozna zima. Boleslav..........................................31 Pesmi invalidov. T. Gaspari......................................41 Jurjevanje. F. Žgur..............................................49 Zdaj pa mi! ... F. Roječ......................................50 Pomladna pesem sirote. T. Gaspari................................50 Mati in Milček J. Leban..........................................54 Mila kakor pesem ... Cu. Golar..................................64 Vesna. M. Severjeoa . ... •....................................77 O, Galicija ! T. Gaspari............................................80 Moje pesmi so ptičke. T. Gaspari..................................89 Cerkvica na gori. J. Leban........................................89 Domovini. J. Leban..............................................97 Potlej — prosim Te za drugo ... A. Rapè......................104 Brez tekmeca. A. Rapè.....................104 V maju. Z.Valenčičeva......................113 Pesem romarjev. T. Gaspari...................116 Procesija. T. Gaspari......................121 Zmešnjava. /. Albreht......................128 V Indijo L Albreht . . ....................128 Murnu. I.E...........................133 Solnčece — zajček. E. Gangl...................140 Pravljica o beli roži. G. Šilih...................145 Otrok in domovima. S. Palček..................161 Tvoj dom. Devojana.......................156 Mrak. E. Gangl........................182 SlrtO Dve pesmi. T. Gaspari.....................183 Veselje v prirodi. J. Kocijanova.................185 Ob slovesu. Demijana............ ................193 Neodresena domovina. M. Zopfova................194 Modra miška. J. Leban . ...................201 Božična legendica. E. Gangl..................202 Nada. J. Leban.........................208 Skladateljeva molitev. J. Leban..................208 Nova pomlad. M. Grosljeoa...................23Ä Pesmi z juga. T. Gaspari...................238 Knjiga. E. Gangl .'.......................23? Rajanje. L Albreht......................248 V Korotan! /. Albreht......................248 Pripovedni spisi. Prvo srečanje. T. Gaspari........................................3 Dehor in lisica. Cuelinomirshi....................................10 Povodnjak. M. Pugelj............................................12 V mejah Jugoslavije. I. Trošt......................................31 Tatvina in laž. 1. Trošl..........................................39 Joj, Skoda! I. Trošt............................................40 Solnčarjev Remigij in jež. T. Kosem ..............................51 Viadko prvič na potovanju. Hasan-Aginica........................55 Hvaležni Milan. J. Leban......................................61 Hudobec na oltarju. /. Trost......................................03 Pomlad. Hasan-Aginica..........................................79 Učenci več kot mojster. I. Tros't................. Maj. T. Gaspari................................................98 Črešnja crnica. L Erbeìnik....................100 Druga mati. A. Rapè......................105 Večna pomlad. /. Trost.....................122 Smreke. T. Kosem ......................129 Povest o rokah. E. Gangl....................132 Oj, ta pijača. S. Račić....................137 Pastir Nande. T. Gaspari....................147 Na tuji zemlji. J. Leban....................152 Stric Bernard. M. Kepooa ...................................158 Gora, ki se kolje. I. Erbeinih ..............161 Jež in vrana. ./. Globeunik.................... Rešiiec. E. Gangl.......................175 Iz cvetočih dni. Cvetinomirski..................177 Oče in sin. T. Gaspari .....................184 Mati in sin. A. Rapi-....... .... ............195 Stran Velilo. J. Leban............................IS* Kdor drugim koplje jamo, sam pade vanjo. J. Leban.......- 200 Pridna Anica. J. Leban.....................208 Jesenski islet k teti Poloni. J. Jernač...............10» Zimski večer. Podbreški.....................220 Na lovu. J. Lapajne.......................223 Sejmar. F. Košir........................225 Šolsko naznonilo. J. Dolenjec...................226 Zopet doma! K. ........................227 Vrabci in maček. T. Rakovćan......'............230 Kako je Mimica praznovala svoj god. L. Severjeua . . . . ... 232 Tujkin psiček in Dondarjeva pipa. J. Jnrajeoic...........238 Poučni spisi. V spomin Valentinu Vodniku. Dr. Fr. Kogoj........................6 Čveteronožci v našem gozdu. Fr. Palnak ........ 33, 81, 114, 138 Matej Hubad — vojvoda naše pesmi. A. R..... ........134 Na planine! J. Lapajne.....................169 Ptičja gnezda. Vera.......................204 Na Veliko Planino v Savinjski dolini. F. Kosir...........234 G led ail Ska igra. Prstan. Fr. in VI. Roječ.....................17, «5 Pouk in zabava. Zastavica v podobah. Fr. Roječ..............42, 117. 186 Učiteljstvo jugoslovanski mladini. M. Severjeoa......................42 Izpolnjeno prorokovanje..........................................43 Pozdrav navdušene jugoslovanske mladine..........................43 Otroci bogatinov v Ameriki......................................43 Učni zavod za slepe dijake......................................43 Drage gosli....................................................43 Kotiček gospoda Doropoljskega........ 44, 94, 119, 143, 189, 258 V dvajseto leto!................................................48 Mladi risar. A. Sic............................................90 Uganka. S. Savski..............................................91 Rešitve in rešilci................ 91, 117, 141, 187, 250 Jablane, hruške in druge cepé . . . Modest..........................91 Vesna prihaja! M. Schivabooa....................................92 Šolska zobna bolniščnica na vozu................................92 Naša deca med brati Hrvati......................................92 Smrt starega junaka..........................92 Sličica iz krčme. Fr. Kosir................... . 93 .Hirtin Dobra šala......................................................93 Srbske matere..................................................93 Vojni psi...........................118 Vrste ptičev..........................118 Piebivalstvo Nemčije......................118 Kaj potem?...........................118 Cvetice v hiši.........................118 Materina ljubezen................... .... 118 Umetno gnojilo.........................118 Pomni!..........•..................118 Besedna naloga iz živalstva. P. Pajk..............141 Proinja s Koroškega.....................142 Pritlikavci...........................142 Prebrisanec..........................142 Kaznovana nespamet. Af. Kepa ..................142 Mladim kadilcem. J. Leskouar..................187 Dihanje skozi usta. J. Leskovar.................188 Zapuščena mladina.......................188 Milenka in škrat Pagat. D. Hodnik...............188 Simon Jenko. A. Kolmanova...................250 Najstarejši časopis.......................251 Pozdrav neodrešeni domovini. Primorka..............251 Važnost lepe pisave. A. Leban..................251 Nove knjige................•.........252 Iz mladostnih let našega kralja. M. Grošljeva............252 Junaški čin mlade Bosanke ..................253 Strašna umrljivost otrok v Bosni in Hercegovini..........253 Korist dobrega berila. J. Leskovar................253 Razvaline Ciril-Metodove šole v Trstu...............255 Petje — zdravilo.......................256 „Otrok in domovina"......................256 Ne zabil............................256 Podobe. Valentin Vodnik................................................7 Ta pa ni zmrznjenec!...........................11 Iz kraljestva pravljic............................................21 Niko in Riko se zabavata s svojo kraljico..........................26 Dragotin Humek................................................32 Jazbec........................................................43 Gozdna miš....................................................34 Lisica..........................................................36 Zajec..........................................................38 Pretesna hišica......................................54 Stru Bog daj srečo! . . . •..................... 60 Tolažnik ubogih........................ 72 Cvetoč jabolčni grmič...................... 78 Veverica ..........................81, 83 Kuna zlatica.......................... 83 Poih............................. 84 Jež.............................. 88 Srna............................. 87 Srnjak ..........................88, 139 Srbski grb........................... 83 Ded in vnuk.........................101 Na črešnji...........................102 Kegent Aleksander.......................108 Jelen............................115 Kralj Peter 1..........................127 Vodopadi v Suški rebri.....................131 Muren............................133 Matej Hubad.........................135 Na morju...........................153 Simon Jenko..........................157 Gora, ki se kolje................. 161, 162, 163, 165 Na počitnicah.........................176 Poletna zabava..........................183 Cvekov Stanko na saneh ....................202 Fazani............................ 204 Prizor iz povesti „Vinski brat................. 216 Zlata žabica..........................231 Milka in Milenka........................237 Razdejana Ciril - Metodova loia v Trstu.......... 