AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI _______
KONCERT
Y PROSLAVO DESETLETNICE »UNIVERZE KRALJA ALEKSANDRA L« V LJUBLJANI
Vn
SODELUJEJO:
ANICA MEZETOVA, SOPRAN — MARIJAN RUS, BAS — PAVEL ŠIVIC, PIANIST - GOJENCI „DRŽAVNEGA KONSERVATORIJA" V LJUBLJANI - „AKADEMSKI PEVSKI ZBOR" IZ LJUBLJANE POD VODSTVOM SVOJEGA ZBOROVODJE FRANCETA MAROLTA
SPORED:
1. Emil Adamič:	Zdravica (»Zveza slov. pev. zborov«)
2. Oskar Dev:	Kvišku plava (»Novi Akordi« 1910)
3. Josip Pavčič:	Pesem o kapitanu (»Zbori« 1929)
Poje moški zbor A. P. Z.
4. Anton Lajovic: Begunka pri zibeli (»Nova muzika« I./l.)
5. Slavko Osterc: Štiri belokranjske (»Pavel Debevec«, rraga)
Poje A. Mezetova, spremlja P. Šivic.
6. Anton Lajovic: Breza in hrast (»Glasbena Matica«)
Poje moški zbor A. P. Z.
7. Stanko Premrl: Beg (»Božične skrivnosti« 1928)
8. Stanko Premrl: Skrivnosti (»Božične skrivnosti« 1928)
9. Slavko Osterc: Solnce v zavesah (»Nova muzika« I./2.)
Poje M. Rus, spremlja P. Šivic
10. Emil Adamič:	Kadar vstanemo (»Glasbena Matica«)
11. Emil Adamič:	Napitnica (»Glasbena Matica«)
Poje moški zbor A. P. Z.
ODMOR
12. Janko Ravnik: Kam si šla P (»Zbori«)
13. Janko Ravnik: Solnce v zenitu (»Zbori«)
Poje moški	zbor	A.	P. Z.
14. Marij	Kogoj:	Otožnost	I
15. Vilko	Ukmar:	Pesem	(rokopisi)
16. Marij	Kogoj:	Vera
Poje A. Mezetova, spremlja P. Šivic
17. Marij Kogoj:	Narodna (rokopis)
18. Marij Kogoj:	Rekviem (rokopis)
Poje moški zbor A. P. Z.
19. Marij Kogoj:	Oh, ne verjemi |
20. Vilko Ukmar:	Melanholija	l (rokopisi)
21. Vilko Ukmar:	Starka za vasjo j
Poje M. Rus, spremlja P. Šivic
Priredili:	Anonimne (ljudske) pesmi:
22. Marko Bajuk:	Srce je žalostno (»Zbirka slov. nar. pes.« IV.)
23. France Marolt: Jaz mara pa konj’ca (»Zbori«)
24. Oskar Dev:	Marija in mlinar (»Sl. nar. p. s Koroškega«)
25. Oskar Dev:	Flosarska (»Slov. narodne pesmi« I.)
1.	Zdravica.
Simon Jenko (»Pesmi«, II).
Komur mar za reč je našo, dvigni se, pa primi čašo! Od navdušenja razvneti to zdravico čemo peti: zemlja naša, ta-le čaša je nalita tebi v čast!
Bog te brani, da častita, ponosita nam boš last!
2.	Kvišku plava ...
Oton Župančič (»čez plan«).
Kvišku plava moje hrepenenje	Ne	usliši me! Ne padi k meni!
sredi polnoči.	Moja mlada moč
Zvezda zlata seva na lazurju —	naj razvije, naj razmahne krila,
zvezda ta si ti.	naj premaga noč.
3.	Pesem o kapitanu.
Oton Župančič (>čaša opojnosti«).
Slušaj pesem, draga moja, zložil jo je fant vesel, zložil jo je pustni torek, pepelnično sredo pel.
»Kapitan je barko vodil sredi sivega morja, kapitana za nos vodila,
kapitana za nos vodila mlada njegova gospa kraj morja.c
Slušaj pesem, draga moja, zložil jo je fant vesel, zložil jo je pustni torek, pepelnično sredo pel.
