DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE Social Science Forum XXXVIII / 101 / 2022 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE Social Science Forum XXXVIII / 101 / 2022 Glavni urednici / Main editors Natalija Majsova in Tanja Oblak Crnic Gostujoca urednica številke 101 /Guest editor of issue 101: Darja Zaviršek Uredniški odbor / Editorial board Milica Antic Gaber (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Hajdeja Iglic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Dejan Jontes (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marko Lovec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marina Lukšic-Hacin (Znanstevno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti / Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts) Mateja Sedmak (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Ksenija Šabec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Iztok Šori (Mirovni inštitut / Peace Institute) Veronika Tašner (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Andreja Trdina (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Mednarodni uredniški odbor/International editorial board Maria Teresa Consoli (Univerza v Catanii / University of Catania) Jasmina Petrovic (Univerza v Nišu / University of Niš) Caroline Roth-Ebner (Univerza v Celovcu / University of Klagenfurt) Boris Ružic (Univerza na Reki / University of Rijeka) Julija Sardelic Winikoff (Univerza Victoria, Wellington / Victoria University, Wellington) Irina Souch (Univerza v Amsterdamu / University of Amsterdam) Marta Soler-Gallart (Univerza v Barceloni / University of Barcelona) Andelina Svircic Gotovac (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Liza Tsaliki (Univerza v Atenah / University of Athens) Uredniški svet/ Editorial council Nina Bandelj (Univerza Kalifornije / University of California) Chiara Bertone (Univerza vzhodnega Piemonta / University of East Piemont) Marjan Hocevar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Jana Javornik (Univerza v Leedsu / University of Leeds) Matic Kavcic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Tina Kogovšek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Roman Kuhar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Miran Lavric (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Blaž Lenarcic (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Vesna Leskošek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Sabina Mihelj (Univerza v Loughborough / Loughborough University) Brina Malnar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Katarina Prpic (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Sabrina P. Ramet (Norveška univerza za znanost in tehnologijo / Norweigan University of Science and Technology) Ana Tominc (Univerza kraljice Margarete v Edinburgu / Queen Margaret University Edinburg) Alenka Švab (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Boris Vezjak (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Anja Zalta (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Judit Takacs (Madžarska akademija znanosti / Hungarian Academy of Sciences) David Paternotte (Svobodna univerza v Bruslju / Free University of Brussels – ULB) Tehnicna urednica / Technical editor: Jasmina Šepetavc, technicalDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Urednik recenzij knjig / Reviews editor: Klemen Ploštajner, klemen.plostajner@fdv.uni-lj.si Jezikovno svetovanje / Language editors: Nataša Hribar, Tina Lengar Verovnik, Murray Bales Spletni urednik / Web editor: Igor Jurekovic Bibliografska obdelava / Bibliographical classification of articles: Janez Jug Oblikovanje / Design: Tina Cotic Prelom / Text design and Typeset: Polonca Mesec Kurdija Tisk / Print: CICERO, Begunje, d.o.o. Naklada / Number of copies printed: 320 Naslov uredništva / Editors’ postal address: Revija Družboslovne razprave / Social Science Forum Journal Tanja Oblak Crnic in Natalija Majsova Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5, SI-1000 Ljubljana Elektronska pošta / e-mail: editorDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Spletna stran / Internet: https://www.sociolosko-drustvo.si/druzboslovne-razprave/ Revijo sofinancira / The Journal is sponsored by: Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje strokovnih in znanstvenih publikacij / The Slovenian Research Agency’s scheme for funding expert and scientific publications. Letna narocnina (3 številke) / Annual subscription (3 issues): individualna narocnina / individual rate: 25 EUR; za organizacije / institutional rate: 50 EUR; za študente in brezposelne / students and unemployed discount rate: 16 EUR; cena posameznega izvoda / single issue rate: 16 EUR. Za clane Slovenskega sociološkega društva je narocnina vkljucena v društveno clanarino. / The annual Slovenian Sociological Association membership fee includes the journal’s annual subscription rate. Družboslovne razprave je mogoce narociti na naslovu uredništva ali na spletni strani revije. / Subscription requests can be sent to the editors’ postal address. Ce želite prekiniti narocniško razmerje, nam to sporocite najkasneje do 15. decembra. / If you decite to cancel the subscription, please write to editors‘ postal address by 15th of December. Druz.boslovne razprave so abstrahirane ali indeksirane v / Druz.boslovne razprave is abstracted or indexed in: CEEOL (Central and Eastern European Online Library), COBIB.SI, CSA (Cambridge Scientific Abstracts): • CSA Worldwide Political Science Abstracts • CSA Social Services Abstratcs • Sociological Abstracts (Online), EBSCOhost • Current Abstracts • Political Science Complete • SocINDEX • SocINDEX with Full Text • TOC Premier, OCLC • Scopus• Sociological Abstracts (Online) • DOAJ (Directory of Open Access Journals) • Ulrich’s Web • De Gruyter • dLib Uredniška politika: Družboslovne razprave so revija, ki objavlja kolegialno recenzirane znanstvene clanke in recenzije knjig. V recenzijski postopke sprejema clanke v slovenšcini in anglešcini s podrocja sociologije, komunikologije, politologije in kulturologije ter tem raziskovalnim podrocjem bližnjih družboslovnih disciplin. Pri izboru clankov za objavo se upošteva njihova raziskovalna inovativnost ter aktualnost glede na trende v znanstveni skupnosti, v kateri je revija zasidrana. V teoretskem in metodološkem pogledu je revija pluralisticno naravnana, posebno skrb pa posveca utrjevanju slovenske družboslovne terminologije. Editorial policy: Družboslovne razprave is a peer reviewed journal which publishes papers and book reviews. Contributions are invited in fields of sociology, media studies, political science, cultural studies and other studies which are close to these fields. The published contributions should display high level of research originality and address the themes which seem relevant to the scientific communities in which the journal is grounded. Both in theoretical and methodological respects the journal stands for pluralism. KAZALO TABLE OF CONTENTS UVOD INTRODUCTION Drage bralke, dragi bralci! / Dear reader Tanja Oblak Crnic 7 CLANEK ARTICLE SISTEMATICNI PREGLED LITERATURE O POKLICNIH TVEGANJIH, STRATEGIJAH IN POLITIKAH V SEKSUALNEM DELU V SLOVENIJI / A Systematic Literature Review on Occupational Risks, Strategis and Policies in Sex Work in Slovenia Iztok Šori, Leja Markelj 13 UVOD V TEMATSKI BLOK INTRODUCTION TO THE THEMATIC BLOCK Izkušenjska zgodovina socialnega dela Darja Zaviršek 43 CLANKI ARTICLES PROFESIONALIZACIJA SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI MED ENTUZIAZMOM ŽENSK IN ZAHTEVAMI OBLASTI / Professionalisation of Social Work in Slovenia: Between the Enthusiasm of Women and the Demands of the Socialist Authorities Darja Zaviršek 49 SOCIALNA POLITIKA IN SOCIALNE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI V PRVIH LETIH PO DRUGI SVETOVNI VOJNI / Social Policy and Concept of Social Work in Slovenia in the First Years after the Second World War Mateja Jeraj SOCIALNO DELO V SOCIALISTICNIH TOVARNAH / Social Work in Socialist Factories Nina Vodopivec 95 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI V SLOVENIJI (1918-1990): OD SEGREGACIJE DO INTEGRACIJE / Children with Special Needs in Slovenia (1918-1990): From Segregation to Integration Dunja Dobaja 117 »HUDE OSEBNE, DRUŽINSKE ALI GMOTNE RAZMERE«: SOCIALNI RAZLOGI ZA SPLAV IN UVEDBA SOCIALNE INDIKACIJE V SLOVENSKO ZAKONODAJO / “Serious Personal, Family or Material Circumstances“: Social Grounds for Abortion and the Introduction of a Social Indication in Legislation in Slovenia Sara Pistotnik 139 RECENZIJE KNJIG BOOK REVIEWS Jessica Whyte: Morala trga: clovekove pravice in vzpon neoliberalizma. Ljubljana: Sophia, 2020. Marko Hocevar 165 Tanja Višic: Peripheral Labour Mobilities. Elder Care Work between the Former Yugoslavia and Germany. Frankfurt a.M.: Campus Verlag, 2022. Svenja Fischbach 169 UVOD INTRODUCTION Drage bralke, dragi bralci! Kot smo napovedali že v uvodu k septembrski izdaji revije, leto 2022 zakljucu­jemo z decembrsko številko, ki obsega obširen tematski blok petih prispevkov, ki so nastali kot rezultat sodelovanja z gostujoco urednico Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Tematski sklop je v širšem smislu posvecen vprašanju spola v kontekstu socialnega dela, v ožjem pa tematizira številne vidike razvoja profesionalizacije socialnega dela, izobraževalnega sistema in socialnih politik. Clanki obenem aktualizirajo vprašanja socialnega dela in socialnih delavk na posameznih študijah primerov v razlicnih casovnih obdobjih, konkretneje v letih od 1945 do 1950, od 1945 do 1960, v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja ter med obema vojnama. Te informativno bogate in vsebinsko nadvse relevantne tematike presegajo disciplinarne okvire socialnega dela, saj odpirajo številna aktualna vprašanja na podrocju pravic žensk, kar prepricljivo oriše tudi uvodnik v tematski sklop z naslovom Izkušenjska zgodovina socialnega dela pod avtorstvom gostujoce urednice Darje Zaviršek. Posamezni prispevki sodelujocih avtoric, Mateje Jeraj, Nine Vodopivec, Dunje Dobaja, Sare Pistotnik in Darje Zaviršek, so nastali v okviru raziskovalnega pro-jekta Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Podobno kot v septembrski številki gre torej tudi v tokratnem tematskem bloku za znanstvene prispevke, ki so plod intenzivnega raziskovalnega dela v okviru konkretnega raziskovalnega projekta. Raziskovalni projekti so dobro – seveda pa ne edino možno – izhodišce za tematske številke, ki predstavljajo rezultate tematsko, disciplinarno in metodološko nacrtno usmerjenega raziskovanja, za katerim stoji sistematicno pridobivanje podatkov in razlicnih gra-div. Ker gre obicajno za timsko delo, je natancna obdelava gradiv in interpretacija rezultatov kakovostnejša, predvsem pa gre za zaokrožene ideje, ki nastajajo v individualnih ali skupinskih prispevkih. Sam postopek najave tematskih številk v Družboslovnih razpravah je sicer formalno gledano utecen: zainteresirane skupine oz. gostujoci uredniki uredništvo najprej seznanijo s pisnim konceptualnim nacrtom, h kateremu dodajo konkreten seznam predvidenih prispevkov skupaj s kratkimi povzetki in pripadajocimi avtorji. Prijavljeno temo nato pregleda uredniški odbor, ki lahko vsebinsko poseže v samo idejno strukturo in usmeri nadaljnje delo na tematskem sklopu. Po odobritvi teme in uskladitvi casovnih rokov se zacne intenzivno delo na tematski številki, ki obicajno zajema redno komunikacijo glavnih urednic z gostujocimi uredniki. Vloga gostujoce­ga urednika je primarno usmerjena v koordinacijo z vabljenimi avtorji in predvsem v skrb za pravocasno oddajo obljubljenih prispevkov. Odgovornost za realizacijo je v tej fazi v celoti na plecih gostujocih urednikov; ce avtorji zamujajo ali njihovi prispevki ne dosegajo zahtevanih kriterijev revije, lahko zasnovani projekt pade. Šele v drugi fazi se delo na prispevkih prenese na samo uredništvo revije, ki v celoti poskrbi za recenzentski postopek in nadaljnjo komunikacijo z avtorji. Gostujoci ure­dniki so v tej fazi praviloma »izvzeti«, saj je koncna odobritev vseh prispevkov tudi v tematskih sklopih pogojena z odobritvijo recenzentov, za kar poskrbi uredništvo revije; gostujoci uredniki sicer sodelujejo pri predlogih recenzentov, saj podrocje tudi najbolje poznajo, v samem ocenjevanju prispevkov pa praviloma ne. Napovedana tematska številka lahko v koncni fazi mestoma odstopa od dejanskega bloka, saj ni nujno, da bodo vsi prispevki uresnicili pricakovanja recenzentov, glavnih urednic in nenazadnje uredniškega odbora, ki ne potrjuje zgolj napovedi številke, ampak tudi koncna besedila, preden gredo v tisk. Ce je sam postopek najave in poteka priprave tematskih številk relativno for-maliziran, pa se same spodbude za pripravo tematskih številk mnogokrat zacnejo povsem neformalno: na raznih dogodkih, ob predstavitvah referatov na posame­znih konferencah, okroglih mizah, strokovnih srecanjih ali ob praznovanju obletnic strokovnih združenj, oddelkov, raziskovalnih skupin ipd. Ker so to priložnosti, na katerih se med drugim pogovarjamo tudi o lastnem delu, se tam lahko porodijo tudi nepricakovana in nadvse prijetna sodelovanja. Takšna srecanja so lahko ne­napovedan vir idej, za doseganje vsebinske raznolikosti pa je pomembno, da je budno tudi samo uredništvo. Tudi tokratna tematska številka je idejno pot pricela na neformalen nacin na enem od javnih dogodkov: natancneje 29. septembra 2021, ko je Mirovni inštitut na Letnem vrtu Gala Hale priredil osrednji dogodek ob 30. obletnici svojega delovanja. Da pa decembrsko številko, ki je pred vami, uvajamo s samostojnim prispev­kom Iztoka Šorija in Leje Markelj, ki oba prihajata z omenjenega inštituta, je zgolj simpaticno nakljucje, tako kot je nakljucje, da tudi ta prispevek obravnava temo s podrocja dela. Clanek z naslovom Sistematicen pregled literature o poklicnih tve­ganjih, strategijah in politikah v seksualnem delu v Sloveniji med drugim poglobljeno orisuje tveganja, povezana s stigmo, varnostjo, zdravjem seksualnih delavcev in delavk, kot tudi z ovirami na ravni politik. Avtorja v sistematicni analizi med drugim opozorita na potrebe po spremembi regulacije, informiranja in zašcite ter k spod­bujanju profesionalizacije seksualnega dela. S tematizacijo dela se celotna številka vsebinsko zaokrožuje tudi v sklopu recen­zij knjig. Marko Hocevar namrec piše o knjigi Jessice Whyte z naslovom Morala trga: clovekove pravice in vzpon neoliberalizma, Svenja Fischbach pa v recenziji v angleškem jeziku predstavlja monografijo Tanje Višic z naslovom Peripheral Labour Mobilities. Elder Care Work between the Former Yugoslavia and Germany. V imenu uredniške ekipe vam želimo prijetno branje in uspešno 2023! Tanja Oblak Crnic, sourednica Družboslovnih razprav Dear readers, As announced in the introduction to the September issue of Social Science Forum, the December issue brings 2022 to a close with an extensive special issue conta­ining five articles written in cooperation with guest editor Darja Zaviršek from the University of Ljubljana’s Faculty of Social Work. This special issue explores various aspects of gender in the context of social work; more specifically, several aspects at stake in the process of the professionalisation of social work, the positioning of social care in the local education system, and social work in the context of social policies. The contributions also draw on case studies from different time periods, namely 1945–1950, 1945–1960, the 1960s, the 1970s, and the interwar period, to demonstrate the relevance held today by some of the biggest dilemmas in social work and to shed light on the position women hold in social care. These rich, informative and thematically diverse contributions reach beyond the disciplinary framework of social work, opening up many topical issues in the field of women’s rights, as convincingly outlined by Darja Zaviršek in her editorial entitled The Experiential History of Social Work. Written by Mateja Jeraj, Nina Vodopivec, Dunja Dobaja, Sara Pistotnik and Darja Zaviršek, the featured articles were developed as part of the research project Social Work as a Social Apparatus of Solidarity: Selected Problems in an Historic and Experiential Optics co-funded by the Slovenian Research Agency. Like the September issue, this thematic block also presents the results of intensive research in a specific research project. Research projects provide a good – but, of course, not the only possible – starting point for special issues that aim to bring the results of thematically, disciplinary and methodologically-focused scientific inquiry to the surface based on systematic data collection and the acquisition of various materials. Typically based on teamwork, project-based special issues involve high level of data processing and interpretation. Such issues also tend to offer well-rounded ideas as part of individual or collective contributions. Publishing a special issue of Social Science Forum must comply with a formal set of procedures. First, interested groups or guest editors prepare a written con­ceptual framework, accompanied by a list of planned contributions with abstracts and corresponding authors. The submission is then reviewed by the editorial bo­ard, which may ask for the content and structure of the proposal to be adjusted. After approval of the proposal and deadlines, intensive work on the thematic issue begins, mostly involving regular communication between the editors-in-chief and the guest editors. The guest editor plays a coordinating role, communicating with the invited authors and particularly that the submissions are delivered on time. At this stage, the guest editor bears all responsibility for the process; if the authors are late or their contributions do not satisfy the journal’s criteria, the proposed issue might fail to see the light of day. It is only in the second phase that the materials are transferred to the editorial team, which takes care of the review process and further communication with the authors. Guest editors are generally ‘excluded’ from this phase since final approval of all contributions, even in the thematic sections, is subject to the reviewers’ agreement. Although guest editors are leading experts in a given field and take part in suggesting peer reviewers, they are not involved in the actual peer review process. The planned special issue might thus be a little different from the final outcome. This is because sometimes not every contribution will meet the expectations of the reviewers, editors-in-chief and editorial board, which not only confirms the proposal, but also the final texts before they go to press. While the process of proposing a special issue is relatively formal, initial ideas often sprout quite informally: at various events, conferences, roundtables, profes­sional meetings or at anniversary events celebrating professional associations, departments, research groups etc. Among others, such opportunities allow collea­gues to discuss their work, sometimes leading to unexpected and very rewarding collaborations. While such meetings can be a source of ideas, the editors must also be alert to ensure the content diversity and relevance of a special issue. In fact, the special issue you are now holding was itself conceived at one of these public events: on 29 September 2021, when the Peace Institute was celebrating its 30th anniversary in the summer garden of the Gala Hala club in Ljubljana. The fact this December issue begins with an article by Iztok Šori and Leja Markelj, who both work at the Peace Institute, is just a nice coincidence; equally coincidentally, their contribution also deals with the concept of work. Entitled Systematic Literature Review on Occupational Risks, Strategies and Policies in Sex Work in Slovenia, this article provides an in-depth discussion of the risks associated with sex workers’ stigma, safety and health, as well as certain key policy-level obstacles. In this concise analysis, the authors highlight the vital need for changes in the areas of regulation, information and protection, along with the need for the professionalisation of sex work. The book reviews appearing at the end of this issue address questions related to work as well. Marko Hocevar discusses the Slovenian translation of Jessica Whyte‘s book The Morals of the Market: Human Rights and the Rise of Neoliberalism, while Svenja Fischbach’s book review – our first to be published in English – presents Tanja Višic’s monograph entitled Peripheral Labour Mobilities. Elder Care Work between the Former Yugoslavia and Germany. The Social Science Forum editorial team wishes you enjoyable reading and a successful 2023! Tanja Oblak Crnic, co-editor-in-chief of Social Science Forum CLANEK ARTICLE Izvirni znanstveni clanek UDK 316.334.22:176.5-051"1990/2020"(497.4)(048.84) DOI: 10.51936/dr.38.101.13-40 Iztok Šori, Leja Markelj SISTEMATICNI PREGLED LITERATURE O POKLICNIH TVEGANJIH, STRATEGIJAH IN POLITIKAH V SEKSUALNEM DELU V SLOVENIJI IZVLECEK Clanek povzema glavne ugotovitve sistematicnega pregleda literature o seksualnem delu v Sloveniji, objavljene med letoma 1990 in 2020. Glavni namen je bil zagotoviti sistematicen pregled ugotovitev predhodnih študij o poklicnih tveganjih v seksualnem delu ter strategijah in politikah za njihovo zmanjševanje. Rezultati kažejo, da se seksualne_i delavke_ci srecujejo s specificnimi poklicnimi tveganji, povezanimi s stigmo, varnostjo, politikami, zdravjem, poslom, dostopom do storitev in zasebnim življenjem. Za njihovo zmanjševanje uporabljajo številne strategije, zlasti je pomembno postavljanje mej strankam. Študije za izboljšanje delovnih razmer priporocajo spremembo regulacije, informiranje razlicnih ciljnih skupin ter vzpostavitev dostopnih in nestigmatizirajocih podpornih in zagovorni­ških programov za seksualne delavke_ce. Naš pregled poleg tega izpostavlja potrebo po omogocanju in spodbujanju profesionalizacije seksualnega dela. KLJUCNE BESEDE: seksualno delo, poklicna tveganja, strategije, politike, pro-fesionalizacija, sistematicni pregled literature A Systematic Literature Review on Occupational Risks, Strategis and Policies in Sex Work in Slovenia ABSTRACT The article summarises the main findings of a systematic literature review on sex work in Slovenia published between 1990 and 2020. The main aim was to provi­de a systematic overview of the findings of previous studies on occupational risks in sex work and strategies and policies to reduce them. The results show that sex workers encounter specific occupational risks related to stigma, safety, policies, health, business, access to services and private life. They use a variety of strategies to reduce them, and setting boundaries for clients is particularly important. To improve working conditions, studies recommend changing regulation, informing different target groups and establishing accessible and non-stigmatising support and advocacy programmes for sex workers. In addition, our review highlights the need to facilitate and promote the professionalisation of sex work. KEY WORDS: sex work, occupational risks, strategies, policies, professionali­sation, systematic literature review 1 Uvod1 Seksualno delo je v številnih pogledih primerljivo delu v drugih panogah (Maher in dr. 2012), vendar se seksualne_i delavke_ci soocajo tudi s specificnimi poklicnimi tveganji, kot so nasilje, poškodbe, psihološki stres, odvisnost od alko­hola in drog, nalezljive bolezni ali alergija na lateks (Alexander 1998; Martin in dr. 2017; Ross in dr. 2012; Vanwesenbeeck 2001). Med poklicna tveganja uvršcamo tudi stigmo (Koken in dr. 2004), saj strah pred stigmatizacijo negativ-no vpliva na medosebne odnose seksualnih delavk_cev (ibid.), jim preprecuje oblikovanje in izražanje politicnih zahtev (Mathieu 2011) ter omejuje dostop do osnovnih storitev, kot so zdravstveno varstvo, financna pomoc in stanovanja (McCausland in dr. 2020; Respect Inc. 2017). Ta tveganja je mogoce zmanjšati z ustreznimi politikami, za kar potrebujemo celovite, pregledne in znanstveno utemeljene podatke, ki jih bomo za podrocje Slovenije skušali zagotovili s tem clankom. V clanku v obliki sistematicnega pregleda literature predstavljamo ugotovitve predhodnih študij o poklicnih tveganjih v seksualnem delu v Sloveniji, strategijah za njihovo zmanjševanje in priporocilih za politike. Z rezultati želimo prispevati k boljšemu razumevanju viktimizacije znotraj seksualnega dela in k sprejemanju politik, ki bodo prispevale k izboljšanju delovnih razmer. Obenem z analizo teoretskih pristopov, metodologij in vzorcev predhodnih študij odgovarjamo na vprašanje, kakšni so obseg, znacilnosti in vrzeli na podrocju raziskovanja seksu­ 1. Raziskava je bila opravljena v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Poklicna tveganja v seksualnem delu na presecišcih politicnega okvirja in družbene stigme (ARRS, J5-2556 (B)) in raziskovalnega programa Enakost in clovekove pravice v dobi globalnega vladovanja (P5-0413), ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. alnega dela v Sloveniji, s cimer želimo ugotoviti, kje se kažejo potrebe po novih raziskavah, in s tem prispevati k razvoju raziskovalnega polja. Razvoj raziskav je pomemben zlasti sprico dejstva, da se še vedno soocamo s pomanjkanjem natancnih in zanesljivih podatkov o seksualnem delu (Wagenaar 2017), kar nudi ugodno podlago za širjenje stereotipov. V nadaljevanju najprej opredelimo tezo in teoretsko izhodišce ter kljucne koncepte sistematicnega pregleda: seksualno delo, poklicna tveganja, stigmo in profesionalizacijo. Nato predstavimo metodologijo in glavne znacilnosti študij, vkljucenih v analizo, in izpostavimo raziskovalne vrzeli na podrocju raziskovanja seksualnega dela v Sloveniji. Sledi sistematicen popis ugotovitev o poklicnih tve­ganjih, strategijah in politikah, ki jih obravnavamo na sedmih podrocjih: stigma, varnost, politike, zdravje, posel, dostop do storitev in zasebno življenje. Clanek zakljucimo z diskusijo, v kateri predstavimo sintezo glavnih ugotovitev. Te kažejo, da veljavne politike in družbeni kontekst v Sloveniji zavirajo profesionalizacijo seksualnega dela, kar lahko negativno vpliva na izpostavljenost seksualnih delavk_cev poklicnim tveganjem. 2 Teza, teoretska izhodišca in glavni koncepti Izhajamo iz teze, da je poklicna tveganja na podrocju seksualnega dela mogoce zmanjševati s politikami, zlasti s takšnimi, ki omogocajo in spodbujajo profesionalizacijo. Teoretsko-konceptualni okvir temelji na znanstveni literaturi, ki prostitucijo in druge seksualne storitve obravnava kot legitimno obliko dela, ter ugotavlja, da izkljucujoce politike in stigmatizacija slabijo položaj seksual­nih delavk_cev, omejujejo njihove clovekove in delavske pravice ter ustvarjajo kontekste za njihovo izkorišcanje (Augustín 2007; Delacoste in Alexander 1998; Kempadoo in Doezema 1998). Ta raziskovalni tok pogosto izpostavlja emancipatorne vidike seksualnega dela ter s tem subvertira uveljavljene kulturne vzorce in predstave o seksualnih delavkah_cih kot žrtvah (Blume 2006; Huang 2015). Opozarja, da seksualno delo ni povezano le s tveganji in viktimizacijo, temvec ima tudi pozitivne vidike, ki se nanašajo na fleksibilnost in avtonomijo pri organizaciji in nacrtovanju dela ter financno neodvisnost, kar pri seksualnih delavkah_cih povecuje obcutek samozavesti in moci (Rössler in dr. 2010; Sex Workers in Europe Manifesto 2005). Odpira tudi vprašanje kakovosti delovnih mest in profesionalizacije v seksualnem delu ter v zvezi s tem razpravlja o kon­ceptih, kot so soglasje, avtonomija, standardizacija, dohodek in profesionalna identiteta (Garofalo Geymonat in Macioti 2016). Skladno s teoretskimi izhodišci smo prevzeli definicijo seksualnega dela kot sporazumne izmenjave seksualnih storitev, predstav ali izdelkov med odraslimi, ki lahko zavzema razlicne oblike, od prostitucije do telefonskega seksa, striptiza, eroticnih masaž, storitev na internetu in pornografije (Martin in dr. 2017; Weitzer 2003; WHO 2016). Seksualne_i delavke_ci so ženske, moški in transspolne osebe, ki prejemajo denar ali druga sredstva v zameno za seksualne storitve in te dejavnosti zavestno opredeljujejo kot dohodek, tudi ce seksualnega dela ne štejejo za svoj poklic (Overs 2002: 2). Poklicno tveganje smo definirali kot dolgorocno ali kratkorocno izpostavlje­nost nevarnosti na delovnem mestu, ki lahko vodi v povzrocitev škode (Evropski parlament 2011). S ciljem zmanjševanja poklicnih tveganj se je vzpostavil koncept varnosti in zdravja pri delu, ki ga Mednarodna organizacija dela (2016) opre­deljuje kot sistem politik, postopkov in praks, katerih cilj je optimizirati delovne razmere ter zmanjševati število poškodb in bolezni, povezanih z delom. Ker je vecina oblik seksualnega dela v Sloveniji neregulirana, uradni standardi varnosti in zdravja na delovnem mestu za seksualne delavke_ce ne obstajajo. Za opredelitev stigme smo se obrnili na Goffmana (2008: 12), ki je termin uporabil za poimenovanje lastnosti, ki je »hudo diskreditirajoca« in ki osebe re-ducira na pomanjkljive in nepopolne. Definiramo jo lahko tudi kot koeksistenco predalckanja, stereotipiziranja, segregiranja, izgube statusa in diskriminacije, ki se socasno pojavljajo v razlicnih situacijah moci (Link in Phelan 2001: 377). Stigma je zelo uveljavljen koncept na podrocju raziskovanja seksualnega dela, vendar je študije pogosto ne obravnavajo dovolj poglobljeno in ne upoštevajo obstoja razlicnih vrst stigme (Fitzgerald-Husek in dr. 2017). Ta problem nasla­vljamo tako, da v sistematicnem pregledu operacionaliziramo in analiziramo osem vrst stigme ter preverjamo njihovo pojavnost v predhodnih študijah. Prva je stigmatizacija javnosti, ki zajema negativna stališca ter stereotipe javnosti in družbe o seksualnih delavkah_cih, kar lahko vodi v njihovo diskriminacijo (Cor-rigan in dr. 2004). Pricakovana stigma se nanaša na pricakovanja seksualnih delavk_cev, da bodo zaradi opravljanja svojega dela slabše obravnavani (npr. s strani družine, skupnosti, zdravstvenih delavk_cev), zaradi cesar seksualno delo prikrivajo (Jain in Nyblade 2012; Lekas in dr. 2011; Wu in dr. 2015). Strukturna ali institucionalna stigma zajema institucionalne politike ali druge družbene strukture, ki zmanjšujejo možnosti seksualnih delavk_cev ali jih neposredno diskriminirajo (Corrigan in dr. 2004). Vecplastna ali intersekcijska stigma pomeni koeksistenco vec stigem (npr. zaradi opravljanja dela in odvisnosti od drog) (Reidpath in dr. 2005). Sekundarna ali posredna stigma je stigmatizacija oseb, ki so povezane s stigmatiziranimi posamezniki, npr. njihovih družinskih clanov (Smit in dr. 2012). Izkušena ali udejanjena stigma se nanaša na izkušnje diskriminacije, ki izhajajo iz stigmatizirajocega atributa seksualnega dela (Lekas in dr. 2011). Ponotranjena stigma se nanaša na obliko samostigmatizacije, pri kateri seksualne delavke_ci sprejmejo oziroma ponotranjijo negativne sodbe, stereotipe ali stališca drugih o seksualnem delu, npr. tako, da se soocajo z obcutki krivde (Jain in Nyblade 2012). Zadnjo, osmo obliko predstavlja zaznana stigma, ki jo opredeljujemo kot zavedanje seksualnih delavk_cev o lastnem razvrednotenem družbenem statusu in diskriminatorni obravnavi zaradi opravljanja seksualnega dela (Wu in dr. 2015). V analizi se sprašujemo, ali je poklicna tveganja v seksualnem delu mogoce odpraviti ali vsaj omiliti s profesionalizacijo. S tem mislimo predvsem na vzposta­vljanje poklicnih pravil in standardov ter prenos znanja in izkušenj. Seksualne_i delavke_ci pogosto porocajo o pomanjkljivih informacijah in nejasnih prica­kovanjih v zvezi z delom, medtem ko je regulacija – tam, kjer obstaja – bolj namenjena zašciti javne morale in zdravja kot interesov seksualnih delavk_cev (Doezema 1998; Graham 2017; Mathieu 2011; Martin in dr.. 2017; Pajnik in Fabijan 2017a). Vecina držav, med njimi tudi Slovenija, se s profesionalizacijo seksualnega dela ne ukvarja, kljub temu pa nanjo vpliva, zlasti s kazensko zakonodajo, npr. s kriminalizacijo dolocenih oblik prostitucije, strank ali vplete­nosti tretjih oseb. Države tako – tudi ce seksualnega dela izrecno ne regulirajo – posredno dolocajo, v kakšnih oblikah se seksualno delo izvaja, kdo doloca pravila in standarde ter kako poteka prenos znanja in izkušenj v sektorju. Država pa ni edini dejavnik profesionalizacije seksualnega dela, saj lahko ta poteka skozi razlicne organizacijske oblike: v delovnih organizacijah, podpornih skupinah, sindikatih, nevladnih organizacijah, s samoregulacijo, samoorgani­zacijo, samoupravno itd. Rešitve, ki jih v zvezi s profesionalizacijo predlagajo seksualne_i delavke_ci zajemajo npr. boljšo regulacijo striptiz klubov, v katerih bi bili lastniki obvezani zagotoviti vec navodil in usposabljanj, poklicne priroc­nike, dolocitev jasnejših pravil za stranke, kakor tudi vkljucevanje seksualnih delavk_cev v vodenje in lastništvo lokalov (Garofolo in dr. 2016; Martin in dr. 2017). Kljucni indikatorji profesionalizacije v našem sistematicnem pregledu so poklicne strategije, ki jih uporabljajo seksualne_i delavke_ci, saj kažejo tako na težave, s katerimi se ti soocajo, kot na možne rešitve. 3 Metodologija sistematicnega pregleda in metodološke znacilnosti vkljucenih študij 3.1 O metodi Sistematicni pregledi literature so v mednarodnem raziskovalnem prostoru vedno bolj razširjena oblika povzemanja rezultatov predhodno izvedenih študij, vendar se v slovenskem družboslovju še niso uveljavili. Umestimo jih lahko v širšo skupino pregledov literature, skupaj s klasicnimi pregledi, metaanalizami, teoretskimi pregledi, pregledi obsega ipd. (glej npr. Raitskaya in Tikhonova 2019). Od klasicnih se sistematicni pregledi razlikujejo po metodologiji, saj mora izvajanje slediti jasno oblikovanemu raziskovalnemu vprašanju, kriterijem za prepoznavanje, izbiro in kriticno oceno ustreznih študij ter postopku za sintezo podatkov (Arksey in O’Malley 2005; Moher in dr. 2015). Naša metodologija za izvedbo sistematicnega pregleda je sledila mednarodno uveljavljenim smer­nicam, objavljenim pod naslovom Prednostni elementi porocanja za sistematicne preglede in metaanalize (ang. Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses (PRISMA)) (Moher in dr. 2010). 3.2Raziskovalna vprašanja Odgovoriti skušamo na dve raziskovalni vprašanji: (1) katere so glavne ugotovitve študij na podrocju seksualnega dela v Sloveniji o poklicnih tveganjih, strategijah in politikah ter (2) kateri so glavni teoretski in metodološki pristopi k raziskovanju seksualnega dela ter kje je mogoce zaznati raziskovalne vrzeli. 3.3 Vkljucitveni in izkljucitveni kriteriji V sistematicni pregled literature smo vkljucili študije, ki so izpolnjevale na­slednje kriterije: tematsko obravnavajo seksualno delo v Sloveniji v povezavi s poklicnimi tveganji, stigmo ali politikami; objavljene so bile med letoma 1990 in 2020 v slovenskem ali angleškem jeziku; imajo dostopen povzetek; temeljijo na znanstvenoraziskovalnih metodologijah in/ali so bile predmet recenzentskega postopka. Obravnavali smo raziskovalne clanke, izvirne znanstvene clanke, monografije, poglavja v monografijah in neobjavljene študije (doktorska in magistrska dela). Izkljucili smo študije, ki niso izpolnjevale vkljucitvenih meril in se v nobenem vidiku niso nanašale na kljucna vsebinska podrocja, poljudne prispevke, eseje, prispevke na konferencah in druge objave brez opisa znan­stvenoraziskovalne metodologije. Prav tako smo izkljucili študije, ki obravnavajo prisilno prostitucijo in mladoletne respondente_ke, saj v teh primerih ne moremo govoriti o konsenzualnem delu, ampak gre za kazniva dejanja. 3.4 Ocena kakovosti Kljucni kriterij za zagotavljanje kakovosti vkljucenih študij je bil opravljen recenzentski postopek pred objavo. Za študije, ki niso bile predmet recen­zentskega postopka (npr. magisteriji), je bila kakovost ocenjena na podlagi teoretsko-metodološke zasnove in izvedbe. Pozorni smo bili predvsem na opis raziskovalnega problema ter zastavljena raziskovalna vprašanja in metode. Kakovost smo ocenjevali tudi glede na zanesljivost in veljavnost podatkov na podlagi dosedanjih izkušenj z raziskovanjem tega podrocja. 3.5 Strategija iskanja študij in vzorec Iskanje študij je bilo izvedeno med decembrom 2020 in aprilom 2021 po šestih vnaprej dolocenih zbirkah bibliografskih podatkov: COBISS.si, mEga is-kalnik NUK, Digitalna knjižnica Slovenije Dlib.si, Repozitorij Univerze v Ljubljani RUL, Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru DKUM in Repozitorij Univerze na Primorskem. Iskalni niz smo oblikovali s kombinacijami razlicnih kljucnih besed, ki smo jih povezali z Boolovimi iskalnimi operatorji. Kljucne besede so se navezovale na glavna tematska podrocja sistematicnega pregleda (seksualno delo, prostitu­cija, seksualne_i delavke_ci, seksualna industrija, politike, nevarnost, tveganje, stigma). Iskali smo tudi po posameznih sektorjih seksualne industrije s kljucnimi nizi striptiz, eroticna masaža, telefonski seks, pornografija. V nekaterih bazah smo uporabili napredno iskanje po naslovu, kljucnih besedah in po povzetku prispevka, ponekod tudi po sorodnih besedah. Rezultate smo omejili glede na vrsto virov, letnico objave in predmetne oznake posameznih iskalnih nizov. Rezultat iskanja je skupaj obsegal 469 zadetkov. Dva raziskovalca sta pregledala naslove, povzetke in kljucne besede vseh zadetkov ter na podlagi vkljucitvenih in izkljucitvenih kriterijev izlocila neustrezne vire. Ce na podlagi teh podatkov ni bilo mogoce presoditi, ali vir izpolnjuje vkljucitvene kriterije, sta natancneje pregledala tudi vsebino študij in prediskutirala morebitne dileme. Z namenom identifikacije dodatnih relevantnih študij smo v nadaljevanju pregledali še bibliografije prvotno vkljucenih študij in interne arhive. Koncno število vkljuce­nih študij v analizo je bilo 45. Celoten postopek selekcije študij za sistematicni pregled literature je prikazan na Sliki 1. 3.6Kodiranje in analiza Za namene analize izbranih študij smo pripravili kodirni list v obliki Exce­lovega dokumenta, ki je bil razdeljen na vec sklopov: administrativni podatki, izhodišca, metodologija, vzorec, ugotovitve. Za vsako študijo smo v kodirni list izpisali glavne ugotovitve in drugo relevantno vsebino. V naslednjem koraku smo izpisani vsebini deduktivno dolocili kode. Sorodne kode smo nato združili v kategorije in jih interpretirali. Analizo smo opravili s programom za kvalitativ-no analizo MAXQDA. Rezultati kodiranja so dostopni v Arhivu družboslovnih podatkov (Markelj in Šori 2022). Slika 1: Diagram PRISMA (PRISMA 2020 Flow Diagram), potek selekcije študij za sistematicni pregled literature. 3.7 Znacilnosti vzorca Vse analizirane študije obravnavajo poklicna tveganja na podrocju seksual­nega dela v Sloveniji. Vecina (N = 24) jih je bila objavljena v slovenskem jeziku. Teoretsko-metodološki okvir analiziranih študij izhaja iz razlicnih družboslovnih disciplin, pri cemer so bile najštevilcnejše študije s podrocja sociologije (N = 26), kriminologije (N = 13) in seksologije (N = 12), zastopane pa so tudi nekatere druge družboslovne discipline. Študije k tematiki v najvecji meri pristopajo skozi perspektivo dela ter izpostavljajo delovne, poklicne in organizacijske vidike seksualnega dela. Pri tem uporabljajo razlicne teoretske pristope, kot so teorija (kazenskega) prava, študije spolov in feministicna teorija, teorije s podrocja sociologije dela, medijskih in komunikacijskih študij, politologije, etnologije in antropologije, migracijskih študij in drugih. Vrzeli obstajajo zlasti na podrocju multidisciplinarnih raziskav, saj so te redke. Glede na uporabljene metode sistematicni pregled vkljucuje najvec kva­litativnih študij (N = 23), sledijo teoretske študije (N = 13), študije z mešano metodologijo (N = 7) in dve kvantitativni študiji. V analiziranih empiricnih štu­dijah je bilo uporabljenih 16 kvalitativnih metod (najpogosteje je uporabljena metoda intervjuja) in 7 kvantitativnih metod (najpogosteje so uporabljene metode spletnega anketiranja ter analize vsebine in spletnega rudarjenja), pri cemer gre pogosto za triangulacijo razlicnih metod v posamezni študiji. Seksualne delavke_ce je v vzorec vkljucila manj kot polovica študij, skupno 111, od tega najvec žensk (67 oseb). Vec kot polovica študij (N = 27) je v vzorec poleg sek­sualnih delavk_cev vkljucila še druge vire podatkov, na primer organizatorje seksualnega dela, stranke ter državne in nevladne organizacije, ki prihajajo v stik s populacijo. Študije obravnavajo tudi strukturne vidike seksualnega dela skozi analizo zakonodaje, medijskega porocanja in oglaševalskih portalov. Med oblikami seksualnega dela najvec študij obravnava prostitucijo (N = 21), sledijo eroticna masaža (N = 18), spremstvo (N = 15) in striptiz (N = 10). Kot delovna mesta seksualnih delavk_cev so najpogosteje obravnavani masažni saloni (N = 19) in zasebna stanovanja (N = 18), v manjši meri pa tudi hoteli (N = 13) in nocni klubi (N = 11). Upoštevajoc uporabljene metodologije, obstajajo vrzeli predvsem na podrocju uporabe kvantitativnih metod. Analiza vzorcev je pokazala vrzeli na podrocju raziskovanja moškega in transspolnega seksualnega dela ter pretežno usmerjenost v raziskovanje prostitucije, medtem ko so raziskave drugih oblik seksualnega dela, kot je na primer pornografija, redkejše. 3.8Omejitve sistematicnega pregleda Zaradi omejenega števila študij na podrocju seksualnega dela v Sloveniji nismo mogli izvesti obicajnega sistematicnega pregleda, ki bi vkljuceval me-todološko podobnejše študije. Poleg tega ugotovitve sistematicnega pregleda veljajo predvsem za podrocje prostitucije, ob cemer pa je treba poudariti, da se v zadnjih letih pojavljajo tudi nekatere nove oblike seksualnega dela, kot je delo prek spletnih platform (npr. Only fans), ki jih analizirane študije še niso obravna-vale in ki predvidoma zmanjšujejo poklicna tveganja, saj seksualne delavke_ci ne prihajajo v neposreden stik s strankami. S sistematicnim pregledom literature smo identificirali glavna poklicna tveganja, nismo pa mogli ugotoviti, kakšna je njihova razširjenost, saj ti podatki ne obstajajo. V naslednjem koraku smo zato izvedli kvantitativno raziskavo med seksualnimi delavkami_ci v Sloveniji, ki bo odgovorila tudi na to vprašanje. 4 Poklicna tveganja, strategije in priporocila za politike Za razumevanje razmer, v katerih delajo seksualne_i delavke_ci v Sloveniji, je pomembno izpostaviti, da je velik del seksualnega dela izkljucen iz regulacij, ki urejajo delovna razmerja, kar vodi v zelo raznovrstne zaposlitvene oblike in statuse delavk_cev s prevladujocimi nestandardnimi oblikami zaposlitve. Prav tako ne obstajajo uradni poklicni standardi in predpisi s podrocja zdravja in varnosti na delovnem mestu, ki bi seksualne delavke_ce sistemsko šcitili pred poklicnimi tveganji. To med drugim pomeni, da delavke_ci ostajajo brez dela­vskih, zdravstvenih in socialnih pravic. Naša analiza je pokazala, da je tveganj v seksualnem delu veliko; sistematizirali smo jih na sedem podrocij (Tabela 1): najvec študij obravnava stigmo (N = 31), sledijo tveganja, povezana z varnostjo (N = 29), politikami in zakonodajo (N = 23), zdravjem (N = 20), dostopom do storitev (N = 15), poslom (N = 13) in zasebnim življenjem (N = 2). V nadaljeva­nju vsako skupino na kratko predstavljamo skupaj s strategijami in politikami za preprecevanje poklicnih tveganj (Tabela 2). 4.1Stigma Stigmatizacijo seksualnega dela je obravnavalo 31 od 45 študij, kar kaže na velik pomen tega koncepta v znanstvenih razlagah, kakor tudi v realnih življe­njih seksualnih delavk_cev. Vecina študij stigme in njenih vplivov ni preiskovala empiricno, temvec so koncept uporabljale predvsem kot interpretativni okvir za pojasnjevanje razmer v seksualnem delu. Najvec študij je obravnavalo družbeno stigmo oz. stigmatizacijo javnosti (N = 15), za katero ugotavljajo, da izhaja iz prepricanj, da je prostitucija nemoralna dejavnost (7, 8, 9, 10, 12, 20, 22, 28, 33, 37, 42, 45) in da gre za lahko zaslužen denar, zaradi cesar je v nasprotju z uveljavljeno etiko dela (12, 33), ter iz stereotipov o normalni ženski seksualnosti (9, 45). Sledi pricakovana stigma (N = 12), ki je povezana predvsem s strahom pred posledicami razkritja, kar za nekatere seksualne delavke_ce pomeni veliko psi-hicno breme (2, 5, 18, 21, 26, 27, 28) in negativno vpliva na dostop do storitev, npr. do policije (2, 4, 6, 30) in socialnovarstvenih institucij (3, 18), na zasebne odnose in življenje, saj zaradi dvojnega življenja težko vzpostavijo odkrite odnose (2, 4, 19, 30, 39), ter na avtonomijo in možnosti samoorganiziranja in pojavljanje v javnosti (27). Strukturna oz. institucionalna stigma se reproducira skozi medije, ki o prosti­tuciji porocajo crno-belo in senzacionalisticno (2, 20, 21, 26, 34, 40); politike, saj zakoni v Sloveniji s prepovedjo prostitucije na javnih mestih povecujejo sti­gmatizacijo seksualnega dela kot nemoralne dejavnosti (25); in institucije, kot Tabela1: Sistematicni pregled literature – poklicna tveganjaTabela 2: Sistematicni pregled literature – strategije in politike PODROCJE POKLICNA TVEGANJA STIGMA Javnosti Pricakovana Strukturna Vecplastna Sekundarna Izkušena Ponotranjena Zaznana VARNOST Nasilje in izkorišcanje tretjih oseb(prisilno zvodništvo, trgovina z ljudmi,povezanost s kriminalom, dolgovna odvisnost,grožnja z razkritjem) Nasilje strank(fizicno in psihološko nasilje, neresnost, spolno nasilje,kraje, zniževanje cen, slabe ocenein negativni komentarji) POLITIKE INZAKONODAJA Neustrezne politike Kriminalizacija posredovanjapri prostituciji Neenotne sodne praksein pravna negotovost Dejavnostini mogoce registrirati ZDRAVJE Droge in alkohol Spolno prenosljive bolezniin nezašciteni spolni odnosi Fizicne in psihicneobremenitve Slabi delovni pogoji DOSTOPDO STORITEV Policija(pricakovana stigma,neustrezna obravnava prijave ka­znivih dejanj, nezaupanje, pretiran nadzor, spolnonadlegovanje) Centri zasocialno delo(pricakovana stigma,strah pred odvzemi otrok) Dostop dostanovanj Odsotnost politike,programov in storitev POSEL IKT(oglaševanje na internetu,negativni komentarji in ocene) Staranje Konkurenca(oviranje, nižanje cen) Izhod izseksualnega dela ZASEBNOŽIVLJENJE Partnerstvo Materinstvo Zasebnost PODROCJE STRATEGIJE POLITIKE STIGMA Prikrivanje dela Uveljavljanje prostitucijekot dela Javne in politicne debate Ozavešca­nje in in-formiranje javnosti VARNOST Obravnava strank(selekcija, postavljanje mej,medsebojno obvešcanjeo nasilnih strankah,vecstopenjska komunikacija, shranjevanje kontaktov) Organizacija dela(delo z zvodnikom, delo z drugimidelavkami_ci,lokacija dela, sindikalno povezovanje) Varnostne tehnologije in pripomocki Ogla­ševanje Informiranje strank POLITIKE IN ZAKONODAJA Dobrobit seksualnihdelavk_cev Tripartitna dekrimi­nalizacija Zaposlo­vanje ZDRAVJE Psihološki mehanizmiin strategije Rednotestiranje Uporabadrog Omejevanje števila strank Posta­vljanje mej Informiranje seksualnih de­lavk_cev Skupine za samo­pomoc Kartoteke za stranke DOSTOPDO STORITEV Podporni in zagovorniški programi(brezplacni in anonimni zdravstveni pregledi in testiranja, psihološka pomoc, programi za odvisnice_ke od drog, projekti seksualnihdelavk_cev, socialnoin zdravstveno varstvo) Reforme institucij Usposa­bljanja za policijo, zdravstvo in CSD POSEL IKT Oglaševa­nje Skrb zadiskretnost Stalne stranke Postavlja­nje mej Avtonomne oglaševalske platforme ZASEBNO ŽIVLJENJE Prikrivanje dela Locevanje zasebne­ga in poklicnega Samsko življenjeali življenje brez otrok so centri za socialno delo, ki seksualne delavke_ce obravnavajo kot »družbeno neprilagojene osebe« (36, 45) ali a priori žrtve (26). Druge vrste stigme se v študijah pojavljajo redkeje. V zvezi z vecplastno stigmo študije kot posebno stigmatizirane skupine izpostavljajo istospolno usmerjene in moške seksualne delavce (13, 16, 21) ter odvisnice od drog (45). Sekundarno stigmo obravnavajo v povezavi s strankami (21, 28), zvodniki_cami (33) ter bli­žnjimi, npr. partnerji in otroki (18). V zvezi z izkušeno stigmo navajajo negativne izkušnje seksualnih delavk_cev s policijo (4, 6, 18) in v zasebnem življenju, npr. prekinitev stikov s strani bližnjih (18) in odselitev iz domacega kraja zaradi nega­tivnega odnosa okolice (2). Ponotranjena stigma se pri seksualnih delavkah_cih manifestira v obliki obcutkov krivde in samozanicevanja (2, 26, 30). Zaznana stigma pa se kaže skozi obcutek seksualnih delavk_cev, da je družbi vseeno zanje, da se jih nenehno potiska na rob in dojema kot kužne (2, 19). Strategije, ki jih seksualne_i delavke_ci uporabljajo za izogibanje stigmi, najveckrat zajemajo prikrivanje dela pred okolico, kar se prepleta s strategi­jami za zašcito zasebnega življenja. V zvezi s politikami študije navajajo, da bi stigmatizacijo zmanjšalo uveljavljanje prostitucije kot dela, torej tudi njena profesionalizacija, a ob tem opozarjajo, da bi morebitna registracija dejav­nosti lahko s seboj prinesla stigmatizirajoco nalepko »prostitutka«, kar otežuje tranzicijo v druge poklice v prihodnosti (23). Seksualne_i delavke_ci si želijo vec nesenzacionalisticnih javnih debat in ozavešcanje javnosti (27). Ceprav je stigma eden najtrdovratnejših problemov v seksualnem delu, jo lahko s politika-mi tudi ucinkovito naslavljamo, predvsem tako, da delavkam_cem zagotovimo nestigmatizirajoco obravnavo pred institucijami. 4.2Varnost Med varnostnimi tveganji sta najveckrat (N = 24) obravnavani nasilje in izkorišcanje tretjih oseb, in sicer zvodnic_kov, organizatoric_jev, lastnic_kov lo-kalov, kar nakazuje, da se raziskave – podobno kot politike ali mediji – pretežno fokusirajo na kriminalne vidike seksualnega dela. V zvezi s tem najvec študij (N = 23) omenja prisilno zvodništvo, ki zajema nezmožnost odlocanja o delu, nadzor in omejevanje gibanja, trgovanje z ljudmi (3, 9, 10, 25, 36, 38, 44) ter fizicno, psihicno, spolno in ekonomsko nasilje (2, 5, 7, 9, 10, 18, 19, 21, 22, 23, 25, 26, 28, 29, 30, 33, 34, 36, 37, 38, 39, 40, 44). Zvodniki_ce nadzor vzpostavljajo tudi z grožnjami z razkritjem (2, 5) in dolgovno odvisnostjo (5, 37, 39). Ker pro-stitucija deluje v pollegalnem in nelegalnem okolju, je tudi nasploh povezana s kriminalom (7, 36, 39, 44), kar prav tako opredeljujemo kot poklicno tveganje. Študije, ki obravnavajo nasilje strank (N = 14), najpogosteje izpostavljajo fizicno in psihološko nasilje, vkljucno z nadlegovanjem in žaljenjem preko tele­fona in interneta (2, 3, 4, 5, 7, 16, 18, 23, 27, 33, 34), ter tudi spolno nasilje, ki zajema prisiljevanje v spolne odnose in prakse ter spolne odnose brez zašcite (4, 6). Omenjajo tudi neresnost strank (2, 3, 16, 18), da stranke ne želijo placati za opravljeno storitev (4, 18), kraje s strani strank (6, 18) ter da skušajo nekatere stranke seksualnim delavkam_cem škodovati s slabimi ocenami in negativnimi komentarji na internetu (4). Med vsemi poklicnimi tveganji so v analiziranih študijah najbolj obširno obravnavane strategije za zagotavljanje varnosti, nanašajo pa se na postavljanje mej in preverjanje strank (2, 4, 16, 18, 21, 28, 30, 39), organizacijo dela, saj je npr. delo z zvodnikom ali z drugimi seksualnimi delavkami_ci lahko varnejše (4, 5, 9, 18, 21, 26, 30, 39, 44), uporabo varnostnih tehnologij in pripomockov, kot so kamere, alarmni sistemi in psi (2, 4, 16, 25, 26, 27), ter strateško oglaševanje (2, 4, 26, 30). Na podrocju politik študije predlagajo informiranje strank, npr. o znakih prisilne prostitucije (27, 28), kakor tudi širše javnosti (13). Varnostna tveganja je mogoce zmanjšati tudi s profesionalizacijo, predvsem ce med sek­sualnimi delavkami_ci poteka izmenjava poklicnih strategij. 