ZAČEL SEM, KO SMO SE VSI POZNALI PO IMENIH 
STR. 4
VAŠČANOM
SAM
VAŽNEJŠI KAK KAKŠEN MINISTER STR. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 6. novembra 2003	Leto XIII, št. 22
Varaške ženske spejvajo že deset lejt
19- oktobra so sé Varaške ženske pripravlate na svoj svetek. Deset lejt je minaulo od tistoga mau, ka so začnile vküper popejvati. V Slovenskom kulturnom in informativnom centri ji je pozdravo predsednik Zveze Slovencev na Madžarskom Jože Hirnök. Kak je pravo, ženske, stere spejvajo pri monoštrske ljudskij pevkaj, so sé pred tridesetimi, štiridesetimi lejtami skvarterale iz svoji rojstni vesnic v Varaš. Najvekšo bogastvo, ka so ga s sebov prinesle, so bile tiste pesmi, stere so sé kak male deklične ali že vekše dekle navčile od svoji starišov ali stari starišov. Te pesmi so nej pozabile, če rejsan so dugo nej spejvale. Ležej je bilau tistim, stere so za moža tö Slovenca mele, bole težko je bilau v tisti držinaj, gde je mauž Madžar. Pred desetimi leti sé je vküpnajšlo 8-10 žensk, stere so rade spejvale. Ništrne so že spejvale pri drugi skupinaj, bile so pa takšne tö med njimi, stere so ešče nigdar nej na oder staupile. Najprva so sé same včile, najbole jim je pomagala Ana Unti, stera dosti-dosti pesmi zna. Po dvej lejtaj sé je pokazalo, ka same ne morejo več, zatok so na Zvezi Slovencev prosile pomauč. Zvezini sode-lavci so ziskalí glasbeno peda-goginjo iz Murske Sobote Marijo Rituper, stera sé je z veseljem podala za tau delo.
Marija Rituper je Porabje dobra poznala, ka je že v sedem-deseti pa osemdeseti lejtaj tö ojdla k nam. Tistoga ipa smo sé Porabski Slovenci vsakšo tre-
Itjo leto notpokazali v Ljubljani v Cankarjevem domi. Marija Rituper pa Tomaž Kuhar sta pomagala pri programi, Marija
mlašeči folklorni skupini na Gorenjom Seniki pa odrasli folklori v Sakalauvcaj, Tomaž pa pevskomi zbori Avgust Pavel.
1991- leta je Marija znauva začnila v Porabje ojdti, vodila je števanovske ljudske pevke. Od leta 1995 je pa prejkvzela Varaške pevke tö.
Marija, kak je tau Sama povedala na programi, ne vidi svojoga poslanstva samo v taum, ka sé ne pozabijo ljudske pesmi v Porabji, liki bole v taum, ka sé prejk toga ohranja porabska rejč, ne pozabi sé slovenski gezik. Ponosna je na tau, ka sé »njene ženske« vsigdar slovenski pogučavajo, so sé navčile dosti nauvi besed tö. Na začetki je buma težko bilau, nej so vse razmejš, tak ka je ona dostakrat nej bila samo leranca za popejvanje, liki leranca za gezik tö. Zahvalila sé je Klari Fodor, sekretarki Zveze, stera jim od začetka organizira nastope, pomaga pri deli, vse vči-ni, ka je potrejbno, da bi leko redno in normalno delale.
Ženske rade ojdijo na probe, za nji so vaje nej delo, liki bole družabna srečanja. Nejga takše probe, na stero bi nej kaj spekle, nej kaj prinesle za pod zaub. Marija Rituper si iz srca želi, da bi sé skupini pridrüžili mladi tö, vej pa če njij nede, te sé porabska pesem tö nede več čüla.
V programi so Zvün varaški pevk gorstupile ljudske pevke iz Števanovec, Kroga in Bezno-vec pa ljudski pevci z Gorenjoga Senika. Konferenčna dvora-na je donela, gda so vse pevke in pevci vküper popejvali pesem V Porabju dobri so ljudje.
M. Sukič
2
Surd: Spominska plošča Štefanu Kuzmiču
ODZVAL SE JE KLICU DUŠE IN BESEDE!
Pred dnevom reformacije, ki ga evangeličani v Sloveniji praznujejo 31* oktobra, so duhovniku in protestantskemu pisatelju Štefanu Kuzmiču na cerkvi v Surdu odkrili in blagoslovili spominsko ploščo v slovenskem jeziku, medtem ko so mu Madžari postavili spominsko obeležje leta 1970. Po bogoslužju v slovenskem in madžarskem jeziku sta ploščo odkrila in blagoslovila škof Janos Ittzes in Geza Emiša, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji. Na slovesnosti v Surdu je bila večina evangeličanskih duhovnikov iz Slovenije, inšpektor dr. Aleksander Kerčmar pa tudi številni obiskovalci iz Prekmurja, zlasti člani Protestantskega društva Pri-
zvestemu duhovniku šurds-ke artikularne Cerkvene občine, reformatorju Slovencev, prevajalcu Nove zaveze v slovenski prekmurski jezik, je s spoštovano zahvalo postavila evangeličanska
mož Trubar. Zastopana je bila tudi posvetna oblast, iz Budimpešte državni sekretar Lajos Vas in iz Ljubljane, v. d. direktor Urada za verske skupnosti dr. Drago Čepar.
Na spominski plošči je napisano:* V spomin učenemu in
cerkev v Republiki Sloveni ji * Enak je tudi tekst v madžarskem jeziku, s tem, da niso uporabili besede slovenskemu reformatorju’’ ampak* vendskemu”. Kdo bi vedel, zakaj?; niso slišali za Slovence?
Štefan Kuzmič je sprejel v Surdu mesto pastorja iz verskih nagibov in ljubeznijo do svojih rojakov. V županiji Somogy je bilo tedaj 11 vasi s priseljenimi prebivalci iz Prekmurja. V kraju Taranj najdemo še starejše ljudi, ki govorijo prekmursko narečje. Škof Geza Emiša je poudaril, da je z odkritjem spominske plošče evangeličanska cerkev v Sloveniji popravila napako, saj bi to gesto pozornosti in zahvale morala storiti že zdavnaj. Tudi zato, ker je bil »baklonosec, ki je svojim ljudem svetil naprej.” Štefan Kuzmič rojen leta 1723 v prekmurskih Strukov-cih, umrl je leta 1779vSurdu, kjer je tudi pokopan na zdaj že opuščenem pokopališču. Leta 1751 je prišel v Neme-scso in postal kot naslednik Mihaela Severja učitelj v latinski šoli. Tu je napisal neo-hranjeni prekmurski mali katekizem, abecednik in čitanko. Ohranjena je najobsežnejša njegova knjiga iz tega časa: Kore krsztsanszke kratki navuk. Posebej pomemben je Predgovor h knjigi, ker je njegov samostojni spis, zato sta zanimiva jezik in slog: pomemben pa tudi zato, ker se je v njem obširno razgovoril tako o namenu in značaju svoje knjige kot tudi o njenem mestu v duhovnem življenju svoje rodne krajine. Najpomembnejši je vsekakor Kuzmičev prevod Novega zakona, ki je bil prvič natisnjen leta 1771. Prevod velja za najpomembnejše delo prekmurskega slovstva. Kakor je osrednjeslovenski knjižni jezik dosegel popolno zrelost šele z Dalmatinovo Biblijo leta 1584, tako je prekmurščino kot pokrajinsko narečno skupino v knjižni rabi utemeljil Stefan Kuzmič s svojim prevodom Novega zakona.
Kulturno poslanstvo Štefana Kuzmiča so nadaljevali prekmurski evangeličanski in katoliški duhovniki, hkrati prevajalci in pisatelji, med njimi najbolj znani Mikloš Kuzmič.
eR
Keden sv. Martina v Somboteli
V	Somboteli majo v zadnji lejtaj t i. Martinov keden. Med prireditvami so gledališke predstave, koncerti, razstave. Na Martinovo pa je püšpekovamešainpovorkaz lampijoni od püšpekove cerkve do cerkve sv. Martina. V Skanzni, v muzeji na pro-stom, pa držijo velko senje. Zakoj v Somboteli tak fejst svetijo sv. Martina kak patro-na sombotelske püšpekije? Po legendi naj bi sé sv. Martin naredijo vSava-riji, gnešnjom Somboteli. Sa-varijo je ustano-viu (alapí-totta) rimski cesar Clavdij 43. leta.
Najprva je tü bila sodačkakolo-nija, stera je ka-snej postala redna kolonija, kama je cesar pošilo svoje vö-zaslüžene sodake, veterane. V toj koloniji sé je po legendi kauti 317. leta naredijo sv. Martin.
Njegvi oče je bijo sodački prejdjen, tak je on sam tö grato ofi-cir. Gor je raso v sövemoj Italije gde je postau krispan. Gda je prišo nazaj v Savarijo, je - po legendi - okrstiu svojo mater. Sv. Martin je mrau leta 397 kak püšpek v francuz-kom Varaši Tours. Na kejpaj ga največkrat vidimo kak ofi-cira, steri sreča kaudiša. Gda vidi, ka kaudiša zebe, s sablov na dvauje vrejže svoj plašč pa paudasrmaki.
V	Somboteli stoji cerkev sv. Martina, stero naj bi po legendi zozidati na tistom mesti, gde je stala rojstna iža sv. Martina. Više vrat kapejle piše: „Hic natus est Sanctus Martina” (Tü sé je naraudo sv. Martin). Cerkev pa kapej-la sv. Martina stojita na naj-starejšom krščanskom tali Sombotela. Tü je že za časa Rimljanov stala kapejla, po tistim menjša bazilika. Kauli leta860je salzburški nadškof (érsek) posvetiu cerkev v časi sv. Martina.
Pred cerkvije sv. Martina je kip (szobor), kak je sv. Martin okrstiu svojo mater. Kip so postavili 1938. leta. Pred tejm je tü stau stüdenec, iz steroga je prej sv. Martin za-grabo vodau in z njau okrstiu mater. O tom stüdenci pišejo v eni listini iz leta 1360.
Ime sv. Martina je pa vküp-zraslo z vinom pa gosami tö. Na den sv. Martina (11. no-vember) sé prej mošt preobr-ne v vino. Na te den držijo
martinovanje. Te den je v Sloveniji že dugo dugo svetek nauvoga vina, na Madžarskom pa komik par lejt nazaj sé je začno svetiti. Tak sé šika, ka gda sé nauvo vino krsti pa pije, sé vcuj pečena gaus gej. Po legendi sé je prej sv. Martin, gda so ma pravli, ka ga štjejo za püšpeka djasti, med gosi skrito.
Sv. Martin je simbol nesebič-nosti (önzetlenség) tö, s svojim dobrim dejanjem opozar-ja lidi, ka ne smejmo vsigdar samo zase gledati.
Največ programov tedna sv. Martina v Somboteli bo od 7. do 10. novembra. 7. novembra večer v 18. vöri sé začne mimohod (felvonulás) mladine z lampijoni, 8. novembra v pau 11. vöri bau škofovska sveta meša, 8. pa 9- novembra pa bau Martinovo senje v Skanzni.