4.	Begunka pri zibeli.
Oton Župančič (»V zarje Vidove«).
Jezušček med trtami, Jezušček med oljkami, ziblje ga Marija ...
Zlata pala je steza preko polja ravnega, dete, pojva k njima.
Kdo sva tujca in odkod? k Jezusu na božjo pot greva spreko Soče, in k Mariji greva, z Brd izpod oljk in izmed trt romarja brez koče.
K meni, k meni romarja! Kar iskala, sta našla: Jezusa, Marijo, v Betlehemu sredi trt, sredi oljk kot sredi Brd tiho domačijo.
K meni, k meni, romarja! Kar iskala, sta našla: bomo skup živeli, bomo skupaj sanjali, zibelke poganjali, si o domu peli...
Mati božja objema me, Jezušček prižema te — joj. saj smo si znanci: midva z Brd, in onadva s Svete gore sta doma, z doma vsi pregnanci.
5. Štiri belokranjske. (Čebularjcva zbirka anonimnih »Uspavanke«.)	
Tutanina, ni-na-na, naš’ga mal’ga ni doma! Kam pa je šel? Na Pako po srako. Kaj bo sraka stražila? Škornjice bo snažila! Ajčenina, ajčenina, bomo klali petelina. Tebi dali kožo, Matetu pa rožo.	Ač, ač, ač, naše dete nima hlač! Ima nekakove bezgove, i te niso njegove. Ač, ač, ač, našemu detetu šibo i kor’bač, zibarici jajce i kolač. Katarina, Barbara, kak’ si duma var vala? 'Gibka ti je vkradena, v Beli peči pečena, v Črni gori jedena!
6. Breza in hrast.	
Oton Župančič (»Ciciban«).	
Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava, da stoje ti tak lepo? Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav?	Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako? Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov?
Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. —	Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči o polnoči.
7. Beg. Vital Vodušek (»Pesmic — Božič).	
Kadar je v duši mraz in teannö. Marija Jezuščka skrije — in naši angeli jokajo, pa si zastro očesca z dlanmi, ker ni Jezusa in Marije.	Jezušček, naj ne bo nikdar mraz in temno, temno v naših dušah. Jezušček, nikdar ne zbeži od nas!
8. Skrivnosti.	
Vital Vodušek (»Pesmi« — Božič).	
Pa povejte, zakaj še modrost svetih treh kraljev bi ne prišla v rožni venec kot peta skrivnost? Kaj se le vsak moji misli smehlja: kako modrost gre v božični čas!	Gašpar, Miha, Boltažar. Sveti trije kralji so bogati ljudje, vendar so njihov najlepši dar otroške molitve, ki jih govore malemu Jezusu, da je vesel.
O, sveti trije kralji so učeni možje, pa ima vsak otroški obraz, pa ima vsak domače ime:	Zame je ta božična modrost pri rožnem vencu najlepši del, čeprav je šele — šesta skrivnost.
9. Solnce v	zavesah.
Mirko Pretnar	(»Pristan«).
O vem: še preden se dan skloni v večer in večer zavije v noč, bomo hodili kakor nekoč	tuji in mračni in mrki vsi, mi bratje in sestre v Gospodu. Ali ta dan se ne skloni v večer in večer se ne zavije v noč.
10. Kadar vstanemo ...
Stanko Kosovel (»Lj. Zvon«, 1919).
Kadar kriknemo, kadar vstanemo,	in bolečine do smrti razpasejo se,
kadar iz robstva jeklenega planemo,	zaskele —
kadar spet ustnice	sinje	zardijo,	gor j p, gorje!...
napete	vzdrlitč	•—	Kadar dorasli zanamci	spoznajo
gorje, gorje!...	našo usodo in bruhnejo	v vstajo,
Kadar žene gladne	zajokajo,	kadar pesti zavihte se,	in v pršili
kadar otroci prezebli zastokajo	strasti zaplamte —
gorje, gorje!...