255, 256, 257 Domači grudi. Domovine sveta gruda, prvi plahi moj korak si nosila, in razlegal tod se je moj glas šibak. Prvikrat po tebi krenil svojo pot sem v božji hram, radostno tam dvignil roke, Večnega spoznal sem tam. Vsak dan me po tebi vodi moja pot v nauk goreč, ki porabljal ga bom verno, tebi v blagor le živeč. In če me povede v tuje kraje še usoda kdaj, vendar hočem kmalu k tebi, k tebi pridem spet nazaj. In ho se vabeč približa angel smrti zadnji dan, v domovine sveti grudi hočem biti pokopan. Duh moj prosi pa v višino: Zemljo širno to okrog, Jugoslavijo predrago blagoslovi, mili Bog ! Marija Zopfova. Mali llugostovan. ..JŠreek" mi je rekla ljuBa mamica, a „junaeek nt ali" doBri tatica. Brat mi JSifi junaški. Brat mi je ffroat. JŠrB. ffroat. jŠlooenee z Bratom Brat je rad. JŠreek sem: junaeek Bom pa še postal: JŠrBe mi junaške o Brate Bog je dal! Torej atek. mama : oajin sem edin — in pa ifugosfave sooBodne sem sin! Andr. Rapè. Prijatelju Čemu li me tolažiš ti? Mar tvoja sladka govorica bo razvedrila moja lica, otrla solze iz oči? tolažniku. O, ne! Saj vem, se/è tedaj, ko zadnja ura mi odbije, tam onkraj groba mi zašije neizrečene sreče raj! Janko Leban. TONE GASPARI : Prvo srečanje. a levo je razgrnjena solnčna pokrajina, prevezana s širokim belim trakom. Od njega visi po več majhnih, pisanih pasov, izgubljajočih se v temne gozdove ali padajočih v kotline zelenih dolin. Stiri strelice, izpuščene z brzino vetra, se iskrijo med cesto in poskakujočo rečico; čuvajo jih brzojavni drogovi, ki šetajo kot spremljevalci za njimi. Na belih lončkih počivajo lastovke, žgolijo, gostole, da jih čuje visoko, pomlajeno nebo... Z lastovkami se vrača invalid Jernej. Pomlad ga je povabila spet domov, zakaj dolga štiri leta mu je tujina mačehovala, domače mesto mu je čez zimo ponudilo topio sobo in skrbno postrežbo, usmiljeno srce se je nekje oglasilo, pa mu v tolažbo podarilo lepo, svetlo harmoniko. In v to harmoniko je vlival invalid Jernej v zimskih dneh vso svojo bol, svoje neutešno koprnenje po pomladi in rodnih puhtečih brazdah, pa tudi svojo bojazen in strah: saj stopi nekoč pred svetle obraze, pa jih njegov prihod iznenadi, njegova uboga postava zasenči, odtuji, da se tisti hip s pomilovanjem odvrnejo od njega. Ta hip toguje vsak dan v njegovi harmoniki, in te glasove izplaka takrat, ko bo znabiti preziran od lastne zemlje, ki ji ne more biti nikoli več prijatelj z delom in ona njemu hvaležna dobrotnica. Pa saj ima pomlad tako mehke sapice, tako cvetoče lice, in svet ima tudi smejočih se oči in skrbnih src. Na te se opre Jernej, ko se ustali doma, da mu omehčajo kamen, da mu olajšajo pezo. Ko se je poslavljal z ognjem v očeh in z vero v skorajšnje veselo snidenje, takrat je rodilo poletje toliko iskrenih besed, opranih s svetlimi solzami, oklepalo se ga je toliko prežalostnih src, da je za trenutek tudi sam omahoval, zroč v temno, brezkončno bodočnost. Štiri leta ne morejo SQIflQES preobraziti svetili čuvstev, ne more jih popolnoma zatreti niti beda niti senca obupa, nasprotno: oživi jih zopet zlato solnce vstajenja. . Na parobek ob potu sede Jernej. Levo od njega šeta pomlad, na desno se temni gozd, s čisto, jasno barvo nebeškega oboka ojačen, nekje drobi sinica; on sam pa misli o mehki besedi in odkritih očeh. Cez Tame mu visi na rdečem traku harmonika, desno nogo je pustil v Galiciji in prinaša domov leseno, iztegnjeno pred njim kot velik kazalec, spominjajoč ga časov silnega gorja. Ta njegov zadnji pogovor s pomladjo pa mu je tako razjasnil oči. da ni niti ene sence na obrazu; še celo čez brazde prebitih bolečin pada luč ter jih rahlja s toploto upov... Vstati hoče. Od zgoraj, kjer pot na desno izginja v gozdu, začuje ropotanje. Ozre se. Izmed orjaških debel in zelenega leskovia se izmota dekliška postava ter hiti navzdol, vodeča za sabo koleseljček. Ko zapazi deklica Jerneja, se ga prestraši, korak ji zastane, vprašujoče razpre oči. Jernej pa spozna te velike oči ! Pa so prehudo iznenađene, zato pozdravi Jernej z vihtečo desnico in zakliče vabeče: »Kovačeva Marica, ali si se me ustrašila? Cemu se me bojiš, saj sva soseda!« Mahoma plane čez dekliški obraz žar zaupanja, oči se zožijo, nasmejejo; naprej stopi do Jerneja. »O, Jernej! Saj te nisem spoznala! Ustrašila sem se te sKoraj, ker nisi pisal, da prideš!« Stoji pred njim, zroč v njegov izpremenjeni obraz, prsi ji globoko dihajo, blažeč s tem hipno razburjeno kri. »Pa mislim, da nisi huda, ko prvega tu spodaj med zelenjem mene srečaš!« reče Jernej. »Ne, gotovo ne!« In nasmeh ji zaokroži lica in pokaže bele zobe. Takrat šele opazi Jernej mladoletje deklice Marice. Bel predpasnik, rdeče krilce s svetlejšimi pikami potreseno, pa bledosiva jopica lepu pristoja k svežemu, rdečemu obrazu, sredi katerega pojejo modre oči. Košček pomladnega neba je v tej modrini, tako zagonetnega, pa tako či stega, kakor pravljice devetih dežel. Na sredi jopice pa sanja zataknjen šopek bledomodrih vijolic in priklanjajo se snežnobele glavice zvončkov. Nasmeh Marice se omrači, ko vidi desno nogo trdo, okorno, ko čuje, kako se ta mrtvi les oživlja in ji bolestno pripoveduje o težkih. Prebitih urah. V srcu ji vstane usmiljenje, ki se njega rahločutje naseli z žalostnim izrazom na zenici. Zobe sklene, a beseda ji ne more preko usten. »Da, Marica, mačeha me je tako izpremenila... Toda srce. to ni še otrpnilo, niti mrzla roka tujine ni mogla zadušiti tega, kar mi je podarila naša zemlja in nje ljubezen in dobrota! Še bije toplo tu v prsih ter išče sorodnih, gorkejših src, z njimi pa vedrih dni, takih, kot je ta. ki me voai v našo vas .. ubožec; zatte gtel, oš?« bšala, Zaradi podrafenja papirja, klišejev in vseh tiskarniških potrebščin ter zaradi zvišanja plač vsemu tiskar, osobju smo primorani dvigniti naročnino „Zvončku" na letnih 15 K. Novim naročnikom sta 1. in 2. štev. še vedno na razpolago. vetli-drav • do- fceš!» ke, s |ek !t> brez-Itlsne zopet isoke aplja /zne-leleoii rmu • niKo: »... ra-avno v sredi.. mo-ojga srca...« Veseli zvoki se oglasijo. Kakor ptički po vejah preskočijo zelene trave in plešočo rečico in poljubijo spodaj na srebrni cesti Marici oči in lica. — Srce poje Jerneju — saj zre v kaplji solnčne krvi kakor v zrcalu svojo mirno, srečno prihodnost. — DR. FR. KOGOJ : V spomin Valentinu Vodniku. Ob stoletnici njegove smrti. Tvoja struna je zapela, domovina se zavzela, srca vsa je vnel nje glas I ako pozdravlja pesnik svojega predhodnika Valentina Vodnika, prvega našega pesnika v novi dobi. Kmetiškl starši Valentina Vodnika si pač niso mislili dne 3. sveč-na 1758. J., ko se jim je rodil pri Žibertu v Zgornji Šiški Valentin, da bo ta njihov sin ponos in dika slovenskega in jugoslovanskega naroda. Deček je odrastel in zrel ifc bil za šolo. S spoštovanjem se spominja svojega prvega učitelja Kolenca in svojega strica frančiškanskega patra Marcela, ki ga je pripravljal v Novem mestu za latinske šole. V te je stopil pri jezuitih pri sv. Jakobu v Ljubljani. Po dovršenih 6 latinskih razredih se je vdal svojemu notranjemu nagibu in vstopil v red sv. Frančiška. Valentin Vodnik pravi v svoji šegavosti, da so Ki »muhe gnale« v samostan. In tu je pel naš Valentin Vodnik kot pater Marceli jan novo mašo. Prišel je na avstrijski prestol Marije Terezije sin cesar Josip II. Nastala je doba, ki jo nemški zgodovinarji imenujejo »prosvetljeni absolutizem«. Ta prosvetljenost in absolutizem sta obstajala v tem. da so uvajali po vsej državi skrajno ponemčevanje in napravljali preosnove v cerkvi, ne da bi bili tiste, ki so bile zanje namenjene, le malo vprašali za mnenje, kako naj se morebitne potrebne preosnove izvrše in kako jim je všeč nasilno ponemčevanje. Ta prosvetljeni absolutizem je obsenčil tudi našega Valentina Vodnika v njegovi tihi celici. Vodnik je zvezal svojo cu-lico in šel med svetne duhovnike. Preden je pa mogel tu delovati, se ie moral podvreči izpitu, da ume in zna kot katehet poučevati. Ta izkušnja mu je prinesla službo kateheta na Bledu. Prišel je v naše divno lepe, rajske kraje. Odtu je obiskaval okolico: videl je naš Bohinj, našo Savico, našo Savo, Javornik in Jesenice, videl je plavže in videl naše prednike delavce v teh plavžih in železnih rudokopih. Kaj čuda tedaj, da je Valentin Vodnik kot poznejši ribniški kaplan prosil za župnijo Gorjuše v Bohinju. Petero župnij je nastalo istočasno na blejskem gospodstvu briksen-škega škofa : Bohinjska Bistrica, Bohinjska Bela, Ribno. Koroška Bela in Gorjuše. A naš pesnik se je odločil za Oorjuše, za svoj Vršac-Parnas. Njegov Vršac je bil pesnikov duševni, turistovski in umetniški polet: Vršaca Farnasa zgolj svojega znam, inacega glasa Iz gosli ne dam. Z Vršaca se vidi beneško morje, lepa Hrvatska in Ljubljana in tirolske planšarice. Na Vršacu in okolici se vzdiguje sklad za skladom v neodoljivi lepoti : ... večni mojster ukazuje : Prid', zidar, se les učit! In mogočni Triglav stoji pred njim z vsem pesniskim čarom : Navdale Triglava me snežne kopé. Tu v Gorjušah se je naš pesnik sprijateljil z možem izredno umetniškega okusa in ljubiteljem prelepe slovenske domovine: baronom Cojzom, posestnikom bohinjskih fužin. Z vso vnemo se je lotil spoznavati kamenje in nabavil si je lepo rudninsko zbirko. Iz Oorjuš je prišel za beneficiata k sv. Jakobu v Ljubljano. A tu ni ostal dolgo. Za tako učenega mcža, kakor je bil Vodnik, ki je dovršeno govoril svoj materinski jezik, francosko, italijansko, nemško, latinsko in poznal druge slovanske jezike, se je moralo odpreti širše slovstveno polje, nego ga je nudila beneficiatska služba. Postal je na ljubljanski gimnaziji učitelj