1053 Mir Mir Jaša Zlobec PESEM ZA VOJKA tiho naj se odprejo vrata previdno le za las naj se odškrnejo skozi ozko režo naj se poleže prah spolzi spomin da se sončeve puščice razlomijo ob zastrtih žaluzijah da strah sivih čapelj obleti pusto hišo stara soba rdečih triciklov otroštva mladosti otroštva naj se ne zbudi UMIK pada regratovo seme pada na beli obraz stiska me ozki pas prek pokošene trave v rezilo strnišča v negibnost začudenja v negibnost pogleda v čer sredi razjede valov greva domov sin vrniva se v kocko najinih sten da nama sol ne razje ust žalost dlani da bojo oči spet lahko jokale PREROKBA tri besede bojo rešile svet tri sonca ga bojo izvodila tri lune mu bojo dale svetlobo 1054 Jasa Zlobec samo pogled skozi režo vrat spi fant spi naprej nihče ne bo motil tvojih sivih zajcev nihče ne bo dahnil v tvoja mrzla usta spi za vekomaj zaprli bomo vrata za tabo 1055 Mir nikjer ne bo nobene sence za utrujene noge ljudi MOČ krik ne reši sina nič ga ne vzame tu imaš sina kos tvoje krame saj se vdam padem na kolena sina vseeno ne dam požvižgam se na bremena sin si na rami kdo moreš ga vzami ha tu sva dva oba NARAVNOST gre za popolno otroško povest gre za resnico in laž naj v žuborenje govori naša vest tako je in konec je tak: mrtev je vsak in čisto zares edino resnično čarobni je kres tu in tam si čisto sam 1056 Jaša Zlobec PISANJE požirek je tisoč kapelj kosem za kosmom je moč grafitna poteza dejanje meter za metrom črka za črko je prostor prostor mojim ljudem za zmagoslavje SMER ponižno vas prosim pojdite narazen to milo kazen v prihodnost nosim na polovico vsak na desno korak in na levo in črta bo vmes moj pogled in vaša bo sled ped za pedjo olajšanje mojih oči da končno vidim svet kakršen je 1057 Osnovni problem: ustvarjalna energija Osnovni problem: ustvarjalna energija Vprašanja, ki jih zastavlja uredništvo, čutim osebno kot dve razmeroma različni in med seboj ločeni celoti, ki se na neki drugi ravni sicer spet povežeta in prepletata, vendar pa bi bil poskus takšne analize in samoanalize mnogo preobširen in prezapleten — če bi ga sploh zmogel — za tako omejeno prostorsko in časovno razsežnost. Ta dva osnovna problema sta po eni strani oseben odnos do lastnega pisanja, po drugi strani pa čutenje slovenskega kulturnega prostora, in sicer zopet na dveh ravneh: problemi pišočih mladih in pogoji za eksistenco literature nasploh v naši sredini. Čeprav bojo besede, ki jih bom zapisal o svojem pisanju, popolnoma osebne, pa jih moram še bolj omejiti. To, o čemer bom govoril v prvem delu svojega teksta, velja samo in izključno za ustvarjanje poezije. Menim, da bo prav hitro jasno, kako so že pri prozi osnovne strukture pisanja povsem drugačne, da ne govorimo o drugih zvrsteh umetnosti. Morda so mojemu odnosu do pisanja še najbližje nekatere ugotovitve, ki so do njih v svojem obsežnem teoretičnem in še posebej empiričnem raziskovanju prišli nadrealisti. Navezal bi se na njihovo pojmovanje avtomatične pisave. Vendar ne kot načina, kako pisati, ampak kot morda ustrezne razlage, kaj sprošča osnovne vzvode pisanja. Zame ni pesem ne izraz čustva ne posledica racionalnega procesa. Pesem nastane iz nekakšnega notranjega ravnotežja, ki ga je povsem nemogoče opisati, saj ga je komaj, komaj mogoče zaznati. Pesem je v