11.	Napitnica.
Cvetko Golar (»Poletno klasje«, VI).
Iz ljubezni in trpljenja	Ker velika zora vstaja
nam svoboda je rojena	in je plodna njiva naša,
in s krvjo je poškropljena	vsem velja naj ta-le čaša,
in še z grobom se ne jenja.	ki spoznanje jih navdaja.
Svete so nje bolečine	S trnjem venčana, edina —
kakor Jezusove rane —	sveto se ji poklonimo,
v čase sijejo neznane	s čistim srcem ji napijino:
k zvezdnim gajem iz temine.	Bodi slavna, domovina!
12. Kam si šla?
Cvetko Golar (»Poletno klasje«, VI).
Kam si šla, mladost ti moja,	Polko godci	zaigrajo,
kakor solnce za goro?	oj, to plesal	bi s teboj
Hladna je večerna zarja,	,	.	,	,	,
in neskončna noč za n jo.	1v:se, ! °	(!?	‘solllca
1	ljubil, rajal	kot vinar
jaz pa pojdem na plesišče,	in ugasnil v	divji strasti
dekle moje, le z menoj!	kot ugasne bliska žar.
13. Solnce v zenitu.
Cvetko Golar (»Njiva zori«),
Cvete sinja rž, blešči se njiva,	bajko naših j»olj popije naj,
v zlati sapi klasje se preliva —	z njimi zaživi naj vekomaj!
val na val čez polje se podi,	c ,	.	...	,	.	,
bliskajo zelene se oči.	Solnce mi v zenitu je vzkipelo,
jaz grem zet, o velik je dan!
Naj se duša potopi v to morje,	jasna luč, življenje ni zaman
z žarki svojimi vso plan razorje, v prsih, v srcu mojem zagorelo.
14. Otožnost.
J. Murn-Aleksandrov (»Pesmi in romance«, I).
Koliko je rožic sred polja,	Radost šla je, a prišla
ali zame ni nobene —	žalost in vse njene hčere:
koliko je misli sred srca,	trpkost, zlost et cetera,
a vesele niti ene —	pa — zamera vrh zamere!
15. Pesem.
Srečko Kosovel (»Pesmi«, I).
Slavček med trnjem	Kot kaplje krvi
se je zganil	dozoreva mu plod,
in zapel;	na belem grobi ju
bel cvet div je rože	k raških plan jav —
je zakrvavel...	tam bo moj kot.
Trnje zori sredi belih puščav.
16. Vera.	
Fritz Lienliard	— B. Vdovic.
Kakor cvetica v milini noči, ki luna me hrani in rosa poji, rastem iz zemlje k tebi tja v nebo, ki si me vsadil v njo.	Tvoja vigred vabi, noč tvoja rosi, tvoj razsaja nad mano in poje vihar, stori z menoj, kar se tebi zdi, jaz tvoja sem bil, ti moj vrtnar.
17. Narodna.	
Cvetko Golar (>Iz bosanskega perivoja«).	
Peljemo devojko s kraljevega dvora, smeje se in jo pozdravlja zlata gora. s kraljevega dvora, s pisanega grada, smeje se in jo pozdravlja zarja mlada.	Vitka je, visoka kot konoplja v polju, belega obrazka je — labudka snežna, ustna ji žare kot jagoda rdeča. Vedro njeno čelo vedno je veselo, tanko grlo ti ima kot golobica, sladko poje, žvrgoli kot lastavica.
18. Rekviem.	
Fran Albrecht (»Mysteria dolorosa«).	
Visoko iz lin zvoni žalovanje iz bronastih src zvonov togovanje. Brezčuten in krut preko nas plove čas,	njega črna perot udarja ob nas. Zvonovi pojo. zvonovi pojo, glasovi črni ob srca bi jo: »Kam naša gre pot, razodeni, Gospod!«
19. Ah, ne verjemi... Ivan Cankar (»Erotika«, I).	
Ah, ne verjemi, da te ne ljubim, jaz plakam po tebi. Ah, v tej samoti, v tej žalosti svoji kličem te k sebi. Noč se je temna nad mano zgrnila, roke moje uklenila,	duši je moji ugrabila krila. Pridi k meni, vrata od ječe moje odkleni, roke ljubeča krog vrata mi deni, daj mi tolažbe, Anica.