4.3Politike Analizirane študije kot najboljši pristop k regulaciji seksualnega dela izposta­vljajo dekriminalizacijo, ki deloma velja tudi v Sloveniji, obenem pa do politike na tem podrocju izražajo številne kritike, zlasti da premalo upošteva interese seksualnih delavk_cev (8, 15, 16, 25, 32, 33, 40, 41, 42). V zvezi z zakonodajo predvsem pravne študije ugotavljajo, da obstaja v definicijah kaznivih dejanj s tega podrocja vec nejasnosti (1, 15, 25) in da sodne prakse niso enotne (1, 17, 37, 41). Kljucna dilema je, ali je po sedanji ureditvi v Kazenskem zakoniku kazniva vsakršna vpletenost tretjih oseb v prostitucijo (17) ali pa je treba zlora­bo prostitucije na sodišcu šele dokazati, na primer tako, da se upošteva delitev zaslužka (1, 14, 41). V akademski debati trenutno prevladujejo zagovorniki druge možnosti, vendar je Vrhovno sodišce že veckrat razsodilo, da je kaznivo vsakršno sodelovanje tretjih oseb v prostituciji. Izhajajoc iz ocene slovenskega modela dekriminalizacije, je osem študij kriticnih do kriminalizacije posredovanja pri prostituciji, ker se njeni ucinki negativno prenašajo na seksualne delavke_ce; zavzemajo se za tripartitno dekriminalizacijo (10, 13, 14, 27, 28, 30, 37, 39, 43). Študij, ki bi zagovarjale kriminalizacijo strank ali seksualnih delavk_cev, nismo zasledili. Vec študij predlaga spremembe zakonodaje tako, da bi ta seksualnim delavkam_cem zagotovila socialno in zdravstveno varstvo (16, 34) ter delavske pravice (16, 21). Dve študiji ugotavljata, da ima sedanja ureditev za seksualne delavke_ce tudi pozitivne vidike, saj jim neurejena zaposlitvena razmerja prinašajo vec anonimnosti, vecje zaslužke in vec fleksibilnosti (35, 38). Naš pregled kaže, da izkljucno kazensko pravo ne nudi zadostne zašcite seksualnim delavkam_cem in da je za izboljšanje delovnih razmer treba uvajati ukrepe tudi na drugih podrocjih, kot bomo videli v nadaljevanju. 4.4Zdravje Med zdravstvenimi tveganji najvec študij obravnava odvisnost od drog in alkohola (N = 13), sledijo spolno prenosljive bolezni (SPB) (N = 10), psihicne in fizicne obremenitve (N = 9) ter slabe in neprimerne delovne razmere (N = 3). Pri tem droge in alkohol pomenijo poklicno tveganje predvsem na lokacijah, kot so nocni lokali, v katerih zaposlene ženske pogosto dobijo deleže vrednosti pijac, popitih s strankami (39). Poleg tega je seksualno delo lahko sredstvo za finan­ciranje že obstojece odvisnosti (13, 21, 28, 30, 43), strategija za obvladovanje psihicnih in fizicnih obremenitev (3, 5) ali orodje, s katerim zvodniki povecujejo nadzor nad seksualnimi delavkami_ci (3, 5). Kljucno tveganje, ki lahko privede do okužb s SPB, so nezašciteni spolni odnosi (4, 18, 21, 26, 39, 38), do katerih lahko pride pod prisilo (4, 26) ali zaradi privolitve ob obljubi vecjega placila (18, 21, 38, 39). Do fizicne izcrpanosti in poškodb prihaja predvsem v primerih prevelikega števila strank (2, 21), medtem ko so posledice za psihicno zdravje povezane z nelagodjem, stigmo in stresom zaradi prikrivanja dela (2, 26, 27). Študije, ki navajajo slabe delovne razmere, v glavnem opisujejo neprimerne in umazane prostore, v katerih se seksualno delo izvaja (3, 19, 21). Med strategijami, ki jih za izogibanje zdravstvenim tveganjem uporabljajo seksualne_i delavke_ci, najvec študij navaja vzpostavljanje custvene distance v odnosu do strank (2, 10, 18, 21, 23, 26, 39, 45), sledijo redni zdravstveni pregledi in testiranja za SPB (18, 38, 44), omejevanje števila strank (2, 21) ter postavljanje meja strankam (npr. zavracanje odnosov brez kondoma) (2). Na podrocju politik študije priporocajo informiranje seksualnih delavk_cev o zašciti pred zdravstvenimi tveganji in o regulaciji (3, 27, 38). Ena študija predlaga skupine za samopomoc (18) in ena uvedbo kartotek za stranke, s katero bi te dokazovale, da nimajo SPB (27). 4.5Posel Poslovna tveganja v seksualnem delu so povezana z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) (N = 7), staranjem (N = 6), konkurenco (N = 4) in izhodom iz seksualnega dela (N = 1). Kot poklicno tveganje se IKT pojavljajo predvsem v povezavi z oglaševanjem, ki za ženske poteka na platformah pod nadzorom strank (4, 16, 24, 27, 31, 32), in negativnimi komentarji na internetu (2, 4, 24). Moški oglašujejo po drugih kanalih, kot so aplikacije za zmenke, in kot težavo izpostavljajo lažne profile (16). Negativne ucinke na posel ima tudi staranje, saj lahko zmanjša konkurencnost seksualne_ga delavke_ca ter vpliva na število strank (2, 21, 23) in ceno storitev (28). V zvezi s konkurenco študije navajajo oviranje s strani drugih seksualnih delavk_cev, kot je denimo javno obrekovanje (16, 39), ter nizke cene storitev zaradi novih in mlajših delavk_cev (2, 3). Strategije proti poslovnim tveganjem zajemajo uporabo IKT za iskanje strank, komunikacijo z njimi in organizacijo dela (2, 16, 25, 27, 31), prilagajanje podatkov v oglasih željam strank (2, 3, 39), skrb za diskretnost, ker jo stranke zelo cenijo (28, 44), ter postavljanje meja strankam (2). Seksualne_i delavke_ci si prizadevajo, da bi imeli cim vec stalnih strank, na primer s kakovostnejšimi storitvami, posebnimi ponudbami s popusti in prilagajanjem potrebam strank predvsem v obliki storitev, ki niso »industrijske«, npr. pogovor, nežnost, prijaznost, osebni pristop (4), kar vse kaže na profesionalizacijo dela. V zvezi s politikami je v dveh študijah izražena potreba po avtonomnih oglaševalskih platformah in ustvarjanju varnih prostorov za seksualne delavke_ce na internetu (16, 27). 4.6Dostop do storitev Na podrocju dostopa do storitev najvec študij problematizira dostop do poli­cije (N = 9), sledijo centri za socialno delo (N = 3) in stanovanja (N = 1). Na po­licijo se seksualne_i delavke_ci ne obracajo zaradi pricakovane stigmatizacije, porocajo pa tudi slabih izkušnjah s policijo v preteklosti (2, 5, 6, 19), predvsem ob prijavi kaznivih dejanj (4, 6, 16, 18). Po ena študija navaja spolno nadlegovanje s strani policista (6) in pretiran policijski nadzor (26). Nezaupanje in slabe izku­šnje se pojavljajo tudi v zvezi s centri za socialno delo (18, 36, 45). Ena študija navaja, da imajo seksualne_i delavke_ci težave pri dostopu do stanovanj, saj najemodajalci racunajo višjo najemnino, ce vedo, da v stanovanju poteka pro-stitucija (28). Študije prav tako ugotavljajo, da socialne in zdravstvene politike, programi in organizacije v Sloveniji ne obravnavajo specifik seksualnega dela ter da ustrezen sistem pomoci še ni bil vzpostavljen, razen za žrtve trgovine z ljudmi (3, 13, 18, 19, 21, 36, 40, 45). Kot enega kljucnih problemov študije pri tem navajajo šibko samoorganiziranje seksualnih delavk_cev v Sloveniji, zlasti odsotnost organizacij, ki bi jih vodile same_i (3, 18, 25, 27, 31, 39, 45).2 2. Leta 2020 je program pomoci »Podpora osebam v prostituciji in pri izhodu iz nje« pricelo izvajati Društvo Kljuc – Center za boj proti trgovanju z ljudmi, ki prostitucijo obravnava kot obliko nasilja. Nastala je tudi organizacija Dobra družba, ki združuje seksualne delavke_ce. Strategij, ki jih seksualne_i delavke_ci uporabljajo za dostopanje do storitev, v študijah nismo zaznali, medtem ko priporocila za politike izpostavljajo, da je treba v ospredje postaviti socialno in zdravstveno varstvo ter ustanoviti podpor­ne in zagovorniške programe in samostojne projekte seksualnih delavk_cev (3, 13, 16, 21, 26, 28, 33, 34, 36, 38, 39, 42, 45). Že od zacetka devetdesetih let dvajsetega stoletja študije opozarjajo, da je treba reformirati delovanje institucij, predvsem policije, centrov za socialno delo in zdravstva (27, 36, 45), ter pripo­rocajo izobraževanje in ozavešcanje zaposlenih o nestigmatizirajoci obravnavi seksualnih delavk_cev (3, 6, 13, 16, 27). 4.7Zasebno življenje Negativne vplive seksualnega dela na zasebno življenje obravnavata dve študiji (18, 39). Ena (18) navaja vec negativnih vplivov na partnersko življenje seksualnih delavk (nesprejemanje seksualnega dela s strani partnerja, pre­piri, težave v spolnosti, ljubosumje, nezaupanje glede SPB, laganje, obcutek krivde, prekinitev zveze) in na materinstvo (obremenjenost zaradi prikrivanja seksualnega dela pred otroki, strah, zaskrbljenost, izcrpanost zaradi dela). Seksualne_i delavke_ci, ki delajo v organiziranih oblikah, pogosto živijo v hiši lastnika lokala in imajo zato zelo okrnjeno zasebnost, kar prizadene zlasti migrantke (39). Strategije za varovanje zasebnega življenja zajemajo prikrivanje dela pred okolico (npr. delo v drugem kraju, izbiro primernih oglaševalskih platform, stranke iz tujine, prilagajanje urnika, povprecen življenjski slog in skrivanje identitete na internetu) (2, 18, 21, 26, 28); locevanje med zasebnim in poklicnim življenjem (2, 16, 18, 21); pa tudi odlocitev za samsko življenje ali življenje brez otrok, saj je tako laže usklajevati razlicne vloge (18). 5 Diskusija Predstavili smo glavne ugotovitve sistematicnega pregleda literature, ki je zajel 45 študij, ki obravnavajo seksualno delo v Sloveniji in so izšle med letoma 1990 in 2020. Z njim smo zagotovili celovit pregled raziskovalnega polja, poklicnih tveganj v seksualnem delu ter strategij in politik za njihovo zmanjševanje. Pregled raziskovanja je pokazal, da v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih na podrocju seksualnega dela prevladujejo sociološke, kriminološke in seksološke študije, ki temeljijo na kvalitativnih metodologijah. Pogost je multiperspektivni pristop, ki vkljucuje poglede in stališca razlicnih akterjev (npr. strank, organi­zatork_jev seksualnega dela, državnih institucij in nevladnih organizacij). Med oblikami seksualnega dela je v študijah najveckrat obravnavana prostitucija, medtem ko so nekatere druge oblike, zlasti delo v pornografski industriji ali preko spleta, slabo raziskane. Zelo malo je na voljo raziskovalnih podatkov o tem, kako se seksualne_i delavke_ci soocajo z oteženim dostopom do storitev in institucij. Med ciljnimi skupinami so podreprezentirani moški in transspolne osebe, kar velja tudi za mednarodni raziskovalni prostor (Bimbi 2007; Bungay in dr. 2016; Koken in dr. 2004). Kaže se potreba po raziskavah, ki bodo z upo­rabo interdisciplinarnih teoretskih in metodoloških pristopov bolj celovito zajele heterogenost in kompleksnost seksualne industrije, na kar opozarjajo tudi razi­skovalke_ci tega podrocja v tujini (Bungay in dr. 2016; Vanwesenbeeck 2001). Okrepiti je treba kvantitativne metodološke pristope, ki bi temeljili na vecjih in bolj reprezentativnih vzorcih seksualnih delavk_cev. V skladu z mednarodno prepoznanimi dobrimi praksami (Garofalo Geymonat in Macioti 2016; Respect Inc. 2017) priporocamo uporabo inkluzivnih raziskovalnih metodologij, ki bodo seksualne delavke_ce vkljucevale v vse faze raziskovanja – od priprave meto­dologije do interpretacije rezultatov – ter primerjalno raziskovanje seksualnega dela skupaj z drugimi poklici. Sistematicni pregled poklicnih tveganj je pokazal, da se seksualne_i delav­ke_ci srecujejo s specificnimi tveganji, povezanimi s stigmo, varnostjo, politikami, zdravjem, poslom, dostopom do storitev in zasebnim življenjem. Najpomembnejše poklicno tveganje predstavlja stigma, ki ustvarja pogoje za nastanek drugih poklicnih tveganj. V okviru varnostnih tveganj se seksualne_i delavke_ci sre-cujejo z razlicnimi oblikami nasilja s strani strank in zvodnikov, kar kot problem pogosto izpostavljajo tudi raziskave v drugih državah (Armstrong 2019; Bungay in Guta 2018; Ganju in Saggurti 2017). Med tveganja sodijo tudi politike, saj zakonodaja zavira profesionalizacijo in seksualnim delavkam_cem ne omo­goca ustrezne ravni delavskih, zdravstvenih in socialnih pravic. Zdravstvena tveganja zajemajo nevarnost okužbe s SPB, fizicne in psihicne obremenitve, odvisnost od drog in alkohola ter slabe delovne razmere. Slabši dostop do storitev je povezan s strahom pred stigmatizacijo ter slabimi izkušnjami z delom policije in centrov za socialno delo, zaradi cesar se seksualne_i delavke_ci na te institucije ne obracajo vedno, ko potrebujejo njihovo pomoc. Med poslovna tveganja uvršcamo oglaševanje ter konkurenco in staranje, ki odpirata vpraša­nje seksualizacije (ženskega) telesa (Näre in Diatlova 2020). Opravljanje sek­sualnega dela ima lahko negativne vplive tudi na zasebno življenje seksualnih delavk_cev, zlasti na usklajevanje poklicne s partnersko in starševsko vlogo. Ob tem popisu poklicnih tveganj poudarjamo, da nobena od analiziranih študij ni ponudila podatkov o njihovi prevalenci, zato težko sklepamo, kako pogost ali realen problem so ti za seksualne delavke_ce v njihovem vsakdanjem življenju. Tako slovenske kot številne tuje raziskave namrec ugotavljajo, da seksualno delo ni nujno povezano z izkorišcanjem in da je izpostavljenost tveganjem lahko odvisna od številnih dejavnikov, kot so prostori, v katerih se seksualno delo izvaja, politike ali stigma (Fabijan 2017; Martin in dr. 2017; Sanders 2016: 38). To pa tudi pomeni, da je poklicna tveganja mogoce zmanjševati s sprejemanjem ustreznih ukrepov, predvsem takšnih, ki izhajajo iz potreb in interesov seksualnih delavk_cev. Seksualno delo je v Sloveniji vecinoma neregulirana dejavnost, zato je za­gotavljanje zdravih in varnih delovnih razmer odvisno predvsem od seksualnih delavk_cev samih. V zvezi s tem so študije doslej identificirale številne strate­gije, ki jih uporabljajo seksualne_i delavke_ci, da bi se izognile_i poklicnim tveganjem. Pred nasiljem strank se skušajo zašcititi z vecstopenjsko komuni­kacijo, organizacijo dela, uporabo varnostnih tehnologij in pripomockov ter strateškim oglaševanjem. Za zašcito pred zdravstvenimi tveganji so pomembni vzpostavljanje custvene distance do strank, redni zdravstveni pregledi in testi­ranja ter omejevanje števila strank. Ob dejstvu, da je seksualno delo v Sloveniji vecinoma izvajano tudi kot prekarna dejavnost, so za seksualne delavke_ce pomembne strategije za izogibanje poslovnim tveganjem, kot so uporaba IKT za navezovanje stikov, vzdrževanje kroga stalnih strank in skrb za diskretnost. Strategije, povezane z zašcito zasebnega življenja, so povezane zlasti s pri­krivanjem dela ter locevanjem zasebnega in poklicnega življenja, kar je tudi glavna strategija za izogibanje stigmatizaciji. Za nekatere strategije lahko ugotovimo, da delujejo zašcitno na vec podrocjih hkrati in so zato še posebej pomembne. Med njimi je postavljanje meja strankam, ki je pomembno za iz­ogibanje varnostnim, zdravstvenim in poslovnim tveganjem, medtem ko lahko uporaba IKT pozitivno vpliva na varnost ter obenem zmanjšuje poslovna tvega­nja. Sistematicni pregled poklicnih strategij je pokazal, da je za zagotavljanje varnega in zdravega delovnega okolja v seksualnem delu potrebnega veliko znanja in izkušenj, ki pa jih po formalni poti vecinoma ni mogoce pridobiti. Za zmanjševanje poklicnih tveganj bi bilo zato treba spremeniti obstojeci politicni in družbeni okvir, in sicer tako, da bi v vecji meri omogocal profesionalizacijo oz. spodbujal sodelovanje, vzajemno izobraževanje in samoorganiziranje med seksualnimi delavkami_ci. Ena kljucnih ugotovitev sistematicnega pregleda je, da Slovenija še ni vzpo­stavila ustreznega sistema podpornih in zagovorniških programov za seksualne delavke_ce, prav tako še ni zagotovila njihove nestigmatizirajoce obravnave pred institucijami. To je v najvecji meri povezano s tem, da se politika osredotoca skorajda izkljucno na preprecevanje kriminalnih dejanj, povezanih s prostitucijo. Takšna politika sovpada s prakso »upravljanja prek kriminala« (Simon 2007), ki postavlja varnost pred druga podrocja delovanja države, ignorira nerepresivne odgovore na socialne probleme in ustvarja kulturo strahu. Poleg tega upravljanje prek kriminala krepi in legitimira stigmatizacijo prostitucije kot kriminalne dejav­nosti ter opušca aktivno spodbujanje pravic seksualnih delavcev_k (Graham 2017). Avtorji_ce, ki se z vidika dela ukvarjajo s prostitucijo, poudarjajo, da namesto politike nicne tolerance potrebujemo bolj inkluziven pristop in podobno spremembo paradigme kot pri homoseksualnosti ali konoplji (Östergren 2017; Wagenaar 2017). Med regulatornimi modeli je bila v zadnjih letih kot primer dobre prakse veckrat izpostavljena tripartitna dekriminalizacija na Novi Zelandiji (Abel 2014; Armstrong 2016), ki ji je naklonjen tudi precejšen delež slovenskih študij. Ob tem je treba upoštevati, da si številne seksualne_i delavke_ci ne želijo regulacije dela po zgledu drugih poklicev in da jim delovanje zunaj pravil ustreza (Garofalo Geymonat in Macioti 2016). Ce želimo v Sloveniji postaviti potrebe in interese seksualnih delavk_cev v središce politik, je najbolj nujno, da njihov fokus razširimo onkraj kazenskopravne obravnave prostitucije in pricnemo uva­jati nerepresivne ukrepe, ki bodo aktivno krepili clovekove, delavske in socialne pravice seksualnih delavk_cev. SUMMARY We present the main findings of a systematic literature review of 45 studies on sex work in Slovenia published between 1990 and 2020, which provide a comprehensive overview of the research field, occupational risks in sex work, as well as strategies and policies to reduce them. In Slovenia, the research field has been dominated by sociological, crimino-logical and sexological studies based on qualitative methodologies over the last 30 years. Studies have mainly researched prostitution and female sex workers. There is an emerging need for research that more comprehensively captures the heterogeneity and complexity of the sex industry using multidisciplinary theoreti­cal and methodological approaches, as also highlighted by some international researchers in the field (Bungay et al. 2016; Koken et al. 2004). Quantitative methodological approaches based on larger and more representative samples of sex workers also need to be strengthened. In line with good practices from abroad, we also recommend the use of inclusive research methodologies that involve sex workers in all stages of research – from the development of the methodology to the interpretation of the results – and comparative research of sex work together with other occupations. The systematic review of occupational risks showed that sex workers face specific risks related to stigma, safety, policies, health, business, access to services and private life. The most important occupational risk is stigma, which creates the conditions for other occupational risks to emerge. With this inventory of risks, we note that none of the analysed studies offered data about their prevalence, making it difficult to conclude how common or problematic they are for sex workers in their everyday lives. Sex work is a largely unregulated activity in Slovenia and accordingly ensur­ing healthy and safe working conditions depends primarily on the resourceful­ness of sex workers themselves. In this respect, studies have thus far identified a number of strategies used by sex workers to avoid occupational risks. Some strategies can be found to be protective in several areas at the same time and are therefore particularly important. Setting boundaries for customers is important to avoid security, health and business risks, while the use of information and com­munication technologies has a positive impact on security and reduces business risks. All of this shows that ensuring a safe and healthy working environment in sex work requires a great deal of professional knowledge and experience that is largely not available through formal channels. Reducing occupational risks would therefore require changing the existing political and social framework in a way that is more conducive to professionalisation and promotes cooperation, peer education and self-organisation among sex workers. One of the key findings of the systematic review is that the state has not yet established an adequate system of support and advocacy programmes for sex workers and ensured that they are treated in a non-stigmatising manner. This is largely related to the focus of sex work policy in Slovenia, which almost exclusively concentrates on preventing prostitution-related crime. Such policy coincides with the practice of ‘governance through crime’ (Simon 2007), which places security before other areas of state action, ignores non-repressive responses to social problems and creates a culture of fear. If we want to put the interests of sex workers at the centre in Slovenia, it is most urgent that we broaden the focus of policies beyond the criminal legal treatment of prostitution and start introducing non-repressive measures that actively strengthen the human, labour and social rights of sex workers. Seznam študij vkljucenih v sistematicni pregled 1. Ambrož, Matjaž (2007): Ali je treba kaznivo dejanje Zloraba prostitucije oblikovati bolj dolocno? V A. Šelih (ur.): Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava: 329–332. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 2. Corti, Renato (2016): Spletna prostitucija v Sloveniji. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGra­diva.php?id=86874 (29. 12. 2020). 3. Dolinar, Tjaša, Markelj, Leja, in Selan, Alisa (2018): Ocena stanja na podrocju pro-stitucije v Sloveniji. Socialna pedagogika, 22 (1–2): 1–26. 4. Fabijan, Emanuela (2017): Relationships with Clients: Sex Workers‘ Negotiating Strategies. V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 141–153. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar. 5. Frelih, Mojca (2017a): Relationships with Intermediaries: Support or Exploitation? V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 155–163. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Sci­ences Ivo Pilar. 6. Frelih, Mojca (2017b): Relationships with the Police: Between Protection and Abuse. V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 165–174. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Scien­ces Ivo Pilar. 7. Hrženjak, Majda (2005): Prostitucija kot izsiljen odgovor na uganko ženske želje in kot nepopolna slika. Delta, 10 (1–2): 173–185. 8. Hrženjak, Majda, Jalušic, Vlasta, Sauer, Birgit, in Tertinegg, Karin (2005): Framing pro­stitution policies. A comparison of Slovenia and Austria. .p..e...s. .......... ..e...., 117: 93–118. DOI: https://doi.org/10.12681/grsr.9558. 9. Kanduc, Zoran (1998a): Prostitucija: kriminološke, viktimološke in kazenskopravne perspektive. Anthropos, 30 (1–3), 88–106. 10. Kanduc, Zoran (1998b): Prostitucija. V Z. Kanduc, D. Korošec in M. Bošnjak (ur.): Spolnost, nasilje in pravo: 52–71. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 11. Kanduc, Zoran (1998c): Pornografija. V Z. Kanduc, D. Korošec in M. Bošnjak (ur.): Spolnost, nasilje in pravo: 72–87. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 12. Kanduc, Zoran (2000): Prostitucija: Kaj je z njo narobe. Apokalipsa, 39/40/41: 229–238. 13. Klun, Monika, in Bren, Matevž (2018): Male Sex Work in Slovenia. Journal of Cri­minal Justice and Security, 20 (2): 182–201. 14. Korošec, Damjan (1998): Nekateri znacilnejši problemi v zvezi s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost v veljavnem slovenskem kazenskem pravu. V Z. Kanduc, D. Korošec in M. Bošnjak (ur.): Spolnost, nasilje in pravo: 186–201. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 15. Korošec, Damjan (2008): Glavni problemski sklopi sodobnega spolnega kazen­skega prava. V D. Korošec (ur.): Spolnost in kazensko pravo: od prazgodovine do t. i. modernega spolnega kazenskega prava: 105–361. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 16. Kuhar, Roman, in Pajnik, Mojca (2019): Negotiating Professional Identities: Male Sex Workers in Slovenia and the Impact of Online Technologies. Sexuality Research and Social Policy, 16 (2): 227–238. DOI: https://doi.org/10.1007/s13178-018­0330-4. 17. Levašic, Jože (2020): Sodelovanje pri prostituciji druge osebe »zaradi izkorišcanja« in nacelo zakonitosti v kazenskem pravu. Pravnik, 75 (137): 7–8. 18. Markelj, Leja (2018): Materinstvo in partnerski odnosi seksualnih delavk v Sloveniji. Magistrska naloga. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Dostopno prek: https://repozi­torij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102192 (26. 12. 2020). 19. Mencinger, Kim (2016): Ženska prostitucija v Sloveniji danes. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Dostopno prek: https://egradiva.fsd.uni-lj.si/ search/extshow/1845 (29. 12. 2020). 20. Pajnik, Mojca (2003): Natakar, Ukrajinko prosim: Medijska reprezentacija pro-stitucije. V T. Trplan in R. Kuhar (ur.): Porocilo skupine za spremljanje nestrpnosti: 144–159. Ljubljana: Mirovni inštitut. 21. Pajnik, Mojca (2008): Prostitucija in trgovanje z ljudmi: Perspektive spola, dela in migracij. Ljubljana: Mirovni inštitut. 22. Pajnik, Mojca (2009): Mnenja moških o prostituciji in trgovanju z ljudmi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 4: 309–319. 23. Pajnik, Mojca (2013): Reconciling Paradigms of Prostitution through Narration. Dru-štvena Istraživanja / Journal for General Social Issues, 2: 257–276. DOI: https:// doi.org/10.5559/di.22.2.03. 24. Pajnik, Mojca (2015): Merchandizing Sex on the Web: Bias in Profiling Actors and Services. Gender, Technology and Development, 19 (2): 181–203. DOI: https:// doi.org/10.1177/0971852415578040. 25. Pajnik, Mojca (2017): Prostitution Policy and Practice: Pecularities of Decrimina­lisation. V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 111–124. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar. 26. Pajnik, Mojca, in Fabijan, Emanuela (2017a): Sex Workers and Sex Work: From Organising Work to Coping with Stigma. V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 125–139. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar. 27. Pajnik, Mojca, in Fabijan, Emanuela (2017b): Recommendations for Improvements: Aiming for Equality of Sex Workers. V M. Pajnik in I. Radacic (ur.): Prostitution in Croatia and Slovenia: Sex Workers’ Experiences: 175–186. Ljubljana: Mirovni inštitut, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar. 28. Pajnik, Mojca, in Kavcic, Urša (2006): The Demand Side of Sex: Perspectives on Trafficking and Prostitution (The Case of Slovenia). Ljubljana: Mirovni inštitut. 29. Pajnik, Mojca, in Kavcic, Urša (2008): Sodne prakse, povezane s trgovanjem z ljudmi in prostitucijo v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 59 (2): 141–154. 30. Pajnik, Mojca, in Radacic, Ivana (2020): Organisational Patterns of Sex Work and the Effects of the Policy Framework. Sexuality Research and Social Policy, 18: 575–587. DOI: https://doi.org/10.1007/s13178-020-00482-6. 31. Pajnik, Mojca, in Šori, Iztok (2014): Seksualna industrija v Sloveniji na spletu: med oligopoli organizatorjev in nemocjo seksualnih delavk. Annales, Series historia et sociologia, 24 (1): 143–156. 32. Pajnik, Mojca, Kambouri, Nelli, Renault, Matthieu, in Šori, Iztok ( 2015): Digitalising sex commerce and sex work: A comparative analysis of French, Greek and Slovenian websites. Gender, Place & Culture, 23 (3): 345–364. DOI: https://doi.org/10.10 80/0966369X.2015.1013449. 33. Peršak, Nina (2010): Viktimalizacija prostitutk in sramotenje izjem: mit o prostitutki žrtvi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 61 (2): 152–163. 34. Peršak, Nina (2012): Omejevanje povpraševanja po prostituciji: Ekonomija, morala in nasilje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 63 (4): 291–300. 35. Peršak, Nina (2014): Neformalna ekonomija in krizni casi: Ekonomski izzivi in druž­beni odzivi na prostitucijo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 65 (2): 83–95. 36. Petrovec, Dragan (2000): Nekaj teoreticnih in prakticnih vidikov prostitucije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (4): 314–19. 37. Sinic, Špela (2020): Kazenskopravne dileme prostitucije. Magistrska naloga. Maribor: Pravna fakulteta. Dostopno prek: https://dk.um.si/IzpisGradiva. php?id=78386&lang=slv (25. 1. 2021). 38. Šinko, Andrej (2015): Analiza stanja in alternativ za novo javno politiko na podrocju prostitucije v Sloveniji. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Do-stopno prek: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=73654 (25. 1. 2021). 39. Šori, Iztok (2005): Prostitucija v Sloveniji: akterji, podoba, problemi in odnosi. Etnolog, 15: 61–80. 40. Šori, Iztok, in Pajnik, Mojca (2017): Prostitution policy in Slovenia. V S. Řkland Jahnsen in H. Wagenaar (ur.): Assessing prostitution policies in Europe: 201–233. Milton Park: Routledge. 41. Šošic, Miha, in Korošec, Damjan (2019): Izkorišcanje kot izrecen del biti obprosti­tucijskih kaznivih dejanj v sodobnem primerjalnem kazenskem pravu. Pravnik, 74 (136): 9–10. 42. Tertinegg, Karin, Hrženjak, Majda, in Sauer, Birgit (2007): What’s the Problem with Prostitution?: Prostitution Politics in Austria and Slovenia since the 1990s. A Comparison of Frames. V M. Verloo (ur.): Multiple Meanings of Gender Equality: A critical frame analysis of gender policies in Europe: 187–206. Budapest: Central European University Press. 43. Tratnik - Volasko, Marjeta (1996): Prostitucija: zakonodajni, sociološki in nadzor­stveni vidiki pojava. Ljubljana: MNZ. 44. Vidnjevic, Marko (1997): Eroticni masažni saloni v Ljubljani. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 37 (3): 62–65. 45. Zaviršek, Darja (1993): Prostitucija – izziv za drugacno socialno delo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 44 (1): 3–10. Literatura Abel, Gillian M. (2014): A Decade of Decriminalisation: Sex Work ‘Down Under’ but not Underground. Criminology and Criminal Justice, 14: 580–592. DOI: https:// doi.org/10.1177/1748895814523024. Alexander, Priscilla (1998): Sex Work in Health: A Question of Safety in the Workplace. Journal of the American Medical Women‘s Association, 53 (2): 77–82. Arksey, Hilary, in O’Malley, Lisa (2005): Scoping Studies: Towards a Methodological Framework. International Journal of Social Research Methodology, 8 (1): 19–32. DOI: https://doi.org/10.1080/1364557032000119616. Armstrong, Lynzi (2016): From Law Enforcement to Protection? Internations between Sex Workers and Police in Decriminalised Street-based Sex Industry. British Journal of Cri­minology, 57 (3): 570–588. DOI: https://doi-org.eres.qnl.qa/10.1093/bjc/azw019 Armstrong, Lynzi (2019): Stigma, Decriminalisation, and Violence against Street-Based Sex Workers: Changing the Narrative. Sexualities, 22 (7–8): 1288–1308. DOI: https://doi.org/10.1177/1363460718780216. Augustín, Laura María (2007): Sex at the Margins: Migration, Labour Market and the Rescue Industry. London: Zed Books. Bimbi, David S. (2007): Male Prostitution: Pathology, Paradigms and Progress in Rese­arch. Journal of Homosexuality, 53 (1–2): 7–35. DOI: https://doi.org/10.1300/ J082v53n01_02. Blume, Jillian (2006): Prostitution should be seen as empowering some women. V L. I. Gerdes (ur.): Prostitution and sex trafficking: opposing viewpoints: 86–90. Detroit: Thomson Gale. Bungay, Vicky, in Guta, Adrian (2018): Strategies and Challenges in Preventing Violence Against Canadian Indoor Sex Workers. American Journal of Public Health, 108 (3): 393–98. DOI: https://doi.org/10.2105/AJPH.2017.304241. Bungay, Vicky, Oliffe, John, in Atchison, Chris (2016): Addressing Underrepresentation in Sex Work Research: Reflections on Designing a Purposeful Sampling Strategy. Qualitative Health Research, 26 (7): 966–78. DOI: 10.1177/1049732315613042. Card, Noel (2012): Applied Meta-Analysis for Social Science Research. New York: The Guilford Press. Corrigan, Patrick W., Markowitz, Fred E., in Watson, Amy C. (2004): Structural Levels of Mental Illness Stigma and Discrimination. Schizophrenia Bulletin, 30 (3): 481–91. DOI: https://doi.org/10.1093/oxfordjournals.schbul.a007096. Delacoste, Frederique, in Alexander, Priscilla (1998): Sex Work: Writings by Women in the Sex Industry. San Francisco: Cleis Press Start. Doezema, Jo (1998): Forced to Choose: Beyond the Voluntary versus Forced Prostitu­tion Dichotomy. V K. Kempadoo in J. Doezema (ur.): Global Sex Workers: Rights, Resistance and Redefinition: 34–50. New York: Routledge. Evropski parlament (2011): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu, CELEX:52011IP0589/SL. Fitzgerald-Husek, Alanna, in dr. (2017): Measuring Stigma Affecting Sex Workers (SW) and Men Who Have Sex with Men (MSM): A Systematic Review. PLOS ONE, 12 (11): e0188393. Ganju, Deepika, in Saggurti, Niranjan (2017): Stigma, Violence and HIV Vulnerability among Transgender Persons in Sex Work in Maharashtra, India. Culture, Health & Sexuality, 19 (8): 903–17. DOI: https://doi.org/10.1080/13691058.2016.1271141. Garofalo Geymonat, Giulia, in Macioti, P. G. (2016): Ambivalent Professionalisation and Autonomy in Workers‘ Collective Projects: The Cases of Sex Worker Peer Educators in Germany and Sexual Assistants in Switzerland. Sociological Research Online, 21 (4): 10. DOI: https://doi.org/10.5153/sro.4146. Goffman, Erving (2008): Stigma: zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Ma-ribor: Aristej. Graham, Laura (2017): Governing Sex Work Through Crime: Creating the Context for Violence and Exploitation. The Journal of Criminal Law, 81 (3): 201–16. DOI: https://doi.org/10.1177/0022018317702802. Huang, Amy L. (2015): De-stigmatizing sex work: Building knowledge for social work. Social Work and Social Sciences Review, 18 (1): 83–96. Jain, Aparna, in Nyblade, Laura (2012): Scaling up Policies, Interventions, and Mea­surement for Stigma-Free HIV Prevention, Care, and Treatment Services. Working Paper No. 3. Washington DC: Futures Gorup, Health Policy Project. Kempadoo, Kamala, in Doezema, Jo (1998): Global Sex Workers : Rights, Resistance, and Redefinition. New York: Routledge. Koken, Juline, Bimbi, David, Parsons, Jeffrey, in Halkitis, Perry (2004): The Experience of Stigma in the Lives of Male Internet Escorts. Journal of Psychology & Human Sexuality, 16 (1): 13–32. Lekas, Helen-Maria, Siegel, Karolynn, in Leider, Jason (2011): Felt and Enacted Stigma among HIV/HCV-Coinfected Adults: The Impact of Stigma Layering. Qualitative He­alth Research, 21 (9) :1205–19. DOI: https://doi.org/10.1177/1049732311405684. Link, Bruce G., in Phelan, Jo C. (2001): Conceptualizing Stigma. Annual Review of Sociology, 27: 363–85. Maher, JaneMaree, Pickering, Sharon, in Gerard, Alison (2012): Sex Work: Labour, Mobility and Sexual Services. London: Routledge. Markelj, Leja, in Šori, Iztok (2022): Seksualno delo v Sloveniji, 2020: sistematicni pre­gled literature o poklicnih tveganjih [Podatkovna datoteka]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov. ADP - IDNo: SDSLO20. DOI: https://doi. org/10.17898/ADP_SDSLO20_V1. Martin, Lauren, Melander, Christina, Taber, Natalie, in Syvertson, Cheyenne (2017): Workplace Perspectives on Erotic Dancing: A Brief Report on Community-Based Research with Entertainers in Minneapolis Strip Clubs. Minneapolis: The University of Minnesota’s Robert J. Jones Urban Research and Outreach-Engagement Center. Mathieu, Lilian (2011): Neighbours’ Anxieties Against Prostitutes’ Fears: Ambivalence and Repression in the Policing of Street Prostitution in France. Emotion, Space and Society, 4 (2): 113–120. McCausland, Kahlia, in dr. (2020): It Is Stigma That Makes My Work Dangerous: Experiences and Consequences of Disclosure, Stigma and Discrimination among Sex Workers in Western Australia. Culture, Health & Sexuality, 24 (2): 1–16. Mednarodna organizacija dela (2016): Occupational Safety and Health Management System: An Applied and Training Guide for Medium and Large Companies. Dostopno prek: https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---africa/---ro-abidjan/---sro­cairo/documents/publication/wcms_622420.pdf (12. 10. 2021). Moher, David, Liberati, Alessandro, Tetzlaff, Jennifer, in Altman, Douglas G (2010): Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses: The PRI­SMA Statement. International Journal of Surgery, 8 (5): 336–41. DOI: https://doi. org/10.1016/j.ijsu.2010.02.007. Moher, David, Stewart, Lesley, in Shekelle, Paul (2015): All in the Family: Systematic Reviews, Rapid Reviews, Scoping Reviews, Realist Reviews, and More. Systematic Reviews, 4 (1): 183, s13643-015-0163–67. DOI: https://doi.org/10.1186/s13643­015-0163-7. Näre, Lena, in Diatlova, Anastasia (2020): Ageing/body/sex/work – Migrant women’s narratives of intimacy and ageing in commercial sex and elder care work. Sexua­lities, 0(0): 1–19. Overs Cheryl (2002): Sex Workers: Part of the Solution. An Analysis of HIV prevention programming to prevent HIV transmission during commercial sex in developing countries. Dostopno prek: https://www.nswp.org/sites/default/files/OVERS-SO-LUTION.pdf (11. 10. 2021). Östergren, Petra (2017): From Zero-Tolerance to Full Integration: Rethinking Prostitution Policies. DemandAT Working Paper No. 10. Vienna: International Centre for Migra­tion Policy Development (ICMPD). Raitskaya, Lilia, in Tikhonova, Elena (2019): Scoping Reviews: What Is in a Name? Journal of Language and Education, 5 (2): 4–9. DOI: https://doi.org/10.17323/ jle.2019.9689. Reidpath, Daniel, in Chan, Kit Yee (2005): A Method for the Quantitative Analysis of the Layering of HIV-Related Stigma. AIDS Care, 17 (4): 425–32. DOI: https://doi. org/10.1080/09540120412331319769. Respect Inc. (2017): Regulating Bodies. An In-depth Assessment of the Needs of Sex Workers [Sexual Service Providers] in Queensland’s Licensed Brothels. Dostopno prek: https://www.respectqld.org.au/news-events/flyersand-photos/regulatin­gbodies (20. 12. 2020). Ross, Michael W, Crisp, Beth R., Mĺnsson, Sven-Axel, in Hawkes, Sarah (2012): Occu­pational Health and Safety among Commercial Sex Workers. Scandinavian Journal of Work, Environment & Health, 38 (2): 105–19. DOI: https://doi.org/10.5271/ sjweh.3184. Rössler, Wulf, in dr. (2010): The Mental Health of Female Sex Workers. Acta Psychia­trica Scandinavica, 122 (August): 143–52. DOI: https://doi.org/10.1111/j.1600­0447.2009.01533.x. Sanders, Teela (2016): Inevitably Violent? Dynamics of Space, Governance, and Stigma in Understanding Violence against Sex Workers. V A. Sarat (ur.): Special Issue Pro-blematizing Prostitution: Critical Research and Scholarship (Studies in Law, Politics and Society, Volume 71): 93–114. Bingley: Emerald Group Publishing Limited. Sex Workers in Europe Manifesto (2005). Dostopno prek: https://apdes.pt/wp-content/ uploads/2015/12/Manifesto-Bruxelas-2005.pdf (20. 12. 2020). Simon, Jonathan (2007): Governing Through Crime: How the War on Crime Trans­formed American Democracy and Created a Culture of Fear. New York: Oxford University Press. Smit, Peter J., in dr. (2012): HIV-Related Stigma within Communities of Gay Men: A Literature Review. AIDS Care, 24 (4): 405–12. DOI: https://doi.org/10.1080/09 540121.2011.613910. Vanwesenbeeck, Ine (2001): Another Decade of Social Scientific Work on Sex Work: A Review of Research 1990–2000. Annual Review of Sex Research, 12 (1): 242–89. DOI: https://doi.org/10.1080/10532528.2001.10559799. Wagenaar, Hendrik (2017): Why prostitution policy (usually) fails and what to do about it? Social Sciences, 6 (2): 43. DOI: https://doi.org/10.3390/socsci6020043. Weitzer, Ronald (2003): Why we need more Research on Sex Work. V Ronald Weitzer (ur.): Sex for Sale: Prostitution, Pornography, and the Sex Industry: 1–13. New York: Routledge. World Health Organization (WHO) (2016): Consolidated Guidelines on HIV Prevention, Diagnosis, Treatment and Care for Key Populations: 2016 Update. Geneva: WHO. Wu, Xiaohua, in dr. (2015): Perceived Stigma, Medical Social Support and Quality of Life among People Living with HIV/AIDS in Hunan, China. Applied Nursing Research, 28 (2): 169–74. DOI: https://doi.org/10.1016/j.apnr.2014.09.011. Podatki o avtorju in avtorici dr. Iztok Šori Mirovni inštitut Metelkova ulica 6, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: iztok.sori@mirovni-institut.si Leja Markelj Mirovni inštitut Metelkova ulica 6, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: leja.markelj@mirovni-institut.si UVOD V TEMATSKI BLOK INTRODUCTION TO THE THEMATIC BLOCK Darja Zaviršek Izkušenjska zgodovina socialnega dela Medtem ko se obdobje slovenskega in jugoslovanskega socializma vse bolj oddaljuje, se vse vec raziskovalk in raziskovalcev ozira nazaj, da bi razumeli tedanje družbene procese in ucinke na današnji cas, na sedanjost, kakršno živi-mo. Eno od raziskovalnih sidrišc, s katerim se ukvarja interdisciplinarna skupina raziskovalk in raziskovalcev, je proces profesionalizacije socialnega dela v Sloveniji v kontekstu tedanjih socialnih politik. Da bi izrisali to sliko, smo nabrali izkušnje socialnih delavk iz obdobja dveh politicnih sistemov ter njihove zaznave in spomine na dimenzije družbenega življenja, ki so bile v jedru socialnega dela. Nastajanje šolanja za socialno delo, zaposlovanje socialnih delavk v tovarnah, na centrih za socialno delo in v šolah, nastajanje razlicnih socialnih komisij, in novi socialnovarstveni zavodi za zapiranje in »varovanje« ljudi z razlicnimi ovirami, so primeri tedanjega dogajanja, ki so predstavljali jedro nove stroke, podprte z znanstveno disciplino. Ne smemo namrec pozabiti, da je bila Slovenija (kot del socialisticne Jugoslavije) do leta 1991 v svetovnem primerjalnem vidiku posebna po tem, da je socialisticna oblast po letu 1952 po vsej državi ustanovila izobra­ževalne ustanove za socialno delo, medtem ko so komunisticne oblasti tam, kjer je socialno delo že obstajalo (na primer na Madžarskem, Poljskem in Ceškem), to ukinile. Ker gre za tako unikaten fenomen, si zastavljamo vprašanja: zakaj je bila Slovenija izjema, kdo in kako je sodeloval pri nastajanju socialnega dela v prvih desetletjih nove politicne oblasti, kaj je socialno pomenilo v okolišcinah izrecne socialisticne ideologije in kako so ga prakticirali? Ceprav se je v prvih povojnih letih mnogim zdelo, da je socialno delo nepotrebno, saj bo univerzalno zaposlovanje in zavarovanje ljudi rešilo socialnih stisk, se je izkazalo, da je socialno delo kljub temu pomembno. Pripomoglo je k vsesplošnemu izobraževanju in zaposlovanju žensk, razvilo precej napredno mrežo socialnovarstvenih institucij in dokaj ucinkovit sistem materialne pomoci ljudem, ki so jo potrebovali, še posebej mladim, delavskim družinam in »samskim materam«. Hkrati je socialno delo moderniziralo in mocno razširilo mrežo institucij za ljudi z dolgotrajnimi stiskami in ovirami, kar naj bi druge ženske razbremenilo skrbstvenega dela doma (»kuhinjskega suženjstva«) in omogocilo zaposlitve v skrbstvenem sektorju, od strežnic in medicinskih sester do socialnih delavk. Ven­dar pa je sistem socialne politike obenem pozaprl »nezmožne za delo« v velike zavode in izvajal, receno s Foucaultom, biopoliticno nadzorovanje posameznic in posameznikov, družin in skupin. Po eni strani so za otroke, hendikepirane in stare poskrbeli tako, da so jih dali v rejništvo, pod skrbništvo ali v zavode, po drugi strani pa so z razlicnimi moralisticnimi akcijami »skrbeli«, da bi bilo cim manj »kvarnih« pojavov: pijancevanja, klateštva, prostitucije, brezdelništva oz. delomrzništva. Socialne delavke so razumele »cloveka v okolju«, ki je še danes temeljni postulat socialnega dela. Ta je zahteval prakticne spretnosti in pozna­vanje metod socialnega dela; s slednjimi je bila socialisticna oblast venomer v razmerju napetosti in se je raje zanašala na administrativno dolocene oblike pomoci: dodeljevanje socialnih podpor, namešcanje otrok v rejniške družine in zavode ter odraslih v socialnovarstvene institucije, urejanje skrbništev in podalj­šane roditeljske pravice staršem. Pred letom 2000 socialno delo v Sloveniji ni historiografiralo lastne preteklosti. Selitve šole in socialnovarstvenih institucij v nove prostore je dostikrat spremljalo odstranjevanje »nepotrebnih papirjev«. Zato smo se v zadnjih dvajsetih letih s precej težavami, med katerimi naj omenim le nedostopnost, neurejenost in omejen dostop do arhivov centrov za socialno delo, socialnovarstvenih zavo­dov in psihiatricnih ustanov, raziskovanja lotili s pregledovanjem arhivskih virov, skript in študijskih gradiv, diplomskih nalog, obranjenih po letu 1957, zapisniških materialov, npr. s sej delavskih svetov v tovarnah, in dokumentov socialnovarstvenih institucij. Zbrali smo tudi fotografski material. Jedrna metoda pa so bili številni intervjuji, izkušenjska pricevanja uciteljic in uciteljev na šoli za socialne delavce ter upokojenih in starejših socialnih delavk in delavcev, ki so to delo opravljali pred prelomnim letom 1991 in po njem. Ta izkušenjska pricevanja smo pogosto lahko dopolnili z medijskimi viri in dokumenti iz karier sogovornic in sogovorni­kov (nagrade in priznanja, pisma, ki so jih prejeli od uporabnic in uporabnikov, spominske fotografije). Posebej smo opravili analizo medijskega porocanja o socialnem delu po letu 2010, da bi identificirali zgodovinske kontinuitete javne podobe socialnega dela, ki se perpetuirajo v sedanjost. Tako smo/bomo v dveh raziskovalnih obdobjih (2003-2006 in 2020-2023) zbrali bogat material, za­okrožen zgodovinski »arhiv«, ki ga razumemo kot proces, kot delo v nastajanju; potekajoci projekt z naslovom Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (https://sodelo.fsd.uni-lj. si/main/) enako kot prvonavedenega financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. S tem se je socialno delo v Sloveniji umestilo v evropski in svetovni kontekst, saj je z zbranim gradivom mogoce opraviti primer-jalne analize z zahodnimi režimi poucevanja in prakticiranja socialnega dela ter vzhodnoevropskega postsocialisticnega prostora po letu 1991. Nadejamo si, da bodo rezultati raziskovalnega dela postavili temelje dolgoletnim prihodnjim historiografskim naporom, še posebej v funkciji izboljšav prakse socialnega dela, in slovensko tradicijo postavili ob bok drugim nacionalnim tradicijam. Dosedanja primerjalna historiografija ugotavlja, da je med obema svetovnima vojnama med državami na podrocju socialnega dela potekala intenzivna med-narodna komunikacija, da je po drugi svetovni vojni železna zavesa prekinila komunikacijo med zahodom in vzhodom ter da se je po letu 1989 uveljavilo socialno dela po zahodnih standardih kot dominantna praksa. Tudi v optiki take periodizacije sta Slovenija in socialisticna Jugoslavija izjemi: ne le da je socialno delo obstajalo, temvec je »socialisticno socialno delo« soobstajalo z inovativ­nimi projekti po zahodnih zgledih, ki so veljali za »alternativne« in »obrobne». Tukaj lahko posebej izpostavim skupinsko delo na poletnih taborih za otroke z izzivajocim vedenjem, psihoterapevtske delavnice, nova družbena gibanja, predhodnike nevladnih organizacij na podrocju nasilja nad ženskami, spolnih zlorab, pravic in psihosocialne podpore LGBT* skupnosti ter gibanje antipsihia­trije in deinstitucionalizacije. Ob vsem tem tudi država ni bila povsem zaprta do tujih vplivov in mednarodna komunikacija se ni nikoli povsem pretrgala. Mejniki tudi po letu 1989 niso bili ostri rezi: še se je prakticiralo socialisticno socialno delo, ki so ga bolj kot kaki »zahodni vplivi« preoblikovali vecsektorsko socialno varstvo (javno, zasebno, nevladne organizacije), vstop države v Evropsko unijo ter neoliberalizacija družbe z zmanjševanjem pomena družbene solidarnosti, proces privatizacije in zaporedno nižanje sredstev za financiranje socialnih dejavnosti ter individualizacija odgovornosti za revšcino prejemnikov socialnih transferjev. Tematski blok v pricujoci številki Družboslovnih razprav nagovarja nekatera od zgoraj orisanih vprašanj in tematik. Clanki se bodisi naslanjajo na arhivsko gradivo in strokovne dokumente iz obdobja med 1950 in 1970 (Jeraj, Dobaja, Pistotnik) bodisi zgodovinske dokumente dopolnjujejo s pricevanji prakticirajocih socialnih delavk in tedaj zaposlenih predavateljev in predavateljic socialnega dela (Zaviršek, Vodopivec). Mateja Jeraj se posveca predvsem obdobju med letoma 1945 in 1950 ter reševanju tedanjih socialnih problematik; podpisana oznacujem cas med letoma 1945 in 1960, ko sta nastali prvi šoli za socialno delo na Hrvaškem in v Sloveniji; Nina Vodopivec in Sara Pistotnik naslavljata obdobji šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ko so tovarne že zaposlovale socialne delavke in so se pravice žensk širile; Dunja Dobaja pa prinaša oris celotnega obdobja socialisticnega sistema skrbi za otroke s senzornimi ovirami, vkljucno z obdobjem med obema svetovnima vojnama. Naj k branju spodbudim tudi z mislijo, da je zgodovina socialnega dela hkrati v pomembnem delu tudi zgodovina žensk, saj so ga povsod po svetu prav one pre­vladujoce prakticirale. Za ženske je bilo socialno delo kot disciplina, metodologija, družbena etika in delovna praksa pomemben vhod v javnost, v družbeno ideacijo in regulacijo. Z zapisovanjem njihovih izkušenj, ki jih ne obravnavamo le kot individualizirane razgrnitve življenj, temvec kot pripovedi o socialnih fenomenih, kontekstu, casu, prehodih in prelomih, si avtorice prizadevajo za njihov vstop v zgodovino, da postanejo del javnega znanja in spominskih študij. CLANKI ARTICLES Izvirni znanstveni clanek UDK 377.36:364"195"(497.12) DOI: 10.51936/dr.38.101.49-72 Darja Zaviršek PROFESIONALIZACIJA SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI: MED ENTUZIAZMOM ŽENSK IN ZAHTEVAMI OBLASTI IZVLECEK Clanek je podrobna rekonstrukcija zacetkov šolanja za socialno delo v Sloveniji v petdesetih letih 20. stoletja, ki pomeni zacetke profesionalizacije socialnega dela v socializmu. Oblast je po eni strani z nelagodjem gledala na socialno delo in njegov razvoj, po drugi strani pa je bila Jugoslavija edina država nekdanjega »socialisticnega bloka«, ki je uvedla šolanje za socialno delo po vseh republikah v državi. Utemeljeno na arhivskem raziskovanju, pregledu obstojecih pisnih virov o socialnem varstvu iz petdesetih let 20. stoletja in profesionalni oralni zgodo­vini clanek opiše vpliv šolanja v socialnem delu na Hrvaškem na nastanek šole v Sloveniji, opiše kljucne akterke in akterje na socialnovarstvenem podrocju in tematike, ki so bile naslovljene v najzgodnejšem obdobju. KLJUCNE BESEDE: socialno delo, jugoslovanski socializem, šola za socialne delavce v Ljubljani, Slovenija, Hrvaška Professionalisation of Social Work in Slovenia: Between the Enthusiasm of Women and the Demands of the Socialist Authorities ABSTRACT The article is a detailed reconstruction of early social work education in Slovenia in the 1950s. It marks the beginnings of the professionalisation of social work in the context of state socialism. On one hand, the government viewed social work with unease while, on the other, Yugoslavia was the only country of the former “socialist bloc“ to introduce comprehensive social work education in all its republics. Based on archival research, a thematic analysis of written sources on social welfare from the 1950s, and oral narratives of professionals, the ar­ticle describes the impact of social work education in Croatia on the school in Slovenia, analyses the main actors in the field of social welfare, and addresses the social welfare issues being discussed in the early period. KEY WORDS: social work, Yugoslav socialism, schools for social workers Lju­bljana, Slovenia, Croatia 1 Uvod1 Nastanek šol za socialno delo po jugoslovanskih republikah lahko beremo v kontekstu primeroma zelo libertarnega socializma, ki na normativni družbeni red vendarle ni gledalo kot na hipno odpravo vseh socialnih problematik, tem­vec kot na postopen proces. Ob informbirojevskem razhodu jugoslovanskega komunisticnega vrha s Stalinom leta 1948 se je Jugoslavija naslonila na pomoc mednarodnih organizacij (zlasti na OZN, katere soustanoviteljica je bila). Med letoma 2005 in 2007, ko sem se zacela ukvarjati z raziskovanjem razvoja profe­sionalnega socialnega dela, sem opravila intervjuje z danes pokojnimi pionirkami socialnega dela in ucitelji, ki so bili zaposleni na podrocju izobraževanja za socialno delo v šestdesetih letih 20. stoletja (Zaviršek 2005; 2008a; 2008b; 2012; 2015). Za osvetlitev in razumevanje novih znanstvenih spoznanj sem se na nekaterih mestih ponovno naslonila na te pogovore. Podrobna rekonstrukcija zgodovine šolanja je pomembna zato, ker je bila socialisticna Jugoslavija edina država nekdanjega »socialisticnega bloka«, ki je uvedla šolanje za socialno delo po državi. Razumevanje tega dejstva je mogo-ce le, ce ga povežemo s politicnimi, ekonomskimi in socialnimi pogoji, ki so bili znacilni za jugoslovanski socializem v tistem obdobju. V tem sestavku znanim dejstvom o poteku profesionalizacije (Zaviršek 2005) dodam nove ugotovitve, orišem tedanje razumevanje socialnega dela v Jugoslaviji in Sloveniji, navedem kljucne osebe, pomembne na socialnem podrocju, s poudarkom na treh pionirkah: Niki Arko, Katji Vodopivec in Mariji Jancar, za katere sem že v svoji raziskavi leta 2005 menila, da so bile kljucne za opisani razvoj. Pri raziskovalnem delu sem uporabila primarne vire: arhivsko dokumentacijo o okolišcinah nastanka izobraževanja (1945–1955), strokovne razprave o socialnih vprašanjih iz tedanjega obdobja v Sloveniji, casopisne vire, ki so porocali o 1. Clanek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, št. projekta: J5-2566. Naslov: Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki. nastanku šolanja, ter najpomembnejše knjige, clanke in ohranjena skripta, ki so jih študentke in študenti uporabljali kot študijsko literaturo v petdesetih letih 20. stoletja. Nadalje sem se naslonila na zbrane profesionalne oralne zgodovine upokojenih predavateljic in predavateljev, ki so delali na šoli v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ter socialnih delavk, ki so študirale na šoli v prvih desetletjih novega izobraževanja. 