------    301    ------
Goslar.
Po poljskem 6pisal Gr. Krek.
Z odpertega okna prijazne sobe, kjer me ugodna senca žalobne verbe gorečih solnčnih žarkov varuje, oziram se na zidove mestne, tje do vrat, kjer sedi človek, krog kterega se od ranega jutra do terde noči neprestano zbirajo ljudje. Različni ljudje se shajajo ondi, in le redko se naključi, da bi se memogredoči Horvat ali Horvatica ne ustavila, da čuje miljene glase revnega starčka. Človek, na kterega so obernjene slehernega poslušavca oči, sedi na kamnu pri poti, in vleče s kratkim lokom po prostem orodju, po taka zvauih javorjevih goslah, ktere opira na noge križem der-žane.   Med   prijetno glasbo   upleta vselej   enoglasno pesem,
s ktero slavi dela junakov hrabrih, ki so še živeli ob tisti dobi, ko se še ni bilo polje Kosovo napojilo s serbsko kervjo, in oni, ko so se bili rešili smertonosnega groma, se poskrili po nedosegljivih pečinah hercegovinskih in čer-nogorskih.
Človek ta je slep goslar. Na licih se mu poznajo žarki solnčni, kar pa tudi ni čuda, ker on sedi celi dan pred vasjo ali mestom, in gleda proti višini nebeški na neizmerno modrino, po kteri letajo raznobojni oblaki in se pomičuje solnce, čigar žareči žarki se upirajo na zaperte zenice. Preden si znoj s čela obriše, poprime še čarobne strune gosel svojih, in kot bi hotel solnce prisiliti, da mu razsvitli večno temo, mu z zatisnjeuimi očmi sledi; ker oči njegove ne boje se žarkov velike zvezde dnevne, ker zenice so zaperte za zmiraj in ne poznajo modrine nebeške in ne vedo kaj je krasota vesele spomladi; on ne pozna ne sveta ne ljudi, in kar se v njem giblje in živi, ni pogled sedajnosti, marveč spomin davnih in preteklih časov. Kar on z žalostnim glasom popeva, ni radost spomladi in iskrenost ljubezni, marveč velika, dasiravno s slabim in prostim glasom pa s tolikanj večjo dušno radostjo popevana dogodivščina podjarmljenega naroda.
Kraj njega leži na tleh širok klobuk, ne da bi ga varoval vročine solnčne, ampak da čuva sivo glavo neprijetnega dežja. Dobroserčni Serežani in Bošnjaki mu mečejo v skledico bakrenike za zlate pesmi, s kterimi slavi ne-umerle junake Lazara, Kraljeviča Marka in Miloša.
Slovani na južnem bregu Donave so narod, ki se med drugimi v vojnem značaji odlikuje. Oni so jako uterjeni sinovi narave, pa tudi preprosti v vsem svojem življenji in blagega serca. V Cernigori se vedno bojujejo s Turki, ki so se naselili po neprijaznih dolinah njihove dežele; pa zakaj terpe neprenehoma taki boji? Zavoljo kamenitnih sten in visokih planin. Komaj zagleda še otroče beli svet, mu že visi orožje pri zibelki, in ko ga zakrije černega groba večna tmina, ki skoro vsakega Cernogorca v boji zasači, neha še le vojak biti.
Na bregu berze Drave in bistre Donave sta pripravljena Serb in Horvat boj kervavi biti z divjim in sirovim sosedom Turkom. Serb ne more pozabiti zlatih in srečnih dni o času Dušana, zatoraj je vsajena za zmir zavist v njegovih persih in maščevanje proti zmagovavcu na Kosovem polju. Žena opravlja domače opravke in nepokojni sinovi obdelujejo z nevoljo polje, pomilovaje nezmožne starčike.
Kaj dela starec?
Njemu izročil je dobrotni Bog dogodivščino naroda, da jo kot dedšino priobčuje v neumerlih pesmih pod milim nebom, razveseljevaje z njimi bogoljubni svoj narod, ki jih v serce vsaja kot seme, iz kterega   se bo razvil vojni duh.