M. S.
Porabje, 6. novembra 2003
3
Frankfurt 2003
V velkoj nevarnosti
Frankfurt na Nemškom je velki Varaš. V njem žive skur
700.000	lidi, kcuj tomi pa odi vsikši den ta delat eške prejk
300.000	lidi. Varaš je iz stari cajtov poznam zatoga volo, ka je v njem živo Karel Veliki, zatoga volo, ka so gav drügoj bojni fligari vcejlak vküper zmla-tili, gnesden pa je najbole poznam zavolo velki senj. Senje v Frakfurti je velko kak dva Monoštra vküper. Na njem vöpostavijo avtone, elektronike, modo pa knige tö. Ranč zavolo knig sam sé tam kouli 7. okto-bra dale na senji dja tö držo. Rejsan, tou senje v Frakfurti je velko za dva Monoštra. Če vam
takši tö, ka pišemo knige. Nika velkoga smo nej čakali, bilou pa je trno lepou, gda sé leko na ednom senji vküper vidiš z najbole poznanimi pisatelaj^ iz cejloga sveta.
Kak sam pravo, Frankiurt je nej mali Varaš, senje s knigami je ranč tak velko. Lepou pa je, če na takšom mesti najdeš nouve padaše ali pa sé najdeš s kakšim! starimi padašami, stere bole na rejdki srečaš. Po tistom vse tou velko tak nagnouk grata bole inenše. Prejdjen guč pri vsem tom pa je kniga in vse tisto kouli nje, Sto kaj nouvoga piše, od steroga kniga sé trno dobra odavle, stoj bole lagvo
povejm, si leko brodite, ka sam v štiri dnevaj nej vido ranč po-lonje vsega, ka sé je tam godilo. Godile so sé pa čüdne reči. Na senji knig sé knige ne odavajo, liki sé tisti, ka knige drukni-vajo, zgučavlejo, Sto stero kni-go iz edne rejči v drugo rejč obme pa kelko de tou koštalo. Dé za edno velko bauto, v steroj sé obračajo velki pejnezi. Dapa velke pejneze obračajo velki, mi smo bili bole med tistimi malimi, ali vö smo vidli kak najbole velki.
Zakoj?
Na senji knig sé je v tom leti no-trapokazalo prejk 3.300.000 knig. Mene je v Frankurt pozva-la založba iz Maribora, ka knige vödavle, zove sé pa litera. Od vsej mnougi knig so moji padaši meli eno dvajsti, dapa kouli nji je ojdlo telko lidi iz drugi rosagov, ka škejo njive knige küpiti, ka je vse tou bilou veseldje gledati. Direktor Orlando Uršič si je leko samo roke ma-no. S tejmi prejdnjimi, ka so delali „biznis”, smo bili štirge
piše, stere knige so najbole naprej valaun, trbej sploj eške gnesden meti kakše knige in vse tak tadale.
Moram povedati, ka je dobra videti takšo velko senje, čegli je zame bilou prevedo. Emo sam tou srečo, ka so padaši iz Študentske založbe litera rejsan padaši in ka smo bili vküper Üdge, za stere leko povejm, ka majo radi knige in svoje delo. Tak smo bili v tom velkom svejti mi tö velki. Vej smo pa bili trgé, steri gučimo pa pišemo v našoj lejpoj domanjoj rejči: takši bole prejdjen med šefa-mi Nino Flisar, pisatel Robert Titan-Feliks pa dja tö. Zdaj pa, dja si leko tak brodim, je v Frankfurti najšla Evropa nas ali pa smo mi najšli njou? Sto bi tou vedo, istina je, ka so moji padaši odali knige v cejlo Evropo, tou pa zaznamüje, ka je tisto, ka dobra nut spisano v domanjoj rejči, leko razmej cejli svejt.
Miki Roš
Če človek gnesden opravla svojo vsakdanešnjo delo pa med tejm proba pošteni ostati, sé ma nej trbej od kakše nevarnosti bodjati. Leko samo Vüpamo, da je tau gnes rejsan tak. Tau pa, ka smo gnes brez nevarnosti, samo tisti človek vej ceniti, steri je že gdasvejta preživo velko nevamost.
Ka od toga ranč Zdaj pišem, tomi je vzrok tau, ka pred dvöma kednoma smo sé v našom rosagi spominjali na hüde dneve, ki so sé godile pred 47 lejtami. V Budimpešti so začnili delavci pa vsi drügi protestirati prauto vodstvi rosaga, najbole za toga volo, ka bi lüdje radi meli pravo svobodo, da bi njim nišče nej zapovedavo, sploj panej tijinci. Na kratko samostojnost pa pravo svobodo so si želeli.
Kakša lejpa ideja je tau bila! Pa če je stoj eške kaj takšoga nej vido pa nej doživo, si ne vej zmisliti, ka z lüdami vse leko napravi, med tejm pa ranč ne čütijo nevarnosti. Postavili so sé prauto ednoj svetovnoj oblasti. Pa Zakoj bi pa nej? Vej pa mladini so v roke dali pükše, pistole pa so v svojoj pravoj lejpoj že-lenji tak mislili, ka njim vsem tau mauč da, da pre-morejo nepravico, da naveke stavijo trplenje, poniže-nost, odpravijo dogme. Da si sami spravijo svoje pravico.
13 dni, samo 13 dni, je trpela revolucija. Bitka za bit-kov, smrt za smrtjov. Človek je že etakši. Gda si v najvekšo} nevarnosti, go ne čütiš. Ge sam te bila 17 lejt stara pa sam sé eške včila, depa tisti »jesenski vöter« nas je vse vküp znoso. Sto si ali nej, množica te je nesla s seboj. Bili so vsi navdušeni pa te sé je nej štelo, ka so golaubiške samo tak mimo füčkali. Množica je mauč, velka mauč.
V rosagi v velki varašaj sé je dosta groznoga godilo. Eden den sé je v ednom velkom Varaši gnauk samo eden velki tovomjaknutpo-stavo na glavni trg pa so začnili pükše doj lüčali vsakšomi v roke pa so tak prajli, ka mo Zdaj šli v Mosonma-gyaróvar na pomoč. Dosti ji je nigdar več nej nazaj prišlo. Sto so oni na gnes? He-roji ali kak so tistoga ipa prajli, neumno navdušeni, neodgovomi preminauči? Moje misli Zdaj daleč-daleč odijo. Vidim svojo sodelav-ko, gda so na zidini, gde je bila gor zošrajfana redeča zvezda, štero je ona stejla dojvzeti, doj strlili. Zakoj je pa ta gor priplezdila? Zakoj? Zakoj? Zatok, ka je tau v zgodovini vsigdar bilau. Dos-tim nedužnim lüdam je svojo živlenje trbelo aldüvati za takšno oblast, v steroj so sé vüpali pa zaradi stere so telkokrat bili razočarani. Velki
»čednjaki« vönajdejo v svoji nevoščenosti nika, kak bi leko vse več v oblasti meli, ne-dužni lüdje pa za tau svojo nedužno živlenje dajo, svojo krv točijo.
47 lejt po revoluciji tak čütimo, ka je mir. Nikomi nej trbej svojo najdragšo dati za lepšo, baukšo živlenje. Ka smo pa brez nevarnosti, samo mislimo. Telko je pa itak lepše pa bole človeško gnes, ka nam ne füčkajo golaubiške pri obrazaj pa pri vüje), kakoli ka so gnes pá strašne reči »naši golaubiške«. Tej golaubiške so takši, steri na-še živce, dostakrat našo poštenje, modrost, človečnost v Cilj vzemajo. Tau je dostakrat lagovejše, liki bi nam prejkstrlili srce.
Ka bi pa moglo eške pridti na človeško, ka bi sé navčili: vsakši človek je potrejben pa nosi v sebi nisterne vrejdnosti. Za toga volo je vsakši vrejden poštüvala od drugoga človeka, vsakšoga moramo priznati. Nej samo v nevauli je padaš, padaš. Gda nam dobre de, te moremo videti druge tü, sploj pa če so odvisni od nas. Največkrat tak mislim, samo te baude mir na taum svejti, gda sé svejt zaniča, zatok ka ne čütimo za istino, v kakšom velkom nevamo-sti smo gnes tü. O tejm nam je vrejdno tüj pa tam premišlavati.
Irena Barber
Ob 23. oktobru - dnevu re-voludje - so v Monoštru pripravili svečanost na pred-večer prazniki Pri spomenik herojev so nastopili di-jaki gimnazijo, s predstavo so želeli pričarati vzdušje začetka revolucije pred 47. leti (stari tovonjak, zastave z lüknjo na sredini, bakle itd.). SÍavnostni govornik je bil župan mestne občine TiborViniczay.
Porabje, 6. novembra 2003
4
Sombotel:Jubilej rektorja Visoke šole Daniel Berzsenyi
Začel sem, ko smo se vsi poznali po imenih
,,Nazačetkuje bilo težko, ampak lepo! Imeli smo malo študentov, vsakega smo poznali po imenu in zelo dobro smo sodelovali, ” se dr. Karel Gada-nyi spominja prvih let na tedanji Visoki pedagoški, zdaj Visoki šoli Daniel Berzsenyi v
Sombotelu. Ob okroglem jubileju, 60. obletnici, so zdaj rektorju Visoke šole Daniel Ber-zsenyi, rednemu profesorju, dr. Karlu Gadanyiju, tudi predstojniku katedre za slovenski jezik in književnost, pripravili kolegice in kolegi prisrčno slovesnost s poudarkom na uveljavljanju slavistike v tem delu Madžarske. Na slovesnost so prišli tudi kolegice in kolegi iz Madžarske in Slovenije; iz mariborske Univerze dekan in prodekan Pedagoške fakultete dr. BojanBorstnerindr. Marko Jesenšek, zaslužna profesorica dr. Zinka Zorko in profesorica dr. Mihaela Koletnik.
V čast rektorju je izšel zbornik Studia Slavica Savariensia - časopis za jezikoslovje in literarne vede. V uvodu zbornika priznam budimpeštanski profesor dr. Istvan Nyomarkay, tudi zapiše: „Kariera profesorja Gadanyija kaže, da mu je uspelo ustvariti sozvočje med dvema osrednjima področjema: dosegel je mesto v svetu priznanega univerzitetnega profesorja in sočasno ofrra-vljali naloge prorektorja in od leta2001 rektorja Visoke šole Daniel Berzsenyi.” O široki paleti znanstvenega dela in udejstvovanja se lahko prepričamo na naslednjih straneh
zbornika, v obširnih bibliografskih podatkih, od leta 1$71 do letos.