2 Prelom s preteklostjo Povojno nastajanje nove socialisticne države (najprej FLRJ, nato SFRJ) je bilo na socialnem podrocju predstavljeno kot prelom z vsem starim (prim. Arko 1956; 1958). V gradivih, ki so služili izobraževanju in poucevanju za socialno delo, je bilo na primer izpušceno, da je že pred vojno obstajal dobro zasnovan sistem rejništva (Brecelj 1936) in da se je azilarno zapiranje kot oblika skrbi za ljudi z ovirami po vojni le še okrepilo (Dobaja 2018). Za povojne akterje in kasnejše predavatelje socialnega dela, denimo Niko Arko in Antona Kržišnika, je bila prostorska segregacija hendikepiranih ne le sprejemljiva, temvec nujna, razen v primeru, ko je bil clovek sposoben delati. Delo je imelo prednost pred zapiranjem. Tako je Kržišnik kot tedanji minister na socialnem podrocju leta 1948 podpisal odlocbo o odprtju zavoda za »defektne« v gradu Hrastovec (Odlocba 1948), ki deluje še danes (Zaviršek 2018). V predvojnem in povojnem obdobju so imele pomembno vlogo pri skrbi za otro­ke in družine poverjenice in poverjeniki, kar je bila castna in neplacana funkcija. Po vojni so se poverjenice rekrutirale iz clanic »množicnih organizacij«, Antifašisticne fronte žensk (AFŽ)2 in Rdecega Križa ter po letu 1953 iz Zveze prijateljev mladine. V petdesetih letih 20. stoletja so se mnoge vpisale v šolo za socialne delavce; ob nastanku šole je Nika Arko k prijavi posebej spodbujala bivše clanice AFŽ, ženskih društev in drugih družbenih organizacij (A. N. 1955). Naloga poverjenic (vcasih so jih imenovali tudi terenske obiskovalke) je bila izdelovanje seznamov ljudi, ki naj dobijo pomoc, seznamov otrok brez staršev, razdeljevanje oblek, zdravil in hrane (SI ZAL LJU 479, 10. 4. 1954). Informacije »s terena« so posredovale zaposlenim na obcinskih in mestnih uradih, po kvartih in rajonih, njihovi terenski obiski pa so bili kljucna metoda dela za pomoc ljudem v stiski. 2. Leta 1953 je oblast AFŽ ukinila, podobno kot se je zgodilo dvajset let prej sovjetskemu Ženotdelu, ženskemu odseku Komunisticne Partije Sovjetske zveze, ceš da njihovo delo ni vec potrebno (prim. Zaviršek 2012). O tem, zakaj je komunisticna oblast razpustila žensko organizacijo, v kateri so sodelovale številne feministke s široko izobrazbo in mednarodnimi izkušnjami, ki se niso zadovoljile z enakostjo spolov v patriarhalnih okvirih, je izcrpno pisala Lydia Sklevicky (1996). Povojne poverjenice so na novo dolocale kriterije za dodeljevanje socialne pomoci, med katerimi je bilo na prvem mestu sodelovanje v narodnoosvobodilni borbi (vec o tem Zaviršek 2005; Zorn 2005). Socialna pomoc je bila namenjena »našim«, izjemoma tudi »nenašim« (SI ZAL LJU 479, Porocilo Mestnega odbora 1945; SI ZAL LJU 479, 10. 10. 1953). Kriterij politicne ustreznosti je veljal ob odobritvi socialne pomoci tudi v petdesetih letih: »Kakšen je bil njen odnos do NOB (narodnoosvobodilne borbe, op. DZ) od leta 1941 dalje do danes?« (SI ZAL LJU 479, 997/55). A že v zacetku petdesetih let so Nika Arko, Mira Svetina3 in Ela Zupancic4, ki so imele kasneje pomembno vlogo pri razvoju socialnega varstva in šolanja za socialno delo, zacele opozarjati na »slabo izobraženost« terenskih obiskovalk. Leta 1953 je postalo kar uradno stališce najvišjih social-novarstvenih organov, da so ljudje, ki so bili zaposleni na socialnem podrocju, slabo usposobljeni; to je postalo glavni razlog za ustanovitev izobraževanja za socialno delo. Mira Svetina je menila, da je »tip naših dosedanjih obiskovalk, radi njihovega premajhnega znanja, že zastarel« (SI AS 243, 2. 12. 1953).5 V mislih je imela terenske obiskovalke, ki so se praviloma rekrutirale iz AFŽ. Ker pa ni bilo drugega kadra, so jih zaposlovali, da bi, kot je dejala Svetina, zmanjšali »težnjo po oddaji otrok v domove, ki se je že zelo razpasla« (ibid.). Tudi dr. Katja Vodopivec6 se je spominjala »afežejevk«, ki so »mislile, da pomagajo ljudem že s tem, ko so veliko govorile« (Zaviršek 2005: 26). Številne poverjenice so postale prva generacija slušateljic na šoli za socialne delavce. 3. Mira Svetina (1915–2007), narodna herojka, od 1939 clanica Komunisticne partije Slovenije, je po vojni opravljala številne politicne funkcije, povezane z zdravstvom in socialnim varstvom; bila je predsednica odbora za zdravstvo in socialno politiko Ljudske skupšcine LRS, predsednica Rdecega križa za Slovenijo in clanica ustavnega sodišca SRS (Slovenski biografski leksikon, Svetina, Mira (1915–2007) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si), dostop 4. 8. 2022). V casu ustanavljanja šole za socialno delo je bila med drugim predsednica Komisije za varstvo matere in otroka. 4. Ela Zupancic je bila prva direktorica Centra za socialo delo Ljubljana Center. Znana je bila predvsem po svojem delu na podrocju posvojitev. 5. Vsi citati v clanku so napisani, kot jih najdemo v izvirnih dokumentih; slovnicno in pra­vopisno niso popravljeni oz. posodobljeni. 6. Katja Vodopivec (1917–2012), doktorica prava, je izhajala iz mešcanske družine. Promovirala je z disertacijo Statisticna metoda v kriminalni etiologiji (1944). Po letu 1945 je bila pomocnica nacelnika za socialno skrbstvo pri MOL in leta 1946 nekaj mesecev nacelnica oddelka za statistiko pri ministrstvu za delo FLRJ v Beogradu. Po vrnitvi v Ljubljano je opravljala vec vodilnih funkcij, povezanih s statistiko, med drugim je bila pomocnica direktorja na Statisticnem uradu in od 1954 nacelnica oddelka za družbeno statistiko. Bila je štipendistka OZN, v letih 1952 in 1953 se je izpopolnjevala v ZDA in Veliki Britaniji iz socialnoskrbstvene analize in statistike (Slovenski biografski leksikon, Vodopivec, Katja (1917–2012) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si), Prelom s preteklostjo se je odrazil z zamiranjem mednarodne strokovne iz­menjave iz predvojnega obdobja in znanja o socialnem delu, ki so ga razvile zahodne pionirke Jane Addams in Alice Salomon, o katerih je v tridesetih letih v reviji Ženski svet že pisala Angela Vode (1930; 1932), ni pa ga bilo v študijskem gradivu vse do devetdesetih let 20. stoletja. Ideološko potrebo po »prelomu« je Katja Vodopivec ubesedila takole: »Morali smo pisati tako, kot da so naši (komunisti, op. DZ) to že vse prej rekli!« (Zaviršek 2005: 40). Nova oblast je sicer poslala v tujino nekaj »kadra«; Nika Arko in Marjan Pavcic (inšpektor Sveta za prosveto in kulturo LRS) sta bila na Švedskem, Katjo Vodopivec so poslali v ZDA in Veliko Britanijo. A za vecino strokovnih delavk in delavcev je bilo mednarodno povezovanje za nekaj desetletij prekinjeno, ceprav je pri diskusiji o nacrtovanju šolanja leta 1953 Pavcic izrazil nacelno stališce, da je mednarodno sodelovanje pomembno: »Študij tujega jezika naj bo obvezen, ker je mednarodno sodelovanje med socialnimi delavci izrednega pomena« (SI AS 243, 2063/3-54). V primerjalni analizi evropskega socialnega dela je Hering (2017: 802) pou­darila, da je v prvem obdobju razvoja socialnega dela med obema svetovnima vojnama bilo znacilno precej intenzivno mednarodno sodelovanje na kongresih, svetovnih razstavah in drugih mednarodnih dogodkih (na prvem mednarodnem srecanju šol za socialno delo, ki ga je organizirala svetovna zveza šol za socialno delo, ki deluje še danes7, so bili tudi predstavniki Kraljevine SHS/Jugoslavije). V obdobju, ki je sledilo drugi svetovni vojni, je železna zavesa v socialisticnih državah, razen v Jugoslaviji, povsem prekinila komunikacijo med Zahodom in Vzhodom. Jugoslovanske oblasti so v tujino za »posebne naloge« pošiljale »preverjen kader« in v obdobju vzpostavljanja socialnega dela v petdesetih letih 20.stoletja je predvsem v Zagrebu, kot bom pokazala v nadaljevanju, potekala živa mednarodna izmenjava. Manj je je bilo v Ljubljani, kjer je mednarodno sodelovanje oživelo šele v drugi polovici osemdesetih let. Socialisticno prepricanje, da je delo clovekova univerzalna pravica in dolžnost, pa tudi vsesplošna rešitev za vse vrste cloveških problemov, je bilo pomembno tudi v novonastajajocem poklicu. Že leta 1945 je nova oblast izrazila zaskrbljenost, da bi socialna denarna pomoc lahko »demoralizirala upravicence« (SI ZAL LJU 479, Mestni odbor OF 1945). V dokumentu o socialni dostop 4. 8. 2022). Leta 1960 je postala direktorica Inštituta za kriminologijo (do 1972) in profesorica na Pravni fakulteti. Po biografskem leksikonu naj bi metodiko socialnega dela predavala med 1956 in 1961, ceprav je sama v intervjuju dejala, da je bilo to le do 1959. S šolo je ostala povezana predvsem s svojim raziskovalnim delom ter predavanji na podrocju mladinske kriminalitete in raziskovanja. 7. International Association of the Schools of Social Work (IASSW). zašciti so poudarjali predvsem potrebo po delu: »Naša doba je doba dela in šele v drugi vrsti doba podpor« (SI ZAL LJU 479, Mestni odbor OF 1945). To misel je leta 1955 skorajda dobesedno ponovila Nika Arko, tedaj že predava­teljica na novi šoli, ko je v clanku, ki je izšel v reviji Naša žena, napisala, da naj bi socialno varstvo nudilo »prizadetim osebam pomoc s tem, da jih usposablja za primerno delo, ne pa da jim daje samo podpore« (A. N. 1955). Tudi Marjan Dular, nacelnik Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS, je leta 1954 ob na-crtovanju predmetnika šole dejal, da je delo oziroma zaposlitev treba »smatrati za osnovo blagostanja«, saj se z njima »rešujejo številni socialni problemi« (SI AS 243, 2063/3-54). Ideja o delu kot »preventivi«, ki preprecuje izbruh socialnih problemov, je prevevala vse tedanje dokumente o socialnem varstvu. 3 Avtoriteta pionirk in nelagodje socialisticne oblasti do socialnega dela Jasno je, da se v socialisticni družbeni ureditvi ne pojavljajo tako težki socialni problemi, kakršne stalno poraja kapitalisticni družbeni red. Vendar bodo ostanki starega, ne samo v ekonomiki in družbenih odnosih, temvec tudi v svesti ljudi, nezadostne materialne dobrine, pomanjkljiva izobrazba, bolezni in elementarne nezgode še vedno rodile socialne probleme, ki bodo terjali rešitev (SI AS 243, Obrazložitev k predlogu za sprejem). Ustanovitev šole za socialno delo v Ljubljani so odlocilno spodbudili dogodki v Zagrebu, kjer so priprave na ustanovitev šole in dejavno mednarodno sode­lovanje v zvezi s tem trajali kar nekaj let (Ajdukovic 2002; 2006). Primerjava med Zagrebom in Ljubljano je pomembna tudi zato, ker se je zagrebški osnutek šolanja oklenil metode dela s posameznikom, kot so jo formulirale zahodne pionirke in ki so jo v tistem casu v Jugoslaviji oznacevali z izvirnim angleškim izrazom casework, slovenski pa ne. V obeh primerih so imele kljucno vlogo pri ustanavljanju šol ženske. Leta 1952 je Svet za ljudsko zdravje in socialno politiko Ljudske republike Hrvaške izdal Pojasnilo v zvezi z nastankom Višje strokovne šole za socialne delavce v Zagrebu, v katerem so navedli, da so glavni razlogi za nastanek šole premajhno število uslužbencev v socialnih službah, njihova slaba izobrazba, saj jih je 41,6 % imelo le osnovno šolo, 15,4 % srednjo šolo in 9,3 % fakulteto, ter fluktuacija kadra; za ljudi, ki so delali v socialnih službah, ni obstajal poseben poklic, zato so se zaposleni v socialnem varstvu nenehno menjavali (med letoma 1945 in 1952 naj bi se zamenjalo 1371 uslužbencev, v posameznih letih pa kar 50 % zaposlenih). Kakovost dela se je slabšala, stroški pa so rasli. Zato naj bi se ustanovila »stroka socialnih delavcev«. Ti na bi bili »sposobni, da pravilno prenesejo v prakso napredno socialisticno zakonodajo in racionalno gospodarijo s financnimi sredstvi, ki jih naša dežela namenja za podrocje socialnega varstva za boljše življenje naših ljudi« (Ajdukovic 2002). Zgovorno je tudi dejstvo, ki ga navaja Pojasnilo, da namrec obstaja po »45 državah 367 takšnih šol« in da je »predstavnik naše države v OZN obljubil, da se bo takšna šola odprla v najkrajšem casu tudi pri nas« (ibid.). Kamilo Bresler,8 eden od zacetnikov hrvaškega socialnega dela, je opisoval, da so dobili zamisel, da bi nekaj najbolj izkušenih posameznic in posameznikov na socialnem podrocju, ki bi kasneje tvorili jedro izobraževanja za socialno delo, poslali v tujino, da bi se pri »naprednih narodih« informirali o nacinu šolanja, naredili zakon o šolanju ter odprli šolo in internat (Bresler 2002). Sklicevanje na potrebo po šolanju po zgledu »naprednih narodov« je povedno, saj je bilo v Sloveniji povsem drugace: nacrtovalci šolanja so se do »zahodnega« socialnega dela in do metode dela s posameznim primerom (casework) opre­deljevali omalovažujoce, kar je odražalo splošno razpoloženje tedanje oblasti do zahodnega socialnega dela. S pomocjo Organizacije Združenih narodov (OZN) so Hrvati za tri mesece poslali v tujino kar deset ljudi iz najožje delovne skupine, med njimi dr. Eugena Pusica9 v ZDA, Avstrijo, na Finsko in Nizozemsko, Tatjano Marinic10 na Nizo­zemsko, Valerijo Singer11 na Nizozemsko in v Avstrijo, Kamila Breslerja v Zvezno republiko Nemcijo itd. (Bresler v Ajdukovic 2002). Med pionirkami socialnega 8. Kamilo Bresler (1901–1967) je bil hrvaški pedagog, ki je pred in med drugo svetovno vojno ter po njej v okviru Rdecega križa delal na podrocju otrok. Nekateri so ga ime­novali kar »hrvaški Pestalozzi«, po švicarskem pedagogu Johannu Heinrichu Pestalozziju (1746–1827). 9. Eugen Pusic (1916–2010) je bil pravnik, specializiran za podrocje socialne politike in socialnega varstva, predaval je na šoli za socialne delavce na Pravni fakulteti Univerze v Zagrebu; bil je akademik s številnimi mednarodnimi priznanji. 10. Tatjana Marinic (1897–1966) je bila marksistka, ki se je komunisticni partiji prikljucila že leta 1919, kasneje je živela na Dunaju in v Sovjetski zvezi ter se izobraževala na podrocju pedagogike in psihologije (poslušala je tudi predavanja Sigmunda Freuda ter psihologov Charlotte in Karla Büchlerja). Aktivna je bila na podrocju Rdece pomoci – partijske huma­nitarne organizacije ter na Oddelku za narodno zdravje in socialno politiko Banovine Hr-vaške. Ko je drugic prišla iz zapora, se je odselila iz Zagreba in vodila šolo za vzgojiteljice. Leta 1942 se je s svojimi ucenkami vkljucila v reševanje otrok iz koncentracijskih taborišc v znani akciji Dijana Budisavljevic, in v kateri sta sodelovala še dva pionirja socialnega dela: Bresler in Jana Koh (Richter Malabotta 2006). Po vojni je prevzela številne naloge s podrocja otroškega varstva in predšolskih otrok v Zagrebu in Beogradu. 11 Valerija Singer (1903-2003) je bila rojena v dunajski judovski družini, odrašcala je s socialisticnimi idejami. Po poroki se je preselila v Zagreb, kjer je bila v obdobju Ne-odvisne države Hrvaške (NDH) zaprta in se nato prikljucila partizanskemu gibanju. dela sta bili kljucni Valerija Singer, prva direktorica zagrebške šole,12 in Tatjana Marinic, ki je do upokojitve leta 1957 poucevala metode socialnega dela. Mari­nic je na Nizozemskem na mednarodnem seminarju o metodi casework spoznala dr. Erno Sailer13, direktorico šole za socialno delo na Dunaju (Fürsorgeschule der Stadt Wien, ustanovljena leta 1946) in svetovalko za izobraževanje na podrocju socialnega varstva pri OZN (United Nations Social Welfare Training Consultant).14 Erna Sailer je na povabilo direktorice šole v zimskih mesecih leta 1953 v Zagrebu nekaj tednov poucevala in pomagala organizirati študij s pou­darkom na metodi casework15. Sailer je bila vkljucena tudi v svetovalno delo za študentsko prakso, ki naj bi potekala v referatih za socialno skrbstvo in v socialnih ustanovah (Rihter Malabotta 2016). Dogovor je bil, kot se je spominjal Bresler, da se za slušatelje skuša zbrati »najbolj sposobne socialne delavce iz narodnih odborov« (Bresler v Ajdukovic 2002). Na drugem seminarju junija 1954 naj bi nato ocenili, kako uspešno se uporablja metoda casework. Ob koncu vojne je bila clanica Komisije za evakuacijo internirancev z Raba. Po vojni je prevzela naloge s podrocja socialnega varstva, bila je pomocnica ministra za socialno politiko in do upokojitve direktorica šole za socialno delo (Židovski biografski leksikon, SINGER, Valerija (Vali) – Židovski biografski leksikon (lzmk.hr), dostop 4. 8. 2022). 12. Višja strokovna šola za socialne delavce, odprta 20. novembra 1952, je bila v ulici Vladi­mirja Nazorja 51. Za razliko od Slovenije je imela status višje šole in je v šolo sprejemala le tiste z dokoncano srednješolsko izobrazbo (gimnazijo, pedagoško ali vzgojiteljsko srednjo šolo, šolo za medicinske sestre z zakljucnim izpitom). Le v prvem šolskem letu 1952/53 je bilo mogoce priti na šolo tudi brez zakljucnega izpita, vendar pa ga je bilo treba opraviti v tekocem letu. Študentje so s poukom zaceli 1. marca 1953 (Skeledžija 2002). 13. Erna Sailer (1908–2004) je bila rojena v judovski družini v Bihacu (BIH), od koder se je družina po razpadu avstro-ogrske monarhije morala odseliti. Doktorirala je s podrocja pravnih znanosti na Dunaju, kjer se je 1926 vclanila v socialnodemokratsko delavsko stranko (SDAP). Po nemški prikljucitvi Avstrije leta 1938 je družina morala zbežati v ZDA. Po vojni je leta 1946 postala direktorica šole za socialno delo na Dunaju, leta 1956 je pomagala ustanoviti avstrijski komite za socialno delo. Leta 1958 je odšla v Burmo kot humanitarna delavka, nato je bila v Bangladešu in kasneje ambasadorka v Indiji (Erna Sailer (second.wiki), dostop 4. 8. 2022). 14. Erna Sailer je leta 1961 pomagala ustanavljati šolanje za socialno delo v Burmi (dana­šnjem Mjanmaru) in se zavzemala za to, kot je napisala sama, da bi izobraževanje v socialnem delu pomagalo, da bi šli prek religioznega in humanitarnega individualistic­nega pristopa ter se raje ukvarjali, po njenih besedah, »na discipliniran in sistematicen nacin s problemi, ki ogrožajo temelje naše civilizacije: svobodo in demokraticen nacin skupnega življenja« (Sailer v Costello in Aung 2015: 583). 15. Poleg predavanj, ki jih je imela Erna Sailer, je v Zagrebu leta 1953 pouceval tudi dr. Max Hass s šole za socialno delo v Zürichu. Predavanja so bila tudi leta 1954 (Bresler v Ajdukovic 2002). Precej drugacno je bilo socasno razpoloženje v Sloveniji, kjer so ljudi, ki so se sklicevali na casework, utišali ali pa proti njim celo sprožili »gonjo«, »cistko« (prim. intervjuje z Vodopivec, Stritih, Miloševic Arnold, Kunic v Zaviršek 2005). Vedelo se je, da se metode dela s posameznikom ne sme omenjati (kar ne pomeni, da socialne delavke niso delale s posamezniki) in da je do sedemdesetih let 20. stoletja tudi dejansko niso vec omenjali. Na tem mestu gre spomniti na pripombo vodilne slovenske politicarke Vide Tomšic16, »da je bila v Sloveniji samocenzura tako mocna, da cenzura niti ni bila potrebna« (osebna komunikacija z Matejo Jeraj, junij 2022). Tudi akademik Eugen Pusic je poudarjal, da je veljal »vsak pristop na in-dividualni ravni [...] za napacnega, bil je znak mešcanskega individualizma«; preprican je bil, da je bilo na Hrvaškem odlocilno to, da so imeli, »cesar drugi niso imeli: skupino socialnih aktivistk, ki so sodelovale v narodnoosvobodilnem boju«; pri tem je imel v mislih na Tatjano Marinic, Jano Koch in Valerijo Singer, ki so »vplivale na partijske kanale« in s tem »premagale mocno nasprotovanje režima ideji izobraževanja socialnih delavcev« (Ajdukovic 2006: 153). Richter Malabotta (2006) je menila, da je Marinic zaradi politicnega položaja in ugleda, ki ga je imela, lahko vztrajala pri uvedbi individualnega pristopa, kljub ideologiji vladajoce partije. V Sloveniji so - nasprotno - prirocnik, ki ga je napisala Katja Vodopivec (1959) in v katerem je podrobno pisalo o metodi dela s posamezni­kom, najprej cenzurirali, kmalu po objavi pa »dali v bunker«17, kot se je izrazila ena od predavateljic (Zaviršek 2005). Tudi Pusic je v intervjuju poudaril: To morate razumeti. Vladajoci koncept je bil, da je usoda ljudi odvisna od velikih družbenih sprememb. Sredstva za proizvodnjo in tehnologija 16. Vida Tomšic (1913–1998) je bila pravnica, narodna herojinja in med letoma 1945 in 1946 Ministrica za socialno politiko LR Slovenije. V prvih povojnih letih je službovala v Beogradu (1948 in 1953), bila je predsednica AFŽ in sekretarka ljudske skupšcine FLRJ, poslanka Zvezne skupšcine 1945–1967. V obdobju 1952–58 je bila organizacijska sekretarka CK ZKS, od 1955 do 1962 clanica izvršnega sveta Ljudske skupšcine LRS. Na 5. državni partijski konferenci leta 1940 je nastopila z referatom »Naloge KP pri delu med ženskami«, istega leta pa je postala tudi clanica najvišjega slovenskega in jugoslovanskega Centralnega komiteja Komunisticne partije (Jeraj 2005; 2012). Ni cudno, da je ena od predavateljic na šoli v intervjuju dejala, da so bili mnogi politicni funkcionarji »obešalniki za funkcije«. A Vida Tomšic ni bila zgolj obešalnik, temvec institucija in avtoriteta. 17. Izraz »dati v bunker« je v obdobju socializma pomenil, da je oblast neko avtorsko delo prepovedala objaviti ali uporabljati, bodisi znanstveno bodisi umetniško. V primeru ucbenika je cenzura pomenila, da ga študentje niso uporabljali, da o njem nihce ni govoril in da ga nihce ni citiral (glej Zaviršek 2005). dela se razvijajo, zato prihaja do nasprotij s proizvodnimi odnosi. Ti se lomijo v revolucijah, pojavijo se novi proizvodni odnosi in ti rešujejo vse probleme (Ajdukovic 2004: 7). Celota je bila vedno pomembnejša od posameznika in socializem naj bi probleme posameznic in posameznikov rešil kar sam od sebe. 4 Profesionalizacija socialnega dela v Sloveniji: »Ustanovitev šole je nujna!« Kljub nespodbudnim okolišcinam je Zagrebu kmalu sledila tudi Ljubljana. Bernard Stritih je v intervjuju z avtorico menil, da je do pobude za ustanovitev šole prišlo zato, ker je šolo imel Zagreb, »zakaj je ne bi imeli še mi« (Zaviršek 2005: 32). Tako so decembra 1953 clanice in clani Komisije za varstvo matere in otroka pri Svetu za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije18 razpravljali o »potrebi« in »nujnosti« ustanovitve šole za socialne delavce v LRS (SI AS 243, 2. 12. 1953). Na tem kljucnem sestanku sta sodelovali Nika Arko in Ada Krivic, tedaj predsednica Zveze prijateljev mladine,19 obe nato predavateljici na novoustanovljeni šoli. V nadaljevanju podajam natancnejši opis razprav o ustanovitvi šole, da se zazna »duh« tedanjega casa in spozna akterje, ki so pri tem sodelovali. Na omenjenem sestanku je Nika Arko poudarila, da se je podobna zahteva po šolanju kot v Zagrebu pojavila tudi v Sloveniji, a pobude ni podprla ena najvecjih politicnih avtoritet povojnega obdobja, Vida Tomšic: »Tov. Vida Tomšiceva se ni strinjala, da bi imeli v Sloveniji posebno socialno šolo in je mnenja, da bi se naši kadri lahko šolali v Zagrebu. Vendar v zagrebški šoli ni dovolj prostora, sedaj imamo v obeh letnikih samo 5 Slovencev« (ibid.). Je bilo sploh mogoce uvesti šolanje za socialno delo, ce je temu nasprotovala ena od vodilnih politicark in kljucnih oseb na podrocju pravic žensk v jugoslovanskem socializmu? Da je Vida Tomšic kot vplivna partijska funkcionarka nasprotovala ustanovitvi šole, se je spominjala tudi Katja Vodopivec. Napisala ji je celo osebno pismo 18.Po letu 1953 je najpomembnejši organ socialne politike postal Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS. Nika Arko je bila kot pomocnica sekretarja sveta v naslednjih letih kljucna oseba pri vzpostavljanju in razvoju poklicnega izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS je zamenjalo Ministrstvo za socialno politiko vlade republike Slovenije. Podobne spremembe so se zgodile tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. 19. Med udeleženci seje najdemo pomembna imena tedanjega socialnega skrbstva, ki se pojavljajo v najvec dokumentih v zvezi z ustanovitvijo šole: Lojze Piškur, Mira Svetina, Angela Ocepek, Marjan Pavcic. o potrebi po šolanju, a nanj nikoli ni prejela odgovora. Nekaj let zatem je tudi sama doživela partijsko cenzuro: »Naše politike je bilo bolj sram, kot pa da bi bili ponosni na ustanovitev šole za socialne delavce« (Zaviršek 2005: 11). Morda so tudi zato slovenski nacrtovalci veckrat omenjali zacasnost obstoja šolanja: »šest do sedem let«; »obstoj šole je za dalj casa zasiguran«, kot sta menila Arko in Piškur. Bernard Stritih je potrdil, da je bila dolgoletna direktorica šole Mica Jancar (med letoma 1955 in 1972)20 »odrezana«, ker je »hotela to šolo vzpo­staviti kot strokovno šolo, ne kot nekaj zacasnega, in na zacetku je bilo veckrat slišati pripombo, da gre pravzaprav za nadomestek partijske šole« (Zaviršek 2005: 160). Ta pripomba je bila na mestu, saj se je še februarja 1955 srecanje nekaterih prihodnjih predavateljev in predavateljic, ki so pripravljali program šole, vodilo pod imenom »komisija za sestavo programa za Socialno politicno šolo v Ljubljani« (predsedovala ji je Katja Vodopivec) (SI AS 243, 21. 2. 1955)21 . Razlogi, ki so jih v Slovenji navajali za ustanovitev šole, so bili enaki kot v Zagrebu: da so ljudje v socialnem skrbstvu premalo usposobljeni, da bi lahko prevzeli socialnovarstvene naloge, imajo slabo izobrazbo in niso dobro izbrani (SI AS 243, 2. 12. 1953; SI AS 243, 13. 3. 1954). A ustanovitev šole vseeno ni bila samoumevna; na enem od sestankov je Arko poudarila, da je bila »tov. Vida mnenja, naj bi se taka šola pridružila Višji gospodinjski šoli« (SI AS 243, 2. 12. 1953). V zadržanosti Vide Tomšic do nastanka socialnega dela je mogoce prepoznati vladajoco ideologijo, ki nikjer po socialisticnih državah socialnemu delu ni bila naklonjena. Na omenjeni seji so se vsi pomembni akterji v tedanji socialni politiki izrekli o nujnosti nastanka šole. Angelca Ocepek22 je menila, da bi bili socialni delav­ci potrebni po tovarnah, obcinah in družbenih organizacijah. Mira Svetina je dejala, da na podrocju socialne politike obstajajo ljudje brez znanja o socialni politiki, zgolj uradniki (SI AS 243, 2. 12. 1953). Lojze Piškur (predsednik Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS) je enoznacno podprl stališce Nike Arko, a za razliko od zagrebških nacrtovalcev v zahodih državah ni videl »naprednih narodov«, temvec je menil, da so »celo kapitalisticne države prišle do prepricanja, kako se jim šolanje v socialni politiki izplaca«. In nadaljeval: 20.Marija Jancar (1913-1991) je bila uciteljica iz Bele krajine; med vojno je vodila šolo na osvobojenem ozemlju ter bila aktivna pri ustanavljanju domov za sirote in izgnance. Leta 1955 je postala direktorica šole, kar je bila, kot je dejala sama, »partijska naloga« (Zaviršek 2005). 21. Vec o Socialno politicni šoli (1945–1949) kot predhodnici šole za socialne delavce v clanku Mateje Jeraj v tematskem sklopu. 22.Angela Ocepek je bila predsednica glavnega odbora AFŽ. Preprican sem, da je pri nas v Sloveniji obstoj šole zasiguran za 6 do 7 let. Reševanje socialne politike po sedanjem kadru je povsem prakticistic­no, brez perspektive. Smatram vsak odpor proti ustanovitvi take šole za nerazumljiv in se na vsak nacin takoj zacnimo boriti za ustanovitev šole (SI AS 243, 2. 12. 1953). Gornje navedbe dokazujejo, da so politicni funkcionarji na socialno delo gledali kot na izobraževanje za razumevanje tedanje socialne politike, torej kot študij o ukrepih, s katerimi je država izražala skrb do državljanov, in ne kot nepo­sredno podporo posameznikom in skupinam. V novem politicnem sistemu naj bi bilo ukvarjanje s socialnimi problemi usklajeno s cilji socialisticne socialne politike. Svetina je na sestanku prisotne spomnila tudi na pomanjkanje zaposlenih na po­drocju varstva otrok, saj naj bi na enega referenta v Škofji Loki prišlo 800 otrok: »Nikakor ni nevarnosti, da jih bo prišlo 10 v eno hišo, pac pa je nevarnost, da v 100 hišah ne bo nobenega socialnega delavca« (ibid.) Dogovorili so se, da bodo socialne delavke in patronažna služba med seboj tesno sodelovali; ker je patrona­žna služba še slabo razvita, bodo njej v pomoc razvijali še »socialno patronažno linijo«, torej enakovredne time patronažne in socialne službe. V sklepu zapisnika je udarno zapisano, da se bo za ustanovitev šole treba »boriti«, in sicer s »clanki v casopisih« in »zbuditvijo interesa za šolo tudi na terenu«, da bo sicer »slej ko prej sigurno organizirana« in da je treba iskati »konkretne prostore« zanjo (ibid.). Nekaj mesecev kasneje je Nika Arko pisala nacelniku tajništva za ljudsko zdravstvo in socialno politiko LRS dr. Marjanu Dularju, »da je ustanovitev te šole nujna« (SI AS 243, 13. 3. 1954), in mu predlagala »cimprejšnjo ustanovitev dveletne šole za socialne delavce v Ljubljani, ki naj bi imela rang visoke šole«. Leto 1954 je bilo tudi sicer dinamicno. Zacel je izhajati Vestnik, ki ga je izdajal Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, iz katerega je leta 1982 na­stala prva revija za socialno delo; na Hrvaškem so ustanovili društvo socialnih delavcev in v Sloveniji se je izoblikoval prvi predmetnik šole. Omenjeni dokument omenja tudi podrobnosti, ki jih je leto kasneje formaliziral Zakon o ustanovitvi šole za socialne delavce (Ur. l. 30. 6. 1955: 517), in sicer da se bodo v njej šolali »kandidati s koncano srednjo šolo, uciteljišcem, šolo za vzgojiteljice oz. šolo za medicinske sestre in diplomirani pravniki« ter da bo šola pod dolocenimi pogoji sprejemala tudi »sedanje sposobnejše referente na ljudskih odborih, katerim pomanjkanje strokovne izobrazbe dela težave pri njihovem delu« (SI AS 243, 13. 3. 1954) (pri tem so mislili na tiste, ki niso imeli ustrezne predizobrazbe, le nižjo srednjo šolo) (SI AS 243, 21. 2. 1955). Nika Arko je v zapisniku napisala: »Ker bomo socialne delavce potrebovali tudi v vecini naših zavodov, socialnem zavarovanju, šolah, podjetjih itd., je obstoj šole za dalj casa zasiguran« (SI AS 243, 13. 3. 1954). Zagotovo je marsikoga potrlo, ko je v odgovoru Niki Arko prebral, da »šola ne bi mogla imeti rang visoke šole, temvec le višje šole«, da bo izenacena »z Višjo pedagoško šolo« (SI AS 243, 15. 4. 1954). Podpisani Marjan Dular je zapisal, da je treba med redne predmete vnesti tudi vsebine, kot so urejanja delovnih razmerij, zaposlovanja in varstva dela, organizacijo zdravstvene službe, pregled socialnega varstva v nekaterih drugih industrijsko bolj razvitih državah, ekonomic­no vodenje gospodinjstva, saj ljudje iz neznanja »mnogokje nepravilno koristijo obstojece rodbinske budžete«. Za rejništvo je menil, da gre za »posebno važno obliko socialnega varstva otrok in mladine«. Ucni program naj bi po njegovem mnenju vseboval tudi tematiki »mladinski kriminal in prostitucija, ki zavzemata vse širše oblike«. Dva meseca kasneje, junija 1954, je republiški Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS sprejel sklep, da je »v LR Sloveniji potrebno ustanoviti šolo za socialne delavce« (SI AS 243, 3. 12. 1954). Ta natancnejši opis dogajanj v letu 1954 kaže na ambivalence in nelagodje partijskih vrhov, da bi se ustanovilo socialno delo, ter obenem prikaže posameznice in posameznike, ki so bili poli­ticnim vrhovom dovolj prikladni, da so uspeli v nameri, da se šolanje zacne. 5 Predmetnik šolanja kot odgovor na zaznane socialne probleme Led je bil prebit in širša razprava o vsebini šolanja se je zacela odvijati s precejšnjo hitrostjo. Osnutek »programa šole za socialne delavce LRS« so poslali na 18 naslovov - med njimi so bili republiške institucije, zavodi, bolnišnice ter nekateri republiški in obcinski funkcionarji, množicne organizacije (Glavni odbor Rdecega križa Slovenije), Glavni odbor Zveze vojaških vojnih invalidov - in trem institucijam, ki so se ukvarjale s slepimi: Združenje slepih LRS, Zavod za slepo mla­dino in Dom slepih Stara Loka. Še isti mesec so na Svetu za zdravstvo in socialno politiko LRS sklicali sejo komisije za splošno skrbstvo, na kateri so razpravljali o prejetih pripombah (SI AS 243, 2063/3-54).23 Dr. Mihajlo Rostohar24 je na primer menil, da je osnutek ljubljanske šole boljši od zagrebškega programa, in se posebej zavzel za to, da bi šola dobila status štiriletne visoke šole, »ako 23. K vabilu za sestanek, ki ga je podpisala predsednica komisije Olga Krajger, vodja Glavnega odbora Rdecega križa Slovenije, so bili priloženi program zagrebške višje šole, osnutek programa šole v Ljubljani ter pripombe šestih posameznikov in Sveta za prosveto in kulturo LRS. Olga Krajger je bila leta 1954 med pobudniki ustanovitve Združenja socialnih delavcev za celotno socialisticno Jugoslavijo v Zagrebu. 24.Mihajlo Rostohar je kot profesor psihologije do Informbiroja pouceval na Ceškoslova­škem, imel je vecletne izkušnje z akademskim delom, omenjal pa je tudi slabe izkušnje, ki so jih tam imeli z višjimi šolami. nocemo, da bi se discipline, ki se bodo tretirale na tej šoli, le za silo predelale« in bi bili »slušatelji socialne šole polovicarsko izobraženi« (ibid.). Menil je tudi, da bo ucni program šole treba razširiti in dopolniti z vsebinami, kot so statistika, osnove ljudske samouprave, zgodovinsko-politicni razvoj jugoslovanske države; kriminalistika s posebnim ozirom na mladinsko sodstvo; preventiva zlocinov; skrbstvo za delavski narašcaj; metode socialnoskrbstvenega dela; zdravstvena vzgoja; osnove psihologije s posebnim ozirom na osebnost cloveka in psiho­socialne pojave; metode psihološkega opazovanja posameznikov in množic; psihologija dela; psihodefektologija; vzgojno in poklicno svetovanje; psihološke osnove vodenja množic; psihološke osnove govorništva; cilji sodobne napredne pedagogike in njene metode; telesna vzgoja; moralna vzgoja in njena nacela ter množicno prosvetno delo (ibid.). V nasprotju z Rostoharjem se je Marjanu Matku25 svetovanje, ena od temeljnih metod socialnega dela, zdelo nepotrebno: »Predavanja o poklicnem svetovanju bi bilo bolje omejiti na pregled poklicev in poklicnih možnosti pri nas – brez tehnike svetovanja« (SI AS 243, 2063/3-54). Program se mu je v celoti zdel preobširen in »prenatrpan«; morda je menil, da lahko svetovanje opravljajo samo psihologi. Matku se je posebej pomembna zdela izbira kandidatov; zavzemal se je za »strog izbor, povezan z obce zdravniško psihiatricno in psihološko selekcijo (da ne omenjam posebej politicne – klerikalizem)« (ibid.). Kot Katji Vodopivec se je tudi njemu zdelo pomembno, da se socialno varstvo sekularizira. Predlagal je, da bi se glede selekcije »mogli povezati tako z Zagrebom, kjer so tovrstno selekcijo že izvršili, pa tudi z Dunajem, kjer sem o temu govoril z go. dr. Nuno Sailer26«. Matija Golob, referent na državnem sekretariatu za notranje zadeve LRS, se je zavzemal za prakticno naravnanost predmeta, povezanega z mladinsko kriminaliteto, da bo »lahko s precejšnjim uspehom in tako rekoc neposredno nacel tudi druga pereca socialna vprašanja kot na primer: vprašanje razdiralne vloge pijancevanja v družinah, delomrznosti, vlacugarstva, slabe vplive plehkega ctiva in filmov itd.« (SI AS 243, 2063/3-54). Zdi se, da so tedaj mnogi politicni akterji v socialnem delu videli predvsem stroko za nadzor prebivalstva, neke vrste moralno policijo. Pred ustanovitvijo šole so na Svetu za zdravstvo in socialno politiko LRS želeli tudi ugotoviti, kolikšno je število referentov, ki so tedaj delali v socialnih službah in ki bi želeli obiskovati šolo za socialne delavce (SI AS 243, 3. 12. 1954). Zato je decembra 1954 Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS (podpisana Nika Arko) 25.Marjan Matko je bil psiholog, prvi direktor Vzgojne posvetovalnice za starše in otroke v Mariboru, ki je bila leta 1952 ustanovljena pod okriljem Zveze prijateljev Mladine. 26. Eno od lastnih imen Erne Sailer je bilo Nuna. vse okrajne in mestne ljudske odbore ter njihova tajništva za zdravstvo in socialno politiko obvestil o ustanovitvi šole v Ljubljani ter o tem, da »bi morali ljudski odbori v casu šolanja svoje referente štipendirati« (ibid.). Okrajni in mestni ljudski odbori so morali v treh tednih Svetu za zdravstvo in socialno politiko LRS sporociti imena, priimke, starost, dotedanjo izobrazbo, tedanjo zaposlitev in dobo zaposlitve na socialni službi tistih referentov, ki so že delali na oddelkih za zdravstvo in socialno politiko in ki bi se bili ob pridobljeni štipendiji pripravljeni šolati. Hkrati z dolocitvijo predmetnika je bilo treba razmisliti o predavateljih. Febru­arja 1955 so številni kasnejši predavatelji na vrsti sestankov razpravljali o namenu šole in njeni ureditvi ter o ucnem nacrtu in njegovih izvajalcih. Najpogosteje so bili na sestankih omenjeni dr. Anton Kržišnik (ki je vodil nekatere od njih),27 Lojze Piškur, dr. Rudi Kyovsky, dr. Marjan Dular in Nika Arko (SI AS 243, 11. 2. 1955). Eden od sklepov teh srecanj je bil, da naj bo šola usmerjena k »teoreticni izobrazbi in uvajanju v prakso poklicnih (vodilnih) socialnih delavcev«, ki so zaposleni v sekretariatih svetov za zdravstvo in socialno politiko, organih skrbništva, socialnih in zdravstvenih zavodih, podjetjih, družbenih organizacijah (ibid.). Kot na Hrva­škem je nova država tudi v Sloveniji potrebovala nove kadre za vodilne položaje v socialnem varstvu in v novonastajajocih institucijah (zavodih za hendikepirane, prihodnjih centrih za socialno delo ipd.), zato ni cudno, da je bila tedaj okoli polovica slušateljev sicer feminiziranega poklica moških, kar dokazuje tudi ena redkih fotografij iz tistega obdobja (Zaviršek 2005: 55). Politicni odlocevalci so do konca vztrajali, da mora biti šola višja in da bo študij trajal štiri semestre. Predmete so razdelili v vec skupin, med pomembnimi najdemo naslednje (ibid.): Predavateljica/predavatelj Naslov predmeta Dr. Anton Kržišnik Zgodovina socialnih služb Lojze Piškur Organizacija socialnih in zdravstvenih služb (organi, pristojnost, postopek, administracija) Nika Arko Splošno socialno varstvo (varstvo družine, otroka in mladine do 18. leta, varstvo odraslih, varstvo defektnih) Dr. Rudi Kyovsky Delovni odnosi in varnost pri delu Socialno zavarovanje in varstvo invalidov Dr. Marjan Dular Varnost pri delu Šola naj bi imela štiri semestre (od katerih naj bi bil eden prakticen). Med predmeti so bili tudi: družbena in politicna ureditev FLRJ, zdravstveno in socialno varstvo, osnove psihologije in pedagogike ter metode socialnoskrbstvenega dela, tuji jezik in predvojaška vzgoja. Predmet Katje Vodopivec, Metode dela s 27.Vec o Kržišniku v clanku Mateje Jeraj v pricujoci tematski številki. posamezniki (SI AS 243, 28. 2. 1955), je bil tedaj edini, ki je presegal zakono­dajno-administrativni okvir socialne politike, statistike, ekonomike, defektologije in specificnih medicinskih vsebin. Predmet je po prvem študijskem letu dobil ime »metodika«. Izvršni svet Ljudske skupšcine LRS je junija 1955 predavateljem sporocil, da je predlog Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS za ustanovitev šole sprejet in da bo osnutek zakona predložen Ljudski skupšcini LRS (SI AS 243, 16. 6. 1955). Pod dokumentom se je lastnorocno podpisala »Arko«. Vecina predavateljev na novoustanovljeni šoli je bila moških. Tudi med slu­šatelji je bila v prvih generacijah skoraj polovica moških. Feminizacija poklica se je dogodila šele takrat, ko so vodilne funkcije v socialnovarstvenih institucijah že zasedli moški. Ceprav se je v uradni zgodovini socialnega dela ohranilo ime Antona Kržišnika kot »zacetnika šolanja za socialno delo«, arhivsko gradivo tega ne potrjuje; najverjetneje je zaradi svojih politicnih funkcij kot minister za socialno skrbstvo v vladi LR Slovenije do leta 1950 in kot podpredsednik skupšcine LRS do 1953 vplival na nastanek šole. Brez dvoma je bila Nika Arko »motor« dogajanja; kot poverjenica Izvršnega sveta Ljudske skupšcine LRS je hodila na seje razlicnih skupšcinskih odborov, da bi dosegla, da bi do šolanja prišlo. Zgodovinski spomin in njegova patriarhalna osredotocenost na moške je te ohranila kot zacetnike po­klica, ženske pa izbrisala. Zato ni nakljucje, da avlo Fakultete za socialno delo še danes krasi Kržišnikov doprsni kip, o pionirkah izobraževanja pa se ni govorilo. Izvršni svet Ljudske skupšcine LRS je zakon o ustanovitvi šole za socialne delavce, ki ga je sprejela Ljudska skupšcina LRS, potrdil na seji Republiškega zbora 28. 6. 1955 (Ur. l. 30. 6. 1955: 517–518). Zakon je dolocal, da je šola pod neposrednim nadzorom Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS, ki je bil tudi njen financer. Naloga šole je bila, »da teoreticno in prakticno izobra­žuje kvalificirane strokovnjake za delo na podrocju socialnega varstva« ter da »znanstveno proucuje vprašanja s podrocja socialnega varstva«. Ce je vladajoca oblast z odporom gledala na socialno delo, je bilo razumljivo, da so tem bolj nasprotovali ustanovitvi »višje« šole; tako je ta status višje šole dobila šele leta 1958, leta 1960 pa je bila umešcena v sistem visokošolskega izobraževanja. 6 »Socialni delavci» so potrebni vsepovsod Ocena republiškega sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko je bila, da potrebuje Slovenija najmanj 900 socialnih delavcev za delo v socialnem skrbstvu; podrocij dela, kot so jih navedli tedaj, je bilo šest: mladinska zašcita, skrb za družine, skrb za nepreskrbljene stare, kronicno bolne in onemogle ose-be, skrb za vojaške vojne invalide in invalide dela ter skrb za telesno defektne, slepe, gluhe in podrocje socialno negativnih pojavov (»alkoholizem, prosti­tucija, skrb za odpušcene kaznjence, skrb za odpušcene bolnike iz bolnic za duševne bolezni«) (SI AS 243, Obrazložitev k predlogu za sprejem). Socialno delo in socialna politika sta bila ves cas prepleteni in ju niso razlocevali. Pre­vladovalo je mnenje, da bodo v socializmu socialni problemi blažji, »ostanki starega« pa bodo še vedno porajali probleme, ki jih bo socializem »za vedno rešil«. Izbira jugoslovanske »tretje poti« in hladna vojna sta se odražali tudi v zacetkih ustanavljanja šol za socialno delo po Jugoslaviji. Država ne sme biti takšna, kot je Sovjetska zveza, kajti tam »sploh ne priznavajo obstoja socialnih problemov«, in tudi ne takšna, kot so zahodne države, kajti »socialni delavci ne smejo biti kopija inozemskih ‚socialnih sester‘ ali amerikanskih ‚casewor­ke-jev‘, temvec strokovnjaki, ki bi ustrezali našim pogojem in problemom« (ibid.). Slednje se je leta 1955 prelilo v naslednjo definicijo socialnega dela: Socialno delo je organiziranje socialnih služb in strokovna uporaba pred­pisov socialne zakonodaje, ki stremi za ustvarjanjem boljšega življenja. V izvajanju te naloge dela socialni delavec s kolektivom in poedincem. Pri delu s kolektivom (podjetje, zadruga, šola itd.) ugotavlja socialni de­lavec problem in potrebo (n. pr. veliko število odsotnih od dela, otroke in mladino brez nadzorstva, stare in bolne – neposredno za delo itd.), organizira kolektiv v borbi za rešitev problema, pomaga izdelati nacrt za rešitev in vodi njeno izvršitev. Socialni delavec, ki dela s posameznikom, pomaga temu, v prvi vrsti tako, da doume svoj lastni problem in da v sebi razvije sile za njegovo rešitev; pri tem ga socialni delavec opozarja na pravice iz socialnih služb, katere mu nudi skupnost in mu pomaga, da jih najpravilneje izkoristi (ibid.). Delo s »kolektivom« je vedno pomenilo že organizirano, formalno urejeno skupino ljudi v tovarnah, šolah ali podjetjih. Delo s »posameznikom« je po eni strani pomenilo, da socialni delavec cloveku pomaga priti do formalnih pravic, npr. denarne pomoci ali institucionalnega varstva, po drugi strani pa da, kot je bilo tedaj mnenje mnogih, »doume svoj lastni problem« in se potemtakem »po-pravi«. V istem dokumentu je naštetih pet »sredstev« socialnega dela: zakonodaja, medicinska sredstva (poznavanje zdravstvene službe in njene organizacije, prve pomoci, higiene, zlasti industrijske, dietetike itd.); vsakodnevna operativna sredstva (sistematicen nadzor nad otroki v družinah, nadzor nad kaznjenci na pogojnem odpustu, obisk in pomoc družinam v primeru bolezni hranilca ali gospodinje, nasveti in razgovori, socialne ustanove, razne oblike skupnih akcij, na primer letovanja, taborjenje, prireditve), socialni fond itd.; administrativna sredstva (dopisi, porocila – zbiranje podatkov in sestavljanje analiz) in znan­stveno delo v socialni politiki, ki je obsegalo razlicna podrocja (stanovanjska vprašanja, izboljšanje življenjskega standarda itd.) (ibid.). »Kadri« in »šola«, so poudarjali Arko in somišljeniki, so potrebni, da ne bi zaposleni na socialnih podrocjih že pri izvrševanju »najpreprostejših nalog delali napake« (ibid.). Med najtežjimi nalogami so bile omenjene skrbništvo, posvojitve in rejništvo. Socialni delavci naj bi bili potrebni vsepovsod, v zdravstvenih in socialnih zavodih, šolah, tovarnah in podjetjih, kmetijskih zadrugah in organih socialnega zavarovanja. Socialni delavec naj cloveku, ki ga odpustijo iz bolnišnice, zagotovi ekonomsko pomoc, novo delovno mesto in stanovanje. V socialnih zavodih naj bi pomagali, da »dobi uprava zavoda jasno sliko o osebnosti in družinskih prilikah posameznega oskrbovanca, kar služi individualnemu obravnavanju oskrbovancev v socialnih zavodih« (ibid.). To je pomenilo, da so posameznika diagnosticirali in ga namestili v enega od zavodov. V šolah se je pricakovalo, da bo socialni delavec »umsko ali telesno defektnim otrokom« preskrbel »cim prej premestitev v ustrezne zavode« (ibid.). V zavodih za mladino naj bi socialni delavci delali na »pravilni prevzgoji«, v zavodih za zašcito mater in otrok (materinskih in decjih domovih) pa naj bi posebej poskrbeli za matere samohranilke, njihovo zaposlitev, prido­bitev stanovanj, ekonomsko gotovost, ko odidejo iz ustanove, denarno pomoc in ugotavljanje ocetovstva. V zavodih za rehabilitacijo mladih, ki imajo »defekte«, in pri »vzgojno iztirjeni mladini« naj bi socialni delavec pomagal pri izbiri poklica, spremljal cloveka po odpustu iz zavoda, dokler se ne vživi v novo okolje, pa tudi »prouceval« razmere, jih »analiziral« in »podajal predloge« (ibid.). Nadalje naj bi v tovarnah socialni delavec skrbel za mlade delavce, da se vkljucijo v delo in ob prostem casu v mladinske organizacije, kulturno delo in šport, pa tudi za pravilen odnos podjetja do zdravstveno šibkejših delavcev. Skrbel naj bi za stanovanjske razmere delavcev, pomagal delavkam, ki so ime­le nezakonskega otroka, da bi si uredile ocetovstvo in placevanje preživnine. Pomenljiv je tudi zapis, da socialni delavec »skrbi za to, da imajo vse zaposlene matere delovni cas razporejen tako, da jim je omogocen cim daljši stik z otroci – mati naj dela tedaj, ko je otrok v šoli, v jaslih ali vrtcu« (ibid.). Poudarili so, da je zaposlitev matere, ko je otrok doma, »neštetokrat vzrok vzgojne zanemarjenosti ali celo kriminala«. Od žensk se je samoumevno pricakovalo, da opravljajo placano in neplacano delo, od moških pa ne. V tovarnah naj bi imel socialni delavec tudi nadzorno funkcijo, in sicer nad mladimi delavci, nad katerimi naj »vrši neopazno kontrolo nad njihovim ponašanjem ob prostem casu«. In koncno, socialni delavec naj bi »odstranjeval« druge »negativne pojave v kolektivu«, kot so »alkoholizem, prostitucija, zapravljanje otroških dodatkov« (ibid.). Pri tem naj bi socialni delavec sodeloval s sindikalnimi podružnicami. Dnevno casopisje je nastanek šole pospremilo s precejšnjim pompom, o njem so pisali Ljudska pravica (8. 11. 1955), Ljubljanski dnevnik (8. 11. 1955), Slovenski Porocevalec (9. 11. 1955: 1) in revija Naša žena (A. N. 1955). Tako temeljito medijsko pokritje dogodka ponuja domnevo, da je bilo odprtje šole vendarle spoznano kot politicno pravoveren korak. Najobsežneje je o ustanovitvi šole porocala Naša žena; avtorica clanka se je podpisala z inicialkama (A. N.), a ne gre dvomiti, da je šlo za Niko Arko, ki je kot kriticna poznavalka podrocja objavila obsežno analizo tedanjega stanja. 7 Spominjanje, ki razkriva Pionirke socialnega dela Nika Arko, Katja Vodopivec in Marija Jancar so na razvoj šolanja vplivale razlicno. Ce je bila Nika Arko partijska insajderka, ki je poskrbela, da so pravi dokumenti romali od enega politicnega organa do drugega in si utirali pot v zapleteni birokratski organizaciji socialisticnega samoupravljanja, je dr. Katja Vodopivec poskusila spodbuditi naklonjenost za socialno delo pri vladajoci oblasti in iz tujine prinesla intelektualno novo razu­mevanje socialnega dela, za katero pa ni požela pohval.28 Opozarjala je na tisto, kar je proti koncu svojega življenja izrazila z besedami: »/N/isem verjela, da lahko politika vse reši« (Zaviršek 2005: 31). Marija Jancar, ki so jo nekateri opisovali kot zanesljivo direktorico in blizu politicnim oblastem, je poskrbela, da je šolanje potekalo brez pretresov skoraj 20 let. Delo treh žensk je bilo v veliki meri pozabljeno; v ucbenikih se je pisalo zgolj o Kržišniku kot ustanovitelju socialnega dela. V zadnjem casu so vzklili zapisi o delu Katje Vodopivec29, ki spodbujajo domnevo, da sili na površje prekrivajoci spomin. Freud (1986 [1899]) je s pojmom »prekrivajoci spomin« poudaril, da je spomin vedno že nacin, na katerega posameznik izpusti tiste elemente dogodka, ki so najpomembnejši deli pretekle zgodbe, na katero se nanaša spomin, in ki hkrati poskrbijo za to, da se spomin formira. Dogodek, ki se ga spomnimo, je že prekritje zgodnejšega spomina, razkriva pomembnost prekritega dogodka in hkrati omogoci njegovo 28. Kot je povedala sama: »Leta 1958 sem zapustila šolo. Teh pritiskov je bilo toliko, da ne bi mogla vec. [...] Bila sem kriticna ženska, zato me niso marali« (Zaviršek 2005: 41). 29.Ob opisovanju njenega ucbenika Mesec v svojem eseju zapiše: »Po skriptah Katje Vodopivec Prirocnik iz metodike socialnega dela [...], ki so imele velik odmev v vseh jugoslovanskih šolah za socialno delo [...]