Od fašističnega sindikalizma do fašističnega korporativizma v Italiji Rejec Maks V modernem družbenem organizacijskem sistemu imajo največji pomen organizacije, s pomočjo katerih se delodajalci in delojemalci sporazumevajo ter sklepajo kolektivne pogodbe. Italijanski fašizem, ta nova povojna nacionalno-socialna tvorba, si hoče dati največji poudarek s tem, da je vprav on za obe strani povoljno „rešil" to vprašanje odnosaja med kapitalom in delom. Bivši pravni minister in ideolog fašističnega sindikalizma, Rocco, pravi: „Nad zakonodaj-stvom drugih narodov teži princip razredne borbe; mi pa smlo veseli, da smo v Italiji premagali ta princip." Fašistični korporativizem je bil priznan za najvišjo tvorbo po-litično-socialnega genija v fašizmu. Razni evropski in izvenevropski sociologi in pravniki so ob njegovem nastanku, omamljeni od italijanske fašistične elokvence, mnogo govorili o njem. Ekspert za mednarodno pravo na Universitv of Princetawn, priznani jurist prof. P. M. Brown je to »genialno" fašistično tvorbo takole predstavil državljanom USA: »Najzanimivejša manifestacija te državne funkcije je sindikalizem, čudovita institucija fašizma za rešitev ostrega problema v odnošajih med delom in kapitalom. Delodajalci in delavci vseh vrst industrije in profesij so organizirani v raznih korporacijah s skupnimi zastopstvi v specialnih svetih za določanje mezd, delovnih pogojev, itd. Ustvaril se je uspešen mehanizem za izgladiteiv nasprotstev, ne da bi se bilo treba posluževati stavk. Nobena druga nacija menda nima nič takega, kar ibi sličilo fašističnemu uspehu v zaščiti interesov dela in kapitala. To je izreden uspeh, vreden najpodrobnejšega študija in največjega občudovanja." V onih pomladanskih dneh leta 1934., ko so v Italiji pripravljali fašistični plebiscit ter se je cele vrste evropskih vlad polastila korpo-rativistična infekcija, so se cesto slišale opombe, kot n. pr.: Mussolini, ta stvarnik fašizma, hoče uničiti kapitalizem! Mussolini hoče sociali-zirati produkcijo! Mussolini je ostal na dnu svoje duše vedno socialist ... Od tedaj se je korporativistična atmosfera sicer nekoliko polegla in umirila, vendar pa se še danes v evropskih in izvenevropskih dr- 446 žavah oglašajo „vidoviti" državniki in socialni reformatorji, ki hočejo po rimskem zgledu rešiti pereče sodobne socialne probleme. To je neke vrste korporativistična hipnoza. Tudi pri nas se je pojavila v precejšnji meri ter našla veliko takih občudovalcev, ki poznajo fašistični Rim samo na zunaj. Stvarne kritike o fašističnem korporativizmu ter o njemu sorodnih socialno - reformatorskih idejah se v naši javnosti redko slišijo, Čeravno se cesto čuje, da mi nočemo fašizma, ampak kor-porativizem, ko da bi ta ne bil praktično-aplikativen nauk fašizma. Korporativistična uredba države se je smatrala pri nas kot neka nujnost ter se to mnenje deloma še vedno vzdržuje. Saj se pač v nekaterih naših reakcionarnih vrstah smatra korporativistična državna uredba za prav tako obligatno potrebo, kot jo je smatral Dolfuss v Avstriji, Gombes na Ogrskeim, razne zapadno-evropske nacionalne desničarske fronte, Roosewelt, Pij XI. in njegov kardinalski zbor, ker so vsi ti korporativisti veliki občudovalci Mussolinijevih reform. O ideološkem postanku fašističnega korporativizma se je že mnogo pisalo, o njegovih stvarnih uspehih bolj malo. Jaz bi hotel v tem sestavku podati bežen pregled razvoja iz fašističnega sindikalizma v fašistični korporativizem ter njegove odinošaje z raznimi sorodnimi socialnimi doktrinami. Fašistična aktivnost v socialnem urejevanju države po fašističnih principih se pričenja 1926. L, t. j. takrat, ko se je fašizem Po znanem Matteottijevemi umoru in po zlomitvi aventinske opozicije kolikor toliko že utrdil. Takrat se javljajo v Italiji tudi prvi jačji znaki ekonomske krize. Zakon od 3. aprila 1926. 