Delo dr. Karla Gadanyija je tesno povezano s sodelovanjem, najprej Pedagoško akademijo, zdaj pa Pedagoško fakulteto v Mariboru. Tam je bil od leta
1975 do 1978 lektor za madžarski jezik in književnost in tedaj se je začelo intenzivnejše sodelovanje med visokošolskima ustanovama, kar formalno sega v leto 1966, ko je prišel v Maribor prvi lektor za madžarski jezik in književnost, leta 1970 pa sta šoli podpisali pogodbo o sodelovanju. Pregled sodelovanja med šolama je pripravila prof. dr. Zinka Zorko: „ V Sombotelu so od leta 1968predavali slovenščino profesorji tedanje Pedagoške akademije, od leta 1974 imamo lektorat za slovenski jezik, odleta 1980pa katedro za slovenski jezik in književnost. Na doslej sedmih mednarodnih slavističnih dnevih so sodelovali vsi vodilni strokovnjaki iz jezikoslovnega in literarnega področja, Časopis za jezikoslovje in literarne vede - Studia Slavica Sava-riensiajepostal ugledna mednarodna revija. ”
Lektorica za slovenski jezik in književnost je že domala dve desetletji dr. Elizabeta Bern-jak; ocenjuje, da je bil in je dr. Gadanyi vseskozi naklonjen reševanju narodnostnih vprašanj, predvsem si je prizadeval za izobraževanje narodnostnih učiteljev: „ omogočal nam je neposredno delo v Porabju
in dajal podporo porabskim študentom. Slovenska katedra se je razširila in postala
del oddelka za slovansko filologijo. Ob izobraževanju učiteljev za narodnostne šole
smo sprejeli tudi naloge jezikovnega izpopolnjevanja vzgojiteljic. Uvedli smo študij prevajalstva in tolmačenja, ki poteka v okviru oddelka za uporabno lingvistiko. Pred kratkim smo vložili prošnjo za uvedbo univerzitetnega študija slovenščine. To je za nas izjemna priložnost, neke vrste izjemne razmere, kajti nikjer na Madžarskem slovenščina ni samostojni predmet na univerzitetni ravni. Za uvedbo smo pripravili vse potrebno in zdaj čakamo na odgovor. ”
Na Visoki šoli Daniel Berzsenyi je vpisanih 7300 študentov, poučuje jih 300 visokošolskih učiteljev in predavateljev. Nekatere študijske smeri, denimo študij bodočih strokovnjakov, ki bodo delali v Evropski uniji, potekajo na fakultetni ravni. Doktor Karel Gadanyi je po narodnosti pomurski Hrvat, rojen v Murakereszturu in 31 let na ustanovi, Visoki šoli Daliji Berzsenyi, ki bo kmalu štela 40 let. Na vprašanje, kaj gaje napeljalo k učenju slovenskega jezika, pravi: slovenščina meje pritegnila Že med študijem. Največ sem se naučil, ko sem bil dve leti lektor v Mariboru. Tam sem se pogovarjal s kolegicami in kolegi in bral slovenske časopise in revije. ”
- Na kaj ste še posebej ponosni, so to nemara mednarodni slavistični dnevi, je to sodelovanje z mariborsko Pedagoško fakulteto?^
„Res, prve mednarodne slavistične dneve smo organizirali pred25. leti inprišloje mnogo odpovabljenih slavistov. Lanskih, sedmih slavističnih dni, seje udeležilo prek 200 slavistov in že smo izdali obsežen zbornik z referati s tega srečanja. Brez dobrega kolektiva in sodelovanja z mariborsko Pedagoško fakulteto in Filozofsko fakulteto v Ljubljani teh uspehov ne bi bilo. ”
Naj za zaključek ponovim za prof. dr. Zibko Zorko na slovesnosti v Sombotelu:* Aar«, radi te imamo!”
eR
Porabje, 6. novembra
Plantavi Pišta pa pajdaši
Cilajte, pravi Jože Šebjanič publiki. Papir s črko „C.” pa
držijo Sombotelčani, štere so v svojo igro vključili Neozdravljivi Abecedarji iz prekmurske vesi Odranci. Publika pa je mogla povedati reči, štere sé začnejo s črko C.
Kulturno društvo Osem src Odranci je 25. oktobra nutpokazalo igro Lojzeta^Tozarja v Somboteli. Mladi igralci so sé včili abecede od a do ž tak, ka sé je vsikša rejč začnila z isto črko. Na priliko: »Prauti paudnevi pela plantavi Pišta po prašnoj pauti prauti Polani pau prikolice plesnivij pogač pa petdeset pokvarjeni pohanij picekov.” Takše je tö bilau, ka so nika nej gučali, samo kazali. Kak na kejpi: igra (taleba, tali, cvili) banda „Tepeški teuci”. Župnik (plebanoš) Lojze Kozar je dober pastir. Svoje vörnike ne vči samo v cerkvi, liki Zvün cerkve tö. Mladina pa vörno odi k meši, moli pa spejva. V Somboteli smo v cerkvi svetoga Martina pred igrov tö meli slovensko mešo, štero so darüvali gospaud Lojze Kozar. Pred mešov pa so sé Odrančani spoznavali z zgodovino Sombotela, štera je pomembna tüdi za prekmurske Slovence (Avgust Pavel, škof Szily). Pri meši pa po igri so Odrančani in Sombotelčani vküper spejvali. Zahvalimo sé predsednik društva Jožefi Kocipri, ka so nas gorpoiskali in Javnomi skladi za narodne in etnične manjšine na Madžarskem za podporo.
RADIO MONOŠTER na
UKV (FM) 106,6 MHz
2003
5
ŽENSKE NA VODILNIH POLOŽAJIH
Očitno je malo takšnih žensk pri nas, ki bi se potegovale za vodilne pozicije. Če bi hoteli našteti vzroke za ta pojav, bi jih prav gotovo našli na pretek. Celo vrsto zanimivih argumentov so navedli slušatelji tečajev tujih jezikov, ko smo z njimi obravnavali temo »Ženske na vodilnih položajih«. Ti argumenti so poučni in spodbujajo k nadaljnjemu razmišljanju o tem vprašanju. Lepo bi bilo, če bi tudi vi, spoštovani bralci, prispevali o tem vprašanju svoja mnenja, s katerimi bi pozneje ta moj spis lahko kompletirali. Svoje prispevke lahko pošljete v kakršnem koli splošno znanem jeziku, ki jih bomo potem strnjeno objavili v našem časopisu, seveda v slovenščini. V bodoče predvidevam obravnavati še nekaj podobnih tem, ki lahko računajo na splošno zanimanje, jaz pa na to, da se tudi vi, spoštovani bralci, vključite v to »interaktivno« delo. V glavnem se bom ukvarjala, razen problema žensk, s problematiko vzgoje otrok in učenja tujih jezikov.
Vzrokov za averzijo, ki jo mlada dekleta čutijo do gospodarskega managementa, do prirodoznanstva in domene drugih tipičnih moških poklicev, ni smotrno iskativnjihovi nadarjenosti oziroma nenadarjenosti, temveč jih lahko razlagamo z vplivi iz otroških let, z vzorom starejše generacije in njihovo cenitvijo vrednot. Pogosto jih preplaši že tudi samo dejstvo, da v »moškem svetu« itak ne bodo imeli skoraj nobenih možnosti. V tržnem gospodarstvu, kjer vlada velika gospodarska konkurenca, se niti ne upajo spuščati v ta nečloveški »boj za obstanek«. Vodilna vloga bi zahtevala od njih žrtvovanje so-
razmerno mnogo časa, pa tudi faktorja stresane morejo pustiti ob strani. Istočasno bi pa morale ženske na vseh področjih javnega življenja in dela dobiti pomemben delež, ki jim pripada po ustavi.
Pravica emancipacije žensk se v stvarnosti še ne uveljavlja popolnoma, kljub temu da obravnavajo moške in ženske prijavljene na natečaje teoretično enako. Žal, samo teoretično. V praksi možnosti niso enake. Oglejmo si na primer pedagoški poklic. Če primerjamo sestav učiteljskega zbora osnovnih šol s profesorskim zborom srednjih šol oziroma visokih šol, lahko ugotovimo, da učiteljski zbor osnovnih šol sestavljajo v glavnem ženske. V neki osnovni šoli v središču mesta Szombat-hely najdemo le enega moškega v velikem učiteljskem zboru. V različnih srednjih šolah je sorazmerje učiteljev in učiteljic približno enako. Profesorjina visokih šolah in univerzah so z izjemo približno petih do desetih odstotkov moški. Ravno tako je majhno število žen-
sk, zaposlenih na znanstvenoraziskovalnem področju v posameznih raziskovalnih inštitutih. Ženske le z velikimi težavami lahko postanejo enakovredne in konkurenčne raziskovalke. Če hočejo odigrati na znanst-
venem področju pomembno vlogo, morajo za to plačati visoko ceno. Ali se popolnoma odpovedo družini ali pa se zadovoljijo z neko nepomembno vlogo. Sicer kaže, da se je v zadnjih letih število žensk na vodilnih položajih nekoliko povečalo, toda vzrok za to si razlagamo zdejstvom, da so pri nas raziskovalci ter profesorji sorazmerno slabo plačani in zato jih je premalo, da bi lahko zasedli vse vodilne položaje.
Napodročju medicine lahko ugotavljamo, da obstaja več brezposelnih zdravnic kot pa njihovih moških kolegov, kljub temu da končajo gimnazije z boljšimi ocenami kot njihovi sošolci. Ko namreč študirajo na fakulteti, postanejo nekatere izmed njih noseče in se popolnoma posvetijo vzgoji otro-
ka. Zaradi tega je veliko število takih študentk, ki svojega študija ne morejo končati in ostanejo brez diplome. Medtem si pa cela vrsta diplomirancev ustvarja različne trgovske firme in si ustvarja življenje brez gmotnih skrbi. Najbolj iskana prosta delovna mesta pa večinoma dobijo moški, čeprav so možnosti - kot sem že omenila - navidezno enake za oba spola. V praksi so pa možnosti le naklonjene v večini primerov moškim, njihova zmaga ni sporna. Na štiri oči ženskam vedno omenijo kot pravi vzrok, da lahko postanejo noseče. Večinoma pa tudi uradno najdejo neko racionalno, neizpodbitno utemeljitev.
Moški si v naši družbi veliko lažje ustvarjajo kariero kot ženske, že tudi zaradi tega, ker za njihovim hrbtom vedno stoji neka ženska, žena ali družabnica, ki jim nudi zaslombo tako na delovnem kot na družinskem in socialnem področju. Po možnosti jim pomaga celo pri njihovem poklicu. Do-čim na tako pomoč nobena akademsko izobražena ženska ne more računati. Mogoče je že genetsko determiniran pojav, da vsi moški pričakujejo od žene, da ta s celotno svojo dejavnostjo in navdušenostjo usmerja njihovo kariero. Njene kariere mož ali življenjski tovariš ne jemlje resno, jo smatra dokaj sebično, včasih celo ljubosumno. Žena, ki hoče držati z njim korak, mora v omenjenih okoliščinah biti izredno nadarjena, mora biti perfektno izobražena, mora neprestano izpopolnjevati svojo izobrazbo, mora žrtvovati svoje zasebno življenje in mora pozabiti na prosti čas.
Nekatere prizadevne in zavedne ženske so začele svojo kariero čisto spodaj. Bile
so nadpovprečno nadarjene, venomer so izpopolnjevale svoje znanje, poznale so najnovejše dosežke na področju svoje stroke. Samozavesten nastop, znanje tujih jezikov, spretnost, navdušenje, neumorno delo in smotrnost so nekaterim dekletom omogočili, da so se v moški domeni lahko povzpele na hierarhični lestvici. Na ta način so lahko postale obratovodje, bančne direktorice, direktorice hotelov. Od 32 do 35 let starosti dosežejo vrhunske pozicije in le takrat lahko pomislijo na ustanavljanje družine. Morajo si najti primernega partnerja, morajo roditi otroke, s čim takrat več dolgo ne morejo čakati. Večina se takrat že z lahkoto odreče javni službi, kajti dosegla je vse, kar je le bilo mogoče, uspeh, priznanje, neodvisnost. Vse to je že leta in leta lahko uživala in sedaj hoče najti »zavetišče« v družinskem življenju. Nekatere izmed njih pa tudi karieri nočejo obrniti hrbta. Če hočejo imeti otroke, potem morajo računati s tem, da jim bodo morale žrtvovati en del svojega časa. Najraje bi bile zaposlene v nepolnem delovnem času, bile bi pripravljene shajati z manj denarjem, samo da ne bi zanemarjale otrok. Toda težko si je predstavljati hotele, industrijska podjetja ali banke, ki bi lahko obratovali z direktorjem, zaposlenim v polovičnem delovnem času. Tudi takrat, ko te ženske rodijo otroke, ko so na porodniškem dopustu, ti obrati ne morejo delovati brez direktorja. To pomeni, da se morajo ženske odločiti ali za družino ali za kariero, kajti druge izbire nimajo? Kako vi razmišljate o tem vprašanju?