« (Mesec 2019: 273). Navedba ni podprta z nikakršnimi pisnimi ali ustnimi viri ali arhivsko dokumentacijo. Iz osebne izkušnje vemo, da Hrvati, Srbi, Makedonci itd. praviloma niso brali slovenšcine, in še zlasti ne, ce je na Hrvaškem že delovala šola za socialno delo s skriptami in knjigami v srbohrvaškem jeziku, ki so se ji kmalu pridružile še šole po drugih republikah. potlacitev. To ne pomeni, da je konstruirani spomin napacen in neresnicen, saj Freud poudarja pristnost najzgodnejših spominov, ki so nagnjeni k nezavednim izbiram; en dogodek izberejo kot spomin, ki ga lahko priklicemo v zavest, dru­gega pa ne. Prekrivajoci spomin torej nekaj prikrije (travmatsko mesto dogodka) in nekaj razkrije (formirani spomin, ki kaže na pomembnost potlacene povezave med spominom in dogodkom). Tako se »pozabljeni« dogodki, o katerih se je molcalo, ker so zbujali nelagodje, spreminjajo v herojsko zgodovino. Njena funkcija je, da dokazuje kontinuiteto in kohezivnost namišljene skupnosti, kjer ni konfliktov in ne cenzure. SUMMARY A detailed reconstruction of the beginnings of social work education in Slo­venia in the 1950s shows that, on one hand, the Yugoslav socialist government viewed social work with unease while, on the other, Yugoslavia was the only country of the former ‘socialist bloc’ to introduce comprehensive social work education in all its republics. Based on archival research, a thematic analysis of written social welfare sources from the 1950s, and oral narratives of profession­als, the article describes the processes of the new profession’s development. It compares the development in Croatia, analyses the main actors in the field of social welfare, and addresses the issues being discussed in the early period. The new post-war socialist state tried to break with everything ‘old’ and ‘pre-war’, but it soon became clear that those working in the social sector were poorly qualified and had difficulty responding to people’s needs. In the first half of the 1950s, the official view of politicians and workers in high positions in social pro­tection in Croatia and Slovenia was that social work training was essential. The establishment of the School of Social Workers in Ljubljana (1955) was inspired by events in Zagreb where UN experts had helped prepare a draft curriculum for the school’s opening in 1952, which included, among others, a controversial method of individual casework. In Slovenia, individual casework was considered an ‘American influence’ on social work and was generally rejected. Yugoslav authorities believed that under socialism there were no social problems as difficult as those constantly produced by capitalism, yet at the same time they believed that the remnants of the old, not only economic deprivation and conflicting social relations, but also “people’s consciousness”, inadequate education, disease, and natural disasters still created social problems that social workers needed to solve. The political leadership expected social work to be a profession that solved the goals of socialist social policy. Social workers were needed everywhere, in health and welfare institutions, in schools, factories and enterprises, agricultural cooperatives, and social insurance institutions. They were expected to provide economic support, a new job, and housing to people discharged from hospitals. Social work was defined as the organisation of social services and the application of social legislation with the goal of creating a better life. Social workers were expected to work first with the collective and then with the individual. While work­ing with a collective (enterprise, cooperative, school etc.), social workers were expected to identify problems and needs (e.g., a large number of people absent from work, children and youth without care, older and disabled people in need), create a plan to solve the problem, and resolve it. Working with a ‘collective’ always referred to an already organised, formally regulated group of people in factories, schools, or state enterprises. Working with the ‘individual’ meant, first, that the social worker helped the person gain formal rights, e.g., financial support, institutional protection, and second, helping the person ‘understand his own problem’ and then ‘correct himself’; social work was thus a normative profession. The archival analysis shows important people working in the field of social protection and involved in the creation of the first curriculum and what was the network of social protection organisations and institutions in Slovenia in the 1950s and beyond. Some of the actors became lecturers at the new school (Nika Arko, Katja Vodopivec, Anton Kržišnik etc.). In the patriarchal shaping of public memory, several pioneering women in social work have been forgotten, while the bronze statue of a man considered a pioneer in social work may still be seen at the Faculty of Social Work. Zahvala Za vsebinske pogovore in sugestije ter za posamezno izbrano arhivsko gradi­vo se zahvaljujem sodelavkam projekta Mateji Jeraj, Ireni Šumi, Tanji Buda in kolegici Dunji Dobaja. Literatura Arko, Nika (1956): Sveti na podrocju socialnega varstva – njihov pomen in naloge. Medicinska sestra na terenu, 3 (2): 49–54. Arko, Nika (1958): Organizacija socialnih služb. V Društvo socialnih delavcev Slovenije, Socialne službe v Sloveniji. Gradivo I. obcnega zbora Društva socialnih delavcev Slovenije dne 17. in 18. maja 1957. Ljubljana: Društvo socialnih delavcev Slovenije. Ajdukovic, Marina ur. (2002): 50 godina studija za socijalni rad 1952–2002. Zagreb: Sveuciliste u Zagrebu. Ajdukovic, Marina (2004): Povijest socialnog rada u Hrvatskoj: Interviju s akademikom Eugenom Pusicem. Ljetopis studijskog centra socijalnog rada, 11 (1): 141–154. Ajdukovic, Marina (2006): Ženske in zgodovina socialnega dela na Hrvaškem. Socialno delo, 45 (3–5): 153–159. Brecelj, Anton (1936): Mladinsko skrbstvo in zdravstvo v Sloveniji. Kraljevska banska uprava Dravske banovine. Ljubljana: Merkur, d. d. Bresler, Kamilo (2002): Kako je došlo do osnutka Društva socijalnih radnika Narodne Republike Hrvatske? V M. Ajdukovic (ur.): 50 godina studija za socijalni rad 1952– 2002: 16–24. Zagreb: Pravni fakultet, Studijski centar socijalnog rada. Dobaja, Dunja (2018): Za blagor mater in otrok: zašcita mater in otrok v letih 1919–1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Freud, Sigmund (1986[1899]): »Screen Memories« SE, 8. zv. (1893–1899): 301–322. London: Hogarth Press. Hering, Sabine, in Waaldijk, Berteke (ur.) (2003): History of Social Work in Europe (1900–1960). Opladen: Leske + Budrich. Hering, Sabine, in Waaldijk, Berteke (ur.) (2006): Helfer der Armen – Hueter der Oeffentlichkeit. Die Wohlfahrtsgeschichte Osteuropas 1900–1960. Opladen in Farmington Hills: Barbara Budrich. Hering, Sabine (2017): Comparing East and West – a flashback on the history of com­parative research in social work. European Journal of Social Work, 20 (6): 801–810. Jeraj, Mateja (2005): Slovenke na prehodu v socializem. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Jeraj, Mateja (2012): Vida Tomšic. V A. Šelih in dr. (ur.): Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem: 518–522. Ljubljana: Tuma, SAZU. Mesec, Blaž (2019): Ce jih zgrešimo, smo zgrešeni. Socialno delo, 58 (3–4): 271–292. Richter Malabotta, Melita (2006): Život i vrijeme Tatjane Marinic, jedne od osnivaca studija socialnog rada u Hrvatskoj. Ljetopis socijalnog rada, 13 (1): 143–158. S. M. (2014): Za družino je ostala le nedelja. Jana, 16. 12. 2014. Dostopno prek: Nika--Arko-100-let-Jana-16_12_2014.pdf (dso-vic.si) (17. 9. 2022). Sailer, Erna (1961): New School of Social Work in Burma. International Social Work, 4 (26): 29–30. Costello, Susie, in Taik Aung, U (2015): Developing social work education in Myanmar. International Social Work, 58 (4): 582–594. Sklevicky, Lydia (1996): Konji, žene, ratovi. Izbrala in priredila: Dunja Rihtman Auguštin. Zagreb: Ženska infoteka. Skeledžija, Božo (2002): Osnivaci Studija za socijalni rad u Zagrebu. V M. Ajdukovic (ur.): »50 godina studia za socijalni rad 1952–2002«: 24–31. Zagreb: Pravni fakultet Studijski centar socijalnog rada. Vode, Angela (1930): Jane Addams. Ženski svet, VIII (11. november). Vode, Angela (1932): Alica Salomon. Ženski svet, X (11. november): 309–312. Vodopivec, Katja (1959): Prirocnik iz metodike socialnega dela. Ljubljana. Zaviršek, Darja (2005): »Ti jih boš naucila nekaj, ostalo bo naredil socializem!« Zgodovina socialnega dela med leti 1945 in 1961. V D. Zaviršek (ur.): »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«: 7–54. Ljubljana: FSD. Zaviršek, Darja (2008a): Engendering social work education under state socialism in Yugoslavia. British Journal of Social Work, 38 (4): 734–750. Zaviršek, Darja (2008b): Gender, welfare and social work education under communism in Slovenia. V A. Buchanan (ur.): Social Work: Major Themes in Health and Social Welfare: 143–152. London, New York: Routledge. Zaviršek, Darja (2012): Women and social work in Central and Eastern Europe. V J. Regulska in B. G. Smith (ur.): Women and gender in post-war Europe: from Cold War to European Union: 52–70. London, New York: Routledge. Zaviršek, Darja (2015): Social work in Eastern Europe. V J. D. Wright (ur.): International encyclopedia of the social & behavioral sciences: 795–800. Oxford: Elsevier. Zaviršek, Darja (2018): Skrb kot nasilje. Ljubljana: Cf*. Viri Arhivski viri Odlocba o ustanovitvi Doma za duševno defektne v Hrastovcu pri Mariboru. S-zak. 609, Ljubljana, 22. 10. 1948. Dostopno prek: https://www.hrastovec.org/index. php/o-nas/zavod-skozi-cas (10. 6. 2022). Zakon o ustanovitvi šole za socialne delavce (1955). Uradni list LRS, 24 (30. 6. 1955): 517–518. Arhivska gradiva Arhiva Republike Slovenije SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 64, Obrazložitev k predlogu za sprejem Zakona o ustanovitvi višje šole za socialne delavce. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 66, Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS, dokument 2063/3-54. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 75, Zapisnik seje komisije za varstvo matere in otroka pri Svetu za zdravstvo in socialno politiko LRS, k 341/-54, 2. 12. 1953. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 75, Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS, Ljubljana, 13. 3. 1954. II/1-451/1-54. del. št. 2360/1. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 75, Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS, Ljubljana, 3. 12. 1954. II/1-2946/28. del. št. 2360/2. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 75, Tajništvo za ljud­sko zdravstvo in socialno politiko, Pripombe k programu šole za socialne delavce Slovenije, Ljubljana, del. št. 2360/1-54, 15. 4. 1954. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 76, Zapisnik o se­stanku II. skupine (skupine za socialno politiko) za sestavo ucnega nacrta Višje šole za socialne delavce, 11. 2. 1955. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 76, Zapisnik seja komisije za sestavo programa za Socialno politicno šolo v Ljubljani, 21. 2. 1955. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 76, Izvršni svet ljudske skupšcine LRS, Ljubljana. Št. 631/13-55. Višja šola za socialne delavce, 28. 2. 1955. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 76. Dokument, II/1 631/25-55, Ljubljana, 16. 6. 1955. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, Svet za zdravstvo in social-no politiko LRS, t.e. 76, 32. seja, 26. 9. 1955. Dokument II/1-4831/53, 5. 10. 1955. SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije, t.e. 64, Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS, II/1-4831/50. Ljubljana, 12. 10. 1955. Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo, t.e. 34, Porocilo Mestnega odbora OF Ministrstvu za socialno politiko, 1945. SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo, t.e. 216, Mestni odbor OF v svoji okrožnici iz leta 1945. SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo, t.e. 187, 965/55/III, 10. 10. 1953. SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo, t.e. 166, 2307/54-III, 10. 4. 1954. SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo, t.e. 187, Tajništvo za socialno varstvo pri Mestnem ljudskem odboru, spis 997/55. Casopisni viri On (1955): Šola za socialne delavce odprta. Ljubljanski dnevnik, 8. 11. 1955. NUK: Casopisna citalnica. M.N (1955): V Ljubljani so odprli šolo za socialne delavce: Na podrocju socialnega dela nas cakajo velike spremembe. Ljudska pravica, XVI (262, 8. 11. 1955): 2. NUK: Casopisna citalnica. N.N. (1955): Šola za socialne delavce. Sreda Slovenski porocevalec, XVL (262, 9. 11. 1955): 1. NUK: Casopisna citalnica. A.N. (1955): Ustanovljena je šola za socialne delavce. Naša žena, XIV (7–8): 195–196. NUK: Velika citalnica. Podatki o avtorici prof. dr. Darja Zaviršek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo Topniška ulica 31, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: darja.zavirsek@fsd.uni-lj.si Izvirni znanstveni clanek UDK 364"1945/1955"(497.12) DOI: 10.51936/dr.38.101.73-94 Mateja Jeraj SOCIALNA POLITIKA IN SOCIALNE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI V PRVIH LETIH PO DRUGI SVETOVNI VOJNI IZVLECEK Namen prispevka, ki je nastal na podlagi arhivskega gradiva, tiskanih in ca-sopisnih virov ter relevantne literature, je predstaviti idejne osnove socialne politike, vlogo in vsebino socialnega varstva, prve oblike socialnega dela in nacine usposabljanja za tovrstno delo v Sloveniji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Socialno varstvo je v socializmu v roke prevzela država, ki pa sprva še ni bila sposobna zagotoviti socialne pomoci vsem, ki so jo potrebovali. Za pomoc je zadolžila t. i. množicne organizacije, predvsem Antifašisticno fronto žensk. Za cim hitrejše strokovno in politicno usposabljanje novih »socialnih delavk in delavcev« je pri ministrstvu, pristojnem za socialne zadeve, od 1945 do 1949 delovala Socialno politicna šola. KLJUCNE BESEDE: socialna politika, socialno varstvo, socialno delo, socializem, Slovenija. Social Policy and Concept of Social Work in Slovenia in the First Years after the Second World War ABSTRACT The paper is based on archival records, legal bases and printed sources, and its purpose is to present the conceptual basis of social policy, the role and content of social welfare, the first forms of social work and methods of training for this type of work in Slovenia in the early years after the Second World War. Under socialism, the state took over the social welfare, but initially it was not yet able to provide social assistance to everyone who needed it. The state also appointed the ‘mass organisations’, especially the Women’s Anti-Fascist Front. From 1945 to 1949, a social political school operated at the ministry responsible for social affairs to provi­de professional and political training for new “social workers” as quickly as possible. KEY WORDS: social policy, social welfare, social work, socialism, Slovenia 1 Uvod1 Socialisticna Jugoslavija (s Slovenijo kot njenim sestavnim delom) je v prvih letih obstoja sodila med države realnega socializma. Pojem realni socializem, ki je nastal z namenom razlikovanja med vzhodno-in zahodnoevropskim tipom socializma, se naslanja na Leninovo interpretacijo Marxa oz. na boljševizem in stalinizem; vkljucuje idejo diktature proletariata kot zgodovinske nujnosti na poti v komunizem in predpostavlja oblast komunisticne stranke, ukinitev zasebne lastnine in civilne družbe ter prevlado politicne sfere nad družbeno, vkljucno s predpisovanjem zasebnega življenja (Rangus 2016: 79–80). V povojnem obdobju so bili postavljeni temelji njene prihodnje ureditve, hkrati pa so se pokazale razlike med novim in starim družbenim redom. Po letu 1950, ko je postalo jasno, da spora s Sovjetsko zvezo in državami informbiroja, ki je izbruhnil leta 1948, ne bo mogoce rešiti, je prišlo do oblikovanja drugacnih konceptov delovanja jugoslovanske komunisticne partije, ki so vodili do uvedbe samoupravnega socializma in odpiranja proti Zahodu, kar je imelo za posledico uvajanje tržnih mehanizmov in razmislek o združljivosti nekaterih oblik zasebne lastnine s socialisticno ureditvijo (Rangus 2016: 16, 90). V pricujocem prispevku, ki je nastal na podlagi arhivskega gradiva, tiskanih in casopisnih virov ter relevantne literature, bodo predstavljene idejne osnove slovenske socialne politike, vloga in vsebina socialnega varstva, prve oblike so-cialnega dela in nacini usposabljanja za tovrstno delo od konca druge svetovne vojne do ustanovitve Šole za socialne delavce v letu 1955. Najvec pozornosti bo posvecene dogajanju v letih od 1945 do 1950, torej tistemu prelomnemu ob-dobju, v katerem so se najostreje pokazala ideološka nasprotja med mešcansko demokracijo zahodnega tipa in realnim socializmom, hkrati pa so se že v prvih povojnih letih kazale tudi tendence k oblikovanju države blaginje. 1. Clanek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, št. projekta: J5-2566. Naslov: Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki. 2 Idejne osnove socialne politike v socialisticni Sloveniji in cilji socialnega skrbstva v socialisticni Jugoslaviji Socialno skrbstvo, ki je v Kraljevini Jugoslaviji s kapitalisticnim družbenim redom temeljilo pretežno na zasebni pobudi razlicnih dobrodelnih društev in po­sameznikov, naj bi v socializmu prevzela država. Ukinjene so bile tako cerkvene kot laicne socialne ustanove, za vselej naj bi bil odpravljen sistem milošcin in podpor. Nova socialna politika naj bi bila – ce si sposodim besede Vide Tom­šic, ministrice za socialno politiko v prvi povojni slovenski vladi, izrecene na 1.kongresu Antifašisticne fronte žensk (AFŽ) Jugoslavije junija 1945– usmerjena v stvaritev takih življenjskih pogojev za vsakogar, ki mu bodo zagotavljali cloveka vredno življenje in dohodke za to življenje ne iz na­slova podpore, ampak iz naslova pravicne place, pokojnine itd., skratka iz naslova njegove pravice, ne pa kot milošcina, ki mu je naklonjena iz usmiljenosti (Tomšic 1945: 96). Takšni pogledi v slovenskem prostoru niso bili novi. Alojzija Štebi2 je na primer že leta 1918 zapisala: Danes se šopiri dobrodelnost, ki nima prav nic skupnega s pravim socialnim delom. Dobrodelnost je nekaj izumetnicenega, je ponižujoca za one, ki so je deležni, a tudi za one, ki jo izvršujejo, ker je ta nacin socialne pomoci prisiljen. Prava, istinita socialna pomoc mora biti zavestna, mora izhajati iz prepricanja dolžnosti: ker smo vsi clani socialne skupnosti, zato imamo vsi socijalne dolžnosti, iz socijalne vesti, iz socijalne odgovornosti se mora oprijeti ženstvo dela v javnosti in za javnost (Štebi 1918: 6–7). Ideje, ki jih je Štebi predstavila že ob koncu prve svetovne vojne, je pozneje prevzela tudi komunisticna partija, le da jih v pogojih prve jugoslovanske države še ni bilo mogoce uresniciti. Po letu 1945, ko so komunisti v socialisticni Jugoslaviji prevzeli oblast, pa so poudarjali, da je cilj nove države tudi ta, da poskrbi za vse, ki brez lastne krivde niso mogli biti vkljuceni v delovni proces. Država oziroma upravni organi, pristojni za delo, so bili zadolženi za zaposlene (za ureditev delovnih odnosov in delovnih 2. Alojzija (Lojzka) Štebi (1883–1956), uciteljica, socialistka, feministka, politicarka, med obema svetovnima vojnama ena od voditeljic jugoslovanskih ženskih društev, je med vojno podprla OF in partizansko gibanje. Po vojni je bila referentka pri ministrstvu za socialno politiko (za partizanske sirote), pri ministrstvu za socialno skrbstvo (referentka za vajenska vprašanja) in pri ministrstvu za delo (za vzgojo in »dvig« kadrov, nato šefinja tega odseka) in nacelnica uprave za »strokovne delavske kadre« pri ministrstvu za prosveto (Slovenska biografija 2022). pogojev, razporejanje kadrov, socialno zavarovanje in pokojnine itd.), organi za socialno skrbstvo pa so bili dolžni poskrbeti za vse tiste, ki brez svoje krivde niso mogli skrbeti sami zase. Dr. Anton Kržišnik, sooblikovalec socialnopoliticnega programa nove jugoslovanske države,3 je med osebe, upravicene do socialne pomoci, uvrstil vse tiste, ki jih iz kateregakoli razloga ni mogoce bodisi zacasno ali stalno vkljuciti v delovni proces, pa nimajo sredstev za preživljanje, niti iz dohodkov lastnega premoženja, niti nimajo zakonito urejenih prejemkov iz javnih sredstev, oziroma nimajo koga, ki bi bil dolžan ali voljan zanje skrbeti (Kržišnik 1947/ SI AS 540: škatla 56). 4 Z zakonskimi predpisi, izdanimi v letih 1945–1947, so bili redni prejemki zagotovljeni vojaškim, vojnim in mirnodobnim »invalidom«,5 žrtvam fašisticnega nasilja, družinam padlih borcev narodnoosvobodilnega gibanja in nepreskrblje­nim družinam tistih, ki so opravljali vojaško obveznost. Za vse druge socialno ogrožene naj bi poskrbelo t. i. »splošno socialno skrbstvo«; v to kategorijo so sodili otroci brez obeh staršev, otroci, katerih starši niso bili sposobni skrbeti zanje (bolni, prizadeti zaradi elementarnih nesrec, pobegli, obsojeni na zaporne kazni), hendikepirani otroci, moralno ogroženi otroci (otroci pijancev, prostitutk ipd.), stari, onemogli ali »invalidi« brez pokojnin, starostnih rent ali drugih dohodkov (npr. bivši hlapci, dekle, poljedelski delavci, kocarji, bajtarji, sezonski delavci itd.), nepreskrbljeni družinski clani padlih v okupatorskih vojskah, emigrantov ali tistih, ki so prestajali zaporno kazen. Socialna vprašanja otrok naj bi se reševala z namešcanjem v otroške in mladinske ustanove, z oddajo v rejništvo ali skrbništvo, vprašanja odraslih pa z namešcanjem v domove za onemogle in druge zavode, s podeljevanjem podpor, s prešolanjem ipd. (Kržišnik 1947/ SI AS 540: škatla 56). 3. Dr. Anton Kržišnik (1890–1973), pravnik in politik, je bil med drugim poverjenik za socialno politiko Narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ), ustanovljenega na 2. drugem zasedanju Avnoja v Jajcu (29. 11. 1943). Po koncani vojni je bil prvi jugoslovanski minister za socialno politiko, od marca 1946 (takrat se je dotedanje slovensko ministrstvo za socialno politiko, ki ga je vodila Vida Tomšic, preoblikovalo v ministrstvo za socialno skrbstvo) do konca 1950 je bil minister za socialno skrbstvo v tedanji slovenski vladi. Nato je bil do 1953 podpredsednik slovenske ljudske skupšcine (Cepic 1992: 61; Kozina 1996: 130).4. Zapisnik 1. seje Socialno-zdravstvenega sveta, 17. februar 1947, referat A. Kržišnika. 5. V besedilu ohranjam tedanjo terminologijo »invalidi«, ki je sicer danes v družboslovju nadomešcena z manj stigmatizirajoco in ki izhaja in mednarodnih dokumentov in so-dobnih razumevanj oviranosti: »ljudje z ovirami«, »onesposobljeni ljudje«, hendikepirani (cf. Zaviršek 2000). Organi socialnega skrbstva so se bili dolžni boriti proti »kvarnim socialnim razvadam«, med katere so uvršcali pijancevanje, beracenje in prostitucijo. Pijan-cevanje so skušali preprecevati z omejevanjem priložnosti za popivanje (zapi­ranje gostiln ob doloceni uri, prepoved tocenja alkoholnih pijac vidno vinjenim osebam, »javno ožigosanje nepoboljšljivih pijancev«). Za »delo nesposobnim« beracem je bilo treba preskrbeti podporo, »delomrznežem« in »prostitutkam« pa najti primerno zaposlitev, nanje »vzgojno vplivati« in jih vkljucevati v množicne organizacije (Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije/ SI AS 228: škatla 1).6 3 Mreža za izvajanje socialnega skrbstva Mrežo socialnega skrbstva so sestavljali upravni organi za socialne zadeve, t. i. množicne organizacije, patronati in socialni fond Osvobodilne fronte (OF) ter socialno-zdravstveni sveti pri okrajnih in krajevnih ljudskih odborih. Poglejmo si nekaj kljucnih deležnikov. Ministrstvo za socialno politiko Narodne vlade Slovenije je bilo ustanovljeno z zakonom o Narodni vladi Slovenije 5. 5. 1945. Njegove osnovne naloge so bile: zagotovitev socialnega skrbstva vsem slojem »delovnega ljudstva«, zašcita socialno ogroženih, posebno »invalidov« ter drugih žrtev prve in druge svetovne vojne, zašcita mater, otrok in mladine, skrb za izseljence in repatriacijo vojnih ujetnikov, konfinirancev, internirancev in pregnancev ter nadzor nad izvajanjem socialnega zavarovanja in ureditvijo delovnih razmer (Kozina 1996: 127–130). Ob reorganizaciji vlade 6. 3. 1946 se je ministrstvo preimenovalo v Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), a ni spremenilo podrocja dela, strukture in pristojnosti. 1. 3. 1951 je bil pri ministrstvu ustanovljen Svet za socialno skrbstvo (Kozina 1996: 130–131), 11. 4. 1951 pa Svet vlade LRS za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo, ki je prevzel pristojnosti dveh ukinjenih ministrstev: za ljudsko zdravstvo in za socialno skrbstvo. Svet so sestavljali predse­dnik7 ter predstavniki zdravstvenih in socialnoskrbstvenih zavodov ter družbenih in strokovnih organizacij. 10. 12. 1951 se je preimenoval v Svet vlade LRS za ljudsko zdravstvo in socialno politiko. Ta je prevzel tudi zadeve in pristojnosti tedaj ukinjenega Ministrstva za delo LRS. Junija 1952 je bil ustanovljen Zavod za socialno zavarovanje LRS, ki je prevzel vse zadeve dotedanje Republiške uprave za socialno zavarovanje, do tedaj v sestavi Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko LRS, 31. 1. 1953 pa so vse zadeve Sveta vlade LRS za ljudsko 6. Naloge krajevnih ljudskih odborov (KLO) na podrocju socialnega skrbstva in skrbništva, nedatiran dokument, najverjetneje iz leta 1947. 7. Predsednik je bil zdravnik in politik dr. Jože Potrc (1903–1963). zdravstvo in socialno politiko prešle v pristojnost Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS (Kozina 1996: 134 –136). Medtem ko je bila v vojnem casu prostovoljna pomoc posameznic in posa­meznikov razumljiva in sama po sebi umevna, so obstajala pricakovanja, da bo »v bodoci svobodni Sloveniji nova oblast z lahkoto iz javnih sredstev skrbela za vse nepreskrbljene zavedne Slovence (Gerk in drugi 1970: 110–112).8 Vendar takoj po vojni država zaradi ekonomskih razlogov in vsesplošnega pomanjkanja strokovno usposobljenih kadrov še ni bila sposobna vzpostaviti tolikšnega števila socialnih in zdravstvenih ustanov, da bi te lahko zadovoljile vse potrebe v vojni prizadetega prebivalstva. Tako kot med vojno je bilo tudi po njej marsikaj odvisno predvsem od prostovoljne pomoci posameznic in posameznikov, zato morda ni pretirano reci, da je bila socialna politika v tistem casu nekakšna »ljudska ustanova«, saj so bili ljudje po vseh vojnih grozotah bolj pripravljeni pomagati socloveku kot v obicajnih razmerah (Gombac 1998a: 24–27). Osebna iniciativa je bila sicer zaželena, vendar politicno vodstvo tudi socialne pomoci ni hotelo prepustiti zgolj »dobri volji« posameznic in posameznikov ali pa prizadevnosti posameznih referentov pri nastajajocih organih nove oblasti, ampak jo je skušalo s pomocjo t. i. množicnih organizacij cim bolj nadzorovati.9 Te naj ne bi pomagale le pri reševanju socialnih vprašanj, ampak tudi poskrbele, da bi bili tisti, ki bi skrbeli za socialno prizadete, »pravilno usmerjeni« ter poleg materialne in custvene pomoci sposobni nuditi tudi ustrezno politicno vzgojo (gl. npr. AFŽ 1948/ SI AS 1800: škatla 51, št. 48/310).10 Slovenske množicne organizacije so zbirale financne in materialne prispevke za sirote, vdove padlih partizanov in talcev ter za drugo socialno ogroženo prebivalstvo; pomagale so pri gradnji socialnovarstvenih ustanov. Poleg tega so sodelovale v treh širše zastavljenih akcijah, in sicer pri ustanavljanju patronatov in zbiranju prispevkov za socialni fond OF, delovale pa so tudi v socialno--zdravstvenih svetih, ki so jih organizirali oblastni organi kot pomoc državi pri reševanju vprašanj s podrocja socialnega skrbstva. 8. Dopis rajonskega odbora Slovenske protifašisticne ženske zveze (SPŽZ) Banja Loka, 22. 12. 1943. 9. Med tovrstne organizacije, ustanovljene že v vojnih letih, uvršcamo predvsem sindikal-no, mladinsko in žensko organizacijo ter Osvobodilno fronto. Z njihovo pomocjo si je komunisticna partija priborila in pozneje vzdrževala vodilno vlogo v državi. Pomagale so širiti njeno ideologijo in v praksi izvajati njene ideje, saj so bili komunisti takrat le maloštevilna kategorija prebivalstva. 10. Porocilo o delu in organizacijska vprašanja AFŽ Slovenije za 3. kongres AFŽ Slovenije, 13. 12. 1948. Funkcijo patrona oziroma zašcitnika kakšnega doma ali zavoda (mladinskega, otroškega, za ostarele ali osebe s posebnimi potrebami ipd.) je lahko prevzela ena ali vec ustanov, podjetij, zadrug, terenov, vasi, množicnih organizacij, pa tudi vojaške enote, športna društva ipd. Predvidene so bile razlicne oblike pomoci: z rednimi financnimi prispevki naj bi patron delno ali v celoti oskrboval posamezno ustanovo, poleg denarnih prispevkov bi lahko zbiral tudi igrace, obleke, knjige ipd., z udarniškim delom naj bi pripomogel k ureditvi zgradbe, vrta ali igrišca, z osebnimi stiki bi oskrbovancem popestril njihovo življenje, osebju pa z nasveti in opozorili pomagal odpravljati razne napake in pomanjkljivosti. Zaradi neorganiziranega zbiranja prispevkov in marsikdaj prevelikega obremenjevanja posameznikov je vlada LRS 27. maja 1946 sprejela uredbo, ki je dolocala, da lahko na ozemlju Slovenije prostovoljne prispevke za reševa­nje nalog socialnega skrbstva zbirajo izkljucno uprave socialnega fonda OF. Ustanovljene so bile tako pri izvršnem kot pri lokalnih odborih OF; sestavljali so jih predstavniki OF, AFŽ, sindikatov, mladinske organizacije,11 Rdecega križa Slovenije in tistih oblastnih organov, ki so bili pristojni za podrocje socialnega skrbstva in zdravstvenega varstva (Jeraj 1995: 86–91). Del mreže socialnega skrbstva so bili tudi socialno-zdravstveni sveti, ki so delovali pri Ministrstvu za socialno skrbstvo LRS ter pri okrajnih in krajevnih ljud­skih odborih. Sestavljeni so bili iz predstavnikov množicnih organizacij, Rdecega križa, t. i. invalidskega združenja, uprave socialnega fonda in zastopnikov s podrocja prosvete, zdravstva, socialnega skrbstva, sodstva in notranjih zadev. Dajali naj bi mnenja o upravicenosti posameznih prosilcev do razlicnih podpor, zbirali podatke o osebah, potrebnih socialne pomoci, in organizirali pomoc naj­bolj potrebnim. Pomagali naj bi tudi pri ustanavljanju patronatov, izbiri rejnic ter dolocanju zdravniških in zobozdravniških tarif ter dajali pripombe k zakonskim predpisom s podrocja socialnega skrbstva in zdravstva (Jeraj 1995: 91–93). 4 Socialne naloge ženske organizacije Izmed vseh t. i. množicnih organizacij je imela najpomembnejšo vlogo pri izvajanju konkretnih socialnih nalog ženska organizacija, zato ji je namenjeno posebno poglavje. Ustanovljena je bila kot Slovenska protifašisticna ženska zveza že leta 1943, po vojni pa se je preimenovala v Antifašisticno fronto žensk (AFŽ) Slovenije. Vse tiste lastnosti, ki naj bi bile po tedaj splošno razširjenem 11. Med vojno (1942) je bila ustanovljena Zveza slovenske mladine (ZSM), ki se je po vojni naprej preimenovala v Zvezo mladine Slovenije, leta 1946 v Ljudsko mladino Slovenije (LMS), leta 1963 ponovno v Zvezo mladine Slovenije (ZMS), od 1974 do osamosvojitve Slovenije pa je delovala pod nazivom Zveza socialisticne mladine Slovenije (ZSMS). prepricanju ženskam kot bodocim materam že prirojene (socutje, pomoc, na­gnjenost k zanimanju za socloveka), je skušalo v korist skupnosti uporabiti tudi partijsko vodstvo, ki je od ženske organizacije pricakovalo še posebej veliko pomoci pri reševanju socialnih vprašanj. Zamisel ni bila nova. Obstoj t. i. socialnega materinstva so priznavali pripa­dniki razlicnih svetovnih nazorov. Omenjali sta ga evropska pionirka socialnega dela Alice Salomon (1872-1948) ter ameriška feministka, pisateljica in družbena reformatorka Charlotte Perkins Gilman (1860–1935), ki je med drugim zago­varjala tezo, da je na racun pretiranega poudarjanja spolne in materinske vloge ženske premalo upoštevana socialna in ekonomska sposobnost žensk (Perkins Gilman 1998: 329–330). Menila naj bi tudi, da so vse »matere sveta« odgovorne za vse »otroke sveta« (Štebi 1918: 5). Podobno je razmišljala tudi Alojzija Štebi, ki je ženske opozarjala, »naj obsega ljubezen vsake matere vse otroke, ne le lastnih« (Štebi 1918: 5–6). Skrb za socloveka naj bi ženske, kot je menila Štebi, privzgojile tudi svojim otrokom (Štebi 1918: 2). Prvi voditelj Sovjetske zveze Vladimir I. Lenin je menil, da je skrb žensk za otroke in mladino »nadaljevanje in povišanje materinstva od individualnega v socialno«, ki je koristno tako za družbo kot za posameznice, saj bodo vkljucene v socialno življenje, lažje bodo »premagale svojo ozko in malomešcansko, individualisticno miselnost doma in družine« (Calovska in dr. 1960: 172). Ruska revolucionarka, ljudska komisarka za socialno skrbstvo v prvi sovjetski vladi in diplomatka Aleksandra Kollontaj (1872–1952) je socialno vlogo ženske razumela takole: Mocni materinski instinkt seveda ne sme biti zatiran, toda zakaj naj bi skrb in ljubezen matere omejevali na lastnega otroka? Ali ni bolj cloveško, ce matere svoj dragoceni instinkt trošijo na bolj smiseln nacin, in sicer za vse varstva potrebne otroke? (Kollontaj 1982: 130.) O obstoju neke vrste socialnega materinstva so razmišljali tudi pripadniki komunizmu povsem nasprotnih svetovnih nazorov. Slovenski katoliški teolog Aleš Ušenicnik (1868-1952) naj bi na primer poleg »pravega« materinstva priznaval še »duhovno«, »karitativno« in »socialno materinstvo« (Jogan 1990: 156). Nic cudnega torej, da so se jugoslovanski in slovenski partijski voditelji, ko so se soocali s številnimi kriznimi situacijami, oprli na ženske kot nosilke »nesebicne materinske ljubezni«. Ob tem jim je posredno služila tudi podoba kršcanske Marije, matere Kristusa in vseh kristjanov, ki je bila kljub ateisticnim tendencam socialisticne države zasidrana v tradicijo prebivalstva. Najprej se je ta podo­ba transformirala v lik »matere vseh partizanov«, pozneje pa se je prilagodila novemu družbenemu redu in se spremenila v podobo nekakšne skrbnice vseh pomoci potrebnih (Vodopivec 1999: 154). Prav »primernost« žensk za socialne naloge je bila tudi razlog, da jugoslovan­sko partijsko vodstvo ni že takoj po vojni ukinilo ženske organizacije, ustanovljene le zaradi lažjega vkljucevanja žensk v narodnoosvobodilno gibanje (Jeraj 2003: 163). Vida Tomšic je vlogo žensk na socialnem podrocju predstavila takole: Iniciativa žene, ki se posebno odraža preko naših organizacij AFŽ in preko organizacij Rdecega križa, bo imela, še prav posebno v prvi dobi, ko še nismo uspeli dokoncno izgraditi naš državni aparat, izredno važno vlogo. Naše žene bodo zbirale sredstva in preko narodno osvobodilnih odborov nudile pomoc vsem potrebnim. Potrebno je organizirati mnogo virov zbiranja sredstev [...]. Naša najvažnejša naloga je, da preko naših organizacij mobiliziramo in aktiviziramo žene, ki bi po kratkih strokovnih kurzih bile sposobne delati v najrazlicnejših institucijah socialnega skrb­stva, v domovih za otroke, invalide, itd. Vemo, da je poleg materialnih težkoc najtežji problem vprašanje kadrov. Antifašisticna fronta žena kot masovna politicno-izobraževalna organizacija, kot mobilizator žena, mora na tem polju mnogo storiti (Tomšic 1945: 96). Opozorila je tudi na vlogo ženske kot prve in najpomembnejše vzgojiteljice prihodnjih generacij: »Matere in žene, vzgojene v duhu AFŽ, bodo najboljše matere in vzgojiteljice ne samo svojim otrokom, temvec otrokom vse Jugoslavije« (Tomšic 1945: 96). Številcnost in vnema, s katero so se ženske odzvale na klice k sodelovanju na socialnem podrocju, je dokazala, da so bile dejansko pripravljene nuditi pomoc v vojni prizadetim skupinam prebivalstva, najsi je bilo to zaradi njihovega »priro­jenega« cuta za dobrodelnost, izhajajocega iz materinske vloge ženske, ali pa zgolj zato, ker so bile socialne naloge v nasprotju s politicnimi in ideološkimi cilji konkretne, potrebne in vsem razumljive. Spekter nalog, ki so jih clanice AFŽ opra­vljale v prvih povojnih letih, je bil zaradi kronicnega pomanjkanja profesionalnega kadra zelo obsežen. V povezavi z lokalnimi oblastnimi organi12 so z nabiralnimi akcijami in prostovoljnim delom skrbele za nepreskrbljene otroke, vdove, bolne in »invalide«, sodelovale so pri ustanavljanju in delovanju socialnih ustanov, pre­vzemale patronate in delovale v socialno-zdravstvenih svetih. Takšne naloge so sicer opravljale tudi druge množicne organizacije, a so bile clanice AFŽ najbolj prizadevne, še posebej pri pomoci osirotelim otrokom. Rdeci križ in sindikati naj bi na tem podrocju delali precej manj, mladinska organizacija pa naj bi pokazala 12. V upravno-teritorialnih enotah (krajih, okrajih, mestih – ta so se delila na cetrti, okrožja) so bili nosilci oblasti ljudski odbori. Sprva so se - tako kot med vojno nastajajoci organi nove oblasti - še imenovali narodnoosvobodilni odbori (NOO), leta 1946 pa so dobili naziv ljudski odbori (Vodušek 1978: 106). skoraj popolno brezbrižnost (Gombac 1996b: 14).13 Nasploh je bila t. i. zašcita matere in otroka glavno delovno podrocje ženske organizacije: pomagale so pri ustanavljanju in delu materinskih posvetovalnic, otroških bolnišnic, mladinskih domov, domov iger in dela, otroških jasli in letovišc, urejale so cakalnice za matere na železniških ali avtobusnih postajah, krpalnice in šivalnice, trgovine za matere, organizirale so razlicne tecaje in predavanja (o negi dojencka, o zdravstvenih in vzgojnih vprašanjih ipd.), vodile so pravne posvetovalnice, zbirale so denar, hrano, oblacila in igrace za socialno ogrožene otroke in njihove matere, otrokom so iskale skrbnike,14 opravljale so naloge t. i. otroških obiskovalk, ki so nadzirale življenje otrok v družinah, pri katerih so bili otroci v skrbništvu (AFŽ/ SI AS 1800: škatla 21, št. 116/48; AFŽ/ SI AS 1800: škatla 23, št. 351/48).15 Pojavi vedno novih problemov in nacin dela, ki je vecinoma temeljil na pro-stovoljstvu, so zahtevali precejšnjo mero improvizacije in samoiniciativnosti ter le ohlapno upoštevanje zastavljenih programov, ki so morali biti usklajeni s smer­nicami partijskega vodstva, sprejetimi na konferencah, kongresih, plenumih itd. Vse bolj se je kazal konflikt med nacinom dela planskega gospodarstva po vzoru Sovjetske zveze (uvedenega v letu 1947), ko je vse delo državnih organov in poli­ticnih organizacij temeljilo na nacrtu in izpolnjevanju nalog, zapisanih na papirju, in vsakdanjim življenjem. Zastavljeni in napisani nacrti so postali pomembnejši od reševanja dejanskih problemov (Gombac 1998a: 83). Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947-1951, ki ga je 8. julija 1947 sprejela slovenska skupšcina (UL LRS št. 31/1947),16 je bil sicer v prvi vrsti namenjen gospodarstvu, zlasti razvoju industrije in rudarstva; toda planiranje ni bilo omejeno le na gospodarske panoge, ampak je seglo tudi na podrocja kulture, športa, zdravstva, sociale, izobraževanja, znanosti (Princic 1997: 6). Socialna pomoc, ki je bila prej v veliki meri prostovoljna in namenjena tistim, ki so jo potrebovali, in takrat, ko so jo potrebovali, je s »prisilnim« planiranjem 13. SI AS 1800: škatla 22, št. 236/48, Resolucija 2. kongresa AFŽ Jugoslavije o skrbi za otroke in mladino. 14. V gradivu Glavnega odbora AFŽ Slovenije se vecinoma omenja le nadzorovanje otrok v skrbništvu, a je iz drugih dokumentov (npr. iz dopisov MNOO Ljubljana, predstavljenih v nadaljevanju besedila) razvidno, da so obiskovalke skrbele tudi za nadzor rejnikov. Poleg otrok so prostovoljke iz vrst AFŽ obiskovale tudi odrasle, predvsem matere v odrocnih krajih, ki so jih poucevale o negi in vzgoji otroka, higieni, zdravi prehrani ipd. 15. SI AS 1800: škatla 21, št. 116/48, Delo sekcije »Mati in dete« pri Glavnem odboru AFŽ; škatla 23, št. 351/48, Delo AFŽ organizacije pri zašciti matere in otroka od II. kongresa AFŽ Jugoslavije do danes. 16.Že pred tem je tak zakon za obmocje Jugoslavije sprejela zvezna skupšcina (UL FLRJ, št. 36/1947). izgubila spontanost, zaradi katere je bila prej tako uspešna. Oblike socialne pomoci so postajale vedno bolj okostenele. Številnih socialnih problemov ni bilo mogoce predvideti vnaprej, ker pa mnogi niso bili zajeti v »planu« (posamezni prejemniki socialne pomoci so bili nacrtovani vnaprej), zanje ni bilo mogoce dobiti materialnih sredstev (Gombac 1998a: 83). Iz »petletnega nacrta« niso bile izvzete niti množicne organizacije (Jeraj 1995: 35). Clanice AFŽ so planske naloge s socialnega podrocja razumele takole: V naše plansko delo spadajo tudi socialno skrbstvene naloge, katerim smo doslej sicer že posvecale precej pažnje, je pa vendarle še dosti nerešenih vprašanj. Poživitev patronatov, razširitev mreže obiskovalk, vecja skrb za mater in otroka, vec delati na vprašanju skrbništva, za partizanske vdove, 17 skrb za vzgojo otrok (AFŽ 1947/ SI AS 1800: škatla 22, št. 48/276). Socialno varstvo je sicer še ostalo v delovnem programu AFŽ, vendar od leta 1947 dalje nobena naloga ni vec služila prvotnemu namenu, ampak le izpolnjevanju casovno omejenih planov, ki so bili popolnoma podrejeni poli­ticnim ciljem. Ce se, kot se je izrazil Tomc, »ekskluzivni položaj Partije/Države v družbi konstituira na osnovi monopola na politicno odlocanje in planiranje«, potem »v takšnih pogojih obstaja plan predvsem za to, da legitimira vladavino Partije« (1985: 19). Tudi razlicne ustanove, kot so bile jasli, domovi igre in dela, svetovalnice za matere in otroke ipd., naj bi postale predvsem pomagalo, ki je, kakor je zapisal Gombac, lacnemu, naglo rastocemu gospodarstvu dalo delovno silo, ki bi druga-ce ostala izven delovnega procesa. Clanice AFŽ so bile sicer še vedno prisotne pri akcijah socialnega znacaja, vendar pa je država s svojim petletnim planom prostovoljce vse bolj vsrkala v svoj objem … (Gombac 1998b: 28). Ženska organizacija se v novih razmerah ni najbolje znašla. Vecina njenih clanic ni povsem razumela, da so postali politicni cilji (izgradnja socializma na nacin, kot si ga je zamislilo partijsko vodstvo) pomembnejši od reševanja konkretnih socialnih problemov. Ker AFŽ ni zmogla uresniciti partijskih zahtev,18 se je podvrgla ostri samokritiki. V porocilu o delu, ki je bilo pripravljeno ob 3. kongresu AFŽ Slovenije ob koncu leta 1948, je njeno vodstvo19 zapisalo, da so ženske do konca leta 1946 sicer rešile »mnogo perecih socialno skrbstvenih 17. Sklepi konference AFŽ Slovenije, 29. 12. 1947. 18.Prav nerazumevanje politicnih nalog je v precejšnji meri pripomoglo k ukinitvi AFŽ v letu 1953. 19. Slovensko AFŽ je ves cas njenega obstoja vodila Angelca Ocepek; Vida Tomšic je bila od 1948 do 1953 predsednica AFŽ Jugoslavije. vprašanj«, da pa so bile nabiralne akcije, ki so bile v tem casu najvažnejša oblika dela, uspešne le v »materialnem oziru«, niso pa bile »povsod dovolj politicno obrazložene in izkorišcene«, socialne akcije pa naj bi nasploh imele veckrat le »humanitaren znacaj« (AFŽ 1948/ SI AS 1800: škatla 23, št. 48/310).20 Bolj ko so vsa delovna podrocja dobivala politicen znacaj, bolj je bila ome­jena osebna iniciativa posameznic in posameznikov, s tem pa je usihala tudi pripravljenost za sodelovanje in pomoc. Posledice so bile na socialnem podrocju takoj opazne. Že leta 1948 je upadel dotok prostovoljnih prispevkov v socialni fond OF, patronati niso upravicili pricakovanj, le individualno delo naj bi dobro potekalo še nekaj casa; leta 1948 se je namrec še povecalo število obiskovalk otrok, »ki so ucinkovito opravljale svoje delo v povezavi s skrbniškimi organi« (Gombac 1998a: 70). 5 Vloga otroških obiskovalk: terenske obiskovalke otrok in mladine Izmed vseh dejavnosti, ki so jih ženske, vecinoma clanice AFŽ, opravljale na podrocju socialnega varstva, je bila dejavnost otroških obiskovalk še najbližje nalogam poznejših socialnih delavk in delavcev. Skrbele so za otroke, ki so bili pri skrbnikih in rejnikih, ter pazile, da so bili deležni vzgoje, ki bi jim omogocila postati dobri in koristni državljani (AFŽJ/ SI AS 1800: škatla 22, št. 236/48).21 O svojih ugotovitvah so porocale pristojnim oblastnim organom, ki so se nato odzvali z denarnimi spodbudami za dobro opravljeno delo ali pa z odvzemom otroka v primeru zanemarjanja (Gombac 1996b: 26). Za skrbništvo22 so bila sprva pristojna sodišca, kasneje pa upravni organi, ki so bili otrokom in mladim dolžni postaviti skrbnike. Lokalni ljudski odbori so bili dolžni zagotoviti tudi zadostno število t. i. obiskovalk kot svojih pomožnih orga­nov, ki so ugotavljale, kako skrbniki opravljajo svoje dolžnosti in kateri otroci še 20. Porocilo o delu in organizacijska vprašanja AFŽ Slovenije za 3. kongres AFŽS, 13. 12. 1948. 21. Resolucija 2. kongresa AFŽJ o skrbi za otroke in mladino. 22.Po temeljnem zakonu o skrbništvu z dne 1. aprila 1947 (Uradni list FLRJ št. 30/1947) je bilo z zakonom urejeno varstvo mladoletnih otrok, za katere ne skrbijo starši, v posebnih primerih pa tudi skrbništvo odraslih, ki niso bili sposobni skrbeti za svoje pravice in koristi. Namen skrbništva ni bil le zavarovanje premoženjskih in drugih pravic mladoletnikov; skrbnik naj bi mladoletniku omogocil takšno vzgojo, ki bo v njem budila ljubezen do države in naroda ter ga usposobila za dejavnega clana družbe. V skladu s 26. clenom ustave FLRJ iz leta 1946, ki je dolocal, da so mladoletniki pod posebnim varstvom dr­žave, je skrbništvo nad mladoletnimi osebami prevzela država preko ljudskih odborov. Ti so bili kot skrbstveni organi mladoletni osebi dolžni postaviti skrbnika in potem še nadzorovati, ce ta ustrezno skrbi za svojega varovanca (Uradni list FLRJ št. 10/1946). nimajo skrbnikov. Pobudo za organiziranje prostovoljnih obiskovalk otrok je dalo Ministrstvo za socialno politiko že v prvih mesecih po koncani vojni. Do septembra 1945 so obiskovalke že delovale v razlicnih slovenskih krajih (SI ZAL LJU 479: škatla 34, popisna enota (p. e.) 1101).23 Pozneje so dobile izkaznice, s katerimi so se lahko legitimirale, podale pa so tudi svecano zaobljubo, s katero so izrazile pripravljenost za prevzem te posebne odgovornosti. Ohranjen je osnutek zaob­ljube, ki ga je pripravil Mestni narodnoosvobodilni odbor (MNOO) Ljubljana: Ob prevzemu dolžnosti obiskovalke socialne zašcite potrebnih otrok v mojem kraju svecano obljubljam in se zavezujem, da bom svoj posel opravljala vestno in predano. Otroku, ki ga prevzemam v varstvu bom posvetila vso skrb in ljubezen, kakor, da gre za mojega otroka. Redno bom obiskovala otroke, za katere sem prevzela skrb, se udeleževala sej, ki jih bo sklical za obiskovalke okraj, izpolnjevala listine, dajala potrebne informacije, obvešcala okrajnega varuha s porocili, gojila prijateljske odnose z rejniki in jih v primerni obliki tudi poucila, ce bo tako pokazala potreba. Zavedam se v polni meri, kako veliko odgovornost prevzemam s poslom obiskovalke, zavedam se zlasti odgovornosti, ki jo imamo kot posamezniki in celota pred padlimi borci in aktivisti, pred oceti in materami naših sirot. Storila bom vse, kar je v moji moci, da bom do kraja izpolnila svoje dolžnosti (MNOO 1945/ SI ZAL LJU 479: škatla 34, p. e. 1101).24 Iz razlicnih na tem mestu predstavljenih dokumentov in iz besedila zaobljube je razvidno, da je bilo obiskovanje otrok izkljucno ženska naloga in da so obiskovalke vecinoma izhajale iz vrst AFŽ. Obiskovalke so bile prostovoljke, vecinoma brez ustrezne izobrazbe za opravljanje tovrstnega dela. Zato so v sklopu sestankov, namenjenih obiskovalkam, od 13. 9. do 8. 11. 1945 potekala izobraževalna predavanja s temi naslovi: »Higijenski pogoji za normalni razvoj otroka« (Mojca Klemencic), »Normalni telesni razvoj otroka in na zunaj zaznane abnormalnosti« (dr. Logar), »Duševni razvoj otroka v puberteti«, »Delo otroka v šoli in sodelovanje staršev oziroma varuhov v roditeljskih svetih«, »Izbira poklica« (dr. Smidt), »Uprava varovanceve imovine« (dr. Skaberne), »Moralno ogrožena in zanemarjena mla­dina« (dr. Vodopivec), »Politicna vzgoja mladine in politicna pripadnost rejnikov« (Nada Dolenc), »Prakticno delo na terenu in neobhodna potreba administracije« (Mojca Klemencic) (SI ZAL LJU 479: škatla 34, p. e. 1101).25 23. Iz dopisov NOO mestnih cetrti Št. Vid in Tabor je mogoce razbrati, da je do konca leta 1945 v teh dveh ljubljanskih cetrtih delovalo že 20 obiskovalk. 24.Dopis Oddelka za socialno skrbstvo MNOO Ljubljana Ministrstvu za socialno politiko, 13. 9. 1945. 25. Nepodpisan in nedatiran dopis; to je eden redkih ohranjenih dokumentov, ki govori izkljucno o rejništvu. Sprva so bila za obiskovalke organizirana enodnevna predavanja, zaradi nezadovoljive obiskanosti pa je bil v novembru 1945 organiziran vecerni te-caj. Obravnavane teme so bile: 1) Ljudska država in njena skrb za mladino, 2) Terenski odbori OF in njihove naloge, 3) Cetrtni ljudski odbori (LO) in njihove naloge; povezava obiskovalk z oblastjo, 4) Terenske obiskovalke kot politicni delavec na terenu, 5) Kako podpiramo partizanske sirote. Skrb za kolonizirane otroke, iz Primorja in drugih federalnih edinic, 6) Kako podpiramo sirote splo­šnega skrbstva, 7) Naloge terenske obiskovalke z ozirom na slepo, gluhonemo, duševno zaostalo mladino in invalidno mladino, 8) Terenska obiskovalka v otrokovem domu, 9) Varuštvo, posvojitev in zašcitni postopki varuha, skrbnika in posvojitelja, 10) Skrb terena za otroka. Patronati, 11) Smernice za vzgojo v družini, 12) Telesna vzgoja otrok, 13) Obiski pri rejenckih in porocilo o obiskih, 14) Anketne naloge (Ministrstvo za socialno skrbstvo 1946/ SI ZAL LJU 479: škatla 51, p. e. 3033).26 Vodstvo AFŽ je bilo z delom otroških obiskovalk zadovoljno; njihovo dejavnost je oznacilo kot »dobro obliko dela socialnega skrbstva in zdravstva po liniji AFŽ« (AFŽ 1948/ SI AS 1800: škatla 20, št. 81/48).27 Tudi Gombac ugotavlja, da je število obiskovalk otrok, ki so živeli v skrbništvu, narašcalo še tudi po uvedbi planskega gospodarstva, ko so druge [prostovoljne socialne, op. avtorice] naloge zamirale (Gombac 1998a: 70). Sodobnice, ki so se srecevale s terenskimi obiskovalkami, so bile do njihovega dela dokaj kriticne. Ela Zupancic, od zacetka šestdesetih let direktorica centra za socialno delo obcine Ljubljana Center, jih je oznacila kot »preproste« ali celo »primitivne ženske« (brez formalne izobrazbe), ki so upravicence do socialne pomoci opredeljevale vecinoma po »politicnih« kriterijih (Zaviršek 2005: 25). Bolj prizanesljiva je bila Katja Vodopivec, ena od ustanoviteljic strokovnega izobraževanja za socialno delo, pozneje med drugim direktorica Kriminalistic­nega inštituta in profesorica na Pravni fakulteti,28 ki je obiskovalke predstavila kot sicer »preproste«, a »dobre ženske, ki so hotele pomagati«; nekatere naj bi bile »že zelo kriticne« do »politicnih pritiskov, druge pa prav nic«. Da pa so »ljudje osebe, ki so se ukvarjale s socialnim delom« lahko »doživljali kot socialno kontrolo«, naj bi izvedela šele pozneje (Zaviršek: 2005: 25–26). Delo otroških obiskovalk je omenila tudi v porocilu o strokovnem izpopolnjevanju iz social-noskrbstvene analize in statistike v ZDA (na študijskem obisku od 24. 2. do 7. 7. 26.DopisMinistrstva za socialno skrbstvo (oddelek za mladinsko skrbstvo) Socialno zdravstvenemu oddelku Mestnega ljudskega odbora Ljubljana, 20. 10. 1946. 27.Porocilo o delovanju organizacije AFŽ od 1. kongresa do 1. 1. 1948. 28. Podrobneje je predstavljena v clanku Darje Zaviršek, objavljenem v tej publikaciji. 1952), kamor je bila poslana kot štipendistka Organizacije združenih narodov (OZN) v casu, ko je bila zaposlena na Statisticnem uradu LR Slovenije. Poroci-lo, ki je vsebovalo tudi predlog za ustanovitev izobraževanja za profesionalne socialne delavce tudi v Sloveniji, je posredovala Vidi Tomšic. Med vprašanji, ki jih je posebej izpostavila, je bilo tudi vprašanje »otroškega skrbstva«: V ZDA je eden najvažnejših programov v otroškem skrbstvu rejništvo in adopcija. Treba je omeniti Children‘s Aid Society v Buffalo s poslopjem, ki je bilo posebej zgrajeno za prve stike med otrokom in rejniki. Ta orga­nizacija je posebej namenjena za probleme adopcij in iskanja rejniških domov, imajo specializirane socialne delavce in njihovo delo je zares na visoki stopnji. V naši državi smo razvili prostovoljne organizacije žena, ki ima nalogo skrbeti za otroke po rejniških domovih (obiskovalka otrok). Mislim, da bi s pomocjo nekaj profesionalnih socialnih delavcev in nekaj denarja, ta organizacija lahko dosegla enak nivo dela (Vodopivec 1952/ SI AS 1413: škatla 89).29 Na delo prostovoljnih obiskovalk na terenu je vsekakor mogoce gledati z dveh vidikov: po eni strani »jim gre zasluga za to, da so poskrbele za sirote in zanemarjene otroke, za najrevnejše družine, hendikepirane in stare«, po drugi pa je služilo »sortiranju« in nadzorovanju ljudi (Zaviršek 2005: 49). Ne glede na to, kateri vidik nam je bližje, pa prispevek, objavljen leta 1948 v reviji Kmecka žena, kljub kriticnim pogledom delo terenskih obiskovalk spodbuja k razmisleku: Ce bi bila v Veržeju – bogatem trgu sredi prekmurske ravnine – ob pravem casu prava, skrbna otroška obiskovalka, tedaj se gotovo ne bi mogel zgoditi zlocin, kakršnega je pred kratkim nad svojim drugim otro­kom zagrešila zverinska mati. Sama je prinesla v umazane cunje zavito, strahovito opeceno, še živo drobno telesce v bolnišnico in ga položila na zdravnikovo mizo, ceš – zgodila se je nesreca … Preiskava ni dognala samo tega, da je mati otrocicka sama do smrti opekla, ugotovila je tudi, da je na drugacen, nic manj grozen nacin že prej umorila prvega otroka. Kolikor vem, Veržej kljub temu še vedno nima otroške obiskovalke (Kmecka žena 1948). 29.Porocilo Katje Vodopivec, štipendistke OZN in pomocnice direktorja Zavoda za stati­stiko, Vidi Tomšic o študiju v ZDA (porocilo je bilo poslano v slovenskem prevodu 3. 9. 1952). 