1. določa, da se mora ustanoviti za vsako kategorijo delodajalcev in delavcev samo po ena organizacija. Samo ta je zakonito priznana za vsako provinco. Nihče ni primoran biti član svoje stanovske organizacije, toda vsakdo mora vplačevati svoj letni delež zakoniti organizaciji, bodisi da je vpisan ali ne. Ta delež se mora vplačevati preko davčnih uradov. Sindikalnim funkcionarjem ni niti potrebno, da bi skrbeli za povečanje števila včlanjenih delavcev in delodajalcev, temveč lahko mirno počivajo ter uživajo velike dohodke, ki jih jim zbero davčne ekspoziture. Ostale, bivše delavske organizacije, katerih režim zakonito me priznava, lahko obstajajo v prvih letih kot organiazicje „de facto", t. j. brez vsake pravne moči. Vse beneficije, kot so bolniške blagajne itd., pa uživajo samo člani legalno priznanih organizacij. Kar je pri vsemi tem še najinteresantnejše, je to, da imajo samo člani legalnih organizacij prednost za zaposlitev pred drugimi, upošte- 447 vajoč prednost najprvo vpisainih (Carta del lavoro, čl. XXIII.). Privilegiji, ki so dani legalnim organizacijam, so tako urejeni, da izključujejo neprivilegirane prosilce. Kdor pa bi po drugi strani ustanovil kako organizacijo „de facto", bi storil ilegalen opozicionalen akt proti režimu ter bi se zaradi tega postopalo proti njemu. (Glej 01 preganjanju delavstva Molinelle - Salveminijevo knjigo: Simple Annals of fasciem.) Leta 1931. so hoteli voditelji katoliške akcije, poslužujoč se določil ki jih daje 43. člen lateranskega konkordata iz leta 1929. vsem združenjem, ki delujejo za religiozne cilje pod škofovsko kontrolo, ustanoviti zraven fašističnih sindikatov — katoliške delavske organizacije za »poglobitev duhovnega skrbstva" svojih članov. Toda poskus je bil takoj onemogočen. Tedanji generalni tajnik fašistične stranke, Giuriati, je v svojem napadu na katoliško akcijo dejal, da imajo izključno kontrolo nad duhovnimi in materijalnimi interesi delavstva fašistične organizacije. Tako ni danes v Italiji nobene organizacije „de facto". Delavcem državnih železnic, pošte, brzojavnim in telegrafskim ter vsem državnim in občinskim uradnikom je zabranjetno združevanje v stanovskih sindikatih. Legalno priznane organizacije delavstva in delodajalcev vseh kategorij so v vsaki pokrajini združene v Pokrajinskih federacijah delodajalcev in v Pokrajinskih delavskih združenjih. Federacije in združenja (asociacije) vseh kategorij so nato združene v Nacionalni federaciji. Nacionalna federacija ima dvanajst nacionalnih konfederacij, in sicer šest za delodajalce in šest za delojemalce ter obsega naslednje kategorije: 1. industrijo, 2. kmetijstvo, 3. trgovino, 4. kredit in zavarovanja, 5. suhozeimini promet, 6. morski in zračni promet. Delodajalci in delavci se ne smejo združevati po svojih ekonomskih sličnostih kot jih oni sami čutijo in predstavljajo. Krojači so na primer ali industrialci ali obrtniki. Izdajatelji listov so ali indu-strialci ali intelektualci. V vseh teh nejasnih primerih določa država kategorijo, v katero mora kdo vstopiti. Vlada ureja in ustvarja delovanje nacionalnih, pokrajinskih in lokalnih organizacij ter potrjuje imenovanja predsednikov in direktorjev konfederacij in nacionalnih federacij. Tajniki in direktorji pokrajinskih in lokalnih organizacij morajo biti potrjeni od konfederativnega direktorja, od katerega so odvisne njihove organizacije. Njihovi sklepi in rešitve morajo biti potrjeni od višjih organizacij ter od pokrajinskega prefekta (polici jsko-upravna oblast). Nacionalne federacije in konfederacije nadzoruje ministrstvo za korporacije, ki kontrolira vse njihovo delovanje. Predsedniki, direktorji, tajniki kakršnekoli kotegorije ali položaja 448 „morajo strogo osvedočiti svojo nacionalno lojalnost in zavest", to je fašistično (zakon od 3. IV. 1926 ter členi 15., 23., 29., 30. uredbe od 1. VII. 1926). Lahko se že zbog najmanjše sumnje o njihovi nezadostni fašistični vnemi takoj izmenjajo. Vlada lahko imenuje (to se dogaja cesto) »izrednega komisarja" za upravitelja katerekoli organizacije. Lahko odvzame zakonsko priznanje kaki organizaciji, če to smatra za potrebno ministrstvo za korporacije iz „resnih motivov". Proti takim odločbam ni ipriziva. Skratka: organizacija je zakonito priznana ter uživa vse iz tega izvirajoče privilegije šele tedaj, če se da voditi od zvestih pristašev režima ter stoji pod najstrožjo kontrolo fašistične vlade. Tedanji generalni tajnik fašistične stranke, Turatti, je poudaril v svojem govoru dne 21. februarja 1927. naslednje: „Ne samo v političnem in administrativnem življenju Italije, temveč tudi v ekonomi-skih organizacijah in sistemu morajo stati na vodilnih mestih preizkušene ,čroe srajce'". Dne 1. novembra 1927 je državni podtajnik v ministrstvu za korporacije predočil Velikemu fašističnemu svetu »potrebo po najstrožjem nadzorstvu in kontroli nad funkcij onar ji priznanih organizacij ter efektivnejše sankcije proti njim". Veliki fašistični svet je pohitel ter izdal 17 direktivnih principov za te organizacije. Tretji se glasi: „Iz-bira in kontrola upraviteljev organizacije se morata izvesti s čim večjo strogostjo. Ta strogost se izvaja v zvezi z notranjim ministrom ter strankinim tajnikom!" — Neki njihov hierarh je dejal: „Vsak predsednik ali tajnik je v svoji organizaciji neka vrsta Mussolinija v miniaturi. On vodi in reprezentira organizacijo, je odgovoren zamjo ter ima disciplinarno oblast nad svojimi člani." — Nihče se ne more vpisati v organizacijo, če tajnik tega ne dovoli. Po drugi strani pa tajnik lahko izključi vsakogar, ki je po njegovem mnenju »nezaželen z moralnega ali političnega vidika". Sestanki lokalnih organizacij ali pa kongresi federacij in konfederacij se vršijo lahko samo takrat, kadar jim dovolijo ter jih smatrajo za potrebne vladne ali strankine oblasti. — V januarju 1928. leta so milanski šoferji, organizirani v legalni organizaciji, sklicali po vseh formalnih predpisih shod. Drugi dan je policija pozaprla vse voditelje. Novembra istega leta je nato izšel zadnji odlok, ki pravi, da se ne sme vršiti nikak nacionalni kongres do nove uredbe. — Sicer pa so vsi lokalni sestanki, kakor tudi provincialni in nacionalni kongresi sklicani vselej samo radi ceremonij in komemoracij. Ti se vršijo približno takole: Kak bolj ali manj važen fašistični funkcionar ima govor, v katerem povišuje Mussolinija ali pa režim, nato prečita 449 kak tajnik poročilo in s tein je z aklamacijo zborovanje zaključeno. Kritika ni dovoljena. Če hoče kdo zastaviti kako neprijetno ali nekoliko dvomljivo vprašanje, je takoj izključen kot »nezaželen z moralnega in nacionalnelga vidika" ter kot „protivnik režima". Drugo jutro pride navadno uniformiran miličnik ponj. — V maju 1928 je rekel Rossoni, tedaj predsednik vseh nacionalnih korporacij, pri otvoritvi kongresa sindikata poljskih delavcev: „ Danes nam boste narekovali pravila, ki se jim moramo pokoriti. Imamo samo eno željo, namreč to, da bomo vršilci Vaše volje, kajti vemo, da je Vaša volja v službi du-ceja. Tukaj smo, da čujemo vaša povelja!" — Takoj nato pa dostavlja: „V fašističnih sindikatih ne dovoljujem niti najmanjšega pridržka glede na ,ducejeva' povelja in na ukaze naše revolucije. Nikakega pridržka!" Leta 1932. je vise zborovanje industrijskih delodajalcev obsegalo predsednikov govor, govor ministra za korporacije, tajnikov govor in nova imenovanja na položaje. List „Lavoro fascista" je navedel o kongresu nacionalne konfederacije industrijskih korporacij (6. IV. 1933), ki ima dva milijona članov, približno tole: Ob otvoritvi kongresa je imel govor predsednik konfederacije. Nato je govoril tajnik fašistične stranke ter pozdravil kon-gresiste. Takoj nato je neki kongresist izjavil, da bi bila »vsaka diskusija odveč," nekdo drugi pa je predlagal, da bi bil predsednik konfederacije ponovno potrjen v svoji funkciji „per aclamationem". Tretji je nato prečital imena članov nacionalnega direktorija ter pozval skupščino, da jih aklamira. Skupščina je aklamirala. Slednjič je pod-tajnik v ministrstvu za korporacije predaval o fašističnem sindi-kalizimu in s tem je bilo zborovanje zaključeno. Vsa velika množica članov nima v organizacijah