Deželna zavarovalnica zoper točo. To leto je bilo za kmeta nesrečno, posebno pri nas na Štajarskem. Toča je hudo gospodarila po srednjem in južnem delu dežele, deževelo je dan na dan, reke so stopale čez bregove in napravile mnogo škode, vse vremenske nezgode so se zaklele zoper ubozega kmeta in mu deloma spridile, deloma čisto uničile zemeljske sadove. Klic na pomoč se je razlegal po celi deželi. Naši poslanci so storili svojo dolžnost in prosili pomoči pri deželi in državi. Štajarska hranilnica v Gradcu je dala 50.000 gki; pomagala bo tudi dežela, kadar se snide deželni zbor; državni zbor je dovolil 200.000 gld. podpore za poškodovane. Toda vse to le malo izda. Škode je na milijone, podpora šteje le po tisočakih, vsak poškodovanec bo le kaj malega dobil, komaj za tolažbo, beda in skrb pa ostane. Posestniki se bodo morali hudo zadolžiti. kdor ima še kaj kredita, kdor ga nima, bo raoral vse prodati. Pri tako veliki nesreči vsa človeška milosrčnost malo kaj izda, ker pokrije komaj deseti del škode. Ker nemila toča našo deželo tako pogosto obiskuje, treba bo vendar enkrat resno prevdariti, ali bi ne kazalo, ustanoviti deželno zavarovalnico zoper točo. Deželni odbor se že peča s to zadevo, torej smefno upati, da se bo kaj zgodilo. Imamo sicer razne zavarovalnice zoper točo, pa te so za kmeta predrage, pogoji pretrdi. Taki zavodi morajo redili mnogo uradnikov in agentov, potrosijo mnogo za potovalce, cenilce, pisraa in pristojbine, morajo delničarjem plačali več dividende, kakor bi jim varno naloženi denar obrestij donaaal, in slednjič morajo tudi skrbeti, da imajo vedno nekaj denarja v zalogi, da je vsaki dan na razpolaganje. Vsi ti upravni stroški podražijo premije v obilni meri; v Nemčiji je izračunjeno, da pride pri takih zavarovalnicah po 8 do 9 gld. na vsakega zavarovanca samo za stroške, k temu pride potem še zavarovalnina. Na Ravarskem imajo pa deželno zavarovalnico in pri tej pride na upravne stroške komaj kakih 40 kr. na enega zavarovanca. Ge bi dežela zavarovalnico naredila, opravljali bi pisarijo uradniki deželnega odbora, ne bilo bi Ireba zastopnikov, denar bi lahko župani pobirali; nameslo plačanih cenilcev naj bi škodo cenili za to izbrani pošleni in modri kmetovalci zastonj; tudi potovalcev in agentov bi ne hilo treba, vsak posestnik naj se primora k pristopu, potem ga ni treba nagovarjati. Tudi država bi morala iako zavarovalnieo zdatno podpirati in to v svojo lastno korist. Zdaj se mora vsako leto na Štajarskem zavolj toče kakih 100.000 gld. davka odpisati; tega potem ne bo treba, če se bo prizadetim posestnikom škoda povrnila. Želimo torej, naj bi se deželni zbor te zadeve kmalu lotil in zavarovalnico zoper točo brez zamude ustanovil. Kmet bo raoral sicer nekaj plačati, zato bo pa mirno spal, toča ga ugonobiti ne bo več mogla. H.