6 Socialno politicna šola v Ljubljani 1945–1949 Za cim hitrejšo vzgojo novih »socialnih delavk in delavcev« je skušala v prvih povojnih letih poskrbeti Socialno politicna šola. Delovati je zacela poleti 1945 pri Ministrstvu za socialno politiko, potem pa je z delom nadaljevala v okviru Ministrstva za socialno skrbstvo. Šola je bila ustanovljena za reševanje kadrovskih problemov ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, socialno-zdravstvenih oddelkov in odsekov pri ljudskih odborih ter domov socialnega varstva. Namen šole je bil vzgojiti nove kadre, ki naj ne bi bili le »ustrezno strokovno usposobljeni«, ampak tudi »pravil-no politicno usmerjeni«. Glede na to, da je ministrstvo nujno potrebovalo veliko število novih kadrov, ni utegnilo cakati, da bi si ti pridobili izobrazbo v rednih šolah, zato se je odlocilo za organiziranje posebnih od deset- do štirinajstdnev­nih tecajev, na katerih naj bi se tecajnice in tecajniki seznanili s »pridobitvami narodno-osvobodilne borbe« in s prakticnim delom, ki naj bi ga opravljali na terenu. Tecaji naj bi potekali v dveh delih: prvi naj bi se koncal z »anketno di­skusijo«, drugi z zakljucnimi izpiti; med prvim in drugim delom naj bi tecajniki nekaj mesecev opravljali prakticno delo. Ucne nacrte je pripravilo Ministrstvo za socialno skrbstvo v dogovoru s Svetom za strokovno šolstvo pri ministrstvu za prosveto. Za organizacijo tecajev je bil odgovoren Nacrtni oddelek Ministrstva za socialno skrbstvo, ki so mu morali vsi predavatelji svoja predavanja podati v pisni obliki, tecajniki pa so jih dobili ob zakljucku tecaja (Ministrstvo za socialno skrbstvo 1947/ SI AS 228: škatla 1, p. e. I/III/3).30 Iz ohranjenih programov je razvidno, da so se na tecajih usposabljali bodoci kadri okrajnih ljudskih odborov, osebje domov »splošnega« in »mladinskega skrbstva« ter upravitelji otroških pocitniških kolonij. Obravnavane teme na tecajih za strokovne vodje socialno-zdravstvenih odsekov pri okrajnih ljudskih odborih bi lahko strnili v tale podrocja: »pridobitve narodno osvobodilne borbe«, zakonodaja, organizacija »socialnoskrbstvene« in zdravstvene službe v Sloveniji, naloge ljudskih odborov na podrocju zdravstva in socialnega varstva, zdravstvena zašcita oskr­bovancev, osnove pedagogike, higiene in prehrane, oblike sodelovanja »ljudskih množic pri izvrševanju socialno-skrbstvene službe«, izdelava statistik in delovnih porocil, financni proracun, splošni predpisi o administraciji. Tecaji za »mladinske referente« in osebje v domovih so poleg splošnih tem vsebovali predavanja o socialni zašciti otrok in mladine ter o organizaciji njim namenjenih zavodov in ustanov, na programu pa je bilo tudi »postopanje z nenormalnimi otroki« (ibid.).31 30.Dopis Nacrtnega oddelka Ministrstva za socialno skrbstvo Ministrstvu za prosveto in Svetu za strokovno šolstvo, 10. 1. 1947. 31. Dopis Nacrtnega oddelka Ministrstva za socialno skrbstvo Ministrstvu za prosveto, Svetu za strokovno šolstvo, 10. 1. 1947, priloženi ucni nacrti tecajev. Socialno politicna šola, ki je delovala do konca julija 1949, je organizirala tudi tecaje za otroške obiskovalke. Pri izbiri kandidatk je bilo treba »paziti na sledece: da je predana naši stvari, da se je izkazala pri dosedanjem delu, da ima cut odgovornosti, ljubezen do dela in da je tovariška« (Ministrstvo za socialno skrbstvo 1946/ SI ZAL LJU 479: škatla 51, p. e. 3033).32 7 Zakljucek Ne moremo sicer zanikati, da je socialisticna jugoslovanska država po politicnih in ekonomskih znacilnostih v obdobju pred uvedbo samoupravljanja sodila med države t. i. realnega socializma, a jo je v socialnem pogledu mogoce uvrstiti tudi med države blaginje. V primeru socialisticnih držav se govori o »socialisticnem« modelu blaginje, »ki je bil po eni strani vseobsežen in je formalno zagotavljal socialno varnost ‚od zibelke do groba‘, po drugi strani pa je bil namenjen le dolo-cenim kategorijam prebivalstva« (Novak 1996: 922). V slovenskem primeru so bili iz sistema socialnega varstva izkljuceni politicni nasprotniki in neredko tudi njihovi svojci, kmetje (ce niso bili vkljuceni v kmetijsko zadrugo) in drugi samozaposleni, ki so pravico do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja dobili šele v šestde­setih letih 20. stoletja (Rendla 2022: 183). Vendar je razvoj zahodnoevropskih in socialisticnih držav blaginje potekal na podoben nacin, zaradi cesar Novak meni, da ni razloga še naprej govoriti o posebnih socialisticnih modelih: »Sami modeli in na njih utemeljena socialna politika so bili povsod rezultat soucinkovanja med zunanjimi zgledi in razmerami v konkretnem družbenem sistemu. Te razmere pa so bile kompleksen preplet tradicije, moci posameznih družbenih skupin in interesov elit« (Novak 1996: 922). Socialna varnost je bila v povojni Sloveniji pogojena z zaposlenostjo, na katero je bilo vezanih vecina socialnih pravic. Podobno je bilo tudi v industrijsko razvitih evropskih državah, kjer je bila življenjska raven vecine prebivalstva odvisna od dohodkov iz zaposlitve, od katerih je bilo odvisno tudi »prejemanje dohodkov iz naslova zavarovanja za tipicne primere zacasnega ali trajnega prenehanja aktivnosti« (Rendla 2022: 182). Nedvomno je bilo terensko socialno delo (od zbiranja sredstev do obisko­vanja otrok pri rejnikih in skrbnikih) kot predhodnik profesionalnega socialnega dela v socialisticni Sloveniji po drugi svetovni vojni povezano z željo po nad­zoru državljanov in s politicno »vzgojo« prejemnikov socialne pomoci. Ženske iz vrst AFŽ, ki so sicer rade pomagale ljudem, pa niso zmogle uresniciti t. i. 32.Dopisupraviteljstva Socialno politicne šole pri Ministrstvu za socialno skrbstvo sekretarju OF za okrožno mesto Ljubljana, 7. 8. 1946. »politicnovzgojnih nalog«, saj jih marsikatera med njimi še sama ni povsem razumela. Glede ugotavljanja lojalnosti novi državi je bilo od vsake posame­znice odvisno, kako je to lojalnost razumela in ali je bila o »razmerah na terenu« pripravljena porocati pristojnim oblastnim organom. Kljub temu nikakor ni mogoce zanikati, da so socialno angažirane clanice AFŽ, pa tudi predstavnice in predstavniki drugih množicnih organizacij opravili veliko koristnega dela, pogosto na racun prostega casa in posvecanja lastni družini. Kljub vmešavanju »politike« v socialno delo je socialisticna Slovenija scasoma zgradila razvejano mrežo otroških in mladinskih ustanov ter dokaj uspešen sistem zdravstvene in socialne zašcite, ki ga je spoštoval celo marsi­kateri drugace misleci (npr. Janžekovic 1984: 64–66). Vendar so politicne in planske zahteve v letih 1947–1949 zavrle živahno samoiniciativnost in osebno angažiranost številnih posameznic in posameznikov, ki bi bili v samoupravnem obdobju še kako koristni. V prvi polovici petdesetih let je bila država sposobna naloge socialnega skrbstva prevzeti povsem v »svoje roke«, zato so sindikati izgubili socialne na-loge, leta 1953 je bila ukinjena AFŽ, ki jo je politicno vodstvo zaradi prakticnih potreb ustanovilo le za dolocen cas, sicer pa je kot odlocen nasprotnik feminizma nasprotovalo vsakršni izkljucno ženski organizaciji. Potrebe po ustrezno izšolanih kadrih, zaposlenih tako v upravnih organih, pristojnih za socialne zadeve, kot v ustanovah socialnega varstva, so ostale. Pokazalo se je, da izobraževanje v obliki tecajev ne zadošca vec; vedno bolj so bile izražene potrebe po bolj izobraženih socialnih delavkah in delavcih. Po številnih pripravah, zapletih in prizadevanjih razlicnih posameznic in posame­znikov je bila leta 1955 v Ljubljani ustanovljena Šola za socialne delavce. SUMMARY The paper is based on archival records, legal bases and printed sources, and its purpose is to present the conceptual basis of social policy, the role and content of social welfare, the first forms of social work and methods of training for this type of work in socialistic Slovenia in the early years after the Second World War. Social protection, which in the pre-war Yugoslavia with a capitalist social order was based on the private initiative of various charities and individu­als, in socialism was taken over by the state. Initially, the state was still unable to provide social assistance to all those who needed it, both for economic reasons and due to the general lack of professionally qualified personnel. The political leadership was also aware of this and did not want to leave social assistance to the goodwill of individuals, but tried to control it as much as possible. Therefore, it tasked ‘mass organisations’ (trade unions, youth and women’s organisations, the Liberation Front), which it itself founded. These were not only to provide social assistance recipients with material and emotional help, but also political education. Leadership of the Communist Party placed great expectations on the Women’s Anti-Fascist Front (AFŽ). As future mothers, women are said to already have in­nate qualities (compassion, tenderness, a tendency to be interested in their fellow human), which came to the fore in the field of social welfare and it was these qualities that the Yugoslav and Slovenian party leadership tried to use for the benefit of the community. The number and zeal with which women responded to the calls to participate in the social sphere proved that the assumptions about women’s social sense were not without foundation. The range of tasks performed by AFŽ members in the first post-war years was extremely wide due to the great lack of professional staff. In connection with the authorities, with the help of fundraising campaigns and voluntary work, they took over the care of deprived children, widows, the sick and disabled, and participated in the establishment and operation of social institutions. Other organisations were also performing similar tasks, but AFŽ members were the most diligent, especially in helping moth­ers and children. Namely, they helped to establish maternity consultation rooms, children’s hospitals, youth homes, childcare facilities for preschool children, and organised various courses and lectures (on baby care, on health and educational issues etc.), collected money, food, clothes and toys for children, performed tasks such as children’s or field visitors, who primarily supervised the lives of children in foster care families. In the first post-war years, both employees of the authorities for social affairs and the volunteers from mass organisations were engaged in social work, yet most did not have adequate education for this work. For this reason, in 1945 a social political school (that operated until 1949) was founded. It took place in the form of courses and was intended for officers for social and health affairs at the authorities, staff of youth, children’s and other social care homes, as well as appointed children or field visitors, who were mostly members of AFŽ. Undoubtedly, voluntary social work in socialist Slovenia in the first years after the Second World War was connected with the desire to control citizens and with the »political education« of recipients of social assistance. Women from AFŽ, who were happy to help with social issues, were not able to fulfil their political tasks as many of them did not fully understand them themselves. Regarding the determination of loyalty to the new state, it was up to each individual how they understood this loyalty and whether they were ready to report such findings to the competent authorities. Despite the interference of »politics« in social work, we cannot deny the fact that socially conscious members of AFŽ as well as representatives of other mass organisations performed a lot of useful work, often at the expense of their free time and dedication to their own families. Socialist Slovenia eventually built an extensive network of children’s and youth institutions and a successful system of health and social protection. In the first half of the 1950s, the help of volunteers was no longer needed to the same extent as before. The state was able to take the tasks of social welfare completely into »its own hands«, and the need for properly educated and trained personnel, employed in both administrative bodies responsible for social affairs and social welfare institutions, remained. It was realised that education in the form of courses was no longer sufficient. After lengthy preparations, complications and efforts of many individuals, the School for Social Workers was founded in Ljubljana in 1955. Zahvala Najlepše se zahvaljujem Tanji Buda, ki je z menoj delila zbrano arhivsko gradivo in casopisne vire, ter prof. dr. Darji Zaviršek za dolge in izcrpne pogovore o obravnavani problematiki. Literatura Calovska, Ljiljana, in Jancic - Starc Jelena (ur.) (1960): Socializem in osvoboditev žensk, Iz­bor besedil iz Marxa, Engelsa, Bebla, Lenina in drugih. Ljubljana: Cankarjeva založba. Cepic, Zdenko (1992): Kržišnik, Anton. Enciklopedija Slovenije 6. Ljubljana: Mladinska knjiga. Encyclopaedia Brittanica (The editors): Charlotte Perkins Gilman. Dostopno prek: https://www.britannica.com/biography/Charlotte-Perkins-Gilman (20. 8. 2022). Gerk, Stana, Križnar, Ivka, in Podbevše Ravnikar, Štefanija (ur.) (1970): Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-1. Zbornik dokumentov, clankov in spominov 2. Lju­bljana: Zavod Borec. Gombac, Jure (1998a): Nova ideja socialnega skrbstva v Sloveniji med leti 1944 in 1950. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Gombac, Jure (1998b): Družbena skrb za mladoletne vojne sirote v republiki Sloveniji (1945–1952). Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo. Janžekovic, Janez (1984): Kršcanstvo in marksizem, Od prepira do razgovora. Izbrani spisi, I. zvezek, ponatis. Celje: Mohorjeva družba. Jeraj, Mateja (2003): Komunisticna partija, Antifašisticna fronta žensk in uresnicevanje ženske enakopravnosti. Arhivi, XXVI (1): 161–178. Jeraj, Mateja (2005): Slovenke na prehodu v socializem. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Jeraj, Mateja (1995): Slovenski sindikati in socialna politika 1945–1950. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Jogan, Maca (1990): Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Kollontaj, Aleksandra (1982): Ženska v socializmu. Ljubljana: Krt. Kozina, Brane (1996): Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Novak, Mojca (1996): Razvoj slovenske države blaginje. Teorija in praksa, XXXIII (6): 922–939. Perkins Gilman, Charlotte (1998): Women and Economics: A Study of the Economic Relation Between Men and Women as a Factor in Social Evolution. Berkeley: University of California Press. Dostopno prek: http://ark.cdlib.org/ark:/13030/ ft896nb5rd/ (29. 8. 2022). Princic, Jože (1997): Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan. Rangus, Marjetka (2016): Parlamentarne prakse socialisticne Jugoslavije: V iskanju ravnotežja med skupšcinskim sistemom in parlamentarizmom. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Rendla, Marta (2022): Socialno-ekonomski položaj gospodinjstev in problematike revšcine v socializmu: njeno merjenje in raziskovanje. V I. Smiljanic (ur.): Socutje in stigma. Družbene razlike in revšcina v slovenski novejši zgodovini: 175–203. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Slovenska biografija: Štebi, Alojzija. Dostopno prek https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi665283/ (20. 8. 2022). Štebi, Alojzija (1918): Demokratizem in ženstvo. Ljubljana: Slovenska Socialna Matica. Tomc, Gregor (1985): Planiranje v Jugoslaviji – med planiranjem bodocnosti in uresni- cevanjem vizije. Družboslovne razprave, II (3): 17–29. Tomšic, Vida (1945): Socialno skrbstvo kot najvažnejša naloga AFŽ pri obnovi dežele, referat na 1. kongresu AFŽ Jugoslavije junija 1945. Naša žena, IV ( 4–5): 96. Vodopivec, Nina (1999): Podoba ženske v listu Naša žena med leti 1945 in 1951. Kronika XLVII (1–2): 153–167. Vodušek Staric, Jera (1978): Organizacija ljudske oblasti v Sloveniji po letu 1945. V V. Kološa (ur.): Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi (Referati VIII. zborovanja arhivskih delavcev Slovenije v Kocevju od 20. do 22. oktobra 1977): 99–116. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Zaviršek, Darja (2000): Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Cf*. Zaviršek, Darja (2005): »Nekaj jih boste naucili vi, ostalo bo naredil socializem«. Zacetki izobraževanja za socialno delo v Sloveniji v obdobju med 1945 in 1961. V D. Zaviršek (ur.): »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«. Znanstveni zbornik ob 50. letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji: 7–53. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Viri Arhivski viri Arhivska gradiva Arhiva Republike Slovenije SI AS 228, Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije. SI AS 540, Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. SI AS 1800, Glavni odbor Antifašisticne fronte žensk Slovenije. SI AS 1413, Vida Tomšic. Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL LJU 479, Mestni ljudski odbor Ljubljana, socialno skrbstvo in zdravstvo. Tiskani viri Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), 1946, 1947. Uradni list Ljudske republike Slovenije (LRS), 1947. Casopisni viri Kmecka žena (1948): Lepo je poslanstvo otroške obiskovalke. Kmecka žena, II (6): 123. Podatki o avtorici dr. Mateja Jeraj Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: mateja.jeraj@gov.si Izvirni znanstveni clanek UDK 364.4:658.2"196/198"(497.12) DOI: 10.51936/dr.38.101.95-116 Nina Vodopivec SOCIALNO DELO V SOCIALISTICNIH TOVARNAH IZVLECEK Avtorica bo v prispevku predstavila, kako se je vzpostavljalo socialno delo v socialisticnih tekstilnih tovarnah od šestdesetih letih prejšnjega stoletja naprej. Prispevek je nastal na podlagi pregleda zapisnikov sej delavskih svetov v tovarni trikotaže Pletenina, študentskih raziskav o socialnem delu v socialisticnih tekstilnih tovarnah na takratni Višji šoli za socialno delo ter pogovorov in intervjujev z nekaterimi nekdanjimi socialnimi delavkami v tekstilnih tovarnah. Gradivo kaže na težave, s katerimi so se soocale socialne delavke in delavci v tovarnah, a hkrati na problematicne razmere, v katerih so živele in delale tekstilne delavke in delavci. Študentske naloge so relevanten vir za razkrivanje socialnih razmer tekstilnega delavstva v preteklosti kot tudi preteklega družbenega prepoznava­nja problemov. Temo interpretiram v kontekstu vecletnega raziskovanja izkušenj tekstilnega delavstva v Sloveniji. KLJUCNE BESEDE: socialno delo v podjetjih, socialisticne tovarne, tekstilne delavke in delavci, Slovenija Social Work in Socialist Factories ABSTRACT The article deals with the development of social work in socialist textile factories in Slovenia from the 1960s. The article is based on reports of workers’ council meetings in the Pletenina knitwear factory and on research conducted by students of the School of Social Work in socialist factories, and on interviews with some former social workers in textile factories. The empirical material points to social problems identified by the social workers and the miserable social conditions in which the textile workers lived and worked. The studies conducted by the students are important sources for researching the social conditions of textile workers in the socialist past. They also point to the social understanding of the problems and social work in the former political system. I interpret the material in the context of my year-long study of the experiences of women textile workers in Slovenia. KEY WORDS: social work in companies, socialist factories, textile workers, Slovenia 1 Uvod1 Na temo socialno delo v socialisticnih tovarnah sem prišla po nakljucju, ko sem v Zgodovinskem arhivu Ljubljana leta 2014 pregledovala zapisnike sej delavskih svetov v tekstilnih tovarnah trikotaže Pletenina in dekorativnih tkanin Dekorativna. Zanimalo me je, kako je potekalo samoupravljanje v tovarnah ter kakšno vlogo so imeli proizvodne delavke in delavci. V petdesetih letih prejšnje­ga stoletja se je namrec v tovarnah z geslom »Tovarne delavcem« vzpostavljalo samoupravljanje, kar je pomenilo, da so upravljanje tovarne preko delavskih svetov prevzeli vsi zaposleni, tudi proizvodne delavke in delavci. Zanimanje za temo je izhajalo iz vecletnega raziskovanja izkušenj tekstilnih delavk in delavcev v razlicnih tovarnah po Sloveniji in njihovih spominov na socializem (Vodopivec 2015 (2007); 2021a). Ob pregledovanju zapisnikov sej delavskih svetov tekstilne tovarne trikotaže Pletenina mi je v oci padla vloga socialne delavke Marije Oštir v tovarni.2 Ob koncu šestdesetih let 20. stoletja je na podlagi sistematicno zasnovanih raziskav razkrivala problematiko kolektiva in oblikovala smernice za njihovo reševanje. Na osnovi njenih analiz je vodstvo skupaj z delavskim svetom sprejemalo nadaljnje ukrepe, nacrtovalo družbeno politiko in vzpostavljalo infrastrukturo. Presenetila sta me sistematicen pristop njenega dela in tudi vloga, ki jo je imela na sestankih delavskih svetov v tovarni. Poiskala sem njeno ime in jo obiskala. V clanku predstavljam izsledke iz najinega intervjuja, iz intervjujev z dvema drugima socialnima delavkama v tekstilnih tovarnah3 ter iz nekaterih diplom­skih nalog študentk in študentov socialnega dela, opravljenih v tovarnah med 1. Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Politicna zgodovina ARRS P6-0281. 2. Zapisniki sej DS, stanovanjske komisije in komisije za družbeni standard, ZAL LJU 572: šk. 11, 12, 13. 3. Vse intervjuje je posnela in hrani avtorica. šestdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja.4 Namen clanka ni opis zgodovine socialnega dela v tovarnah; na konkretne študije socialnega dela gledam kot na vir za ugotavljanje razmer, v katerih so živele in delale delavke in delavci, ter hkrati vir za ugotavljanje družbenega prepoznanja problemov specificnega historicnega prostora in casa. Zanima me, katerim temam so v raziskavah socialnega dela v socialisticnih tovarnah posvecali pozornost, kar interpretiram v kontekstu svojega vecletnega raziskovanja (med letoma 2001 in 2021)5 spominov in življenja tekstilnega delavstva v Sloveniji. 2 Pionirski zacetki socialnega dela v tovarnah Marija Oštir6 je ponosna povedala, da je bila prva socialna delavka, ki je najprej v tovarni nogavic v Polzeli, potem pa v Pletenini v Ljubljani to službo šele vzpostavljala. Po osnovni izobrazbi je bila uciteljica, živela je v Celju. Ker je bila zelo aktivna, so ji na obcini predlagali štipendijo za študij socialnega dela. Štipendirala jo je obcina Žalec. Takrat je bila stara 27 let. A po dokonca­nem študiju socialnega dela7 se v obcini ni mogla zaposliti, zato ji je obcinska nacelnica predlagala, naj poskusi v industriji. Nacelnica je poklicala direktorja Polzele,« pravi Marija. »To je bil zelo ambiciozen tekstilni inženir. Cez eno uro sva se usedli v avto in odšli. Tam je bilo že veliko strokovnega kadra, samo še socialno službo so hoteli. A oni so vedeli, da je to potrebno. Zacela sem leta 1963 in bila tam pet let. Potem sem odšla v Ljubljano, v Pletenino. Jaz sem bila druga generacija iz šole [za socialno delo], ko smo mladi oblikovali profil poklica. Bilo je težko. Smo se morale dokazati, si pridobiti zaupanje, morale smo biti sa­mozavestne, a hkrati smo imele podporo direktorja. Mi smo imeli na šoli širok asortima predmetov, ucili smo se statisticno obdelovati podatke, pa pravo, psihopatologijo ipd. Ampak to je bilo teoretsko, v industriji pa …, 4. Deloma sem izsledke predstavila na simpoziju o Ženskah v gospodarstvu (Vodopivec 2016), a takrat je bil fokus na razumevanju gospodarstva v socializmu in ženskega placanega dela. 5. O metodah raziskave v Vodopivec 2015 (2007); 2021a. 6. Intervju, 2014. 7. Marija Oštir je študij koncala leta 1963 z nalogo Uspehi resocializacije bivših gojencev vzgojnega zavoda za podrocje Moste Polje, odpušcenih 1955-1960. Kot pove že naslov njene naloge, se je Marija zanimala predvsem za problematiko mladine. Ko je leta 1972 zapustila Pletenino, se je po nekaj letih bivanja v ZDA zaposlila v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, v osemdesetih letih pa ponovno v podjetju, in sicer v Iskri. je Marija pripovedovala, kako je bilo treba socialno delo v industriji vzpostavljati v konkretnih razmerah in skozi prakso. Ko pridete v kolektiv, ga morate najprej spoznat. Ta podatek je vsebina, s cim se ukvarjat. Takrat se je zelo na družbeni standard gledalo, a vpraša­nje je bilo, v kaj vlagat. Sem rekla, moram najprej videt sestavo kolektiva, izvedet razmere posameznih ljudi, da se potem ve, kako planirat. Sem pregledala osebne kartone, naredila vprašalnik, to obdelala in ugoto­vila, da se problemi šele zacenjajo. To se je videlo iz starostne strukture in po stanu. Sem odkrila s konkretnimi podatki … Meni so v nadaljevanju naložili pripravo predlogov za višino posojil, vsebino posojilne pogodbe, ker sem pravo poznala iz šole. Pa delavce sem seznanjala, kje se gradi, jim svetovala pri izbiri stanovanja. Navezovala sem stike z vrtci. Vrtcev ni bilo dovolj, potrebe pa ogromne, so ljudje tudi po dve leti cakali, babic tu ni bilo [v Pletenini so se zaposlovali predvsem ljudje iz Dolenjske]. Ve­liko je bilo dogovarjanja in pogajanja. Na koncu uradnega delovnega casa nisem šla nikoli domov. Ker so bili ljudje na izmenah, sem le na tak nacin lahko videla ljudi razlicnih izmen. Prav tako sem zjutraj marsikdaj prišla prej, da sem ujela še nocno izmeno. Poleg mene sta bili še dve, kadrovik, pa administratorka. Jaz tipkala nikoli nisem, sem rekla, bi bilo škoda mojega casa. Jaz sem delala na vsebini. To sem tudi že takoj na zacetku povedala, saj se je bilo treba marsikaj dogovoriti, da sem lahko uspešno delala. Z izsekom njene pripovedi želim opozoriti na pionirske zacetke vzpostavljanja socialnega dela v tovarnah, na to, kako je do tega prihajalo v praksi, pa ceprav ne trdim, da je bilo v vseh tovarnah tako. Ne glede na to, da se je v takratnih politicnih dokumentih veliko pisalo o družbenem standardu, se vendar takšna služba ni sistematicno vzpostavljala v vseh tovarnah in kar sama od sebe. V ve-cjih modernih obratih je pobudo za razvoj službe dalo vodstvo, kot na primer v Polzeli ali Pletenini, ali pa posamezne uslužbenke, kakršna je bila npr. kadrovska uslužbenka Lea Rappl v Predilnici Litija.8 Lea Rappl se je namrec pri delu neprestano srecevala s problemi proizvodnih delavk, zato je leta 1967 v okviru dodatnega izobraževanja na Višji šoli za or-ganizacijo dela v Kranju izdelala raziskavo, s katero je probleme identificirala in pokazala na potrebo po zaposlitvi socialne delavke v tovarni. V analizi se je osredotocila na v proizvodnji zaposlene matere, ki so se ob stanovanjskih pro-blemih in težavah z otroškim varstvom spopadale še z zdravstvenimi težavami 8. Intervju, 2004. (38 odstotkov anketiranih je imelo težave z obolenji). Socialna delavka se je v Predilnici zaposlila leta 1974. A tudi Lea je morala imeti podporo direktorja. Z opušcanjem centralnoplanskega modela se je del odgovornosti za razvoj podjetij z države in ministrstev prenašal na tovarniške uprave in lokalne skupno­sti. Od šestdesetih let 20. stoletja dalje so imela podjetja avtonomnejši položaj, glavno besedo pri njihovem vodenju pa je imela direktorjeva ekipa, pa ceprav so njene odlocitve morali formalno potrditi delavski sveti (Princic 2008). A to ni pomenilo, da predstavniki delavstva v delavskem svetu niso nic razpravljali. Vpogled v seje delavskih svetov9 kaže, da so bile v šestdesetih in zacetku se­demdesetih letih prejšnjega stoletja razprave živahne, a predvsem ko je bil govor o ureditvi delovnih in bivalnih okolišcin ter plac delavstva, ne pa o upravljanju podjetja (prim. Županov 1989). Tovarna je bila v socialisticnem modernizacijskem scenariju zamišljena kot generator socialisticne ideologije in družbenega razvoja. Industrijska moderni­zacija je bila usmerjena k vzpostavljanju moderne družbe z boljšim življenjskim standardom širšega kroga ljudi. Cetudi v vsakdanjem življenju ni bilo povsod in vedno tako, so bili izrednega pomena že takšno zamišljanje in posamezni napori v tej smeri. Družbene modernizacije v socializmu pa ne gre interpretirati zgolj v sklopu vladajoce ideologije, temvec tudi v kontekstu vsakdanjih razmerij in odnosov med ljudmi, teženj in želja po boljši prihodnosti, naporov in osebne­ga angažmaja: tako vodstvenega kadra, zdravnikov v obratnih ambulantah in socialnih delavk kot tudi drugih zaposlenih (Archer in Music 2016; Bonfiglioli 2020; Vodopivec 2015 (2007); 2021a). Pregled zapisnikov sej DS v Pletenini, nekaterih študentskih nalog na VŠSD (Arzenšek 1966; Barlic 1957; Bratina 1958; Lah Vild 1965; Rappl 1967; Žagar 1974) in študij zdravnikov medicine dela (Vodopivec 2021b) pokaže na marsikdaj zelo problematicne delovne in življenjske razmere (predvsem v 50. in 60. letih 20. stoletja), obenem pa povsem jasne vizije drugacne prihodnosti in napore, da bi razmere izboljšali. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla velike spremembe tako v gospodarstvo kot v vsakdanje življenje (Lazarevic 2014; Princic 2013). Takrat se je namrec zacelo vec pozornosti in denarnih sredstev posvecati bivanjskim razme-ram zaposlenim, razvoju prostocasnih dejavnosti, zdravju ter dvigu življenjskega in družbenega standarda, postopoma se je razvijalo potrošništvo, Jugoslavija je odpirala svoje meje. Do takrat sta se v veliki meri obnovili in vzpostavili težka industrija in osnovna javna infrastruktura, modernizirali so se industrijski obrati. Tovarne so se najprej osredotocile na prostorsko in tehnološko modernizacijo ­ 9. Seje DS, ZAL 572: šk. 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 30. gradile so nove prostore ter vlagale v tehnicna in inženirska znanja, potem pa se je vedno bolj kazala potreba po vstopu družboslovno-humanisticnih znanj v tovarno, po bolj celostnem pogledu na življenje in delovanje ljudi. Službo socialnega dela se je utemeljevalo v okviru družbenega standarda (Vodopivec 1958: 39, 40), ta pa je po tedanjem razumevanju obsegal kolektiv-no zadovoljevanje potreb, zdravstveno in socialno varnost ter urejene delovne in življenjske razmere zaposlenih. Zajel je torej ureditev prehrane in prevozov, gradnjo stanovanj, organizacijo otroškega varstva, zdravstvene službe in le­tovanj, delo na podrocju invalidnosti ipd. Slednjega ne gre razumeti zgolj kot politicen program; za industrijske delavke in delavce so bila namrec našteta podrocja izredno pomembna. Na podlagi vecletnih pogovorov s tekstilnimi delavkami in delavci lahko zapišem, da sta se marsikatera delavka in delavec v tovarni zaposlila tudi zato, da sta lahko prišla do stanovanja (ali sta vsaj imela to možnost) oziroma do posojila, da sta dobila zdravstveno zavarovanje10 in socialno varstvo ali pa ker sta težila k boljšemu življenjskemu standardu. 3 Socialno delo v socializmu Pavla Rapoša Tajnšek, ki je na VŠSD poucevala predmet Socialno delo v delovnih organizacijah, je zacetke socialnega dela v podjetjih povezala z zaposlovanjem žensk v tovarnah v Angliji med prvo svetovno vojno. Angleške izkušnje so po prvi svetovni vojni preucili v Franciji, kjer so tudi zakonsko dolo-cili, da so morale tovarne z vec kot sto zaposlenimi delavkami najeti posebno nadzornico, ki je skrbela za sprejem delavk, higienske razmere, socialno varstvo in obravnavo pritožb nad delovnimi razmerami (Rapoša Tajnšek 1997: 97). Ljudje so v Sloveniji zaradi pospešene industrializacije in urbanizacije po drugi svetovni vojni veliko odhajali v mesta, kar je sprožalo vecjo potrebo po stanovanjih in vrtcih, tudi zaradi zaposlovanja vecjega števila žensk, potrebo po oblikovanju širše infrastrukture, ki je najprej težila k podružabljanju številnih dejavnosti, kasneje pa k razbremenitvi, predvsem žensk. Vlogo za organizacijo in koordinacijo teh dejavnosti so v nekaterih primerih prevzele socialne službe v delovnih organizacijah. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zacela nacrtneje razvijati kadrovska politika v podjetjih, v okviru te pa na pobudo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije konec petdesetih let socialno delo (Vodopivec 1958: 39, 40). Socialne delavke in delavci so se zaposlovali v socialno-kadrovskem sektorju, ki je pokrival podrocje družbenega standarda, 10. Kmetje namrec do zacetka šestdesetih let niso bili vkljuceni v zdravstveno varstvo (Rendla 2018: 94). varstvo zaposlenih (zdravje, socialno varstvo) in kadrovske naloge (uvajanje novincev, motivacija, izobraževanje). Razvoj socialnega dela v tovarnah je bil povezan s profesionalizacijo stroke in z izobraževanjem na šoli za socialno delo, ustanovljeni leta 1955 v Ljubljani.11 Od leta 1960 je bil na šoli poseben oddelek za socialno delo v gospodarstvu oziroma za zaposlovanje v socialno-kadrovskih službah. Številni so bili na študij napoteni iz konkretnih tovarn. Prvi socialni delavci v tovarnah so bili po pisanju Rapoše Tajnšek moški, vecinoma zaposleni v moških kolektivih, uživali so sin-dikalno in politicno podporo v podjetju in lokalni skupnosti, mnogi so tudi sami aktivno sodelovali v samoupravnih organih ali lokalnih politicnih organizacijah. A kot kažejo nekatere naloge (Horjak 1961, po Rapoša Tajnšek 2006: 252), so ti imeli težave, zaradi katerih niso mogli samostojno izvajati svojega dela, saj se je v socialno delo vtikalo vec ljudi. To je bil predvsem strokovno-tehnicni kader, ki je imel pooblastila, da izdaja odlocbe oziroma namešca in premešca ljudi. V vec primerih se vodilni ljudje v tovarnah niso imeli casa ukvarjati s socialno--kadrovsko politiko in problemi ali pa so hoteli narediti vse sami. Predavateljica socialnega dela v delovnih organizacijah Rapoša Tajnšek piše (2006: 255, 256), da je bilo treba na zacetku potrebo po socialnem delu v podjetjih šele utemeljiti. To je s študijo naredil Rado Miklic. Gre za prvo študijo o socialnem delu v gospodarstvu v Sloveniji, izšla je leta 1960 na Inštitutu za javno upravo pri Pravni Fakulteti. Rudi Kyvosky, ki je vodil inštitut in je bil tudi sam honorarno zaposlen kot predavatelj na šoli za socialne delavce, je v uvodniku k študiji zapisal, da stroko v podjetjih spremlja vec težav: prva je že splošna defi­nicija socialnega dela v gospodarstvu, ki je bila utemeljena v skrbi za cloveka in se je kazala kot nekaj naravnega, kot nekaj, kar ne potrebuje stroke, saj jo lahko opravlja vsak; druga težava pa je bila politicno-ideološke narave. Socialno delo v socializmu je bilo treba utemeljiti v razliki od njegovega razvoja v kapitalizmu. Službo socialnega dela v podjetjih moramo obravnavati v širšem kontekstu profesionalizacije stroke v socializmu, ki jo je (so)kreirala politika. Na odnos jugoslovanske komunisticne politike do socialnih problemov po eni strani kaže razvoj organiziranega socialnega dela oziroma njegove profesionalizacije. Ta namrec v komunisticnih državah nikakor ni bila nekaj samoumevnega. V nekdanji Sovjetski zvezi, socialisticni Bolgariji ali Romuniji podobnih socialnih služb ni bilo (Zaviršek 2005: 8), a tudi v socialisticni Jugoslaviji so bili pogledi na organizi­rano socialno delo, predvsem pa na nacine, kako probleme reševati, razlicni. 11. Šola za socialno delo se je leta 1960 preimenovala v Višjo šolo za socialno delo, v sedemdesetih letih je postala clanica Univerze v Ljubljani, leta 2003 pa je pridobila status fakultete. Razvoj socialnega dela po drugi svetovni vojni gre povezati tudi s predvoj­nimi pobudami in z mednarodnimi povezavami. Povojna politika se je trudila socialno delo definirati drugace od zahodnega. Socialno delo je imelo prizvok milošcine, feminizma in ženskega mešcanskega dela. Najbolj problematicno je bilo strokovno delo s posameznikom, ki je veljalo za sinonim zahodnih buržoa­znih vrednot. Razvoj socialnega dela je po eni strani krojila potreba, ki so se je zavedali tudi politiki, po drugi strani pa je socialno delo politike spominjalo, da imajo ljudje individualne potrebe, da življenje prinaša razlicne socialne stiske, kar se je zdelo v nasprotju s socialisticno družbo socialne pravicnosti (Zaviršek 2005: 49). Nekateri strokovnjaki so že v petdesetih letih, ko so v Ljubljani ustanavljali Šolo za socialne delavce, prišli v konflikt z vodilnimi komunisticnimi politiki in ideologi, ki so bili prepricani, da bo socialne probleme rešil socialisticni sistem in da njihovo posebno reševanje ni potrebno, oziroma so socialno delo spre­jemali kot nujno zlo, ki pa naj se omeji na izvrševanje socialnih politik. Med njimi je bila tudi moja babica, ena prvih predavateljic na šoli za socialno delo, Katja Vodopivec. Leta 2005 je njene spomine na zacetke šole in delo zapisala Darja Zaviršek. Katja Vodopivec se je med študijskim obiskom v ZDA leta 1952 seznanila s socialnim delom in dala pobudo za ustanovitev šole. Ko je ucila na šoli, je napisala tudi prvo skripto o metodah dela (Vodopivec 1959), a je morala zaradi svojih nazorov o reševanju socialnih problemov oditi, njeno skripto pa so nehali uporabljati. Zavzemala se je namrec za individualno pomoc in skupinsko delo, kar politiki, ki je prisegala na kolektivno in politicno reševanje problemov, ni bilo pogodu.12 »Postopoma je politika vsaj deklarativno sprejela socialno delo«,13 a tudi v nadaljevanju je njegov razvoj oblikoval nenehni spopad med individualno podporo in kolektivnim reševanjem socialnih vprašanj, nihal med kriticno soci­alno akcijo in izvajanjem družbenega nadzora nad ljudmi. Socialne delavke in delavci v podjetjih pa so se poleg naštetega v šestdesetih letih in kasneje soocali še s problemom, ki je izhajal iz tržnega prostora in ekonomske logike. »Že takrat nekateri niso hoteli slišat, da je podjetje dolžno za ljudi tudi poskrbet, ne pa samo [od njih] zahtevat,« je povedala nekdanja profesorica Rapoša Tajnšek.14 Po njenem mnenju je socialno delo v delovnih organizacijah spremljal odklonilen odnos, ker »je bilo vedno vprašanje, kako dokazati ekonomske koristi socialnega dela«. 12. Primerjaj tudi spomin Bernarda Stritiha (Zaviršek 2005: 12). 13. Tako je v intervjuju dejala Katja Vodopivec (Zaviršek 2005: 40). 14. Intervju, 2014. A pri tem je vendarle pomembno izpostaviti pomen, ki so ga v okviru družbe­nega samoupravljanja v podjetjih pripisovali družbenim in socialnim nalogam. Pri razvoju po socialisticnem modernizacijskem scenariju ni šlo zgolj za številke ter rast kapitala in proizvodnje, temvec tudi za vzpostavitev osnovne infrastruk­ture, katere nelocljiv del je bil poleg cest, elektrifikacije, kanalizacije ipd. osebni in družbeni standard ljudi, kar zajema gradnjo stanovanj, vrtcev, zdravstvenih domov, osrednjih družbenih in rekreativnih prostorov ipd. Jugoslovanske samo­upravne tovarne so na prav posebne nacine (drugace kot fordisticne tovarne na zahodu) prepletale delovne in prostocasne dejavnosti ljudi, tovarniške prostore z lokalnimi, strukturirale življenje širšega prostora in populacije od zgolj zaposlenih in njihovih družin (Vodopivec 2021a; Archer in Music 2016). Kljub temu pa so tudi v samoupravnem jugoslovanskem sistemu obstajale številne neenakosti (Archer in Music 2016; Bonfiglioli 2013; Petrovic in Hofman 2017; Rendla 2018),15 razlike so bile v življenjskem standardu v razlicnih jugo­slovanskih republikah in razlicnih slovenskih regijah (Lazarevic 2002; Princic 2013: 164–174; Princic in Borak 2006; Rendla 2018; Verlic Dekleva 1990). V kriznih razmerah je prihajalo do težav s preskrbo osnovnih življenjskih potreb-šcin in vrste drugih dobrin (Piškuric 2019; Princic in Borak 2006; Rendla 2018), veliko ljudi je kombiniralo zaslužke razlicnih virov, številni so odhajali na delo v tujino. Tako kot gospodarske in življenjske razmere se je ves cas spreminjal tudi samoupravni sistem. Po eni strani vpogledi v študentske naloge socialnega dela v tovarni ter za­pisnike sej DS in sej družbenega standarda (v Pletenini) kažejo na nesorazmerje med deklarativnimi politikami ter spolno in družbeno oz. razredno neenakostjo, a po drugi strani tudi na to, da je kritika obstajala in se artikulirala ter da se je poskušalo iskati izboljšave. 4 Problematicne razmere tekstilnega delavstva Osrednji problem industrijskih delavk in delavcev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, na katerega so opozarjale tudi socialne delavke in delavci, je bilo sta­novanjsko vprašanje (Arzenšek 1966; Bratina 1958; Barlic 1957; Rappl 1967; Žagar 1974).16 Industrijsko delavstvo je pogosto živelo v slabih, nezdravih, vlažnih, kletnih ali podstrešnih in majhnih stanovanjih, v vec primerih brez vode 15. Režiser Želimir Žilnik je v svojih filmih - npr. Crni film (1971) in Nezaposleni ljudi (1968) - prikazoval težke razmere, v katerih so živele delavke in delavci (Bonfiglioli 2013). O delavcu Železarne Zenica Arifu Heralicu, ki je bil upodobljen na bankovcih, a je umrl v revšcini, sta pisali Petrovic in Hofman (2017: 6). 16. Zapisniki sej DS Pletenine leta 1969 in komisije družbenega standarda ZAL 572: šk. 12. in stranišca (prim. Strle 2022: 91–93). Študent socialnega dela Boris Bratina, ki je leta 1958 opravljal obvezno absolventsko prakso v tovarni Rog v Ljubljani, je zapisal, da je bilo pri anketiranju delavk in delavcev že težko razcistiti locena pojma sobe in kuhinje, saj jih je vecina kuhala in spala v istem prostoru (1958: 29). »Neredki so pojavi,« je nadaljeval, »da delavec spi v eni postelji skupaj z ženo in otroki.« V dveh primerih sta delavca prenocevala celo na kozolcu (1958: 42). A najbolj prizadeti so bili po njegovem pisanju tisti, ki so živeli pri starših, sorodnikih ali podnajemnikih, saj so v teh primerih lahko živele celo tri družine skupaj. Zaradi pomanjkanja prostora je bilo med ljudmi vec napetosti in sporov, prizadeti so bili tudi otroci. V še posebej težkih razmerah so živele družine v samskih domovih, ki niso imele niti osnovnih sanitarij (Vodopivec 1958: 41; Barlic 1957). Zakonca po­gosto nista živela skupaj, prav tako marsikatera mati ni živela z otrokom oz. otroki. Slednje je bilo povezano tudi s problemom varstva otrok (Pucelj Zorko 1975; Korošec 1968; Košir Sadar 1976; Rappl 1967; Žužek 1969); vrtcev je bilo premalo, delavnik vrtca pa pogosto ni bil prilagojen izmenskemu delu pro-izvodnje. Številni so namrec delali izmenjaje zjutraj, popoldne in ponoci, vrtci pa so obratovali zgolj dopoldne. Delavnik v proizvodnji se je pogosto zacel že pred zacetkom vrtca. Otroke so najpogosteje cuvali izmenjaje oce in mati (kar so številni imenovali »šihtanje«) ali pa stari starši (predvsem »babica servis«), v nekaterih primerih kolegice iz službe, sosedi, zasebne varuške, v številnih prime-rih so otroci ostajali sami doma (Vodopivec 2021a: 114). Moje sogovornice iz razlicnih tekstilnih tovarn so pogosto pripovedovale o razdvojenosti med delom in domom ter težkimi obcutji, ko so otroke pušcale same doma ali pa so ti morali že zelo zgodaj hoditi sami v vrtec. A s podobnimi težavami so se spopadale tudi nekatere zaposlene matere v drugih službah (Zaviršek 2006: 28). Eden osrednjih problemov industrijskega delavstva je bila ureditev prehrane. Kot kažejo zdravniški pregledi, so se zlasti ženske prehranjevale skromneje, prehrana je bila neuravnotežena, ni bila prilagojena za delo v industriji, veliko je bilo podhranjenosti, a prav tako debelosti in hkrati fizicne izcrpanosti (Lah Vild 1965; Vodopivec 2021b). Izredno pomembno je bilo, da je bila pozornost posvecena zdravju, poškodbam in premestitvi na druga delovna mesta znotraj podjetja, saj je industrija generirala številne poškodbe in obolenja. V tekstilni industriji je bilo zelo veliko invalidnosti, predvsem med predicami in tkalkami. Povprecna starost invalidske upokojitve za ženske je bila 47, za moške pa 49 let, s 25-letno delovno dobo pri moških in 22-letno pri ženskah (Modic in Modic 1989: 574, 575). Številne delavke in delavci so se tudi v drugih tekstilnih branžah spopadale z revmaticnimi obolenji, težavami s hrbtenico in kronicnimi obolenji dihal, torej boleznimi, ki so jih povzrocale delovne in življenjske okolišcine. Poklicne bolezni so bile sicer v socializmu priznane (danes namrec niso pravno urejene, razen v primeru azbestose), a vendar to še ni pomenilo, da je stroka prepoznala vse posledice dela, kar dokazujejo tudi spreminjajoci se seznami poklicnih bolezni skozi cas (Vodopivec 2021b). Najpogostejše zdravstveno regi­strirane težave tekstilnih delavk so bile poleg kronicno degenerativnih sprememb bolezni dihal in živcna obolenja, bolezni secil in spolovil ter kronicna utrujenost, mdr. zaradi nocnega dela. A vecina teh psihofizicnih posledic dela ni dobila priznanja poklicnih bolezni. Leta 1989 je vec razlicnih specialistov s posebno interdisciplinarno študijo dokazovalo potrebo po beneficirani dobi predic in tkalk v tekstilnih tovarnah zaradi kronicne okvare gibal ter preobremenjenosti kot posledice specificnega vecletnega dela. Garaško delo je z leti intenzivno izcrpavalo delavke.17 Prisil­na drža jih je s prisilo hitrega tempa (normiranega) dela bremenila psihicno in fizicno, med njimi se je krepila anksioznost (Modic in Modic 1989). Elaborat je še posebej izpostavil resne posledice nocnega dela.18 Raziskava je dokazala kronicne okvare gibal, ki so skupaj s psihosomatskimi boleznimi in procesom staranja tako zmanjšale zmožnost dela, da po 48. letu delavke niso mogle vec opravljati svojega dela. Po drugi strani pa je raziskava pokazala, da je bilo gospodarstvo in politiko težko prepricati, da so tudi v t. i. lahki industriji vplivi dela na zdravje ljudi tako zelo resni. Socialni delavki Marija Oštir in Ivana Skamen19 se spominjata, da sta pogo-sto sodelovali skupaj z zdravniki pri odkrivanju povezav med delom obolenji in poškodbami oz. so v primerih obolenja ali okvare poskrbele za premestitev na druga delovna mesta. Smo pogledali, kaj ni bilo ustrezno, in smo potem reševali vse probleme skupaj, ne da bi šla delavka na odpad. Ce je šivilja dobra, a ni škoda, da gre iz šivalnice ven? Prilagodili smo ji mašino, ji uredili delo, da je dve uri zlagala brisace, dve uri šivala.20 Zaradi boljšega razumevanja pomena takšnih ukrepov bom v nadaljevanju na kratko predstavila organizacijo in izkušnje dela v proizvodnji. 17. Med predicami (zaposlenimi na koncnem predenju) ni bilo nobenega moškega, med tkalci pa je bilo moških 2,28 odstotka (Modic in Modic 1989: 32). 18. Konvencija Mednarodne organizacije dela, h kateri se je zavezala tudi socialisticna Jugoslavija, je sicer prepovedala nocno delo žensk v industriji in gradbeništvu (na dolo-cenih delovnih mestih), a ga je po drugi strani dovoljevala, ce so to »terjale okolišcine« (Kavar Vidmar 1996: 496, 497). 19. Ivana Skamen je bila socialna delavka v tovarni Svilanit v Kamniku med letoma 1980 in 2008. 20.Intervju, 2014. Delo v proizvodnji je bilo v tekstilnih tovarnah najpogosteje individualno nor-mirano, kar pomeni, da je bilo natancno izmerjeno in doloceno, koliko sta morala delavka ali delavec proizvesti v osemurnem delavniku. Ce sta proizvedla vec, je bila placa višja, in obratno. Norma je priganjala in disciplinirala. Moje sogovornice in sogovorniki so jo povezovali z živcnostjo in strahom, a hkrati tudi z avtonomijo. Imeli so namrec obcutek, da norma zagotavlja vecjo pravicnost, saj si bil z normiranim delom placan toliko, kolikor si naredil. Zaradi navidezne samostojnosti normiranega dela sta imela delavka in delavec obcutek, da lahko sama organizirata in nadzo­rujeta delo. Ritma dela v proizvodnji pa niso narekovale zgolj norme in stroji; pri linijskem delu so bile namrec delavke in delavci odvisne od sodelavk in sodelavcev, ki so delali na liniji pred njimi, odvisne so bile tudi od vzdrževalcev, ki so popravljali stroje, in vodij, ki so jim razdelili delo. Proizvodni proces (po liniji, ki razdeli delo na številne delovne postopke) uteleša nacelo soodvisnosti, kar vzpostavlja konflikt in stisko, obcutja nemoci, a hkrati spodbuja solidarnost in izkušnjo skupinske ustvar­jalnosti. Slednje navajam, ker je pomembno za razumevanje odnosov in izkušenj dela. Vse to so bile teme, ki so zanimale socialno delavko ali delavca, kar bom pokazala v nadaljevanju na primeru tovarne oblacil Mura. Kadrovski socialni sektor v Muri se je takoj po ustanovitvi leta 1961 lotil raziskovanja slabe storilnosti pri delu. Polovica delavk in delavcev v proizvodnji namrec norme ni mogla doseci. Z raziskovanjem storilnosti v proizvodnji tovarne Mura se je ukvarjala Marija Lah Vild, ki je na šoli za socialno delo diplomirala leta 1965. V zakljucni nalogi je zelo sistematicno prikazala razmere, v katerih so delale in živele proizvodne delavke in delavci (Lah Vild 1965). S konkretni-mi podatki je zavrgla predvidevanja, da norme ne dosegajo tiste delavke in delavci, ki poleg v industriji delajo tudi na kmetijah. Teh je bilo skoraj polovica. Ko je iskala vzroke za slabo storilnost, je prikazovala delovne in življenjske razmere tekstilnega delavstva. Ugotovila je, da storilnosti ne determinirajo previsoke norme, prav tako ne stanovanjski problem, oddaljenost od tovarne, slaba izobrazba, kvalificiranost ali nižje place žensk (zaradi zaposlitve žensk na nižjih delovnih mestih) oziroma problem varstva otrok. Za izvedbo dela so bili najpomembnejši odnosi v delovni skupini (brigadi), na kar pa je v najvecji meri vplivala vodja – preddelavka delovne skupine. Storilnost je bila torej odvisna od njenega odnosa do ljudi v skupini oziroma od neformalnih odnosov, ki jih je preddelavka mobilizirala ali koordinirala, od odnosov med ljudmi, ki so delali v neposredni bližini. Študija Marije Lah Vild je zgodovinsko in etnografsko re-levantna, saj ob tem, ko išce pravi vzrok za slabo storilnost, hkrati opisuje tudi delovne in življenjske razmere proizvodnega delavstva. Teza, ki jo je socialna delavka v Muri ovrgla, je izhajala iz predsodka, da so bili delavci zaradi dela na kmetijah slabši delavci od tistih, ki niso opravljali kmeckega dela. Za Slovenijo je bil namrec znacilen polproletariat, kar je po­menilo, da so se v tovarnah zaposlili na kmetijah živeci ljudje. Gospodinjstva so zaposlitev v tovarni kombinirala z delom na kmetijah. Oblast je imela do takšnih kombiniranih gospodinjstev mešane obcutke; po eni strani jih je obravnavala kot nekaj zacasnega, a po drugi strani jih je potrebovala, saj so ta prispevala k družbeni stabilnosti (Centrih 2020: 157). Mešani obcutki so prevladovali tudi v drugih tovarnah in širši družbi. A študije so vendar dokazovale, da so bili kmetje delavci »tudi v socialisticnem sektorju boljši gospodarji« (Levstik 1964 v Centrih 2020: 167). Najpogosteje so delavci kmeti živeli odmaknjeni od tovarne. Nekateri so mo-rali zato vstati tudi ob dveh ponoci, nato pa dolge razdalje pešaciti ali se voziti s kolesi, da so zjutraj prišli pravocasno na delo. Zato so tovarne organizirale avtobusne prevoze. Mura je v zacetku sedemdesetih let povecala proizvodnjo, delavke in delavce je iskala na podeželju, odpirala nove podružnice (v Ljutomeru, Gornjih Petrovcih in Gornji Radgoni ter pozneje v Lendavi) in gradila prometno infrastrukturo. Socialna delavka v Muri Šarika Ficko se je spominjala, da so, ko se je v osemdesetih letih zaposlila, prvi avtobusi iz Ljutomera v tovarno šele zaceli voziti. Leta 1986, ko je šla v pokoj, pa je obstajalo že 32 avtobusnih linij, ki so tovarne podružnice povezovali s 504 vasmi (Pšajd 2012). V svojih raziskavah sicer nisem naletela na ambivalenten odnos do delavcev kmetov, a po mnenju nekdanjega direktorja Predilnice Litija21 Jožeta Mirtica so delavke, ki so hkrati delale na kmetijah, veljale celo za še bolj »vztrajne in trpežne, navajene trdega dela«. Mirtic je še povedal - in podobno sem slišala od drugih sogovornic in sogovornikov - da delavk in delavcev iz mešanih gospodinjstev med vecjimi sezonskimi opravili pogosto ni bilo v tovarno. Slednje je vodstvo do neke mere toleriralo, kar sem interpretirala v sklopu tihega zavezništva med vodstvom in proizvodnjo v nekaterih tovarnah (Vodopivec 2021a: 118). Fluktuacija je bila v splošnem po tovarnah zelo razširjen problem; veliko je je bilo zaradi bolezni, poškodb, nege otrok ali prekinitve z delom (ljudje so pogosto prehajali med razlicnimi tovarnami). Obstajale so tudi govorice, da ljudje goljufajo in se doma ukvarjajo z neformalno ekonomijo. Od svojih sogo­vornic in sogovornikov nisem slišala o takšnih goljufijah, slišala pa sem, da so številni opravljali še dodatna dela. Študent Boris Bratina je na podlagi anket in pogovorov z zaposlenimi v tovarni Rog v Ljubljani zapisal, da skoraj polovica opravlja še dodatno delo za placilo. Moški in ženske so delali pri obrtnikih in kmetih, delavke najpogosteje kot hišne pomocnice. Vecina jih je delala zaradi premajhnih zaslužkov in zaradi stanovanja ter potreb in želja po boljšem življenju. 