5 ?4                                                     Listek.
Od njega se je na vzel veselja do književnih starin in do književne zgodovine naše. V biblijografiji slovenski je bil Zvab pravi veščak, ki je vestno in z neumornim trudom zbiral gradivo za književno zgodovino in zlasti za biblijografijo slovensko, zasledil marsikatero doslej neznano ali pozabljeno knjigo ter jo opisal v tem ali dnem časopisu. Dasi so bili njegovi dohodki vedno skromni, vender si je prav od ust pritrgaval, da si je kupoval stare in redke knjige in si tako nabral jako lepo in bogato knjižnico. V tem oziru si je pridobil za književnost našo stalnih zaslug in tudi spisi njegovi, ki se tičejo te stroke, spadajo med najboljše, kar je spisal Zvab, tako n. pr. v »Ljubljanskem Zvonu« Zivotopis Ivana Ž. V. Popoviča (1881); »Prilogi k slovenski biblijografiji« (1883); »Redki spisi« (1883); »Sommaripa ali Sommariva« (1883); »Črtica o Primoži Trubarji« (1884); »Droben spisek Trubarjev« (1886); »Knjižne redkosti slovenske« (1886); »Jakob Petelin-Handl-Gallus« (1886); »Slovenski rokopis iz leta 1799« (1886); »Tomanova pesem prijatelju« (1886); »Zbogar Ivan« (1887). Zanimive in v marsikaterem oziru poučne so tudi njegove kritike n. pr. o Generinijevi knjigi »Curiosita Triestine« (1885) in o Venetianerjevi knjigi o tržaških protestantih (1887). — Med spisi, ki jih je priobčil v »Slovanu«, so pač najzanimivejše: »Zgodovinske črtice o ,Slavjanskemu dtuštvu' v Trstu« (1886). — Tudi »Kresu« je bil sotrudnik. Priobčil je v njem razpravo o imeni »Vraz« (1884) in narodno pripovedko  »Topolovo rebro«   (1882).
Sploh je Zvab v spisih svojih pazil bolj na slovniško pravilnost in stvarno temeljitost, nego na stilistično dovršenost in že tvarina, o kateri je pisal, bila je zvečine taka, da je zanimala le ozek krog veščdkov. Ni bilo dano njegovemu peresu, da bi bilo navdušilo bralca. To se je videlo zlasti pri uvodnih člankih, katere je zadnje leto pisal v »Edinost«. Bili so dolgi, učeni, temeljiti, tudi zanimivi, toda ne pisani za veliko maso. V besedi in pisavi do dobrega vešč štirim jezikom: slovenskemu, nemškemu, srbsko-hrvaškemu in laškemu, vrhu tega neumorno priden in vesten bil je pokojni Zvab jako čislan učitelj takd v Mahrovem zavodu, kakor tudi pozneje privatni učitelj jezikov v Trstu. Kdor ga je poznal, moral ga je resnično spoštovati zaradi njegovega odločnega, poštenega značaja, zaradi njegovega znanja, zaradi njegove ukaželjnosti in pridnosti. Tržaški Slovenci so izgubili ž njim tudi nenadomestnega neomajnega političnega sotrudnika Mirno počivaj, duša blaga!
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
— Cesar Franc Jožef I. 1848—1888. Na spomin štiridesetletnega vladanja Njega Veličanstva sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Z devetimi podobami. Natisnil in založil Kari Rauch na Dunaji. (V. Spenglergasse 6) 1888, 8°, 16 str. Cena je za 10 iztisov 1 gld., za 25 iztisov 2 gld., 100 iztisov 6 gld. — Ta spominska knjižica je pisana popularno in v lepem jeziku, kakor vsi spisi izpod Tomšičevega peresa. V oči nas je zbodla samo napačna trditev, da je cesaričina Štefanija hči belgijskega kralja Ljudevita II. (namesto Leopolda II.) Isto napako smo zapazili tudi v prvem natisku Bambergove knjižice »Naš cesar«, ki je pa v drugem natisku popravljena. Tomšičevo knjižico lepša 9 podob. V isti zalogi je izšla tudi   »Spomenica«  s podobama.
Nove rnuzikalije. I. Štiri Marijine pesmi. Za moški in mešani zbor z orgijami čveteroglasno postavil Ivan Pogačnik, organist v Vipavi. Op. 2. Cena 40 kr. Založil skladatelj. Tiskarna Blaznikova. Ljubljana 1888. — Te pesmi so namenjene za majni-kove slovesnosti, a dado se dobro uporabljati tudi pri drugih prilikah. Smemo pa te skladbe iskreno priporočati, ker so po tekstu, melodiji in glasbeni fakturi visoke vrednosti   in cerkveno-melodičnega   duha.    Osobito   pa sta II. in IV. napev prava bisera     V