Kdorkoli je na Serbskem slep rojen, ali ki ga je nemila osoda oplenila za zmir solnčne svitlobe, onemu je Bog podelil drug vir čuvstva, da nadomestuje izgubljeno veselje; takim dal je Vsemogočni liro Apolonovo; njim naredi oče ali brat gosli, s kterimi se on, prihodnji pesnik, napoti v goste loge stoletnih hrastov, da ondi pozorno čuje šumenje drevja, pihljanje vetra in prijetno žvergoljenje veselih ptičic, z eno besedo: da si skuša vcepiti krasoto vse narave in vse ono, kar se je v njegovi duši preobrazilo, zopet preobraženo z močno silo svojih gosel iz globočine serca popeva.
Tako izučen gre zopet med ljudi, pred mestne vrata ali pred vas, da ondi tiho posluša pesmi kakega goslarja; v njegovo dušo vcepijo se žive oblike Dušana, Marka, Lazara in drugih. Zdaj je popolnoma izučen; v duši njegovi spreminja se slika za sliko, kteri odgovarja po lastnem umu zmišljena pesem; on je že skusil cenljivost Vil, in zdaj potuje od družbe do družbe, od mesta do mesta, iz sejma na sejm, ter vcepuje dogodivščino svojega junaškega naroda v serce starih in mladih.
Odkar se je naselil goslar pred vratmi mesta, se nisem ločil iz hiše, in to sosebno, ker mi je znano, da goslar je
------    302    -----
živa povestnica naroda, in da v njegovih pesmih se oglaša prihodnost naroda njegovega.
Verba, ki je okno moje pokrivala, mi je dovolila toliko* prostora, da sem mogel gledati goslarja; ko je pa krog ia krog nastala tihota, sem ga lahko razumel vse, in ni mi odšel noben glas.
Peval je   čudno  povest   —   od  nekega  graničarja,   v kteri je, kolikor se spominjam, začetek sledeči: O zeleni krepki hrast v dobravi! Kmali od brata bodeš se poslovil, Skoro se visoko bodeš dvignil Ter mladenču bodeš za vešalo. (Konec sledi.)
_—   308    -----
Goslar.
Po poljskem spisal Gr. Krek. (Dalje.)
Tako je začetek. Granicar sedi v tamnici, ločen od svojih otrok. Njegovi sovjetniki, ki so zavoljo razujzdanosti in drugih pregreh zaperti, se šalijo s kaznijo, ki jim jo bo prestati. Vino pijejo in se skušajo, kdo bo večkrat letil gori in doli med ostrimi šibami. Pri železnem omrežji le sedi mož zamišljeno, ki se ne peča in ne pazi na šemarije to-varsev svojih, ker serce njegovo je okamnelo; le oko še miri ono stran za mestom, kjer je viditi na bregu reke senco gostih logov, izpod kterih se razprostira prostorna livada, kjer bodo prihodnji dan iiad njim nesrečnim izver-šili kazen smerti.
Nesrečnik, v cvetečih letih možke starosti, se mora posloviti od sveta in pasti kot žertva smerti, dasiravno je pošteno živel. Mlad se je bil oženil, kakor je navada pri krajanih, in v kratkem je bil oče mnogih otrok. Slabe letine in sosebno vojna služba, ktera ga je oddalila gotovo vsaki mesec od koče, spravile so ga na beraško palico. Da si vsaj nekoliko opomore, sklene najstarejega sina oddati v mesto, da bi se rokodelstva učil, pa ni bilo mogoče; sin edini, od kterega se je podpore nadjal, postal je vojak. Cez nekoliko časa se se ljubljena njegova ženica po mnogih skerbeh in težavah poslovi v bolji svet.
v
Žena, še ti si me zapustila.
Ki si lačnim detcom kruh delila;
O nesrečnež jez do neba.