nikakega aktivnega deleža. Kadar črtamo o fašistih, ki govore o organizacijah delodajalcev in delavcev, kadar pošiljajo pozdravne telegrame duceju, kadar sklepajo kolektivne pogodbe itd., si moramo biti vselej svesti, da to delajo funkcionarji organizacij brez vednosti in odgovornosti članov. Ti so odgovorni za svoje delo ne članstvu, temveč svojim predpostavljenim hierarhom, vladi, fašističnim vodjem itd. Zakon od 3. aprila 1926 določuje za funkcionarje organizacij samo to, da so »voljeni ali imenovani". Uredba od 1. julija 1926 se tega sploh ine dotika. Vprašanje volitve ali imenovanja sindikalnih funkcionarjev je ostalo vedno nejasno. Na zasedanju fašističnega parlamenta, dne 10. marca 1933 je podtajnik v ministrstvu za korporacije 450 dejal, da se „morajo razne kategorije cesto zbrati, razpravljati o svojih problemih, določati svoje upravitelj e." — Toda takoj na to je govornik dostavil: „Vlada in stranka — ki sta prisotni in de* ležni vse naše aktivnosti — bosta lahko iz tega intenzivnega organizacijskega življenja dobili koristne elemente za svojo sodbo, tudi kolikor se tiče izbire upraviteljev." — Izbira ostane torej vedno v kompetenci vlade in stranke. Glede postavljanja sindikalnih funkcionarjev se v praksi postopa precej drugače, kakor pa predvideva zakon. Iste zakonske dispozicije, ki veljajo za razne socialne skupine, se v praksi skoraj ne upoštevajo ter se zelo samovoljno tolmačijo. Med delodajalci so n. pr. razlike med malimi in velikimi delodajalci. Veleindustrialci, veleposestniki, veletrgovci, veliki bankirji se lahko sporazumejo med seboj in stopijo v stik z lokalnimi in nacionalnimi hierarhi stranke ter se tako sporazumejo glede oseb, ki naj bodo »izbrane" v vodstvo njihovih organizacij. Zato so vedno na čelu takih organizacij kapitalisti in osebe, ki uživajo njihovo zaupanje. Tisti, ki nimajo nikake besede v vodstvu delodajalskih organizacij — so srednji razredi in mali delodajalci. Njihove funkcije v organizacijah obstajajo samo v tem, da plačujejo organizacijske davke ter sprejemajo ono, kar jim določajo „veliki". — Pri tem igrajo cesto tudi čisto inteiresne zahteve velike industrije svojo vlogo. Tako odloča n. pr. v industrijski konfederaciji kovinski trust, ki je povsem pro-tekcionistieen, proti interesom ostale, male industrije. V delavskih organizacijah ni nobene razlike med malimi in velikimi, med pasivnimi in aktivnimi. Vsi so majhni in vsi pasivni. Tu ni kakor v razredu kapitalistov skupin vplivnejših mogotcev, ki lahko delujejo za kulisami. Delavec ne more stopiti na brzovlak, kot kapitalistični magnat ter oditi na osebne intervencije! v Rim, računajoč z gotovostjo, da mu bodo vsi hierarhi na široko odpirali vrata. Masa je preštevilna in ker ji ni dovoljeno, da bi se svobodno zbirala ter izražala svoje mnenje, ji ni znano, kaj se godi okrog nje, je mrtva za vse, neobčutljiva. Zakon pravi, „da so lahko imenovani ali izvoljeni na socialne položaje samo oni, ki so iz teh kategorij samih, ali ki so kakorkoli njihov izraz". — In vendar je vlada postavila 1926. 1. za predsednika vseh stanov in kategorij Rossonija, ki je bil v življenju že vse mogoče, samo nikdar ne »avtentičen delavec". Rossoni je imenoval za pokrajinske in lokalne tajnike organizacij zopet svoje ljudi. Tako je Ibila od zgoraj 89* 451 postavljena hierarhija fašistične sindikalne organizacije. Leta 1928. je bil sioer Rossoni iz neznanih vzrokov odstranjen, vendar pa ©o se postavljali vedno na vsa ta mesta ljudje, ki jih je določala vlada v sporazumu a krajevnimi političnimi tajniki. — Brez vsakršnega razglabljanja lahko trdimo, da ti funkcij onarji, ki vodijo delavske organizacije, nikakor ne predstavljajo množice članov. To niso „avten-tični delavci", temveč »funkcionarji, uradniki centralnih organizacij", ki upravljajo lokalna združenja po ukazih, ki jih prejemajo od vlade in etrankinih hierarhov V vladi. Popolnoma razumljivo je, da so vsi oni kapitalistični mogotci, ki vedri jo in oblačijo v ekonomskem in socialnem življenju nacije s svojimi številnimi financiranimi listi in tiskarni, popolnoma zadovoljni s takim stanjem. Sicer so se tudi v tej fašistični organizaciji nekolikokrat pojavili razni funkcionarji, ki so boječe omenjali ter želeli, da bi se dovolil v tem varljivem »istemu vsaj žarek svobode in inicijative za številno članstvo. V januarju 1928. 