meni že ustvarjena, moja edina zavestna naloga je, da jo skušam čimbolj zvesto prenesti na papir, ne da bi sproti razmišljal o verzih, ki jih pišem. Ko je konec notranje napetosti, je tudi konec pisanja. Šele takrat lahko začnem preverjati, kaj in kako je z nastalo pesmijo. Ali je uspela ali ne. Ali je moje fizično pisanje uspelo prenesti izraz notranjega ravnotežja, ali pa je ta »prebodnik« nekje odpovedal. S tem nikakor ne mislim, da je pesem rezultat podzavesti, povsem nekontroliran, ki je moji zavesti tuj in neprepoznaven. Nasprotno, ko je pesem končana, jo relativno lahko preverim, celo racionalno razložim in utemeljim. Prav tako v njej prepoznam določeno transformacijo svojih čustev, pa tudi intelektualni napor pri konstrukciji. Vendar, kot sem že poudaril, ta proces se dogaja nekje znotraj, in ni ga mogoče kontrolirati ali celo usmerjati. Zato svojih pesmi tudi praktično ne spreminjam, ker bi bilo to nasilno vdiranje na neko drugo raven. Omenjeno notranje ravnotežje je seveda izjemno stanje, ki ga je nemogoče vnaprej predvideti in kakorkoli vplivati nanj. Čutim ga kot nekakšno osvobajanje, čeprav je naporno — prav zaradi svoje intenzivnosti: in tu je pisanje olajšanje, prevod te notranje elektrike navzven. Vse to govorjenje je seveda skrajno nenatančno, saj je v bistvu samo nejasen odsev nekih trenutnih ali vsaj kratkotrajnih psiho-fizičnih sprememb, ki pa zanje ni nujno, da najdejo svoj odraz prav v pisanju pesmi. (V šestih letih, ko nisem napisal niti ene same pesmi, se je ta »energija« uresničevala na drugih, navidez poeziji povsem tujih področjih, vendar je šlo vseskozi za eno in isto stvar.) V čem in zakaj je zdaj pomembna (zame, seveda) usoda mojih pesmi navzven? Pri ljudeh, ki so mi blizu, je komunikacija z mojimi pesmimi se- 1058 Jasa Zlobec veda precej intenzivna, saj z istimi ljudmi živim tudi v vsakdanjem življenju in so naši odnosi vsaj na trenutke prav tako intenzivni, da zanje preskok od odnosa do mene kot človeka do odnosa do mojih pesmi ni niti težaven niti zapleten. Povsem drugo vprašanje je predstavitev teh pesmi širši javnosti. Ker poznamo tako malo ljudi in ker s še toliko manj ljudmi vzpostavljamo pristne človeške stike, je seveda jasno, da si človek želi čim več ljudem priti blizu z eno svojih najintimnejših realizacij — s svojimi pesmimi. Čeprav se vse to lepo sliši, pa sem sam glede tega problema precejšen skeptik. Razlogov za to je več. Mislim, da največja težava ni v tem, ker bi bili mladi tako zapostavljeni, namenoma nerazumljeni in odrinjeni na rob (saj se nimajo kaj pritoževati ne glede objave v vseh štirih slovenskih revijah ne glede tiskanja knjig — sicer pa o tem pozneje), ampak v tem, že tolikokrat ponovljenem dejstvu, da ljudje vedno manj bero, še zlasti pa, da vedno slabše bero. Oglejmo si to stvar nekoliko nadrobneje. Očitek sodobnim pesnikom je, da ne spoštujejo žlahtnosti pesniške besede in da niso razumljivi (zelo poenostavljeno sicer, vendar iz teh dveh očitkov izhajajo tudi drugi). Ne bi se zdaj spuščal v podrobno zavračanje teh napadov, saj bi po tej logiki moral biti skrajno sumljiv tudi, denimo, Srečko Kosovel, pa Murn, da naprej ne naštevam. Struktura sodobne lirike je seveda drugačna od tiste, ki so jo pisali pred stoletjem. In ker je večina bralstva od