* 1930 *
1
I
s
s
s
s
I
1
==
I
BESEDE ŽIVLJENJA K»«.
Velik prijatelj mladine, škof dr. Gregorij Rožman je napisal slovenskim fantom molitvenik. Iz svoje duše je zajel in od srca do srca povedal fantom fantovsko besedo za njihovo življenje. Pred molitvenim delom je zbral tehtne misli in jih podal v teh-le poglavjih:
I. Kop in jaz ril. Moja mlada letaj
III. Jezus Kristus — naš kralj in prijatelj
IV. Mariju najčistejSi vzor moškemu srcu
V. Sin cerkve
VI. V družini:
1. Starši
2. Bratje in sestre med seboj J. Ko ustanavljaš lastno družino
Fantje, berite, kar je za vas zapisano in molite, kakor vam narekuje vaše fantovsko srce! Kdor molitvenik že imu, naj ga pokaže znancu in prijatelju, kdor ga pa še nima, naj ga takoj naroči v Društveni nabavni zadrugi, jLjubljana, Ljudski dom, v Jugoslovanski knjigarni ali pri Ničmanu v Ljubljani
Cena /n vezan izvod z rdečo obrezo je Din 22‘—, z zlato obrezo Din 30*
^VII. Nosite Boga v svojem telesu:
1. Skrb za duio
2. Skrb za telo
3. O kako lep je Čist£rod VIII. Sam do sebe
IX. Med ljudmi:
1. Ljubezen do bližnjega
2. Prijateljstvo
I
s=
I
tl
£
I
1
i
ä
1
1
0
S.
sumi
äjiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iuii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiiii:::iiiiii!!::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiü£
EDINI
SLOVENSKI
ZAVOD
BREZ
TUJEGA
KAPITALA
JE
srn*™
V lastni novi palači na vogalu
Miklošičeve in Masarykove ceste poleg kolodvora
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA
LJUBLJANA
Sprejema v zavarovanje:
1. Proti požara: a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije, zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo.
i. Zvonove in steklo proti razpoki in prelomu.
I- Sprejema v ž vljenjskem oddelka zavarovanje na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. Zastopniki v vseh mestih in tarah.
1
2	I 55
šniii:::miii::::iiic;iiiii::::iiiii::::iiiii::::iiiii::i:iiiii“;:iiiu::;:iiiiii:;;:iiiii;:;:iiiii::::iiiii::::iiiii:;::iiiii:;::iiiii::::iiiiin,:Hiii::::uin?
ŠTEV» II
P. Krizostom:
Fantje govore sc Rrescmadiescno
Tvoj god, Brezmadežna, je naš praznik. Naša mladost si je zaželela zvezde — pa si se zalesketala ti, o Gospa, v čudežni luči pred nami. Pogledali smo te —■ in prvi hip spoznali, da si naša prijateljica. V tvojih očeh smo brali tvojo čisto dušo. Tvoja nedolžnost nas je za trenutek zabolela v srce — pa samo za trenutek. Osedlali smo bele konje in zdirjali za teboj. Naša pesem je bila klicanje tvojega sladkega imena. Penili so se nam konji, a mi smo jih priganjali brez usmiljenja. Tvoje oči so nas vabile. Svetila si nam s svojim smehljajem skozi temno noč.
Gospa, zdaj smo pri tebi! Poslušaj nas, da se razgovorimo: da ti potožimo in da te prosimo.
Potožimo naj ti. Veš, naša fantovska pesem je včasih pelinje grenka; vrgli bi jo najraje od sebe in jo pokopali s svojo mladostjo vred. Naša pesem je včasih hripava. Kri naša pa je vedno vroča. Roke stiskamo v pest* da bi tolkli na vse $trani, tolkli bi najraje po lastnem srcu, ki je kljub silnemu vrenju dremotno. Zdaj veš, Mati, zakaj nas je zapekla tvoja brezmadežna lepota v dušo. Greh je bil v nas. Pa smo se skopali v krvi Jagnjetovi za tvoj praznik, se oblekli v snežnobela oblačila in tvojega Sina smo prejeli v srce. Zdaj nam je lažje; srca so se nam razgibala v prsih za ta tvoj god. Vse krog nas slutimo lilije, tvoje tovarišice. Jasna je pred nami pot; saj nam sijejo tvoje materine oči.
Prosimo naj te. Vemo, naša Kraljica, dobro vemo, da bo jutri zopet grenko v naših dušah in da bo pojutrišnjem naše srce prekipevalo ob veseli fantovski pesmi — vemo to in je tudi prav tako — pa te prosimo, Gospa, da ne odide od nas vonj tvojih lilij in da nam tvoje oči ne ugasnejo na poti.
Brezmadežna! Ostani nam .to, kar -Si nam bila — prijateljica skozi fantovske dni.
Stranik Dragoman:
Ko človek, rasscveia
Ko (lovek razcveta v zenit, mu sečejo težke roke, da ne bi prerastel dreves, ki v črnih prepadih razpenjajo si korenine.
Pojoče misli so v naših globinah.
Ne smejo zoreti.
Beseda je v zadnji popevki, človek bo moral umreti.
In bom umrl.
Na belem križpotju zakopljite mlado srce, da bo čutilo na sebi korakanje vsega sveta do sodnega dne ...
Stranik Dragoman:
Večer na firibu
V kra&ke kotanje so legla samotna drevesa.
V skalah in smrekah molčijo hribovi. Človek pod njimi z vetrovi
bori se za zdravje in smrt.
F ostri vedrini prepeva nebo.
V zapadu zagorel je svetel večer.
Človek na hribu hoče vse daljne vetrove
prestreči z rokami. Vihar valovi
pod nebesa in lomi drevo za drevesom.
Svetel večer.
Vetrovi oznanjajo večen zapad, zapad ...
Fr. Jaklič:
Janes sc Visolcega
26.
Ves izmučen in prepaden je prišel Janez na Visoko. Njegov obraz je izražal bolest. Iz udrtih oči je.žarel obup, na zgubanem čelu se je poznala skrb. Lasje so bili zmršeni, obleka zamazana.
Ej, taka bolest!
»Proč! Proč od nje! Proč z Višave!«
'10 hrepenenje ga je prevzelo tisti hip, ko se je zavedel svojega stanja po onem prizoru pri »suhi Mici«. Osramočen in ponižan je taval po samotnih potih, skrival se po zakotnih gostilnah, in pri tem je zorel sklep: »Na tuje!«
Preden je šel, je želel videti kraj, kjer je tekla njegova zibel, kjer je bil še srečen med bratci in sestricami, v naročju svoje matere, na kolenih očetovih.
Tako je prišel pod uborni rodni krov.
»O, o, kaj si pa ti prišel?« se je začudil oče.
Materine cči so pa takoj spoznale izpremembo, ki se je zgodila ž njim od takrat, ko ga je zadnjič videla. Ustrašila se je njegovih obupanih oči in prepadenega obraza. Osupnila je, ko ga je videla vsega zamazanega. Presunilo jo je, kakor bi bil porinil tanek, oster nož v njeno ljubezni in skrbi polno materinsko srce. S solzami v očeh mu je stisnila roko in ga objela:
»Moj sin! Moj Janez!«
»Zakaj jokate, mati?« je vprašal sin nekoliko zbegan.
Poznal je na njenem, glasu, videl v njenih solzah, da je spoznala njegovo gorje.
»Sin, kako naj premagam solze, ko te vidim takega!« je mati vzkliknila in se ga še čvrsteje oklepala.
To je opozorilo Beligoja, da je skrbneje ogledal sina. Tudi on je zapazil na njegovem obrazu sledove žalosti, kesanja, skrbi in enakih tovarišic.
»Janez, kaj ti je?« Strah je izražalo to vprašanje.
»O, nič, nič!« — Bridek smehljaj je zaigral na sinovem obiazu.
Zena pa je pogledala moža. Očitanje se je bralo v njenih očeh. Premagati se ni mogla ter je dejala možu:
»Sedaj pa imaš! Le poglej ga!«
In obrnila se je v stran, zakrila oči s predpasnikom in ihtela, kakor bi klečala ob grobu najljubšega sina.
»O ljubi moj Jezus! O ljuba mati božja!«
Janez se je že, kesal, da je prišel domov pokazat svojo bolest.
3 >3
»Mati, saj ni nič! Ne jokajte!«
»Pa vendar, sin! Povej, kaj te teži! Zaupaj svoje težave staršem! Dokler ti moremo kaj pomagati, te ne zapustimo.«
Janez pa je bil trd, ko je videl mehko materino srce.
»Prav nič ni hudega! Prišel sem samo po slovo!«
Dasi je govoril te besede lahko, kakor bi bil na poti v oddaljen semenj, vendar so vzbudile strah.
»Po slovo? Kakšno slovo? Kam pa greš?«
»Na tuje! Čez morje!«
»Ti? Ti? Čez morje?« se je začudil oče in prestrašen tlesknil z rokami. »Ali te Višava več ne mere rediti?«
»Jej, kaj sem jaz učakala!« je jeknila mati, a nato stopila pred moža dn mu rekla srdita: »Viš, takole je! Moje srce je že takrat čutilo, da ne bo prav. Tvoja trma ga je pogubila.«
»Mati, pustite očeta! Sam sem kriv,« je rekel Jane«, ko je yidel, kako je očeta presunilo materino očitanje.
»O, jaz že vem.«
»Sam sem se polakoinnil, zato trpim, za ta prekleti greh, za lakomnost! Odpustite mi! — Živ ne morem v grob, a živeti tam tudi več ne morem. Trpel sem voljno, dokler sem mogel. Molče sem nosil breme, ki sem si ga prostovoljno naprtil sam. A zdaj moram proč od nje, ki ne vš, kaj je žena, ne, kdo je mož, ki ima vragovo mater za svojo teto. Z Bogom, ljubi moji!«
»Misliš, da pojdeš?« je viknila mati. »O, nikoli, nikoli nikamor! Ako ne moreš prebivati na Višavi, pri svoji ženi, boš pa pri meni, pri svoji materi. O, bomo že živeli. Trd je naš kruh, pa je sladak. Jaz te ne pustim nikamor!«
»Sin, ne vihraj tako!« je rekel oče. »Ali si dobro premislil? Povej nam vendar, kaj te žene? Zdrav si, bogat si, in ne morem si misliti, kaj bi te gnalo z doma.«
»Ti ne veš, ti nočeš vedeti, ker misliš, da je bogastvo vse!« ga je zavrnila žena.
Janeza je omehčala ta ljubezen, ki je ni užival na Višavi pri svoji ženi. Začutil je sladkost, razodeti svoje težave ljudem, ki čutijo ž njim.
Usedel se je in naslonil na mizo. Nasproti se mu je usedla mati, da bi ne preslišala nobene besedice, da bi ji ne ušla nobena sprememba na obrazu, ki je zrcalo duše in srca.
Gledala je sinu v obraz in ga poslušala, ko je tožil svoje gorje in si s tem lajšal bol in trpljenje. Kar je imel , na srcu,' kar mu je težilo spomin, je razodel materi in očetu. Prikrival ni tudi svojih napak, saj je vedel, da bosta oče in mati milostna sodnika. Bila je dolga povest o zakonu brez ljubezni, o ženi brez srca, brez samo-
stojnosti, ki je le »lepo orodje kovarske svoje tete, ki se je pogreznila v strast kovarstva. Materine solze so spremljale to pripoved, in duh očetov je snoval načrte, ki bi olajšali sinu prebivanje na Višavi.