Kje pomoč bo mi, kje sreča! Tako objokuje vjetnik smert žene svoje. Sosed, kte-rerau se je on v serce smilil, vzame k sebi eno dete; odvzame mu veliko butaro, pa preživiti more še njih sedmero. Krasen je bil oni večer, ko je z žalostnim glasom objokaval drago svojo, prerano urnerlo ženico. Smertna tihota vladala je na zemlji,   kjer je  cela ;iarava, zavita Y
nočni plašč, spala v sladkih sanjah. Bledi mesec razsvit-Ijeval je zemljo; vse okoli je počivalo; le nesrečni naš graničar zapusti kočo in hodi v razmišljenosti nemirno po cesti gori in doli, da pozabi žalost; iz sanj zbudi ga. rožljanje vozov; bili so tergovci, ki so pripeljali žito iz Banata. „0h, dvajset vozov polnih žita!" Tako jame on zopet zdi-hovati; nesreča ga zmaga, jezno potegne izza pasa handžar, ekoči hitro k zadnjemu vozu, handžar potisne berzo v ža-kelj, misleč, da se bo usulo ž njega žito, pa Bogu bodi potoženo! namesto žita, ki ga je pričakoval, se ulije po handžaru kri rudeča. — Viditi je, kako pri železnem omrežji sklepa roke in zdihuje:
O nezgodna ti tergovska duša! Nisem nikdar iskal kervi tvoje. Marveč žita, da otroke rešim.
Dan je zopet minul. Solnce je že zapadlo, noč se približuje, da pokrije s svojim černim plajščem trudno naravo. Zopet slonim pri oknu, in poslušam strune slepega; v njegovem glasu poznam sinočno pesem. Bolj ko jo poslušam, uiileja se mi zdi, kot da bi se v nji glas ostrega sodnika oglašal, kot da bi iz ust goslarja trobila tromba pravičnosti nadzemeljske, neko strašno bitje, kterega razločiti nisem kos.
Pesem poslušajo s posebno pazljivostjo graničari in graničarke, ki si brišejo solze iz oči.
Več se nisem mogel zderžati; napravim se na pot, da se seznanim ali vsaj razgovorim z goslarjem. Pridši na most se uverstim med množico poslušavcov, in ko so se bili razšli, poprašam prijazno starca, ne bi li hotel iti z menoj.
Kdo je le človek ki z mano govori? vpraša svojega vodnika.
^Je gospod^' — mu odgovori uprašani.
5jAli ga poznaš?"  — popraša dalje.
jjNe^' — odgovori dečko kratko.
jjln kaj hoče meni?^^
^Nevem^' — je bil odgovor.
„Hotel bi z vami piti kozarec vina^' — mu prijazno «am rečem.
^Ako ste gospod, pa želite z menoj revežem piti vina, gotovo niste iz naših krajev. Pri nas si gospoda le na vso moč prizadeva, da bi nas in naše pesmi zaterla. Ona se sramuje naših pesem, in ako bi ne bilo prostih ljudi blagega serca, ki bi nam pomagali, bi mogli pomreti gladii, in naše gosli bi červ glodal.
„Meni pa pesem vaša jako dopada. Ajdite z menoj; pri meni dobili boste pipico duhana pa čašico vina.''
^Kaj pa vam poreče druga gospoda! Gotovo vas bo zasmehovala.^
„Za to mi ni nič mar — zatoraj le urno z menoj priserčni starček!"
^Poznate vi gospoda Vuka?''
„,jPoznam ga sicer po njegovih delih, po osebi se ve da ne. Le edini ta gospod se ni sramoval z goslarjem govoriti. On se ni naveličal celi dan stran mene sedeti in pesmi zapisovati, ki sem mu jih popeval. Kadar se naučim kako novo, berzo poiščem gospoda Vuka, da mu jo pojem.""
„Kakor dopadejo vaše pesmi Vuku, tako dopadejo tudi meni in morebiti še bolj."
^„Kdaj  me mislite zopet obiskati?"^'
„Ako vas ne bom nadlegoval o sejmu?"
„„In zakaj ne popred? Ono, kar dobite o sejmu, vam hočem jez dvakrat bolje plačati.""