malih nog navajena na prejšnjo strukturo (namenoma govorim poenostavljeno, da bi bilo jasneje poudarjeno, kaj hočem povedati), je prepričana, da razume tudi vsebino te strukture. Od tod tudi iluzija, da Prešerna vsi razumemo, Šalamuna pa tako rekoč nihče. Pri »tradicionalnih« pesnikih je nesposobnost približati se resničnosti pesmi mogoče prikriti z zadovoljstvom in uživanjem ob formalni strukturi. Pri sodobnih pesnikih postaja to vse teže. Zato je tu edina možnost, kako se resnično približati pesniku in ga podoživeti (kako banalno!, ampak najbrž edino ustrezno), v tem, da prestopiš mejo fizičnega branja (kar je pri, denimo, Prešernu, vsaj na videz zadostovalo) in vzpostaviš intimen odnos s pesmijo samo. To pa je precejšen napor, ki zahteva podobno mero intenzivnosti, kot za pisanje samo. Kot sem pravkar povedal, je bilo te intenzivnosti pri branju vedno izredno malo, samo da je to dejstvo šele dandanes prav zaradi spremenjene strukture prišlo na dan. Ob tem je treba omeniti še nekaj vzrokov za popularnost določene poezije. To so predvsem igranje na čustva in intelekt bralcev. O tem, da se to povsem nepesniške, neumetniške kategorije, nam v zadostni meri priča zgodovina, ki je suvereno zavrgla največje pesniške veličine posameznih obdobij, ki so igrale na to karto. Podobna »prevara« je tudi v delu sodobnega »ludizma«, ki bralca privlači s svojo igro besed, s svojo — spet — formalno prikupnostjo. Ta zahtevnost sodobne poezije (čeprav smo ugotovili, da »tradicionalna« poezija ni bila prav nič manj zahtevna) je pripeljala do tega, da dandanašnji ljudje vse manj bero. Tu ne gre samo za mlade pesnike, dovolj je, da si pogledamo vsakoletne knjižne razprodaje, pa bomo videli, da cela vrsta eminentnih in priznanih pesnikov srednje in starejše generacije, prav tako počiva na razprodajnih policah. Toda, ker ljudje ne berejo ne enih ne drugih, verjamejo, da so ti uveljavljeni pesniki »žlahtni mojstri pesniške besede«, »vredni nadaljevalci naše pesniške tradicije«. Enako, se pravi brez preverjanja prek branja, je izrečena anatema nad mlado pesniško generacijo. 1059 Osnovni problem: ustvarjalna energija Samo kot primer navedimo Šalamuna, ki je doslej izdal devet pesniških zbirk, med katerimi Poker ne predstavlja ne vrhunca ne bistva njegove poezije, pa ga slovenska javnost ie deset let sodi in obsoja samo na osnovi te njegove prve zbirke. Torej so mladi pesniki predvsem žrtev popolnega nezanimanja za literaturo zunaj najožjega kroga posameznikov, ki se s književnostjo tako rekoč profesionalno ukvarjajo. Kot že rečeno, niso pri tem starejše generacije prav nič na boljšem, samo da je tu resnica prikrita z njihovim uspešnim socialnim statusom in samo deloma z obliko njihovega ustvarjanja (o čemer sem ravnokar govoril). Vendar je nujno omeniti še en razlog, ki prav gotovo tudi prispeva k neodmevnosti mladih pesnikov (ta neodmevnost gre celo tako daleč, da za številne pesniške zbirke niti v literarnih revijah ni prostora za recenzije). Gre za majhno, včasih pa za sploh nikakršno komunikativnost, ki še toliko bolj otežuje tisk med ustvarjalcem in bralcem. Menim, da je glavni vzrok za to spet sprememba osnovne pesniške strukture. Prej, ko je bila taka ali drugačna forma za pesnika tako rekoč obveza, je bila pri ustvarjanju (rima, ritem, kitica) racionalna komponenta nujna, kar je seveda pripeljalo tudi do večje »razumljivosti«. Poleg tega pa je ta forma vse pre-mnogokrat samo prikrivala popolno odsotnost prave resničnosti pesmi — pesmi tako rekoč sploh ni bilo — obstajala je samo njena forma, kar pa bralcev (v glavnem) žal, sploh ni motilo, in sicer iz razlogov, ki sem jih že navedel. Seveda pa ta sprememba v poeziji, to »osvobojenje« v obliki nosi v sebi resno nevarnost. Svobodnejši in nevezani izraz lahko pesnika prav zaradi pomanjkanja discipliniranosti zlahka zapelje v nekomunikativnost. Pesem postane direkten, neprečiščen izraz nekega stanja, pri tem pa zgublja svoj osnovni pomen — sporočilo. In zdaj še nekaj besed o vrednotenju poezije mladih (kar pa bržkone ne velja samo za mlade). O tradicionalnem zavračanju en bloc vsega mladega in predvsem novega, kar je ena tipičnih značilnosti slovenske kulture, sploh ni vredno zgubljati besed. Žal prav nič ne kaže, da bi se v zadnjem času ta frustracija kaj prida zmanjševala. Bolj zanimiva se mi zdi problematičnost mladih samih, oziroma kulturnega kroga, ki stoji za njimi. Bolj zanimiva zato, ker se o tem manj piše, če pa se že, je to pisanje v veliki večini poniglavo in zlonamerno (prostaška namigovanja na klane, »straniščno« poezijo, nihilizem ipd.). Najbolj neprijeten element pri mlajših generacijah je prav gotovo njihova biološka samozavest — ki je sicer, to je treba priznati, logična posledica obrambnega mehanizma — kajti tako gledanje vse prepogosto vodi k apriornemu in napadalnemu kriteriju kvalitete, ki s samo poezijo nima veliko skupnega. Ta agresivni samoobrambni položaj je še toliko bolj škodljiv, ker onemogoča preverjanje lastnega ustvarjanja. Logična in naravna zaostritev teh odnosov je potem poplava dvomljivih literarnih teorij, ki v skrajni konsekvenci niso nič drugega kot nekakšen vnaprejšen alibi, umeten ščit za neko poezijo, ki pa tej poeziji prej škodi kot koristi. In da bo krog sklenjen, mora mlada generacija (ali njeni teoretiki) vsake toliko ustvariti »vodilnega pesnika generacije«. Žal so izkušnje pokazale, da je taka vloga silno nehvaležna, saj so posamezniku vsiljeni atributi in razsežnosti, ki jih morda sploh nima, ali pa se šele razvijajo. 1060 Jasa Zlobec Ta nezdrava in neprijetna situacija, ko je večina mladih pesnikov hote ali nehote pahnjena v areno, kjer so nujne apriorne odločitve, apriorno včlanjenje pod ta ali oni imenovalec, je po mojem ena najnevarnejših čeri za normalen in naraven razvoj mlade slovenske literarne generacije. Naj končam. Iz doslej povedanega je jasno razvidno, da sem se namenoma izogibal konkretnim opredelitvam, kaj je načelno dobra in kaj slaba poezija. Prepričan sem namreč, da tako enosmernega odgovora ni mogoče najti. Verjamem, da je mogoče pisati sodobno — danes in tu — tako s sonetom kot z najbolj nevezano obliko. Resnična vprašanja so drugje in ni jih moč razreševati s teorijami, še posebej pa ne s takšnimi, ki bi hotele vnaprej predpisovati, kaj in kako naj se piše. Prav tako pesmi (ali proze itd.) ni mogoče ocenjevati na osnovi kakršnihkoli obrazcev. Naj se vrnem na začetek tega razmišljanja: edina resnična in avtentična potrditev pesmi je dejanski, osnovni stik med ustvarjalno energijo pesnika in bralca. Jasa Zlobec