»Tako se ne moreta ž njo?« je povzel oče, ko je sin končal.
»Ona? Ne tožim je! Ona bi že bila, ko bi tete ne bilo, te Maruše, ki je grenila življenje rajnemu stricu in še sedaj napravlja težave sebi in nam.«
»Gorje onim, ki podirajo zakonski mir!« je vzkliknila mati. »Gorje Maruši!«
»Zmotil sem se, mati moja, zato se moram pokoriti. Pohlep me je zaslepil, mislil sem, da bo mogel mrzli denar nadomestiti ljubečo ženo. Kriv sem, zato sem tepen.«
»Meni se takrat ni vse prav zdelo, pa vendar nisem mislila, da bi bilo tako hudo; zato nisem branila, češ, že vesta, kaj delata. Pa, ko. bi bila to vedela! O, nikdar, nikdar bi ne bila Rezika tvoja žena, naj bi bil denar in zemlja kjerkoli.«
»O, da bi jaz nikdar ne bil videl Višave!«
»Tako hudo pa zopet ni,« je rekel počasi trezni Beligoj. »Zaradi teh žensk, ki jih imaš tam gori, pa res ni treba hoditi na tuje, kamer hedijo ljudje brez doma.«
»0, tak dom! Rajši sem brez doma do konca svojega življenja. Nazaj ne grem več!«
»To si moraš premisliti. Ta sklep si storil v naglici in nepremišljeno.«
»Dobro sem premislil.«
»Premisli pa še to, da Maruša ne bo dolgo, da se stara, da bo tudi njej prej ali slej zazvonilo, in da bosta potem z ženo sama.«
»Pa se premisli, Janez!« je rekla mati. »Na tuje te ne pustim. Ako le ne moreč prestati na Višavi, pa bodi pri nas. Bomo že živeli!«
»Ti tudi govoriš tjavendan! Kaj pa bo dom brez gospodarja? Nazaj ngj grel Pa metla ne bodi, da bi delale s teboj, kar bi se jim zljubilo. Le stepi pogumno na noge! Kar je preveč, je preveč. Ti povej, da si sedaj ti sam gospodar, da naj se teta v tvoje stvari ne vtika in ne hujska žene. Ko pridem jaz gori, ji pa jaz povem. Ni vrag, da bi ene stare babe ne ugnali!«
»Pa jaz bom prišla, Janez. Jaz jej bom nadrobila, da me bo pomnila. Moli naj, moli, prikazen stara, in pekero naj dela za greh! Kaj misli, da se je bo vrag bal, kakor ee jo je mož in kakor se jo sedaj ti ?«
Janez se je zamislil. Pogum se je vračal. Upanje je vstalo, da se mu vendar še kdaj zjasnijo dnevi. Višava se mu je zopet zazdela lepa.
»Vi mislite, da ne smem z doma?«
Beligoj se je razveselil sinove omahljivosti.
»I seveda ne! Tega veselja ne naredi Maruši! Ti pojdi aomov, pa pokaži, kaj si, da si ti gospodar! Z ženo pa potrpi, kolikor moreš. Ko stare več ne bo, pa se vrne mir gotovo.«
»Pa precej ne greš. Odpočij se malo doma pri meni! Pozabi nekoliko, kar te je pognalo z doma!« ga je pogovarjala mati.
»Bom videl,« je rekel Janez in šel v uti, da si je ogledal izpre-membe, ki so se zgodile na Visokem v dolgem času, kar ga ni bilo doma.
Obup in strah sta bežala, in vračal se je pogum v njegovo šibko srce. Okrepčalo ga je spoznanje, da ni tako zapuščen, kakor se mu je zdelo včasih na Višavi, da ga ljubijo starši, bratje in sestre. Pri tej zavesti je lažje pogrešal ljubezni ženine. Okrepčal se je dušno in telesno, in ko se je poslavljal, se je vračal z novim pogumom in trdnimi osnovami za prihodnost.
»Bodi mož!« mu je dejal oče. Mati pa je vzela blagoslovljene vode in je dejala:
»Moj sin! Ko si šel k poroki, ni bilo nikogar, ki bi te pokropil in blagoslovil pot tvojega življenja. Poklekni sedaj! Kakor pogasi voda plamteči ogenj in napoji dežek žejno zemljo, tako naj pogasi ta blagoslovljena veda ogenj domačega prepira in rosi srečo na tvoje zakonsko življenje. Pojdi v miru!«
Janez je bil ganjen velike ljubezni ter je prisrčno objel mater, ofleta, brate in sestre po vrsti. In najstarejša sestra ga je potegnila na stran in mu dala mašno knjižico v roke, rekoč:
»Na, izberi si katerokoli podobico hočeš v spomin!«
Janez je poiskal in si izbral podobico, na kateri je bil upodobljen šopek modrih spominčic v ženski roki s podpisom : »Ne zabi me!«
»To-le!«
Sestra je zardela, pa rekla:	•
»Ö, le vzemi! Najljubša mi je sicer ta podobica, pa jo le vzemi, ker te imam rada.«
Tako se je vračal Janez domov potolažen in pomirjen.
Toda lahko je biti pogumen daleč od volčjega brloga. Ko se mu pa človek bliža, mu vpada pogum, loteva se ga strah.
Srce je zopet vpadalo tudi Janezu in nemir se ga je loteval, ko se je bližal Višavi. Treba mu je bilo poguma. Zato je zavil zopet v gostilno, da je dobil ondi potrebnih moči. Zopet je pil, mnogo pil.
Ko je čutil, da je dovolj srčan, je šel iz gostilne in se zibal na
Višavo.
».Jaz, jima pokažem! Bosta videli, kdo je gospodar na Višavi k
Tako si je delal pogum.
Večerno solnce se je še ljubko oziralo na Višavo, a na jugu so se kopičili viharni oblaki; ognjene strele so švigale po njih in zamolkel grom je pretresal gore. Lepa se je zdela Janezu v tem hipu Višava, in veselil se je, da zopet pride pod varno streho, preden prihruje nevihta.
»Kje je? Kje pa je? Kam je šel?« je žrnela Rezika, ko so minevali dnevi in njega ni bilo.
»Viš! To si ti vzrok, zakaj ga pa nisi strahovala!« ji je očitala Maruša. »Moj ni nikoli tako naredil.«
»Jej, kaj bo, ako ga več nazaj ne bo? Jaze«, kalko sem bila neumna, da sem ga tepla!«
Kar vesela je bila Rezilka, ko ga je videla zopet prihajati. Šla mu je nasproti.
»Kar v miru me pusti, ako ne...«
»I reva, kaj moreš! Pa jaz ti nič nečem, saj te imam rada. Pa bi bil tisto vino, ki ga imaš ti preveč, meni prinesel.«
»Ali bi tudi ti pila?«
»Kaj misliš, da ga ne znam, kali? Kam si bil pa šel, da te nihče ni videl?«
Janez je spoznal, da je žena dobre volje in ji je povedal, da je bil doma.
Rezika je godrnjala, zakaj ji ni povedal, in mu je stregla, kolikor je mogla, in ni poslušala tete, ki se je zlobno posmehovala:
»Lej jo, lej, kako je neumna! Vse bo vanj «tlačila! O, nedolžnost, kako mu vse verjame! O, seveda, doma je bil, doma! Pa kje doma? To ga vprašaj! Ne bodi tako neumna in. ne verjemi vsega, kar ti natvezel«
Pa Rezika danes ni bila tako poslušna. Zal ji je bilo, ker je bila moža tako oplašila, da si ni upal domov. Zato ni hotela več tvegati in je bila prijazna ž njim, kakor je znala biti najbolj.
»Saj vendar ni tako hudobna,« je mrmral Janez sam pri sebi, ko se je spravljal spat.
Navzlic grmenju in viharju je Janez trdno in sladko zaspal. Truden je bil, pa tudi miren.
Preden pa je šla Rezika spat, je pretaknila moževe žepe in našla v listnici sestrin spominek. Ogledovala je podobico in brala: »Ne zabi me.«
»Ne zabi me! Ne zabi me!« je prebrala gotovo desetkrat in se smejala: »O, kako je to lepo!«
•	I
327
Ozrla se je na spečega moža, in ko se je prepričala, da ta ne čuti nič, je nesla tisto podobico pokazat teti v kamrico.
»Teta, lejte no, kaj ima! Kako je to lepo! Kaj pravite, kje je to dobil?«
»Pokaži! Pokaži!« je rekla Maruša in odložila molek, pa pogledala podobico.
»To je imel on?« je viknila zlobno Maruša in zmagoslaven zasmeh ji je preprežil obraz. »Ha! Kaj je to? Kaj pomeni ta šopek v ženski roki? In kaj je pisano tukaj? To mi preberi 1«
»Ne zabi me!« je brala obotavljaje Rezika, ki si ni mogla tolmačiti tetine razburjenosti in togote.
»O, o, o... Ne zabi me! In to se tebi zdi lepo?«
»Kaj ni to lepo?«
»Ha, lepo! Lepo! Ti si neumna! Poglej! Sem glejl Ne vidiš žensike roke, ha, ne vidiš? Ali ti še sedaj ne gre v glavo? Kaj bo s teboj, ker ničesar ne razumeš?«
»I, kaj pa je hudega?«
»Jazes! Moj Bog! Žensko roko vidi, pa še vpraša, kaj je hudega. To miu je ona dala! O, sam Bog, da je prišlo meni v roke!«
»Katera mu je dala?«
»Tista, ki jo ima, pa nobena druga!« Hudobnost je plamtela V Marušinih očeh. »0, jaz bom že izvedela, kakor sem gotovo Maruša. Da imam le to v rokah.«
»Pa to mu moram jaz dejati nazaj.«
»Nikoli!0, jaz znam spraviti! Pa to rečem, tega mora biti pri nas enkrat konec! Ako ti nečeš narediti reda, ga bom pa jaz. kaikor sem stara!«
»Teta, zakaj ste pa tako hudi, saj mi ni nič hudega rekel.«
»Da more človek tako otročji biti in nedolžen, kakor si ti! Oči imaš, pa ničesar ne vidiš. A jaz, ki sem že skoraj brljava in gluha, pa vse vidim in vse slišim in vse vem. Rezika, ti si goljufana. Ti ttiisliš, da je Anfca tvoj, pa ti se motiš. Sem glej! Ali ne vid’2 tnUai ženske roke? — Ha? — In v roki te rožice. In spodaj se bere: Ne zabi me! Pri nji je bil, pri nji! 0, sedaj se je pokazalo, da ima res drugo.«
»Drugo pravite?«
»I, seveda! Usedi se k meni. Jaz ti moram vse povedati, kaj je tvoj mož, kakšen nezvestnež je on, ki ti je prisegel zvestobo' do smrti. Ti si ga ljubila, a on te je varal in te še vara! O, ta ženska roka!«
Rezika se je usedla ter gledala teto nedolžno pa radovedno.