21. Intervju, 2004. Samska dekleta so sobo v najem pogosto dobila le pod pogojem, da bodo opravljale delo hišnih pomocnic (Bratina 1958: 41). Z leti so v nalogah diplomantov šole za socialno delo vec raziskovalne pozor­nosti pridobivali odnosi med ljudmi v proizvodnji, problemi zaradi usklajevanja delovnega in družinskega okolja ter vzgojni in ucni problemi otrok. Tovarne so bile velike in so lahko zaposlovale tudi po vec tisoc ljudi. Ti so bili zelo razlicni, prihajali so iz razlicnih okolij (regionalnih, družbenih, nacionalnih ipd.), nape-tosti med njimi pa je, kot že zapisano, spodbujala tudi sama organizacija dela. Nekatere študije so še posebej izpostavljale probleme moških delavcev, ki so se zaradi zaposlovanja v industrijskih urbanih okoljih selili s podeželja, v mestih pa so bili izgubljeni in osamljeni. Denar so pošiljali domov, sami pa živeli v skromnih razmerah brez podpornega okolja, v nezdravih bivalnih razmerah, se slabo prehranjevali. Po pisanju dveh študentov socialnega dela, Rogaca in Kopine, ki sta delo opravljala v tovarnah v Ljubljani, so nekateri trpeli za kompleksom manjvrednosti, med njimi je bil razširjen alkoholizem (1964). Socialni delavki Marija Oštir in Ivana Skamen sta govorili o »prilagoditvenih problemih« in o tem, kako težko so ljudje usklajevali delovno in družinsko okolje. Ljudje, navajeni na kmecko življenje, so se stežka privajali na drugacne urnike in odnose v urbanih okoljih ter na nov nacin življenja brez podpornega okolja širše družine. Socialne delavke v tekstilni industriji so še posebej opozarjale, da so na odnose pri delu vplivali družinsko in zakonsko življenje, težave z vzgojo otrok ter razdvojenost žensk med delom in domom. Poudarjale so, da so problemi v obeh okoljih medsebojno povezani, zato jih je treba obravnavati skupaj. Veliko so pripovedovale tudi o alkoholizmu in nasilju v družini. 5 Odnos do socialnega dela v tovarni Marija Oštir in Ivana Skamen sta poudarili, kako pomembno je bilo, da sta »dobro poznali proizvodnjo«, se pogosto sprehodili med stroji in si tako pridobili zaupanje ljudi, ki so delali v proizvodnji. Obe sta poudarili, da je slednje zahte­valo, da sta v službo prihajali bolj zgodaj in iz nje odhajali izven osemurnega delovnika, saj sta le tako lahko srecali delavke in delavce vseh izmen. Obe sta bili prepricani, da ni bilo v vseh tovarnah za socialno službo dobro poskrbljeno. Ko so se pogovarjali s kolegi, so bili nekateri preseneceni, kaj delata. Službe prav tako ni bilo v vseh tovarnah. Družbene in socialne probleme so v takšnih primerih reševali nekoordinirano in nesistematicno, s pomocjo posameznikov v podjetju ali strokovnih služb izven organizacije (Rogac in Kopina 1964). Na zacetku je bilo socialno delo v podjetjih usmerjeno v celostno obravnavo kolektivov, potem pa vedno bolj v posamezne primere, v marginalizirane ljudi. A socialno delo je imelo v podjetjih ves cas slabšalni prizvok. Marija Lah Vild je bila kljub podpori vodstva leta 1965 kriticna do podcenjevalnega odnosa do socialnega dela v tovarni. »Ceprav statut in interni akti uvršcajo sektor na enakovredno mesto, pa je v praksi cutiti, da so deležni podcenjevanja« (1965: 57). Pritožbe so prihajale tudi iz drugih tovarn, predvsem zaradi nerazumevanja s strani vodstva in tehnicnih strokovnjakov. Ne glede na to, da so posamezni primeri organizirane socialne službe v podjetjih predvsem v šestdesetih in zacetku sedemdesetih let pokazali, da so bile socialne delavke v tovarni upoštevane, pa vendar lahko zapišem, da se je služba v splošnem ves cas borila s protislovnim položajem: po eni strani so jih v podjetjih potrebovali, po drugi pa so jih imeli za tiste, ki se ukvarjajo z najbolj marginaliziranimi in družbeno izkljucenimi lju­dmi. Njihovo delo je bilo predvsem od druge polovice sedemdesetih let naprej pogosto omejeno na izvajanje s predpisi dolocenih nalog. Mocnejšo vlogo so imeli tisti, ki so se specializirali za posebno podrocje, na primer preprecevanje in zdravljenje alkoholizma (Rapoša Tajnšek 2006: 257). V sedemdesetih letih je socialna služba v podjetjih dosegla visoko stopnjo profesionalizacije, število zaposlenih je sredi osemdesetih doseglo skoraj 400 (niso pa vsi opravljali so-cialnega dela). Polovica vecjih podjetij je vendarle ostala brez lastne socialne službe (Rapoša Tajnšek 1997: 122–126). Proti koncu osemdesetih let je bilo pri socialnem delu v podjetjih vec kurative, manj pa preventivnega in timskega dela. Vec socialnih delavk se je pritoževalo nad preobilico administrativnega dela in številnimi reorganizacijami, jezile so se tudi nad pomanjkanjem stika z delavci. Njihova ponavljajoca opozorila, da socialna služba v delovnih organizacijah ni administrativna, pac pa strokovna služba, kaže na takratni prevladujoci odnos do socialnega dela v podjetjih in družbi. Socialno službo v gospodarstvu je ves cas (pa ceprav z razlicno intenziteto in z razlikami med podjetji) spremljala skepsa zaradi razdvojenosti stroke med zagovorništvom oz. podporo zaposlenim in kadrovskim menedžeriranjem. Služba je namrec na eni strani zajela pomoc menedžmentu pri strateških odlocitvah v zvezi z ljudmi in preventivnim delovanjem, namenjenim vsem zaposlenim, na drugi strani pa neposredno pomoc pri reševanju problemov zaposlenih. Konflikt je eskaliral v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so številni socialni delavci izgubljali svojo profesionalno identiteto, njihova delovna mesta pa so se preo­blikovala v kadrovike (Rapoša Tajnšek 1991; 2006: 284). Po letu 1990 se je z gospodarsko krizo in družbeno-politicnimi preoblikovanji, s prehodom v tržni sistem, socialno delo usmerilo na blaženje posledic socialne negotovosti (Rapoša Tajnšek 1991). Politicna izjava »sociala ven iz podjetij« je dokoncno reducirala razumevanje socialnega dela na administrativno stroko in državni servis. Po mnenju upokojene profesorice Rapoša Tajnšek tudi mladi in neizkušeni kadri pogosto niso bili kos nalogam v preoblikovanih podjetjih, hkrati pa je vodstvo v takratnih težkih gospodarskih razmerah od njih pricakovalo prevec. »Problem je bil tudi, da je bil študij socialnega dela dolgo casa dvoletni, status socialnega delavca v primerjavi s psihologi, pravniki je bil vedno nižji«.22 Na ugled in status socialnega dela je poleg že naštetega vplivala tudi femini­zacija poklica. Socialno delo je bilo tako kot delo v tekstilni industriji feminizirano, v obeh sektorjih so bile zaposlene vecinoma ženske. Odstotek zaposlenih žensk v tekstilni industriji je v socializmu zrastel s približno 60–65 % na 80–85 %, a vecina zaposlenih ni bila formalno izobražena v tekstilu, številne so bile ne- oz. polkvalificirane, kvalifikacijo so pogosto pridobile s tecaji v tovarni (Vodopivec 2010). V socialnem delu je bilo s profesionalizacijo stroke sprva krajši cas vec moških (ce seveda ne upoštevamo žensk, ki so se pred in med drugo svetovno vojno ter po njej s socialnim delom ukvarjale neprofesionalno), potem pa je odstotek hitro padal. Po anketi leta 1957 je bilo od skupaj 293 poklicnih so-cialnih delavcev 41,3 % moških (Organizacijsko porocilo 1958: 29). V šoli za socialno delo pa je bilo v letih 1955-1965 med 997 študenti 32 % moških in 68 % žensk; število slednjih se je povecalo predvsem po letu 1964 (Kyovsky 1966: 36). Vrednotenje poklica pa ni sooblikovala zgolj številka zaposlenih žensk v sektorju, temvec tudi specificno vrednotenje poklica, vrednost, ki se jo je v druž-bi v konkretnem casu in prostoru pripisalo tekstilnemu in socialnemu delu. Ne prvega ne drugega sektorja se namrec ni obravnavalo v povezavi s priucenimi visokovrednotnimi spretnostmi in kompetencami, temvec z ženskimi naravnimi lastnostmi in njihovimi osebnimi znacilnostmi (Vodopivec 2010; Zaviršek 2005). 6 Sklep in metodološka refleksija Profesionalizacijo socialnega dela v socializmu je kreirala politika, a hkrati tudi gibanja pred drugo svetovno vojno, povojne povezave z mednarodnim okoljem ter angažma konkretnih posameznic in posameznikov. Socializem je spremenljivo in dinamicno obdobje vec desetletij, kar je pri razpravi o socialnem delu v socialisticnih tovarnah še posebej pomembno upoštevati. Spreminjal se je odnos politike do socialnega dela, kot tudi vloga socialnega dela v tovarnah, na kar je vplivalo tudi gospodarsko okolje. V clanku opozarjam, da socialnega dela v socialisticnih tovarnah ni sooblikovala zgolj politika, temvec tudi tržna ekonomija. Socialne delavke in delavci v tovarnah so se ves cas borili z dvojno vlogo: po eni strani naj bi pomagali delavkam in delavcem ter vsem drugim zaposlenim, po drugi strani pa naj bi poskrbeli za boljšo storilnost in produktivnost. Njihovo 22.Intervju, 2014. delovanje se je od skrbi za družbeni standard - kar je zajelo vzpostavljanje družbene infrastrukture vseh zaposlenih - scasoma usmerjalo na posamezne socialne primere in marginalizirane ljudi ter na administracijo. Status poklica je ves cas sooblikovala tudi feminizacija poklica. Intervjuvanke ne predstavljajo reprezentativnega vzorca, na podlagi katerega bi lahko zakljucili, kako je potekalo socialno delo v vseh socialisticnih tovarnah v Sloveniji. A vendar njihove pripovedi opozarjajo na vsakdanje prakse pogajanja, do katerih je prihajalo v nekaterih tovarnah, ter na angažmaje in prakse, ki so težili k boljši prihodnosti. Prav tako naloge študentk in študentov šole za socialno delo ne obravnavajo vseh tovarn in regij v Sloveniji, opozarjajo pa na osrednje probleme tekstilnega delavstva. Pomen socialnega dela v gospodarstvu je zato treba obravnavati v povezavi s socialnimi razmerami industrijskega delavstva. Diplomske in magistrske naloge študentk in študentov socialnega dela - pred­vsem iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja - ponujajo dober vir za preucevanje delovnih in življenjskih razmer industrijskih delavk in delavcev. Izbrani problem obravnavajo celostno, v povezavi z razlicnimi med seboj pre­pletenimi družbenimi in življenjskimi dejavniki, statisticnimi pregledi, anketami in lastnimi opažanji - vecina socialnih delavk in delavcev je bila takrat zaposlena v tovarnah in so imeli dober uvid v razmere in odnose ali pa so bili v proizvodnji vsaj na praksi. Naloge in intervjuji z nekdanjimi socialnimi delavkami v tovarnah kažejo na socialne neenakosti, a hkrati tudi na to, da se je kritika artikulirala, obenem pa so nastajale študije, ki so bile namenjene detektiranju konkretnih problemov ter iskanju vzrokov in možnosti za izboljšave. SUMMARY The article deals with the development of social work in socialist textile factories in Slovenia from the 1960s until 1990. It is based on reports of the workers’ councils of the Pletenina knitwear factory, studies by students of social work carried out in socialist factories, and interviews with some former social workers in textile factories. The material collected is part of a multi-year study of textile workers’ memories and lives conducted between 2002 and 2020. The interviewees do not constitute a representative sample from which we may conclude the way social work was carried out in all socialist factories in Slo­venia. However, their interpretations point to the everyday practices of social worker negotiation and engagement as well as the particular problems industrial workers faced. Socialist social modernisation should not be reduced to ideol­ogy alone, but should be interpreted in the context of people’s aspirations, their desires for a better life and a future, their efforts and their personal commitment. The professionalisation of social work in the 1950s was created by politics, but also by the efforts of the movements before the Second World War, the links with the international environment in the post-war period, and the commitment of certain individuals and the market economy. Socialism is a changeable and dynamic period of several decades; this must be taken into account, especially when it comes to social work in socialist enterprises. Social workers came into the enterprises in the late 1950s and 1960s. The ini­tiative came from the trade union, but in reality usually from a director and his team. The social workers were supposed to help create better working and living conditions (social standards) in terms of work, workplace organisation, factory material infrastructure (which was modernised in the 1960s), finding solutions to low productivity and high standards/requirements, high levels of sick leave, dis­abilities and illnesses, but most importantly in solving the life problems of industrial workers, their housing problems, organising childcare, hot meals, transportation to factories etc. Reports and studies by social workers reveal very problematic working and living conditions of industrial workers (especially in the 1950s and 1960s), but also very clear visions and individual efforts to improve the situation. The importance of social work in industry can be better understood by gaining insight into the working and living conditions and experiences of industrial work­ers, their needs and problems. Student studies, especially from the 1960s and some from the 1970s, are a good source for examining the working and living conditions of industrial workers because they approach the chosen problem intersectionally, in the context of various interwoven social and living factors, statistical reviews, surveys, and subjective observations, since most of the social work students at the time were employed in factories (or had done a short intern­ship there) and had a good insight into the working and living conditions. These studies and interviews with former social workers point to inequalities that existed in everyday life at the time. At the same time, they also show that criticism was voiced and studies were made that aimed to identify concrete problems, look for causes and find ways to improve them. Despite political support, the profes­sion was not systematically developed. Social work in factories was consistently accompanied, albeit with varying degrees of intensity and with differences be­tween factories, by scepticism stemming from the split in the profession between representing the interests and support of workers and management. This split in professional identity grew in the 1990s: Social workers left the factories or be­came human resource managers. The students’ thesis shows that social workers in factories struggled with bureaucracy (increasingly so after the 1970s), and a lack of understanding by managers and technical experts. The position of social work in socialist factories was also affected by the feminisation of the profession. Both social work and the textile industry employed mostly women. In both fields, work was not associated with learned, valuable skills and competencies, but with women’s natural qualities and personal characteristics: their nimble fingers, diligence and caring. Zahvala Za komentarje pri oblikovanju clanka se zahvaljujem urednici tematskega bloka, prof. dr. Darji Zaviršek, in obema recenzentoma. Literatura Archer, Rory, in Music, Goran (2016): Approaching the socialist factory and its wor­kforce: considerations from fieldwork in (former) Yugoslavia. Labor History: 1–23. DOI: https://doi.org/10.1080/0023656X.2017.1244331. Bonfiglioli, Chiara (2013): Gendering Social Citizenship: Textile Workers in post-Yugo­slav States. CITSEE Working Paper Series 2013/30. Dostopno prek: https://papers. ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2388858 (22. 6. 2022). Bonfiglioli, Chiara (2020): Women and Industry in the Balkans: The Rise and Fall of the Yugoslav Textile sector. London: I.B. Tauris. Centrih, Lev (2020): Polkmetje in socialisticna država: integrirana kmecka ekonomija v Sloveniji v letih 1957 in 1965. Prispevki za novejšo zgodovino, 60 (2): 152–167. Kavar Vidmar, Andreja (1996): Upoštevanje družine v delovnem pravu. Socialno delo, 35 (6): 495–509. Dostopno prek: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc­-H1MZ0RB4 (24. 6. 2022). Kyovsky, Rudi (1966): Diplomske naloge absolventov višje šole za socialne delavce v obdobju 1955-1965. V 10 let – Višja šola za socialne delavce v Ljubljani: 31–38. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Lazarevic, Žarko (2002): Razkorak med razvitimi in nerazvitimi – zaviralni dejavnik modernizacije Jugoslavije? Prispevki za novejšo zgodovino, XLII (2): 77–89. Lazarevic, Žarko (2014): Zgodovinska ozadja tekstilne industrije na Slovenskem. V M. Pušnik in E. Fajt (ur.): Moda in kultura oblacenja: 25–37. Maribor: Aristej. Levstik, Jože (1964): Ekonomska in družbena problematika polproletariata. Porocilo sklada Borisa Kidrica, 4 deli. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Modic, Samo, in Modic Socan, Sonja (1989): Vpliv dela, delovnega okolja in delovnih razmer na življenje, zdravje in delovno zmožnost predic in tkalk s posebnim ozirom na vpliv starosti na pešanje telesne moci, urnosti in spretnosti rok, zmogljivosti cutil (vid in sluh) ter oceno zmožnosti za opravljanje svojega dela glede na vse obre­menitve in škodljivosti pri delu. Dopolnitev strokovne dokumentacije za priznanje beneficirane dobe s povecanjem. Razvojno raziskovalni projekt. Ljubljana: Klinicni center v Ljubljani, TOZD Inštitut za medicino dela, prometa in športa. Petrovic, Tanja, in Hofman, Ana (2017): Rethinking Class in Socialist Yugoslavia: Labor, Body, and Moral Economy. V D. Jelaca (ur.): The Cultural Life of Capitalism in Yu­goslavia: (Post)socialism and its Other: 61–80. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Piškuric, Jelka (2019): Bili nekoc so lepi casi: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v casu socializma. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Princic, Jože, in Borak, Neven (2006): Iz reforme v reformo, slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Princic, Jože (2008): Pot do uspešnega direktorja. V J. Fikfak in J. Princic(ur.): Biti direktor v casu socializma: Med idejami in praksami: 103–134. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Princic, Jože (2013): Pot do slovenske narodno gospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Rapoša Tajnšek, Pavla (1991): Perspektive socialnega dela v podjetjih. Socialno delo, 30 (1–2): 12–19. Rapoša Tajnšek, Pavla (1997): Socialno delo v delovni organizacijah. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Rapoša Tajnšek, Pavla (2006): Razvoj socialnega dela v delovnem okolju. V D. Zaviršek in V. Leskošek (ur.): Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi: 245–261. Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo. Rendla, Marta (2018): Kam ploveš standard? Življenjska raven in socializem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Socialne službe v Sloveniji (1958): Gradivo 1. obcnega zbora Društva socialnih de­lavcev Slovenije dne 17. in 18. maja 1957 v Ljubljani: 25–30. Ljubljana: Društvo socialnih delavcev. Strle, Urška (2022): Družbeni položaji tobacnega delavstva v retrospektivi dolgega trajanja. V I. Smiljanic (ur.): Socutje in stigma. Družbene razlike in revšcina v slovenski novejši zgodovini: 69–100. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Verlic Dekleva, Barbara (1990): Odnos med urbanimi središci in podeželje. Teorija in praksa: družboslovna revija, 27 (12): 1590–1598. Vodopivec, Katja (1958): Socialni delavec v podjetju. Porocilo skupine. V Socialne službe v Sloveniji. Gradivo 1. obcnega zbora Društva socialnih delavcev Slovenije dne 17. in 18. maja 1957 v Ljubljani: 31–48. Ljubljana: Društvo socialnih delavcev. Vodopivec, Katja (1959): Prirocnik iz metodike socialnega dela (skripta). Ljubljana. Vodopivec, Nina (2007 (2015)): Labirinti postsocializma: socialni spomini tekstilnih delavk in delavcev. Elektronska izdaja 1.0. – El. knjiga. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Dostopno prek: http://sistory.si/11686/34857 (22. 6. 2022). Vodopivec, Nina (2010): From Nimble fingers. Anthropology of East Europe Review, 28 (1): 165–183. Vodopivec, Nina (2016): Od niti in majice do družbenega standarda: pogled v sociali­sticno tovarno. V N. Vodopivec in M. Šorn (ur.): Žensko delo: delo žensk v zgodovinski perspektivi: 163–178. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Vodopivec, Nina (2021a): Tu se ne bo nikoli vec šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Razpoznavanja 45). Vodopivec, Nina (2021b): Poklicne bolezni in z delom povezane bolezni v Sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino, 140 :(3) 61–168. Dostopno prek https://ojs.inz. si/pnz/article/download/3896/4325?inline=1 (25. 6. 2022). Zaviršek, Darja (2006): Spol in profesionalizacija socialnega dela. Primerjalna analiza. V D. Zaviršek in V. Leskošek (ur.): Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med druž­benimi gibanji in politicnimi sistemi: 15–36. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Zaviršek, Darja (2005): »Ti jih boš naucila nekaj, ostalo bo naredil socializem!« Zgo­dovina socialnega dela med leti 1945 in 1961. V D. Zaviršek (ur.): »Z diplomo je bilo lažje delati«, znanstveni zbornik ob 50. letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji: 7–63. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Županov, Josip (1989): Samoupravni socializem, konec neke utopije. Teorija in praksa, 26 (11–12): 1387–1399. Viri Arhivski viri Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0572, Fond Pletenina, tovarna trikotažnih izdelkov. Zapisniki sej DS, zapisniki sej stanovanjske komisije in komisije za družbeni standard. Intervjuji Mirtic, Jože, Litija, 2004. Oštir, Marina, Ljubljana, 2014. Rappl, Lea, Litija, 2004. Rapoša Tajnšek, Pavla, Ljubljana, 2014. Skamen, Ivana, Kamnik, 2014. Študentske naloge Arzenšek, Helga (1966): Delokrog socialnega delavca v Lilet-u: tovarna obutve Maribor. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Barlic, Minka (1957): Stanovanjska problematika s posebnim ozirom na samske delavce in delavke v tovarni Litostroj. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Bratina, Boris (1958): Potrebe po socialni službi v tovarni Rog. Diplomska naloga. Lju­bljana: Višja šola za socialno delo. Horjak, Franc (1961): Sprejemanje sodelavcev v kolektiv Železarne Jesenice. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Korošec, Franciška (1968): Problemi otroškega varstva v Železarni Ravne ob prehodu na nov delovni cas. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Košir - Sadar, Marjana (1976): Varstvo otrok v TOZD Merinka. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Lah Vild, Marija (1965): Problemi vkljucevanja žena manj razvitega podrocja obcine Murska Sobota v tovarno oblacil, perila in pletenin Mura. Diplomska naloga. Lju­bljana: Višja šola za socialno delo. Oštir, Marina (1963): Uspehi resocializacije bivših gojencev vzgojnega zavoda za podrocje Moste Polje odpušcenih 1955–1960. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Pucelj Zore, Brigita (1975): Varstvo otrok zaposlenih žena v proizvodnih obratih »Gorenj­ske predilnice« Škofja Loka. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Rappl, Lea (1967): Problematika zaposlenih mater v Predilnici Litija, ki delajo na vseh treh posadah, t.j. ponoci. Kranj: Višja šola za organizacijo dela (neobjavljena naloga). Rogac, Franc, in Kopina, Alojz (1964): Vloga centra za socialno delo v manjših gospo­darskih organizacijah. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Žagar, Marjeta (1974): Analiza stanovanjskih razmer delavcev v Savi. Diplomska na­loga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Žužek, Franciška (1969): Varstvo otrok zaposlenih žena v tovarni Saturnus. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialno delo. Film Pšajd, Jelka (2012): V Soboti ni tako slabega vremena, da mi ne bi mogle priti. Pripove­dovanja Kluba upokojenk in ostalih delavcev v tovarni Mura. DVD. Murska Sobota: Pomurski muzej. Podatki o avtorici dr. Nina Vodopivec Inštitut za novejšo zgodovino Privoz 11, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: nina.vodopivec@inz.si Izvirni znanstveni clanek UDK 376-056.262/.263"1918/1990"(497.12) DOI: 10.51936/dr.38.101.117-137 Dunja Dobaja OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI V SLOVENIJI (1918-1990): OD SEGREGACIJE DO INTEGRACIJE IZVLECEK Prispevek se osredotoca na dve skupini otrok, in sicer gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne. Sledi razvoju vzgojno-izobraževalnega sistema za omenjene otroke od konca prve svetovne vojne do konca obdobja socializma v zacetku devetdesetih let, s poudarkom na obdobju po drugi svetovni vojni. V tem obdo­bju sta se pri skrbi za otroke s posebnimi potrebami uporabljala dva temeljna koncepta, in sicer segregacija in integracija. KLJUCNE BESEDE: otroci, gluhost, slepota, segregacija, integracija Children with Special Needs in Slovenia (1918-1990): From Segregation to Integration ABSTRACT The article focuses on two groups of children with special needs: the deaf and hard of hearing, and the blind and visually impaired children. The article outlines the development of the education system for the mentioned groups of children in the period from the end of the First World War to the end of the socialist period at the start of the 1990s. The contribution mainly focuses on the period after the end of the Second World War. In that period, two underlying concepts were used in the care for children with special needs, namely segregation and integration. KEY WORDS: children, hearing impairment, visual impairment, segregation, integration 1 Uvod1 Prva svetovna vojna, z vsemi svojimi posledicami, je pri evropskih državah okrepila obcutje o pomembnosti clovekovega življenja ter skrb za zdravje in splošno cloveško blaginjo. V tem kontekstu je bila v ospredju predvsem skrb za otroke, ki so jih dojemali kot prihodnost naroda, pri cemer pa so bili otroci s po­sebnimi potrebami izvzeti. Seveda so se tudi zanje iskale možnosti za povecanje njihove »uporabnosti« (Cergol Paradiž 2015: 98). Skrb za otroke s posebnimi potrebami se je po prvi svetovni vojni sicer res sis-temizirala, a so evropske države nekaj korakov v to smer naredile že v 19. stoletju. Otroke s posebnimi potrebami so namrec zacele vkljucevati v segregirane oblike izobraževanja. Zacetke segregirane vzgoje in izobraževanja prepoznamo kot pozitivne in jih razumemo v kontekstu zacetkov strokovnega ukvarjanja z otroki, za kar prej ni bilo poskrbljeno. Zasnova segregacije je imela pozitivne ucinke, a se to veckrat pozablja, saj sama beseda asociira na izolacijo, zanikanje in manjše možnosti (Vršnik 2003: 143). Pogled nazaj pokaže obstoj programov usposabljanja in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami že v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju kot sestavni del dobrodelnih, verskih in s strani države odobrenih programov (Hansen 2018: 244). Temeljna nacela tovrstnega izobraževanja in usposabljanja so bila eko­nomska neodvisnost, prispevek družbi in utilitarizem (McFarlane 2018: 273-274). Usposabljanje in izobraževanje sta potekala v t. i. azilih, ki so bili prostorsko segregirani. Prostorska segregacija je spodbudila mistifikacijo azilov in njihovih prebivalcev (McFarlane 2018: 274). Pristop do oseb s posebnimi potrebami je bil medikaliziran, kar pomeni obravnavo hendikepiranosti2 kot necesa patološkega, kar potrebuje konstantno zdravljenje, popravek ali odpravo (Rembis in dr. 2018: 1). Istocasno je dominacija medicinskega modela pomenila prakso zapiranja in kaznovanja, ki je bila v Evropi znana od 17. stoletja (Zaviršek 2014: 134). Nov nacin obravnave hendikepiranosti v okviru »medicinskega modela« se pojavi v zacetku petdesetih let 20. stoletja, to je t. i. medicinska rehabilitacija, 1. Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 2. Koncept »hendikepa« (angl. »disability«) poudarja, da telesne, senzorne in intelektualne ovire posameznike sicer omejujejo pri vsakdanjih opravilih, resnicne ovire pa nastanejo šele v stiku posameznika z izkljucujocim okoljem. Takšno okolje temelji na predstavi o »normalnem« telesu in »normalnem« delovanju, pri cemer vse, cesar ne zazna kot »normalno«, doživlja bodisi kot »nenormalnost« bodisi kot »drugacnost« (Zaviršek 2014: 134). ki je delovala v smeri priprave posameznika na samostojno življenje (Bregain 2018: 122). Usklajevala naj bi vse intervencije, namenjene oviranim osebam vseh starosti, vkljucno z izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem. Zato se ta rehabilitacija nekaj let kasneje imenuje »integralna« rehabilitacija, sledimo pa ji do srede sedemdesetih let (Bregain 2018: 122). O zgodovini hendikepa pa lahko govorimo šele v osemdesetih letih 20. stoletja, ko se ta pojavi v okviru študij o hendikepu (Rembis in dr. 2018: 2). Eklekticna skupina avtorjev je izzvala dotedanji nacin razmišljanja o hendike­piranosti, nacinu življenja oseb z ovirami in pomenu temeljnih konceptov, kot so identiteta, skupnost, državljanstvo in normalnost. Leta 1985 je Paul K. Longmore, aktivist za pravice hendikepiranih in zgodovinar hendikepa, pisal o negativnih in ponižujocih predstavah glede oseb z ovirami (Rembis in dr. 2018: 2). Namen zgodovine oseb s posebnostmi v razvoju je bil preseci nezaželen družbeni status v smislu oviranosti kot »ozdravljeni«, »popravljeni«, »rehabilitirani«. Zgodovina hendikepa glede obravnave oseb z ovirami prikazuje tudi premik od zgodovine segregacije in izkljucevanja do vecje vkljucenosti in zagotavljanja državljanskih pravic (Brown 2018: 488). Z novim razumevanjem hendikepa se razvije tudi proces integracije oseb z ovirami, ki ga države, tako kot koncept hendikepa, razlicno razumejo in izvajajo. Osnovni fokus pricujocega prispevka so vzgojno-izobraževalni sistemi za gluhe, naglušne, slepe in slabovidne otroke v casu od konca prve svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije leta 1991, s poudarkom na obdobju po letu 1945. Skupini sta izbrani zato, ker sta bili v vsem obravnavanem obdobju enako opre­deljeni tako s strani odlocevalcev kot v družbi, medtem ko se je opredelitev oseb za vecino drugih vrst hendikepiranosti scasoma zelo spreminjala in bo morala biti zaradi svoje kompleksnosti predmet posebne raziskave. Namen prispevka je na podlagi arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije, strokovne in spominske literature ter zakonodaje raziskati, kako so se ti sistemi spreminjali tako po svoji obliki kot tudi vsebini, ter ugotoviti povezave teh sprememb z elementi širšega okolja in družbe. 2 Obdobje med obema vojnama Višji šolski svet v Ljubljani je na seji 6. aprila 1919 sklenil natancno pretehtati vprašanje skrbstvene vzgoje za otroke s posebnostmi v razvoju ter na podlagi ugotovitev sprejeti primerne smernice za njihovo vzgojo in izobraževanje. Sku­pno mnenje je bilo, da so za njihovo vzgojo in izobraževanje potrebna poseb­na strokovna znanja, kar so pokazale že izkušnje iz avstro-ogrske monarhije. Teh znanj ljudskošolski ucitelji niso imeli, prav tako jim ni bil prilagojen redni vzgojno-izobraževalni program v ljudskih šolah. Višji šolski svet je ocenil, da je nadaljevanje segregiranega ucnega procesa v njihovo korist (Serše 2018: 35). Omenjeni otroci pogosto niti v domacem okolju niso imeli potrebnih socialnih spodbud, kaj šele potrebnega strokovnega znanja staršev. Problem so predstavljale težnje po prostorski segregaciji. Leta 1922 je Mi-nistrstvo za narodno zdravje preselilo Zavod za slepe iz Ljubljane v neprimerne prostore v Kocevje, ker je njegove dotedanje prostore preuredilo v bolnišnico za ženske bolezni (Šorn 2009: 266). Umik zavoda na periferijo lahko razumemo kot prostorsko segregacijo »motecih« in hendikepiranih. Težnje po preselitvi je bila deležna tudi šola za gluhe otroke. Uprava splošne ljubljanske bolnišnice si je namrec prizadevala izsiliti preselitev zavoda na podeželje, njegove prostore pa uporabiti za svoje namene (Dermelj 1950: 17). Splošna bolnišnica se je soocala s hudim pomanjkanjem prostora (Dobaja 2018: 55-68). Tudi na sejah banskega sveta Dravske banovine, natancneje na seji januarja 1931, so nekateri banski svetniki predlagali prostorsko segregacijo v smislu preselitve gluhih in slepih otrok ter vedenjsko problematicnih deckov na skupno posestvo v Ponovicah (AS 77, t. e. 1, 22. 1. 1931). Taki predlogi so pojasnjevali varcevanje pri vzdrževanju upravnega aparata in niso v nicemer izhajali iz potreb omenjenih mladoletnih. Ban Drago Marušic je take predloge zavrnil, saj se je zavedal, da terjajo podrobno študijo (AS 77, t. e. 1, 22. 1. 1931). Gluhi otroci so bili tako kot vsi otroci s posebnimi potrebami obravnavani – ce uporabimo izraz iz zapisnika zasedanja banskega sveta februarja 1938 – kot reveži (AS 77, t. e. 12, 16. 2. 1938) v smislu oviranosti in vecinoma slabega socialnega statusa, ki so imeli z izobraževanjem v ljubljanski gluhonemnici (uporabljamo tedanji izraz) možnost odpraviti gluhoneme hibe (Pianecki 1940: 106-108). V obdobju med obema vojnama je bil gluhi otrok pojmovan kot ose­ba, katere pomanjkljivost je bilo treba odpraviti in prilagoditi polnocutni okolici. Pot za dosego tega cilja je bila glasovno-govorna metoda poucevanja. Oralna metoda je bila v obdobju med obema vojnama osrednja metoda poucevanja gluhih ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše v Evropi. Bila je nacin približanja in integriranja gluhega otroka slišeci okolici, kretnje pa so bile prisotne le za pojasnjevanje pojmov (Dobaja 2022: 47-67). V casu internatskega šolanja so se gluhi in slepi ucenci usposobili za rocne poklice, prilagojene njihovim posebnostim. Kaj vec mladi po koncu osnovne šole v obdobju med obema vojnama niso mogli doseci, saj s strani oblasti in širše družbe niso imeli takšne podpore, kot je bilo to v drugih evropskih državah (Mazi 1933: 15-20). V obdobju med obema vojnama sta segregirana vzgoja in izobraževanje omogocila strokovno vzgojno-izobraževalno delo (pogosto v skromnih raz­merah) z otroki s posebnimi potrebami, prilagojeno njihovim potrebam, ter jim omogocila integracijo v družbo v smislu izuciti se poklica, dobiti zaposlitev in biti financno neodvisen. To je bil v obdobju med obema vojnama koncni cilj vzgoj­no-izobraževalnih ustanov za otroke s posebnimi potrebami. Tako pojmovanje gluhih in slepih otrok kot na splošno otrok s posebnimi potrebami je bilo prisotno tudi po drugi svetovni vojni, torej integracija v smislu prilagajanja družbi, pri ce-mer pa je vedno bolj stopalo v ospredje razvijanje pozitivnega odnosa družbe do omenjenih otrok. Povojna oblast je med kljucne naloge postavila skrb za ogrožene osebe, med katere so sodili tudi otroci s posebnimi potrebami (Vehar 2018: 847). Podatki ministrstva za socialno skrbstvo glede števila omenjenih otrok za cas tik ob koncu druge svetovne vojne niso popolni. Natancna ocena je bila narejena šele leta 1947, ko je bilo evidentiranih 34.481 otrok, ki so deloma ali v celoti potrebovali javno pomoc. Od tega je bilo 3375 otrok s posebnimi potrebami, med njimi 2650 gluhih, slepih in slabovidnih (Vehar 2018: 849). 3 Obdobje po drugi svetovni vojni Takoj po drugi svetovni vojni sta se gluhonemnica in Zavod za slepe otroke soocila z vprašanjem pristojnosti in prostora. Vodja kabineta pri Ministrstvu za socialno politiko je 26. junija 1945 na Ministrstvo za prosveto naslovil vprašanje o pristojnosti gluhonemnice, in sicer ali kot šolska ustanova sodi v pristojnost prosvetnega ministrstva ali kot zavod za socialne pomoci potrebne sodi v pristojnost socialnega ministrstva (AS 231, t. e. 37, 1945). Med obema ministrstvoma ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali sta šola za gluhe otroke in šola za slepe otroke prosvetni ali socialni ustanovi. Ce je bilo v obdobju med obema vojnama jasno, da gre za prosvetni ustanovi, ki pa sta sprico razmer (vecina ucencev je prihajala iz socialno šibkih družin) neformalno postali tudi socialni ustanovi, v obdobju takoj po drugi svetovni vojni to ni bilo jasno. Obe skupini otrok sta bili sprico svojih ovir avtomaticno obravnavani kot socialne pomoci potrebne osebe. Zacasna delegatka Zavoda za slepe otroke Vilma Kralj je v dopisu prosvetnemu ministrstvu z dne 25. junija 1945 jasno zapisala, da je zavod v prvi vrsti prava šolska ustanova, in ne zavetišce. Njegova naloga pa je, »da nudi zdravim slepim splošno in poklicno izobrazbo« (AS 231, t. e. 37, 1945). Za kakovosten pouk je bilo treba rešiti vprašanje primernih prostorov za slepe otroke. Zavod za slepe otroke v Kocevju je bil namrec med vojno v vojaških in bombnih napadih poškodovan, zato so se otroci preselili v ljubljansko gluhone­mnico (Šorn 2009: 274). Po vojni so oboji strokovni ucitelji prosvetno ministrstvo, ki je v koncni fazi prevzelo obe šoli, opozarjali na nujnost rešitve prostorskega vprašanja. Vodstvo Zavoda za slepe otroke je pozivalo ministrstvo, naj slepi otroci dobijo lastne šolske prostore v središcu Slovenije, to je v Ljubljani. Cimprejšnjo rešitev prostorskega vprašanja pa je terjalo tudi dejstvo, da so septembra 1945 pricakovali vpis novih ucencev. Zavod za slepe otroke je racunal na najmanj 70 novih otrok (AS 231, t. e. 37, 1945), gluhonemnica pa je skupaj z novovpisanimi pricakovala okoli 140 otrok (AS 231, t. e. 39, 1945). Povecano število slepih ucencev je bilo povezano z nesrecami z eksplozivnimi sredstvi po vojni. V letih od 1945 do 1960 je bilo v zavodu 233 ucencev, od katerih je bilo 64 ucencev poškodovanih z razstrelivi (Golob 1999: 31). Povecano število ucencev v gluho­nemnici je bilo povezano z vpisom novincev v prvi razred in ponovnim prihodom tistih, ki so se šolali že pred vojno, pa so morali zaradi vojnih dogodkov ostati doma in prekiniti šolanje (Jakopic in Savic 1986: 81). Konec vojne ni pomenil konca teženj po prostorski segregaciji gluhih in slepih otrok. Splošna bolnišnica je obudila težnje po pridobitvi prostorov ljubljanske gluhonemnice. Takratni minister za zdravje dr. Marjan Ahcin je v dopisu Mi-nistrstvu za prosveto z dne 21. junija 1945 napovedal zacetek adaptacije in razširitve posameznih oddelkov splošne bolnišnice (AS 231, t. e. 37, 1945). Nekaj manjših oddelkov je bilo treba preseliti iz kompleksa splošne bolnišnice, da bi se zagotovil potreben prostor, ostati pa so morali v cim vecji bližini drugih oddelkov. Minister Ahcin je menil, da je edini primeren prostor za preselitev manjših oddelkov stavba ljubljanske gluhonemnice v neposredni bližini. Ministr­stvo za prosveto je pozval k reševanju vprašanja premestitve gluhonemnice (AS 231, t. e. 37, 1945). Njegov predlog je izraz prostorske segregacije. Navajamo njegove besede: »[Z]ato predlagam Ministrstvu za prosveto, da pristopi k rešitvi vprašanja premestitve gluhonemnice, za katero ni nujno, da je v Ljubljani sami, in kateri bi bilo možno odkazati primerno posestvo, ki jih je sedaj gotovo vec na razpolago« (AS 231, t. e. 37, 1945). Teženj po prostorski segregaciji je bil takoj po vojni deležen tudi Zavod za slepe otroke. Bile so težnje po njegovi preselitvi v Jelšin Grad pri Šmarju pri Jelšah (Golob 1999: 31). Ravnateljica zavoda in tiflopedagoginja Bogomira Dobovšek je posredovala pri takratni ministrici za prosveto in kulturo Lidiji Šentjurc. Z njeno podporo je zavod ostal v Ljubljani (Golob 1999: 31). Dobil je svoje prostore. Leta 1945 je Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije (LRS) slepim otrokom dodelilo bivši zavod De Notre Dame in leta 1946 se je zavod dokonc­no preselil na Langusovo ulico, kjer je še danes (Šorn 2009: 274). Ljubljanska gluhonemnica je z letom 1950 dobila novo ime – Zavod za gluho mladino v Ljubljani (Jakopic in Savic 1986: 82). Zavod so leta 1966 preselili v nove, vecje prostore na Vojkovi cesti za Bežigradom v Ljubljani (Jakopic in Savic 1986: 92). Danes na tem mestu deluje Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL). Zacetne težnje po prostorski segregaciji vseeno ne morejo negirati novega, kakovostnejšega vzgojno-izobraževalnega procesa gluhih in slepih otrok v Sloveniji ter na splošno otrok s posebnimi potrebami. Zavoda sta vzgojo in izobraževanje razširila tudi na naglušne in slabovidne otroke. 3.1Osnovnošolsko izobraževanje Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) iz leta 1946 je zago­tavljala vzgojo in izobrazbo vsej mladini v državi (Odlok ustavodajne skupšcine FLRJ o proglasitvi ustave FLRJ 1946). Obvezno osnovnošolsko šolanje je dolo-cal Zakon o sedemletnem osnovnem šolanju (Zakon o sedemletnem osnovnem šolanju 1945). S tem zakonom je bila dolocena šolska obveznost od 7. do 15. leta starosti. Osnovnošolsko izobraževanje je bilo obvezno tudi za otroke s posebnimi potrebami. V obeh ljubljanskih zavodih kakor tudi v portoroškem in kasneje mariborskem,3 je potekal segregiran ucni proces, prilagojen posebno­stim in potrebam ucencev. V zacetku februarja 1946 je prosvetno ministrstvo FLRJ Ministrstvu za prosveto Narodne vlade Slovenije in drugim republiškim ministrstvom poslalo okvirni ucni nacrt in program za šole za otroke s posebni-mi potrebami z namenom preucitve. Ministrstvo za prosveto FLRJ je republiške predloge in dopolnitve pricakovalo do marca 1946 (AS 231, t. e. 48, 1946). Na osnovi predlogov je predsednik Komiteja za šolstvo in znanost vlade FLRJ Boris Ziherl konec istega leta na republiška prosvetna ministrstva naslovil okvirne ucne nacrte in programe za šole za otroke s posebnimi potrebami ter jih pozval, naj na njihovi osnovi in na osnovi ucnega programa za redne osnovne šole izdelajo ucne nacrte in programe za omenjene šole ter en izvod pošljejo Komiteju za šolstvo in znanost FLRJ (AS 231, t. e. 48, 1946). Ucni nacrti so bili izdelani na osnovi ucnih nacrtov za redne osnovne šole, a prilagojeni posebnostim in potre­bam otrok. To je od uciteljev zahtevalo veliko znanja in iznajdljivosti, predvsem zaradi pomanjkanja ucil in ucnih pripomockov v letih po vojni (Petric 1999: 48). Ucna nacrta obeh ljubljanskih zavodov sta opredelila vzgojno-izobraževalne cilje. Cilji vzgojno-izobraževalnega dela v ljubljanski gluhonemnici so bili usmerjeni v razvoj govora in odgledovanja4 z ust sogovornika do stopnje, ki sta gluhemu omogocala komunikacijo s slišecimi, pridobitev osnovnega znanja za vsakdanje življenje in vkljucitev v družbo kot produktivnemu clanu, seznanjenemu 3. 1. januarja 1946 je z delom pricel Zavod za korekcijo sluha in govora v Portorožu. Bil je prvi zavod na osvobojenem ozemlju Primorske (Jakopic in Savic 1986: 110). Center za korekcijo sluha in govora je bil ustanovljen na 15. seji upravnega odbora Zdravstvenega doma Maribor 29. junija 1962 (Jakopic in Savic 1986: 101). 4. Vecina glasov cloveškega govora ima v svoji tvorbi tudi bolj ali manj izrazito vidno podobo, ki se kaže predvsem na ustnicah. Te opticne podobe gluhonemi »odgledava« (bere z ust) in »posluša« z ocmi. Odgledovanje je bilo zato eden od najpomembnejših predmetov v gluhonemnici (Dobaja 2012: 390). s pridobitvami osvobodilnega boja (AS 231, t. e. 48, 1946). Oralna metoda poucevanja je bila v Sloveniji prevladujoca tudi po drugi svetovni vojni. Njeno prevlado je stroka argumentirala enako kot v obdobju med obema vojnama. Znakovni jezik je bil izkljucen iz pouka, kar je pri marsikaterem ucencu ustvarjalo stiske: »Mucili smo se z izgovorjavo, obenem pa so naše iztegnjene roke ob bokih sooblikovale neke kretnje« (Pavlic 2014: 11). Šele strokovni posvet v Portorožu leta 1986 je sprejel sklep o rehabilitaciji znakovnega jezika (Rogic Ožek in dr. 2019: 8). Po sprejetju deklaracije o znakovnih jezikih leta 1988 so mnoge dr­žave, tudi Slovenija, zakonsko priznale pravico do uporabe znakovnega jezika v javnih jezikovnih položajih (Rogic Ožek in dr. 2019: 8-9). Cilji šole za slepe otroke so bili prav tako usmerjeni v osvojitev osnovnih znanj, ki bi slepim omogocila vkljucitev v družbo kot produktivnim clanom (AS 231, t. e. 48, 1946). Opredelitev vzgojno-izobraževalnih ciljev je podobna kot v obdobju med obema vojnama – pridobitev osnovne izobrazbe, ki bo gluhim in slepim omogocila integracijo v družbo in samostojno življenje. V duhu novega casa pa je oblast poudarjala še pomen družbeno-politicne vzgoje v smislu seznanitve otrok s pridobitvami osvobodilnega boja5 in njihove kasnejše pravilne usmeritve v delovni kolektiv. Torej, družba kot celota naj bi prispevala k izgrajevanju no-vega cloveka, cloveka socializma, ki ima cut dolžnosti, odgovornosti, notranje discipline in pravega tovarištva (AS 231, t. e. 94, 1948). V tem smislu se je tudi od uciteljev pricakovala družbena angažiranost in poudarjanje vezi šola – dom. Starši so bili veliko bolj spodbujeni k udeležbi pri vzgojno-izobraževalnem pro-cesu kot v predvojnem obdobju. Z nadaljnjim razvojem je postajalo sodelovanje s starši vse bolj pomembno. Ljubljanski osnovni šoli za obe skupini obravnavanih otrok sta bili internatsko urejeni. V portoroškem zavodu je bil dom za ucence iz oddaljenih krajev Slo­venije, kasneje pa so razvili tudi sistem rejništva (Jakopic in Savic 1986: 108), prav tako v mariborskem centru (Jakopic in Savic 1986: 113). Ucno in vzgojno delo v obeh ljubljanskih zavodih je potekalo v predšolskem oddelku in do leta 1950 v sedmih razredih osnovne šole (Golob 1999: 48). Ko so leta 1950 uvedli ponovno osemletno šolsko obveznost, sta tudi oba ljubljanska zavoda uvedla štiri razrede osnovne šole in štiri razrede nižje gimnazije (Golob 1999: 48). Po letu 1950 je portoroški zavod v vecini sledil ucnemu nacrtu ljubljanske šole za gluhe (Jakopic in Savic 1986: 135). Z vrsto zakonov in uredb za vse vrste 5. Ucenci so v šolskih glasilih pisali tudi o zgodovinskih dogodkih iz casov osvobodilnega boja, o zgodovini Komunisticne partije Jugoslavije (KPJ), delu mladinske organizacije in obiskih pomembnih spominskih obeležij. Tovrstne spise zasledimo npr. v glasilu Zavoda za slepo in slabovidno mladino Naša misel, šolsko leto 1972/73. šol je oblast med letoma 1958 in 1962 utrdila enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolanja (Okoliš 2008: 120). Šolska reforma leta 1958 je uvedla enotni sistem vzgoje in izobraževanja, ki so ga sestavljale tudi šole za »obvezno osnovno vzgojo in strokovno izobraževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju«, kot lahko beremo v 5. clenu Splošnega zakona o šolstvu (Ivanec 2013: 174). Osnovne šole za otroke s po­sebnimi potrebami so imele enako nalogo kot splošne osnovne šole, le da so poleg splošne vzgoje in izobrazbe ponujale tudi splošno strokovno izobrazbo. Leta 1946 je bila na ljubljanski gluhonemnici ustanovljena obrtnonadaljevalna šola, za ustanovitev katere se je zavzel predvsem tedanji ravnatelj Mirko Dermelj (AS 231, t. e. 50, 1946). Ministrstvo za industrijo je odobrilo ustanovitev šole, ki je, kot lahko beremo v porocilu ob otvoritvi šole, pricala o skrbi ljudske oblasti do delavstva, »kamor spadajo tudi vsi naši gluhonemi« (AS 231, t. e. 50, 1946). Kot je bilo izreceno na enem od plenumov Centralnega komiteja (CK) Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v zacetku petdesetih let, je bil glavni vzgojni smoter vzgojiti obrtnega, industrijskega delavca, ki bo po svojih moralnih kvalitetah, umskih sposobnostih in rocni spretnosti ustrezal zahtevam socialisticne družbe in gospodarstva (AS 1589/III, t. e. 2, a. e. 153, 1953). Taka usmeritev je bila namenjena vsem mladostnikom. Pri otrocih s posebnimi potrebami je to pomenilo, da se jih usposobi za samostojno, kvalificirano, priuceno ali pomožno delo v gospodarstvu. V segregiranem osnovnošolskem izobraževanju so si prizadevali »omiliti in odpraviti razvojne motnje«, usmeriti in usposobiti ucence za poklice, za »aktivno udeležbo otrok v gospodarskem in družbenem življenju«, vzpostaviti pozitiven odnos širše družbe do teh otrok ter staršem zagotavljati pomoc pri njihovi vzgoji (Ivanec 2013: 174). Otroci s posebnimi potrebami so torej imeli zakonsko podporo stroke in države za prilagojeno izobraževanje in izucitev poklica. S tem bi postali aktivni clani družbe, ki je bila zakonsko pozvana, naj jih integrira. Da pa je bila integracija cim uspešnejša, so morali skozi proces »omilitve oziroma odprave razvojnih mo-tenj«. Torej je bila družba »pripravljena« integrirati le tiste otroke, ki so »uspešno« opravili omenjeni proces. V tem obdobju lahko integracijo še vedno razumemo kot prilagajanje »posebnih« vecinskim »neposebnim«. V obravnavanem obdobju se v strokovni literaturi celoten vzgojno-izobraževalni proces za otroke s posebnimi potrebami poimenuje rehabilitacija v smislu celotnega procesa, ki ima koncni cilj vkljucitev v produktivno družbeno življenje (Skala 1962: 284). Zavod za gluho mladino, po letu 1964 imenovan Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih Ljubljana, je sebe opredeljeval kot rehabilitacijsko delovno organi­zacijo posebnega družbenega pomena, ki je izvajala izobraževalno, vzgojno, storitveno in proizvodno dejavnost (Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih Ljubljana 1986). Zavod za slepo in slabovidno mladino je 22. junija 1979 prejel priznanje Staneta Žagarja, ucitelja in narodnega heroja, za dosežke pri rehabilitaciji in vkljucevanju številnih generacij slepe in slabovidne mladine v aktivno družbeno življenje (Golob 1999: 80). Center za korekcijo sluha in govora v Mariboru je ob 10. obletnici prejel priznanje Osvobodilne fronte za dosežke na podrocju rehabilitacije oseb z motnjo sluha in govora (Jakopic in Savic 1986: 104). Poleg samega pouka so šole organizirale tudi vec interesnih dejavnosti za ucence, tako npr. šola za slepo mladino, marksisticni, bralni, šahovski, kuharski in plesni krožek (Golob 1999: 49). Gluhi so se v ljubljanskem zavodu prav tako udejstvovali v razlicnih krožkih, npr. tehnicnem, modelarskem, rezbarskem, fo­tografskem, literarnem in športnem (Jakopic in Savic 1986: 94). Svoje znanje in uspehe so predstavili tudi izven zavoda in se na ta nacin predstavili širši javnosti. Slepi predvsem z glasbenimi nastopi (Golob 1999: 51), gluhi pa so se leta 1975 vkljucili v tekmovanje tabornikov Bickova skala iz Bežigrada in so bili celo sprejeti pri maršalu Josipu Brozu Titu (Jakopic in Savic 1986: 94). Leta 1978 so se priceli udeleževati tekmovanj v bralni znacki ter se vkljucevali v delovanje in sekcije Pionirskega doma v Ljubljani (Jakopic in Savic 1986: 94). Znotraj segregiranega ucnega procesa so torej potekale dejavnosti, ki so na neki nacin predstavljale predstopnjo dokoncne integracije v družbo. To fazo integracije lahko razumemo kot spoznavanje otrok s posebnimi potrebami in družbe, v katero so se integrirali po koncu šolanja. 3.2Možnosti nadaljnjega izobraževanja V skladu s smernicami socialisticne družbe je bilo tudi mladostnikom s po­sebnimi potrebami omogoceno nadaljnje izobraževanje, ce so izkazali znanje in nadarjenost (Skala 1962: 58), kar pomeni, da je integracija v redne vzgojno--izobraževalne programe (predvsem)6 na višji stopnji dejansko potekala že pred t. i. integracijsko reformo (»gibanje za integracijo«) med letoma 1970 in 1980 (Schmidt, b. d.), o cemer nekoliko kasneje. V prvem desetletju po vojni se je najvec gluhih po koncanem osnovnošolskem izobraževanju usmerilo v graficno stroko, krojaško in šiviljsko obrt, kovinarstvo in mizarstvo (Jakopic in Savic 1986: 87). Nekaterim gluhim je uspelo pridobiti 6. Bili so posamezni primeri integracije na osnovnošolski stopnji. V Centru za korekcijo sluha in govora v Mariboru so bili septembra 1966 ucenci tretjega razreda po predhodnem izpitu pred komisijo prešolani v cetrti razred redne Osnovne šole Antona Aškerca. Center jim je pomagal pri šolanju in spremljal njihov napredek (Jakopic in Savic 1986: 103). tudi višjo in visoko izobrazbo; akademsko izobrazbo je npr. dosegel kipar Ivan Štrekelj (1916-1975), nekateri nekdanji ucenci so se izobrazili tudi v zobotehnicni stroki in koncali srednjo tehniško šolo (Jakopic in Savic 1986: 87). Posameznim gluhim je integracija v redne šolske programe na višji stopnji tako uspela že pred t. i. gibanjem za integracijo, pri cemer je bila seveda pomembna podpora domacega okolja in skupnosti. Ravnateljica Zavoda za slepo in slabovidno mladino Mira Dobovšek je na­vedla zanimive podatke o nadaljnjem izobraževanju slepe mladine v obdobju od 1945 do 1960 (Golob 1999: 58). Tovrstnih podatkov za gluho mladino v teku raziskovalnega dela žal nismo zasledili. V obdobju od 1945 do 1960 je osnovno šolo koncalo vec kot 120 slepih oseb (Golob 1999: 58). Od teh jih je 15 nadaljevalo šolanje na strokovnih šolah in gimnaziji. Ena oseba je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dve sta koncali uciteljišce, štiri so pridobile kvalifikacijo ucitelja prakticnega pouka, šest jih je koncalo fizioterapevtsko šolo v Beogradu in so se zaposlile v zdravstvenih ustanovah, 64 oseb se je izucilo za telefoniste in so se zaposlili, 35 oseb pa se jih je zaposlilo v industriji (Golob 1999: 58). Po koncani osnovni šoli v Zavodu za slepo in slabovidno mladino so imeli ucenci naceloma tri možnosti za na­daljnje izobraževanje: fizioterapevt, telefonist ali administrator. Izobraževanje za fizioterapevta je potekalo na Srednji fizioterapevtski šoli, odsek za slepe v Beogradu7 (Padežnik 2000: 53), izobraževanje za telefonista in administratorja pa v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki (Padežnik 2000: 53). V Centru je potekalo tudi usposabljanje za šcetarstvo, metlarstvo in delo v kovinarski stroki. Preseganje teh okvirov je bilo prav tako odvisno od posameznika, predvsem pa podpore domacega okolja in obdobja, v katerem je posameznik obiskoval zavod. Navajamo dva primera, ki slikovito prikažeta razlicnost situacij. Prvi pricevalec je bil rojen leta 1939, drugi pa leta 1962: Bil sem zanesenjaški decko, katerega srcna želja je bila nadaljevati šolanje na srednji glasbeni šoli. Ker smo živeli v cudnih casih, ko vodstvo Zavoda tega ni podpiralo, kljub temu da nas je bilo kar nekaj, ki bi lahko v glasbi veliko dosegli, sem se moral izuciti za telefonista (Padežnik 2000: 47). 