Liturgični jeziki. Spisal AXI). ŽNIDARČIČ vikanj. TISKAL A. M. OBIZZI V GORICI. 1892 . 76079 OlootacH iturgični jšziki. Ker je zadnja leta nastal nek boj proti sloven¬ skemu jeziku tudi po cerkvah, poiskali so si ti bo¬ jevniki določbe iz starih časov za orožje, da bi uspeš¬ neje bili ta boj. Takim se je pridružil tudi gosp. dr. Mahnič ter priobčil v našem cerkvenem listu „Fo- lium Periodicum 11 v št. 10. 1. 1887. neko razkladbo z ozirom na odgovor kongregacije sv. obredov od 12. septembra 1857., iz katere razkladbe je razvidno, da se nekako ukazuje odstraniti raba narodnega, torej tudi slovenskega jezika pri obredih sv. krsta. Po trudu štirih let je urednik cerkvenega koledarja temu pri¬ trdil, in tako je ta reč prišla letos v naš „Directorium liturgicum 1 *. Zato šteje si podpisani v častno dolžnost spregovoriti o tem ter pojasniti nekatere cerkveni določbe o liturgičnih jezikih. Sv. Peter kliče: „Vigilate, quia adversarius vester circuit quaerens!“ Med pojmi liturgije pa liturgičnih jezikov treba razločevati, ker se nikakor ne pokrivajo. Kedor prav razločuje, dobro poučuje. Dandanes se prerado meša pojem liturguje s pojmom liturgičnega jezika — 6 ter se pozablja, da je lahko ista liturgija v raznih jezikih izražena, n. pr. lahko je rimsko-katoliška li¬ turgija izražena v latinskem in staro-slovenskem je¬ ziku (glej nadškofijo Bar!), pa še v drugih jezikih ; nasprotno se lahko isti jezik rabi za različne liturgije, n. pr. latinski za rimsko, milansko, galsko itd. litur¬ gijo. Zato je izraz ^latinska liturgija 11 šepast, nedo¬ vršen. Nastane vprašanje: kaj je liturgija? Odgovor daje Renaudot v svoji knjigi „Liturg. oriental. collec- tions Tom. 1. p. 152. Edit. secunda. Francofurti 1847“ rekši: „Pod imenom liturgij se morajo razu¬ meti obredne knjige spisane po javni oblasti cerkveni in po njeni rabi potrjene, v katerih se nahajajo obredi in molitve za sv. maše in za delitev sv. sakramentov." Dasiravno je daritev sv. maše in delitev sv. sakramentov v glavnih oblikah od začetka sem ostala edna in ista, vendar se mora priznati, da so se tem sv. opravilom, postavljenim v čast božjo in zveličanje duš, v raznih časih in raznih krajih z ozirom na svojstva dotičnih ljudstev dodajali razni obredi pri¬ merni svetosti bogočastja. Vsled tega so se razloče¬ vale v nebitstvenih rečeh liturgije na uzhodu od li¬ turgij na zahodu,. Od tod prihaja, da govori zgodovina o raznih liturgijah, n. pr. a) o liturgiji jeruzalemske cer¬ kve, katera se prilastuje sv. apostolu Jakopu; b) o liturgiji Antijohije, katera je bila v majhnih rečeh različna od jeruzalemske; c) o lituigiji aleksandrijski, katera se prilastuje sv. evangelistu Marku, iz koje se 7 — je razvila liturgija Koptov v Afriki; d) o liturgiji bi- zantski (Carigrad), katera se prilastuje deloma sv. Ba- ziliju, deloma sv. Janezu Zlatoustu. Ta liturgija je podobna jeruzalemski ter je najbrže dala podlago li¬ turgiji sv. apostolov Cirila in Metoda; e) o liturgiji armenski, katera ima veliko podobnost z bizantsko; f) o liturgiji rimski, katera se prilastuje po vsej pravici sv. apostolom Petru in Pavlu; in ta je dandanes naj¬ bolj razširjena; g) o liturgiji milanski, katera se pri¬ lastuje sv. Ambrožu; h) o liturgiji, mozarabski; i) o liturgiji galski itd. Drugo uprašanje je: kaj so liturgični jeziki? Od¬ govor na to se glasi: Vsi tisti jeziki, ki se rabijo pri liturgiji, smejo se imenovati liturgični jeziki. Pri raznih liturgijah rabili so se od začetka razni narodni jeziki, n. pr. judovski (asirski), grški, arabski (koptski), armenski, latinski, poslednjič staro¬ slovenski, uveden po sv. Cirilu in Metodu, ki se za njih časa ni imenoval staro-slovenski, ampak sploh: slovenski, kakor potrjujejo pisma (bule) tedanjih rim¬ skih papežev. Razločujemo liturgične jezike: prve in druge vrste. Liturgični jeziki prve vrste so zgoraj imenovani. Na Slovenskem rabi se rimsko-katoliška litur¬ gija. Liturgični jezik prve vrste pri nas je latinski, liturgični j ezik druge vrste je slovenski (novi, ne stari). Med katoličani na Nemškem je liturgični jezik druge vrste nemški, med katoličani v Italiji je liturgični jezik druge vrste italijanski. Sploh so živi narodni jeziki — 8 liturgični jeziki druge vrste, kjerkoli se rabi rimsko¬ katoliška liturgija v latinskem jeziku. Liturgija obsega, kakor že zgoraj omenjeno, obrede, po katerih se opravlja sv. maša, bogočastje in po katerih se delijo sv. sakramenti. Kakor pri sv. maši, tako tudi pri delitvi sv. sakramentov rabijo se med rimskimi katoliki poleg latinskega jezika tudi narodni jeziki , posebno za taka opravila, s katerimi se ljudstvu pojasnujejo skrivnosti bogočastja ter se udeležuje studen¬ cev božje milosti. Vsled tega se oznanuje božja beseda pri sv. maši, v narodnem jeziku ter se berejo ljudstvu listi in evan¬ geliji v istem jezikih Tudi skupne molitve in skupno petje, katero opravlja duhovnik z ljudstvom, vrši se v narodnem jeziku. Isti narodni jezik rabi se po cer¬ kvenih določbah tudi pri delitvi sv. sakramentov. Mnogo¬ krat rabi se narodni jezik pri bitstvenih delih, celo pri „formi“ sv. sakramentov; in tako postane narodni jezik pri delitvi sv. sakramentov nekako liturgičen jezik prve vrste. Tako n. pr. je po vseh ritualih rimskih, tudi po najnovejšem ritualu , katerega je izdal Friderik Pustet na povelje kongregacije sv. obredov z dne 24. marča 1884. 1. (kateri bodi vsem toplo priporočen) določeno, da se sv. krst deli, kadar je sila radi smrtne nevarnosti, v vsakem jeziku (potest sine solemnitate a quocunque baptizari in gualibet Ungua.) Samo latinskemu duhovniku je naročeno, da pri rednih obredih krsta izreče bistvene besede (forma baptismi) v latinskem je¬ ziku. Nadalje rabi se pri sahramentu sv. pokore od strani duhovnika in spovedanca narodni jezik za izvrši- — 9 — tev bitstvenili delov. Samo odvezo (absoluiio) deli du¬ hovnik v latinskem jeziku. Pri sakramentu sv. zakona zahtevajo cerkvena določila, da se ne samo dotičniki oklicujejo v narodnem, ljudstvu razumljivem, jeziku, ampak tudi pri poroki se prašajo v njih maternem jeziku : ali se hočeta pričujoča ženin in nevesta vzeti, kakor zakonski mož in zakonska žena po obredu sv. matere cerkve? Tudi najnovejši ritual, ki ga, je, kakor zgoraj rečeno, izdal Friderik Pustet ( „tamquam typi- cam pro aliis edeudis Ritualibus Romanis editionem 11 ) vsled povelja kongregacije sv. obredov z dne 24. marča 1884 1. zmkazuje: „de consensu in Matrimo- nium interroget, utrumrjue singillatim in hunc modum valgari sermone 11 (v domačem jeziku ,) in ta „consensus“ (soglasno privoljenje v zakon) je po nauku sv. cerkve bitstven del (forma) sv. zakona, brez katerega mašnik dotičnikov vezati ne more; kajti, dekret občnega cer¬ kvenega zbora tridentskega, ki govori o reformacij* zakona, zankazuje tako: — „.. . . parochus, yiro et mu liere interrogatis , et corum mutuo consensu intelledo, vel dicat : Ego vos in matrimonium coniungo in nomine Patris et Filii et Spiritus sancti, vel aliis utatur ver- bis , iuxta receptum uniuscuiusgue provinciae ritum.... u Po teh zadnjih besedah so celo dovoljeni deželni obredi z deželnim jezikom (verbis). Torej je v ten; slučaju narodni jezik nekako liturgičen jezik prve vrste. Če se pa narodni jeziki pri rimsko - katoliških obredih rabijo ne samo kot liturgični jeziki druge vrste, ampak tudi kot liturgični jeziki prve vrste pri bitstvenih delih liturgije, vprašam: Kako sme „ Cecilijanec" (v — 10 — „Soči“ št. 40 leta 1887.) zaničevati narodni slovenski jezik, rekši: „Tu se sme vse mešati .... častitljiva blagoglasna latinščina in — narodni vsakdanji jezik .... karikature .... smešn a zmes, katera je Bogu v nečast, pobožnim y pohujšanje, drugovernikom pa v posmeh" ? — Takim veli sv. Peter : „Sobrii estotel 11 G. dr. M. je v svoji razkladbi izrečeni v „Folium Periodicum" 1887 št. 10, pod naslovom: „Responsa ad (piaestiones" (Ad 1.) do sklepa prišel, da se morajo prašanja, ki se pri obredu sv. krsta dajo krščencem, oziroma njihovim nuncem, odgovarjati v latinskem jezi¬ ku. S tem se hoče odplaviti na Goriškem črez 18 sto let stara liturgična navada — — in zakaj? — Vem, da se sklicuje g. dr. M. na resolucijo kon¬ gregacije sv. obredov z dne 12. septembra 1857 1., ka¬ tera se menda glasi: „Na uprašanje, ali se sme pri delitvi sv. krsta postavljenim prašanjem odgovarjati v domačem jeziku, odgovarja kongregacija, da na tista uprašanja, katera se stavijo pred obredi ali po obredih sv. krsta, za katere ni v ritualu nobene oblike, pri- trdivno (affermative). Z ozirom na tista uprašanja, ka¬ tera se vrstijo med obredi sv. krsta in za katera se nahajajo oblike v ritualu, odgovarja (kongregacija) negativno." — Toda ne ve se: 1.) ali je ta „resolucija“ avtentična; 2.) ali je za eno škofijo ali za vse; 3.) zakaj nič niso vedeli o njej r. Gollmayer, Radlinski (1869) in drugi učeni pastoralisti; 4.) zakaj je ista kongregacija prezrla jo, ko je izdala nov obrednik 1. 1884. Vse kaše, da ista resolucija ni veljavna. Imamo katoliški duhovni cerkveno potrjeni obrednik „ltUuale — 11 Romanum najnovejše izdaje Postet-ove od 1. 1884, kateri je torej izšel po oni resoluciji od 12. septembra 1857. 1. lia povelje ravno tiste kongregacije so. obredov in v tem obredniku dane določbe se ne ujemajo z isto resolucijo, niti z razkladbo g. dr. M., kajti v istem „ritualu“ je določba pod št. 53, ki zahteva, naj mašnik upraša, kedo so nunci, ki bodo na mesto otroka odgo¬ varjali pri krstu, ter naj iste opomni {admoneat), da mo¬ rajo, lcakor bo potrebno , namesto krščenca na uprašanja spodobno odgovoriti. Vhžled tega ukazujejo tudi rubrike med obredi sv. krsta, da na uprašanja odgovarjajo nunci sami (ali krščenci, če so odraščeni), nikakor pa ni dovoljeno, da odgovarja cerkvenih na ista uprašanja. Od nuncev se nikakor ne zahteva , da odgovarjajo v latinščini Pri krstu so tudi molitve, katere moli mašnik z nunci skupaj na glas „ . . . cum Susceptoribus conjunc- tim clara voce dicit“), namreč: „vera apostolska' 4 in „oče naš".. Te molitve in una uprašanja, kakor tudi odgovo¬ ri na uprašanja so „confessio fidei" — torej treba iste izjavljati v narodnem jeziku krščenca, oziroma nuncev njegovih, kakor pri „Konfesiji pekatorum" le narodni jezik rabimo. To zahteva, ne samo zdrava pamet, ampak tudi-določbe istega novega obrednika in občnega cerkve¬ nega zbora tridentskega, „Omnis lingua conflteatur!" (Sv. Pavel.) Ovi „Rituale Romanum“ najnovejši iz Pustet-ove tiskarne, ki je za nas zadnja odločilna „lex“, določuje v III. poglavju 7. točki, rekoč: Sam katehumen (odra- — 12 — ščeni, ki se pripravlja za krst) naj odgovarja na duhov¬ nikova uprašanja, ako ni nem ali popolnoma gluh ali duhovniku neznanega jezika „ignotae linguae “; v zadnjem slučaju naj po nuncu, če njegov jezik razume , ali po drugem tolmaču svoje privoljenje izrazi Kakor so kate- liumenu odgovori v narodnem jeziku ukazani, tako upra¬ šanja duhovniku. „Nolite contristare Spiritum sanctum Dei!“ (Efez. 4, 30.) „Quomodo dicet: Amen, quoniam quid dicas nescit?“ (I. Kor. 14, 16.) Nam sloven¬ skim dnhovnikom pač ni slovenščina „ignota lingua.“ Občni cerkveni zbor tridentski določuje v sesiji VII. v kanonu XIV. rekoč: „Če kedo trdi, da treba kršče¬ ne otroke, ko dorastejo, uprašati, ali hočejo potrditi, kar so nunci v njih imenu med kršcenjem obljubili — bodi proklet.“ Iz tega je razvidno, da morajo pri krstu malih otrok nunci odgovarjati v njih imenu ter obljubiti, kar cerkev zahteva, kot pogoj za sv. krst. Iz tega sledi, da se morajo uprašanja staviti v narodnem jeziku, katerega nunci ne samo razumijo, ampak tudi pravilno govorijo, da morejo vestno svoje sveto opravilo izvršiti , ki je za večno veljavno. Katekizem , ki ga je izdal vsled dekreta trident- skega zbora papež Pij F., in potem Klement XIII ., po¬ jasnjuje važnost tistih uprašanj , vsled koje morajo biti stavljena v narodnem jeziku odgovarjajočih nuncev, oziroma krščencev odraščenih. Poglejmo nekoliko določbe tega „ rimskega kate- kiznuP ! V nauku od sv. krsta, člen LXII., govori o — 13 — prvem uprašanji: kaj želiš od cerkve božje?, na kate¬ ro se odgovori: sv. vero, ter pravi, da se sv. krst ne more deliti, dokler katehumen ne pozna glavnih resnic sv. vere, ali da vsaj po nuncih obljubi (ker do zdaj ni bil še zmožen) pozneje ličiti se iste resni¬ ce sv. vere. Zato navaja Kristusov ukaz: „Ite . . . . docete omnes gentes, baptisantes eos . . .“ Zato na¬ daljuje v §. 63. „si infans sit, pro illo sponsor rite respondet.“ To poučenje in ta obljuba, mislim, mora se gotovo vršiti le v narodnem jeziku — ker z odgovori krščen ec „fidem snam solemni religione profiletur 11 , (Q. 68.) „solemnemgue sponsionem facit.“ ( Q. LX111.) Kristus, Ustanovitelj svetili sakramentov, je v ta namen apostolom zapovedal: „Idite po vsem svetu in učite vse narode (se ve da, v njih jeziku) in krščuj- te jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha.“ (Q. 62.) Apostoli so po ukazu povsod rabili narodne jezike za svete skrivnosti. Sv. Pavel se celo poganja za to. (I. 14. 37, 39). Kor. „Quae scribo vobis — Domini sunt mandata; loqui linguis nolite prohibere!" — Vsi odgovori na uprašanja pri sv. krstu so neka¬ ke obljube, rekel bi, prisege, vsled kojih se krščenec zaveže v službo božjo. Take obljube se gotovo ne more¬ jo izrekati v nerazumljivem latinskem jeziku. Tudi ne zadostuje resnosti in svetosti obljube samo zunanja for- maliteta besedi brez soglasja notranje volje. Isti ka¬ tekizem opominja, rekoč: (Q. 58.) „ Kar sveti apostelj Pavel (I. Kor. 14, 2 itd.) govori o daru jezikov, trdeč, da je brez sadu, če v cerkvi kedo kaj govori, kar verni ne morejo razumeti, (t. j. če govori v jeziku, ki vernim ni — 14 — znan)- <« isto sc smo trditi glede obredov pri sv. sakra- liientiilTorej ni samo usus tolerandus, ampak „lex“ — postava, da se stavijo prašanja in odgovori v na¬ rodnem jeziku. „Danda est opera, ut jideles intelligant caeremonias.“ (58). Iz tega sledi, da sv. cerkev , v Tridentu zbrana , ni mislila odstraniti narodnih jezikov iz sv. obredov. Se več; izrecno je vkazala v sesiji XXIV. v VII. poglavji „de ve- formatione": „ Da bi verno ljudstvo k svetim sakramen- tom z večjim spoštovanjem in srčno pobožnostjo pristo¬ palo, zapove sv. zbor vsem škofom, da ne samo oni moč in rabo sv. sakramentov po razumnosti vernih raz¬ lagajo, ampak tudi ravno to posameznim župnikom storiti ter podučevati v narodnem jeziku ( lingua verna- cula), kjer koli je potreba , zaukažejo, po obiiki, katero bo sveti zbor za poduk o posameznih zakramentih iz¬ dal in katero bodo škofi v narodni jezik zvesto presta¬ viti ter ljudstvu razkladati zapovedali.“ Vsled tega ima¬ jo obredne knjige nekaterih škofij (tudi ljubljanske) upra- šanja in odgovore pri krstnem opravilu v narodnih je¬ zikih tiskane. Ljubljanski „Rituale“ potrjen od timske stolice ima iste v slovenskem jeziku. Poslušajmo torej „ rimski obrednik “ Leona XIII.! „ut jam non simus parvuli fluctuantes et circumferamur omni vento doctri- nae.“ (Efež. 4,' 14.) Poslušajmo „Rituale Romanum kateremu ni dovoljeno nasprotovati ter skrbimo, da nam narodni jezik za krst pripravljenih otrok, kate- humenov in nuncev njihovih, ne bode: „ lingua iqnota u ! Nikar ne nakladajmo ljudstvu „onera importabilia“ — latinskih odgovorov! *) Tak obrednik jo bil izdan za škofijo ljubljansko 1. 1888 ; za briksensko 1. 1886 ; za linško 1. 1891; za pariško 1. 1891 ; toraj šo po Pustetovi izdaji. 15 — ,, Rimski katekizem“ (Q. XI.) priporoča sv. aposto¬ la Pavla, ki je imenovan „Doctor gentium dušnim pastirjem v izgled: „Id vero Apostolus in se ipso omnibus observandum indicavit, quum dixit (110™. 1. 14.) se Graecis et barbaris sapientibus et insipientibus clebito- rem esse; ut inteligerent .... in tradendis fidei mgs- teriis ac vitae praeceptis doctrinam ad andientium sen- sum atque inteligenliam accommodari oportere.“ Dixi. Gratluo, v osmini razgla&cnja Go- spodovetja 1892. And. Žnidarčič vikanj. 00000420717