416 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 
in kulturne razmere v monarhiji v 2. polovici 16. stoletja, vojne s Turki, upor Nizozemske proti Špancem; 
V) tridesetletna vojna in njene posledice; VI.) vojne s Francozi (predvsem za špansko nasledstvo) in Turki 
od srede 17. do srede 18. stoletja, socialne, gospodarske in kulturne razmere v tem času; VII.) razsvetljeni 
absolutizem Marije Terezije, avstrijska nasledstvena vojna, vzpon Prusije; VIII.) reforme Jožefa II. in 
Leopolda II., odmevi francoske revolucije v monarhiji; IX.) vojne z Napoleonom in njihove posledice, 
restavracija, Metternichov absolutizem; X.) revolucija leta 1848, neoabsolutizem, začetki ustavnosti in 
liberalizma (do 1873); XI.) vzroki razpada monarhije (nacionalni problemi, stranke, socialni problemi, 
zunanja politika ); XII.) razpad monarhije in vzroki zanj. 
Priznati je treba, da je knjiga za nekoliko bolj izobraženega bralca izredno berljiva in vsebinsko na 
dovolj visokem nivoju, da tudi zgodovinarju, če ni ravno specialist za to problematiko, na prijeten način 
obudi v spomin, ali mu celo na novo odkrije marsikatero zanimivo podrobnost iz zgodovine monarhije. 
Vsebina knjige je namreč širša kot bi sodili po naslovu. Ne gre le za zgodovino Habsburžanov kot rod­
bine, ampak za pregled zgodovine njihove države, še več, za pregled zgodovine Evrope, kot se je videla 
(in se očitno vidi še danes) z Dunaja, centra ene od evropskih velesil. Glavna pozornost avtorjev je usmer­
jena k velikim političnim in vojaškim dogodkom (predvsem habsburškim uspehom) v Italiji, Španiji, Fran­
ciji, nemških deželah, na Češkem, Ogrskem, Nizozemskem in Balkanu, pa tudi gospodarske, znanstvene 
in kulturne razmere v monarhiji so prikazane predvsem z vidika dosežkov evropskega pomena. 
Razumljivo je, da se v tako zasnovani knjigi slovenske dežele omenjajo le nekajkrat (pri dinastičnih 
bojih Rudolfa I. z Otokarjem II., v zvezi z grofi Celjskimi, kmečkimi upori in Ilirskimi provincami), pa 
še to zelo na kratko, verjetno pa bo slovenski bralec le nekoliko razočaran, ko med 500 fotografijami 
oseb, krajev, gradov, dvorcev, pisnih dokumentov in umetniških upodobitev dogodkov ne bo našel niti 
ene same iz Slovenije (ne po vsebini, ne po provienci), in ko bo v imenskem kazalu našel enega samega 
Slovenca, Jakobusa Gallusa Carniolusa, ki »je deloval v Pragi«. Zato bi bil dodaten, poljudno napisan 
predgovor k slovenski izdaji, ki bi bralca seznanil z najpomembnejšimi dogajanji v naši zgodovini iz 
časov monarhije (dinastični boji v 13. in 14. stoletju, reformacija in protireformacija, kmečki upori, turški 
vpadi, začetki narodnega prebujanja, Ilirske province, politično življenje v 2. polovici 19. stoletja) knjigi 
vsekakor v prid. 
Posebej je potrebno spregovoriti o predgovoru avtorjev publikacije, ki meče na sicer korektno napi­
sano delo nekoliko čudno luč. Je namreč poln nostalgije po slavnih starih časih, po »dolgem in srečnem 
sodelovanju narodov«, sanjarenj o nekakšni obnovitvi Donavske monarhije v obliki Srednje Evrope »kot 
živega evropskega organizma« (za razliko od današnje Evropske unije, ki je le »skupnost za kapitalski 
izkupiček«) z vključitvijo »nekdanjih kronskih dežel Češke in Madžarske, ki sta po razpadu sovjetskega 
imperija končno dosegli svobodo in v katerih umetniki in razumniki sanjajo o srednji Evropi ter načrtu­
jejo njeno politično, moralno in kulturno obnovo«. Zlasti kultura, kultura kot »spomin na narode, kot 
zgodovina tistih, ki nočejo verjeti v konec zgodovine«, naj bi bila poglavitna dediščina monarhije, nad-
narodne države pod žezlom »najbolj evropske vladarske rodbine, v kateri sta vladala vsebujoči pravni red 
in bolj ali manj federativno načelo«. Pogled v imensko kazalo te knjige, ki vsebuje kar precej poglavij o 
zgodovini kulture v monarhiji, navaja sklep da so »narodi«, razen nemškega, prav malo doprinesli v njeno 
zakladnico. O obnovitvenih načrtih kulturnikov in razumnikov z Balkana, ki je po »razsulu Jugoslavije 
vnovič postal sod smodnika, ogrožajoč vso Evropo« iz predgovora sicer ne izvemo ničesar, ali pa kveč­
jemu posredno, preko trditve, da je misel francoskega zgodovinarja Ernesta Denisa iz leta 1918, da »v 
novi Evropi, kakršno zdaj potrebujemo, ni več prostora za Avstrijo«, danes že zastarela, češ da so zgledi 
iz zgodovine s časovnim odmikanjem habsburškega cesarstva vedno privlačnejši. 