20. Melanholija. Srečko Kosovel (»Pesmi-. I).	
V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl.	V tesni sobi bi umrl, moj brat. Ah, kaj meni svet, in kaj pomlad!
21. Starka vSrečko Kosovel	za vasjo. (»Pesmi«, II).
Lačni otroci ležijo na senu, burja vihra skozi lino pod nizkim, sivim čelom hiše — noč je pokrila ravnino.	Drugi sanja: krompirček v oblici mrzle ročice ogreje. Tiho stopa za hišami in se ledeno zasmeje.
Mali sanja: droben krompirček, ne eden — polna skleda. Tiho stopa za temno vasjo raztrgana sivka Beda.	Tretji, četrti in peti in vsi — tisoč in več — jaz ne morem spati. Ničesar nimam in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati.
22.	Ljudske (anonimne) pesmi:
(Po Karel Štrekljevi zbirki: >Slovenske narodne pesmi«.)
Srce je žalostno.
Srce je žalostno, močno je ranjeno, močno je ranjeno, moglo bo vinret’.
Bog pa je Stvarnik moj, vstvaril me je na svet’,
Bog pa mi daj še to noč preživet’.
Angelček varih moj, varuj me še nocoj,
varüj me še nocoj, angelček moj! jaz mam pa konj’ca.
jaz 'mam pa konjea bistrega, drevi pa v ves pojezdim ga,
:/ titralala, tralala, tralala /:...
Čez tri dole, čez tri vode,
čez tri pvanince plajberške :/ ... /:
Konjič pred durce pribeži, dekle pa se lior zbudi. :l ..
Konju je dala šop sena, meni pa poljubca dva. :/ ..
Konj’ea jc dala v štalico, mene pa v belo kamrico, titralala, tralala. tralalala ..
Marija in mlinar.
Marija se vzigne noj mi gre raz vaško stran na Štajersko.
:/ Marija, Marija, Marija sedem žavosti. /:
Perpel’ me mlinar za božji Ion, za božji Ion al’ sveti raj —
Pelam te za svjetle' tolare, za ruše zvate rumene — :/.../:
Marija se vzigne noj mi gre, mi gre v sivne vode — :/.../:
Pred lij.) se voda razklanjava, za njo še voda skljepava — :/.../:
Mariju sred' vode obstoji, mlinarja šiša že kori. —
Marija. Marija, Marija sedem žavosti. —
Flosarska.
Hit’! Hit’!
Hiti le trte vit, sneg se že z’lo tali, voda s planine nam jaderno dol’ sverši.
Bomo zvezali, urno peljali, bratec, le hit’!
Glej! Glej!
Vezovnik 'zdelan, glej, riv’c že na viš moli,
flosarski stol se na fazah že košati. Deske so suhe ko zimske muhe, le trte dej!
Čuj! Čuj!
Ti le klopnfce in ströpnice proč odštej,
jaz boan dvanajs’ce in late podrgnil zdej.
Trame in lese^ te kar ponese, le kar osnuj!
Jur! Jur!
Zdaj Ii odrini, kak’ olje bo smučalo, da le kje sprednik opiknil na kleč ne bo.
Zadnik zaviraj, dobro upiraj, humplaj po žnur’!
Dost ! Dost’!
Jedli in pili zadosti smo že na flos’, Jurko na prvega, ti si mu najbolj kos.
Jož’ naj bo zadi, se šele vadi, mlada je kost!
Zdaj! Zdaj!
Žegen Šentjanžov, zdravica naj vsem velja,
sveti Miklavž nam na vodi pomoč naj da.
Ukali, peli bomo veseli, le brž naprej!
STILNA ANALIZA PROGRAMA.
Dr. Stanko Vurnik.