Mftruša ji je začela razkrivati ono, kar ji je bila ustvarila njena satanska domišljija, izrodek peklenske ljubosumnosti, ki nikdar ne
miruje, dokler bije tisto srce, katero si je osvojila, ki ne miruje tudi potem ne, ko premine žrtev njene strasti. Maruša je pripovedovala strastno in prepričevalno, kar je omamilo Reziko, da je pazno in s prepričanjem sledila nje pripovedi. Tako je izvedela, da je zakonska nezvestoba Debeloglavom v rodu, da je bil tak rajni njen mož in da je tudi Janez talit. Marušina ljubosumnost je omrežila tudi Reziiko in prepojila vso njeno dušo in srce. Teti je verjela vse, do pičice, ko ji je ta natanöno slikala z nepopisno zlobnostjo, kako jo vara Janez. Rezikino srce je burno tolklo, tresla se je razburjenosti, ki so jo povzročale naraščajoče strasti.
>Ali vidiš, kako si ti nesrečna? Oh, tako nesrečna, kakor sem bila jaz, tvoja teta!«
»Kaj naj storim? Teta, povejte mi! Kaj moram storiti?«
Rezika je planila kvišku, v njenih očeh je divjal poguben plamen, in roke so se stiskale v trde pesti.
Maruša se je veselila tega uspeha in ji rekla mirno:
>0, ko bi bila jaz tako močna, kakor si ti!«
»Tedaj ga zadavim!« je viknila Rezika togotno. »Pogine naj! Rajši sem brez moža, kakor da bi-živela poleg nezvestega.«
Maruša se je prestrašila te grozne odločnosti, pa jo je pomirila ;
»Jaz bi že rekla: le daj ga! Toda to ni kar tako, ljuba moja! Rezika, jaz mislim talkole: v strah ga primi, tako da ne bo mogel nikamor več. Ako ni drugače, ga pa otolci, da ne bo mogel z obvezano glavo od hiše.«
»Kar rečete, teta, to storim. Nekaj moram storiti, zakaj srce mi hoče Skočiti iz prsi in pesti morajo udariti, ako ne, zbolim in umrjem. Zdi se mi, da si moram glavo razbiti ob zid, ker mi tako vre po njej. Teta, pomagajte mi!«
»Takoj ga primi, da ti odleže in sama ne znoriš. In sedaj-le tudi tajiti ne more. Ako bo tajil, mu pa jaz pomolim to-le pod nos.«
Rezika je zakrilila z rokami po zraku in trčila s pestmi.
»Še nihče ni bil tako tepen od mene, kakor bo on. Teta, pojdite gledat!«
»Samo ubiti ga ne smeš, potem pa počni, kar hočeš z njim.«
Pa sta šli v hišo.
Janez je trdno spal. Rezika je obstala pred posteljo in pogledala gor in dol, kakor bi premišljevala, kaj bi naredila. Pa kmalu se je zarežala, segla mu z rokami v glavo in ga prijela za ušesa in za lase, kolikor je ravno mogla zgrabiti.
»Le dobro ga stresni, da te bo pomnil!« je viknila Maruša.
Janeza je zabolela vsa glava, ko je Rezika skrčila prste. Zatulil je od bolečine, odprl oči, ki so izražale strah in grozo, obup
in zmedenost Takoj ga je liitinula pijanost. Ko je spoznal zlobno režeči obraz žene, je viknil: »Žena!«
Hotel se je vzdigniti, toda ona mu je tiščala glavo v blazine in jo tresla vriščeč:
»Sedaj te imam! 0, sedaj mi ne uideš!«
Janeza je obšla grozna misel, da je žena zblaznela in ne ve, kaj počne. Strah ga je obšel. Spomnil se je, da se blazni ne zaveda svojega čina. Zbral je vse moči, da bi se je otresel. S prostimi rokami se ji je obesil za vrat in tiščal njeno glavo k sebi.
»Izpusti, Reza! Izpusti!« je vpil moker od strahu.
Ona se je pa napenjala, da bi se otresla tesnega objema.
»Jaz ti že pokažem, vlačugar! Ali sem te dobila? Tako, tak si! Za drugimi se vlačiš!« je sikala Rezika togotno in vrtala z glavo.
»Rezika, pomagaj si!« jo je osrčevala zadaj Maruša.
Ko je čul Janez njen glas, se mu je takoj zjasnilo.
»Ha! Ali je tako? Prokleti satan!«
Tisti hip je hotela Rezika poprijeti z rokami, da bi bolj privila, a Janez je izpustil njen vrat in.se upri z vsemi močmi vanjo ter jo odrinil toliko, da je dobil prostora zase in je vstal.
»Kaj mi hočeta?«
»Rezika, nikar ga ne poslušaj, vse ti bo utajil,« se je oglasila Marulša.
»Pri kateri ljubici si bil? Precej mi povej!« je zavpila Rezika in razprostrla roke. »Jaz te zadavim, ako ne poveš.«
Janez je poznal njeno moč, ozrl se je po orožju, da bi se branil. Ugledal je sekiro, ki je bila naslonjena za vratmi, pahnil z vso silo ženo v stran in skočil k sekiri.
»Sedaj pa ti ali jaz,« je zagrorzil ženi in namahnil.
»Rezika, ubil te bo! Beži!« je viknila Maruša in zbežala v vežo. Tudi Rezika je prestrašena odskolSila,
»O, ti bom že dala,« se je med vratmi grozila, a Janez je zaprl vrata in jih zapahnil.
Roka mu je omahnila, da je padla sekira po tleh, a sam se je zgrudil na klop in jeknil:
»O, tako življenje! Vsak pes ima boljše kakor jaz.« Solze so se mu vlile.
Oni dve sta pa vpili zunaj in ga zmerjali. Ko je Janez nekaj časa poslušal, je spoznal, kaj je, česa ga dolžita. Vsa kri mu je šla v glavo, segel je po sekiri, da bi planil za njima. Pa ustrašil se je samega sebe, prijel sekiro in jo zapodil v kot pod posteljo, da bi mu ne. napravljala izkušnjav.
»Torej to! Celo to mi podtika?«
Zopet se ga je polastila želja, umakniti se iz tega kraja. Zadnji trenutki so ga dovolj prepričali, da tu nikdar ne bo miru. Naslonil se je k mizi, podprl glavo in premišljal; motilo ga ni gromenje, niti vihar, ki je divjal zunaj. Tako je sedel nekaj časa, a naposled dejal sam pri sebi:
>Umakniti se moram. Tukaj si še nisem v svesti življenja, dokler stara živi. Morda bo potem bolje. Neumen sem bil! 0, ko bi bil vzel drugo in šel z njo takoj s trebuhom za kruhom, pa bi mi ne bilo tako hudo, kakor mi je sedaj! O, ljubi stric, ko bi ti vedel!«
Oblekel se je popolnoma in vzel iz omarice denar.
»Dovolj bo; ko pridem tja, bom že zaslužil.«
Ozrl se je naokrog, da bi kaj ne pozabil, vzel dežnik iz omare ter poslušal. Ko se je prepričal, da ni nobene v veži, je omočil prst v škropilnik in se prekrižal in šel. Na vežnem pragu se je obrnil in zavpil:
»Bodita pa sami! Jaz vama odpustim, pa molita, da vama tudi Bog odpusti, ako se več ne vidimo!«
V čumnati je nastalo vpitje, a Jane« je brž odšel v temno viharno in deževno noč.
Ni še bil sto korakov od hiše, ko se posveti na vežnem pragu, in Rezika je klicala:
»Anza! Kam pa greš? Nazaj pojdi, Anza! Jaz ti bom dala, ako ne boš ubogal!«
»Vidiš ga, pa zopet gre za drugo, on, tvoj mož!«
Te Marušine besede so ga še bolj pognale, da je bežal po temi in dežju, kakor pregnanec.
27.
Rezika je bila še drugi dan vsa v ognju, tako jo je Maruša podkurila. Nekaj časa je mislila, da je šel mož res kam dalje, ko se je tako poslavljal, pa teta ji je kmalu izbila te misli.
»To je samo tebe slepil, da bi ne vedela, kam je šel. Že sedi kje v kaki gostilni s kakšno babo in se tebi posmehujes ki si tako neumna. Oh, ne zabi me!«
»Nič več me ne bode vodil za nos,« je sklenila Rezika.
Komaj se je zdanilo, se je že opravila in šla za njim. Besnost jo je podila od gostilne do gostilne, in čim dalje je zainan hodila, tembolj je naraščala njena togota.
»Kje je naš? Ali ste ga videli?«
Pa nihče ni vedel zanj. Gostilničarji so se ji posmehovali, kakor visaki ženski, ki išče moža, in delali dovtipe.
Spehana se je vrnila Rezika na noč.
»Ali si ga našla?«
»Ah, da bi ga bila, privlekla bi bila živega ali mrtvega! Nikjer ga ni. Izginil je brez sledu.«
»Kdo ve, kje jo ima?«
»Teta, kaj pa, ako je res šel kam daleö, da ga ne bom več videla?« je rekla Rezika.
»Tako bi zapustil ljubico? O, ženo pač, toda ljubico? — Ej, saj se poznamo! Ne zabi me! Kaj takega se ne pozabi.«
»Pa kje je vendar ona ? To mi povejte! Tja grem, pa zadavim njo in njega.«
»Le potrpi! Vse se bo izvedelo. In potem, Rezika moja, boš pa	že naredila svoje, jaz ti ne bom branila.«
»Niste slišali, ko je rekel: jaz varna odpustim.	Gotovo	je šel
kam daleč.«
»Hinavec je! Le verjemi, da je hotel naju s tem slepiti in da se zopet vrne, morda že nocoj ali pa malo kasneje.«
Pa ga ni bilo tisto noč, pa ga ni bilo prihodnji dan, niti drugi,
tretji.
Ko so se polegle vzburjene strasti v Rezikinem	srcu in	je začela	premišljevati, je gledala debelo, in vrivalo se ji	je vprašanje:
»Kaj pa, ako ga več ne bo?«
To jo je skrbelo, in začela je dvomiti, da bi bil mož res Šel za druge.
»Teta, jaz ne verjamem, da bi se pečal z drugimi.«
Maruša je pa sklenila roke, povzdignila oči ter rekla:
»Lepo te prosim, Rezika, ne bodi tako neumna in otročja. Ali te ni dovolj prepričala tista ženska roka na podobici, in tiste sladke besede ?«
»Pa je rekel, da je bil doma pri svojih.«
»Ne verjemi mu!«
Začelo je pa tudi Marušo skrbeti, ker ga le ni bilo.
»Le kje jo ima!«--------------
Nekega dne potem pa je privihrala na Višavo Kokotova Jera. Sopla je kakor meh, in sline 90 se jii cedile iz ust.
»Kam se ti pa tako mudi?« je vprašala Maruša, ko	je videla,
da Jera ne more spraviti besede iz sebe.
Jera pa je samo mahala z rokami in ječala:
»Jazes! Jazes! Jazesl«
»I, kaj se je pa vendar zgodilo?« sta se čudili	obe.
»Oh, meni nič, meni nič, ampak... Rezika,	usta	mi	zamaši,
ako nečeš nekaj izvedeti!«
Maruša je slutila nekaj hudega.
Pomenljivo je pogledala Jero in ji namignila. Jera je razumela in stopila za njo v čumnato.