7. Z uvajanjem srednjega usmerjenega izobraževanja je bilo predvideno prilagajanje vsebin in metod dela za otroke s posebnimi potrebami. Slepim in slabovidnim se je odprla možnost vpisa v dvoletni program srednje zdravstvene šole in pridobitve poklica maser v fizioterapiji. Leta 1986 so dvoletni program ukinili z utemeljitvijo, da je prezahteven glede na posebnosti dijakov. Trditev ni bila v skladu z dejanskim stanjem, saj so mnogi ucenci uspešno zakljucili program, a s prilagoditvami pri prakticnem delu (Zavod za slepo in slabovidno mladino 1989: 12). Osnovno šolo sem obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, nato sem odšel na gimnazijo v Tolmin, leta 1981 pa sem se vpisal na muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a je nikoli nisem koncal. Zakaj nikoli koncal? Zaradi lenobe in žuriranja (Padežnik 2000: 71). 3.3Obcutja otrok v segregiranem ucnem procesu Pogled od spodaj nam daje vpogled v obcutke posameznih otrok, ki so bili vpeti v vzgojno-izobraževalni proces in so se pripravljali na integracijo, pri cemer je treba upoštevati, da gre za normativno konstruiran pogled, ki so ga predstavljali v medijih. Zgodbe tistih, ki so v zavodih doživljali nasilje, so veci­noma skrite, saj so si zavodi in celotna družba mocno prizadevali, da njihova pricevanja ne bi postala del javnega znanja. V današnjem casu so bile zgodbe nekaterih postopoma razkrite. Prisluhnimo opisu nekdanjega gojenca ljubljanske gluhonemnice, ki je prišel v zavod konec leta 1957 oziroma v zacetku leta 1958: Poleg redne telovadbe, v zacetku, nas je vadil strogi stari Lavrencic, bil je hudoben, kdor ni prav izvedel vaje, mu je zalucal kapelko v noge. Kapelka, to je kak meter dolga in kake 3 centimetre debela bukova palica, še zdaj jo uporabljajo, sicer v lepši obliki, kapelniki na celu godbe ali pa vodilne mažoretke na paradah. Po taki telovadbi je marsikdo imel »plave« gležnje. Okoli leta 1960 je telovadbo prevzel tovariš Starc, bil je bolj toleranten, malo smo zares telovadili, vecinoma pa igrali med dvema ognjema in odbojko (Pavlic 2014: 10). Opisano ravnanje prosvetnega delavca prica o velikem razkoraku med teoreticnimi smernicami vzgoje po letu 1945 in dejanskim stanjem. V zacetku novembra 1945 je namrec vodja odseka za srednje šolstvo Viktor Smolej na ucitelje uciteljišc in gimnazij naslovil dopis, v katerem je opozoril na nepravilna ravnanja nekaterih profesorjev za dosego discipline in podal vzgojne smer-nice, ki bi prispevale k disciplini ucencev (AS 231, t. e. 46, l. 1945). Opozoril je na nekonstruktivnost starih vzgojnih ukrepov, kot sta npr. ukor in izkljucitev, ter absolutno nasprotoval uporabi telesne kazni. Uporabo omenjenih vzgojnih ukrepov je oznacil za nesprejemljive novi dobi po drugi svetovni vojni (AS 231, t. e. 46, l. 1945). Vir se sicer obraca na vodstva gimnazij in uciteljišc, a ga lahko apliciramo tudi na šole za otroke s posebnimi potrebami. Obcutja otrok so na eni strani pozitivna pricakovanja, želja prispevati svoj delež družbi, izrazi hvaležnosti strokovnim uciteljem in inštituciji za pridobljeno znanje in možnost samostojnega življenja ter želja dobiti zaposlitev v bližini doma: Ta pomlad je zadnja v zavodu. Vesel sem, da sem se v zavodu tako lepo naucil živeti in da bom sposoben stopiti v poklic. Rad bi postal koristen clan družbe, da bi nudil družbi to, kar jaz zmorem in kar zahtevajo od mene. Postati nameravam telefonist (Frfolja 1959: 14). Omenjeni zapis je slikovit prikaz, kako je bila povojna ideologija usmerjena v oblikovanje slehernega cloveka kot koristnega clana družbe. Na drugi strani so prisotne želje po življenju brez posebnosti v razvoju, hrepe­nenja po drugacnem poklicu, kot je bil nacelno namenjen slepim in slabovidnim (telefonist), ter vdanost v usodo: Vcasih mislim, da bi se spremenil v smucarskega skakalca, ki bi skakal v Planici. Zelo bi bil vesel, ce bi dobro videl in ne bi bil v skupini C. Rad bi bil slaven in znan po vsem svetu. Želim si, da bi v casopisih bral o sebi, a to so samo želje. Vem, da se mi te želje ne bodo uresnicile. Tako se moram zadovoljiti s tem, kar sem. Gotovo bom po koncani osnovni šoli postal te­lefonist. Drugega mi ne preostaja, vdal sem se v usodo (Sandy 1972/73). Želje posameznika so bile povsem zanemarjene. Pomembno je bilo le tisto, kar je družba menila, da posameznik zmore. 3.4 Gibanje za integracijo Pedagog Anton Skala je v svojem delu O vzgoji razvojno prizadetih otrok iz leta 1962 stroko in družbo opozoril tudi na drugacen vidik integracije in iskanje možnosti za njeno dejansko izvajanje. Kjer bi bilo to mogoce ter po posvetu stroke in staršev je namrec svetoval integracijo otrok s posebnimi potrebami v obicajni vzgojno-izobraževalni proces skupaj z njihovimi vrstniki brez posebnosti v ra­zvoju že na nižji stopnji izobraževanja ali vsaj njihovo vzgojo in izobraževanje v enakem okolju, a loceno od vrstnikov brez posebnosti v razvoju (Skala 1962: 57). Do dejanskega, širše družbeno angažiranega izvajanja tovrstnih usmeritev je preteklo vec let. Med letoma 1970 in 1980 so v šolah in skupnostih potekali integracijska re-forma, gibanje za integracijo (Schmidt, b. d.), poskusi izogibanja segregiranim in izoliranim oblikam vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ter njihovo vkljucevanje v redne programe pod dolocenimi pogoji in s prilagajanjem šolskemu sistemu. Otrok je moral doseci predpisane standarde znanja. Defektolog Božidar Opara to fazo vkljucevanja otrok s posebnimi potrebami pojasni z besedami, da »so otroci živeli med nami« (Opara v Marussig 2017). Fizicna integracija pa še ne pomeni otrokovega napredka in razvoja, ce ni poskrbljeno za funkcionalno in socialno integracijo. Implementacija integracije v prakso je zelo zahtevna in kompleksna, saj od uciteljev zahteva delo z razlicnimi ucenci (Schmidt 2006: 321). Leto 1980 je bilo v znamenju nove šolske reforme, ki je pomenila kljucni premik k enotni zakonodaji splošnega in posebnega šolstva (Ivanec 2013: 194). Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok iz leta 1980 (Uradni list 5/1980) je v 20. clenu dolocal, da se vzgoja in varstvo predšolskih otrok s posebnimi potrebami izvajata v skladu s tem zakonom in posebnimi predpisi. 30. clen zakona pa je dolocal, da vzgojno-varstvena organizacija (vrtec) posveca posebno skrb vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ki potrebujejo prilagojeno vsebino in organizacijo dela. Posebna skrb je bila usmerjena v dva segmenta: a) individualizacijo dela in prilagajanje vsebine dela v rednih oddelkih ter b) oblikovanje posebnih oddelkov in skupin s prilagojenim programom (AS 2061, t. e. 24, 1981). Pred vstopom v šolo je potekala priprava, ki je v primeru gluhih in naglušnih trajala najmanj 240 ur v zadnjih dveh letih pred vstopom v šolo. Obsegala je urjenje osnovnih oblik gibanja, razvijanje govora, spoznavanje in igranje rajalnih iger, vizualno zaznavanje, zaznavanje okusa in kinestetsko zaznavanje (AS 2061, t. e. 24, 1981). S tovrstno pripravo na osnovno šolo so predšolski oddelki gluhim in naglušnim otrokom omogocili bodoce aktivno sodelovanje v vzgojno-izo­braževalnem procesu redne osnovne šole, to je pozitivno pocutje med vrstniki v šolski skupnosti. Pomemben dejavnik uspešne integracije je bilo sodelovanje šole s starši in pomoc staršem ter sodelovanje s strokovnjaki za zgodnje odkrivanje otrokovih posebnosti v razvoju. Vpogled v prakticno izvajanje integracije pokaže na težave in normativno neurejenost. Kot primer navajamo Center za korekcijo sluha in govora v Portorožu (CKSG). V šolskem letu 1982/83 je bilo v osnovno šolo vkljucenih 43 ucencev (Jakopic in Savic 1986: 112). V tem šolskem letu je bilo sedem ucencev vkljucenih v redne osnovne šole (Jakopic in Savic 1986: 112). Center si je sicer prizadeval za redno spremljanje integriranih ucencev, sodelovanje z osnovnimi šolami ter svetovanje staršem in uciteljem, a je bilo vse to povezano s stroški, ki niso bili majhni (Jakopic in Savic 1986: 115). Šolski okoliš je bil namrec obsežen. Osnov­ne šole, ki so sprejele integrirane ucence, so bile zelo razumevajoce, a so bili normativi v njih vedno zahtevnejši (Jakopic in Savic 1986: 115). Surdopedagogi so opozarjali, da se en integriran ucenec šteje za 4-5 polnocutnih otrok. Zaradi tega je bilo od ucitelja, ki je imel v razredu 30 ucencev, težko pricakovati, da se bo lahko integriranemu ucencu trajno individualno posvetil (Jakopic in Savic 1986: 115). Dejansko so bili integrirani ucenci kljub pozitivni naravnanosti šole in ucitelja odvisni od sebe in podpore staršev. CKSG je ugotavljal, da je bilo sodelovanje z osnovnimi šolami prevec na stopnji teoreticnega dogovarjanja, ki v praksi ni zaživelo. Mobilna služba, ki bi spremljala in vodila integrirane ucence na terenu, pa v tistem obdobju v Centru še ni bila ucinkovito organizirana (Jakopic in Savic 1986: 115). Zavod za slepo in slabovidno mladino je z mobilno tiflopedagoško službo spremljal predšolske otroke, ki so bili v domacem okolju ali vkljuceni v redni vrtec, in ucence, ki so se integrirali v redno osnovno šolo (Zavod za slepo in slabovidno mladino 1989: 11). Mobilni tiflopedagog je staršem, vzgojiteljem in uciteljem svetoval ustrezne pristope vzgoje in izobraževanja. Ucence je oskrboval s specialnimi pripomocki, prilagojenimi ucbeniki, zvezki in drugimi ucili. Zavod je vsako leto priredil seminarje za starše, vzgojitelje in ucitelje. Imel je redne stike z zdravstveno in socialno službo ter medobcinskimi društvi slepih in slabovidnih, ki so imeli pomembno vlogo pri zaposlovanju in integraciji slepih in slabovidnih po koncu šolanja (Zavod za slepo in slabovidno mladino 1989: 11). Strokovni svet Socialisticne republike (SR) Slovenije za vzgojo in izobraževa­nje je na 15. seji 13. maja 1981 in na 17. seji 29. junija 1981 (AS 2061, t. e. 24, 1982) poudaril, da naj bi vsi družbeni in strokovni deležniki v okviru svojih nalog storili vse za zagotovitev skladnega in hitrejšega razvoja vzgoje, izobraževanja in delovnega usposabljanja za mladino s posebnimi potrebami. To naj bi bila trajna skrb in odgovornost vseh dejavnikov družbe, zlasti posebnih izobraževalnih skupnosti. S šolskim letom 1981/82 so se ucenci s posebnimi potrebami vkljucili v naslednje srednješolske izobraževalne programe (AS 2061, t. e. 24, 1982): a) Redni programi srednjega izobraževanja, ki niso prilagojeni potrebam ome­njenih ucencev. Srednja šola jih je lahko oprostila sodelovanja pri posameznih predmetih, vendar jim je morala zagotoviti enakovredno usposobljenost izobraževanja za delo. Ucitelji so pri izobraževanju ucencev s posebnimi potrebami prilagajali oblike in metode dela. b) Izobraževanje po prilagojenih programih, ki so jih izvajale redne izobraže­valne organizacije srednjega izobraževanja in organizacije za usposabljanje (enote usmerjenega izobraževanja). c) Usposabljanje po programih za usposabljanje v organizacijah združenega dela (OZD), to je neposredno v delovnem procesu. V zacetku osemdesetih let so posebne izobraževalne skupnosti sprejele prilagoditve vzgojno-izobraževalnih programov za pridobitev izobrazbe, in sicer v kovinskopredelovalni, elektrotehniški, lesarski, graficni, tekstilni, poštni in družboslovni dejavnosti ter v osebnih storitvah (AS 2061, t. e. 24, 1982). V šolskem letu 1980/81 je od skupno 83 slepih in slabovidnih ucencev deset ucencev zakljucilo srednješolske programe: šest ucencev je bilo vkljucenih v redne programe srednjega izobraževanja (elektrotehniška, ekonomska, gostin-ska in turisticna ter zdravstvena usmeritev), trije ucenci so se usposabljali v t. i. organizacijah za usposabljanje, ki so delovale tako samostojno kot tudi pod okriljem vzgojno-izobraževalnih, zdravstvenih ali socialnih ustanov (kovinsko­predelovalna, poštna usmeritev), en ucenec se je usposabljal v OZD (AS 2061, t. e. 24, 1982). V istem šolskem letu je osnovno šolo zakljucilo 43 gluhih in naglušnih ucen­cev (AS 2061, t. e. 24, 1982). Od tega se je sedem ucencev vpisalo v redne programe srednjega izobraževanja (kemijska, kovinskopredelovalna, elektro, lesarska usmeritev), devet ucencev v prilagojene programe srednjega izobra­ževanja (graficna, kovinskopredelovalna in tekstilna tehnologija), trije ucenci v redne skrajšane programe (kovinskopredelovalna usmeritev, usmeritev gradbena mehanizacija) in 12 v prilagojene skrajšane programe (kovinskopredelovalna, lesarska, tekstilna tehnologija), šest ucencev je bilo vkljucenih v programe za usposabljanje v organizaciji za usposabljanje (graficna, kovinskopredelovalna in lesarska usmeritev), en ucenec je bil na usposabljanju v OZD, preostali ucenci pa so se zaposlili v OZD oziroma so ostali na domacih kmetijah (AS 2061, t. e. 24, 1982). Primerjava z obco populacijo pokaže zelo nizek delež tistih mladih, ki so se iz institucionaliziranega osnovnega izobraževanja vpisali naprej v redne sre­dnje šole, še manj pa jih je šolanje nadaljevalo na univerzitetni ravni. Njihovo izobraževanje je bilo v veliki meri omejeno na usposabljanje v tehniških poklicih. 4 Posebno porocilo zagovornika nacela enakosti Zgodovinsko gledano se je proces integracije pojavil kot razmislek o slabo­stih povsem segregirane vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Integracija je pomenila veliko spremembo, zato se je med strokovnjaki o tem veliko razpravljalo, mnenja in stališca so bila razlicna. Ne glede na to pa sta segregacija in integracija le dva idejna ekstrema, ki v praksi nista bila v polnosti izvedena. Tako se prakticno v vseh obdobjih pri skrbi za gluhe, naglušne, slepe in slabovidne prepletajo tako elementi segregacije kot tudi elementi integracije (v novejši dobi pa v ospredje stopa koncept inkluzije). Ne glede na povedano je zlasti pomemben pogled od spodaj, torej obcutja otrok s posebnimi potrebami, ki so bili ali so še del segregacijskih ali integracij­skih vzgojno-izobraževalnih procesov. Najbolj povedna je naslednja izpoved ucenca 8. razreda Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani: »Sem mar invalid? Teoreticno da. Prakticno mislim pa, da ne. Družba smatra tudi slepe za invalide, ceprav se nekateri ne cutimo kot invalidi« (Zavod za slepo in slabovidno mladino 1989). Družba v veliki meri še danes narekuje izobraževalno pot otrok s posebnimi potrebami in jih ukaluplja v svoje miselne predstave. Leta 2021 je zagovornik nacela enakosti Državnemu zboru Republike Slovenije porocal o položaju gluhih pri vkljucevanju v izobraževanje do najvišje ravni izobrazbe (Posebno porocilo 2021: 7). V porocilu je izpostavil vprašanje njihove enake obravnave in enakih možnosti pri celostnem uresnicevanju njihovih potencialov na podrocju vzgoje in izobraževanja ter vkljucevanja v družbo. V integriranem sistemu šolanja v rednih šolskih programih je gluhemu ucencu na podlagi odlocbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v pomoc tolmac slovenskega znakovnega jezika, a le v dolocenem obsegu ur. To gluhemu one­mogoca kakovosten pouk in pridobivanje informacij. Porocilo ugotavlja pogosto nerazumevanje gluhote s strani uciteljev in njihovo neprilagajanje pouka gluhim ucencem. Ucitelji namrec razumevanja gluhega ucenca pogosto ne preverjajo sproti (Posebno porocilo 2021: 58). Takšne situacije pri gluhih vzbujajo obcutke izoliranosti in osamljenosti, kar posledicno vpliva na njihovo uspešnost v izobra­ževalnem procesu (Posebno porocilo 2021: 60). Nedvomno so bili v obravnavi otrok s posebnimi potrebami storjeni veliki premiki v integracijskih procesih, a Posebno porocilo, ki ga verjetno lahko apli­ciramo na vse otroke s posebnimi potrebami, nas spodbuja k razmišljanju, da še vedno ne dovolj. SUMMARY The article focuses on the education systems in place for deaf, hard of hear­ing, blind and visually impaired children from the end of the First World War until Slovenia gained its independence in 1991. By using archival sources, professional literature, legislation and the memoirs, the aim of the article is to explore the way the systems changed in form and content, as well as to connect these changes with broader elements of society. In that period, two underlying concepts were used in the care for children with special needs: segregation and integration. These are conceptual systems that evolved throughout various historical periods, transforming one another and in time forming a precursor to the modern inclusive education system. Segregation or exclusion may on one hand be the result of a lack of knowledge of various deficits in individual areas and fear of the unknown and different, which causes the exclusion of individuals from society. At the same time, the start of segregated upbringing and education for the mentioned children is recognised as positive and understood within the context of the start of the professional consideration of this vulnerable population that had not been taken care of earlier. In the period between the two World Wars, segregated upbringing and education enabled professional educational work (often in modest conditions) with children with special needs, adapted to their needs, and enabled them to integrate into society in terms of learning a profession, getting a job and becom­ing financially independent. This was the ultimate goal of educational institutions for children with special needs in the period between the two World Wars. The end of the Second World War did not mean the end of the tendencies towards the spatial segregation of deaf and blind children, but the initial ten­dencies for spatial segregation could not negate the new, better educational process of deaf and blind children in Slovenia and children with special needs in general. The school reform in 1958 introduced a uniform education system, also comprising special schools for the obligatory elementary and vocational education of children with special needs. Special elementary schools had the same task as general elementary schools, except that they provided general vocational education in addition to general education. In accordance with the guidelines of the socialist society, young people with special needs were also provided with further education as long as they demonstrated knowledge and talent, meaning that integration into regular educational programmes (mainly) on a higher level took place even before the ‘movement for integration’ between 1970 and 1980. In the 1980s, the ‘movement for integration’ was implemented, i.e., attempts to avoid segregated and isolated forms of education for children with special needs and to include them in regular programmes under certain conditions and by way of adaptation to the school system. The child had to achieve the prescribed knowledge standards. Literatura Bregain, Gildas (2018): The role of international institutions in the process of categori­zation of disabled people (1930–1975). V R. Hanes, I. Brown in N. E. Hansen (ur.): The Routledge History of Disability: 117-132. Milton Park, Abingdon, Oxon; New York: Routledge. Brown, Steven E. (2018): Changing America`s consciousness: a brief history of the In­dependent Living civil movement in the United States. V R. Hanes, I. Brown in N. E. Hansen (ur.): The Routledge History of Disability: 485-499. Milton Park, Abingdon, Oxon; New York: Routledge. Cergol Paradiž, Ana (2015): Evgenika na Slovenskem. Ljubljana: Sophia. Dobaja, Dunja (2012): Gluhonemnica v Ljubljani 1919-1940. V A. Škoro Babic, M. Jeraj, M. Košir in B. Balkovec (ur.): Zgodovina otroštva/History of Childhood: 385-396. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Dobaja, Dunja (2018): Bolnice u Kraljevini Jugoslaviji – »uskracene« ustanove kurativne struke. Primer opšte bolnice u Ljubljani. Istorija 20. veka, 36 (2): 55-68. Dobaja, Dunja (2022): Izobraževanje in integracija gluhih v Sloveniji v obdobju med obe-ma vojnama – pot iz revšcine. V I. Smiljanic (ur.): Socutje in stigma: družbene razlike in revšcina v slovenski novejši zgodovini: 47-67. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Dermelj, Mirko (1950): Zgodovinski dogodki našega zavoda. V Z. Ermenc, V. Kmetec in Z. Pianecki (ur.): Jubilejni zbornik Zavoda za gluhonemo mladino v Ljubljani 1900-1950: 13-18. Ljubljana: Zavod za gluho mladino. Frfolja, K. (1959): Postal bom koristen clan družbe. V Mladina Zavoda za slepo mladi-no: izdano v pocastitev 40. obletnice Zavoda za slepo mladino in v pocastitev 40. obletnice KPJ in SKOJ: 14-15. Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino. Golob, Marija (1999): Pot k svetlobi. Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino. Hansen, Nancy E. (2018): Histories of education and training. V R. Hanes, I. Brown in N. E. Hansen (ur.): The Routledge History of Disability: 243-245. Milton Park, Abingdon, Oxon; New York: Routledge. Ivanec, Staša (2013): Otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v pravnih dokumentih v Sloveniji (1958-1980). Zgodovinski casopis, 67 (1/2): 172-200. Jakopic, Bogo, in Savic, Ljubomir (1986): Pota do besede. Pregled vzgoje, izobraževanja in usposabljanja slušno prizadetih na Slovenskem. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih. Mazi, Vilko (1933): Usoda gluhoneme mladine. Ljubljana: Podporno društvo za glu­honemo mladino. Mcfarlane, Hazel (2018): Out of sight, out of mind: blind asylums and missions in Sco­tland. V R. Hanes, I. Brown in N. E. Hansen (ur.): The Routledge History of Disability: 273-298. Milton Park, Abingdon, Oxon; New York: Routledge. Okoliš, Stane (2008): Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Pianecki, Zora (1940): Gluhonemnica – zavod za odpravljanje gluhonemih hib. V R. Dostal, in D. Supancic (ur.): Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani: 108-106. Lju­ bljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani. Padežnik, Stane (2000): Ustvarjalnost ne pozna teme. Ljubljana: Past. Pavlic, Slavko (2014): Gluhi nekoc in danes. Zgodovina gluhih v Ljubljani. V P. Rezar (ur.): Konferenca »gluhi v Ljubljani nekoc in danes«, 16. 10. 2014: 6-16. Ljubljana: Društvo uciteljev gluhih Slovenije. Rembis, Michael, Kudlick, Catherine, in Nielsen, Kim E. (2018): Introduction. V M. Rembis, C. Kudlick, in K. E. Nielsen (ur.): The Oxford Handbook of Disability History: 1-21. Oxford: University Press. Rogic Ožek, Simona, in dr. (2019): Koncept umestitve slovenskega znakovnega jezika v slovenski šolski prostor. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo. Sandy (1972/73): Zelo rad plešem in hodim na zabave. Naša misel, 1 (1). Skala, Anton (1962): O vzgoji razvojno prizadetih otrok. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Serše, Aleksandra (2018): Minka Skaberne (1882-1965): pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe. V P. Testen in S. Poljak Istenic (ur.): Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovidnih: 31-43. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Schmidt, Majda (2006): Zaznavanje integracije/inkluzije v osnovni šoli. Sodobna pedagogika, 57 (posebna izdaja): 320-337. Šorn, Mojca (2009): Zavod za slepe otroke in mladino v Kocevju. Kronika, 57 (izredna št.): 265-274. Vehar, Maja (2018): Zavodna oskrba pomoci potrebnih otrok v LRS med letoma 1945 in 1947. V K. Ajlec, B. Balkovec in B. Repe (ur.): Necakov zbornik: Procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja: 847-859. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Vršnik, Tina (2003): Segregacija, integracija, inkluzija? Pravica do izbire! Sodobna pedagogika, 54 (1): 140-151. Republika Slovenija. Zagovornik nacela enakosti (2021): Posebno porocilo. Položaj gluhih v izobraževalnem sistemu. Ljubljana: Republika Slovenija. Zagovornik nacela enakosti. Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih Ljubljana (1986). Ljubljana: ZUSGP. Zavod za slepo in slabovidno mladino: zgodovinski oris 1919-1989 (1989). Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zaviršek, Darja (2014): Opredelitev hendikepa in razvoj študija hendikepa v socialnem delu. Mednarodna perspektiva. Socialno delo, 53 (3/5): 133-145. Viri Arhivska gradiva Arhiva Republike Slovenije SI AS 77 Banski svet Dravske banovine, Prvo zasedanje, Stenografski zapisnik 3. seje banskega sveta, 22. 1. 1931. SI AS 77 Banski svet, t. e. 12, Deveto zasedanje, Stenografski zapisnik 3. seje, 16. 2. 1938. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 37, Gluhonemnica – Odstop medicinski fakulteti, 21. 6. 1945. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 37, Dopis zacasne delegatke Zavoda za slepo mladino Ministrstvu prosvete Narodne vlade Slovenije, 25. 6. 1945. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 37, Preskrba novega doma za slepo mladino, 25. 6. 1945. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 39, Pricetek pouka v gluhonemnici, 8. 9. 1945. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 46, Disciplina in kazni v šoli, 10. 11. 1945. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 48, Ministarstvu prosvete Slovenije, 2. 2. 1946. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 48, Dopis predse­dnika komiteja Borisa Ziherla Ministrstvu prosvete Narodne republike Slovenije, 16. 11. 1946. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 94, Zapisnik prve redne otvoritvene seje uciteljskega sveta v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani, ki se je vršila 2. septembra 1948. SI AS 231 Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, t. e. 50, Porocilo o uradni otvoritvi obrtno nadaljevalne šole za gluhoneme na gluhonemnici v Ljubljani, dne 16. 4. 1946. SI AS 1589/III Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, t. e. 2, a. e. 153, Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS dne 27. 5. 1953. SI AS 2061 Zavod Republike Slovenije za šolstvo, t. e. 24, Gradivo za 21. sejo stro­kovnega sveta, 9. 12. 1981. SI AS 2061 Zavod Republike Slovenije za šolstvo, t. e. 24, Informacija o uresnicevanju vzgojnoizobraževalnih programov za pridobitev izobrazbe in usposabljanje v srednjem izobraževanju ter o tzaposlovanju v šolskem letu 1981/82 za ucence z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter invalidne osebe, 19. 4. 1982. Tiskani viri Zakon o sedemletnem osnovnem šolanju (1945). Uradni list DFJ, 84/1945. Odlok Ustavodajne skupšcine Federativne ljudske republike Jugoslavije o proglasitvi ustave FLRJ (1946). Uradni list FLRJ, 10/1946. Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (1980). Uradni list SRS, 5/1980. Spletni viri Marussig, Jurij (2017): Z inkluzijo pridobimo vsi. Dnevnik, 11. 2. 2017. Dostopno prek: https://www.dnevnik.si/1042762409 (21. 4. 2022). Schmidt, Majda (b. d.): Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (PP). Dostopno prek: https://studentski.net/gradivo/umb (21. 4. 2022). Podatki o avtorici dr. Dunja Dobaja Inštitut za novejšo zgodovino Privoz 11, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: dunja.dobaja@inz.si Izvirni znanstveni clanek UDK 316:618.39-085"195/196"(497.12) DOI: 10.51936/dr.38.101.139-161 Sara Pistotnik »HUDE OSEBNE, DRUŽINSKE ALI GMOTNE RAZMERE«: SOCIALNI RAZLOGI ZA SPLAV IN UVEDBA SOCIALNE INDIKACIJE V SLOVENSKO ZAKONODAJO IZVLECEK V clanku obravnavam širitev dostopa do splava v Sloveniji od šestdesetih let 20. stoletja, predvsem uvedbo socialnih indikacij kot samostojne kategorije upravi-cenih razlogov za dovoljeni splav. Opisujem pravno ureditev, vlogo socialnih delavk v Komisijah za dovolitev splava in prakso odlocanja o socialnih indikaci­jah, torej katere individualne, družinske in družbene razmere so bile upravicene za odobritev splava. Ker so takoj po uvedbi socialne indikacije tovrstne prošnje postale prevladujoce, je možno iz prakse odlocanja o dovolitvi splava sklepati na družbene norme v socializmu. Bistven je premik od razumevanja splava kot medicinskega problema k razumevanju socialnih okolišcin, zaradi katerih so ženske posegale po njem, in sprememba fokusa države na ustvarjanje pogojev za politike nacrtovanja družine. KLJUCNE BESEDE: splav, socialna indikacija, komisije za dovolitev splava, socialno delo, socializem “Serious Personal, Family or Material Circumstances“: Social Grounds for Abortion and the Introduction of a Social Indication in Legislation in Slovenia ABSTRACT In the article, I discuss the expansion of access to abortion in Slovenia since the 1960s, in particular the introduction of social indications as a separate category of legally accepted reasons for it. I describe legal regulations, the role of social workers in Commissions granting abortion, and the practice of decision-making with regard to social reasons, i.e., which individual, family and social circumstan­ces were considered legitimate to grant an abortion. Since such requests became dominant immediately after the introduction of social indications, the practice of decision-making can help us acknowledge social norms during socialism. In particular, this refers to a shift from understanding abortion as a medical problem to understanding social circumstances leading women to seek it and a change in the state’s focus towards creating the conditions for family planning policies. KEY WORDS: abortion, social indication, commissions for granting abortion, social work, socialism 1 Uvod1 Splav je pogosto predmet burnih javnih razprav, saj gre za kompleksno eticno vprašanje, ki ga obravnavajo številne discipline. Nacin, kako je splav reguliran, nam zato veliko pove o sami družbeni ureditvi in o glavnih idejnih tokovih, ki jo vodijo. V besedilu obravnavam postopno širitev dostopa do splava v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja v Sloveniji, predvsem pa uvedbo socialne indikacije kot samostojne kategorije upravicenih razlogov za odobritev splava. Pri tem me je zanimala pravna ureditev socialne indikacije, kakšen je bil postopek odlocanja Komisij za dovolitev splava, ki so jo ugotavljale, in praksa, ki se je po njeni uvedbi vzpostavila; natancneje, katere individualne, družinske in družbene razmere so veljale kot upravicen razlog za dovoljen splav. Podatke sem crpala iz razlicnih zgodovinskih virov iz obravnavanega obdobja, predvsem iz clankov v razlicnih specializiranih casopisih, in diplomskih del Višje šole za socialne delavce. Obenem me je zanimalo, ali je možno iz prakse odlocanja o dovolitvi splava posredno sklepati na družbene norme v socializmu in kako so se te odražale pri umestitvi reproduktivnih pravic v širše polje socialnih politik. 2 Od kazenske odgovornosti do nacrtovanja družine Komisije za odpravo plodu oziroma komisije za dovolitev splava so torej svoje odlocitve utemeljevale na tako imenovanih indikacijah, ki so v dolocenem obdobju veljale kot upravicen razlog za splav. V zakonodajo so jih zaceli uvajati v prvi polovici 20. stoletja, ko se je pocasi zacel širiti dostop do umetne prekinitve 1. Clanek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, št. projekta: J5-2566. Naslov: Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki. nosecnosti. Tako je bil leta 1929 sprejet jugoslovanski kazenski zakonik, ki je uvedel medicinsko indikacijo za splav (Rožman 2009: 302–303). Ta zakonska sprememba je tudi prvic pri nas institucionalizirala zdravniške komisije (Leskošek 2021: 111) kot del postopka za legalen, strokovno izveden splav. Glede tega vprašanja je namrec že med obema svetovnima vojnama potekala burna javna razprava, vkljucno z zahtevami za uvedbo eticne, evgenicne in socialne indikacije ter celo legalizacije, ki je vplivala tudi na kontekstualizacijo reproduktivnih pravic po letu 1945. Vendar zaradi razlicnih sistemskih razlogov (majhnega števila ginekologov, slabo razvitih zdravstvenih ustanov, slabih življenjskih razmer ipd.) ter ideoloških sporov glede splava v pravniških, medicinskih in partijskih krogih po vojni na tem podrocju ni bilo bistvenih sprememb (Dobrivojevic v Leskošek 2021: 114–115). Nato je kazenski zakonik leta 1951 kazensko odgovornost omejil na osebo, ki je opravila nedovoljeni splav, kar pomeni, da ženska, ki se je k temu zatekla, ni bila vec kriminalizirana (Macek 2004: 29–30). To je po­membno prispevalo k zmanjšanju umrljivosti žensk zaradi nestrokovno opravljenih posegov, saj so v primeru zapletov prej poiskale zdravniško pomoc.2 Leta 1952 je bila na tej podlagi izdana Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu, ki je omogocila splav iz medicinskih (ce bi nosecnost ogrozi-la življenje ali hudo prizadela zdravje ženske), evgenicnih (ce je utemeljeno pricakovanje, da se bo otrok rodil s hudimi prirojenimi ovirami), pravnih (ce je nosecnost posledica kaznivega dejanja, npr. posilstva) in socialno-medicinskih (ce se bodo z rojstvom tako poslabšale življenjske razmere matere, da bi to ogrozilo njeno zdravje) indikacij (Rožman 2009: 306; Macek 2004: 30). Pogoj je bila odobritev komisije, praviloma v prvih treh mesecih nosecnosti, splavi pa so potekali v zdravstvenih ustanovah. Kljub temu da se je dostop do varnejše prekinitve nosecnosti z uredbo razširil, je bil nedovoljeni splav še naprej prisoten (Rožman 2009: 306–307) in je ostajal velik družbeni problem. Skladno s tem je v petdesetih letih 20. stoletja narašcalo tudi nasprotovanje legalizaciji splava med zdravstveno stroko. Leta 1953 so na kongresu celo sprejeli resolucijo s predlogom, naj se socialno-medicinske indikacije izkljucijo iz kazenskega zakonika (Leskošek 2021: 116). Ker se kljub razširitvi dostopa do legalnega splava število nedovoljenih splavov ni zniževalo, je stroka zacela po­udarjati pomen kontracepcije kot varnejše metode reguliranja rojstev. Te diskusije so del vzpostavljanja dolgorocnejše strategije urejanja splava, ki je poudarjala 2. Franc Novak je tedaj zapisal: »Zaradi abortusa umre precej žena, ki zapuste majhne otroke. Precej žena pa rešimo, ker pridejo pravocasno po pomoc. Ker naš napredni zakon ne kaznuje takih žena, prihajajo zvecine pravocasno na zdravljenje« (Novak 1955: 115). obolevnost in umrljivost žensk zaradi nedovoljenih splavov, obenem pa obsojala abortus kot strategijo uravnavanja rojstev. Srž je povzela Cita Bole:3 Nedavna polemika o sredstvih in metodah borbe proti kriminalnemu spla­vu je sprožila dvoje nasprotujocih si stališc. Prvo stališce, ideja legalizacije /…/ splava, se je pod težo mocnejših dokazov morala umakniti drugemu stališcu, in sicer ideji kontracepcije. Uzakonitev kakor tudi preširoka dopu­stitev /…/ splava pa seveda zavira razvoj kontracepcijske službe ali mu celo nasprotuje, saj se tistim, ki ne upoštevajo posledic splava, dozdeva konec koncev enostavnejši nacin za omejevanje rojstev (1958: 102–103). Tako se je uveljavilo stališce, da popolna legalizacija splava ni sprejemljiva, saj je bil to, tudi ce je bil izvršen strokovno, nevaren operativni poseg z možnimi zdravstvenimi posledicami, obenem pa naj bi legalizacija splava žensko po­stavljala v neenakopraven položaj.4 Splav je bil tako ocenjen kot »družbeno pogojeno zlo, ki ga sprico njegovih ekonomskih, kulturnih in drugih socialnih korenin ni mogoce odpraviti cez noc. Skrbno opredeljena sprostitev zakonodaje naj bi v prvi vrsti zmanjšala število nedovoljenih splavov, ki so bili tedaj zaradi nestrokovnosti in nehigienskih okolišcin osnovno leglo postabortivne obolevnosti in smrtnosti« (Bole 1976: 291). Hkrati so menili, da »je za borbo proti splavu kot socialnomedicinskemu zlu rešitev edinole v dobro organizirani službi za preprecevanje nezaželenega spocetja ter v pravilni spolni vzgoji kot sestavnem delu splošne vzgoje, ki mora temeljiti na spoštovanju clovekove osebnosti« (Bole 1958: 103). Strokovnjaki so torej obravnavano tematiko že zgodaj umešcali v polje politik, ki niso povezane zgolj z reprodukcijo in zdravjem. Vse bolj pa se je pojavljala argumentacija, ki je visoko število (dovoljenih in nedovoljenih) splavov pove­zovala z drugimi vidiki nekoncane socialisticne izgradnje družbe in pospešene industrializacije. Ženske naj bi omejevale število otrok tudi zaradi nove miselnosti, predvsem pa stanovanjske stiske, ki jo je povzrocal dotok ljudi v urbana središca, in zaposlitev izven doma ob pomanjkanju otroškega varstva. Ko je Uredba leta 1952 uvedla možnost socialno-medicinske indikacije, je bilo iz prošenj možno razbrati, da mnoge ženske, ki želijo splaviti, živijo v težkih socialnih razmerah, 3. Vec o njej glej v clanku Darje Zaviršek v pricujocem tematskem sklopu. 4. Slavica Pentek je ta argument dodatno pojasnila: »Dokler bo ženska iz katerihkoli razlogov prisiljena opravljati splave, ne bo mogoce govoriti o enakopravnosti med možem in ženo. /…/ Z razširitvijo kontracepcijske mreže bo žena mati in delavka ostala zdrava, spocela bo takrat, ko si bo otroka želela, ohranila bo dobre tople odnose z možem, otroku bo lahko nudila pravo vzgojo v družini in s tem bi bilo odpravljeno težko družbeno zlo« (1958: 78). a so prošnje le redko rešili pozitivno. Šele po letu 1956 so pricele komisije prošnje za splav obravnavati tudi z upoštevanjem socialnih indikacij. Sprememba naj bi se zgodila zato, ker je »stopnja razvoja socialisticne družbe prav v tem obdo­bju porajala najvec težav«, ob cemer kontracepcijska služba še ni bila razvita, komisije so pri odlocitvah uporabljale razlicne kriterije, postopek pa je bil za prosilke nehuman, saj je zahteval zbiranje najrazlicnejših potrdil (Kuralt 1966: 4–5; Micka 1963a: 7). Leta 1958 je bilo v Beogradu organizirano posvetovanje ginekologov in predstavnikov družbenih organizacij o spremembah Uredbe iz leta 1952, kjer je bilo sprejetih vec odlokov. Najpomembnejši med njimi je bilo sprejetje socialnih indikacij kot samostojnih razlogov za odobritev splava ter vkljucitev socialnega delavca v komisije (Kuralt 1966: 5). V skladu s tem so se zaceli spreminjati tudi predpisi. Že leta 1958 sta Svet za socialno varstvo in Svet za zdravstvo LRS vsem okrajnim svetom za socialno varstvo in za zdravstvo dala priporocila o spremembah nekaterih dolocil uredbe o komisijah za odpravo plodu (Pecaver 1960a: 13–14). Predvidela sta takojšnjo vkljucitev socialne delavke v postopek odlocanja, ki so jo zacasno imenovali okrajni sveti za zdravstvo sporazumno s sveti za socialno varstvo. Ob pomanjkanju kvalificiranih socialnih delavk je bil ta clan komisije lahko tudi »patronažna medicinska sestra ali tudi kaka druga socialnomedicinsko sicer nekvalificirana, toda ugledna in zaupna oseba« (Bole 1958: 105). Leta 1960 je bila sprejeta nova Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava, ki je formalizirala v prakso že uvedene spremembe. Tako je dolocila, da se splav sme dovoliti iz medicinskih, evgenicnih, pravnih in socialnih indikacij5, ce od spocetja niso pretekli vec kot trije meseci ali ce prekinitev nosecnosti ni nevarna za življenje nosece ženske (Uredba 1960: 2. clen). Vendar pa je kmalu zatem izdani dopolnilni predpis, Navodila za organizacijo in delo komisij za dovolitev splava, pojasnil, da splav kljub sprostitvi dostopa ni pravica ženske, ampak družbena pomoc. Uredba ima tako »namen varovati zdravje in življenje žene in njeno družinsko sreco, zlasti pa pomagati ženi, ki je sprico nosecnosti prišla v tako težke osebne, družinske in gmotne razmere, da jih ni mogoce od­straniti drugace kot z dovolitvijo splava. Ne gre torej za ‚legalizacijo‘ splava niti za planiranje rojstev /…/; zato odprava plodu tudi ni in ne more biti pravica žene« (Navodila 1960: I.). 5. Alineja, ki opredeljuje socialno indikacijo, se glasi: »/K/adar se da utemeljeno prica­kovati, da bi zašla noseca ženska zaradi otrokovega rojstva v hude osebne, družinske ali gmotne razmere, ki jih ni mogoce drugace odvrniti« (Uredba 1960: 2. clen). Nadalje so Navodila pojasnila, da Uredba ne more predpisati, katere so tiste »hude osebne, družinske in gmotne razmere«, ki narekujejo dovolitev splava, temvec je presojo okolišcin naložila komisiji. »Naloga te komisije je, da individualno pretrese na podlagi prej zbranih podatkov in dokazil in nepo­srednega razgovora z ženo prav vse okolnosti, ki govore za dovolitev splava ali proti njej. Šele na osnovi teh podatkov naj komisija po nacelu proste ocene dokazov odloci, ali naj se splav dovoli ali ne. Pri presoji razlogov za dovolitev splava naj komisija upošteva zlasti takele tehtne osebne okolnosti: ali bo žena sposobna skrbeti za otroka, ali in zakaj se utegnejo zaradi poroda zmanjšati njene fizicne oziroma psihicne sile in podobno« (Navodila 1960: II.). Ravno iz tega razloga je nova uredba formalizirala sestavo komisije, v kateri je prošnje ob dveh zdravnikih presojala tudi socialna delavka (Uredba 1960: 6. clen). Ta je postala enakopravna clanica komisije, ki je imela nekatere posebne naloge, kot so zbiranje podatkov o življenjskih okolišcinah prosilke, posredovanje za odpravo teh okolišcin in dajanje mnenj o obstoju nemedicinski razlogov, ki so vplivale na odlocitev komisije (Navodila 1960: IV.). V tem smislu je imela socialna delavka veliko vlogo, saj so nemedicinski razlogi zajemali širok nabor okolišcin, ki jih je bilo treba pred odlocanjem natancno popisati. Za prošnje na podlagi socialne indikacije je bilo namrec kljucno tako imenovano socialno porocilo, ki ga je komisiji predložila za to pooblašcena zaupna oseba (npr. socialni delavec, medicinska sestra v patronažni službi, babica) (ibid.: IX.), nato pa je komisija o svoji odlocitvi glasovala, jo sporocila ženski in ob pozitivni odlocitvi takoj dala nalog za izvršitev splava (Uredba 1960: 8. clen). Ob tem je imela komisija tudi vzgojno funkcijo. Poleg tega, da je morala žensko opomniti, da splav ni njena pravica, temvec pomoc ženski v stiski (Navodila 1960: II.), jo je morala opozoriti tudi na škodljivost splava za njeno zdravje in jo pouciti o kontracepciji (Uredba 1960: 14. clen), tako imenovanim povratnicam (ženskam, ki so veckrat prosile za splav) pa razložiti, da so ponovni splavi iz istih razlogov dovoljeni le izjemoma; ob tem so morale posebno pozornost namenjati ženskam, ki so bile prvic nosece, saj so bili njihovi splavi bolj tvegani. Toda tudi nova Uredba ni takoj znižala števila nedovoljenih splavov (Drnovšek 1960: 136; Resolucija 1964: 101), zato so zdravstveni delavci še naprej stavili na omejevanje splava ob hkratnem širjenju dostopa do kontracepcijskih sredstev. Sprožila pa je pomemben premik pri obravnavi vzrokov za splav. Socasno se je namrec pod vplivom razlicnih mednarodnih organizacij, predvsem Organizacije združenih narodov, tudi v Jugoslaviji vse bolj uveljavljal koncept nacrtovanja družine, ki je preprecevanje neželene nosecnosti povezal s širšimi družbenimi pogoji za svobodno odlocanje o rojstvu otrok. »Politika nacrtovanja družine pomeni s sodobnimi kontracepcijskimi sredstvi prepreciti splave z njihovimi težkimi posledicami za žensko, družino in družbo in ustvariti tako objektivne kot subjektivne pogoje za družino« (Problemi splava 1965: 1). Zmanjšanje števila splavov in reproduktivno zdravje prebivalstva je bilo skozi to prizmo možno umestiti med številne druge zdravstvene in socialne politike, ki so imele za cilj zviševanje življenjskega standarda. Splav so s tem iz polja medicine in vpra­šanj, koliko pravice se lahko dodeli, premestili v širši okvir ustreznih pogojev za ustvarjanje družine, torej na kompleksno podrocje, ki je poleg zdravstvenega varstva vkljuceval tudi odpravo revšcine, regulacijo trga dela, socialno politiko, stanovanjsko politiko, ustanavljanje vrtcev, podaljšano bivanje in spolno vzgojo v šolah itd. (Leskošek 2021: 125). 3 Splav kot »družbeni problem« Cetudi se je dostop do splava v šestdesetih letih postopoma širil, je zaradi visokega števila dovoljenih in nedovoljenih splavov še naprej veljal za perec »druž­beni problem«. V porocilu, ki sta ga leta 1965 pripravila Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo ter Oddelek za prevencijo splava, so celo zapisali, da je splav epidemijski pojav, in sicer zaradi treh razlogov: a) ker je bil tako mno-žicen, da je prizadel veliko število žensk v rodnem obdobju; b) ker je povzrocal obolevnost in smrtnost žensk; in c) ker je imel za posledico velike materialne izdatke (Problemi splava 1965: 2). Te argumente obravnavam v nadaljevanju. 3.1Množicnost splava V zacetku šestdesetih let je bilo v Sloveniji štirinajst komisij I. stopnje in šest komisij II. stopnje, ki so o upravicenosti splavov odlocale v krajih z ginekološko hospitalno službo. V istem viru je podatek, da je bilo na komisije v letih 1962, 1963 in 1964 vloženih 33.919 prošenj, od tega je bilo 30.547 (88,5 %) odo­brenih in 3672 (11,8 %) odklonjenih.6 Komisije so se sestajale najmanj enkrat tedensko, obravnavale pa so razlicno število prošenj, kar je vplivalo tudi na možnosti dela socialnih delavk s prosilkami. Najbolj obremenjene so bile v vecjih mestih, v Ljubljani (kjer so imele okrog 70 prošenj na zasedanje), Mariboru in Celju (ibid.: 14–15). 6. V virih najdemo tudi druge statistike (denimo Lidija Andolšek (1966: 46)) navaja nekaj višje število vseh splavov in dovoljenih splavov), ki pa vseeno odsevajo podobne tren­de. Marija Pungercar je obenem zapisala, da si posamezne komisije ne izmenjujejo podatkov o prosilkah in da so lahko te teoreticno zaprosile za splav na vec komisijah (Pungercar 1967: 25), ce jim na eni splav ni bil odobren. To nas opozarjata, da statistike niso nujno odraz dejanskega stanja, temvec prej pripomocek, ki nakazuje dinamiko obravnavanih procesov. Število vseh splavov in dovoljenih splavov je od sprostitve z Uredbo leta 1952 do leta 1961 hitro narašcalo, nato pa se je upocasnilo. A še vec pozornosti je zbujalo razmerje med dovoljenimi in »ostalimi« splavi, ki so bili »v vecini primerov ilegalno zaceti in v bolnišnicah koncani splavi ter manjše število bolezenskih splavov« (ibid.: 3). Tako se je število dovoljenih splavov zvišalo med letoma 1955 (8 %) in 1964 (61 %, kar pomeni 39 % »ostalih« splavov). Vendar se je to razmerje uveljavilo zgolj zaradi povišanja števila dovoljenih splavov, saj se ab-solutno število »ostalih« splavov kljub uvedbi socialne indikacije ni zmanjševalo, temvec je ostalo med pet in šest tisoc splavi letno (prim. tudi Kralj 1964: 94). Skica 1: Število splavov med letoma 1955 in 1964. Vir: (Problemi splava 1965: 19). Poglobljena analiza o razlogih, zakaj se je število nedovoljenih splavov ohranjalo, v tistem casu ni bila opravljena. Nekaj jih zagotovo lahko pripišemo zavrnitvam prošenj na komisijah. Tako je Berta Micka v raziskavi ugotovila, »da se je 57 % prosilk, katerim je bil dovoljeni splav odklonjen, odlocilo za splav. Splav so v vecini primerov zacele same in jim je bil potem koncan na ginekološki kliniki. Za nedovoljeni splav pa so se ženske obracale tudi k zdravnikom-strokovnjakom. Za take splave so bili stroški precej visoki« (1963b: 54). Vesna Leskošek pa je poseganje po nedovoljenih splavih nasploh pripisala negativni vlogi komisij, ki naj bi zaradi zapletenosti postopkov in nacina obravnave, ko so morale ženske dokazovati upravicenost prošenj, delovale kot preprecevalke abortusa, in ne kot pomoc pri urejanju okolišcin, zaradi katerih so se odlocale za abortus (2021: 126). Bržkone sta ženske v nedovoljeni splav silila oba navedena razloga, pa tudi druge kulturne, družbene in institucionalne okolišcine. 3.2 Obolevnost in umrljivost zaradi splava Dokazano je umetna prekinitev nosecnosti varnejša, ce je opravljena pod stro­kovnim nadzorom. Ena izmed statistik kaže, da so bile za splav v 7,3 % znacilne zgodnje komplikacije, pri cemer jih je bilo najvec, 38,4 %, po ilegalnem splavu (Kralj 1964: 94). Vendar je še dolgo po drugi svetovni vojni veljalo, da je nevaren tudi, ce ga izvrši strokovnjak. Ginekolog Franc Novak je denimo zapisal, da je vecina vnetij rodil posledica abortusov. »Mnogo komplikacij v nosecnosti, med porodom in po porodu je posledica abortusa. Posebno nevarna je prekinitev prve nosecnosti. Tudi ce ni vnetja, je žena vendarle potem dostikrat sterilna« (1955: 115). Kljub temu pa o obolevnosti žensk zaradi splava niso sistematicno zbirali podatkov. Še vec, zaradi pomanjkljive diagnostike so marsikatero zdravstveno stanje oznacili za posledico splava. Zato so nam na voljo le nekatere tedanje ocene in mnenja, ki danes ne veljajo vec v celoti: »Domnevamo, da ima vsaj 30 % žensk, katerim je narejen splav, vecje ali manjše posledice, ki terjajo dodatno zdravljenje in s tem tudi družbena sredstva« (Problemi splava 1965: 4). Bogdan Tekavcic je podal podobno oceno: Vsak dan neprestano zasledujemo pri naših pacientkah težave, ki so v ja­sno dokazani zvezi s splavom, kot n. pr. bolecine pri menstruaciji, skrajno neredne menstruacije, pretirano obilne krvavitve ob menstruaciji (do 10 dni), bolecine v križu, bolecine pri spolnem obcevanju, bolecine v spodnjem predelu trebuha, zlasti pri hoji ali ob naporu, izjemne in kontaktne krva­vitve, povecano belo perilo, ki pece ali srbi, pritisk navzdol, ‚kot bi hotelo nekaj izpasti‘, splošno slabo pocutje, slabokrvnost, frigidnost. Zaradi vnetja jajcevodov se ti dokoncno zlepijo in žena je sterilna. Po naših in zunanjih statistikah je zaradi infekcije pri splavu sterilnih 30–40 % žena (1961: 116). Ginekologinja Lidija Andolšek Jeras pa je kot pogoste posledice navedla adneksitise, sterilnost, razne psihonevroze in zmanjšano delovno sposobnost (Andolšek Jeras 1960: 86; prim. Pentek 1958; Tekavcic 1966). Temu je vsekakor treba dodati umrljivost žensk zaradi splavov, ki je bila tedaj še vedno prisotna. Umrljivost je bila tako med letoma 1961 in 1964 povprecno devet smrti na leto, kar je pomenilo kar 35–53 % celotnega števila umrlih zaradi materinstva (Pro-blemi splava 1965: 4). Omenjeno nam lahko služi kot ponazoritev, zakaj je bilo glede legalizacije abortusa toliko dilem ter zakaj se je strategija preprecevanja splavov usmerila na razvoj kontracepcijskih sredstev in spolno vzgojo. Šele z uvedbo varnejših metod splava (predvsem vakuumske aspiracije) so se odprle možnosti za legal-no opravljeno prekinitev nosecnosti, ki ji niso pripisovali tolikšne nevarnosti za zdravje žensk. 3.3 Družbena in ekonomska škoda zaradi splava Posledice splavov niso bile zgolj zdravstvene, temvec so avtorji iz tega obdobja poudarjali tudi njihovo družbeno škodo. Del težav naj bi bili skrhani družinski odnosi, ker ženska po splavu ne more imeti spolnih odnosov: Žena je zaradi krvavitev, nasilnih hormonalnih sprememb in infekcij še dolgo oslabela in izcrpana. Zacne se krhanje odnosov med možem in ženo, kajti sigurno se žena boji ponovnih nosecnosti, postane frigidna in nervozna, ce ima vnetje pa zaradi bolecin odklanja koitus in mož kar naenkrat odkrije: midva se pa ne ujemava in mu je to v opravicilo, da zacne podirati sam družinsko skupnost. /…/ Vsaka razrvana družina pomeni družbeno zlo (Pentek 1958: 77). Tudi Franc Novak je ob ugotavljanju, da so »reaktivne depresije« pogoste spremljevalke abortusov, zaznaval škodljive posledice splava za vzgojo otrok: »Psihopaticne, mocno nevroticne, psihoticne žene niso dobre vzgojiteljice svo­jih potomcev« (1955: 115). Posledice naj bi ženska po splavu obcutila tudi na delovnem mestu: »Kot proizvajalka bo zaostajala za svojimi sodelavkami, s tem bo prikrajšana pri nagrajevanju, to pa bo tudi imelo dalekosežnejše posledice v njeni duševnosti, predvsem obcutek manjvrednosti« (Micka 1963a: 48). Delovna nezmožnost in vpliv splava na družinske odnose sta bili najpogosteje omenjeni posledici, ki naj bi vplivali na celotno družbo. Ravno zato je bil vse vecji poudarek na odstranjevanju družbenih vzrokov za splav, kar pa v razvijajoci se socialisticni družbi ni bilo enostavno. Tako so v tem obdobju splav razglasili za »zdravstveno socialni problem, ki sodi glede na obsežnost in posledice med akutna vprašanja ne le zdravstvene, ampak tudi socialne službe« (Priporocila glede problematike 1962: 27). Kot tak naj bi zahteval koordinacijo vec služb z razlicnih podrocij. 