Slovenci, najmanjši med jugoslovanskimi narodi, smo od nekdaj pripadali kulturnemu krogu južne srednje Evrope. Z alpskimi deželami vred smo do XVII. stoletja gravitirali k nemškonizozemski vplivni sferi, za baroka in v XVIII. stoletju k italijanski, poslej zopet k nemški, deloma češki in francoski kulturi. V zgodovini glasbe imamo zaznamovati delo našega rojaka Jakoba Gallusa v XVI. stoletju, ki je evropskega pomena.
Preteklo stoletje je pokazalo prve uspehe na polju kulturnega osamo-svojevanja Slovencev, in po prevratu, ko smo se ujedinili s Hrvati in Srbi v samostojno državo, je to delo znatno napredovalo. Tedaj smo dobili svojo opero in konservatorij, svojo lastno, čeprav majhno operno in simfonično literaturo, najbolj pa je v naših majhnih razmerah cvetela vokalna produkcija in naše zborsko petje.
Če bi hoteli na kratko označiti pota naše glasbene produkcije od leta 1900 do danes, bi rekli, da se je pri nas nekako do vojne gojila impresionistična glasba, med vojno in prva leta po vojni ekspresionizem, zadnja leta pa doznavamo pojave čiste glasbe in linearne polifonije.
Program »Akademskega pevskega zbora« iz Ljubljane je sestavljen tako, da nudi v bistvu točen pregled in označbo stanja našega glasbenega • razvoja zadnjih trideset let moderne.
Skladatelja Dev in Pavčič pripadata še starejši struji, ki je impresionizmu pripravljala pot; Škerjanc, Ravnik, Premrl, zlasti pa najmarkantnejši med njimi, Lajovic, pa so nam ustvarili krepko moderno, ki stremi z rafinirano harmoniko za čuvstvenimi, občutenjskimi (Stimmungs-) in slikajočimi učinki. Lajovic, naš »novator« izza početkov našega stoletja, je drzen harmonik, plastičen slikar; Ravnik s podobnimi sredstvi subtilen lirik-ipoet; Premrl pa zastopnik naivne, globoko religiozne lirike. Korak dalje je storil v razvoju glasbenega stvarjanja najplodovitejši naš zborski komponist Emil Adamič, ki doseza s svojim linearno izraznim slogom in karakteristično uporabo disonanc že ekspresionizem. Isto smer zasleduje stilno naprednejši Kogoj, rahlo vplivan po Schönbergovi šoli, samorasla močna osebnost, ki očituje izviren izrazno silen polimelodičen in politonalen slog. Zadnja leta opažamo novo smer čisto linearne tvornosti, ki ji je akordika le drugovrstnega pomena, bistvo pa melodično-linearni zapletljaji v polifono-kontra-punktičnem zmislu. Adamič, ki že od prevrata sem nagiba k linearnosti, je dosegel v novejšem času nov madrigalen slog, naša najmlajša sodobnika pa, Osterc in Ukmar, kažeta v poslednjih delili sledi novorealistične smeri, ki ji prednjači v podobnem zmislu s primitivno linearno idealistiko moderni luski genij Stravinski. Ta smer je pognala nemalo radi neumornega Ostei-čevega pedagoško-kompozitornega delovanja med Slovenci prve kali in je po svojem absolutno neromantičnem nastroju resnično zrcalo današnje dobe.
V gornjem odstavku sem hotel v kratkih potezah očrtati razvoj in karakteristiko slovenske moderne glasbe. Povečini se sklada ta naš razvoj z onim razvojem, ki ga nudi muzikalni poikret Evrope. Vendar čutimo v teij slovenski muziki, čeravno je hodila povečini v šolo pri Nemcih, določno, posebno slovansko noto, ki jo karakterizirajo izrazno globoko občutna, dostikrat bolestno-trpka sentimentalnost ter živobarvna, življenja polna, prešerna harmonika, ki je tudi za našo ljudsko pesem tako značilna. Neka j cvetov iz našega folklorističnega vrta izpopolnjuje ob sklepu zamisel sporeda.
Jugoslovanska liakarna v Ljubljani, ieo? ?e