Čakam vaša mnenja!
Suzana Guoth
Porabje, 6. novembra 2003
6
Francoski zunanji minister obiskal Slovenijo
Na obisku v Sloveniji se je mudil francoski zunanji minister Dominique de Villepin, ki se je s slovenskimi sogovorniki pogovarjal predvsem o evropskih temah, govorili pa so tudi o mednarodnih temah, kot je pomoč Iraku in bližnjevzhod-no vprašanje ter o dvostranskem sodelovanju. De Villepin se je s slovenskim kolegom Dimitrijem Ruplom pogovarjal tudi o gospodarskem sodelovanju. Francija je za Slovenijo tretja najpomembnejša trgovinska partnerica in pomemben tuj investitor. Kot je poudaril Rupel, si Slovenija želi, da bi francoski Renault povečal svoj delež v Novem mestu, kjer bi proizvajal nov model avtomobila.
Notranji ministri o nadzoru na meji
Slovenski, avstrijski in italijanski notranji minister, Rado Bohinc, Ernst Strasser in Giuseppe Pisanu, so se na srečanju na Brdu pri Kranju dogovorili, da mora delo na projektu poenostavljenega nadzora na mejnih prehodih, ki jih ima Slovenija z Italijo in Avstrijo, steči takoj. Tako naj bi se že v prihodnjih dneh sestala tehnična komisija, ki bo dodelala podrobnosti tega dogovora, ki ga podpira tudi Evropska unija. Njegova temeljna ideja je enkratnost nadzora, ki bi ga skupno opravljali ekipi obeh mejnih držav na enem mestu. Takšna poenostavitev bo po eni strani zmanjšala stroške nadzora na mejnih prehodih, po drugi strani pa povečala pretočnost, kar je v interesu vseh treh držav, saj bo to olajšalo komunikacijo med ljudmi, je po končanih pogovorih poudaril minister Bohinc.
Slovenski minister se je z italijanskim kolegom sestal tudi na dvostranskih pogovorih, na katerih sta se tudi dogovorila, da bo 1. maja prihodnje leto, ko bo Slovenija postala članica EU, potekala slovesnost, na kateri bodo simbolično odstranili žično ograjo na meji med Go-rico in Novo Gorico, udeležil pa se je bo tudi predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Bohinc se je na dvostranskem pogovoru sestal tudi s Strasserjem, s katerim sta podpisala pogodbo o policijskem sodelovanju med državama.
Ge sam ponosna na tau, ka prej cejlo Porabje poznam. Te pa tüj pa tam moram priznati, da je zatok tau nej tak. Tau
samo takšoga reda vöpride, gda človek spitavo gde bi kaj zanimivoga íeko zvedo. Pa te ti povejo, ka te svak ali tista tetica buma dosta lejpoga znajo. Samo ka je tau tak, če človek od toga ne zna, leko dugo lejt mimo njij odi pa nigdar ne pride gor, ka nistarni lüdje v sebi nosijo, kakša je bila njina Usoda.
Moj eden prijatel mi je pá na pomoč bio pa mi je tak povedo, ka blüzi njega dosta takši lüdi žive. Etak sam prišla do Emilije Kovač-Čerp-njak pa do njenoga moža Jožeta Čerpnjaka na Gorenjom Seniki.
Sploj so me lepau sprejeli, dapa zatok so nej najbole radi bili, gda sam njim povedli ka bi njij malo rada ^spitavala od živlenja, od živlenske poti. Pa na tau so tü tak nagnauk gor Prišli, ka je name moj mladi prijatel poslo, etak so sé pa zatok - če ja nej z najvekšim veseljom - podali. »Ge sam sé v Meriti, v Pitz-burgi narodila,« mi začnejo pripovejdati tetica Emilija, »zatok ka je moja mati tistoga ipa v Meriti bila. Pisalo sé je te 1924. leto. Mati je pred lejtami nazaj odišla v Meriko kak tistoga ipa dosta lüdi. Tam sé je oženila. Mož ji je iz Jugoslavije bio, z gnešnje Slovenije, iz Grada. On je ranč tak tavö prišo v Meriko kak vsi drugi iz Europe. Tam so sé narodili dvej moje sestre pa
eden brat. Ge sam mala bila, da bi razmejla, ka Zakoj so mi brat pa sestre tam mrli pa Oča tü. Etak sva pa müdva z materjov 1931 leta prišle domau k materini stari starišom.«
• Etak leko povejte od sebe, da ste že kak dejte po velkom svejti ojdli. Kak je pa te naprej bilau tüj doma?
»Nej je leko bilau, Oča so nam falili. Dosta smo delali. Pa kak je že tau, lejta so pa zatok lete-la pa so prišla tista štirdeseta lejta, gda je že v Europi stala druga svetovna bojna. Tüj v vesi sam mejla edno padaškinje, stera je že nistarni lejt delala v Nemčiji. Tistoga ipa je od nas tü - kak iz različni europsti rosagov - dosta delavcov ojdlo v Nemčijo. Ona je domau prišla pa me je s seov »čalnivala« v Nemčijo delat. Etak sam od 1941. leta do 1943. leta v Nemčiji de kla. Gda sam domau prišla iz Nemčije - najbole za matere
volo - sam na Vogrsko na ma-rof tü delat ojdla. Med tejm so pa materni bratovje - György pa Pištak - mogla k sodakom titi, bojna je stala. György je več nej nazaj prišo, 1956. leta je mrau, Pištak je domau prišo pa sé je oženo. On je 1957. leta mrau.«
• Prajli ste, ka ste v Nemčiji delali. Gde pa kakšo delo ste meli pa kak vam je šlau?
»V Neubr anderburgi smo bile na ednoj velkoj državnoj gaz-diji. Pavarsko delo smo mogli delati. Tistoga ipa so ešče tam tü nej meli nikše mašine nej, tak ka navekša smo vse z rokami delali. Mojoj padaškinji je malo baukše šlau, ka je ona zmejs tolmač tü bila, depa ovak je delati tü baukše, flas-no vejdla, zatok, ka je ona že tomi včena bila. Ne morem povedati, ka je lagvo bilau. Tam je bila künja, gde je vsakši leko emo obed, za zajtrik pa večerjo smo sé pa sami mogli pobrigati. Obed je dober bio pazadovolj.«
• Tak ste povedli, ka je tam več nacij delalo. Iz kakši rosagov so tam delali pa kak ste sé razmeti? Vi ste sé navčili nemški jezik pa na gnes eške Znate nemški?
»Gda sam ges s svojo padaš-kinjov tam bila, te so tam bili Polati pa Vaugri. Vsakšanaci-ja je zatok tak posaba bila.
Steri so nej znali nemški, kak povejmo Vaugri, je tam bila za toga volo moja padaškinja Miri, ona je bila tolmač. Morem povedati, ka smo sé lepau navčili nemški. Zdaj, ka sam že starejša, sam dosta pozabila, dapa dobre, ka geste televizije pa gda gledam pa poslüšam nemške oddaje, buma največ lepau razmejm. Človek zatok eden jezik, ka sé
je navčo, ne more samo tak cejlak pozabiti.
•	Tau ste Že povedli, ka ste na njivaj delali. Kak ste pa 'dobili plačo, na vöro ste delali ali pa na rekord? Dosta ste preslüžili, vrejdno je bilau tri lejta tam biti?
»Na njivaj ali kakoli smo delali, smo buma mogli na rekord delati. Tak ka sam ges tistoga ipa eške mlada bila, ne vejm kakše prakse sam nej mejla pri takšom, tak ka sam ges nej tak dobre prislüžila kak moja padaškinja Miri. Ne morem povedati, ka sam s tistoga bogata gratala. Več je pa bilau, liki bi doma bila, ka je tüj človek nej emo priliko do slüža pridti. Tistoga ipa sam doma vsakšo priliko Vöponücati, da bi si kakši filer zaslüžili Na primer tüj nej daleč od naše hiše nasrejda v lasej je stau eden kaštel, gde je gos-paud Götz živo s svojo držinov. Es je poleti vsigdar dosta takši gospočki držin pa lüstva prišlo, steri so poleti tüj leto-vali. Vleta sam grbanje, gobe, djagode, kopišnjice brata pa sam pri Götzi odavati tau, zatok ka so oni takše kaj sploj radi küpili. Te filerčke sam si vküp tiala pa sam si počasi s toga kaj leko küpila.«
•	Sploj sam rada, kastatoga gospauda pa njegvo prísta-vo naprej prinesli. Predldni smo na Dolenjom Seniki vödali od vesi edne knjige pa smo buma dosta raziskovali tau držino. Žau, nej smo dosta kaj najšli tak podrovno-ma od njega. Stoje bio tego-spaudpa kak je On prišo es na Dolenji Senik na tau godijo? Gda so od tec odišli, ka je z njimi bilau?
»Ta gazdija, te marof je gnauk svejta Batthyány grofa bila, kak dosta grünta pa vse gaz-dije tüj v tauj krajini,« pravijo Zdaj gazda Jožef Čerpnjak. »Tak mislimo, ka je Götz od njij mogo tau prejk küpiti. Götz je iz Budimpešte prišo es, tam je prej pri vladi on minis trski svetovalec bio. Tüj so trnok lejpi kaštel meli, velki sadovnjak pa sonžete. Dosta mar so držali, redno so gazdüvati.«
•	Pa teje tauznamenüvalo, ka so naši lüdje leko tam delali pri njij?