1. so nekateri plaho predlagali, naj bi se glede postavljanja funkcionarjev uvedle volitve. Toda tedanji tajnik stranke je odbil ta predlog z motivom, da je »sistem imenovanja od zgoraj fundaimentalen fašističen sistem, ki je dal najtboljše rezultate, kakor tudi, da je zabrisal vsako š& preživelo sled demokracije. „Mi smo," je zaključil, „vojska vernih in ne masa organiziranih članov." V službenem komentarju C a r t a del 1 a vo r o , ki je bil izdan 1929. L, piše, da stranka ne more prepustiti organizacij samim sdbi, dokler ne izginejo vsi sledovi socialistov, ki so še vedno jako močni v množici mestnega delavstva. Šele tedaj, ko se bo ustvarila splošna fašistična miselnost, bo mogoče dati samoupravo in avtonomijo organizacijam. Mussolini ne želi, da bi bilo delavstvo v resnici reprezentirano v organizacijah, temveč, da bi se sindikati „v svojem udejstvovanju krili s cilji, radi katerih so ustanovljeni". — Bottai, minister za korpora-cije, izjavlja: „Mi želimo, da so upravitelji sindikatov stoodstotni fašisti, kajti naša konstitucija je tipično politična. Hočemo, da so upravitelji fašisti, da se izognemo na praktičnem terenu vsem onim stezam, ki nas lahko zapeljejo v kako sindikalno konstrukcijo, povsem različno od one, ki jo želimo." Neki fašistični pravnik je dejal: »Sindikati niso skupnosti, zmožne avtonomnega življenja, ampak navadni direktivni okviri mase" (quadri direttivi della massa). — Mussolini jih je nazval „orodje" režima. Rossoni: »Fašistični sindikalizem je samo orodje stranke, režima, fašistične revolucije"! — Tajnik stranke 452 18. aprila 1930: „Vi predstavljate v resnici temelj države, toda vi ste temelj ne zato, ker živi država od vas, ampak v toliko, v kolikor država disciplinira in regulira vaše funkcije in vašo aktivnost. Izven tega niste vi nič!". * Legalno priznane organizacije, t. j. predstavniki delodajalskih združeaij in vladni funkcijonarji, ki upravljajo delavske organizacije, sklepajo kolektivne pogodbe, določajo plače, ure itd. Sicer so vse te pogodbe polnomočne šele tedaj, kadar jih potrdi korporacijski minister in ko so objavljene v službenih listih. Ko je pogodba objavljena, se morajo ravnati po njej delodajalci in delojemalci, pa bodisi, da so člani organizacij ali ne. Če se funkcionarji organizacij ne morejo sporazumeti med seboj, se nesporazumi predloži magistraturi dela. Sklep magistrature je obvezen za obe strani. Kdor se ne drži tega sklepa, se obsodi na robijo. — Magistratura dela mora po svojem zakonskem postopku upoštevati v razsojanju sporov »najvišjo nujnost, ki je ta, da zagotovi kontinuiteto obratovanja podjetja". — Ta kontinuiteta mora biti v tem, „da so produkcijski stroški (sirovine, obrat, delavske mezde itd.) v takem sorazmerju s prodajno ceno izdelkov, da lahko konkurira italijanska roba na tujih tržiščih." Na ta način pa se v vseh časih in v vseh delih sveta izgovarjajo veleproducenti, kadar hočejo opravičiti novo znižanje delavskih plač. Magistratura dela sestoji iz treh sodnikov ter dveh ekspertov v delavskih problemih in v produkciji. Izbirajo jih najvišje pokrajinske magistrature izmed državljanov, „ki so moralno in politično neopo^ rečni". — Da bi me bil izbran kdaj kak delavec, določa uredba od 1. VIL 1926, čl. 54., da morajo imeti akademski naslov ali temlu slično. Stavka je prepovedana. Stavku joče delavstvo je obsojeno na pro~ gresivne kazni glede na to, ali je stavka ekonomska ali solidarna, v privatnih ali državnih podjetjih. Največja kazen je sedemletna robija. Minister Rocco je predložil parlamentu zakon o stavki s tem poročilom: „Država ni več država, ni več suverena, če ji mtedrazrednih sporov ni