Predgovor je pač napisan za določen krog avstrijskih bralcev, zato bi ga bilo v slovenski izdaji naj­
bolje izpustiti. Ce to ni mogoče, bi bil dodaten slovenski predgovor toliko potrebnejši. Z dunajskega 
pogleda na monarhijo in Evropo ni bilo med Gradcem in Trstom skoraj nič omembe vrednega, kar navaja 
misel, da bi bilo tako tudi v obnovljenem »živem evropskem organizmu«, za katerim potemtakem sloven­
skim razumnikom in kulturnikom ni treba prav hudo hrepeneti. 
Vladimir Kološa 
Miloš J a k o p e c , Časnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941. Novo mesto Dolenjska založba-
Dolenjski list, 1994. 219 strani. 
Miloš Jakopec, upokojen novinar iz Novega mesta, se v zadnjem času tako v Dolenjskem listu kot 
v reviji za literaturo, kulturo in družbena vprašanja Rast, ki že peto leto izhaja v Novem mestu, uveljavlja 
kot plodovit zgodovinski publicist. Na nekaterih mestih to zvrst pisanja že presega, njegove razprave 
dobivajo že strokoven značaj. S knjigo o časnikarstvu na Dolenjskem do II. svetovne vojne je temeljiteje 
posegel v naše dosedanje vedenje o tej problematiki na področju nekdanje novomeške kresije. Po knjigi 
Ludvika Tončiča, Tiskarstvo na Dolenjskem iz leta 1989 (glej poročilo Anje Dular v ZČ 44, 1990, str. 
648-649) je to drugi pomembnejši prispevek v zadnjem času k poznavanju kulturne preteklosti 
Dolenjske. 
Delo je avtor razdelil v več delov. V prvem nam predstavi čas in prostor. Žal vsebina ni ravno tisto 
kar bi pričakovali, saj imamo dejansko opraviti z nekakšnim pregledom slovenske zgodovine, povzetim 
predvsem po Dragotmu Lončarju. Ker je knjiga izšla kot 9. v Seidlovi, to je nekakšni znanstveni zbirki 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 3 H Z 
bi ta del zlahka pogrešili. Bistveno boljša so nadaljna poglavja. Ta so razdeljena po krajih izhajanja časo­
pisov Novem mestu sledi tako Kočevje in temu Krško. Časopisi so pač izhajali tam, kjer so bile tiskarne 
Obdelal je naslednje: Sloveniens Blatt, Dolenjske novice, Križ, Lan in konoplja (vsi Novo mesto); 
Radikal Ljudska samouprava, Mali vestnik, Kočevski Slovenec (vsi Kočeveje) ter Posavska straža, 
Napredna misel in Posavski gasilec. Vsak časopis obdela pod naslednjimi vidiki: opredelitev, cas izha­
janja, kraj izhajanja, obdobnost (tednik, . . .), naklada, izdajatelj, odgovorni urednik, tisk, ostevilcenost 
strani, velikost in prelom, vsebina, oglasi, pomembnejše gradivo, podlistek, nosilni sestavki, zaplembe. 
Pri tistih ki so ga posebno pritegnili, je avtor dodal še nekakšno krajšo razpravo. Skratka, Jakopceva 
knjiga ni bibliografija, ampak poizkus analize časnikarstva na Dolenjskem. K poglavjema Novo mesto in 
Kočevje je pripisal tudi krajša zgodovinska uvoda, ki sta na teh mestih nepotrebna ali pa bi združena 
lahko nadomestila prvo poglavje. . . -, 
Pravo bogatstvo pa je zadnje poglavje: Preglednice. Vsebuje skupno preglednico vseh časnikov in 
časopisov, abecedni seznam časnikov in časopisov, njihov kronološki seznam, po kraju izhajanja, abe­
cedni pregled urednikov, urednike listov, abecedni pregled krajev izhajanja in urednikov, časnike in 
časopise, samo tiskane na Dolenjskem, življenjepise urednikov in osebno kazalo. Čeprav pogrešamo 
avtorjevo razlago, zakaj ne upošteva Gottscheer Zeitung, je njegovo delo izredno ilustrativno in bogato. 
Takoj je razvidno, da to področje dobro obvlada. Knjigi zelo povečuje vrednost dejstvo, da so glave časo­
pisov v njej reproducirane. Če smo na nekaterih mestih pripomnili, da bi nekatere dele knjige na njeno 
naravo lahko pogrešili, pa dodajmo tudi obžalovanje, da ni bil avtor pri predstavitvi časopisov bolj 
izčrpen. Kljub temu vsebina knjige izpolnjuje pričakovanja, ki jih obeta naslov. 
Za zgodovinarja bi bilo zelo zanimivo vedeti, koliko so dolenjski časopisi oblikovali tamkajšnje javno 
mnenje. Vtis je, da ne pretirano. Očitno Dolenjec pobira iz časopisa predvsem novice, mnenje pa si ust­
varja sam. To sodimo tudi po sedanjih razmerah. Politične razmere na Dolenjskem so v glavnih potezah 
vsem znane. Zanimivo je, da je Dolenjski list nekdanjemu socialističnemu režimu veliko bolj (včasih ze 
neokusno nekritično) naklonjen kot pa sedanji demokraciji. Dolenjci na to ne reagirajo in časopis uspeva. 
Slovenec se na Dolenjskem ne more prijeti. Številni ljudje, za katere bi pričakovali, da so njegovi 
naročniki, ga niti ne poznajo. Skratka: vse kaže, da časopisje ne kroji dolenjskega javnega mnenja ali pa 
le v zelo majhni meri. Vsekakor bi kazalo to vprašanje tako v preteklosti kot v sedanjosti podrobneje 
analizirati. 
Jakopceva knjiga je kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki pa mu jih kot nepoklicnemu zgodovinarju 
lahko oprostimo, velik prispevek k zgodovini časnikarstva na Dolenjskem. Ker je to sestavni del sloven­
skega, bi bilo prav, da se seznani z njeno vsebino tudi širša slovenska javnost. 
S t a n e G r a n d a 
B r a n k o M a r u š i č , Matija Vertovec. Njegova doba in podoba. Vipava-Ajdovščina : Agroind, 
1994. 26 strani. 
Nekdanja Vipavska klet, sedanji Agroind. ki se smatra za naslednika tamkajšnje vinarske zadruge iz 
leta 1894 je ob sto letnici njene ustanovitve dala ponatistniti dve knjigi Matije Vertovca: Vinoreja (1843) 
in Shodni govori (1850). Branko Marušič je kot posebno, spremno knjigo napisal delo z gornjim naslo­
vom Čeprav gre za delo, ki naj predvsem olajša branje Vertovčevih knjig, velja nanj posebej opozoriti 
O Matiji Vertovcu, osebnosti, ki je s svojo vsestransko izobrazbo m izvirnimi nacrti presegla okolje, 
v katerem je delovala, in presegla tudi delokrog, ki ga je narekovala dušnopastirska služba, je ze veliko 
napisanega. Ob 200-letnici rojstva (1984) mu je bil posvečen poseben simpozij, katerega rezultati so 
objavljeni v Goriškem letniku 11, 1984. Kljub temu, da je o njem težko povedati kaj novega pa čutijo 
njegovi vipavski rojaki neprestano potrebo, da se ga spominjajo in opozarjajo na njegovo delo. i>eveda 
jih bolj kot njegovo pisanje o astronomiji, kemiji in zgodovini priteguje njegovo gledanje na kmetijstvo 
in zlasti vinogradništvo. Slednje fizično in psihično zaposluje mnogo Slovencev, zlasti V l P a y c e - l l s ° 
očitno ugotovili, da za uspešno trženje ni dovolj le kvaliteta pridelka ampak je potrebna tudi ugledna pre­
teklost te gospodarske panoge. 
Če na eni strani zgodovinarji lahko ugotavljamo, da o Matiji Vertovcu ze veliko vemo, pa moramo 
vseeno priznati, da bi potrebovali študijo, ko bi primerjalno obdelala Vertovca, Zalokarja, prot. Urla in 
druge ki bi nam pokazala, v čem so rezultat svoje dobe in v čem so originalni. Niso bih le teoretiki ampak 
tudi praktiki. Medtem, ko Vipavci postavljajo Vertovca skoraj na oltar, se Dolenjci Zalokarja niti ne 
spommj^. B r a n k a M a r u š i č a j e k o t sinteza dosedanjih dognanj o Vertovcu poziv k ponovnem pretresu 
naših velikih mož preteklosti. Seveda ne bo mogoče obstati le pri njihovih teorijah, ampak bo treba oce­
niti tudi prakso. Za znamenitega Vipavca počasi leze na dan dejstvo, da je njegov pomen velik v vino­
gradništvu, precej manjši pa v predelavi grozdja. Tu je mogoče deloval celo negativno, zaradi cesar je 
vipavsko vino zlasti izven Kranjske težko našlo kupca in uveljavilo primerno ceno. Problem se mogoče 
zdi komu preveč lokalen, vendar se žal moti. Vino je bilo za naše prednike pomemben vir dohodka, zato 
ni vseeno, kakšen je bil pridelek. 
S t a n e G r a n d a