»BiŰ so, šteri so tam delali pri njij, depa povejmo, küjarco
Porabje, 6. novembra 2003
Na gnes dobro Vidim,

7
ka je usodo pa minljivost
so oni vsigdar sami meli pa kaj takšega, k steromi sé je specialno kaj trbelo razmeti,« pravijo tetica Emilija. »Pa na tau sé tü dobre spominjam, ka so svojo zemlau, povejmo
pašnike, vödavali pavrom. Cejlo leto smo tam leko pasli, depa za tau smo nej plačati, liki njim smo mogli cejle so-nžete obdelati, kositi, sišiti pa ta k njim na pod sprajti. Tau je
nej šala bila zatok, ka je tistoga ipa eške nikši mašinov nej Bilau, vse smo mogli z rokami delati. Bili so z vesi takše ženske, štere so zatau bile gor-vzete, ka so gvant prale. Tisto
je tü nej šala bila. No pa te -zatok, ka je bojna bila - so gospauda odpelali pa je več nigdar nej nazaj prišo. Meli so tri dekle pa ednoga pojba. Pojep pa mati sta tüj mrla pa
sta tüj pokopaniva. Eške gnes je tam znamenje na srejdi v lesej, samo ka je tau na gnes zapüščeno.«
• Kak je pa vašo živlenje potekalo po tistom? Ka vse
sé je eške godilo z vami? »Moram povedati, ka je našo živlenje skauz puno dela pa brig bilau. 1950. leta sva s.e oženila. Tüj pa tam sva živela, pri njegvi starišaj, v arandi,
tačas ka sva si svoj ram nej zozidati. 1958. leta sva sé pakirala v nauvi ram pa so sé te moja mati tü k nam znosili. Od tistoga mau tüj živeva. Samo onma penzijo, zatokka je kak zidar odo delat. Ges samnej mogla delat titi zatok, ka da bi delo bilau, te so mi mati obetežali pa sam ji 11 lejt mogla opravlati. Na gnes sva pa že stariva, eden nej zdrav, lejta so odišla, tak Sama sva pa več dosta čakati ne moreva.«
»Ges sam tü odo po Nemčiji,« pravijo stric Joška. »Tam, gde sam delo, je gazda že trnok stari bio pa je tak pravo, ka če bi komi lagvo Sto, drugo ma ne želej, samo tau, naj bi stari grato. No, nika etak vögleda gnes našo živlenje. Sama sta-rost je nej takša nevola, liki če je človek več nej zdrav, te buma je vse žmetnejše.«
Gda so mi naprej brati stare kejpe, sam vidla na njigvi ob-razaj, ka sta sé na mlada lejta spominjala. Tetica Emilija so naprej vzeli eden svoj kejp iz časa, gda so mladi bili pa tak lejpi kak edna gledališka igralka. Pa te smo ugotovili, ka je na etom svejti vse min-livo. Iz srca njim želejm lejpo starost pa malo več zdravje.
Irena Barber
Djesen je prišla tak gvüšno, kak je gvüšno, ka sé svejt kouli vrti. Začali so’rasti grbanji, vö sé kopajo krumpiči, raznok sé mlatijo tikvi, v bečkaj brbüčkiva most. Ja, djesen je gvüšno prišla in z njou je prišla megla. Dapa tö je takša djesenska megla, stera sé vleče po njivaj, med kučami pa po brgaj. Kakša bi pa bila ta djesen, če bi nej bilau megle?
Mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski, takša megla na žile dé. Nej zato, ka je zavolo nje vse kouli bole mokro pa ka je zavolo nje bole mrzlo. Najbole jo tou čemeri, ka ne more daleč videti. Ne vidi sé do poštiji, stoj k kašomi rami pride, ne vidi sé, kakši auto sé ger stavi in ne more videti, komi vse poštaš prinese pošto. Tou jo tak čemerasto dela, ka bi si vejn že vözbrodila mašin za meglo vkraj pucati, če bi tou vejdla naredti. Dapa ta megla, ka sé na djesen privleče Sto Vej od kec, je eške nika nej. Z drugimi meglami so vekše nevole.
Kak najprva, od tec dale mlajši ne smejo nika tapreštem Tou je eške nej za nji, zato ka dé za eno drugo meglo.
Megla je leko vseposedi, nej samo po brgej, med kučami pa po njivaj. Megla je leko v djajcaj tö. Nej v kokošečaj djajcaj, liki v moški djajcaj. Od toga leko grata takši guč med ženskami.
-	Čüjem, ka si sé ra:zpitala od svojga moža. Tou je istina? - pita prva ženska.
-	Ka bi pa nej. Vejpa ne morem biti z moškim, ka ma meglo v djajcajpa mi ne more dejte naredti, - pravi nazaj druga.
Mineta dvej leti in guč dé tadale na ednom drügom mesti.
-	Čüjem, ka si si po tistom, gda si se razpito, brž najšo drugo žensko. Kak kaj živeta?- pita prvi moški.
-	Vcejlak vredi! Nejsva se ranč eške redno v postelo dojleglaježe kusta ostanila, - njemi nazaj povej tisti z meglo v djajcaj, kak je od toga gučala njegva prva žena.
-	Kak paje s tvojo prvo ženo? - ga tadale spitava prvi moški. -Nema sreče z moškim. Vsikši, steri go najde, ma prej meglo v djajcaj, - njemi tumači.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, takšo tumači čistak po svoje.
-	Vsikši moški ma meglo v djajcaj, dokečne sreča redne ženske! Samo takša prava vozraščena ženska leko moško meglo raznok raztirapa niške drugipa nika drugoga nej, - je bila že pa tak čedna, ka je čüti, kak na djesen sprtolejtne korine cvetejo.
-	Moja lüba tašča, te pa dun leko tou meglo raztiraš ta doj po
poštiji, ka bošpo tistom vidla, Sto kama odipa Sto k komipride.
Vejpa, kelko Vidim, si ti redna ženskapa tou dun leko narediš, -sam se šalo pa si tak malo po istini brodo tö. -Kasepagordjemleš, -se je začala čemeriti, -leko, kavečnemaš megle v ajajcaj, dapa potegnila še ti je nut v glavou, ka takše sumarije gučiš!
Takša čemerasta je odišla tavö, ge pa sam zvedo, ka je leko megla v glavej tö. Dapa, kak je odišla tavö, je venej megla gratala bole rejdka in tam nin više se je začalo kazati sunce. Boug moj, leko, ka je moja tašča Regina, trno čedna ženska, vönajšla tisti mašin za vkraj pucanje megle?
Miki
Porabje, 6. novembra 2003
Proti gripi
Od začetka novembra imajo hišni zdravniki na razpolago cepivo proti gripi za milijon tristo tisoč ljudi. Brezplačno je cepljenje za starejše občane oziroma za kronične bolnike. Ostali občani dobijo cepivo proti plačilu v lekarnah.
Zaključena pogajanja o minimalni plači
Prejšnji teden so se zaključila pogajanja med vlado, predstavniki delodajalcev in delojemalcev o minimalni plači. Trenutno je minimalna plača na Madžarskem 50 tisoč forintov. Predstavniki delojemalcev so želeli za 10 odsotkov dvigniti vsoto, tako bi minimalna ptiča v letu 2004 znašala 55 tisoč forintov, delodajalci nobene rasti minimalne ptiče niso hoteli. Po daljših pogajanjih je prišlo do konsenza, minimalna plača v naslednjem letu bo 53 tisoč forintov. Minimalna ptiča pod določenimi pogoji ni obdavčena. Eden od pogojev je, da letni dohodki davkoplačevalca ne smejo preseči 756 tisoč forintov.
Zamejski Madžari se odseljujejo
Kljub prizadevanju vseh madžarskih vlad po spremembi sistema, da bi zamejski Madžari ostali v svojih rojstnih deželah, se odseljevanje le-teh ni zaustavilo. Veliko se jih preseli v matično državo Madžarsko, vse več se jih pa izseljuje v razvite zahodne države. Po podatkih Javnega sklada za primerjalno raziskovanje manjšin se je v zadnjem desetletju odselilo s Hrvaške 7.600, iz Ukrajine 20.000, s Slovaške 50.000, iz Srbije 150.000, iz Romunije 230.000 Madžarov.
Programi, prireditve
•	4. novembra sta Županijska knjižnica Daniel Berzsenyi in Mestna knjižnica v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru organizirali strokovno srečanje knjižničarjev z naslovom Prihodnost knjižnice - knjižnica prihodnosti.
•	9- novembra so ljudski pevci z Gornjega Senika gostovali v Odrancih.
Vaščanom sam važnejši kak kakšen »minister«
Skur pred dvöma kednoma je dolaspadno prvi snejg. Nej samo nam je bilau špajsno liki drejvam tö. Tenša so se tak vugnila, ka so cejlak do tla dola visela. Edna so se vugnila, druga so se vtrg-nila. Nevola je te bila, gda je drejvdje gora na električne napelave spadnilo. Nej trbelo dugo čakati, pa je v cejlom Porabji kmica gratala. Malo je špajsno bilau večer brezi televizije, dapa zato nikak smo vöprestali. Nevola je samo te gratala, gda smo čep odprli, pa vode tö nej bilau. Kak bi bila, če pa črpalka, stera vodau teži gora v hidroglobus, tö elektrike nüca. Človek tašoga reda vej, kelko je vrejdna voda, gda go nega. Ne more se nej kaupati pa nej küjati. Nam, mladim, steri smo se žaurgali, so starejši tak prajli: »Prvin tö nej bilau vodovoda pa so nas grinte itak nej zele. Nej istina, ka te kra-tek čas ne more vöprestati brezi vode.« Srečo smo meli, zato ka je rejsan kratek čas bijo, dočas smo nej meli vode. Tau se tistomi človeki leko zavalimo, steri za tau skrbi, naj vsakši den teče voda iz čepa. Zdaj je tö on pomago nam. Prineso je eden agregator pa s tistim je gnau črpalko. Te človek, steri za našo vodau skrbi na Verici, v Andovci pa v Števanovci, je Andraš Dančeč. Ali kak ga vsi poznamo »Vizeš Andraš«.
• Gda tije prišlo najprvin napamet, ka 'šoskrbnikza veški vodovod?
»Name je tau že v osnovni šauli brigalo. Gdekoli so kaj z vodauv delali, dja sam tam bijo. Pri nas doma, gda so vodovod notravlekli, sam cejli cajt tam bijo pa sam gledo, ka delajo. Tak sam mislo, ka mam volau za tau, pa gda sam končo osnovno šaulo, te sam se glaso za tau
meštrijo. Tak sam prišo v Sombotel, gde sam se tau meštrijo vönavčo. Gda sam končo, paudrugo leta sam v Körmendi delo, po tistim pa v Varaši. Od tistec sam v kosno fabriko üšo delat. Gda je tü v Števanovci, na žalost, mrau moj prednik, sam prišo es.«
• Kakšno delo ma eden oskrbnik?
»Dosta fele delo moram de-
lati. Gda se edna iža gora-zozida, te go dja zvežam gora na veški vodovod. Kosim, farbam, vöre menjavam, če se kaj pokvari, tisto popra-vim.«
•	V tri vesi kelko izje, stere majo notrazvezano vaški vodovod?
»Stalno ne vejm številko prajti, dapa osemdeset pro-centov iž gvüšno.«
•	Za volo velke súče ešče nej sfalila voda?
»Nej, pri nas ešče tašo nej bilau. Tri stüdence mamo za tri vesi, eden je na Verici, dva pa tü v Števanovci. Števanovski stüdenec je stau mejtrov globoko Tü ešče tašo nej bilau, ka bi zmanjkala voda. Dva hidroglobusa sta,
eden na Verici, drügi v Števanovci. Vsakšom petde-set-petdeset kubikov vode je. Gda se voda zmenjša, te črpalka vodau gorapoteži v globus.«
•	Čüjo sam tašo, ka v Sloveniji tiste vaši, stere so skrak pri meji, iz tauga vodovod škejo vodau prejk pelali. Tadala ta tejm dva stüdenca?
»Dja sam tau že tö čüjo, dapa stalno od tauga ešče nika ne vejm. Če ido od tec pelali prejk vodau, našiva dva stüdenca ta ladala, tau je gvüšno. Zato ka mata telko vode, ka tistim vasi-cam tö dojde.«
• Pri taši globki stüde-ncaj kak leko Vej, če do ladali z vodauv ali nej?
»Gda ga vös-kopajo, te ga notrazmejrijo, kelko vode ma. Naš stüdenec v ednom minuti tri-stau litrov vode dá. Tau vodau bi cejli den leko vlekli vö iz njega pa ešče te bi se nej vödojšo.«
•	Če je tak, te iz toga stüdenca bi leko v Števanovci v bazen vodau notrapištja-vali?
