Štiri stopnje samoupravne organiziranosti niso racionalne Zdravstvena skupnost občine Ljubljana Center Je pred koncem preteklega leta dala v javno razpravo ahaiizo zdravstvenega stanja prebivalstva in delova-n/a zdravstvene službe v naši občlni za obdobje 1980 do 1983. Z željo, da bl pobliže predstavili probleme, s katerlml se ukvarja občinski sis za zdravstvo, smo povablll na pogovor za okroglo mizo nekaj delavcev s tega področja, kakor tudi predstavnlkov samouprav-nlh organov. Pogovor se /e sukal na podlagi podatkov In ugotovitev omenjene analize. Iz obsežnega gra-dlva, kl smo ga zbrali med triurnim pogovorom, objav-Ijamo nekaj najpomembnejšlh misli. Nikola Krstič: Če lmamo na področju zdravstva štiri stoprye samoupravnega od-ločarya (občinsko, , mestno, medobčinsko in republiško skupnost), potem gce vseka-kor za določen problem, ki lahko ob sedaryi stopnji orga-niziranosti in veljavne prakse deliije celo zaviralno. Klini-čni center je na primer z vse-mi svojimi tozdi- povezan v občinski samoupravni skup-nosti, medtem ko deluje na ravni mesta, regije in rebubli-ke le posredno. Zato si mora-jo njegovi delegati prizadeva-ti, da »prodrejo« po običajni delegatski poti vse do sku-pščine republiške skupnosti, kadar so na dnevnih redih problemi, ki zadevajo nepo-sredno Klinični center.. Rado Žitnik: Naš delegat-ski sistem je speljan tako, da ni rtujno, da bo delegat Klini-čnega centra tudi zares dele-giran v skupščino medobčin-ske zdravstvene skupnosti. Res pa je, da nima Klinični center svojih delegatov v no-beni občinski zdravstveni skupnosti, razen v Centru. Takrat, kadar razpravljajo o stvareh, ki zadevajo tako izvajalce kot uporabnike, bi se morala srečati delegata obeh neposredno zainteresi-ranih strani, kar pa se v sku-pščini medobčinske. skup-nosti ne dogaja. Stanka Burnik: Štiristo-penjski sistem odločanja ni racionalen. Po eni strani dro-bimo zdravstveni dinar, po drugi strani pa izgubljajo de-legati veflko dragocenega de-lovnega časa, ko morajo hodi-ti s seje na sejo in ne nazad-rye tudi preučevati gradivo, če naj bodo učinkoviti in ko-ristni. Dosedanje pobude, da bi zadevo uredili, niso dale zaželenih rezultatov, pa čeprav bi v tem primeru vsaj po našem prepričaryu bolje zaživel delegatski sistem. De-legatom bi bili bližni proble-mi, če bi jih obravnavali v svojem neposrednem okolju in o njih tudi odločali. Naj za primer samo omenim delega-te iz Kliničnega centra, o ka-terih je govoril že tovariš Kr-stič. V naši skupnosti so ne-posredno povezani, ne more-jo pa uvejjaviti svojega vpli-va, saj mi nismo tisti, ki skle-pamo z r\jimi samoupravne m i n/vssii/rtBi sporazume o svobodni me-njavi dela. Vse to se dogaja v medobčinski skupnosti, ki je nekakšna tretja stopnica do republiške skupščine. Dele-gati Kliničnega centra naj bi bili povezani v mestni zdrav-stveni skupnosti. Dogovori: Ali imate v zve/.i s tem konkreten predlog? Stanka Burnik: Menimo, da je medobčinska zdravstve-na skupnost popolnoma odveč. Rado Žitnik: Občina Ljub-ljana Center je giede na slo-vensko okolje specifična. Tu imamo več kot 1000 delega-cij; eno konfereneo sostavlja 50 do 60 delegatov. To je veli-ka in zahtevna mašinerija, ki je občanu .nekoliko bližja v krajevni skupnosti, bolj pa je odmaknjena delavcu v zdru-ženem delu. Večina delavcev stahuje v drugih občinah? po končanem delovnem času gredo domov in problemi občine, v kateri delajo, so za-nje nekoliko odmaknjeni. V. skupščini sisa bi se morala najti uporabnik in izvajalec. To se v drugih občinah dejan-sko dogaja, medtem ko je v naši občini to vse skupaj ne-koliko izmaličeno. Milan Kolbe: Glavno naše vodilo naj bo, da delegatu, ki v skupščini zastopa svojo ba-zo, to je KS ali OZD, omo-gočimo v neposrednem dialo-gu z izvajalci dejanski vpliv na oblikovanje in razvoj zdravstvenega varstva in ne-posredno uveljavljanje po-treb po dogovorjenih oblikah in obsegu zdravstvenega var-stva skozi svobodno menjavo dela, upoštevajoč potrebe in dejanske možnosti. Vse to pa nedvomno zahteva večjo kva-liteto dela na področju plani-ranja. Gradiva naj bodo krat-ka, jedrnata in razumljiva za vse delegate. Bojan Ušeničnik: Verjetno je pomai\jk]jivost v tem, da nismo izkoristili vseh mož-nosti za delovaiye delegat-skega sistema. Zagotoviti bi morali naslednje bistvene elemente: Vedno mora biti prisoten interes, ki povezuje uporabnike in izvajalce; omo-gočen mora biti njihov vpliv in s tem v zvezi tudi odloča-nje; delegati in delegacije morajo imeti zagotovljene vse pogoje za delo. Dogovori: Ali so ti pogoji dejansko zagotovljeni? Bojan Ušeničnik: To pa je druga stvar. Vedno ne. V naši skupnosti si prizadevamo, da bi te pogoje kar najbolje za-gotovili. Predvsem naj bi bilo gradivo tako, da bo zagotav-ljalo kar najbolj kvalitetno razpravo in odločanje. V Ljubljani se prevečkrat srečujemo s poprečnimi gra-divi, ko veljajo za vse mesto. To je po eni strani prav, saj je Ljubljana enoten prostor. Po drugi strani pa moramo spet upoštevati posebnosti vsake občine. V Centru je na primer precej visoka starostna struk-tura. Občan je bil vedno mo-tiviran za sodelovanje. Dogovori: Kakšna naj bi bila po vašem mnenju vloga koordinacij? Bojan Ušeničnik: Poudari-ti moramo, da skupščine si-sov vendarle odločajo o bi-stvenih vprašanjih, pa čeprav je še vedno preveč koordina-cij, ki v bistvu odločajo o po-membnih zadevah in s tem presegajo svoj narrien. Popol-noma jasno je, da moramo imcti neko koordinacijo. Vendar ttf koordinacija ne bi smela težiti za nekakšnimi končnimi rešitvami. Namesto tega naj bi pripravljala alter-nativne predloge, med kateri-mi naj bi se delegati potem odločali. Dogovori: Kdo lahko še po-leg vas zagotovi ustrezne po-goje za delo delegacij? Bojan Ušeničnik: Medtem ko ugotavljamo, da so v kra-jevni skupnosti kar dobri po-goji za delo delegacij, je polo-žaj v združenem delu dru-gačen. Po eni strani se delav-ci po zaključku delovnega časa vračajo na svoje domove v druge občine, po drugi stra-ni pa se strokovne službe v teh organizacijah, ki razpola-gajo z razmeroma velikim ka-drovskim in strokovnim po-tencialom, premalo zanimajo za delovanje delegacij, ki so velikokrat prepuščene same sebi. Še bolj velja to za konfe-rence delegacij. Delegacijo večkrat obsojamo, ne upošte-vamo pa, kakšne pogoje ima za svoje delo. Nikola Krstifc: Morali bi razjasniti nekatere zadeve, o katerih sem govoril v svojih prejšnjih izvajanjih. Ne bi bi-lo prav, če bi mislili, da bi po-stalo pravilo, da moramo de-legate neke organizacije dele-girati na zasedanja skupščin na višjem nivoju, če je na dnevnem redu »ryihova« pro-blematika. Obravnavaiye te problematike moramo zago-toviti prek normalnih poti de-legatskega sistema. Rado Žitnik: Občinska in republiška skupnost nista sporni. Gre za vprašanje vme-sne faze. Na medobčinski skupščini deluje v zboru izva-jalcev denimo 40 delegatov, od teh največ štirje iz Klini-čnega centra, to pa le pod po-gojem, da vse štiri Ijubljan-ske občine delegirajo po ene-ga delegata. Zdaj pa nastane vprašanje, kako naj razprav-Ija splošni zdravnik iz neke bolj oddaljene občine o pro-blematiki svobodne menjave dela s Kliničnim centrom? Zato menim, da bi morali tu nastopati delegati neposre-dno iz Kliničnega centra. Bojan Ušeničnik: Na seda-nji stopnji organiziranosti smo razdrobili pristojnosti na posamezne stoprye organizi-ranosti zdravstvenega var-stva: splošno, bolnišnično specialistično in podobno. To je nemogoče. Zdravstveno varstvo je celostno in. taka bi morala biti tudi organizira-nost. Nikola Krstič: Kcšitcv jc po mojem mnenju v tom, da povabimo na sejo skupščine predstavnikc zdravstvcno or: ganizacije, katere problemati-ka je na dncvnem redu. Stanka Burnik: Menim, da to ni ustrezna pot. Temelj je v občini. Zakaj bi morala zara-di tako zamišljene ureditve skupščina občinske sis vedno delegirati na zasedanje med-občinske skupščine delegate iz neke delovne organizacije, ko pa gre večkrat za proble-rrie, ki so širšega pomena. Za-kaj bi morali potem delegati iz te delovne organizacije pre-pričevati druge o tistih zade-vah, ki zadevajo samo to de-lovno organizacijo? Dogovori: Medobčinska zdravstvena skupnost je v za-konu opredeljena z besedico »lahko«. Namesto te pogojne možnosti, ki jo je opredelil zakon, pa smo dobili medo-bčinsko skupnost, kot nadaljevanje nekdanje regio-nalne zdravstvene skupnosti. Rado Žitnik: V medobčin-ski zdravstveni skupnosti uporabnik nima vpliva na od-ločitve. Za primer naj nave-dem Golnik, za katerega sprejema vse odločitve medo-bčinska zdravstvena skup-nost v Kranju, uporabljajo pa ga pacienti iz vse Slovenije, ki pa prek svojih samouprav-nih institucij nimajo vpliva na odločitve. Nikola Krstifc: V republiš-kem merilu teče razprava o medobčinskih sisih in kaže, da se tehtnica nagiba prav v prid medobčinski organizira-nosti. Milan Kolbe: Kje naj bo zdaj teža odločanja? V občini ali na višjem nivoju? Stanka Burnik: V Ljublja-ni želimo okrepiti mestno skupnost, ker je Ljubljana enoten prostor. Če bomo v tem uspeli, potem bo morala odpasti ena stopnja organizi-ranosti in to je medobčinska zdravstvena skupnost. Nikola Krstič: Teža odloča-nja ni v nobenem sisu, am-pak v združenem delu in v krajevni skupnosti. Dogovori: Organizacija sa-moupravne organiziranosti na področju zdravstva je vse-kakor zelo pomembna. Še bolj pomembna pa je vsebina zdravstvene dejavnosti. Občani se močno pritožujejo nad ureditvijo obiskov na do-mu. Zelo težko je priklicati zdravnika k pacientu na dom, medtem ko k bolnemu otro-ku sploh ne pride. Milan Kolbe: Služba nujno medicinskc pomoči jc v stro-kovno organizaeijskem in ekonomskem poglcdu šc vo-dn« neustrezna. V bislvu predstavlja le zelo drago izvedbo prve obravnave za urgentna stanja, ki jih v kon-Oni fa/.i obravnava stalna in-tornistična služba ali druge službe urgentnega bloka Kli-ničnega centra. Preprosto gre za podobno delo kot v sploš-njh ordinacijah v zdravstve-nih domovih. Prednost je le v hitrejši diagnostični obdelavi ob uporabi drage opreme, ki je takoj na' voljo. Praktično gre v mnogih primerih za podvajanje dela z fes urgent-nimi bolniki, saj večina pri-merov sploh ni urgentna. Dogovori: Kako je z obiski na domu? Milan Kolbe: Pred organi-zacijo službe nujne medicin-ske pomoči je bil zdravnik v zdravstvenem domu tisti, ki je opravljal obiske na domu. Obiskoval je tudi otroke. Stanka Burnik: Zavedati se moramo, da nimajo vsi pa- Uporabniki in izvajalci adravstvenega varstva v ljubljanskih občinah ure-snitujejo svoje interese in potrebe v zvezi z zdravstve-nim varstvom v: - občinski(h) zdravstve-ni(h) skupnosti(h), - Mestni zdravstveni skupnosti Ljubljana - Medobčinski zdrav-stveni skupnosti Ljubljana in - Zdravstveni skupnosti Slovenije. Za zagotavljanje osnov-nega zdravstvenega var-stva varovancem na obmo-čju Ljubljane je zadolten zdravstveni dom. Zato je razvil in še razvija dispan-zersko metodo dela. Za uspešno izvajanje dejavno-sti po tej melodi jc nujno poznavanje populacije. Posebno velike teiave imajo pri svojem delu kon-ference delegacijt saj v mnogih primerih nimajo nikogar, ki bi skrbel za ustrezne delovne razmere in organiziral delo konfe-renc delegacij. Slabo je uveljavljena tudi praksa, da bi pri delu konfetenc de-legacij neposredno sodelo-vali predstavniki strokov-nih služb samoupravne in-teresne skupnosti, izvajal-nih organlzacij, družbeno-političnih organizacij ter organov zdravstvene skup-nosti, predvsem pti obrav-navi posebno pomembnih in zahtevnih vprašanj.