Na! Malo potegni, da prideš k sebi!« je velela Maruša in ji ponudila brinjevca.
»Luk, luk, luk! Sedaj bo pa že. Maruša, nikoli se nisem še tako prestrašila.«
»Tako, kaj je?«
»Maruša, Ušesa si zatisni ali me pa ven vrzi, jaz ti moram povedati, zato sem prišla Da bi jaz tega ne bila nikdar videla!«
«S katero si ga videla ? Kje pije ? To mi povej, pa ga potem še enkrat potegni!«
»On ise je napil, tako napil, da nikdar več pil ne bo ... Utonil je.«
Maruša je osupnila.
»Naš? Ali je res?«
»Pa meni ne verjameš, meni? Ali sem že kdaj samo mislila zlagati se? To mi povej! Mar ga ne poznam? Komaj dve uri je, odkar so ga potegnili iz vode. Res je nekoliko zabuhel, pa jaz sem ga spoznala. Vaš gospodar je.«
»Jej, taka smrt!« je vzdihnila Maruša, in solze so ji zaiskrile, »Bog mu odpustil«
»Bog te usliši, Maruša, zakaj v grehih je umrl.«
»Kje je pa utonil?«
»Na Črni vodii pri prvem mlinu.«
»Na tisti vodici? Kako je vendar bilo? To mi povej!«
»Kaj vem? Čakaj, vse ti bom povedala. Lej, vsa sem mokra od strahu, tako sem še prestrašila. Pa niči ne jokaj, Maruša, je že božja volja taka! Čakaj, kako je že bilo! Zjutraj vstanem zgodaj in se odpravim s to-le posodo, zakaj mudilo se mi je za jajci. Komaj sem bila nekaj korakov od hiše, kar mi primaršira naproti črn maček z zavihanim repom, pogleda me srepo, da sem se ga ustrašila in sem odskočila. Takoj sem vedela, da nekaj ni prav. Pa prekrižala sem še in molila, da bi ne bilo izkušnjav. Ker mi je treba dosti jajec, jo prasnem po mlinih, da bi prej nabrala. Tako sem šla tudi na Črno vodo. Da bi si bila nogo zvinila prej, predno sem tja prišla! Daj,,da se še malo pokrepčam.«
»Na, le potegni, saj ga imam še!«
»Grem v dolino po tistem gozdu; tu zaslišim žensko petje tam doli ob vodi. Malo sem bila nevoljna, ker sem mislila: mar bi molila, ker tako zijaš, pa bi bilo bolj Bogu k časti. Naenkrat pa, kakor bi odrezal, preneha petje, in grozen krik 'se razlegne, da mi je kar po kosteh zagomezelo. Gotovo nesreča, sem si mislila in se spomnila tistega mačka. Nato pa vstane klicanje in kričanje vse vprek. Jaz poskočim, in nisem bila še tistega mačka pozabila — gotovo je bil hudoba — pa sem bila pri vodi. Ondi so pa tekali ljudje ob vodi in
nekaj lovili. ,Kaj pa je? Kaj pa je? Ljudje božji!* sem brž vprašala. Mlinarica, tista Marijanica, Magdalenina hči, je pa vile roke in jokala. Ko je mene zagledala, mi je šla naproti in vpila: ,Oh, Jera, kakšna nesreča, kakšna nesreča!4 — Jaz sem mislila, da ji je kak pamž utonil, pa sem si mislila: treba ti je tako obupavati, ne bo ti jih zmanjkalo, ne. Tisti hip so potegnili s kopačami človeka iz vode.
,C(n je! Prav on je!‘ je zavpila mlinarica, ko ga je zagledala. Potem sem tudi jaz stopila k njemu, ih ko sem spoznala vašega gospodarja, sem postala vsa trda in kmalu bi bila počenila od strahu. Čast sv. Jeri, da nisem izgubila takrat glave. Še enkrat sem ga pogledala,, potem sem jo pa pobrala, in udri! na Višavo. Šla sem, kakor bi bilo za menoj gorelo, da sem le prej prišla in vama povedala. O, uboga Rezika, kaj bo sedaj počela! Meni se smili «
In pri tej priči so tudi Jero premagale solze, da je bridko zajokala.
Med tem so se pa posušile solze Marušdne.
»Tako ti praviš, da pri tistem mlinu so ga izvlekli, kjer je omožena tista Magdalenina hči?«
»Prav pri tistem in ona ga je precej spoznala.«
»I, kaj bi ga ne, saj sta se imela,« je rekla Maruša brezčutno.
»To je bilo takrat-«
E, kaj taikrat, sedaj, sedaj!«
»Kaj poveš!« se je začudila Jera. »Zato je tako obupavala.«
»I, kajpak. Kaj meni mari, ako kakšni drugi ženski dedec ytone? Ej, jaz imam dober nos, in moje oči me ne varajo. Da jaz nisem prej zavohala!«
»Ti sumiš?«
»I, kaj bi 6e sumila! Sedaj je očito, sedaj je dokazano! Kalkšni so dandanes ljudje!«
Maruša je sedaj svoji prijateljici vse zaupala, kar je imela na srcu in ji pokazala tudi tisto nesrečno podobico, ki je izdala Janeza in utrdila Marušo v njenih sumnjah.
In tudi Jera je bila prepričana o Janezovi krivdi. Sklenila je roke, povzdignila oči, ter rekla:
»To je očitna kazen! Bog nas varuj greha!«
»Pa tacega greha!« je dostavila Maruša. »Da sem se jaz v to nesrečno rodovino primožila!«
»Dosti si že pretrpela. Boš pa enkrat za to plačilo prejela. Kaj bo vendar dejala Rezika ?«
»Ta je pa še tako nedolžna, da se ji težko kaj dopove. Rezika! Rezika!«	1
»Kaj ste prinesli?« je vprašala Rezika.
»Otrok moj, ti nesrečni in ljubi otrok nnoj,« je i/.pregovorila Maruša. »Sedaj se je pa izkazalo. Sedaj pa vemo, katero je imel.«
»Hal Vi veste? Povejte mi, povejte kje je? Sedaj mi ne uide več!«
»Rezika, ne bo treba!«
M&ruša je polcžila roko na njeno ramo.
»On je prestal! On je kaznovan.«
»On? Kdo ga je?«
»Sam Bog. ki plačuje hudo in dobro.' Tvoj mož je mrtev! Pa nikar ne obupaj!«
»Moj A n za — mrtev!« je viknila Rezika, in strah je spačil njen obraz, »On, moj mož! To ni res!«
»Jera ga je videla, ona ve!«
»Mrtev! Tudi z mezincem več ne gane,« je potrdila Jera.
»In kje je? Kje?«
»Na Črni vodi so ga potegnili iz vode. Tak je bil, kakor bi se bil prav hudo napil.«
Rezika si je zakrila obraz, vrgla se na posteljo in jokala.
Stara pa je stopila k nji, jo pocukala in rekla:
»Ni vreden, da bi potočila za njim solzo, še nazadnje nam je sramoto naredil. Dekle, poslušaj me.«
»Moj Anza! Moj Anza! Moj ljubi Anza!«
»Nikar se ne končaj zaradi njega! Druzega ni zaslužil!«
»In vi tako pravite? Ali ste vi moja teta? Moj Anza mrtev!«
»Mrtev. Nič več te ne bo varal. Rezika moja, sedaj se je šele izkazalo, kdo mu je dal tisto podobico. Poznaš li mlinarico s Črne vode?«	•
»Kaj meni mari!«
»Ne? Vidiš, zaradi tiste nas Bog vse kaznuje. Za tisto je pohajal!«
, »Ali je pa res? Ha! Ali je res?«
»Res, le poslušaj!«
Maruša je sedela in pripovedovala o rajnem možu, o Magdaleni in njeni hčeri Marijanici, mlinarici na Črni vodi, in mrtvem Janezu, ki je bil nekoč njen ženin. Ha, kako je kipelo v Marušii, ko se je ponavljalo staro sovraštvo! Srd je bliskal v njenih očeh, in iz njenih ust so prihajale kletve. In Jera se je režala, pritrjevala ji in pokušala brinjevec.
Sedaj je tudi v Rezikinem srcu vstalo sovraštvo do njega, ki jo je varal; obrisala si je solze in dejala:
»Prav mu je! Zakaj me je varal! Pa tisto njegovo bi pa vendar rada raztrgala!«
»Velš, Rezika, kar vesela bodi; bova pa druzega dobili,« jo je potolažila Maruša.
Ljudje so prihajali gledat utopljenca in molit. Marsikomu so igrale solze v očeh, ko je gledal mrtvega moža, in si je mislil, zakaj je moral talko umreti.
»Pa ravno na Črni vodi je našel smrt. Ali se je sam? Ali ga je kdo drugi?«
Tako so se pogovarjali inizpraševali ljudje.
»Ja! Ja! Ravno na Črni vodi! Jaz že vem, kaj ga je tja vleklo,« je namigavala Maruša.
»Kadar je dovolj greha, pa Rog iztegne roko in kaznuje. Meni se nič ne smili.«
Ljudem se je studila trdosrčna ženska, zakaj nihče ni vedel, kaj je v njenem srcu. In taka je bila tudi Rezika.
»Kako je pa debel,« je dejala, ko ga je gledala.
In ko ji je pokazala teta objokano mlinarico, se je stresla Rezika, stisnila pesti in rekla:
»Teta, ali jo hočem?«
»Nikar, kaj bi ti dejali?«
»Zakaj pa joka, zakaj?«
»Že ona ve. Ali več ne veš? ,Ne zabi me!‘ Vidiš tudi ona ga ne more pozabiti.«
Na Visoko je prinesel nesrečno novico hlapec Jurij.
»Kdo bo pa živino pasel?« je zarežala Maruša, ko je povedal, da gre.
»Meni nič mari! Ti stara, meni se zdi, da ti je	več	za	živino,
kakor pa za gospodarja. Menda si ga ti pogubila!«
Pa Jurij je slabo naletel. Maruša ga je oštela kakor nadležnega cigana; pa za to se ni zmenil in je šel.
To je bilo joka na Visokem! Odpravili so se takoj	z	doma,	da
vidijo nesrečnega sima, predno ga zagrebejo.
»Moj sin! Moj ljubi sin!« je zajokala mati, ko ga je videla na tistem golem odru v mrtvašnici.
Oče se je naslonil na zid. Zamolkli vzdihi so se mu utrgavali, in solze so kapale na tla.
Jokali so bratje in sestre, in vsak, kdor jih je videl.
Potem so šli aa črno vodo, kjer se je bil sin ponesrečil.
Mlinar jih je povabil v hišo in jim pripovedoval:
»Bilo je v tisti grozni noči. Vihar je divjak grom bobnel, in dež lil, kakor bi se bile odprle vse zatvomice. Naša tako mirna voda je naraščala od ure do ure. Začela je hrumeti čez jez, zapreti sem moral vse kamne in ustaviti delo, pa sem umikal žito in moko, zakaj voda je prestopila bregove, valila se je široko po dolini in zalivala
vse, pa sem se bal, da tudi mlina ne zalije. Umaknili smo se v hišo in s strahom pričakovali, kaj bo.
— Gorje mu, kogar je zalotilo zunaj — je rekla ona in pristavila: — Molimo! Molimo! —
Vseh nas je bilo groza, pa smo v strahu molili.