zgodovine, zemljepisja in franco- T/ "j^I i j i|p S ščine. A videl je živo potrebo pouka slovenskega človeka in začel ie izdajati »Veliko Pratiko«, polno rekov in gospodarskih razmotrivanj. Ko ie prenehala »Velika Pratika«, je šel Vodnik med časnikarje. Njegove »Ljubljanske Novice« mu delajo kot glavnemu uredniku vso čast. Bližati so se jeli nemirni vojni časi. Napoleon je potrkal s krepko roko na avstrijska vrata. Prestrašila se je dunajska vlada in je hitro naročila plačanim nemškim pesnikom pesmi za povzdigo potrebnega patriotizma. Take brambovske pesmi je moral tudi naš pesnik prelagati na slovenski jezik. A vidi se, da v teh preloženih pesmih ni pesnikove duše. Vse drugače pa zazveni »Brambovska«, ki v njej poživlja na obrambo slovenske domovine: Drava čigava je, Soča čigava je? Jih bomo var'vali, kdo jih če pit'l Prišlo je leto 1809. Napoleonov duh je vkorakal v jugoslovanske dežele in ustvaril je Ilirijo, segajočo od Kotora pa do Beljaka in Save. Obsegala je Srbe, Hrvate in Slovence. Vodnik je postal ravnatelj ljubljanski gimnaziji, nadzornik ljudskih šol, vodja umetniško-obrtne šole. Red in mir sta se začela vračati v Ilirijo. Ceste so gradili, redno plačevanje davkov —■ »fronkov« — so uvedli, slovenščina je dobila veljavo v šoli in uradu. Vodnik, ki je v svojih spisih zavzet za to, da bodi ljudska šola šola materinskega jezika, spiše abecednik, krščanski nauk, slovensko slovnico. Zapoje veličastno pesem (odo) »Ilirija oživljena«. Napoleon kliče: Ilirija, vstan'! Svobodnosti tvoje napočil je dan! Ko bi Valentin Vodnik ne bil storil za svoj narod nič drugega, nego spesnil samo to odo, je zaslužil, da zavzame njegova podoba v zbirki slik naših mislecev odlično mesto. V tej odi se kaže kot čist in pristen Jugoslovan brez nobenega pridržka. Napoleonova moč se je podrla : Ilirija je prišla pod staro avstrijsko pest. Dobil se je ovaduh za Vodnika in »Ilirijo oživljeno«. En zarod poganja prerojen, ves nov, pravi Vodnik v »Iliriji oživljeni«. Udariti je bilo treba ta zarod v sami njegovi glavi, in Vodnik je bil osumljen, da ni zanesljiv. Proč je moral od mladine. Upokojili so ga z 200 gld. letno. Ker pa ni bilo primernega učitelja, je smel Vodnik kot pomožni učitelj vršiti šolsko službo. Z majhno in nezadostno plačo ni pa bil nič nevaren mladini. Da bi potolažil policijske duhove, pravijo, je zložil Vodnik zato drugo Ilirijo, »Ilirijo zveličano«. Bodisi kakor hoče. Svoji drugi Iliriji je dal Vodnik pravo ime: »zveličana«. Vgmo, da je bil tudi hudomušen. Kdor hoče biti zveličan, mora poleg drugih lastnosti imeti tudi to, da umrje. In prava Ilirija je bila mrtva in — zveličana. Vodnik je spisal tudi več drugih knjig, tako n. pr. kuharske bukve. Ker ni bilo tedaj še nič prosvetnih delavcev, je moral Vodnik poprijeti povsod, koder so zevale praznote. Neumorno delajoč za blaginjo svojega naroda, se je Valentin Vodnik razstal dne 8. januarja 1819. leta z zemeljskim življenjem. In zopet sta bili Ljubljansko polié in ... bistra Sava, mati pevske umnosti, ki sta ga na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu sprejeli v svoje naročje. Veliki duhovi Slovenstva in Slovanstva so se poklonili Vodnikovemu duhu: naš nedosežni Prešeren s svojo iz srca prihajajočo in v srce sega-jočo. v Vodnikovem slogu složeno pesmijo: V Arabie puščavi se ptiček rodi; blagi škof Slomšek pravi v svoji posvetitveni pesmi Vodniku, da ga sicer ni poznal po telesu, pač pa da je po duhu njegov učenec; in veliki Slovan Cehoslovak Jan Kolar mu odkaže odlično mesto v slovanskih nebesih. Na pokopališču so mu postavili spomenik z napisom, vzetim iz pesmi njegovih : Ne hčere, ne sina po meni ne bo. Dovolj je spomina: me pesmi pojó. Bolj kakor bi mogla hči in sin proslaviti Valentina Vodnika, ga proslavljajo njegova dela. Danes umevamo šele povsem ta dela. Pred in med svetovno vojno so nam bile marsikatere misli Vodnikove nekako zastrte. Danes — sto let po svoji smrti — pa stoji Vodnik pred nami v vsej mo- sortings v» (J gpčnosti v »Iliriji oživljeni« — v ujedinjenem kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev — kot popoln in navdušen Jugoslovan. V Ljubljani so mu čestilci postavili lep bronast spomenik, ki stoji na Vodnikovem trgu. Valentinu Vodniku, našemu buditelju, preganjancu in preroku bodi večna čast in slava! CVETINOMIRSKI: Dehor in lisica. Basen. ostečega se s kokošjo zapazi nekoč lisica iz bližnjega grmovja dehorja. Pocede se ji sline; za hip postoji — in že se ji veselo posvetijo oči : skokoma se požene iz grmovja naravnost mimo dehorja in kakor da ga je bila samo mimovihraje opazila, zakriči s sopiha-iočim glasom: »Beži, stričko, beži, če ti je življenje drago! Volkovi so mi za petami!« »Volkovi? Joj!« In dehor, ves prestrašen, takoj izpusti načeto kokoš ter jo ubere za lisico. V treh širokih skokih jo dojde in v svojem begu je tako nagel, da jo kmalu tudi pusti za seboj, drveč bliskoma čez dm in strn. Lisica teče še nekaj časa, ko pa vidi, da je izginil dehor že kdovekatn pred njo v daljavo, se zasuče in se urno povrne k ostavljeni kokoši. »Dober tek, zvitorepka!« si smejé vošči sama sebi ter se zadovoljno spravi nad kokoš. »Na prav lahek način sem si pripravila večerjo... Zakaj bi se tudi trudila, ko je pa toliko neumnežev na svetu! Saj ml sami nosijo jedi pred nos... Se skubsti mi ni treba putke, vse to delo je že opravil stričko dehor ... O, dehor — ne samo od svojega telesa, tudi od neumnosti smrdiš, da je joj!« — Dekletcu. Hrumi življenja sila vihrovita, propade dolbe, duši tre perot, kreposti /učco, ki nam v prsih svita, požira val okrutnosti in zmot. Dekletce, lilija ti polrazuita, ko dvigne te srce na daijnjo pot, naj spne se duša tvoja ponosita k praviru blaženosti in dobrot: Največji je zaklad — lepote čast ! In kakor vodomet sam vase pade, da zopet se požene v smelo rast: Tako iz del in misli, sanj in nade nevzdržno kroži volje naj oblast: Med cvetjem cvet slovenske sem livade: B. Oangl. ©T pa xmrznjenec : MILAN PUGELJ: Povodnjak. etos na Miklavžev večer sem pravil Mici tako-le : Ko sem bil še doma pri starših, sem poznal dva povodna moža. Eden je stanoval tam, kjer se izteka Rozi-iiov potok v Krko, drugi je prebival v Krki sami streljaj dalje od iztoka pod studencem. Prvi je sedel v tihih in mirnih nočeh na skali pod mostičkom, namakal dolga stopala v vodi in dregnil časih z dolgo sulico, ki jo ie držal v tenkih črnih prstih, še daljših in tanjših zavoljo belih koničastih nohtov. Pasel je some. Ležali so v vodnem blatu kakor debeli prasci. Redkokdaj se je kateri ganil in hotel na svojo roko v drugo stran. S konci dolgih brkov so igrali v blatu, da se ie voda kalila, in vabili tako radovedne ribice, plavajoče tam mimo v Krko in nazaj. Ta povodnjak je bil grd grbavec. Majhen, stlačen in spačen, s krivim hrbtom in dolgimi stopali, je gledal kakor hudoba iz vrča. Obraz je imel tak, kakor bi ga udaril po njem z loparjem. Časih je zamrmral. največkrat pa j; žvižgal kakor vodna ptica. Luna je sijala nanj. in njeni žarki so se igrali s svetlimi valovi, ki so tiho polzeli po gladini. Drugi povodnjak pod studencem je bil velik in raven. S prvim je bil podoben samo v brkah, ki so se zunaj oprijele obraza, voda jih je pa takcj dvignila od lica in se z njimi igrala, da so bile videti kakor žive in so vse mrgolele in gomazele. Sicer se je ponašal z dobro rastjo. Še preden sem ga opazil sam, so mi o njem pripovedovali, da ima stekleno hjšo brez oken in brez vrat. Za psa mu služi rdeča riba, ki sem jo videl prav na lastne oči. Velika je kakor odrastel maček brez repa, po straneh in po trebuhu je zlata kakor cekin, po hrbtu in glavi pa rdeča kakor mak. Plava povsod za njim, vrti velike oči in debelo golta vodo. Kadar gre gospu dar na suho, se vrže tudi ona za njim iz vode, in če bi ga ne bilo ob pravem času nazaj, bi se ji posušile na zraku škrge in bi poginila. Nekoč, ko je bila posebno lepa Velika noč, je pričel ta povodnjak prepevati fantovske pesmi. Poroči je sedel na vrbi, ki je visela na vodo, pob njim je veslala rdeča riba in ga debelo gledala, mi pa, prebivalci ob-mostja, smo se plazili bliže in bliže in vlekli na ušesa, da bi razločili glas od glasa. S kraja je pel tiše, ko pa je videl, da ni nikogar razen njegovega rdečega psa, je postajal glasnejši in glasnejši. Spogledali smo se. ko smo začuli prav svojo pesem. Ali je resnica ali ni? Ali nas ne varajo naša ušesa? Niso nas varala! Povodni mož je pel razločno in poskočno: Pa po dva, pa po tri, pa po cele noči, pa pri nas je korajža, pri vas je pa ni! Razvedelo se je takoj, da si izbita povodnjak ženo. Pri Strguljčevi Anči, pri tisti, ki prestavlja noge, kakor bi kosila, je potrkal ono noč na okno. Anča, v dobri slutnji, da je prišel pravi ženin, odpre okno in se zasmeje kakor žaba. Spoznala pa ga je takoj in ga polila. To mu ni nič škodilo, ker je mokrote vajen; sklenil je pa le iz tega, da iz take moke nebo kruha. Že drugo noč je potrkal pri Matjaževi Jeri, ki škili na obe očesi Pri tej priliki mu je vrgel hlapec kamen v hrbet, a že naslednjo noč je klical Zafranovo Cecilijo, o kateri govore, da je tako mila kakor roža, ki rdeče cvete in prelepo dehti. Pod njenim oknom ga je zgrabil čuvaj Sultan za hlačnico in mu jo razpral od vrha do tal. Povodnjak je bežal kakor v krilu in ker ni imel nikogar, ki bi ga pokrpal in si je nemara posebno zaradi tega iskal gospodinje, ga ni bilo dve nedelji na izpregled. Sameval je in sameval, kar ti spazi nekega večera grbavca iz Ro zinega potoka, kako tihotapi pod studencem prav blizu njegove hiše. Glej, si misli, tako sem potrt, da že štirinajst dni nisem pogledal krOsj sebe. ta zlodej grbavi pa izkoristi priliko in zolezuje moje ščuke. Pokliče rdečo ribo in ji da povelje, naj poruje grbavcu polovico brk. Riba, njegov pes, je šinila skozi odprtino v steni, kakor blisk je bila pri grbavcu in mu neusmiljeno pulila kocine. Hipoma je ležal na hrbtu ; otepal se je z vsemi štirimi, ali spretnost ribe je bila prevelika, da bi se je ubranil. Zdaj je prišel tudi njen gospodar. Pogledal je sem in pogledal tja. pa je spoznal takoj, kako je. V globoki jami pod studencem je ležal mrtev gospod, še mlad in še lep in v prekrasni obleki. Hitro, kakor dela umen človek, je stopil povodnjak h grbavcu, ga prijel za tilnik in sunil s črevljem, da je krevsal med svoje some, kar so ga nesle pete. Riba ie hetela za njim, toda gospodar jo je poklical. Slekel je lepega gospoda do kože, s suknjo in hlačami je otovoril ribo, drugo pa je nesel sam v svoj stekleni grad. Oblekel se je prav po gosposko in še tisto noč jo je mahnil za nevesto. V štirinajstih dneh samote je bil premislil to in ono. Spoznal je, da nikoli ne dobi take žene, ki ulovi lahko drugega. Odločil se je torej za tako, ki vzaL>e le nJega lahko za moža, če ga pa ne mara, ostane vse življenje sama. To pa je dobro vedel, da ima vsaka ženska rajša enega rego nobenega. Zunaj tistega kraja je imel lepo hišo in veliko posestvo konjač Kirež, neusmiljen, neizprosen in trd mož. Govorili so o njem, da je vzel iz naročja neki ceklici, ki ji je bilo ime Marijanica, majhnega kodrastega psička in ga na mestu zadavil. Marijanici je bil ta psiček ijubši kakor ves svet, in ni bito dolgo tega. ko je od same žalosti umrla. Tudi je bilo znano, da it ležala v hosti konjska mrha, ki je poginila staremu ciganu Cigan, že star in obnemogel, je jokal za njo od jutra do večera, ponoči pa je ìvs'dU, kakor bi mu ne bila nič mar. Kmalu so priletele od vseh PTiini t'iiihe, modre, zelene in črne, in bilo jih je toliko, da so šumele kakor čebele, l:adar rojijo. Ker je bilo vroče, je nastopal silen smrad. Ali vsak meščan bi se bil dal rajši obesiti, kakor pa da bi se bil dotaknil Kittsne konjske mrhe. Poslali pa so po Kireža, ki se je pripeljal z vozom in hlapcem. Z golimi rokami je premetaval mrho in jo spravil na voz. Nato je segel v žep po kruh in kiobaso in jedel na vso moč, ne du bi si prej umil rok. Ta Kirež je imel hčer, po imenu Šembilja, ki je bila močna in zdrava, ki je imela denarja in blaga, le ženina ne. In bi ga ne našla nikoli, da ss ni domislil nanjo povodnjak in povprašal zanjo očeta. »Zakaj ne,« je vzkliknil Kirež in zaklel grdo, kakor je bila njegova navada. »Dobiš je,« je kričal in privezoval belemu mačku kamen za vrat, da ga potopi v mlaki na dvorišču. »Tudi doto dobiš, mošnjo cekinov. Toda svatovali bomo pri tebi, in na svatbi boš moral izpolniti tri stvari: zaigral mi boš na harmoniko, natočil boš svatom vina iz soda, ki ti ga pošljem, in postavil boš prednje juho in lesene žlice, da bodo jedli.« Povodnjak, malo neumen že zavoljo tega, ker je živel več pod vodo kakor na suhem, je vse tri predloge sprejel, in tako so šli na svatbn. Svatovati so pričeli v mraku. Da je bilo svetlo, so priplavale " stekleni grad drobne srebrne ribice, ki so se gnetle pod stropom in sijale kakor solnce. Svatje so sedeli za mizo, ki je bila tudi steklena. Skozi njo so videli rdečo ribo, veliko kakor odrasel maček brez repa, ki se je vozila mimo njihovih kolen gor in dol in čakala na odpadke. Kirež je sedel v kotu, na drugem koncu njegova žena konjederka, na sredi pa Šembilja z belim cvetjem v laseh, kakor se spodobi nevesti. Ob steni je čepel velik sod, na njem je ležala harmonika, dalje se je hladila v tesno pokritih piskrih juha, a lesene žlice so čakale pod belimi kamenčki. Zapeli so eno na čast nevesti, drugo na čast ženinu, tretjo pa na zdravje vseh, ki sede za mizo in svatujejo. Nato se je zadri Kirež: »Zaigraj, ženin!« Povodnjak je sedel in oprtil harmoniko čez ramo, misleč, da se igra kar tako, kakor bi ovce strigel. Nategnil je mehove in zdaj zapazil, da leti vanje namesto sape voda. iz harmonike ni bilo glasu. rara Kirež se je grohotal na ves glas in zakričal : »Pa nam natoči vina, če že igrati ne znaš!« Povodnjak je prijel posodo, stopil k sodu in odvil pipo. Toda namesto da bi teklo vino iz soda, je drla voda v sod. Kirež se je še huje zasmejal in zahteval tretje: »Daj svatom juhe!* Povodnjak je pograbil lesene žlice in jih položil pred svate, toda žlice so letele sproti na strop, in curek vode, ki je bušil mimo, jih je potegnil iz hiše s seboj, da so bežale na gladino in se tam razpršile. Kirež je hrupoma vstal od mize, za njim je šla konjederka, in nevest;, se je tudi pripravljala na pot. Poizkusila je vstati, toda čudna teža jo j-: tiščala na stekleno klop. Uprla se je z rokami ob mizo, oče in mati sta bila že zunaj, a Šembilja se ni ganila z mesta. Povodnjak pa, kakor je bil drugače neumen, je zadovoLino mrdal in vedel, kaj ji je. Imela je v laseh polno rumenih cekinov, po kitah sn se svetili, okolo vrata in po prsih, in prepasana je bila s težkim zlatim pasom. In v svatovsko krilo je imela zašito mošnjo cekinov prelepe svetlobe in pretežke teže. Ti ji niso dali z mesta, in dota je bila kriva, da je dobil povodnjak ženo. Živita, tako mislim, naprej v steklenem gradu pod studencem. Rdeča riba se je navadila tudi na gospodinjo in ji sledi ravnotako kakor dober pes. Povodnjak se je sčasoma naveličal Šembilje. Toda pretepa je ne. Kadar ga razjeze mlade perice, ki mu kale vodo, jo mahne nad grbavca, ga nabije in pusti pri njem svojo jezo. Zdrav je pa vedno, Ln tudi zobje ga nikoli ne bole. Zaradi mene živi lahko še sto let.-- »Kako je pa dihal na svatbi pod vodo?« me vpraša hipoma Mica. »Saj ima škrge,« ji odgovorim, »ovratnik jih pokriva, zato se ne vi • dijo!« »Kako so dihali pa drugi trije, ki so bili še na svatbi?« vpraša dalje Mica. »Kakor hočejo,« pravim jaz. »Brigajo me pa kaj!« »Res pa ni, kar si povedal, res pa ni!« »Toliko je res kakor tisto, da je pijanca Gazvodo, ki se je lani ubil, varovalo devet varuhov.« In oba sva s tem zadovoljna in se smejeva. Korotan. Pesem mladine. Pred oltarjem, kakor solnce zgodnje Čistim, Mati naša — mila, lepa domovina, drobnih sveCic plameni daritev, v hiši sveti, kot dežela sanj čarobni, koprni iz mladih src daritev. Usteca otroška rahlo trepetajo, v ličecih okroglih radost peva, svečic svit prelest žarečo siplje, sreča sladka vsa v očeh jim seva: izgubljeni sini tu klečimo, v zmotah, v blodnjah bili zaslepljeni — tebi vsi odslej se izročimo. Daj, odpusti! Sprejmi nas v okrilje svoje, od ljubezni in dobrote greto — da se tebi nihče več ne izneveri, v srcu pišemo prisego sveto! — Gospa Sveta. Petstoletna doba sanj in koprnenja iskre je nžgala, pa razplamenila vso ljubav veliko je v ojeklenelo trdno vero v Tebe, Gospa Sveta ! Mnoga ura dela in borjenia vase misli naše je vklenila, trnjev pot nas vodil pred razpelo, kjer prisegli smo, da boš oteta . . • Tam za morjem pa je luč resnice kakor repatica zaiskrila. nas pozvala je, osvobodila. Pojdimo za njo, vodnico pravo, po jeziku in značaju bratje, za svoj rod in domovini v slavo! — Ljudski kralj. S pomladnim viharjem — o, Korotan, Rob on poljubi slovenskih tal prijezdi v goste tvoj liudski kralj, in sede na vojvodski prestol — v dar ti prinese svobodni dan in čudo: iz zemlje pravičnosti kal in žarke radósti do skrajnih dalj. poženeta takrat planina in dol. Zaupaj mu, sliki stoterih sanj, hvale cvetove pripogni k tlom, on je v ljubavi do tebe poslan — v srcu okrasi zvestobe mu dom ! Tone Gaspari YLADKO IN FRAN ROJEC: Prstan. Čarobna pravljična dvodejanjka s petjem. Osebe: Simon, ribič; Minka, njegova hčerka: Marko, berač; Pik, kralj škratov; N i k o, R i k o , škrata; Materin duh; angela; škratje. PRVO DEJANJE. Preprosta vaška soba z oknom na levi. V zadnjem kotu na levi miza, [okrog nje stoli, nad njo oltarček z razpelom, pred njim prižgana svetllnica z rdečim steklom. V zadnjem desnem kotu velika zelena peč z zapečkoma. ob njej klopi. Na desni strani vrata v čumnato. V ozadju vrata v vežo. ki je obenem kuhinja. Tam stoji lestva. ki drži v podstrešje. V sobi je lahko še kaka druga primerna oprava. — Skozi okno žari v sobo zahajajoče solnce. Prvi prizor. Minka. Minka (stoji pri odprtem oknu in gleda nekaj trenutkov vun na morje, potem se obrne k mizi, vzame iz miznice prt, pogrne mizo, nato vzame še žlico iz miznice in jo položi na mizo. Medtem poje) : Dom moj, borna kočica kraj morja stoji, v njem preživljam deklica tožne mlade dni. Oče, ribič mi ubog, pridno hodi na svoj lov, z ribjim plenom jaz na trg, a z denarci spet domov. Mamica umrla mi je pred leti že, dol iz raja z angelci gleda zdaj namé. Bratcev nimam, ne sestric, z otcem sva tako samä, upava pa, da kdaj Bog nama lepših dni še da! Drugi prizor. Minka, Niko, Marko. (Niko se obesi med Minkinim petjem z rokami zunaj na okno in gleda od strani v sobo. Marko se malo pozneje prikaže v kuhinji in gleda ravno tako skozi okno na vratih v sobo. Ko Minka neha peti, Marko vstopi, Niko pa izgine z okna. — Prične se polagoma mračiti.) Marko: Dober večer, deklica ! Sel sem mimo in slišal tvoje glasno petje. Nisem mogel strpeti, da bi ne vstopil in te povprašal, kaj počneš in kako je še pri vas? Minka (se vzravna in obrne proti njemu): O, oče Marko! Dober večer Bog nam daj! Ljubo mi je, da pogledate tudi v našo bajtico! Dolgo vas nisem že videla. No, pri nas je še vse po starem. Jaz sem zdal-le občudovala