„Gospod, ne zato. Ako mi tudi plačate več, nisem s tem samim zadovoljen, ker tedaj bi me le vi sami slišali, al o sejmih sliši me obila množica ljudi."
Ta odgovor me je spomnil na ono zlato dobo pesništva gerške^ja, ko je bilo pesniku večji dar, ako ga je poslušalo v olimpijskih igrah tisuč in tisuč ljudi, kot bi mu bil kdo sam podaril  še  toliko  zlata in srebra.    In res,  ako prebi-
ramo natanko življenje južnih Slovanov, na desnem bregu Donave bivajočih, zapazimo kmali, da njih notranje življenje, vir njih misel in njih običaji so dokaj podobni življenju starih Cerkov, ali da bolje rečem, upljiv starih Gerkov je prek rek in planin med Slovane zaplodil se, bivajoče ne dalječ od njih na severu, in duh greški ucepil se je v narod slovanski, kar se še danes kaže v načinu njih misel in vsakem dušnem obziru, česar se lahko vsak prepriča, ki le nekoliko premišljuje notranje življenje Gerkov in Slovanov. Rapsodično-epična poezija jugoslovanska, ki se ohranjuje v ustih goslarjev in drugih potujočih ljudskih pevcov, je dedšina po starih Gerkih, ki so pervi pokazali,  kako se
zgodovina narodska razširja od roda do roda,
(Konec sledi.)
-----   309   -----
-----   317    -----
Goslar.
Po poljskem spisal Gr. Krek. (Konec.)
Vernem se zopet k svojemu goslarju.   Rojen v Krajini iil vidil nikoli   svitleg-a dneva,   ker  zenice  njegove  so za-
perte od poroda; tudi stric njegov in brat bila sta rojena slepa; ob smerti deda je Mirko — tako se zove goslar — bil še dete in naučil se marsiktero pesem od pokojnega. Dalje ga je izrejal stric njegov, ki je v 56. letu sklenil svoje zares žalostno življenje, ker kot ubijavca so ga djali ob glavo. Ustrelil je bil namreč granicarja, ki mu za slanino obljubljene dvajsetice ni mogel ali ni  hotel dati.
Zavoljo dvajsetice si bo marsikter bravec mislil, pa uboj?
Da se to lahko ume, moram opomniti, da so v Krajini kraji, kjer je dnar zelo redka stvar. So sicer mesta, kjer prebivavci dobro žive, na pr. na banaški in slavonski gra-nici, ki ima rodovitno zemljo, — al razun teh vlada tu le siromaštvo, česar je pa največ kriva vojniška uravnava; graničarju ni dovoljeno dati sina k rokodelstvu, ako poglavarstvo ne dovoli. Da si tudi kaj pridela, mora dati za hišno orodje in druge domače potrebe; on je dolžnik celega sveta; blago svoje odrajtovati mora sosedu, občini in ter-govcu; in če se verh tega še pridružijo nerodovitne leta, mu ne ostane druzega ko beraška palica. Tudi slepec je tak siromak. Grošič mu je že velik denar, in dvajsetica mu je uzor (ideal) blagostanja, porok dolgega življenja in najkrasniše sanje, ki jih je kdaj sanjal. Ce je peval od bogatega čara Dušana in se spominjal zlata in srebra mogočnega Gasana,   mu je hodila le dvajsetica po glavi.
„Sama ena dvajsetica — si misli siromak — in zopet imam nov plajšč!" Ko tako misli, zabrije merzel veter, ki mu slabo telo do serca zamrazi, da se revež še komaj derži. Tu se nagloma spomni, da slanino, ktero podarili so mu poslušavci na tergu, premeni v belo dvajsetico.
Otročje veselje ga že naprej navdaja, ko se misli posestnika dvajsetice; kakor dete nad novim oblačilom, tako se je on, verll pevec, radoval nad baljino, ktero si bo že skor omislil. Na poti ga sreča Krajinec, ki mu, zvedši vzrok njegovega potovanja, odsvetuje, s tolikim trudom tako dalječ potovati, ker on sam meni od njega kupiti slanine in mu dati zaželjene dnarje proti zimi, ko bo ravno nove haljine potreboval. Slepec v to rad dovoli.
Letni dnevi so minuli, in solnce je začelo bolj in bolj zgubljevati svojo žarečo moč. Starec obiše svojega dolžnika, ter prosi za obljubljeno dvajsetico; pa on sam revež začne se na vso moč izgovarjati s slabo letino in drugimi vzroki in preloži zaostali dolg na prihodnjo zimo. Slepec, ki je dobro poznal stan siromaškega možaka, še celo v to dovoli ter preterpi voljno strašni zimski mraz.
Ko se je drugo leto zopet približalo, vnovič obiše borni starček svojega dolžnika, ki pa žalibog k njegovi največji žalosti spet odloži dolg v prihodnjo zimo. Dasitudi je že skusil velik mraz pretekle zime, je vendar tudi v ta pogoj dovolil, vidši, da dvajsetica ni ravno tako majhna stvarica.
Zima je pred durmi — pa spet še ni obljuba spolnjena. Dolžnik se je izgovarjal s smertjo žene svoje. Tako je prešla jesen za jesenjo, zima za zimo, dvajsetice pa le nima, po kteri že tako dolgo hrepeni.
Približa se slednjič dan poroke. Ženin se napravlja k venčanju, al slepec ga ne pusti in v eno mer kliče: ;jDaj mi, kar si dolžan, drugače te ne pustim pred oltar."
Al on mu uide in urno odhiti s povabljenimi gosti izpred hišnega praga. Ko pride iz cerkve, so bile vnovič zastonj prošnje starca, ker dolžnik ga je ošabno od sebe pahnil in očitno osramotil. V obupu privleče se usmiljenja vredni starec k sobi, v kteri je njegov bezbožni dolžnik vžival veselje, v tem, ko sta njega glad in tuga morila. Po mnogih veselicah, ki so segale v terdo polnoč, se napravi ženin, da pelje nevesto iz očetove hiše na svoj dom. Urno zapraša slepi: „Kje je Janko?" Iši ga, zavorne razvajeni trop gostov. Tu jame starec poslušati in tipati po sobi, zgrabi dolžnika in kliče:
„Zdaj te imam, in ne pustim te poprej, dokler mi ne plačaš dolga, ker ženo imaš bogato in noben izgovor več ne velja.^
Krajinec se nasmehlja in   ga   imenuje  starega  bedaka.
„Ne ustavljaj se, marveč plačaj, kar si dolžen, če ne te pri tej priči ustrelim."
^Kakor to storiš, urno prejmeš belo dvajsetico/'
V stareovem sercu začne kri vreti, zgrabi dolžnika z levico, z desnico pa privleče izpod razterganega plajša samokres, ga pritisne na dolžnikove persi, in pred ko se zave, sproži, da nesrečni dolžnik pade na tla. Ubijavca zgrabijo, ga terajo pred sodnika, ki ga veli v ječo odpeljati: slednjič pa ga obsodijo na vislice.
Mertva beseda pravice obsodila je slepca v smert; pa kje so sodniki, ki bi umeli natanko pretresti vzroke, ki so prisilili nedolžnega starca k takošnemu strašnemu delu?
Cez nekoliko časa zve Mirkov stric, da se njegov dolžnik z bogatim dekletom ženi. Vnovič se ponovi v njem vesela nada, da ga bo zdaj osrečeni seljak z dolžno dvaj-setico osrečil. — Spet ga obiše, pa nesrečnež zapre pred njim vrata, in ga zmerja starega bedaka, ki ga tolikokrat zavoljo same dvajsetice vznemiruje. Revni starec se odpravi sicer za nekoliko časa, al dnarja vendar nikakor pozabiti ne more; sledi toraj dolžniku, ter neprestano prosi:
„Daj mi dvajsetico, poverni kar si dolžan; ne grem popred proč, dokler mi starega dolga ne poplačaš.''
Terdi dolžnik pa se mu le hinavsko posmehuje in ga ošabno od sebe suje.
-----   318   ------