Polnoči je že davno odbilo, ko je nekdo potrkal na vrata, da smo se vsi prestrašili.
»Kdo je zunaj v tej	noči? Odpri brž revežu,« je	velela	žena.
»Vzamem luč, da posvetim v vežo ter odprem	vrata.	V	vežo
stopi ves premočen, blaten in upehan človek. Jaz ga nisem takoj spoznal.
,Prijatelj, kam pa v	tej grozni noči? Odkodi?1
Posvetil sem mu v	obraz. Ko sem videl, kako	je bled,	kako
prepaden, kako ima zmešane oči, sem se ga kar prestrašil, a zdelo se mi je, da ga poznam, samo brž se nisem mogel spomniti, kje sem ga videl. Velel sem:
,Stopi v hišo!1
Toda on se je žalostno nasmejal in rekel:
,Ali smem? Ali me poznaš? Kaj bo rekla tvoja žeua?‘
Jaz sem se čudil, a tisti hip je prišla ona v vežo in kriknila: ,Res je! Janez je! Spoznala sem ga na glasu.1 In ko ga je vidla tako prepadenega, ga je vprašala sočutno : ,Kaj pa ti je?‘
On je pogledal mene, kakor bi so hotel o nečem prepričati, in potem je izpregovoril:
,Marijanica! Glej me, na poti v Ameriko. Kaj bi vama pravil, zakaj; morda bi mi to celo privoščila. Dovolj je, ako veš, da ne morem več prebivati na Višavi pri svoji ženi. Kaznovan sem dovolj, tebi se pa dobro godi, kakor vidim. Morda se bo tudi meni kdaj bolje. Ko bi le te Maruše ne bilo na višavi! Pred to bežim na tuje. Ko sem zapuščal dom, nisem mogel iti, da ne bi videl tebe, Mari-janica. Vest mi pravi, da sem tvoj dolžnik, "ker nisem ravnal pošteno. Lahko si nevoljna name, lahko me preklinjaš, vendar te prosim odpuščenja, da me vsaj zaradi tebe ne bo vest pekla. Odpusti mi!‘
Videl sem, kako so igrale solze v očeh moje žene. Smilil se ji je. Pogledala me je in rekla:
,Jaz sem ti že davno odpustila. Moža sem dobila in sem samo želela, da bi bil tudi ti tako sreičen, kakor sem jaz.‘
,Bog ti povrni Marijanica! Mirnejši bom na tujem, ko bom vedel, da v tvojem srcu ni nevolje. Bog vaju obvaruj! Ostanita srečna!‘	..
Branila sva mu izpod strehe, toda ni se dal ustaviti in je šel v grozno noč.
O, Iko bi bila midva vedela, da bo potem talko !
Deroče vode so se valile po dolini in preplavljale tudi cesto; tema je bila pa taka, da se ni videlo tako daleč, kakor se seže z reko.
Pa ga ni bilo ustaviti. Žena si je obrisala solze ter rekla:
,Moliva mu za srečno pot! Meni se smili!*
Molila sva, in poteni je povedala, kako sta se nekdaj rada imela. ■
Ko se je zdanilo in prevedrilo, smo videli, koliko je naredila voda škode. Trgala je zemljo, podkopavala drevesa in razorala pota-
,Bog ve, kako je. hodil?* To nama je bilo večkrat v mislih.
Čez štiri ali pet dni potem pa gre ona prat plenice. Jaz sem se ji smejal, ko sem slišal njeno petje. Odkar je mati, je vedno vesela. Kar naenkrat je. pa kriknila, da smo bili vsi po koncu in smo planili gledat, kaj je.
Tresla se je groze, bo je pripovedovala:
,Jaz perem, perem in izpiram, kar naenkrat se mi je zdelo, da je nekdo pokazal roko iz vode. Prestrašila 'sem se tega, pa sem mislila, da je samo prevara. Ko sem “pa še nekaj časa zmajevala perilo, se skali voda, in človeška glava se prikaže.*
Ona ga je spoznala.
»To je Janez z Višave!« je kriknila ona.
Jaz pa sem se spomnil one grozne noči, in zdelo se mi je mogoče. Potem smo brodili po vodi in smo res izvlefldi mrtveca. Gotovo je izgrešil v temi pot in zašel v vedo k
>0, moj nesrečni sin! O, moj ljubi Janez!« je vikala mati in jokala.
»Tega je ona kriva! Samo ona! Prekleta Maruša!« je dejal Beligoj in ji zažugal.
To röksi so se zahvalili Beligojevi in šli na Višavo.
Prepričani so bili vsi, da ga je pogubila Maruša.
>0, da sem bil jaz takoi slep, tako neumen! Oi, da sem se udal tej Maruši! Zakaj sem nagovarjal sina, da je vzel to zmenö,« je tarnal oče in jokal spotoma-
Zena ga je tolažila, češ, da je bilo tako namenjeno.
Ko so se srečali na Višavi v hiši in je videl Beligoj, da se dela Maruša prisiljeno žalostno^ je vse po njem vzkipelo:
»Hinavka grda! Ti si ga pogubila!«
Maruša je poskočila togotna:
»Kaj praviš? Jaz sem ga pogubila?«
»Ti, samo ti, pa nihče drugi! Zaradi tebe je hotel po svetu k
Zlobno so se zabliskale Maruši oči in je rekla:
»O, jaz sem kriva, seveda! Jaz/ki sem skrbela za njegovo poštenje in dobro ime hiše, sem kriva njegove smrti; toda on, ki se je peSal z drugimi ženskami in se je na takem potu pogubil — gotovo je bila kazen božja — on je nedolžen kot angelček.«
»Ti lažeš! Janez je bil pošten!« je viknila Beligojka razjarjena.
»Kajpak hočeš reči! Ti si njegova mati in ga moraš zagovarjati. Teda jaz, ki mi podtikate krivdo njegove smrti, se moram braniti in povedati resnico: Ona mlinarica na Črni vodi, kjer je utonil, je bila njegova ljubica.«
»Nekdaj pač, toda sedaj je bil mož, in to, kar mu podtikaš, je samo peklenska laž!« jo je zavrnil Beligoj.
»Res je, res, kaj se jezite?« se je oglasila Rezika. »Ker je bil tak, zato mi ni nič hudo za njim.«
»Pa si ti njegova žena?« ji je očitala mati.
»Ona je, pa on ni bil mož. On je imel druge. O, nama ne boste podtikali njegove nesrečne smrti! Sam si je kriv, in pa tista, ki ga je vabila k sebi. Mislite, da ne moremo dokazati, da je imel druge?« je zagodrnjala Maruša.
»Ti kaj veš? Ti?«
Max'uša je šla v čumnato, a oče in mati sta se pogledala nekoliko osupnjena.
Maruša je prinesla podobico. Zmagovalen nasmeh je igral na njenem obrazu.
»Vidite, to-le je imel od nje. In, ako se	nimata	dva	rada,	se
kaj tacega ne daje. Hej, ali jaz lažem?«
Oče in mati nista vedela, kaj bi na to odgovorila.
Ko je pa ugledala sestra podobico', je kriknila :
»To podobico sem mu jaz dala.«
Oba sta jo pogledala.
»Zadnjič sem mu jo dala v spomin.«
Vsi so se pogledali. Različne misli so jih navdajale.
Rezika se je obrnila k Maruši pa rekla:
»Vidite, saj sem vam pravila, da je bil	doma	pri	svojih,	pa
mi niste verjeli.«
Te besede so spravile Marušo v zadrego, pa samo za hip.
»Pa jim ti verjameš? Ali ne verjameš več svojim očem, he?« »Hudoba!« je zalkričal Beligoj. »Ti si morilka mojega sina.« »Kaj praviš?« je zavriščala Maruša togotno.
Beligoj se je pa obrnil k Reziki in ji rekel:
»Glej jo, ta ti je umorila moža!«
Rezika je gledala neumno sedaj Marušo, sedaj Beligoja. »Sodniku na zemlji si uišla, toda enkrat prideš pred Tistega, ki pozna vso tvojo zlobnost. Tistemu ne uideš!« .
Tako je zažugal Beligoj Maruši in se obrnil rekoč: »Pojdimo odtod!«
Stranik Dragoman:
Pesem
Devojka z roko zagrinja pajoti obraz.
Človek v pustinji molti in sanja o beli nedelji.
V zakriti daljini prepeva čisl glas.
Sklonil sem mlado glavo.
Kako je lepo,
poslušati pesem in slutiti bel obraz! 340
Stranik Dragoman:
“Prav lepo /e res na deželi
Hrib v rumenem solncu, mlado polje v svežem zelenju, v vrtovih rože in nageljni v oknih kot slapovi, bele hiše kot počivajoče golobice, zelene oknice, rdeče strehe, samotne steze za vasjo, v daljini ostra vedrina gora in misel na zdravje, pod gozdom šumenje pritajenih voda, v hosti šepet sanjajočih dreves in od hriba do hriba vejeta toplota in domačnost kot bi hodili med nami božji svetniki. In sredi prepevajoče zemlje božji človek. S človekom vesela pomlad, setev, oranje; vročina žgočega poletja in blagoslov jeseni. Potem še jutranjka budečih se cerkvic po gričih in večernice zvonov, ki jih ne vidiš iz motnjave, ampak samo slišiš zamišljeno bronasto govorico. V tihem večeru fantovsko petje, polglasno in enolično, včasih otožno, včasih razposajeno, na belo nedeljo vriskanje v krčmi in ples, v hudih'dneh molitev, nerodne prošnje in sklenjene' roke.
In ničesar več?
O še prečudno dosti bridkosti!
Zemlja je sladek in bridek dar božji. Do zadnje grude je blagoslovljena. Seješ vanjo, rasteš iz nje. Vdihavaš toploto iz kadeče se brazde, obračaš črnico in rjavino in se ti zdi, da ves svet prepeva. Dolge so njive in trde včasih. Stare roke ne razbijejo vseh grud, ne prekoračijo vseh razorov. Zemlja je bridka. Ko je solnce še v temi, jo orješ in rahljaš. Ko solnce že davno umre, se poslavljaš od nje truden in star. Naši očetje so delali tako, delamo še mi. Zemlja je težka. Dež in znoj jo pojita. Za poslednjo uro je pripravljena tudi kri.
Naša zemlja je majhna, naš rod je velik in še raste v vse strani. Podiramo slamnate koče in zidamo široke hiše. Meje sveta so se^ razmaknile v neskončne daljave, sever in jug si podajata roke. Očetje so z motiko in lopato ustvarjali njive in zvečer počivali v lesenih kočah. Sinovi so nemirni. Po poljih drvijo stroji, človek se umika železu in elektriki. Tradicija je zlomljena, človek hiti, da bi ga čas ne prehitel.
Cas je čudovita stvar. Odpravil je grajske, porušil gradove, pozabil na tlako, samo na zemljo se ni spomnil, ki jo je pustil za tisoč kmetij v enih rokah. Ali pa je tudi nanjo pozabil.