4 Odlocanje o socialni indikaciji Z razumevanjem splava kot kompleksnega družbenega fenomena scasoma ni bilo vec mogoce prezreti socialnih razlogov, zaradi katerih so se ženske od­locale za splav. Po legalizaciji socialnih indikacij kot samostojne kategorije se je to potrdilo tudi v praksi, saj je zacelo število prošenj, ki so se sklicevale nanje, takoj naglo narašcati. Analiza indikacij iz leta 1965 je pokazala, da so se te že nekaj let gibale v približno enakem razmerju: 90 % socialnih indikacij, 9,7 % medicinskih in socialno-medicinskih ter 0,3 % drugih indikacij, kot so pravne, profilakticne idr. (Problemi splava 1965: 5). Drugi vir navaja, da je bilo pri vseh komisijah v Sloveniji v sredini šestdesetih let 92,4 % prošenj za prekinitev nosecnosti utemeljenih s socialnimi razlogi, a ob tem izpostavi neenotnost kriteri­jev pri odlocanju o socialni indikaciji, ki je zajemala številne okolišcine (Andolšek 1966: 47). Ravno to je pri odlocitvah komisij povzrocalo precej nejasnosti in uporabo razlicnih meril: Razlogov, ki ženo privedejo pred komisijo zaradi težkih gmotnih, osebnih ali družinskih razmer, ne moremo spraviti v kakšen že vnaprej doloceni ali celo predpisani okvir. Problemi žena so zelo razlicni in za vsak primer po svoje znacilni. Razlogi se zelo razlikujejo že po sami vsebini, so pa razlicni tudi po tem, ker imamo lahko z istim razlogom opraviti v razlicnih razmerah in razlicnem okolju (Pecaver 1960b: 84). Ob tem je bil vcasih splav upravicen zaradi obstojece socialne ogroženo­sti, vcasih pa bi šele rojstvo otroka povzrocilo poslabšanje življenjskih razmer ženske oziroma družine. Hedvika Plešej je dodala, da se je pogosto prepletalo vec indikacij, »kot na primer stanovanjski in ekonomski problem, ekonomski problem in alkoholizem, stanovanjski problem in neurejeno življenje itd.« (Plešej 1964: 95), pri cemer so bile te lahko vzrocno povezane. V teh primerih je bila opredelitev možna le s presojo »vodilnih« razlogov, ki so povzrocili druge. Ker je bila to naloga socialnega delavca, je Albina Pecaver v napotkih za delo za­pisala: »Ko dolocamo, v katero skupino spada posamezni problem, ugotovimo najodlocilnejši in najtehtnejši razlog, nato pa primer uvrstimo v ustrezno skupino« (Pecaver 1960b: 84). Zaradi navedenih razlogov so kmalu po uvedbi socialne indikacije to razvrstili v vec skupin, ki so oznacevale »vodilne« razloge za upravicenost splava, kar je za potrebe svojega dela izdelala Komisija I. stopnje za odobritev splava v Ljubljani. Ne glede na zakonsko opredelitev so najprej našteli štiri glavne sku-pine indikacij: medicinske, socialno-medicinske, socialne in druge posamezne indikacije, od teh pa je zaradi pogostosti ista komisija podrobneje razclenila le skupino socialnih indikacij (Kuralt 1966: 10–11). Ta je bila tako nadalje razde­ljena na: 1) stanovanjske razmere; 2) socialno-ekonomske težave; 3) neurejene družinske in osebne zadeve; 4) bolezen v družini; 5) razdor v družini; 6) alkoho­lizem v družini; 7) osebne razloge in 8) ostalo (Andolšek 1966: 47–48).7 Glede pogostosti posameznih razlogov lahko sicer v virih najdemo nekoliko razlicne statistike, a pri vseh kot najpogostejše zasledimo socialno-ekonomske težave, neurejene stanovanjske razmere ter neurejene družinske in osebne zadeve, 7. V drugih virih se pojavljajo sorodne razdelitve, kot so denimo: 1) stanovanjski problem; 2) ekonomski problem; 3) neurejene osebne ali družinske razmere; 4) bolezen v družini; 5) alkoholizem v družini; 6) osebni ali drugi socialni razlogi; 7) posebne okolišcine (Kuralt 1966: 11). ki so zajemale približno 75 % vseh prošenj (Problemi splava 1965: 26). Tudi primerjava Lidije Andolšek nam prikaže gibanje razlicnih socialnih razlogov za splav med letoma 1959 in 1966, ko lahko zasledimo strm porast prošenj zaradi neurejenih družinskih in osebnih razmer. Skica 2: Splavi zaradi socialne indikacije med letoma 1959 in 1966. 5 Vsebina socialne indikacije V nadaljevanju bom podrobneje pisala o razlogih, ki so sestavljali socialno indikacijo, pri cemer bom crpala iz razpoložljivih raziskav, predvsem Hedvike Plešej in Hilde Kuralt. Glede na to, da viri ne omogocajo sistematicnega pregle­da v izbranem obdobju, navedki niso pregled najpogostejših vzrokov za splav iz socialne indikacije, temvec prej ponazoritev, katere okolišcine so veljale kot upravicene za njegovo odobritev. 5.1Socialno-ekonomske težave Hedvika Plešej je na Kliniki za porodništvo in ženske bolezni v Ljubljani pregle­dala 300 zapisnikov o ženskah, ki jim je bil splav odobren iz socialnih razlogov na komisiji I. stopnje, obenem pa je opazovala delo socialne delavke in obravnave ter se pogovarjala z ženskami v obravnavi. Njena raziskava je pokazala, da je tedaj 50 žensk kot razlog navedlo hude socialno-ekonomske razmere: Dohodki so nizki, ali pa žive te žene zaradi posebnih pogojev v stiski. Žene navajajo predvsem, da so možje nekvalificirani delavci in edini hranitelji družine, ali pa da je mož študent ali bolan ali pa brezposeln. Mnogo je tudi takih primerov, kjer je mož invalidski ali starostni upokojenec in je pokojnina edini vir dohodkov za vecclansko družino. Te družine se težko prebijajo skozi težave, ker njihov problem ni samo v tem, da je mož invalid in da je zaradi tega materialno stanje slabše. Družina je tudi duševno prizadeta in zagrenjena. Drug problem: družini je dodeljeno novo stanovanje, ki ga je potrebno opremiti. Družina si je zato najela posojilo, kar je družino za nekaj casa spravilo v materialne težave (Plešej 1964: 56). Hilda Kuralt (1966) je prišla do podobnih ugotovitev, ko je v Zdravstvenem domu dr. Miha Kamin v Mostah (Ljubljana) raziskovala duplikate socialnih izvi­dov, ki so jih leta 1965 spisale patronažne sestre. Od 435 žensk, ki so vložile prošnjo za splav, jih je dvajset navedlo, da je mož edini hranitelj družine in da ima nizke dohodke, ker je nekvalificiran ali polkvalificiran delavec, obenem pa je bilo v družini veliko otrok, zato se ženska ni mogla zaposliti oziroma je bila starejša in zato težje zaposljiva. V trinajstih primerih je družino vzdrževala pro-silka, in sicer ker je bil mož v vojski, brezposeln, študent, invalidski upokojenec ali pa ker je bila vdova oziroma razvezana. V sedmih primerih sta zakonca odplacevala dolg zaradi nakupa ali opremljanja stanovanja, dve prosilki pa sta gradili hišo. Pet žensk je bilo samskih ali porocenih študentk, ki so se preživljale zgolj s štipendijo, tri so bile brezposelne, tri pa nekvalificirane delavke z nizkimi dohodki in vec otroki (Kuralt 1966: 34–35). Tudi v gradivu Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo ter Oddelka za prevencijo splava najdemo podobno obrazložitev, a avtorji tega so dodali, da se število clanov v takšnih družinah giblje med štiri in osem, naj­pogosteje pa se nahajajo v Kopru, Trbovljah, Novem mestu in Slovenj Gradcu (Problemi splava 1965: 6). Lidija Andolšek je navedla, da so bile socialno--ekonomske težave v upadanju, med njimi pa so z 21,2 % izstopale prosilke, ki jim štiri-, pet- ali šestclansko družino vzdržuje samo mož, v 20,4 % so imele prosilke skupaj z možem nizke dohodke, v 16,5 % so zašle v ekonomske težave zaradi gradnje hiše, s 14,1 % pa je bila zastopana tedaj narašcajoca kategorija brezposelnih »žena samohranilk« (Andolšek 1966: 48). Ceprav v teh raziska­vah ni neposredno naveden, se poleg pomanjkanja stanovanj kot pomemben razlog v virih pojavlja nedostopnost otroškega varstva (Problemi splava 1965: 8; Pungercar 1967: 7–8, 12–13). 5.2Neurejene stanovanjske razmere Glede stanovanjskih stisk, ki so predstavljale najpogosteje naveden razlog za splav, je Hedvika Plešej zapisala: Od teh 300 žena je bilo 130 takih, ki žive v slabih stanovanjskih razmerah ali pa so brez lastnega stanovanja. Najveckrat so to mladoporocenci, ki še nimajo lastnega stanovanja in po poroki ostanejo pri starših ali pa ostanejo v svojem prejšnjem stanovanju. Veliko je tudi takih žena, ki žive kot podnajemnice. Tudi njihovi možje žive nekje drugje kot podnajemniki. Ker otrok ne morejo imeti pri sebi, jih imajo pri starših na deželi ali v reji. /…/ Mnogo je tudi samskih deklet, ki so brez lastnega stanovanja in ki žive kot podnajemnice z drugimi osebami v istem prostoru (vcasih celo v kuhinji ali v shrambi). /…/ Premalo prostora družino mocno ovira v njenem notranjem družinskem življenju. Clani družine beže od doma; posebno mož se rad zacne vdajati alkoholu. Otroci pa pohajkujejo po cestah. /…/ V vec primerih žene navajajo poleg hudih stanovanjskih razmer še druge težave, ki so posledica neurejenih stanovanjskih razmer (Plešej 1964: 55). Podobno je navedla Hilda Kuralt, ki je zaradi specifik lokacije svoje raziskave stanovanjske razloge naštela v kar 55 % obravnavanih primerih. V Moste se je namrec tedaj priseljevalo veliko oseb iz drugih republik Jugoslavije, a za njihovo nastanitev ni bilo primerno poskrbljeno: »Tu dobe delo, stanovanje pa dobijo hkrati z zaposlitvijo le redki med njimi, pa še ti pretežno v barakah. Tisti pa, ki nimajo možnosti bivanja niti v barakah, si poišcejo možnost bivanja kjerkoli« (Kuralt 1966: 43). Pomemben kriterij pri obravnavi neurejenih stanovanjskih razmer je bil, »da žive prosilke in clani njene družine že dalj casa v težkih sta­novanjskih pogojih in nimajo izgledov, da bi svoj položaj lahko izboljšali« (ibid.: 27), v raziskavi pa je med 240 primeri stanovanjskega problema naštela 129 prosilk, ki nimajo stanovanja, in 111 prosilk, ki žive v neprimernem stanovanju. V prvo kategorijo je uvrstila osebe, ki so stanovale v istem prostoru s tujimi ljudmi ali v zasilnih prostorih, ki niso bili prostori za bivanje (podstreha, klet, shramba za orodje ipd.). Skoraj polovica jih je bilo podnajemnic pri družinah, v samskih domovih itn., kjer so si sobo ali celo posteljo delile s tujimi osebami. Obenem so imele ekonomske težave, v primeru nosecnosti pa jim je lahko lastnik odpovedal nastanitev. V podobnih razmerah so bili tudi njihovi partnerji, zato so se nekateri pari nastanili pri starših. Tudi porocene prosilke so se znašle v podobnih okolišcinah. Nekatere so morale otroke oddati staršem ali v rejo, zaradi ekonomskih težav pa so jih težko obiskovale (Kuralt 1966: 27–28). V tej skupini je bilo tudi osemnajst žena delavcev iz drugih republik, ki so z možmi živele v neustreznih razmerah v barakah. »Barake so slabe, razpadajoce, prenatrpane s stanovalci. V njih živi v enem prostoru celo vec zakonskih parov z otroki ali brez. /…/ Skoro vsi odgovorni cinitelji vedo, da so te barake slabe, da ob deževju prihaja voda v prostore, da okna ne varujejo notranjosti pred vremenskimi ne­prilikami, da je po tleh beton, ilovica, slabe deske i.pd.« (ibid.: 29). Enako število porocenih žensk je zaradi pomanjkanja možnosti živelo pri starših, kjer so bili pogosti družinski nesporazumi. Šestnajst primerov iz raziskave Hilde Kuralt pa je bilo resnicno kriticnih, saj so ženske živele (vcasih celo z otroki) v podstrešnih sobah in prehodnih vežah z vec sostanovalci, nekatere pa v nemogocih zasil­nih bivališcih, kot so hlev, senik, v kuhinji za kuhanje hrane prašicem, v kleti iz kamna, »kamor tece voda in gnojnica ter se po prostoru pode miši«, v shrambi za orodje ali shrambi za ozimnico, garaži, železniški cuvajnici, ki razpada, v prostoru, »ki je preje služil za livarno, kjer je vse iz betona, vse vlažno, kjer vsa obleka in druge stvari splesne« (Kuralt 1966: 30). Drugih 111 prosilk je živelo v neprimernem stanovanju, pri cemer je to vecinoma pomenilo sobo, v kateri je stanovala ena družina brez tujih sostano­valcev. Najvec prosilk je imelo sobo in kuhinjo »brez pritiklin« (kot so stranišce, pralnica, kopalnica, shramba ali klet). »Tako se v prostorih, kjer družina prosilke prebiva, odvija vse življenje. V njih perejo, kuhajo, se umivajo, shranjujejo živila, se ucijo, delajo, zabavajo ipd. Poseben problem je ogrevanje prostorov, ki je onemogoceno zato, ker družina nima kleti, da bi shranila kurjavo« (Kuralt 1966: 32). Vecina prosilk je imela enega otroka, živele pa so v zelo majhnih prostorih, med katerimi so bili nekateri celo predelani iz ene sobe, mnogi pa so bili vla­žni, mrzli, brez zadostne dnevne svetlobe in zatohli (ibid: 33). Družine, katerih stanovanje je zajemalo en sam prostor (kletni prostor, sobo ali podstrešno sobo brez pritiklin) in ni imelo kuhinje, so živele še tesneje (na najvec 9m2), zato za novega otroka niso imele prostora. »Otroci /…/ spe skupaj s starši na njihovih ležišcih, v nekaterih primerih pa celo na tleh ali na mizi. Problem z namestitvijo otrok imajo tudi žene, ki žive v samskem domu gradbenega podjetja ‚Obnova‘, kjer imajo koške z otroki preko dneva kar na hodniku, le ponoci jih prestavijo v sobo« (ibid.). Stanovanjske razmere so bile v šestdesetih letih 20. stoletja torej zelo perec problem, ki se je pojavljal po vsej Sloveniji, predvsem pa v Brežicah, Mariboru in na Ptuju (Problemi splava 1965: 6). Hilda Kuralt je zapisala, da stanovanjski problem ni bil urejen zlasti za mlade ljudi, tudi tiste, ki šele stopajo v zakon, in za osebe z nizkimi dohodki, saj so mnoge ženske, ki jih je obravnavala, želele roditi, a so neuspešno iskale pomoc pri razlicnih institucijah (1966: 28). Med-tem je Lidija Andolšek trdila, da se stanovanjski problemi zmanjšujejo, razen za osebe, ki so se selile v mesta (1966: 48). 5.3Neurejene družinske in osebne razmere Pri ugotavljanju razlogov, ki opisujejo neurejene družinske in osebne razme-re, so si viri enotni. Hedvika Plešej je v to skupino uvrstila petnajst žensk, »ki so zaradi svoje neurejenosti, nezrelosti, naivnosti, nepoucenosti in podcenjevanja zašle v težave zaradi nezaželene nosecnosti. /…/ Prav tako se velikokrat zrušijo medsebojni odnosi med partnerjema, kar pomeni še hujšo duševno prizadetost za dekle. /…/ V to skupino spada tudi nekaj študentk. Njihovi fantje so predvsem študentje. Ob nosecnosti spoznajo, da niso za skupno življenje in da se absolutno ne ujemajo. Njihovi nazori so jasni: imeti prijatelja, ne pa se porociti z njim in tudi ne roditi« (Plešej 1964: 56). Podobne znacilnosti prosilk je navedla Hilda Kuralt, ki je naštela 28 takšnih primerov. Vecinoma je šlo za samske ženske, se­dem jih je želelo splaviti, ker so zanosile v »neresnem in kratkotrajnem razmerju s porocenimi partnerji«, štiri zaradi neresnosti in neodgovornosti partnerja, štiri so bile samska mladoletna dekleta, vajenke ali dijakinje, tri so imele razmerje s svojim nekdanjim možem, preostale pa druga neresna razmerja s priložnostnimi partnerji (Kuralt 1966: 36–37). Tudi Lidija Andolšek je v teh primerih kot razlog za neželeno nosecnost na­vedla neurejenost, nezrelost, nepoucenost in naivnost ter poudarila, da je v tej skupini najvec (42,1 %) žensk, ki nimajo urejenih niti najosnovnejših življenjskih razmer. »Navadno so to dekleta iz podeželja ali oddaljenih krajev, ki žive kot podnajemnice v najtežjih življenjskih pogojih. Mnoge med njimi tudi pomagajo v gospodinjstvih, kjer žive, kljub temu, da so že redno zaposlene« (Andolšek 1966: 49). Drugo najštevilcnejšo skupino (18,7 %) so sestavljale ženske, ki so zanosile v »neresnem« razmerju, nadalje 13,4 % prosilk, ki so imele resno raz­merje, a noben od partnerjev ni imel pogojev za skupno življenje, nato enak odstotek prosilk, ki so zanosile s porocenimi partnerji, in 12,9 % žensk, ki »niti ne ve, s kom so zanosile, ker so partnerja srecale le nekajkrat ali samo enkrat« (ibid.). Med njimi je bilo najvec delavk, dve sta bili mladoletni. Najveckrat naj bi bili ti pojavi prisotni v vecjih središcih, kot so Ljubljana, Kranj in Celje, »kamor prihajajo mladi ljudje na šolanje, v uk in v zaposlitev ter pricnejo živeti sami v novem okolju« (Problemi splava 1965: 7). Dejstvo, da so med letoma 1959 in 1963 neurejene družinske in osebne razmere kot razlog precej narasle, je bilo zaskrbljujoce tudi zaradi zdravstvenih posledic: »Reševanje teh prošenj za splav je za komisijo najtežje, ker gre vecinoma za samske prosilke, ki so obicajno tudi prvic nosece in so tako zaradi splava izpostavljene vsem njegovim posledicam« (Andolšek 1966: 49). Ta skupina žensk je tako predstavljala eno ciljnih skupin za javnozdravstveno obravnavo. 5.4 Bolezen v družini Bolezen v družini kot socialna indikacija je naceloma zajemala predvsem zdravstvene razloge drugih družinskih clanov, zaradi katerih ženske ne bi mogle ustrezno skrbeti za otroka. Hedvika Plešej je zapisala, da je bil desetim ženskam splav odobren zato, »ker je mož hudo bolan. Žena se mora posvetiti možu, mu streci in mu pripravljati razno dieteticno hrano. Z rojstvom otroka ne bi zmogla takega napora. Družina je materialno in zdravstveno ogrožena prav zaradi bolezni v družini. Najpogosteje je to tuberkuloza. Nekaj je tudi takih primerov, da ima žena bolnega otroka ali pa da živi pri bolnih starših in jima mora streci« (Plešej 1964: 56). Torej, pogosto je kot upravicen razlog veljala težka bolezen (kot sta tuberkuloza in rak) oseb, za katere je morala noseca ženska skrbeti, v kombinaciji z razlicnimi socialnimi razlogi (Problemi splava 1965: 7). Hilda Kuralt pa je med socialne indikacije uvrstila tudi okolišcine, ki bi bile lahko uvršcene v medicinske oziroma socialno-medicinske indikacije. V eno skupino je tako razvrstila ženske, ki so nosecnost želele prekiniti zato, ker bi bila bolezen v primeru rojstva otroka razlog za še težje socialne razmere. V to skupino je poleg že navedenih bolezni (tuberkuloza) umestila hendikep in anemijo, pa tudi psihicne bolezni, ki jih drugod ne zasledimo (»živcna bolezen«, »duševna depresija«) (Kuralt 1966: 38). V drugo skupino je avtorica umestila izkljucno medicinske razloge, pri katerih bi rojstvo otroka ogrozilo slabo zdravje žensk med nosecnostjo, ob porodu in po njem ali zdravje otroka. V tej skupini najdemo raznovrstna zdravstvena stanja, a brez omembe duševnih težav. 5.5 Razdor v družini V to kategorijo so bile najveckrat uvršcene porocene ženske, ki so bile nosece s tedanjim možem, a so bile v locitvenem postopku. Navajale so, da si rojstva otroka ne želijo, ker bi z otrokom ostale same. Poleg tega je bil razlog tudi na­silje v družini: »Mož je v družini grob. V hiši so pogostni prepiri in celo pretepi. Mož ima morda druge žene, ali pa je pretirano ljubosumen« (Plešej 1964: 56). V raziskavi Hedvike Plešej je bilo takšnih dvanajst žensk, v raziskavi Hilde Kuralt pa 258. Podatki slednje kažejo, da se je enajst prosilk že odlocilo za razvezo. Obenem je pet žensk kot vzrok razdora v družini omenilo skupno bivanje s starši, kar pomeni, da razlog ni bilo nujno nesoglasje med partnerjema. Pri tem razlogu je bila ocitno prisotna dolocena skepsa, saj je Lidija Andolšek zapisala, da v tej kategoriji odstotek prosilk sicer upada, a da jo je težko objektivno oceniti: »Do-gaja se namrec, da prosilke z namenom, da bi dosegle prekinitev nosecnosti, celo zacno locitveni postopek, ki ga po odobrenem splavu umaknejo« (1966: 50). 8. Hilda Kuralt je razdor v družini umestila v kategorijo »neurejene družinske razmere«. 5.6Alkoholizem Alkoholizem je nastopal kot samostojen razlog, vecinoma pa je šlo za al­koholizem moža, ki je vplival na celo družino. Hedvika Plešej je zapisala, da je bil petnajstim ženskam splav odobren, ker je bil mož kronicni alkoholik. »To so najveckrat možje, ki zanemarjajo družino in zapravljajo ves svoj zaslužek. Žena mora v glavnem sama vzdrževati družino. /…/ Problem alkoholizma se povezuje še z drugimi razlogi, ki so hujši in najveckrat povod za pijancevanje« (Plešej 1964: 56–57). Tudi Hilda Kuralt je omenila, da je v enajstih primerih težke razmere povzrocal alkoholizem moških, ki so za alkohol zapravili velik del dohodka, obenem pa so zanemarjali družine oziroma jih »trpincili z grobo­stjo in surovostjo«. »Clani družine se morajo v slucaju pijanosti pogosto skrivati pred njim in bežati od doma« (1966: 38). Le v enem primeru je navedla, da je problem zasvojenost z alkoholom obeh zakoncev. 5.7 Osebni razlogi Osebni razlogi so bili široka kategorija, vseeno pa lahko vanjo uvrstimo nekaj jasnih razlogov. Hedvika Plešej je zapisala, da je 40 žensk v njeni raziskavi pro-silo za splav iz teh razlogov. Navedle so, da je bil mož starejši in da niso želele otroka, saj niso vedele, kako ga bodo vzgojile, ali da gre za družine z vecjim številom otrok oziroma s preveliko starostno razliko med otroki ali za družine s sicer urejenimi razmerami in enim samim otrokom, a tem v starosti le nekaj mesecev (Plešej 1964: 57). V raziskavi Hilde Kuralt so bile najštevilcnejše (deset oseb) ženske v starosti med 40 in 44 let, ki so imele že odrasle otroke in nosecnosti niso pricakovale, obenem pa jih je šest kot razlog navedlo prezaposlenost ali preutrujenost, štiri, da bi morale zaradi neurejenosti varstva opustiti zaposlitev, štiri, da imajo v trenutnem zakonu vec otrok, hkrati pa vsak zakonec preživlja še enega ali dva otroka izven zakona, in tri, da imajo v zakonu vec otrok, ki so potrebni posebne nege zaradi bolezni (Kuralt 1966: 40–41). Drugi viri v tej kategoriji navajajo drugacne razloge. Denimo na republiškem posvetu o problemih splava so leta 1966 opozorili, da je treba primere brezposel­nih prosilk in prošenj iz osebnih razlogov skrbno preuciti, saj bi se za navedenimi razlogi lahko skrivalo kaj drugega: »Med ženami, ki prosijo iz osebnih razlogov, se opaža, da je vse vecje število prošenj pri ženah, ki živijo precej nevezano življenje in utemeljujejo prošnjo za prekinitev s socialnimi motivi. V resnici gre za zanositev s porocenimi moškimi, neznanim, slucajna srecanja itn.« (Republiško posvetovanje 1966: 44 ). Tudi v gradivu Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno var-stvo je navedeno, da naj bi šlo pri teh prošnjah za »slucajna ali neresna razmerja, pri katerih je nosecnost nezaželena in bi se otroci rodili v skrajno slabih pogojih za njihov normalni telesni in duševni razvoj« (Problemi splava 1965: 7). Medtem pa je Lidija Andolšek v svoji analizi vecletnega obdobja sicer omenila porast prošenj iz osebnih razlogov, a je ob tem ugotavljala, da gre poleg že navedenih situacij (kot so nosecnost žensk, starejših od 40 let, ali tistih z majhnimi otroki, ki nimajo varstva) za težnje po zmanjševanju števila otrok, saj je nasploh narašcalo število prošenj žensk brez otrok oziroma z enim ali dvema otrokoma. Zapisala je: »Med temi prosilkami je najvec, to je 43,4 % takih, ki imajo zelo urejene socialne in ekonomske pogoje, pa zaradi želje po ohranitvi standarda nocejo imeti otrok. Navadno te žene odklanjajo kontracepcijska sredstva in smatrajo splav za svojo pravico« (Andolšek 1966: 50). Iz tega izhaja, da so se v praksi že kazale težnje po svobodnejšem odlocanju o rojstvih, ki pa jim je stroka le pocasi sledila. 6 Sklep Socialni razlogi, ki so veljali kot upraviceni za dovoljeni splav, so bili torej številni. Zanimivo se je spomniti, da teh razlogov ni dolocila zakonodaja, tem­vec komisije za dovolitev splava kot usmeritev pri odlocanju, pri cemer je imela pomembno vlogo socialna delavka. Ceprav tega podatka nisem zasledila v virih, bi morda lahko sklepali, da so kategorije slonele na praksi komisij oziro-ma na razlogih, ki so jih navajale prosilke. Vendar se lahko vprašamo tudi, ali so se ženske zavedale, kateri razlogi veljajo za upravicene, in so v upanju na odobritev splava v prošnjah svoje življenjske okolišcine temu primerno prilago­dile. Kljub nejasnosti, kako je potekala dinamika med navajanjem razlogov v prošnjah in komisijskim dolocanjem okvira za upravicen splav, je nabor situacij, ki jih je zajemala socialna indikacija, bržkone odzvanjal s potrebami žensk. Te so po uvedbi indikacije leta 1960 zacele množicno vlagati prošnje na podlagi socialnih razlogov, dokler te niso povsem prevladale. Obenem pa nam utemeljenost okolišcin za socialno indikacijo pove marsikaj o družbenih normah in standardih v socializmu. Tako lahko med najpogostejšimi razlogi zasledimo revšcino in stanovanjske razmere, ki so skladne z usmerjenostjo razvoja v dvig življenjskega standarda prebivalstva. Tudi neurejene razmere sledijo tem družbenim ciljem, a se dotikajo vprašanja neželenih nosecnosti mlajših »nepoucenih« deklet, ki so pogosto ostale same. Podobno lahko opazi-mo zadržanost tudi do drugih situacij, ki bi lahko proizvajale »samohranilstvo« žensk, kot so zanositev v kratkotrajnejših razmerjih ali med razvezo ter socasno zaskrbljeno ugotavljanje, da so ženske zadovoljne z najvec dvema otrokoma. Vsekakor je z vecjim upoštevanjem socialnih razlogov narašcala tudi vloga socialnega dela na tem podrocju, s cimer je bilo odlocanje o splavu vse manj medicinski in vse bolj družbeni problem. Ceprav dostikrat izpostavimo, da imamo v Sloveniji že desetletja širok dostop do reproduktivnih pravic (vkljucno s splavom) in ugodne trende reproduktivnega zdravja žensk, pa pot do tega ni bila enostavna. Po letu 1952 so se le postopoma odpirale priložnosti za svobodnejše uravnavanje rojstev s pomocjo kontracepcije, pa tudi s pomocjo splava, ko ni vec drugih možnosti. V besedilu obravnavam uvedbo socialne indikacije za splav v pravne predpise, ki so jo kot upravicen samostojen razlog prepoznali konec petdesetih let. To je pomenilo pomemben premik od razumevanja splava kot medicinskega problema k razumevanju socialnih okolišcin, zaradi katerih so ženske posegale po splavu, in posledicno k spremembi fokusa države na ustvarjanje pogojev za svobodno odlocanje o rojstvih otrok oziroma k politikam nacrtovanja družine. Gre za premik, ki je skupaj z razvojem medicinske znanosti in številnimi drugimi procesi omogocil družbene razmere, zaradi katerih je bil leta 1977 sprejet zakon, ki omogoca splav na zahtevo do 10. tedna nosecnosti, kar pomeni, da ženskam od takrat dalje nikomur vec ni treba nicesar dokazovati. SUMMARY Since abortion is a complex ethical issue, the manner in which it is regulated in a given social setting is very informative about the social order and the main currents of ideas driving it. In the article, I discuss the gradual increase in an ac­cess to abortion in the 1950s and 1960s in Slovenia, especially the introduction of social indication as a separate category of legally recognised grounds for abortion. I describe legal regulations, the role of social workers in the Commis­sions for granting abortion, and a practice of decision-making with regard to various social reasons, i.e., which individual, family and social circumstances were considered legitimate to grant an abortion. Since such requests became dominant almost immediately after the introduction of social indications, the practice of decision-making can help us draw indirect conclusions about social norms under socialism and how they were reflected in the positioning of repro­ductive rights within the broader field of social policies. I drew data from various historical sources from the period under consideration, mainly articles in various specialised journals. In the first decades following the Second World War, abortion was consid­ered a prominent social problem for three reasons, because it: was so massive that it affected a large proportion of women in their childbearing years; caused morbidity and mortality among women; and resulted in considerable material expenditures, mainly due to women’s absence from the workplace. This therefore led to a vigorous public debate on how to approach the treatment of women who have had abortions and, in particular, how to reduce the number of unauthorised abortions, which, until the mid-1960s, persisted in roughly the same numbers and were far more dangerous to women’s health than those carried out under profes­sional supervision. Given that all abortions were considered harmful to health, there were many dilemmas about legalising abortion and the official abortion prevention strategy largely focused on the development of contraceptives and sex education. The possibilities for legal abortion began to expand in the 1950s when eugenic, legal and socio-medical indications were introduced in Yugoslav legislation alongside the medical ones, which were introduced earlier. Nev­ertheless, it could not be overlooked that many women, in their applications to the abortion commissions, cited the social reasons for their decision to have an abortion. When legal provisions in the 1960s allowed for a social indication as a separate reason, it quickly became a predominant reason in applications for abortion, being invoked by applicants in around 90% of applications. Their eligibility became the primary concern of social workers, who were then formally included as equal members of the Commissions for granting abortion. Given the high percentage of applications that referred to a social indica­tion, its introduction probably resonated with the needs of women. However, the social reasons stated in the requests were many and varied. In order to facilitate the decision-making process, the Commission for Granting Abortion in Ljubljana, soon after the introduction of the social indication, classified it into a number of categories, which showed the ‘leading’ reasons for the justification of abortion. Social indication was thus divided into: 1) housing conditions; 2) socio-economic problems; 3) unsettled family and personal affairs; 4) illness in the family; 5) discord in the family; 6) alcoholism in the family; 7) personal reasons; and 8) other. According to various sources, the most common reasons given by women for abortion were socio-economic problems, severe housing conditions and unsettled family and personal affairs, which accounted for about 75% of all requests. The circumstances that were considered to justify an abortion on the grounds of a social indication are informative about social norms and standards under socialism. Thus, poverty and poor housing conditions are among the most com­mon reasons, which is consistent with socialism’s focus on raising the standard of living of the general population. Meanwhile, some circumstances that could lead to ‘single parenthood’, for example, were also seen as justified, reflecting the prevailing norms regarding family life. Overall, the role of social work in this area has become more prominent as social considerations have been taken into account, slowly shifting an abortion from mainly medical field towards a social one. This represented an important shift from understanding abortion as a medical problem to understanding the social circumstances that led women to seek abortion and, as a consequence, a change in the focus of the state towards creating the conditions for family planning policies. Literatura in viri Andolšek Jeras, Lidija (1960): Naši pogledi na sodobna kontracepcijska sredstva. Medicinska sestra na terenu, 7 (2): 86–88. Andolšek, Lidija (1966): Problemi klasifikacije in odobravanja splavov iz socialnih indikacij. Socialni vestnik, V (4): 45–51. Bole, Cita (1958): Tudi v kontracepciji je zdravstveno varstvo matere in otroka. Medi­cinska sestra na terenu, 5 (2): 102–107. Bole, Daša (1976): Družbena problematika nacrtovanja rojstev. Obzornik zdravstvene nege: 291–297. Drnovšek, Mimi (1960): Sklepi 4. kongresa ginekologov in porodnicarjev Jugoslavije. Babiški vestnik XXVIII, (10–12): 135–137. Kralj, Božo (1964): Postabortalne anurije. Babiški vestnik, XXXII (7–12): 94–97. Kuralt, Hilda (1966): Analiza socialnih indikacij pri odobritvi abortusa. Diplomsko delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Leskošek, Vesna (2021): Zgodovina boja za reproduktivne pravice v Sloveniji. V A. Kralj, T. Rener, V. Leskošek, M. Mencin, M. Nastran Ule (ur.): Pravica do abortusa: 107–147. Ljubljana: UL, Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Macek, Maca (2004): Pravni vidiki umetne prekinitve nosecnosti v Sloveniji. V B. Pinter in A. Pretnar Darovec (ur.): Umetna prekinitev nosecnosti v Sloveniji: zbornik / I. Spominski sestanek prof. dr. Lidije Andolšek -Jeras: 23–26. Ljubljana: Ginekološka klinika, Klinicni center. Micka, Berta (1963a): Kako se je koncala nosecnost pri ženskah, ki jim je bil na komisiji splav odklonjen. Diplomsko delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Micka, Berta (1963b): Kako se je koncala nosecnost pri ženskah, ki jim je bil na komisiji splav odklonjen. Socialni vestnik, II (3): 28–54. Navodila za organizacijo in delo komisij za dovolitev splava (1960). Medicinska sestra na terenu, 7 (2): 121–124. Novak, Franc (1955): Kontracepcija. Medicinska sestra na terenu, 2 (2): 114–123. Pecaver, Albina (1960a): Delo in vloga socialnega delavca v komisiji za dovoljeno odpravo plodu. Medicinska sestra na terenu, 7 (1): 9–27. Pecaver, Albina (1960b): Delo in vloga socialnega delavca v komisiji za dovoljeno odpravo plodu soc. delavka (Konec). Medicinska sestra na terenu, 7 (2) 78–85. Pentek, Slavica (1958): Splav — zdravstveno, socialno in družbeno zlo. Babiški vestnik, XXVI (7–12): 74–78. Plešej, Hedvika (1964): Splav iz socialnih razlogov. Babiški vestnik XXXII, (4–6): 54–59. Priporocila glede problematike splavov (1962). Socialni vestnik, I (5): 27–28. Pungercar, Marija (1967): Prekinitev prve nosecnosti in psihosociološke posledice. Diplomsko delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Problemi splava v SR Sloveniji in problematika oddelka za prevencijo splava na Kliniki za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani (1965). Socialni vestnik, IV (4) 1–27. Republiško posvetovanje o problemih splava v Lj dne 16. 6. 1966 – povzetek razprave (1966). Socialni vestnik, V (4): 42–45. Resolucija 5. kongresa ginekologov in porodnicarjev Jugoslavije (1964). Babiški vestnik, XXXII (7–12): 99–103. Rožman, Sara (2009): Geneza pravice do umetne prekinitve nosecnosti v nekdanji Jugoslaviji. Ars & humanitas: revija za umetnost in humanistiko, 3 (1–2): 301–325. Tekavcic, Bogdan (1961): Splav in njegove posledice. Medicinska sestra na terenu, 8 (3): 114–118. Tekavcic, Bogdan (1966): Nekatere posledice splava. Socialni vestnik, V (4) 51–62. Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava (1960). Medicinska sestra na terenu, 7 (1): 56–58. Podatki o avtorici asist. dr. Sara Pistotnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo Topniška ulica 31, Ljubljana, Slovenija E-mail: sara.pistotnik@fsd.uni-lj.si RECENZIJE KNJIG BOOK REVIEWS Marko Hocevar Jessica Whyte: Morala trga: clovekove pravice in vzpon neoliberalizma. Ljubljana: Sophia, 2020. 367 strani (ISBN: 978-961-7003-57-4), 23 EUR Od sprejetja Splošne deklaracije clovekovih pravic (SDCP) leta 1948 v Organizaciji združenih narodov (OZN) je minilo že skoraj tri cetrt stoletja. Kritike razlicnih režimov, pomen razlicnih nevladnih organizacij (NVO), ki so si lasten profil zgradile na zagovoru clovekovih pravic, ter širjenje (tudi vojaško) svobode, clovekovih pravic in demokracije so postali nevprašljivi v razmerah »konca ideologij« in »konca zgodovine«. Nasproto­vanje clovekovim pravicam, ki so razumljene kot temelj demokracije, je postalo moralno nesprejemljivo in politicno nemogoce. Vendar nam knjiga Jessice Whyte Morala trga: clovekove pravice in vzpon neoliberalizma razkriva drugacno zgodovino clovekovih pravic, ki nam omogoca kriticno refleksijo diskurza o clovekovih pravicah in »vsebine« clovekovih pravic. V knjigi, ki je poleg uvoda in zakljucka razdeljena na pet poglavij, Whyte ponuja drugacno razumevanje samega koncepta clovekovih pravic. Njena osnovna teza je, da se je koncept clovekovih pravic po drugi svetovni vojni, po poskusu univerzalistic­ne kodifikacije v SDCP, reduciral na »zahodno« partikularisticno koncepcijo in da so clovekove pravice v bistvu doživele neoliberalno reformulacijo ter postale uporabne in uporabljene za širitev trga, s tem pa kapitalizma. Clovekove pravice, reducirane na politicne in državljanske pravice, so postale »morala trga«, kot je to poimenoval Friedrich von Hayek, oz. moralni okvir in vzgoja za življenje v skladu s prevlado trga. V uvodnem poglavju avtorica ugotavlja, da se clovekove pravice poleg poskusa širitve univerzalne ideje o enakosti in enakopravnosti vseh ljudi izjemno pogosto upora­bljajo za zašcito najbogatejših in njihove pravice do razpolaganja s bogastvom. Avtorica poudari, da sta se leta 1947 sestali dve pomembni skupini – Komisija OZN za clovekove pravice, ki je leto pozneje sprejela SDCP, ter skupina razlicnih ekonomistov, pravnikov in filozofov, ki so ustanovili kljucni neoliberalni »miselni kolektiv«, Društvo Mont Pelerin (DMP). Razlike med pisci SDCP in clani DMP so bili precej velike. Toda tudi clani DMP so govorili o specificnih clovekovih pravicah, ki pa so bile bolj ozke. In ravno ta ozka razlicica clovekovih pravic – predvsem politicnih in državljanskih - je skozi desetletja postala dominantna v svetu, pri cemer so bile socialne in ekonomske pravice izrinjene iz imaginarija o clovekovih pravicah, ceprav so bile prisotne v SDCP. Ni nakljucje, da sta vzpon globalnega diskurza o clovekovih pravicah in tudi razlicnih NVOjev, ki naj bi bili usmerjeni predvsem v zašcito clovekovih pravic, potekala v približno istem ob-dobju kot tudi prve implementacije neoliberalnih politik. Leta 1976 je Milton Friedman dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, leto pozneje Amnesty International Nobelovo nagrado za mir. V prvem poglavju Jessica Whyte analizira ustanovno listino DMP in pokaže, kako so neoliberalci od nekdaj »civilizacijo« enacili s trgovino oz. kapitalizmom ter da so bile te predpostavke v samih temeljih rasisticne. Neoliberalce je bilo strah, da bi veliki teritoriji po prvi svetovni vojni lahko postali ne le politicno, temvec tudi ekonomsko neodvisni, kar bi v veliki meri lahko ogrozilo investicije zahodnega kapitala. Te interese so zakrivali s humanitarnim moralizmom širitve »civilizacije«, v jedru katerega je bilo razlikovanje med barbari in tržnimi narodi. Hkrati so trgu pripisovali tudi kulturne vrednote: »Sprejetje trga ni pomenilo zgolj sprejetja tehnicnih sredstev za alokacijo dobrin; zahtevalo je globoko kulturno, moralno in osebnostno preobrazbo. Trgovski narodi imajo radi mir, vendar bi se do smrti borili proti vsem, ki bi posegali v to delitev dela« (str. 77). V drugem in tretjem poglavju avtorica skozi branja razlicnih izvirnih del ter med-narodnih dokumentov pokaže, da je na podrocju clovekovih pravic od konca 40. let prejšnjega stoletja šlo za boj med tistimi, ki so želeli clovekove pravice omejiti izkljucno na politicne in državljanske, ter tistimi, ki so podrocje clovekovih pravic želeli politi­zirati zaradi prekinitve izkorišcanja. Kljucni boj se tako ni bíl le med tistimi, ki so ostro nasprotovali socialnim in ekonomskim pravicam, ter tistimi, ki so jih zagovarjali, temvec je šlo za boj med tistimi, ki so v clovekovih pravicah videli »moralo« in vzgojo za trg ter novoosvobojenimi kolonijami in mednarodno priznanimi državami, ki so diskurz politicnih in državljanskih clovekovih pravic razumele kot okvir nadaljevanja ekonom­skega izkorišcanja. V tem okviru avtorica pokaže na odkrit in prikrit rasizem nekaterih kljucnih neoliberalnih teoretikov (med njimi je najbolj izstopal Wilhelm Röpke) ter tudi na dvolicen in imperialisticen moment nekaterih socialdemokratskih politicnih struj, ki so ravno tako zagovarjale kolonialno politiko imperijev. V ospredju vseh teh razprav sta bila predpostavka o »blagodejnosti trgovanja« ter strah neoliberalcev in zahodnega kapitala, da bi se »tretji svet« osvobodil tudi neokolonialne odvisnosti. V tem kontekstu so poudarjali, da so vse, kar potrebuje »tretji svet«, vec trga in trgovanja ter ustrezna vzgoja za trg, kar so predstavljale državljanske in politicne clovekove pravice. V cetrtem poglavju Whyte obravnava politicne in ekonomske procese v Cilu v casu vojaškega udara in vladavine junte na celu s generalom Pinochetem ter pokaže, da je ravno v Cilu prišlo do preloma, ko so clovekove pravice postale reducirane na politicne pravice, ki podpirajo trg in kapitalizem. Neoliberalci so zagovarjali, da Pinocheteva diktatura prinaša vec svobode in da je v bistvu rešitev pred totalitarizmom in zanika­njem clovekovih pravic. Whyte zapiše, da »niti najbolj tehnicni chicaški ekonomisti niso upravicevali svojega dela v Cilu zgolj na ekonomski podlagi, ampak so trdili, da je hunta rešila Cile pred totalitarnim režimom. S tem da je spremenila zgodovino nacrtovanja in državnega vmešavanja ter omogocila individualno svobodo in clovekove pravice« (str. 207). Namrec, neoliberalci in tudi sami cilenski politiki so poudarjali pomen zašcite clovekovih pravic, vendar zgolj politicnih in državljanskih pravic, ki so postale nepo­sredno povezane z delovanjem konkurencnega trga in »ekonomsko« svobodo. Posebej je zanimivo podpoglavje, v katerem analizira porocila Amnesty Internationala o stanju clovekovih pravic v Cilu, pri cemer je zelo pomenljivo, da kljub porocilom o žrtvah dejanske analize o tem, kdo so žrtve bile, ni bilo, prav tako niso navedeni razlogi za množicne umore. Omenjali so le polarizacijo pred vojaškim udarom. Peto poglavje je namenjeno analizi delovanja nekaterih izjemno pomembnih in vplivnih nevladnih organizacij, ki so »širile« clovekove pravice. Avtorica posebej ana­lizira ustanovitev in delovanje fundacije Svoboda brez meja ter kljucnih akterjev, ki so moralisticno razlagali »samokrivdo« nekdanjih kolonij za lastno revšcino ter poudarjali pomen svobdnega trga in konkurence kot osnov blaginje in clovekovih pravic. Idejo o redistribuciji bogastva zaradi vecstoletnega izkorišcanja nekdanjih kolonij je nado­mestila ideja o clovekovih pravicah in trgovini kot univerzalnem receptu za blaginjo. Kljucni diskurzivni moment je bil, ko je besedo neenakost zamenjala beseda razlika ter so namesto o neenakosti med Severom in Jugom zaceli govoriti o razlikah. Za te razlike pa so imeli že pripravljene recepte: vec trga, vec politicnih clovekovih pravic in nic socialnih ali ekonomskih pravic, kot tudi ne preizpraševanje trga in kapitalizma. Clovekove pravice so tako postale »pravne in moralne tehnologije, nelocljive od libe­ralnega, konkurencnega tržnega reda in nujne za njegovo spodbujanje« (str. 285). V zakljucku avtorica naredi refleksijo vloge clovekovih pravic danes in njihove po­liticne uporabnosti pri zagovoru imperialnih politik ter poseže v intelektualne razprave o potrebi ali škodljivosti politizacije clovekovih pravic. V tem smislu pokaže uporabo diskurza clovekovih pravic v umirjanju množic in ponujanju moralnih temeljev za re-produkcijo kapitalizma. Knjigo sklene s pozivom k repolitizaciji boja zoper neenakosti in nepristajanje na redukcijo na clovekove pravice, kajti »[z]avrnitev neoliberalizma zahteva zavrnitev morale trga« (str. 318). Knjiga je zelo pomemben doprinos k politicni in socialni zgodovini clovekovih pra­vic. Ce je možno kaj izpostaviti kot manko knjige, sta to prehitra posplošitev in delanje univerzalnih zakljuckov, ki izhajajo iz analize majhnega števila primerov. To je opazno pri univerzalizaciji sklepov o delovanju organizacij, ki delujejo kot promotorke ali »za-šcitnice« clovekovih pravic, na osnovi analize dveh konkretnih primerov. Avtorica namrec podrobno obravnava Amnesty International in organizacijo Svoboda brez meja. Pri tem seveda intuitivno ne gre oporekati splošnim sklepom, ki jih izpelje, a zaradi vecje jasnosti in natancnosti bi celotno analizo v tem delu lahko dopolnila še z analizo delovanja kakšne druge organizacije, katere cilj sta (bila) zašcita clovekovih pravic in njihova širitev. Knjiga je pomembna, ker odpira tako politicna kot znanstvena vprašanja. Prvic, bistveno je, da današnje prevladujoce razumevanje clovekovih pravic ni naravno ali edino možno, temvec je odraz neoliberalne prisvojitve teh pravic zaradi ustvarjanja moralnega temelja za širitev trga. V tem okviru je logicna posledica, da leva politika, ki izhaja iz clovekovih pravic in prisega nanje, ni leva politika, temvec je to liberalna politika, ki išce moralne razloge za neenakosti in izkorišcanje, ki so posledica ravno širitve trga. Drugic, knjiga odpira vprašanje, ali je znanstveno priseganje na clovekove pravice ideološko ali znanstveno pocetje. Izhajajoc iz althusserjanske kritike in zgodo-vine razvoja clovekovih pravic, kot jo ponuja Jessica Whyte, se vse bolj jasno kaže, da številni predmeti oz. ucne ali študijske smeri, ki so oblikovani okoli teorije in zagovarjanja clovekovih pravic, niso znanstvena praksa, temvec ideološko pozicioniranje znotraj koordinat vladajoce ideologije, ki clovekove pravice vidi kot temelje »morale trga«, pri cemer so clovekove pravice v funkciji reprodukcije kapitalizma. Zato je bistveno vprašanje, ki izhaja iz knjige: ali so družboslovne znanosti, ki prisegajo na clovekove pravice, zmožne (samo)refleksije in odkrivanja lastne pozicije v reprodukciji neenakosti, ki jih clovekove pravice podpirajo (kot oblika »morale trga«) in hkrati zakrivajo? Svenja Fischbach Tanja Višic: Peripheral Labour Mobilities. Elder Care Work between the Former Yugoslavia and Germany. Frankfurt a.M.: Campus Verlag, 2022. 426 pages, ISBN 978 359 351 6417, 45,00 EUR In “Peripheral Labour Mobilities”, a book based on her dissertation project, Tanja Višic presents pioneering work in the field of female labour migration in the European context. Her ethnographic study gives the reader deep insights into the world of female Serbian and Bosnian care workers who travel to German private households to care for the elderly – generally unlawful and highly dependent on ‘semi-legal’ recruitment agencies and private employers. Although the irregular care labour market is constantly expanding, notably in recent years, causing increasing demand for care workers, attracting an “army of women willing to put themselves on the move” (p. 192), their activities mostly remain unnoticed and invisible. The research presented is the first of its kind to shed light on the often-precarious working and living situations of care workers from former Yugoslavia, showing how they navigate the ‘care mobility industry’; a highly “unregulated, ethicized, gendered, yet legally allowed market of commodified care” (p. 264). This is vividly illustrated through an impressive range of cases of care workers and their narratives, and complemented by Višic’s ethnographic observations. First, we learn about the pathways into care labour mobility, the women’s aspira­tions and motives for doing care work abroad, how they find jobs and how tough the competition in this field is. Second, we learn about the often-dangerous, anxious and uncertain journeys between the women’s homes and workplaces in Germany together with the circumstances behind them: Citizenship regulations, migration policies and different border regimes strongly determine the migration prospects of women care workers. We also gain insights into the ways in which care workers’ mobility trajectories are influenced, facilitated and controlled by various actors in the ‘migration industry’. Here, a very unpleasant role is played by the “semi-legal Hungarian agencies for home care recruitment” (p. 275) with their own informal minibus transport systems and which force women to use them. Blackmail, for example by threatening to call in the police, is a common mechanism for controlling and disciplining care workers. Third, we see what “feeling, thinking and doing care work” (p. 234) looks like for the typically untrained care workers (some have at least a personal experience of caring for family members). We hear about the often-precarious working conditions that come with 24/7, home­-based, informal caregiving: highly unstable jobs, encounters with completely different situations and tasks than previously described, denial of rest periods, sick leave or holidays, overtime work, missing salaries, emotionally and physically highly stressful tasks, not to mention the psychological strain of being isolated and far away from home and family, and we also hear about incidents of mistreatment, and (sexual) harassment. We also learn what lived ‘illegality’ means for the care workers’ everyday life from their own perspective and its “experiential, embodied and sensory dimensions” (p. 263), which are probably transferable to the lives of other illegalised migrants. It is particularly outstanding that Višic’ also shows the women’s coping strategies in all aspects of their work and life situations and thereby focuses on their agency. We see in the ethnographic data how the women actively interpret and navigate through migration regimes and we gain a unique understanding of their border-crossing practices. Nevertheless, Višic concludes that the organisational form and distribution of care work as a ‘shadow eco­nomy’ leaves care workers vulnerable to multiple forms of discrimination, exploitation and abuse. By conducting ‘mobile fieldwork’ in multiple locations and countries, Višic takes eth­nography to a new level: she travels with the women on their sometimes 20-hour bus journeys, visits them in the private homes of their employers, sits with them in cafés and parks and, as a major strength of her research, keeps in touch with them over long periods of time via Skype, Instant Messenger or Facebook. It is impressive to see how close she has become with the women and managed to create a space for their narratives. Her high level of immersion in the research field is also revealed in her personal stories that she occasionally weaves in and which make the research material even more reliable and sound. In so doing, she authentically brings reflections on her own social position and insights into her personal life and struggles into the book (we read about her own difficulties with crossing the border). One of the great achievements of this outstanding book is that it brings a multitude of previously unknown topics to the surface. Since migration research largely focuses on receiving countries, this work stands out in many respects: its extensive consideration of the sending side of the care chain, its focus on Serbia and Bosnia and Herzegovina as non-EU member states, and with regard to the group of middle-aged women. Also for this reason, the presented research contributes to critical knowledge production con­cerning female labour mobility, an area dominated by concepts developed in Western countries and hence often not applicable to countries ‘on the semi-periphery’ like former Yugoslavia. Accordingly, the empirical data enrich established concepts and theories of (care) migration and in some cases challenge them by adding completely new insights and taking account of the particular historical and geographical contexts of this speci­fic European care mobility. The empirical data and additions are especially revealing with respect to the concept of ‘motility’ (namely, mobility capital / Kaufmann), which states that the ‘motility’ of these women is mainly based on access to social networks both online and in their local communities. The only shortcoming of this book is that in some places the division of the chapters is somewhat unclear and confusing. A clearer presentation of the material would highlight the brilliant content even more strongly, yet this is no easy task given the density, richness and complexity of the presented research material. SISTEMATICNI PREGLED LITERATURE O POKLICNIH TVEGANJIH, STRATEGIJAH IN POLITIKAH V SEKSUALNEM DELU V SLOVENIJI Iztok Šori, Leja Markelj PROFESIONALIZACIJA SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI MED ENTUZIAZMOM ŽENSK IN ZAHTEVAMI OBLASTI Darja Zaviršek SOCIALNA POLITIKA IN SOCIALNE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI V PRVIH LETIH PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Mateja Jeraj SOCIALNO DELO V SOCIALISTICNIH TOVARNAH Nina Vodopivec OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI V SLOVENIJI (1918-1990): OD SEGREGACIJE DO INTEGRACIJE Dunja Dobaja »HUDE OSEBNE, DRUŽINSKE ALI GMOTNE RAZMERE«: SOCIALNI RAZLOGI ZA SPLAV IN UVEDBA SOCIALNE INDIKACIJE V SLOVENSKO ZAKONODAJO Sara Pistotnik 16,00 ISSN 0352-3608 UDK 3 Slovensko sociološko društvo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Slovene Sociological Association Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana