Tovarišu Vendelinu Sadarju v spomin Na Novega leta dan se je razširila med učiteljstvom v Ljubljani nepričakovana vest, da tovariša Vendelina Sadarja ni več živega med nami. Na Silvestrov predvečer je nenadno izdihnil na svojem, sicer majhnem, a ljubkem domu za Bežigradom v Dravski ulici, zadet od srčne kapi. Četudi nam je bilo znano njegovo šibko zdravje, vendar je ta nenadna vest pretresla več ali manj vse njegove stanovske tovariše, učitelje, posebno pa še one, ki so bili ž njim v ožjih stikih, kakor tudi druge njegove obilne znance in prijatelje. Tovariš Sadar je izhajal iz učiteljske rodbine. Njegov oče je bil dolgo let učitelj in nadučitelj v Škofji Loki, kjer je bil rojen tudi pokojni Vendelin 1868. leta. Tedaj pristen Gorenjec, Škofjeločan, kar ga je tudi odražalo vse življenje v njegovih lepih lastnostih. v odkritosrčnosti, dobrohotnosti in veseli družabnosti da svojih stanovskih tovarišev, znancev in prijateljev. Po dovršeni osnovni šoli v Škofji Loki, se je šolal v Ljubljani. Po nekaj razredih srednje šole, je prestopil na ljubljansko učiteljišče, katerega je dovršil 1889. Njegovo prvo učiteljsko službovanje je bilo v Zalogu nad Komendo v Kamniškem okraju. Od tu je prišel za učitelja, voditelja v Ihan. Njegovi nad vse odlični uspehi v šoli in njegovo delovanje izven šole, na pevskem poIju ter njegovo taktno postopanje napram vsakomur; vse te potrebne učiteljske_ lastnosti, lahko rečemo tudi čednosti, so mu pripomogle, da je prišel po razmeroma kratki službeni do- bi, dobrih deset let, za učitelja v Ljubljano, kar tedaj ni bila tako lahka stvar. Tu je ostal do svoje upokojitve 1925. Tudi v Ljubljani ni poznal počitka. Izven svojega poklica se je požrtvovalno udejstvoval pri raznih učiteljbkih društvih in organizacijah. Pri slednjih kakor Hran. uč. konvikta, Učiteljski tiskarni itd. jei delal do zadnjega dne svojega življenja. Kakor je bil vesten v šoli, tako je tudi vestno in natančno izpolnjeval prevzete dolžnosti pri stanovskih in drugih druištvih in organizacijah. Ker je bil dober in vnet pevec, je bil zvest član pevskega zbora Glasbene Matice. Bil je bolj tihega in mirnega značaja, vendar če treba, pa tudi odločen v besedi in dejanju. Svojim mladostnim načelom in nazorom je ostal zvest in nepremakljiv vse življenje. Deloval je vedno za napredek šole in nezavis-tnost učiteljskega stanu. Četudi ni bil prej vojak, je moral med svetovno vojno obleči za daljši čas vojaško suknjo. Po njegovem zatrdiju si je tu zrahljal svoje zdravje. In črv bolezni je glodal sicer počasi, a dosledno v njem, dokler ni temu podlegel ravno na iztoku preteklega Ieta. Četudi se ni mogla njegova smrt in čas pogreba objaviti kakor običajno, vendar se je zbralo kaj častno število njegovih stanovskih. tovarišev, znancev in prijateljev k spremstvu na njegovi zadnji zemeljski poti. Kot nekdanjemu dobremu pevcu, so mu le-ti zapeli v slovo pred hišo »Usliši nas gospod« in pri razhodu v Linhartovi ulici »Blagor mu«. Blagemu in zvestemu stanovskemu tovarišu, požrtvovalnemu in neutrudnemu delavcu in vzgojitelju, bodi ohranjem blag spomin. L. P.