Zemlja je nasičena. Vsak kvadratni meter imajo svojo roko, ki nadenj vihti kramp, seje, žanje in orje. En otrok objema svojo njivico, štirje gredo v svet, pa se eden zapije, drugega stroj ubije, tretjega jetika pobere in pride samo umirat domov, le četrti, poslednji, ki je največ zdravja prinesel od doma, predolbe vse mrzle in lačne ure in spusti vedno roke v enoličen udar in zamah, kadar pokliče sirena.
Prav lepo je res na deželi...
Resnično je lepo nekje v gorskih dolinah. Drugod pa solnčne podobe ugašajo, zraven belili cerkva rasto črni dimniki — tovarne po vaseh. In ni nič čudnega in vemo vsi, da mora biti tako, samo že včeraj bi lahko mislili na to.
Stroj ubija Boga. Mrzlo jeklo udarja po toplih dušah, bije in bije, dokler se ne uklonijo. Za tisto uro bi morali misliti, za tisto poslednjo, ko bo naš človek ves tovarni prodan — saj je že danes vsak peti — in bo pozabil med divjim šumenjem koles, da je nekje sveti, sveti mir in božji obraz.
Prav lepo je res na deželi...
Dežela bo jutri s stroji preplavljena; kakor je danes z veselo pesmijo in svetlo podobo. V pesem pri stroju zaenkrat ne verujem, predivja je in preveč je obupa v njej, da bi božje solnce nadomestila in staro idilo.
Tradicija je padla, prirodna lepota ugaša ali pa je drugačna, pa še nimamo pravih oči, da bi jo razumeli. Eno pa je: da bi poskrbeli za jutršnjo uro, ko bosta kmet in delavec eno, da bi poskrbeli za Boga. Ker so že pozne ure, bi morali ta hip začeti in globoko zasaditi mladike, da jih tudi najbolj leden stroj ne bo zadušil.
J. Vizjak D. J.:
Na Kurseongslcem trgu pod. Himalajo
Pred nekaj dnevi sem spet občutil, kako prijetno je v ranem jutru v božji naravi. Oist in svež zrak, bujno zelenje in prepevanje ptičic me je spomnilo na tiste lepe majske dneve v domovini ter bi bil skoraj pozabil, da sem v tujini, ko bi ne bil na poti srečaval golobradih tibetanskih svečenikov, lam, ki so kaj čudno oblečeni. Zlasti so me zanimala njihova pokrivala. Prvi je nataknil na glavo koničast, škrniolju podoben stolpič, pol metra dolg, drugi zeleno kapo, tretji krono v vseh mavričnih barvah, ta rumeno kamilavko, oni bučo; tako so si sledili v dolgi, pretrgani vrsti. Vsi so molili in vrtili vsak svoj molitveni mlin. — Star lama zmagoslavno nosi v desni roki star trizob, na katerega je privezal cel »jakov« rep, pred njim stopica otovorjen oslič z zvončkom okrog vratu. Mislil sem, da ga je oslič motil pri molitvi, ali da ga je celo razjezil, ker je možak naenkrat godrnjaje sredi ceste obstal in se sklonil, kot bi hotel pobrati kamen, da se maščuje nad suhim živiinčetom. Toda ko sem videl, kako je segel po šopu trave, sem vedel, da se osliču ne bo nič žalega zgodilo. Kajti, kot že veste, pravi budist nikoli ne ubije
niti najmanjše stvarce; celo če na poti zagleda mrtvo žabo, kačo ali ptico — kar sem ravnokar videl —, se mu zasmili in jo takoj pokrije z velikim listom ali s travo. Na vrh pa postavi kamen kot nagrobni spomenik. Morebiti to delajo tudi radi tega, da ne bi ostali mimoidoči preveč žalovali, ali radi česa drugega, kdo ve? Spraševali bi jih zastonj in bi nam kvečjemu znali odgovoriti, da jih je tako naučil njihov praded.
Solnce se je na vzhodu že povzpelo nad gore, ko sem korakal skozi mesto Kurseong. Ob prodajalnah na trgu čepe indijski trgovci v belih oblačilih in se umivajo kot beli labodje ob tihem jezeru. Vsak ima pred seboj pollitersko posodico iz medi, iz katere srka vodo in si izpira usta. Pravi Indijci nimajo krtačic za zobe, namesto njih uporabljajo palčice, ki jih na enem koncu nagrizejo in s tako prirejeno metlico po pol ure strgajo po zobeh. Kako pameten je bil indijski zakonodavec Manu, ko je Indijcem preskrbel tako poceni krtačice za zobe! Gotovo je sam prvi poskušal tako sredstvo za čiščenje zob, drugače bi ne bil izdal toliko zakonov o tem.
Prvi njegov zakon o čiščenju zob določa dolžino palčic, vsako ugledu kaste primemo: brahmani morajo rabiti palčice približno 25 cm dolge, kšatriji 18 cm, vajšji 12 cm; sudre in vse ženske brez razlike pa samo 8-centimeterske. Celo les, iz katerega smejo rezati palčice, je Manu predpisal. Biti mora od sledečih dreves: datljeva palma, kadanuba, karanea, banijan, tamarin, bambus, mango, nin, apamarga, bel, akanda in smokva. — Ker pa je indijski narod mnogoštevilen, se je Manu morda zbal, da bo prehitro zmanjkalo drevja, ker je ono ravno tako pojav božje modrosti, kakor človek sam. Ko bogovi oblikujejo cvetje in drevje, se nad njim ravno tako naslajaijo kot umetnik nad sivojim umotvorom. Zato mora vsak hindu, ko seka drevje aili prirezuje veje, klicati bogove; in jih prositi, naj mu to dovolijo, ker mu je potrebno. Molil pa bo pri tem takole: 0 gospodar gozdov, prejasni Brahma, daj nam dolgo življenje, moči in slave; daj nam sinov, živine in bogastva; daj nam, višji gospodar, razuma in modrosti 1
Postava določa tudi,, na katere dini Indijci zob sploh ne smejo čistiti s palčico: na rojstni dan, na dan poroke, na vse postne dni, na dan mlaja in polne lune in nazadnje na dan, ko je kdo slabe volje. Te dni vsak hindti samo dvanajstkrat po vrsti z vodo splakne usta. Tisti pa, ki uporabljajo kakršenkoli prašek, ne smejo uporabljati palčice, temveč morajo rabiti palec ali prstanec.
Mudi se mi v Teraj, da še o pravem času pridem naproti misijonarju, ki že teden dni obiskuje svoje raztresene ovčice. Ko se spet snidemo pa vam bom povedal, kaj sem videl in doživel v Teraju. Zbogom!
»Stolpi molčanja« v Bombaju v Indiji
V Indiji obstoja sekta »oboževalcev ognja«. Ti ne smejo svojih mrličev pokopavati, marveč jih morajo vreči v »stolpe molčanja«, kjer jih raztrgajo in požro mogočni jastrebi, ki neprestano prežijo
na nov plen. Zgornja slika nam kaže en tak stolp, čigar zidovje je tako visoko, da razen ptičev nobeno živo bitje ne more priti v njegovo notranjščino. Na robu stolpovega zidovja vidimo jato jastrebov, ki preže na svojo »južino«.
Stranik Dragoman:
Pod mrakom
Moj angel je prišel oznanjat veter. Gospod je potegnil zavezo tez luči in stegnil razžarjeno dlan nad gorami v prisrčen pozdrav.
Tihota na cesti. Boga ni nikjer in romar se sredi križpota sam muči. Ves svet je z ograjo obdan, da Gospod ne bi prišel z višav.
Jesenovec Franc:
O plesu
Človek, ki je količkaj muzikaličen, takoj spozna takt, ki je pripraven za rajanje. In vsak, ki je vesel, se ob primernih melodijah rad zavrti. Vse rado raja, preprosti ljudje prav tako kot izobraženi. In celo narodi, ki o kaki civilizaciji nimajo niti pojma, zbijajo na napete kože, da dajejo s tem udarce za ples v taktu.
Prav to, da že divji rodovi radi plešejo, me potrjuje v mnenju, da rajanje ni nič protinaravnega, samo na sebi še nič protizakonitega. Ker je pa to moje mnenje treba obširneje razložiti in ker vem, da mnogo fantov redko sliši kaj o plesu drugod kot na prižnicah, sem se namenil, napisati nekaj daljših vrst o tej stvari v našefft fantovskem glasilu.
Po mojih mislih moremo o plesu govoriti s treh zrelišč: s tolo-' vadnega, kulturno-vzgojnega in versko-moralnega. Če naj ga sodimo in morda celo obsodimo, ga moram najprej z vseh teh zrelišč točno premotriti. Preden začnemo razpravo, moram poudariti, da skušam biti vseskoz stvaren, da bodo iz nje zvedeli svoje tisti fantje, ki pre-radi rajajo, pa prav tako tisti, ki ples prečrno gledajo.
I.
Ples s telovadnega zrelišča.
Dejstvo je, da je naš čas po vojni še vedno preveč usmerjen v materijo, v telesnost, dasi pokreti, ki hočejp dvigniti človekov pogled v duševnost, niso redki. Mladina obojega spola hoče predvsem gojiti telo v letnem in zimskem športu v preprosti naravi. In ta prosta narava že sama vpliva na športnike in telovadce tako, da tudi njih misli okrene v preprostost, ki se pri njih zlasti izraža v nošnji obleke in sploh v vsem njihovem vedenju. Pa ne samo pri njih, v vsej njihovi okolici se pozna ta prirodna preprostost, tako pri njihovih družinah in prijateljih, ki se vsi navzamejo teh šeg in navad. Neka preprostost je torej dandanes v ospredju pri mladini obojega spola. Da, obojega spola; tudi pri dekletih. Poglejte samo njihovo obleko, tako zvano dečvo. Ali ni ta povsem enostavna, brez posebnih okraskov? In še prav preproste, narodne vzorce so si izbrale za te vrste obleko. Odšteti moramo seveda pri tem tisto neumno posnemanje pariških in dunajskih mod. Tista noša ni naša, ni slovenska, ni narodna. Zakaj je sploh začela v mestih dečva izginjati?
Ta preprostost je šla v športu in telovadbi sami tako daleč, da je začela izbirati le lažje vaje, čim najbolj preproste gibe. Težke akrobatske vaje na bradlji in drogu ne vlečejo več, to orodje sploh izgublja pomen. Dandanes se vsak rajši prosto giblje po travi, skače
v vodo in pleza po gorah — vse to pa le z malenkostnimi pripravami ali celo brez njih. Lahka atletika stopa v ospredje.
Zakaj sem tako obširno govoril o športu in telovadbi, bo vsak vprašal. Zato, ker je ples tudi panoga športa in telovadbe. In glejte, tudi ta je preprost, brez orodja in priprav. Prav zato pa je med prvimi vežbami v športu. Saj je ples lahka vaja, nekako med redovnimi in simboličnimi; bliže je seveda poslednjim, ki so v zadnjih letih dosti bolj na dnevnem redu kot one vaje na štetje ena, dve, tri, štiri.
Pri tem pa, da štejem ples med telovadbo svoje vrste, ne mislim na tisto drvenje naokrog, kot se godi pri polki, nego na naše ritmične plese, ki imajo morebiti tudi kak globlji simbolični pomen, kot so posebni baleti in marsikateri moderni ples. Mislim torej na čiste umetne plese, ki se goje po telovadnicah in jih uče prav za to določeni telovadni ali plesni učitelji. Torej je ples s tega zrelišča prava telovadna panoga, prava simbolična vaja, ki ji ne moremo prav nič oporekati, ali jo celo grajati! In to kljub temu, da se teh vaj udeležujejo fantje in dekleta skupno. Saj je nešteto simboličnih vaj, ki se delajo mešano, pa se še nihče ni zgledoval nad tem! Seveda mi bo to priznal le tisti, ki pravilno motri ples z vseh treh zrelišč in ne morda le s tretjega. Ne oporekam sicer, da se tudi te telovadne vaje dado izrabljati. A to je drugotna stvar, le pritiklina, o kateri obširneje pozneje. Za sedaj pripomnim le to, da se da zlorabljati vse.
II.
Ples s kulturno-vzgojnega zrelišča.
Prav gotovo je, da smo fantje često slabi kavalirji, da smo v družbi prečesto neotesani, surovi. O tej stvari se bomo itak še natančneje pogovorili. Za danes naj zadostuje le ta ugotovitev, da pre* malo ali celo nič ne poznamo pravil olike in lepega vedenja. Saj priznamo, da se pogosto zgodir da v družbi čakamo, da nas dekleta začno zabavati. Ali pa je tudi nasprotno mogoče, da govorimo preveč, kar tjavendan, brez premisleka, s kom govorimo in kaj smemo z njim govoriti. Celo to se zgodi, da govorimo v družbi prostaško in nizkotno, ali pa obratno, da razlagamo preobširno svojo dozdevno učenost. Vse to dobite v naših družbah. Sicer bi utegnil ta ali oni ugovarjati: saj smo hodili v šolo, saj nas je že ta dovolj mučila, kaj nam je še treba pridig. Res, prav to je res, da nas je šola mnogokrat mučila z marsikatero manj potrebno stvarjo, a za kretanje v družbi nas ni prav nič izobrazila. Pomnimo, da je med mnogimi potrebnimi stvarmi, o katerih šola molči, tudi vzgoja o olikanem vedenju v družbi! In take stvari nas uči življenje samo. Glejmo, da pravočasno gremo v to šolo!
Družba sama in dobra poučno zabavna knjiga sta tista šola, ki te učita lepega občevanja v družbah. V tej šoli spoznaš življenje in delo svojega bližnjega.
Sedaj pa seveda nastane vprašanje, kje naj pridem v druščino, kako naj pridem vanjo in kakšna naj bo ta družba? Ali ti zadostuje en sam prijatelj ali morda majhen, intimen fantovski krog? Ne! Vse to je sicer prav, dobro in potrebno, a ni dovolj ! Tudi v družbo z dekleti moramo zahajati! Zakaj? Stvar je čisto preprosta, odgovor povsem jasen: fantje smo že po svojem značaju, po svoji naravi bolj ali manj odurni, vihravi, surovi in zato tudi često neolikanega vedenja. In kje te napake laže odpravimo kot v družbi nežnih, blagih, k melanholičnosti nagnjenih deklet? Res, ženski značaji vplivajo na moške umirjevalno, blažeče.
In sedaj vas vprašam, kje je lepša prilika, da pridemo v dostojno družbo kot pri plesu v telovadnicah? Saj je to vprav tista družba, ki nas hoče napraviti olikane, tista šola, ki je nam fantom neobhodno potrebna, tista šola, ki spravi naše medsebojno občevanje v pravi tir. Pri tem plesu so namreč pravila olike silno stroga, saj vsaka učiteljeva beseda naravnost govori o taktu in kavalirstvu. Takoj je grajan tisti, ki prekrši to ali ono pravilo. In tudi posebna preda-' vanja o oliki so tu na dnevnem redu. Nobeden se sicer vsega ne zapomni, a veliko vendar odnese s plesnih vaj v druge druščine.
Torej tudi s tega zrelišča je ples neoporekljiv, celo potreben! Res nujno potreben kot vzgojno sredstvo zlasti v sedanjem času, ki se mu še vedno pozna surovost in odurnost, ki sta posledici- divjanja v svetovni vojni.
III.
Ples z moralnega, verskega zrelišča.
Doslej smo obravnavali ples le kot telovadno panogo. Ali ker prideta tu oba spola skupaj, pridejo nujno na vrsto moralna vprašanja, zato ima tu govoriti tudi vera, Cerkev.
Mnogo smo že govorili o plesu s tega zrelišča. Nekoč sem celo čul mnenje, da tisti fant, ki pleše, greši proti vsem božjim zapovedim. Po mojih mislih je tako obsežno raztezavanje preskropulozno, celo nekoliko sofistično. Po tej logiki tudi vsak lenuh, pijanec, tat greši proti vsem božjim zapovedim, vsaj izvajati se da tako.
Nasprotno sem pa slišal mnenja, da ples ni prav nič nevarnega, niti toliko ne, kot kak sprehod, ki ga naredi fant z dekletom. Temu pa zopet ne pritrdim.
Preden podam končni zaključek, končno mnenje, mi dovolite, dragi fantje, nekaj stranskih besed.
Predvsem moramo ločiti družbo na plesu, dalje vrsto plesa in vse okolnosti, ki ples lahko spremene v to ali ono sredstvo. Naglasim pa takoj, da smatram vsak ples za grešno priložnost, naj te v resnici povede v greh ali tudi ne I
Najprej družba in z njo vrsta plesa. Različni plesi že sami po sebi privedejo skupaj prav različno družbo. V lepih, okusno in razkošno okrašenih dvoranah se vrše plesi, kjer se zbere elitna, najboljša družba, tako zvani >višji krogk, kamor odlične dame pripeljejo svoje hčerke in jih često tudi nadzorujejo, kar je prav in lepo in in kar potrjuje moje zgornje mnenje, da je vsak ples nevaren, čeprav plešejo po samih parketih. Na takem elitnem plesu plešejo moderne plese, ki so se jih plesavci naučili od telovadnega učitelja. Zato pri tem plesu tudi najbolj pridejo v poštev pravila olike, ki jih je učitelj učil. Resnica je sicer, da je prav tu mnogo konvencionalnosti, laži-olike, proti kateri se je tako vneto boril veliki ruski pisatelj Tolstoj L. N., in morda prav to odganja preprostejše fante, da ne gredo na take plese. Ali prav res je, da je tak ples še najmanj nevaren.
K istotako malo nevarnim plesom štejemo lahko vse narodne plese, pri katerih sploh ne pride do tesnih stikov med obema spoloma. Tak ples je n. pr. hrvatski kolo, pri katerem plešejo fantje in dekleta v krogu.
Vse kaj drugega so pa tisti plesi, ki so dandanes na sporedu skoro pri vsaki veselici. Nekatera društva celo namenoma na vabila pišejo: Po polnoči ples. Tako, po polnoči šele? Takole do petih, šestih zjutraj, kajne? Se li ne zavedajo prireditelji teh plesov, da je še vedno resničen naš slovenski rek: noč ima svojo moč?
Na tak ples jih gre prav mnogo zgolj radi slasti in strasti. Nekaj jih gre iz navade, ker mislijo, da noben ples,ne sme miniti brez njih. Vmes so pa morda tudi taki, ki gredo le radi vesele družbe in zabave. Toda — ne le prej omenjeni, tudi ti zadnji se na te vrste plesu prav lahko spotaknejo!
In temu se ni prav nič čuditi. Po polnoči šele! In celo luči ugasnejo takrat. Ali ni to očito napeljevanje v greh? Nič drugega ni kot napeljevanje!! Jasno je zaradi tega, da moramo smatrati ta ples za najbolj nevaren, za pravo grešno priložnost.
Prav zato ga povsem obsojam z vseh treh zrelišč, ker se tu niti malo ne goji razvedrilo, ki nam ga sicer nudi telovadba, ker se tu hiti malo ne učiš olike, ker je tu grešna priložnost največja. Dragi fantje, takih plesov se.ogibljimo, pa naj se vrše v tem ali onem domu, v tej ali oni gostilni, na podu ali v privatni sobi! T a ples je nevaren vedno in povsod tako v dušnem,
kot telesnem oziru! Da, tudi v telesnem. Ali se ne boš tu, v pozni hladni noči dodobra prehladil in si nakopal bolezen.
Sicer so današnje višoke davščine in takse takele plese zelo omejile, in prav je tako. Saj to niso bili več plesi, nego divjanje po cele dni, ponekod od sobote do torka nepretrgoma. Ali naj bo to zdravju koristno? Tak ples mora vsakdo odklanjati.
Kdo mi utegne ugovarjati: meni, fantu s trdno voljo, s,e tudi na takem plesu ne more nič pripetiti! Tako? Ti veš že naprej? Morda prvič, drugič, tretjič še ne. Toda ali ne veš, da je to prav tako, kot če bi kdo sedel k nemoralni knjigi, pa rekel: brez skrbi jo preberem. Da, dve, tri strani. Ali potem? Saj vam je znan latinski pregovor: guta cavat lapidem non vi, sed saepe cadendo, kar se pravi po naše: kaplja ne zdolbe kamena s sjlo, nego s če s tira ka-panjem. Da često! Kdor gre na tak ples enkrat, dvakrat, bo začel hoditi redno, in to često pohajanje ga bo nekoč vrglo! Vsi smo ljudje, pa k slabemu nagnjeni, ne k dobremu. Ni mogoče, da se ne bi po polnoči, v tesnem objemu z dekletom, v fantu ne vzbudila silna spolna strast! Že tako jo je težko krotiti, pa naj fantje še posebnih priložnosti, kot je takle ples, iščejo? Ali je to previdnost?
Še nekaj mi prihaja na misel, da ti povem, moj dragi brat. Če imaš že izbrano svojo izvoljenko, pa se radi slabih gmotnih razmer ne moreš še poročiti, in želi ona iti na ples: potem, dragi fant, jp tvoja sveta dolžnost, da jo spremiš tja in ob primernem času odvedeš domov. Tako bo najbolj prav za oba. Poskušaj pa tudi, da jo od plesa sploh odvrneš! Saj je še nešteto drugih zabav, ki so mnogo manj nevarne. In če sta že na plesu, pazi dobro, s kom pleše! Kakemu izprijencu je ne dovoli! Rajši s plesa domov!
Tudi za vaju sama je bolje, da se plesa ne udeležita, kajti tu strast posebno oživi ih bi tudi vaju mogla zapeljati predaleč iz plesne dvorane... Saj me razumete, kaj mislim!
Pred kratkim sem bral sodbo nekega misijonarja o plesu. Pravi, da mu zlasti ugajajo tisti prirodni plesi, ki jih je videl pri vseh narodih, koder je hodil. Odločno pa obsoja zmaličene plese po dvoranah, kjer so ljudje, kristjani in katoličani slabše opravljeni kot pogani, ki jih je videl pri plesu!	.	oj	v
Da na kratko končam: plesi so zase nekaj veselega, naravnega, zato dovoljeni! Lepi, mirni, poučljivi plesi pod nadzorstvom so glede olike nam fantom koristni. Nasprotno pa je treba energično nastopiti proti nemoralnim plesom in jih zabraniti, kjerkoli nam je to mogoče. — Vem, da je še ogromno število vprašanj glede podrobnosti. Tod,a moj namen je bil le, da vam načelno razložim, kako naj sodi katoliški fant o plesu. Za podrobnosti pa vprašajte svoje spovednike, saj vam bodo radi vse malenkosti pojasnili.
'	Drago	Voglov:
Nekaf o knjigovodstvu
Vedno bolj je trda za denar. Zmiraj bolj in bolj moramo skrčiti izdatke, ter iskati virov novih dohodkov. Toda kateri so ti nepotrebni izdatki, koliko znašajo? Ne vemo, ker ne zapisujemo. In vendar je zapisovanje dohodkov in izdatkov prav tako potrebno in koristno kmetskemu fantu, ki ima letno par kovačev prometa, kot trgovcu, katerega promet gre v milijone.
Dvojno korist daje nam fantom tako knjigovodstvo. Prvič spoznamo natančno vse naše potrebne in nepotrebne izdatke. Koliko dinarjev in kovačev izdamo na leto brez potrebe. Sami zase se nam zde malenkost, toda če bi vse te sešteli, bi bila lepa vsota. Le na podlagi takih računov bomo našli pravo pot do varčevanja. Drugič pa je naše sedanje knjigovodstvo izvrstna šola za poznejše življenje, pa naj smo že kmetje, delavci, obrtniki ali karkoli. Saj si naprednega kmeta ali obrtnika brez knjigovodstva sploh misliti ne moremo.
Novo leto je pred vrati. Vzemimo v roko beležnico, ter zapisujmo vsak dinar, ki ga bomo prejeli ali izdali. Ne izgovarjajmo se, da je premalo, da ni vredno. Na koncu leta pa bomo lahko pretehtali vsak dinar, ali je bil izdan brez potrebe ali ne. Takrat bomo jasno spoznali, da je knjigovodstvo temelj varčnosti, temelj vsakega gospodarstva. Naučimo se dobro gospodariti z malim, da bomo enkrat znali z velikim!
Vostner Leopold:
Ixobi astevalna društva in Kmetska mladina
Pisati o razmerju med krščansko prosvetno organizacijo in kmetsko mladino ni težko, saj je prav za prav naša organizacija popolnoma zrastla iz naših kmetskih fantov. Vsa njena ideologija, Poslovnik in vse njene metode so bistveni izraz in podoba slovenske kmetske vasi. V Prosvetno zvezo je naš rod projiciral svojo dušo in če govorimo o kaki eminentno slovenski organizaciji, potem je gotovo taka organizacija Prosvetna zveza.
Kako je mična primera med izobraževalnim društvom in kmetsko vasjo. Stara naša navada je, da se zbirajo starejši in mlajši fantje pod vaško lipo, ki je naš slovenski simbol, in med seboj pokramljajo. To zbiranje fantov izhaja iz neke notranje naravne potrebe, ki jo čuti fantova duša, da se druži z enakimi, njim razodeva svoje misli, želje in čustva ter sklepa z njimi prijateljstvo.
Moč te naše kmetske fantovske druščine je tako velika, da so
fantje pripravljeni drug za drugega vse žrtvovati. Redkokdaj se zgodi pri naših fantih, da bi bili medsebojno nesložni ali neiskreni.
Ta lastnost družabnosti in velikega pomena za skupnost naših fantov je prenesena v prosvetna društva. Fantovska druščina tvori jedro naših župnijskih prosvetnih odsekov. Ne drže fantov skupaj samo le pravila, Poslovnik in disciplina, temveč tiste prirodne vezi naše kmetske fantovske druščine v naši slovenski vasi. Ker je Prosvetna zveza tako spretno izrabila to fantovsko nrav, že vsled tega temelji globoko v naši narodni duši.
Prosvetna zveza pa si je stavila za nalogo, naše ljudstvo versko-kulturno dvigniti, vse dobre njegove sposobnosti usovrševati in pripravljati mu mesto med prvimi kulturnimi narodi. Kdor pozna delo prosvetnega društva v kmetski vasi, bo priznal, da se mu je to izborno posrečilo. Prosvetna zveza širi v kmetskem jedru našega ljudstva prosveto in kulturo, ki je v resnici zdrava in smo na njo lahko ponosni. Da se je to posrečilo, je vzrok ta, da je naslonila vse svoje delo na vero in Cerkev. Kaj je našemu kmetu vera, more povedati le tisti, ki je enkrat kot otrok sam zrastel iz kmetskih vrst. Naši domovi so nekako čisto posvečeni po verskih simbolih, šegah, navadah, slikah, najbolj pa po globokovernih dušah naših slovenskih kmetov in kmetic. Vse udejstvovanje v naravi, na polju, njivah, njegovo mišljenje in čustvovanje prevevajo liturgični simboli in obredi in neomajna vera v Boga in skrivnostno božjo Previdnost, ki se ji klanja naš kmet v veselju in žalosti.
To versko čustvovanje ni izraženo samo v pobožnih, priprostih podobah in razpelih Križanega v naših kmetskih domovih, temveč tudi v vaških kapelicah in v cerkvah. Kako pobožen je naš kmet, kako zelo njegovo dušo preveva misel na onostranost življenja, je živ dokaz tudi to, da skoro v vsaki večji vasici postavijo cerkvico, kot podružnico, če je župnija drugje. Naš kmet hoče stanovati v bližini Boga in neizrečeno je zadovoljen, ako sliši glas zvonov, kakor da bi slišal zvonjenje nebeških glasov. Zato si vsak Slovenec, ki se je preselil v tuje kraje, vedno vnovič zaželi nazaj v domačo, od košate lipe zasenčeno vas, nazaj v svoj kmetski dom, nad katerim se dviga cerkvica z ličnim belim zvonikom. To versko miselnost naše vosi je sprejela vase tudi Prosvetna zveza. V svojih pravilih ima prvo mesto vera. Povsod, kjer ima domača vas ali fara kako slovesnost, v cerkvi pri obhajilni mizi, pred prižnico, ali zunaj pri javnih prireditvah, povsod sta naš kmet in prosvetni odsek skupaj. Ta vpliv in ugled, ki ga ima pri kmetu izobraževalno društvo, je notranji vzrok vsega njegovega mogočnega kulturnega dela na vseh poljih. Prosvetno društvo dviga kmeta, ga uči organizacije; fantje, ki jih vzgoji društvo, so najboljši zadružni gospodarji, občinski svetovalci, župani in slično.
Da je Prosvetna zveza zrastla tako z našo vasjo, je vzrok tudi to, ker ima tudi starejše člane, očete, zato tako dviga našo stanovsko kmetsko kulturo. Fant se ne da tako rad od vrstnika poučiti, pa rad posluša besedo starejšega, izkušenega moža, ki se zanima za fante in jim dobro želi. To sodelovanje mladine s starejšimi označuje čisto posebno metodo in zagotavlja trajne uspehe. Prav posebno se kaže vpliv prosvete na našo vas pri javnih prireditvah. Nekdaj so imeli skupne vaške prireditve, tam se je shajala vsa vaška mladina, očetje, matere, in se ob skupnih praznikih veselila. Starejši so pazili, da se mlajši niso ob velikem veselju kaj pregrešili zoper nravnost in šege. Danes so to mesto prevzela prosvetna društva in se v tem pogledu prilagodila kmetski vasi. Pri naših prireditvah so tudi zbrani stari in mladi, isti dobri običaji in šege se izpolnijo, samo da je nekdanja čisto priprosta vaška prireditev zelo pridobila na izobrazbi, spretnosti in popolnosti. Danes je Prosvetna zveza naša prava domača organizacija, v kateri se zbirajo starejši in mlajši, globokoverni, za vse dobro in napredek vneti možje in fantje. Zato naj Prosvetna zveza procvita in se še bolj razvija in naj nam vzgoji še mnogo vrlih gospodarjev, voditeljev krščanskih prosvetnih društev, močnih stebrov naše ljubljene domovine.
fifove knjige
Novi načrt Ljubljane s sczna-	Janko Nep. Jeglič je zbral zgodo-
mom ulic. Izšel je v založbi Jugo-	vinska in zemljepisna pojasnila k
slovanske knjigarne v Ljubljani	imenoslovju ulic in krajev. V se-
natančni ter najnovejšemu stanju	znamu ulic, ki je izšel kot posebna,
odgovarjajoči načrt stolnega mesta	lična brošura na 24 straneh, so po-
Ljubljane, ki sta ga sestavila mest-	jasnila pripisana vsakemu imenu,
na geometra Černe in Tomšič in	tako da je iskanje povsem eno-
ki ga je izdal mestni gradbeni urad.	stavno. Pojasnila se raztezajo tudi
Tisk je v lepih petih barvah. S tem	na Moste, Vič in Zg. šiško. —
delom smo dobili zanesljiv in ob-	Cene temu načrtu so zelo nizke,
enem na višku sodobne kartograf-	Sam seznam stane 5 Din. N a -
ske tehnike stoječ načrt, ki ga	črt v 5 barvah s s e z n a -
nujno potrebujejo Ljubljančani, še	m o m 20 Din, na karton na-
posebno dobrodošel pa bo tujcem,	lepljen načrt s seznamom vred 85
ki so zaradi orientacije nujno na-	Din, na platno nalepljen, s
vezani na načrt mesta. K temu na-	palicami in seznamom vred 70 Din,
Črtu je izšel tudi seznam ulic, ki	na platno v žepnem for-
nam nudi mnogo lepih podatkov,	matu nalepljen, s seznamom
ki jih vsebuje zraven natančne in	vred 60 Din. — Naroča se v Jugo-
skrbne navedbe ulic in krajev,	slovanski knjigarni v Ljubljani.
Izdaja konzorcij »Kresa«. — Izdajatelj in urednik: Ivan Martelanc, Ljubljana, Vzajemna zavarovalnica. — Uprava: Ljudski dom, Ljubljana. — Stane 25 Din m vse leto. — Tiska Jugoslovanska tiskarna: K. Oec.
SALDA-KONTE ŠTRACE — JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD.
nudi po izredno ugodnih cenah
KNJIGOVEZNICA
JUGOSLOVANSKE TISKARNE
PREJ K. Ta D.
V LJUBLJANI, KOPITARJEVA «T.6/II.
Nova založba
r. z. z o. z.
v Ljubljani, Kongresni trg
(vZ vezdi) priporoča svojo
bogato zalogo
vseh vrst knjig in revij, slovenskih,nemških in dr. Na željo naroča in dobavlja knjige in revije tudi iz inozemstva; — anti-kvaričnih knjig, ki jih kupuje in proda ja po najugodnejših cenah; — pisarniških potrebščin, kakor papir, tintnike, svinčnike, radirke, peresa, zapisnike, mape in dr. po najzmernejših dnevnih cenah. Solidna postrežba! Dobro blagot
reg. xadruga x neome/enoj xavexo [v C/ublfanl
obrestuje lirunilne ologe po najugodnejši obrestni meri, vezane ologe po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. — Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo o lastni palači'zidani še pred vojsko iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neome j e ni m jamstvom za vloge vsi člani z vsem svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost oseh vlog
Hranilne vloge 3našafo nad ISO mili J. Din
JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI
Najbolje urejena:
tiskarna knjigoveznica klišarna
kameno- in offsettisk bakrotisk
Prvovrstna izvršitev Zmerne cene
NAJMODERNEJŠE
GRAFIČNO PODJETJE V JUGOSLAVIJI