krasen prizor zahajajočega solnca, ki se je ravnokar potopilo v žareče morje. Čolnič mojega ljubega očeta pa je že davno prej izginil z morske gladine. Treba, da pripravim večerjo. Vsak čas mora oče priti domov. Marko: Dobra, skrbna deklica si ! Le lepo postrezi očetu, jaz pa moram naprej, da dobim kje prostorček za prenočišče. Minka: Pa bi prenočili nocoj pri nas. V podstrešju je mehko dišeče seno, ki sem ga nanesla skupaj za našo kozico. Lepo se bo počivalo ln spalo na njem. Marko: Dobro ! Sprejmem tvoje prijazno vabilo. A zdaj je še prezgodaj za moj ponočni pokoj, dasi sem že utrujen od dnevne hoje. Počakam tu na tvojega očeta, da se spet kaj pogovoriva, ti pa odidi za ta čas po svojih opravkih ! (Ore proti peči in odloži tam na klop svojo malho, palico pa postavi v kot). M i n k a : Da l Tako bo prav. Počakajte tu očeta, rada poslušam vajine modre pogovore. (Odide v kuhinjo. Tam prižge svetilnico in jo obesi na zid k steklenim vratom, tako da luč odseva v sobo. Nato gre večkrat po kuhinji mimo vrat). Tretji prizor. Marko, Niko, Riko. Marko (leže po klopi pri peči in nasloni glavo na malho) : Trda, pretrda bo ta-le postelja za moje stare kosti, a nekaj časa se bo že ležalo tudi tukaj. Pernic tako nisem vajen. (Hreščaje zaspi). Niko (spleza na okno, odtam pa v sobo in na peč. V roki ima nit in na njej privezan šopek trave). Riko (se prikaže na oknu in gleda v sobo). Niko (se nagne čez rob peči, spusti šopek trave proti Marku in ga posegače z njo po obrazu). Marko (zamahne z roko preko obraza in jezno zarentači) : Sakra-milijonske muhe, ali še zdaj ne bo miru pred vami! (Zopet zaspi). Riko (polglasno): Pst, pst! Niko, ali si ti? Niko (polglasno): Da! R i k o: Kaj delaš tukaj? Niko: A kaj ti? Riko: Jaz imam nocoj važen posel v tej bajti. Niko: Jaz tudi. Riko: Kaj imaš? Niko: Glej, muhe spuščam na tega starega potepuha. Pregnati ga moram odtod kakor mogoče daleč. Riko: Kdo je? Niko: Berač Marko, ki je našemu rodu v veliko napotje. Riko: Res! On je star, premeten lisjak. Ve za mnoge naše in prirodne skrivnosti, ki so neznane diugim ljudem. Večkrat nam je že pokvaril najlepše upe. Tudi nocoj bi lahko tukaj mene neprijetno motil. Zato proč z jim iz te izbe! Ali ne zameri, bratec, ako ti povem, da si ti pre neumen za tako delo! S svojimi travnatimi muhami ga ne boš pregnal! Niko: Pomagaj mi, ako veš ti za kako izdatnejše sredstvo! Riko: Takoj ga najdem! (Skoči z okna vun in tam izgine za trenutek). N i k o (se zopet nagne čez rob peči in posegače Marka s travo). Marko (zarenči): Vražje muhe, kako sem jim nocoj na poti! Praskajo me, kakor bi bile podkovane! (Potegne si klobuk na obraz in spi dalje). Riko (skoči na okno s črno mačko v naročju) : Pst, pst ! Na, tu imaš hujšo zverino nego so muhe! Vrzi jo na dedca! Niko (spleza urno s peči, zgrabi mačko in jo nese na peč, govoreč) : Ho, ho, bratec, ti si pa kavelj, ti! Izvrstno si jo pogodil. Stari malhar se zdaj gotovo ustraši te črne pošasti in jo popiše odtod! Riko: Tudi jaz sem tega mnenja. Niko (vrže na Marka mačko, ki glasno zamijavka, jezno zasopiha, skoči na tla in odtam na okno, kjer se obrne, nagrbi hrbet in zre s svetlimi očmi nazaj na Marka. Zamijavka še enkrat). Riko (skoči z okna vun in drži z eno roko mačko na oknu). Niko (se skrije pod cunje v kotu na peči). Marko (plane preplašen kvišku in se ozre po sobi) : Grom in strela, kaj pa je to zopet?! (Zagleda mačko na oknu). A, a, ti črna hudoba, si me prišla strašit in motit! (Mačka zopet zamijavka). In zdaj se mi še repenčiS tam-le na oknu, kakor da bi se te moral bati! Čakaj, čakaj, jaz ti posvetim ! (Zgrabi gorjačo in udari z njo po tleh proti mački, ki se na oknu zasuče, skoči vun in izgine). No, zdaj bom menda imel vendar že mir! (Postavi gorjačo nazaj v kot, leže na klop in zopet zaspi). • N i k o (se dvigne iz svojega skrivališča, pogleda na Marka in potem na okno): Pst, pst! Riko! Riko (se prikaže na oknu in stiska z rokami nekaj k sebi v naročje): Da, da! Sem že tukaj! Niko: Ne preženeva ga ! Zaman ves najin trud ! Riko: Bova ga! Nä, tu imaš novo zver, ki je sicer manjša kakor mačka, a mnogo strašnejša. (Vrže mu podgano na peč). Niko (jo prestreže): Joj, joj, podgana! Še jaz bi se je skoraj prestrašil. Ta bo pa že nekaj napravila, ta ! (Drži jo z rokami pred seboj in se nagne čez rob peči nad Marka). Zdaj, zdaj! Riko: Kakor bomba bo učinkovala! Misliti morava tudi sama na svojo varnost. Bratec, skrijva se, ako so ti ljube tvoje koščice! (Poskoči z okna vun in izgine). Niko (vrže podgano na obraz Marka, skoči s peči in se skrije pod mizo za tam stoječe škornje). Marko (plane zopet prestrašen kvišku, se prime z rokami za glavo in gleda proti oknu. Mimo njega steče podgana skozi okno vun.) Tristo črnih kosmalinov! A zdaj pa še podgane skačejo name1 Merda se lotijo še mojega nosa, misleč, da je suha svinjska kost. To je pa že prehudo. Tu ne ostanem več brez luči. Minka, Minka, pridi noter z lučjo! Četrti prizor. Marko, Minka. M i n k a (še v kuhinji) : Takoj, oče Marko! (Sname svetilnico s stene in stopi z njo v sobo). Marko (razburjen): Minka, ta izba je cel zverinjak! Muhe, mačke, podgane in kaj vem kakšne zverine se nocoj tukaj zbirajo in skačejo dol s peči name. Zdi se mi, da sem slišal tudi neke čudne glasove zgoraj na peči. Ne vem, ali se mi je to sanjalo all je bilo res. Star sem že, a kaj takega še nisem doživel. Skoraj bi me bilo strah. Kakor zakleto, kakor začarano se mi zdi ozračje te izbe. Minka (preplašena) : Orožno! Tudi meni je nocoj tako čudno tesno pri srcu, kakor bi me tlačila kaka huda slutnja. Popolnoma se je že zmračilo, a očeta še zdaj ni domov. Druge dni je bil navadno tak čas že vselej doma. Kaj, če se mu je prigodila kaka nesreča ! races Marko: Bog čuvaj dobrega starega moža in ga srečno pri vedi domov ! Minka, posveti gor na peč, če ni morda tam kako skrivno vražje gnezdo ali pa kaka luknja v podstrešje, odkoder se vsipljejo v sobo nepoklicani štirinožni in večnožni nočni gostje! (Stopi na klop pri peči, gleda na površje peči in na strop nad njo). Minka (stopi na klop zraven njega, sveti na peč in prevrže tani ležeče cunje): Nič, nikjer nič sumljivega! (Stopi na tla in sveti okrog po fcotih ob tleh). Marko (stopi za njo na tla in gleda za lučjo): Res, nikjer nič nenavadnega. Čudno, čudno! Minka: Majhno opravilo za nocoj imam še v kuhinji. Oče Marko, ali greste z menoj in se tam še kaj pogovoriva, da vas ne bodo več tukaj preganjali duhovi? »y^É' '1 ! Marko: Ne bojim se jih, a da bi se prostovoljno tepel z njimi, tega pa tudi ne maram- Star sem že, in moje kosti imajo rade mir, posebno ponoči. Torej pojdiva v kuhinjo! M i n k a (gre z lučio v roki v kuhinjo). Marko (gre za njo in zapre vrata za seboj). Peti prizor. Niko, Riko. Niko (prileze po štirih izpod mize m vstane, si položi roko na prsa in se globoko oddahne): A-a-a! Vendar enkrat! Riko (poskoči skozi okno v sobo in veselo zavriska): Ju-hu-hu! (Pljune v roke, zaploska, naredi kozolec, obsedi na tleh in pogleda samozavestno na Nika). Hej, bratec, ali si videi, kaj vse se naredi z bistroumnostjo in vztrajnostjo? ! Niko: Da! Pregnala sva starca odtod in očistila zrak v tej izbi. Riko:Moja zasluga je, da se je to zgodilo. Niko: Tudi moja! Pomagal sem ti. Riko: No, pa imej še ti majhen delež ob tem! To meni ne škodi. Dovolj drugih imenitnejših celih del venča moje življenje. Ju-hu-hu! (Postavi se urno na noge in začne deklamavati) : Mi škratje smo majhni, naš velik je rod, ljudem smo tu v škodo, v zabavo drugod. V duplinah pri polhih predremljemo dan. a noč nas požene za posli na plan, in čim bolj jezijo ljudje se na nas, tem večje je naše veselje ta čas! Nikec, ali ni res tako? Niko: Seveda je res! Ali je ta pesem tudi tvoja last? Riko: Tudi, tudi! Ju-hu-hu! (Prekucne se zopet čez glavo). Niko: izredno dobre volje si nocoj, bratec! Riko: Saj sem lahko! (Potegne iz žepa denarnico, jo odpre, pomoli pod nos Niku in požvenkeče z drobižem, ki je v njej). Poglej in ugani! Niko: Ne morem, bratec! Stara, Poguljena je že ta denarnica. Gotovo je kakega trpina. Krvavi žulji so v njej ta denar. Hudo mu bo po njem, kdor ga je izgubil. Riko: Kaj to meni mar! Ljudski vzdihi, ljudska jeza, to je naše veselje. Ali nisi čul, bratec, moje pesmi? Ta denarnica je gospodarja te bajte. Niko: Ribiča Simona : Riko: Da, Simona! Danes popoldne je zažvrgolela naša ptica na drevesu in mi naznanila v svoji pesmi, da je on krenil z obilnim ribjim plenom v bližnji trg, kjer gotovo hoče ribe dobro prodati in precej denarja izkupiti zanje. Zato se jaz še ob solnčnem svitu splazim iz svojega skrivališča k brvi, ki drži čez globok jarek v Črnem gozdu in se po nje] navadno proti večeru Simon vrača domov. Brv izpodkopljem in omajam na obeh koncih, potem se skrijem v skalnati duplini in čakam ... Niko: ... da pride ubogi ribič in se prekucne z brvi v globino! Riko: Tako se je tudi zgodilo. Ribič je obležal nezavesten v jarku, jaz pa sem mu vzel denarnico z vsem denarjem vred. Ju-hu-hu ! Niko: In kaj je z ribičem? R i k o: Ne vem. A kaj to meni mar! Pustil sem ga tam ležati in odšel. Pobrigajo naj se zanj ljudje! N i k o: A tako! Zdaj mi je jasno, zakaj je tukaj prej mlada neumnica tako vzdihovala in tožila Marku, kako ji je težko in tesno pri srcu, ker se ji oče še ni vrnil. Riko: Naj le vzdihuje ! Imela bo še več in še hujšega podobnega opravila, ko bom vzel jaz še njo na muho! Ju-hu-hu! Niko: Kaj boš zdaj storil s Simonovim denarjem ? Riko: Nesel ga bom našemu milostljivemu kralju. Niko: Zopet te bo pohvalil. Riko: In zapisal v zlato knjigo zaslužnih del našega rodu! Niko: Srečen si, bratec ! Riko: Zdaj še ne, upam pa, da postanem srečen v kratkem, ko dosežem s svojimi zaslužnimi in velikimi deli svoj smoter, ki ga imam vedno in povsod pred očmi... Šesti prizor. ■ Simon, Minka, Marko, Niko, Riko. Simon: (vstopi v kuhinjo. Čelo ima obvezano z robcem, ki je okrvavljen. Hodi počasi in opotekajoče): Hvala Bogu, vendar sem zopet doma! Riko (preplašen): O, ješteneš! Simon je prišel! Zdaj bo pa dirindaj tukaj! Bratec, skrijva se! Niko: Da, skrijva se, a kam ? Riko: Za menoj! (Zleze pod mizo v kot in se skrije tam). Niko (spleza za njim). Marko, Minka (prihitita medtem začudena Simonu naproti, ga odvedeta v sobo in posadita na stol ob mizi). Minka (sname mimogrede z eno roko svetilnico s stene in jo sto-pivši v sobo postavi na mizo) : Ubogi očka ! Torej padli ste z brvi in obležali nezavestni v jarku? Marko: Sreča velika, da se nisi hujše pobil in si zlomil kakega uda! Simon: Da, velika in čudovita sreča je to zame. Sam sem se čudil, da sem ostal živ in cel, ko sem se prebudil iz nezavesti in se prepričal, da sem se pri padcu samo pretresel in si prebil kožo na glavi. Obenem sem zaslišal v bližini šumenje potoka, se splazil po štirih do njega, si izpral rano in se obvezal z robcem. Odleglo mi je. Minka: Res, varovala vas je in pomagala vam k rešitvi višja moč. Simon: Tudi jaz mislim tako. Minka: Zdaj vam prinesem večerjo, da se pokrepčate z njo, potem vam bo še lažje. (Odide v kuhinjo in pusti vrata odprta, da se vidi iz sobe tja). Marko: ln jaz prevežem rano ter jo namažem z mazilom iz zdravilnih korenin. Cez noč se še počiješ in naspiš, jutri boš pa zopet zdrav. (Ore k svoji malhi na klopi pri peči, jo odveže in vzame zavitek iz nje. Nato se vrne k mizi, položi zavitek nanjo in ga razvije). Simon: Jaz pa bom medtem še povedal, kaj vse se mi je še pripetilo danes. Minka (se vrne iz kuhinje z večerjo in jo postavi pred Simona) : Tako-le, očka! Sedaj se pa le poslužite božjih darov! Gotovo ste že lačni. Marko (odveže staro obvezo na Simonovi glavi in jo vrže na tla) : Minka, nov robec boš dala! , Minka: Seveda! (Poseže ponj v miznico in ga položi pred Marka). Simon: Da, prileglo se mi bo. (Prime za žlico, jé počasi in nadaljuje svoje pripovedovanje) : Kakor sem že omenil, sem imel veliko srečo prt pfldcu z brvi. Nenavadno srečen pa sem bil danes tudi pri svojem poslu na morju. Marko: Torej si dosti nalovil. A kje je ostal tvoj bogati plen? (Namaže medtem novi robec s svojim mazilom in obveže z njim Simonu ranjeno glavo). Simon: Potrpljenje! Vse povem po vrsti. — Zgodaj sem nalovil polno posodo jako lepih živali. Zato sem z njimi sredi popoldneva krenil namesto domov v bližnji trg in jih tam prodal. Dobil sem lepo vsotico in se z njo napotil domov vesel, da s tem tudi Minki prihranim za jutri nadležen posel na trgu. Minka: Ah, očka, kako ste mi dobri! Sami ste nesli v trg prodat ribe, da bi jaz lahko ostala doma in kaj drugega lažjega delala. Simon: I, kakopa! Ali ni tako prav? Pomagati moramo drug drugemu in si tako vzajemno lajšati trpljenje. Tako sem mislil s svojo srečo napraviti malo olajšavo ali malo srečo tudi tebi. Toda, kakor pravi pregovor, ni sreče brez nesreče! Ko sem se pri potoku postavil na noge, da bi šel domov, sem si potipal žep. Toda groza, denarnice z denarjem ni v njem! Pretipljem si vse žepe, preiščem ves kraj okrog, a mojega današnjega zaslužka ni nikjer. Izgubljen je! Napotil sem se jako žalosten domov, in denarna izguba me je bolela mnogo huje nego rana na glavi. Marko: Nesrečni Simon ! Minka: Da le hujšega ni ! Ta nesrečni denar bomo že pogrešili. Zaslužili si bomo drugega, in vse bo zopet dobro. Zato se, ljubi oče, potolažite in pozabite še nocoj na izgubljeni zaslužek ! Simon: Saj bom moral pozabiti nanj! Ne bo drugače. Tolažim se pa tudi s tem, da ga morda najde pošten človek in mi ga vrne. Marko: Prav praviš, Simon ! Tudi to se še la"hko zgodi. Simon (položi žlico na mizo): Hvala Bogu, zdaj sem se pa zopet pošteno najedel. (Sklene roke, jih dvigne kvišku in se pokriža.) Zahvaliti se moram pa tudj vama, ker sta mi postregla tako ljubeznivo, zahvaliti se s praznimi besedami, ker nimam vinarja v žepu, da bi vaju vsaj nekoliko odškodoval. Marko: Ne bodi, ne bodi, Simon, tako čuden! Ali se mora vse plačati? Sam si prej rekel, da moramo pomagati drug drugemu. To sva storila tudi midva iz dobrega namena, iz dobrega srca. Saj to je naša krščanska in človeška dolžnost! Minka: Tako ie! Očka, zdaj pa v posteljo, da se počijete! Pogovorili se bomo kaj več lahko jutri. Marko: Da, k počitku, Simon! Potreben si ga. Tudi jaz se takoj odpravim v odkazano mi ležišče v podstrešju. Zbogom! Lahka noč! (Prime zavitek na mizi, ga potlači v malho, si vrže to čez ramo, prime za gorjačo in jo pokaže Minki z nasmehom) : Te-le pa ne smem nocoj pozabiti tukaj. (Odhaja skozi kuhinjo in leze po lestvi v podstrešje, kjer izgine.) Simon (gleda za njim) : No, no, Marko, če res že odhajaš spat, pa lahka noč! Minka: Lahka noč in hvala, Marko ! Marko (v podstrešju): 2e dobro, že! Lahko noč še enkrat! Niko (smukne izpod mize skozi odprta vrata v kuhinjo in odtam spleza po lestvi v podstrešje za Markom). Sedmi prizor. Simon, Minka, Riko. Simon (se dvigne s stola): Torej, pa se odpraviva še midva k počitku! A prej bi še rad opravil tukaj svojo večerno molitev. Premagati hočem za ta čas svojo utrujenost in potrtost, zakaj veliko hvalo sem dolžan svojemu nebeškemu Očetu za današnjo čudno rešitev pri padcu z brvi. (Poklekne na stol in se nasloni s komolci na mizo.) Minka: Pridružim naj se še jaz vaši molitvi! Moliva skupaj! Tudi jaz bi si rada olajšala v molitvi svoje srce, ki je prepolno prečudnih čuv-stev. (Poklekne na stol za mizo pred oltarček ter zre s povzdignjeno glavo in s povzdignjenimi rokami na podobo Križanega.) Oče naš, ki si v nebesih. posvečeno bodi tvoje ime! Simon: Daj nam danes vsakdanji kruh in nas reši vsega hudega! Riko (se prikaže izza škornjev pod mizo in si tišči ušesa z obema rokama; čez nekaj časa se zopet pomakne nazaj v svoje skrivališče). Minka: O, prevzvišeni, vsemogočni Stvarnik in kralj nebes in zemlje! Ozri se milostno na mojega ubogega dobrega očeta in name! Pošlji nama v varstvo, vodstvo in srečo duha moje ljube pokojne mamice, ki je bila tako dobra in blaga, ki naju je tako iskreno ljubila in zdaj gotovo uživa zasluženo večno plačilo pred tvojim obličjem . . . S i m o n : ln gotovo tudi v svoji sedanji visoki sreči ni pozabil njen duh na naju. Misli in gleda na naju in bi nama rad pomagal v boljše zemeljsko življenje . . . Minka: Zato ga, ljubi Bog, vsaj za nekaj časa pošlji k nama z oblastjo in močjo, da odvrne od naju sovražno Usodo, ki naju že od nekdaj preganja in zatira z vsakovrstnimi nadlogami in nezgodami ! Potem naj tudi naju tu obsijejo srečni in veseli dnevi, po smrti pa ti naju dobrotno sprejmi v svoje rajsko bivališče! Simon: Mili Bog, usliši prošnjo te dobre nedolžne deklice! če ne jaz, pa je ona vredna največje sreče na tem in onem svetu! Star sem že, kmalu bom moral za svojp ženo. Prosim te prav presrčno, preskrbi mi hčerko pred mojim odhodom, da bom mogel miren in potolažen zatisniti trudne oči! Minka: Bodite brez skrbi zaradi mene, dragi očka! Zaupljiva združena molitev predere oblake ! Trdno sem uverjena in prepričana, da naju neskončno usmiljeni Bog usliši, in potolažena se zdaj odpravim k nočnemu počitku. Simon: Amen ! (Pokriža se in stopi na tla.) Minka: Amen ! (Ravno tako stopi na tla, prime za svetilnico in gre v čumnato. Vrata pusti odprta. Medtem govori): Postelja je že mehko postlana, jaz vas še sezujem in vam pomagam, da boste prej pod odejo. Simon (gre za njo in pripre vrata za seboj, govoreč z ginjenim glasom): Bog te poplačaj, ljuba hčerka, ker si mi tako dobra! (Ko Minka in Simon zapustita sobo, se posveti v kuhinji od leve; svetloba polagoma narašča in začne se svetiti tudi v sobo.) Osmi prizor. Riko, Niko. Riko (se priplazi izpod mize in smukne v kuhinjo, pustivši vrata napol odprta za seboj. V kuhinjo se posveti od leve močneje. On počene na tla, dene roko nad oči in gleda proti svetlobi. V podstešjil zdaj za-ropoče, kakor bi Marko udrihal okrog sebe s svojo gorjačo). Niko (zdrkne po lestvi navzdol, z zadnjih klinov se prekucne na ti», sede počasi, se prime z obema rokama za desno koleno in stoka): O, L ješteneš, ješteneš, zdaj sem jo pa izkupil! Moja noga ne bo nikdar več zdrava ! R i k o (se zvija od smeha in govori) : Hehehe, bratec, ali te je Marko oplazil? Njegova gorjača pač ni sladka, kaj? Prav ti je, zakaj si pa tako neroden ! Niko (se zvija od bolečin): O, ješteneš, boli, boli! Kako bom zdaj prišel domov? In ti mi še privoščiš! To ni lepo od tebe! Riko: Potolaži se! Pomagal ti bom odtod. A treba bo hiteti. (Pokaže na levo): Poglej, kako se sveti tam-le v daljavi! Svetloba je vedno večja in bliže. Niko (se zagleda na levo): Resnično! Ali kaj pomeni ta svetloba? Odkod prihaja? Ali vzhaja mesec? R i k o: Ne! To ni mesečni vzhod! To je nebeška svetloba. Niko: O, gorje! Riko, beživa, da ne pride še kaj hujškega čezme! Pomagaj mi! (Poizkusi, da bi vstal, a ne more.) Riko (ga zadene na rame): Zdaj pa tiho! Tu notri še ni zrak čist. (Nese ga stopaje po prstih skozi sobo do okna, tam ga prisloni k zidu). Niko (zleze na okno in izgine v temi). Riko (spleza za njim in skoči vun v temo). Deveti prizor. Minka,materinduh,angela, pozneje Riko. Minka (stopi iz čumnate v sobo in postavi svetilnico na mizo. Opazi čudno svetlobo, ki jo obsveti iz kuhinje, osupne in stopi za korak nazaj. — Ta hip se zasveti še močneje in obenem se zasliši iz kuhinje polglasno petje, brenkanje na kitaro in drhtenje glasov gosli. Petje in godba prihajata vedno glasnejša ter se bližata iz kuhinje v sobo) : Nas, dobra Minka, se ne boj, poslanci smo nebeški ; uslišana si ti nocoj, vsej bedi naj človeški ta prstan, ki se tu blišči, za vedno konec naredi ter tebi in očetu odpre zdaj raj na svetu! Materin duh (ženska v beli halji in z belim pajčelanom čez glavo se prikaže sredi pesmi na pragu in počasi stopa v sobo proti Minki). Angela (na vsaki strani materinega duha po eden, stopata v sobo. Angel na desni drži v roki palmovo vejico, a oni na levi krožnik in na njem bliščeč se prstan). Minka (razprostre roke proti materi, ko utihne pesem, in veselo vzklikne): Moja draga mamica, ali vas smem objeti in se nasloniti na vaše zlato srce? >(J Materin duh (iztegne roko proti Minki): Ne, mila hčerka moja, zdaj še ne, ker si ti še v trohljivih človeških okovih; a jaz sem duh. On. h kateremu sta z očetom ravnokar tako zaupljivo dvignila v molitvi svoje želje in prošnje, te je uslišal in me pošilja k tebi na zemljo s tem srečonosnim prstanom. (Pokaže na prstan na krožniku). Kadar boš v stiski ali potrebi, si ga natakni na prst, zasuči trikrat OKrog na desno, in stopila bosta tisti hip pred te ta-le služabnika (pokaže na angela), ki sta moj in tvoj angei varuh, in izpolnila ti bosta, kar boš velela njima. Nato zasuči prstan trikrat okrog na levo, in izginila bosta. R i k o (se priplazi medtem v kuhinjo skozi zunanja vrata, nekaj časa prisluškuje tam, potem pa zopet izgine). Minka (sklene roke od začudenja); Ah, kaka neizrečena sreča! Najbolj pa me veseli to, da bo te sreče deležen tudi moj dobri stari očka! Materin duh: Prav je, da te to veseli. Ljubezen do očeta ti bo . s tem čudodelnim prstanom obilno poplačana. (Vzame prstan s krožnika in ga da Minki.) Tu ga imaš! Hrani ga skrbno, zakaj ako ga izgubiš, brezupna in žalostna bo tudi še zanaprej vajina bodočnost. Varujta pa se tudi zlobnih škratov, ki so vama že škodovali, radi pa bi vama narravili še več škode in nadlog. Minka (sprejme prstan s svetim strahom in si ga natakne na prst) : Mati, kako se naj vam zahvalim za ta neprecenljivi nebeški dar? Materin duh: Zahvali se Njemu, vsemogočnemu kralju nebes in zemlje, ki ti ga pošilja po meni ! Minka: Torej pa prosim, da njemu sporočite mojo zahvalo! Materin duh: To storim. Zdaj sem izvršila tukaj svojo nalogo in vrniti se moram zopet v svoje nebeško bivališče. Povei očetu, da ga pozdravljam. Zbogom, ljuba hčerka, moj blagoslov naj te spremlja po vseh potih življenja! (Dvigne roke proti Minki in jo blagoslovi). Minka (poklekne in vzklikne): O, mati, zlata moja mati! (Svetloba začne ugašati, materin duh in angela izginejo.) Zagrinjalo pade. Naj le na lice bledo solzica ti rosi: uso žalost in vso bedo na dno srca zaprt! Tolažba. A ključ Bogu izroči, za vse naj on le ve; On hoče ti pomoči, ti lajšati gorje ! Janko Leban. Veverici in dete. Glej veverko, kako prijazno v tesnobi kletke se zabava : ob lešniku zobé si brusi — hm! -z metlico-repom povihrava. Martinek jo zavzeto gleda in preud'arja zagonetko: kako in kdaj in s čim, da tudi on imel bi lešnik, rep in kletko! E. Gangl. Nebo in zemlja. Bele, srebrne ladjice po morju visokem veslajo, žejni, prežejni zemljici dobrotno piti dajo. Ljuba, preljuba zemljica z močjo se mlado dvigne, ladjic nikjer — in v sinje nebo škrjančkova pesemca švigne! E. Gangl. Vrt in polje. Ob hišici dehti cvetoči vrt, metulji, ptički se spreletajo, srce Alenki v pesmih se oglaša, in prsiki vence nežno spletajo. In blizu, daleč tam — glej, njiva — kruh ! V tla brazde se globoke režejo, za plugom — oče; in njegove misli nebo, Alenko, njivo vezejo . . . E. Gangl. Ponos in poklon. Move hlačke, nova suknja, na klobučku vonj evetóv — ej, ponosno stopa Markee, v božji hram gre pot njegov! Ko zapoje mili zvonček, dvigne mašnik hostijo, Markee pade na kolena in pokloni se pred njo. E. Gangl. V mejah Jugoslavije. orko in njegova mama sta se ozirala za zahajajočim soln-cem. Kar vpraša dvanajstletni Zorko: »Kje je konec Jugoslavije?« »Tam, kjer se več ne glasi naš mili jugslovanski jezik,« odgovori mati. »Zakaj pa ni Bog ustavaril Jugoslavije po vsem svetu?« »Zato, da se tudi mi naučimo spoštovati jezik tujih narodov. Potem šele spoznamo, kako dragocen zaklad je naša krasna materinščina, ki smo ji s toliko težavami priborili tujščini enako pravico, koliko je vredna naša svoboda in s kako vnemo smo jo dolžni braniti,« razlaga mati. Zorkove misli so hitele za solncem, ga došle in prehitele, ko j» vprašal: »Koliko časa sije solnce drugim narodom?« »Ves čas, kadar spimo. Zjutraj boš ti smrčal, ko pozdravi solnce izza Cmega morja gorovje Balkan in se spne na jugoslovansko obzorje-Potem nas gleda do večera,« pripoveduje mati navdušeno. Dečku se je širilo srcè od narodnega ponosa. Pozna zima. Belo polje, bele koče . . . Vmes pa komaj vidne steze, a nad njimi mlade breze kot device plakajoče . . . Ve želite si pomladi, pa je Bog še dati noče; le snežinke padajoče vam nasul je po ogradi. Kraj potoka se v zrcalo le poglejte, če ne veste, da oblekel kot neveste vas v obleko je prezalo! Belo polje, bele koče . . . Vmes pa komaj vidne steze, a nad njimi mlade breze kot device smehljajoče . . . Boleslav. FR. PALNAK: Čveteronožci v našem gozdu. L olnce se še komaj zbuja, ko nastopimo poletnega jutra pot v gozd. Polagoma se trga v njem trda tema, ki pre-preza vrhove dreves ter leži še gostejša tema okrog nas. Napotili pa smo se vanj tako zgodaj, da vidimo, kako se bude njegovi čveteronožni prebivalci, kake vstajajo, kako odhajajo na svoja dnevna opravila, in da pogledamo, kakšna so ta. Še vse tiho. V vrheh se počasi svetlika, vedno globlje prodira luč. A že v prvem svitu se oglasi nad nami: »Pojdi gor! Pojdi gor!« — Gledamo, kdo bi nas klical, a ne uzremo kričača. Vidi pa nas menda ta; saj se norčuje prav pošteno: »Stric mo-tovilo, si videl svojo kobilo?« — Hej kobilar, ti si' Zgodnji budilec v gozdu? Le zbudi nam ga, da vidimo njega in njegovo življenje! Priklici nam luč, pripravi nam jo! Glej, ni ravno prijetno, plaziti se v tej poltemi! Pst! Kaj je to? Debela neokretna žival se je prevalila pred nami čez pot. Neokretna, a vendar nagla dovolj, da nam je izginila hitro izpred oči, in le slišimo jo še, kako lomasti naprej po gozdu. A ne sme nam uiti. Videti ga moramo, ki nam je pretekel pot prvi. Obrnemo se hitro za njim, svetloba že raste, in tudi že vidimo več okrožja skozi drevje. Tam, že precej daleč pred nami, se prikaže hrbet in belkasta glava z dvema črnima progama, ki gresta od gobca na vsako stran preko oči in ušes. Samo toliko ga vidimo, in že se nam zopet skrije. A spoznali smo ga vseeno — jazbeca, ki se vrača s svojega ponočnega pohoda. Natančneje si ga ne moremo ogledati, ker nam je že izginil. A glej ga — drugega samotarca jazbeca, ki prihaja ravno proti nam! Postojmo! Prav mimo nas mora, in tega bomo videli lahko natančno. Ni nas zapazil, tudi zavohal nas ni in počasi koraca dalje. Kratke, čvrste noge postavlja premišljeno naprej. Še ustavil se je. Zdaj ga vidimo: podolgovata, ošpiljena glava, male oči in tudi mala ušesa. Preril je nekaj na tleh. Najti je moral žužka, ki se ni nadejal sovražnika, da mu pomaga sam s seboj napolniti navsezgodaj že itak siti trebuh. Izginil je v gobcu, in že so ga zmleli ostri jazbečevi zobje. Požeruh pa, ki se je mastil vso noč s hrošči in črvi, ki si je zgrabil kje drobno miško ali prijel mladega zajčka, ki ni odnehal pri ptičjem gnezdu ter ga izpraznil, če je te mogel, se pomika naprej. Dobro ga še vidimo, a hipoma — kakor da se je pogreznil. Tam na prisojnem obronku je izginil v zemljo. Tam ima svojo jaz-bečino, ki si jo je izkopal s svojimi čvrstimi zavitimi kremplji. Na stirili do osmih krajih pride lahko iz nje, vsak hodnik je dolg do deset metrov, vsi pa se stekajo proti kotlu, kjer si je priredil dva metra globoko pod zemljo prav udoben in prijeten dom ter si ga nastlal na mehko z mahom. Tukaj prespi dremuh ves dan. Po vseh hodnikih pa ne hodi vedno, ker jih ima večino za slučaj nevarnosti. Ce si je mogel izbrati za svoja palačo prostor med skalovjem, mu je še ljubše, bolj varen je in še bolj na miru; mir pa je za zavaljenega sivca prvi in najpoglavitnejši. Kakor je videti jazbec zapuščen, skrbi v svojem stanovanju za največji red in snago. V jazbečini njen prebivalec tudi prezimi. Debel, kakor je jeseni, se spravi k počitku, žre do hude zime še prihranke, ki si jih je nanosil na kmetov račun s polja, potem pa zaspi. Če zima ni prehuda, se zbudi večkrat, in sled njegovih širokih podplatov po snegu dostikrat pokaže, da je prišel pogledat na božji svet. Takrat si utrga tudi kakšno koreninico, a vendar pride spomladi na spregled medel in suh, jeseni tako rejer.i trebušček mu je upadel docela. Pustimo zdaj samotarca, naj se prespi! če bi čakali nanj, da se prikaže, bi čakali predolgo. Pred večerom bi ga ne videli. Tedaj pa bi pn MUMÜ irhodu luknje čuli podzemljaka, kako ropoče znotraj in se zopet odpravlja na lov. Počasi poluka tedaj z glavo in oprezuje, če je vse mirno in varno; potisne se še nazaj in skrit napeto posluša. Potem šele pride vun, preišče z ušesi in z nosom vso okolico, če je dosti varna, nato pa koraca počasi od svojega bivališča, kamor se vrača šele zjutraj. Hušl Kaj je gozd že oživel? Seveda! Soince je že razlilo nanj svoje zlato, in vsepovsod se glasi ptiči, od vsepovsod nam bije na uho skrivnostno šumenje in šuštenje. Pa kaj je skočilo pred nami in se prav tako hitro skrilo? Kje? Mlad hrastič — še skoraj šibica — se je zazibal ravnotam. Slaba šibica, je ll bolan sirotek? Primemo ga, pa nam ostane kar v roki. Seveda, korenin nima. O, tu je bila na delu gozdna krtica. Ta se nam je skrila pod zemljo, kjer opravlja svoje škodljivo delo. Majhna, rjava, debelega trupla, malih ušes in kratkega, gosto poraslega repa, sodi med miši, ki pa jih ločijo od nje velika ušesa in dolgi, goli rep. Pod zemljo je ne moremo zasledovati, a zapomnili si bomo njeno škodljivo življenje. Saj ni sama od mišjega plemena v gozdu. Še druge so, ki glodajo po drevju lub in veje, kakor nam pokaže marši katero drevo na naši nadaljnji poti. MeJ temi škodljivci je tudi sivorjavkasta gozdna miš, ki je sicer v vsem podobna hišni miši, le da je večja in dalj šega repa. Ta sicer ne gloda debel in živ! največ ob gozdnih sadežih, žužkih in drobnih, vlaknastih koreninicah, a ne za metava tudi svežih, sočnatih bukvic, ki so prišle iz zemlje, ter napravlja na ta način dosti škode. Tako tudi v gozdu, kakor doma in na polju miši niso prida. Komaj smo izrekli to obsodbo, nam obstoji oko na živalci, ki leži zadavljena ravno pred našimi nogami. Čisto je podobna miši, samo manjša je in tanjša ter ima dlakav rep in dolg koničast gobček. Ta ji je odprt, in en sam pogled na zobovje nas prepriča, da nimamo opraviti z nikako mišjo, ki imajo vse spredaj po dva dolga, dletasta zoba, s katerimi glojejo. Naša živalca tu pa ima ostre koničaste zobke, prav ustvarjene za plenjenje. R o v k a je ali, kakor ji tudi pravijo, špičmoh. Kdo bi vedel povedati, koliko žužkov in črvov je pohrustala ta, zda] mrtva živalca še to noč. Ali pa, kako je bežala, da uide sovražniku v svojo podzemeljsko luknjo? Kdo bi uganil, kateri močnejši in ostrejši zobje so storili konec njenemu požrešnemu življenju? Kaj je bila lisicu ali kakšna mačka ali sova? Vse te zadavijo rovko, ne požre pa je raze» kač nobena žival, ker ima rovka prav močen duh po pižmu, ki ne ugaja našim gozdnim ujedam. Pustimo to mrtvo rovko! Saj dolgo ne obleži tukaj; žužki, črvi in mravlje so se že spravili nad njo ter uničujejo njo, ki je uničila v svojem življenju toliko njihovih sorodnikov. II. Oho! Glejte, glejte! Ravno smo jo imeli v mislih — rjavo kožuško lisico, pa se nam prikaže! O, le skrivaj se s svojo rjavino ob rjavi zemlji in za rjavkastim grmovjem, izdajaš se nam vzlic temu, ker še vedno vidimo, kako zvedavo gledajo iz široke, ošpiljene glave s pokončnimi ušesi tvoje črne oči proti nam! Na tvojih prsih nam blešči kV J t nasproti tvoja belina s kožuha, in stiskaj se, kolikor hočeš, meter dolgo truplo je le predolgo, da ga skriješ kar tako! Dolgi, košati rep si iztegnila in stojiš nepremično, a eno prvih šapi« imaš že privzdignjeno, da jo pocediš, prekanjenka, kakor hitro zapaziš, da ti žuga od naše strani nevarnost. Le čakaj! Tudi mi imamo čas čakati, ti pa nam pokažeš svojo poi. Saj vemo! Zdaj-le, ko ugiblješ naše misli, si gotovo tudi preudat ila: »Aha, mojo lisičino bi radi spoznali. Pa ne bo nič!« se nam smeješ v pest. Di bi bili mi lovci in bi oprezali za tvojim kožuhom, ali bi nam ga pustila? Za našim hrbtom nekaj zašumi, za hipec se ozremo — in lisice ni več. Kje daleč pred nami se že premičejo pred njo vejice grmovij, skozi katera beži! O, ti prekanjenka! Ti potuhnjenka! Seveda nam ne pomaga nič vsa jeza. Da bi bil z nami pes, bi jo gonil in prignal prav do katerega vhoda njene lisičine. Potem naj pa le laja zunaj, lahko tudi koplje v zemljo — lisice ne najde več v jami. Na drugi strani svoje luknje jo je že popihala na svetlo; zadavila je znabiti še mimogrede ptico, ki je sedela prenizko, in ji morda že prav ta čaš skubi perje. Taka je ta prekanjenka! Ukani te desetkrat v hipu, ko si se najmanj nadejal. Vemo, da so nastavljene za njo v gozdu pasti, a tudi ona ve ter se jim izogiblje tako vestno, da pobaše iz njih vun vado, če le količkaj more. Kaj se briga lisica za pasti! Saj je ni, predrzne kakor je, niti strah, da ocigani pri belem dnevu skrbno gospodinjo ter ji odnese pred nosom najtolstejšo gos z dvorišča, če je to na samem in ni psa blizu. Potem pa se rjavka ob mastni pečenki lepo na tihem smeje ter leže nažrta spat pred svojo luknjo. Pred svojo? I, seveda je tvoja, ampak če si jo kopala sama, je drugi» vprašanje! Težko, če nisi zasmradila snagoljubnemu jazbecu njegovega bivališča ter ga tako pregnala, sama si se pa na široko okoristila z njegovim trudom. Vemo, vemo, rjavka, da napraviš to, če ti je le jazbina po volji; če je le na takem kraju, kakor godi tebi; če je le dovolj globoka in skrita v skalovju in med koreninami. Ampak z jazbecem je izginila tudi snaga iz luknje in njene okolice, in kosti, ki leže razmetane pred lisičino, izdajajo gospodarja, ki se je hitro udomačil v bivši jazbečin! in prebije v njej tudi vsako slabo vreme. V taki luknji tudi skoti samica svoje številne mladičke — časih jih je kar do dvanajst — tušem prinaša malim rjavčetom mrtvih in živih živali ter jih začne učiti rokomalharstva. Zvita si res, lisica, a človek te ne more sovražiti, preveč čedna žival si. Pretkana si tudi in namazana, a moramo se ti smejati, če preudar-jamo tvoje ciganstvo. Mi pa smo ti danes še hvaležni, ker si nas zvodila na sled mladih zajčkov. Ne daleč od-tam, kjer smo zasačili lisico, je mala, z listjem nastlana jamica, in v njej so trije mladički. Te je rjavka zvohala, mi pa smo jo prepodili ter tako zajčkom za enkrat rešili življenje. Za enkrat! Kdo ve, če kdaj dorastejo. Saj so mladi zajci take sirote: Njihova mati jih zapusti že po prvih petih dneh, in navezani so sami nase v življenju. Seveda pridejo na svet že kot pravi zajci s široko-odprtimi očmi in popolnoma sposobni za nadaljnje samostojno življenje, ampak sovražnikov imajo! Lisice, jazbeci, kune, velike sove — vsi, vsi jim strežejo po življenju, in med njimi tudi človek ni zadnji, ki si prav rad privošči zajčjo pečenko na svoji mizi. Edino varstvo tem živalim, ki jih preganjajo vsi, človek pa posebno zaradi škode z glodanjem na polju in na vrtu, v vinski gorici in v gozdu, je, da se tako hitro plodé. Zajka vrže štirikrat na leto mlade: prvič po enega ali dva, drugič tri do pet, tretjič in četrtič zopet po enega ali dva. Tako si pomaga zajčji rod pred iztrebljenjem. Ogledati si pa teh mladih dolgoušcev kar nič nismo mogli. Komaj smo se jim približali, že so bili na nogah, pokazali so nam svoje kratke repke ter se spustili v skok, da se skrijejo na ugodnejšem mestu. No, poznamo jih vzlic temu; saj je zajec od vseh gozdnih živali najpogostejši, ki pride na polje, da se okoristi s kmetičevim tm» dom na njegovo veliko nevoljo, najpogostnejši, ki si ga imamo prilike, prav dobro pogledati na kuhinjski mizi. IVO TROST: Tatvina in laž. vanka je večkrat kaj izmaknila, pa je vselej srečno utajila svoje zlo delo. Starši so ji verjeli, pa so se jezili na součenke, ki so jo tožile, in tudi na gospoda učitelja, ki je vodil ponesrečeno preiskavo. Nekega popoldne je odhajala Ivanka zaradi premajhne marljivosti poslednja iz šole. Učitelj se vrne po nje odhodu v razred, pa sede k delu, da nadaljuje svoje delo. Šolskega pečata ni bilo več tam, kam je izginil? Vse iskanje po sosednjih razredih je bilo zaman. S pečatom je izginila tudi škatla z močilom, kamor se pritiska pečat pred uporabo. Vse povpraševanje je ostalo brezuspešno. Drugi dan je šolskega voditelja še bolj skrbelo, kaj bo: brez pečata ne sme oddati nobenega dopisa, ne šolskega naznanila. Treba bo naročiti nov pečat, a dotlej, dokler ga ne pošlje tvrdka, ne more biti brez njega. Popoldne začno čitati. Tudi Ivanka odpre svojo knjigo in poišče označeno berilce. Vzklik tihega začudenja se dvigne izmed součenk njene klopi. Učitelj pogleda, zakaj se iztezajo vsi vratovi v Ivankino knjigo: povsod ob robu so stali sami krožki šolskega pečata z napisom Šolsko vodstvo v R., kakor so bili znani otrokom že iz šolskih naznanil. Šolsko vodstvo v R. zgoraj. Šolsko vodstvo v R. spodaj, ob robu, po-dolgem in počez. »Ivanka!« pozove učitelj. »Danes se ti tajitev ne posreči. Stvar, k) si jo ukradla, se je oglasila sama! Ali meniš, da je šolsko vodstvo v R. kar ponoči priplavalo v tvojo knjigo in na platnice in na ovitek? Pečat si ti sinoči ukradla!« — Ivanka taji po navadi, pa se oglasijo učene, na inoški st#ani: »Oho! Se veliki zvon ukradi in zvoni z njim, pa trdi, da ga nisi, tatica!« Tudi o škatli z močilom je tajila, da je ni vzela, pa so jo zavrnile součenke: »Kam si pa namakala, da se je poznalo? Ali imaš barvan jezik?« Velika sramota je bila to Ivanki in njenim roditeljem. IVO TROST: Joj, škoda! anico je mati često svarila, naj ne briše ročic ob obleko, marveč ob predpasnik, ki se lažje opere. Hčerka je največkrat pozabila te opomine, pozabila tudi na tisto slovesno nedeljo, ko je bila prvič pri sv. obhajilu. Kakor bel krilatec je bila lepa Danica tisto dopoldne in srečna, ko je prvič prejela ljubega Jezusa. Kmalu po obedu se je že zopet odpravljala v cerkev k skupni molitvi, samo venčka ni še imela. Tedaj ji prinese botra zvrhano skledico črnih črešenj za posladek v spomin slovesnega dne. To je bilo veliko veselje! Danica je zobala sladke črešnje, da je skoro pozabila na koščice. Kar zahrumi nekje n I A I <%>-<%>~<%>^%>-^r-<%>-<%>-4>-4> 1 - Kupujte - ; mladinske spise, ; 2 ki jih izdaja k i „Društvo za zgradbo Učiteljskega / :: konvikta v Ljubljani"! :: é || Naročila sprejema „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. [I