»Stüdenec bi lado, samo ne vejm, če bi s pejnazami ladali tisti, steri bi plačati mogli«
•	Kelko košta Zdaj eden kubik vode?
»140 forintov, zato ka nega kanalizacije.«
•	Kelko vodeponüca edna družina na mejsec?
»Na mejsec ne vejm, zato ka Zdaj na pau leta berem vküp
pejnaze. Prvin sam na frtau leta brau, te so pri edni dru-žini tak 35 m3 vode ponücali.«
•	Tisti stüdenci, steri so pri vsakši iži bili, so ešče kaj nücani?
»Sploj malo je takšni, stere ešče leko nüca, zato ka so vse vöposenili. Zdaj, gda je ta velka süča bila, dosta lidi si je dalo vaški vodovod not-razvezati, ka so nej meli vode.«
•	Dostakrat mi napamet
pride, ka Vzimi, gdaje mrz-/o, v hidroglobusi ne zmršila voda?
»Nej. Zato ka je tau dosta vode, drügo je pa tau, ka se brž menjava. Voda, stera iz stau metrov globko pride gora, je topla. Vzimi zato ne zmrz-ne voda v hidroglobusi.«
• Dosta se moraš voziti vsakši den od Števanovec do Verice?
»Vsakši den mi nej trbej zato na Verico titi, samo te, če se kaj pokvari. Zato ka prejk radijske frekvence vejn notra pa vö zakapčüvati črpal-ke. Problema je te, če se au-tomatika pokvari. Te notra-sedem v auto pa se peiam
dola k stüdenci.«
• Trnje zato velka briga, skrbeti naj vsigdar baude voda v vsej trij vasaj?
»Nej mala. Tü se ne šte, če je Sobota ali nedela, ali mrzeu veter fudi, voda mora biti. Mojo delo je tau, naj pri vsakši iži, gde majo vaški vodovod, majo vodau.« »Tau je tak,« pravi Margit Trajber, zato ka Andraš ranč pri njij redi nika v kopalnici. »Gda smo mi zidali, te ešče tü nej bilau vaškoga vodo-
voda. Moj mauž je osem djezero litrov vode pripelo vö iz Varaša eden mau, gda smo zidali. Zdaj smo že naleki, potegnili so vodovod na te kraj vesi tö. Zdaj čep od-prem pa teče voda,« se smeje Margit.
Dočas ka sva reportažo redla, je Andraša mobitel Večkrat zvonijo. Eden ga zato zvau, ka voda kvapi, drügo-mi pa niši zimski čep trbej v dvaura naprajti.
»Vidiš,« se smeje Andraš, »kak važen človek sam dja tü v tej vasnicaj, skur kak eden minister.«
K. Holec
Porabje, 6. novembra 2003
9
Končana Phare projekta
Evropska Unija na več nači-nov pomaga regijam, najbole tistim, stere so pri meji. Ena takšna možnostj eprogram Phare CBC. Pri slovensko--madžarskih malih projektih sta na razpisi za leta 2000 bila uspešniva dva projekta. Prvoga je notdala andovska samouprava.
Cilj njinoga projekta je bijo, da v Andovcaj naredijo en vzor-čni nasad (min-taültetvény), gdevösprobajo, kakšna zdravil-na zelišča (gyó-gynövény) bi se dalo pauvati v Porabji. Dobro vejmo, ka po naši vasnicaj je dosti zapüšče-ne zemlé, zdravilna zelišča so pa vse bole iskana. Andovčani sotzá projekt do-bili 36.543 eur podpore, oni sami so pa dali zemlau pa svojo delo. Najprva so mogli pripraviti njivo, jo zagraditi, nej ka bi njim divjačina na nikoj djala pauv. Na 3000 m2 so posadili 20-fele zelišč pa začimb (kamilica, ognjič, me-ta, bezeg, sivka, pehtran...). Na začetki so mogli flanco pozvati, dapa kakoli velka süča je bila letos, so zatok srečo meli, ka so sé rastline nej posišile. Dobro so vöodebrali njivo, stera je v dobili pa gni-ki, zatok je tam vsigdar bilau zavolé vlage. Delo, ka je trbelo opravlati, je opravlalo 5-6 držin.
Zvün flance pa semena so si iz europski pejnez küpili sejal-nik pa sušilnico, na steroj jé i5$ijÉ mesta za sišit. Majo vsikšefele posaude, omare pa police, gdej se leko pošüšena ali predelana zelišča taskla-dejo. Küpili so računalnik tö, če do na vekše šli, te de njim ga trbelo.
Nasad (ültetvény), je Zdaj samo za minto, Cilj pa je, naj bi v vesi držine volau dobile pa bi začnile pauvati zdravilna zelišča. Dolgoročni Cilj bi pa bijo, ka bi zelišče nej samo sišili, liki predelali tö. tistij zelišč se dajo delati vsefele kreme,
mazila, napitki pa tak dadala. Kak mi je župan vesi Karči Holec, vodjaprojekta, pravo, tak vögleda, ka 4 družine drugo leta napravijo v vesi svoj nasad.
Strokovne jim je pri projekti največ pomago dr. Šauder Makai, predstojnik oddelka (tanszékvezető) za zdravilno zelišče na agrarni fakulteti v Mosonmagyaróvári. On je Večkrat držo predavanje za lidi, steri so delali na projekti, Večkrat je prišo v Andovce, pogledno zemlau in jim je davo tanače, stere rastlina ka potrebüje.
Administracijska dela je pri projekti opraviti Andreja Kovač, račune je pa vodila Ildiko Pinter, bejdvej delate na Generalnom konzulati v Monoštri.
Drugi uspešni projekt je notdala Zveza Slovencev na Madžarskom z naslovom 5 let Slovenskega kultumega in informativnega centra -Skupaj na obeh strani meje.
Cilj projekta je bijo, da hiše 5. obletnica Slovenskoga doma leko svetiti kak se šika. Zatau •smo v en »püšeu« zbrali 5 vekši programov. Najvekši program, steri je največ dela pa organiziranje proso, je bilau borovo gostüvanje, steroga smo držali na fašensko nedelo.^ Monoštri. Posebnost bo-rovoga gostüvanja jejtjila, ka so na njem sodelovali lidge iz vsakše porabske vesnice pa Varaša. Zvün toga so prišle maškare iz Prekmurja tö, iz Čepinec pa Šalamence. Kakšni 300 lidi se je notnaravna-lo, povorko si je pa poglednita kakšni 2500-3000 lidi. V zvezi z borovkn gostüvanjom smo meli eške en program, forum o tej šegi. Na forumi smo leko poslüšali dva strokovnjaka. Etnolog dr. Emo Eperjessy je nam notpokazo, Odkec pa kak je prišla ta šega v Porabje, gučo je o tom, kakšne podobne (hasonló) šege majo drugi narodi. Biologinja Marija Kozar je o tom razmišlala, ali je varaško borovo gostüvanje biti šega ali prireditev.
Zvün toga smo organizirali ešče edno konferenco, na steroj so predavatelji največ gučali o tom, kaj nas čaka, če staupimo v Evropsko unijo, kakšne možnosti baudejo,
kak pridemo do evropska pejnez.
Majuša se je v Monoštri najšta 9 pevski zborov iz Italije, Avstrije, Slovenije pa Porabje Na srečanji »Pesem ne pozna meja« je spejvalo kakšni 230 pevcov. Augustuša se nas je na »Srečanji Porabski Slovencov« zbralo kakšni 300 Slovencov iz cejloga rosaga. Po dvoje-
zični meši smo si poglednili kulturni program, gde smo se najbole veselili pianistu
Györgyu Vukanu. Popodneva smo se pa padašivali ;zl Goričanci v Čepincaj. Septembra smo svetili 5. obletnice doma. Prvi den smo meli srečanje z vsejmi tistimi, steri so pomagali ali delali na tom, da bi se Slovenska iža v Monoštri leko zozidati. Drugi den smo meli »den odprtih vrat«, kama smo pozvali male pa starejše mlajše iz naši vrtcov, šaul pa odrasle tö.
Ka nam je projekt prineso? Na tej prireditvaj se je dosti lidi (z Madžarske pa iz Slovenije) obmita pri nas, nas bole spoznalo. Skauz leto smo Večkrat bili na televiziji, v radioni, v cajtingaj kak ovak. Duna tv je naredti pauvörni film o borovom gostüvanji, na vsikšom programi je biti varaška televizija pa ekipa Slovenski utrin kov, Večkrat so Prišli od slovenske televizije tö.
V naši novinaj (v vsakšoj drügoj številki) smo cejlo leta meli rubriko »Spoznavajmo sosede«, tisti, steri je Sto, je rejsan leko spozno obmeine
občine in kraje. Cilj projekta je biu ranč v tom, da bi prejk programov bole spoznali li-
dge na obej strani meje Porabje in porabske Slovence.
Od Phare programa smo za projekt dobili 42.321 eurov. Pri programaj smo delali vsi
delavci Zveze pa časopisa, administracijska in računo-vodska dela sva opraviti Brigita Korpič in Marijana Sukič.
Če rejsan je pri Phare pro-jektaj dosti papirov, dosti ad-ministracije, pisanje računa-nja, se z dobra idejo splača kandidirati na razpisaj. Na-slednji razpisi vöpridejo na zečetki leta 2004. (O tom ste leko šteli v prejšnjoj številki Porabja.)
Ne zamidite jih! M. S.
Porabje, 6. novembra 2003
IOi
Lepošin Djanko
Gda sam ešče mali bijo, sam dostakrat čüjo, ka lüstvo pravi eden dragomi: »Taši si kak Lepošin Djanko.«
Sprvuga sam nej vedo, Zaka pravijo tau, mislo sam, ka s tejm hvalijo koga. Sledkar sam začno spitavati starejše lüstvo, naj mi povejo, Sto je bijo te Djanko. Največ ji je samo telko znak), ka je tau eden manjasti človek bijo, steroga je ešče gledati vtraga bilau. Najoslejdnjin sam k sausedi üšo, k Dožinarskomi Im-raci, če oni kaj vejo od tauga. Srečo sam emo, zato ka so oni znali vse, ka je od Lepošinoga Djankona vedeti trbelo.
»Sto je bijo te Lepošin Djanko?« pitam Imraca.
»On je taši človek bijo, kakšoga v cejloj krajini nej bilau.«
»Zaka?«
»Zato, ka je on, tak kak pravijo, rejsan taši manjasti bijo, ka ga ešče gledati vtraga bilau. Emo je eden velki kalap na glavej dapa tistoga nikdar nej vzejo z glave, ešče je vejn s tistim na glavej spau tö. Vletá, gda je toplo bilau, je venej na drvotini ležo, kalap si je na obraz potegno, naj ma sonce ne sije v oči. Vzimi, gda je mrzlo bilau, te je pa pri peči sejdo cejli den. Če so drva dolazgorela, te si je kaput goravzejo pa si je skrajej vseu k peči, dapa tau bi ma nej na pamet prišlo, ka bi drva prineso.«
*****
Mati so ma dostakrat prajli: »Ka s teuv baude, če že mene nede.«
»Zaka, mati?« pita Djanko.
