MARA TAVČARJEVA:
Bratec in sestrica.
igava sta pa vidva, ljubezniva otroka? Odkje sta? Kako vama $ je ime?« Tako vzkliknete, ko zagledate ljubko sliko.
Da utešim vašo radovednost, mila deca, vam povem lepo po vrsti!
Boris in Milena sta Vojnilovičeva iz Maribora. Drava, po-sestrima Save, deli mesto v dva dela. Lepo mesto je Maribor, kjer imajo Slovenci krasen »Narodni dom«.
Boris in Milena sta rojena v Pulju, kjer ima sedež naša mor-narica. Ob vojni je bil njiju atek vpoklican v vojake, dodeljen v Maribor, in z njim je šla tudi njegova družinica. Od tedaj so minila štiri leta, in Boris in Milena sta prava Mariborčana. Znana jima je pot v cerkev, v park.k Dravi, na kolodvor in v prodajalnico.Na izprehod ju spremlja služ-kinja, ki pa težko zadošča njiju radovednosti. Vse hočeta vedeti, vse vi-deti. Zanimata se za vsako stvar, za živali, cvetice, drevesa, čolne, hiše. Ko postojita na mostu, izprašujeta, kam teče. Drva, odkje, če so mostovi in čolni povsod, če je dosti rib v vodi itd. Boris je vrgel papirnato zasta-vico v Dravo in bi rad, da jo ulovi deček bogve kje daleč. Mileni je bilo žal zastavice, a jo je Boris potolažil, češ, deček tam daleč že čaka nanjo cele tri dni!
Boris in Milena sta vljudna otroka. Znane ljudi lepo pozdravljata, Milena se pokloni, Boris odkrije. Kadar je v vojaški obleki, salutira tudi vojakom.
Boris in Milena imata tako rada svojo staro mamico, ki je bila pri njih na obisku. Ko je odhajala, sta bila žalostna. Obljubila jima je, da jo obi-ščeta v Ljubljani, če ostaneta pridna in poslušna. Oba sta ji to zagotovila in se poslovila od nje. Ko sta gledala za vlakom, ju je slikar ujel v svojo temno kamrico. Zdaj vidite, otroci, kako sta gledala za vlakom, ki je od-peljal ljubo staro mamico v belo Ljubljano.
Boris zna že čitati, pisati in računati. Mamica njegova je bila učite-ljica in ga je poučevala prvo leto doma. S kakšnim veseljem se je oprijel učenja! Letos je napravil izpit čez prvi razred z odličnim uspehom in bo obiskoval javno šolo. Komaj je šest let star. Priden dečko, kajneda?
Z mamico sta oba že mnogo potovala po zeleni Štajerski. V krajih, kjer sta se ustavila, sta kupila krajevne razglednice, napisala dan in leto, da bosta imela spomin na lepe dneve.
Boris in Milena sta dobra bratec in sestrica. Vedno se imata rada, prepira ne poznata. Ko je odpotoval Boris z atkom v Medžimurje, je bila Milena vedno žalostna. Zmeraj je izpraševala, kdaj se vrne bratec. Boris pa je tudi z atkom vedno silil domov po Milenico in mamico. Ko se je vrnil, je prinesel sestrici črešenj, a ona se ni ozrla nanje. Le Borisa je gledala, ga stiskala k sebi in mu očitala, zakaj ga ni bilo tako dolgo nazaj.
»Veš, Milena, zdaj bom pa vedno pri tebi. Nikdar več ne pojdem od tebe. Samo takrat, ko bom vojak. Mi vojaki moramo biti sami. Saj tudi mamica ne gre z atkom v pisarnico. Veš, Milena, ti boš pa kuhala doma. Ko pridem domov, te vprašam: No, Milenica, kako je? Ali si kaj dobrega skuhala? Ali je bil medvedek Marko priden? Kaj pa belček — zajček in putka — tutka; kaj pa racka — golotacka, kaj pa goska — dolgonoska? Hm, Milena? Ali so bile punčke pridne? Ali si kaj zapela: »Sem sloven-ska deklica?« No, le glej me! Ali nimaš narodne obleke, lepo pisane, belih rokavcev. ali ti ni Milena ime, meni pa Boris, ker sva Slovenca?«
»Bom kuhala,« je pritrdila Milenica, »botn, same dobre reči, hm, veš, sladke, veš, take kot mamica.«
»Potem se bova peljala v Ljubljano k stari mamici. Pa poreče: »O, gospod in gospa, pa kar sama?« Veš, velika bova takrat. V Trst pojdeva, videla bova morje in ladje, kakor nama je pripovedoval stričev Vladko!«
Pogovarjala sta se na dolgo in široko o vsem tem, kar bo nekoč in nekdaj. V sanjah pa sta splavala daleč v krasni slovenski svet, od Drave do Save in Soče, do sinje Adrije, kjer plavajo bele jadrnice, nad njimi kro-žijo galebi in utve. Obhodila sta bela mesta, mične vasi, obdane od vrtov, polja in šumnih gozdov. In kamor sta prišla, je odmevala prelepa pesem:
»Slovenski svet, ti si krasan, z lepoto rajsko ves obdan!«
Zjutraj sta se zbudila in si pripovedovala mične povesti o vsem, kar so jima prinesle sanje.
Bodita srečna, bratec in sestrica, bodi srečna vsa slovenska deca! Na dobre otroke je domovina ponosna, saj so nje zlati upi in srečna bodoč-nost. Bodite zdravi in pozdravljeni! —