»Zato, ka tebe grinte zejo. Zdaj, gda se ti vsakši den molim, ka si zaperi noge, na mejsec si je samo gnauk zapereš.«
»Mati, Vejpa če sam malo zamazani, tau ne boli, samo naj zdravdje mam.« »Vej ti maš zdravdje, zato ka edno prkau ne ličiš tadale, od koga bi pa te betežen grato!«
»Vejpa, mati, dja sam že tašo zato čüjo, ka se je eden človek z globauncom mau-ro, gda je v posteli ležo,« pravi Djanko pa se tak vöf-tegne v posteli, ka ma čunte vse praštjijo.
»Ka je? Samo ti je nej v lače zgrmalo?«
»Jaj, mati, ka tašo gučite, Vejpa nej sam več malo dejte,« pravi Djanko pa brž goraskauči s postele.
»Ka je? Te je stoj v rit pikno, ka tak skačeš? Uslejdnjin si te tak skočo, gda si pri obedi zaspo pa ti je glava notra v vraučo grajovo župo šla-pnila.«
»Mati, enjajte, ka tašo gučite! Tisto je tak velka nevola bila. Tak sam si naus zežgo, ka je vse majimati grato.«
»Če stoj z nausom štje djesti, tistoma tak trbej,« se smejejo mati.
»Mati, ne smejte se! Vi ešče tü leko tak zopojdite. Bola neste tiste pečene krumče, ka že od gladi vse zvejzde Vidim.«
»Tau dé tebi! Samo djesti pa spati, delati pa nej. Že sam ti parkrat pravla, ka baude s teuv, če mene več nede.«
»Vej nika že baude, mati, nika že baude,« pravi Djanko pa tak požira krumče, kak če bi ma je stoj vkraj Sto vzeti.
Nej trbelo dugo čakati pa rejsan je tak gratalo, kak so mati prajli. Eden zranjek je Zaman kričo Djanko materi, naj ma prinese kafej, mati več nej gorstanila. Putejm se je vrag skazo Djankona. Nej emo več hlapca, steri bi kauli njega skako. Tisto leta se je zima rano začnila. Konca novembra že tak mrzlo bilau, ka bi človek vüje najraj v žepki noso. Vsakšomi rami se je kadilo urau, samo Djankoni nej. Okna so že vse notra bila zmrznjena, kak če bi v rami niške nej živo. Eden den je saused prejk üšo pa je pogledno, če Djanko ešče žive.
»Gde si Djanko?« kriči, gda prejk praga staupi. Stane pa poslüša. »Ešče živiš?« kriči ešče gnauk.
»Kaje, stomeišče?«
»Dja sam, saused. Gde si?« »Tü sam v künji,« kriči nazaj.
Gda saused notri v künjo staupi pa kauli pogledne, skur na rit spadne. Tak vögleda künja, kak gde je bojna bila. Na stauli so grdi piskri, eden na drugim vküpzlüčani. V ednom talejri je pa špejk, dapa tak plesnivi, kak če bi maček sejdo v talejri.
»Mati boža v nebesa! Ka je pa tü?« pravi sam sebi saused. »Gde si Djanko?«
»Kelkokrat naj ešče povejm, ka sam tü,« kašla Djanko.
Te vidi saused, ka Djanko v posteli pod dunjov leži pa samo oči se ma vövidlo. V künji je tak mrzlo bilau, ka se je spar vido, kak je človek saupo.
»Zaka ne nalagaš?«
»Vejpa ranč nej mrzlo!«
»Ka nej mrzlo? Nauri si? Pogledni okna, vse so notraz-mrznjena. Za pau vöre nazaj pridem pa če nede toplo, te povejm popi, naj pride es.«
»Zaka trbej es popa?« »Zato, naj ti da slejdnjo ma-zanje. Dva, tri dni pa tak zmrzneš.«
»Aj, tau je samo norijo« pravi Djanko.
»Na mo' düšo, ka povejm popa.«
»Tau nej istino,« pravi prestrašeno Djanko.
»Vej 'š vido,« pravi saused pa dvera fejst notraza-lopna.
»Te kalavin, te mi tau napravi!« se čemeri Djanko. »Te napravi!«
Brž goraskauči, lüknjaste štromfe si gorapotegne pa v veltje črejvle notra staupi. Gda vö na dvor pride, te vidi, ka so drva nej vküz-zožagana.
»Ka naj Zdaj delam?« si brodi. »Ka naj Zdaj delam? Vrag de v tau mrazi žago!« »Vidiš, žena,« pravi saused za edno vöro, »kak se Djankona urau kadi. Dobro sam ga postrašo. Prejk mo üšo pa ga poglednem, kak küri.«
Skur je notra v dvera pöno z glavauv, gda je notra Sto staupiti na künjina dvera.
»Ka drek si pod dvera sklau, ka ne more notra?« se deré.
»Čakaj malo včasin ’š leko üšo.«
Nika je spraštjalo pa so se dvera odprti.
»Mati boža v nebesaj! Tašo sam pa ešče v živlenji nej vido,« pravi saused. »Ka ti delaš?«
»Nalagam, ne vidiš,« pravi Djanko pa kusto vejko malo tadala potisne, notra v odjen.
»Na, Zdaj si dola morem se-sti, zato ka tašo več v živlenji nemo vido.«
»Tau leko,« se smeje Djanko.
Tista drva, ka so venej na dvauri bile, je tak notra zvlačo v künjo, kak so duge bile. Cejla künja je z dugi-mi, kustimi vejkami bila puna. Prijo je vejko, notra go je v špajat djau pa kak je gorejla, tak go je notra v špajat tisko.
»Vidite, kak je dobra tau. Nej se trbej mantrati z ža-ganjom,« se smeje Djanko. »Vsakši me je za nauroga držo pa itak sam dja tau vönajšo.«
Tak se je vidlo tau nalaga-nje Djankoni, ka je eden za drügim tisko notra vejke v špajat, ranč tau nej vzejo vpamat, ka je saused že domau odišo.
*****
»Te je Zdaj Lepošin Djanko manjasti bijo ali čeden?« pitam Dožinarskoga Imra-ca.
Imrac se samo smejejo. »Vejš ka, idi domau pa ti tü tak nalagaj kak Lepošin Djanko. Vej ti mati povej, če si manjasti ali čeden pa ’š te vedo.«
K. Holec
BERITE PORABJE
Porabje, 6. novembra 2003
11
Iz lade moje stare mame
Duga lejtaje najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že seje skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopistiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam sé kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, té njeni ram. Vtom deli samgori napodi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nutskladali vsefele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v lüdi sam najšo...
Bejgli
V ladi moje stare mame sam nej najšo bejgli, liki sam najšo edno makovo glavico pa eden trno lejpi orej. Malo po tistom pa eške njeno tako, kama je nut napisala recepte za vsefele gestija. Obračo sam list za listom, kama je z indašnjim perom tak žmano vse taraztumačeno, ka sam eške kuman požiro sline. Eške prdišo sam tö, če vörvlete ali nej. Najšo sam krumplovi gulaž, dinsko kašo z grbanjami, dödöle, repove retaše, raji kukarčen štere, krvavi štere, hurke, eške dosta drugoga in ka me je najbole v nousi zaštrgetalo, so bili bejglinge. Nej samo v nousi, eške v lampaj sam čüto žmaj po toj pogači, stero je niške nej naredo tak dobra kak ranč moja stara mama. Tak je gučo moj Oča pa njegvi Oča pa dja tö tak pravim
Ta sam prešto, kak se dela bejgli:
Vzemen si pou kile domanje mele. Gor na njou dejem male
 margarine, mora je biti pou menje od pou kile. Kcuj dejem v cukrčrnom mlejki genjeni kvaspa eške dva Žučaka od domanji djajc, ranč telko osolim, kak če bi si osolila talejr župe, eno štirikrat več cukra pa telko mlejka, kelko dé špicera v posanca Na, Zdaj pride velko delo. Vse tou vküper trbej ornejsiti. Dapa mejsiti trbej ranč telko časa, ka testou grata dobra, ka ga po tistom leko zvalekam. Vse tou pa je nej nika vrejdni če na tou testou nika kcuj ne dejem. Testou Zdaj naj malo počivle, za té čas pa na rokou semlete oreje vküper zmejšam z mlejkom pa eške leko kcuj dejem malo ostriigane citronove lupinje alipa malo vanilije, naj bole dene. Na, v roke
vzemem valek, testou raznok zvalekam, na takšoga pa gor dejem oreje, leko mak tö, leko pa vse vküper zmejšam. Po tom tou vküper zamotam, namazem z djajcom, malo spikam z vilcamipa bejglinipistim naj si eške malopočine. Po tistom ga dam pečti. Neje nouvi špajat na elektrika, liki v kriišno peč, ka še tam bar inouk boukše speče kak pa v špajeti. Bejgli nej slobaudno gesti trno vroučoga, ka leko komi črvou gor pouči.
Tak je od toga pisala moja stara mama. Sto njoj je tou pripovejdo, ali se je navčila pri svojoj mami, tou ne vejm. Vejm pa, kak so mi sline prišle v lampe, gda sam tou prešto, ka sam brž odišo k prvoj sousedici pod našim brgom. Vedo sam, ka je trno dobra küjarca pa ka pri nji doma eške majo krüšno peč. Pod nous sam njoj potisno recept od stare mame pa jo pito, če mi naredi bejgli.
- Vej pa ranč tak, kak je tvoja baba bejgli pekla pa kak je nut spisala, ranč tak ga dja tö delam. Vej ti ga pa spečem, ka Svetki kcuj dejo, - se mi je smejalapasi popravlati vacalejk pod bradou.
Že je trno kmica bila, mi je prinesti v mali leneni prt poviti bejgli. Nika je nej škela čüti od pejnez, liki mi je samo prajti, naj njoj prt nazaj prinesem gda mo čas emo. Pa mi je eške prajti, boug žegnjaj, dja pa njoj nazaj boug plati. Raznok sam djau prt, gledo nisko pečeni bejgli. Ranč takše lejpe farbe je biu kak od moje stare mame, ranč tak se mi je potegno nut v nous kak njeni. Vzeu sam nož in ga vrezo. Ranč takši je biu od znoutraj, kak sam poumno njenoga. Falat sam vzeu v rokou. Dugo sam ga gledo pa prdišo. Vgrizno sam vanga. Trno dober bejgli, sam si brodo, rejsan trno dober, dapa moja stara mama je vejdla naredti boukšoga. V tou sam gviišen.
Ne vejm, Zakoj sam nigdar nej djou boukši bejgli, kak ga je vejdla naredti moja stara mama. Vejndrik zavolo njeni rauk ali pa zavolo vsega, ka mi je bila.
Miki Roš
Izlet v Prekmurje
Učenci, ki smo v prejšnjem šolskem letu tekmovali v slovenščini ali bili v kakšnem slovenskem taboru, smo lahko šli na izlet v Prekmurje, ki je bil 10. oktobra.
Skozi Verico smo se peljali z autobusom čez mejo. Prva postaja je bila Murska Sobota. Tam smo se spoznali z vodičem, ki nas je spremljal po poti. Ogledali smo si spomenik Zmage v parku, potem evangeličansko cerkev in grad. Pozneje smo šli do Mure in smo se peljali z brodom na drugo stran. Potem smo si ogledali Babičev mlin. Ko smo prišli v Lipovce, smo obiskali enega rokodelca, ki izdeluje izdelke iz slame. V Bogojini smo obiskali katoliško cerkev. To je delo Jožeta Plečnika. Ko smo si vse to ogledali, smo postali zelo lačni. Kosilo je bUo v restavraciji na kmečkem turizmu. Malo smo še nakupovali, potem smo se pa peljali domov.
Zelo dobro sem se počutila.
Tamara Škaper Gimnazija Monošter
10. oktobra smo šli na eno*-dnevni izlet v Prekmurje. Izlet je organizirala Zveza Slovencev.
Mejo smo prestopili na Verici. Prva vas po prestopu meje je bila Čepinci. V Murski Soboti smo se ustavili najprej. Na avtobusni postaji smo čakali turističnega vodiča, potem smo se napotili na oglede mesta, spomenika Zmage in evangeličanske cerkve. Ogledali smo si tudi grad. Ko smo si ogledali kulturne spomenike, smo se vsedli v avtobus in se peljali k reki Muri. Z brodom smo se peljali čez in nazaj. Vožnja mi je bila zelo všeč. Pot smo nadaljevali k mlinu. Ta mlin še danes funkcionira. Mlinsko kolo žene voda in tako zmeljejo pšenico. Kdor je hotel, je lahko kupil moko. Potem smo šli do Lipovcev. Zelo zanimivo je bilo, kar smo tam videli, ročna deti iz slame. Možnost smo dobili za nakupovanje teh izdelkov. Meni so bila ročna deti iz slame zelo všeč. Kosilo smo imeli na turistični kme-
tiji v Bogojini. Po kosilu smo si ogledali cerkev, ki je okrašena s keramiko. Po načrtih Jožeta Plečnika so zgradlili cerkev v letih 1924-1927. Cerkev so večkrat prezidali. Moravske Toplice smo si ogledali samo iz avtobusa. Pot smo nadaljevali proti Murski Soboti. Turističnem vodiču smo se zahvalili za lep dan. Upam, da bom še večkrat potoval po Sloveniji in si pridobil nova znanja o njej.
GaborHolec Gimnazija Monošter
Učenci porabskih šol smo dobili »darilo«. Tisti dijaki, ki smo sodelovali na tekmovanju »Vse o Prekmurju«, smo lahko šli na izlet v Prekmurje. Potovalni cilj je bilo Pomurje. Zjutraj je krenil avtobus proti Sloveniji. Državno mejo smo prestopili na Verici. Potem smo se peljali naravnost v Mursko Soboto. Tam smo dobili vodiča, ki nam je predstavil znamenitosti. Najprej smo si ogledali spomenik Zmage v parku. Potem smo bili v evangeličanski cerkvi. Zelo lepa je bila. V Murski Soboti živi precej evangeličanov. Nasproti evangeličanske cerkve je grad. Zelo zanimivo je bilo, da so tista okna, ki gledajo proti cerkvi, pokrita. Vprašali smo vodiča, zakaj je tako. Vodič nam je razložil, da ljudje, ki so živeli v gradu, so bili rimskokato-ličani in niso hoteli videti evangeličanske cerkve. Malo smo se sprehajali in smo krenili proti Muri.
Tam smo se peljali z brodom čez Muro in nazaj. Potem smo si ogledali mlin na Muri, ki še danes deluje. Peljali smo se v Lipovce k eni družini, ki izdeluje ročne izdelke iz slame. Meni je bilo zelo všeč, bili so mali venci na vrata, cvetlice, vrči, vse iz slame. Kdor je hotel, si je lahko kupil kakšen spominček. Potem smo se peljali v Bogojino. Tam smo dobili kosilo. Bogojina je večje krajevno središče. Spada med najstrejša prekmurska naselja z bogato kulturno tradicijo. Tukaj je srednjeveška cerkev, ki je bila večkrat
Porabje, 6. novembra 2003
prezidana, na njenih temeljih je arhitekt Jože Plečnik zgradil znamenito cerkev. Delal je z zanimivimi gradbenimi materiali, marmorjem, lesom, keramiko. Malo smo se še sprehajali in smo si ogledali okolico. Potem smo se zbrali in vrnili domov.
Zelo sem vesela, da sem lahko šla na ta izlet in sem videti to lepo pokrajino in njene zanimivosti.
Erika Dončec Gimnazija Monošter
10. oktobra smo šli dijaki, ki se učimo slovenščino in smo sodelovali na taboru ali na tekmovanju, v Pomurje. Učenci z gornjeseniške in števanovske osnovne šole in dijaki iz gimnazije smo se peljali na izlet z avtobusom.
V petek zjutraj ob osmih smo krenili iz Monoštra. Mejo smo prestopili na Verici, ob devetih smo prispeli v Mursko Soboto. V parku smo si ogledali spomenik Zmage. Potem smo šli v evangeličansko cerkev in v grad. Na Muri smo se vozili z brodom in videli mlin, kateri še deti. V vasi Lipovci smo videli, kako se delajo predmeti iz slame. Nekateri so poskusili tudi sami delati, nekateri so kupovali. Peljali smo se naprej v Bogojino. Okusno kosilo smo imeli na kmečkem turizmu Puhan, kjer smo lahko poskusili domači kruh iz prave kmečke peči in domači jabolčni sok. Ogledali smo si Plečnikovo cerkev.
Na izletu smo se zelo dobro počutili. Hvala lepa organizatorju Zvezi Slovencev, to je bila lepa nagrada.
DenešPint Gimnazija Monšter
Monošter: prva predstavitev lani ustanovljenega društva
Ustvarjanje ozračja prijateljstva med Slovenijo in Madžarsko
Na dan, ko je na Goričkem (in v Sloveniji) zapadel prvi sneg te zime (točneje, še jeseni), je bil v Monoštru uvodni dogodek lani ustanovljenega Društva slovensko-madžar-skega prijateljstva. V društvu -predsednik je Jože Hirnok, sicer predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem - so morali najprej urediti formalne zadeve, kot je denimo registracija in šele potlej začeli uresničevati program. Poudarek je, kot pravi prvi in sedaj upokojeni slovenski veleposlanik na Madžarskem Ferec Hajos iz
ske Milan Kučan in Arpad Goncz.
Za uvod v prvo predstavitev je bil literarni nastop pesnice Judit Zagorec Csuka iz Lendave, nato pa so odprli razstavo del akademskega kiparja Ferenca Kiralya in slikarja Jožefa Gye-čeka iz Monoštra. Za začetek predstavitev je bil obisk z obeh strani meje dovolj soliden, med gosti pa sta bila tudi župan mestne občine Monošter Tibor Viniczay in slovenski generalni konzul Marko Sotlar.
Literarno ustvarjalnost Judit
del v slovenski jezik (in tudi obratno), zato so se pri založbi odločili za dve novi zbirki, in sicer zbirko Mostovi na meji, kjer so izšli v prevodu Marie Millas Slepci na zemljevidu in zbirko Novi mostovi - tu so v prevodu Jožeta Hradila izdali tudi roman Sandorja Maraija,
tili poezijo Judit Zagorec Csuka v doživeti interpretaciji Ilone Szekeres v izvirniku in recitaciji Branka Pintariča v slovenskem jeziku, Dejan Fras pa je s harmoniko poskrbel za glasbeno spremljavo.
V razstavnem prostoru pa se predstavljata z izborom del
lomila marsikatera veja. Pogled na goričko in porabsko pokrajino v sončnem popoldnevu pa je bil res čudovit. Prijetno razpoloženje v naravi je lepo dopolnilo prizadevanju ljudi različnih poklicev, da prispevajo drobec v snovanje dobrih odnosov med narodo-
Lendave„v ustvarjanju ozračja prijateljstva med Slovenijo in Madžarsko; med Slovenci in Madžari, ne glede na to, na kateri strani meje živijo. Čeprav je temeljni poudarek na kulturi, semprepričan, da bomo vzpodbujali tudi gospodarsko sodelovanje, kajti med člani je več uglednih gospodarstvenikov. "Častna člana društva sta tudi bivša predsednika Slovenije in Madžar-
Zagorec Csuka je predstavil Franci Just, urednik Založbe Franc-Franc, kjer je izšla pred nedavnim njena najnovejša pesniška zbirka v slovenskem jeziku Slepci na zemljevidu (o predstavitvi knjige na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani smo pisali v prejšnjem Porabju, op. pisca). Urednik knjige Franci Just je poudaril vlogo in pomen prevajanja madžarskih literarnih
Sveče so dogorele. Judit Zagorec Csuka ni samo uveljavljena pesnica v madžarskem jeziku (s prvim prevodom Marjance Mihelič V ognjenem kresu, 2001), ampak tudi prevajalka slovenskih literarnih in publicističnih del v madžarski jezik in publicistka. Počne prav to, za kar je tudi bilo ustanovljeno društvo slovensko- madžarskega prijateljstva. Obiskovalci so lahko začu-
domači slikar Jožef Gyeček in lendavski akademski kipar Ferenc Kiraly. Slikarja je predstavil kar predsednik društva Jože Hirnok, manj o delih in bolj o kiparju pa je govoril Ferenc Hajos.
Če sem začel s snegom, naj tako tudi zaključim: bela otroška radost ni presenetila samo voznikov, marveč tudi drevesa, ki niso pravočasno spustila listov, zato se je pod težo od-
Anuška je že dugo betežna, doktor ji Zaman guči, ka tau on ne more zavračiti, mora v špitale titi. Po dugom cajti je Anuška privolila pa je üšla v špitale. Tam so pa prajli, ka go tak nagnauk trbej operirati. Že telefonirajo možej, ka te pa te baude operacija. Anuškin mauž Lorenc je tistoga ipa nut telefoniro v špitale, gda so
Anuško rezali. Telefon nut zakapčijo k profesori, steri go operira. Profesor etak pravi: »Gospaud, že smo skurok kreda z operacijov, vse je vredi.«
Lorenc je rad pa etak pravi profesori: »Gospaud Profesor, nej vam je eške malo cvörna ostalo, s sterim ste rano vküp šivali? Ka če ja, lepau prosim, mojoj dragoj Anuški lampe tü malo vküp zašite.«
Popodneva
Mali Adam v vrtec odi. Vzgojiteljica eden den mlajše vči, kelko talov ma eden
den pa kak je zovemo. Etak pravi malomi Adami: »Adam, ka je te, gda ti gor stanaš pa te mati pripravi za vrtec?«
Adam pravi, ka je te buma žmetno. Njega trikrat trbej goniti, pa te ga mati itak mora vönesti s postele.
»No pa ka je te etakšoga reda, kak pravimo?«
Adam si malo premišlava pa pravi, ka je te zranjek. Zdaj vzgojiteljica tadala spitavo »Adam, ka je pa te, gda obed gejmo pa po tistim malo počivat de- mo?« Adam Zdaj včasin vövdari:
»Te je podne.«
»Fajn, fajn, Adam. Sploj si čeden. No pa te Popodneva ka pride?«
Adam je na tau tü kreda pa včasin pravi: »Popod- neva k nam pride moja botra pa mi za božič darilo prinese.«
Samo zatok skrb mejte
Hugo je etognauk k doktori üšo pa ga je etak pita: »Gospaud doktor, če je človek nauri, tau od njega drugi tü leko dobijo?«
Doktor pa: »Ja, tau je tak, ka baugše, če te pazili. Dosta ne ojdte med lüdami.«
ma, ki že zdaj bolj živita drug z drugim kakor drug ob drugem, po formalni ukinitvi meje pa bo - upamo optimisti -tega sožitja, sodelovanja in sozvočja še več.	eR
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine