NEIL SIMON BOSA V PARKU Neil Simon BOSA V PARKU (Barefoot Ih the Park) Komedija v treh dejanjih Prevedel Dušan Tomše Scena Belica Škerlakova Kostumi Vida Zupan-Bekčičeva Lektor Majda Križajeva REŽIJA MIRC KRAGELJ CORIE BRATTER . . TELEFONSKI MONTER POSTREŠČEK . . . PAUL BRATTER . . GOSPA BANKSOVA . VICTOR VELASCO . MINU KJUDROVA ŠTEFAN VOLF BRUNO VODOPIVEC BORUT ALUJEVIČ MIRO PODJED NADA BOŽIČEVA JOŽE PRISTOV PREMIERA 30. JANUARJA 1970 Vodja predstave: Stanko Jošt — Šepetalka: Anica Kumerje^ — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo — Odrski mojster: Franc Klobučar — Scena, kostumi in fe' kviziti izdelani v delavnicah SLG Celje ^vodoma 0 Uspelem Simonu v lanski sezoni »Zares čuden par« Sttl° pohiteli, da bi se čimprej seznanili z avtorjevo z3°n nezgod« našega vsakdana. Če bi na kratko, anekdotn01 glede na sporočilo naslova, skušali zajeti smisel nciše komedije, bi lahko rekli nekako takole: v pričakovanj11 medenih mesecev odpadejo vse skrbi, treba jih je užiti d0 kraja in se spustiti z vajeti, biti pripravljen teči tudi bos po parku ... V neverjetno groteskni podobi se zgodi n6’ kaj podobnega starejšemu paru — in šele preko njil11' v posnemanju prideta mlada dva do rešitve problem6-' Do trajne? Seveda! Lahko pa ostanemo tudi čisto resfli in si mislimo svoje. Tudi ta resna plat problema ima sv°) humor. jž Neil Simon: Zares čuden par. Sezona 1968-69. Reži)3 Franci Križaj. Janez Bermež in Branko Grubar. LOJZE FILIPIČ O SIMONU ‘monova odrska dela so jasno in brez sprenevedanja Predeljena kot to, kar v resnici so in kar hočejo biti, urrireč kot lahkotne bulvarske komedije in se nič ne privaja za pretveze in zaslone posiljene pomembnosti 1 modernosti. Odlikuje jih posebna, danes v komedio-'■ratiji že kar izjemna življenjska pristnost pa neposred-■ °st- Simonove gledališke igre za razvedrilo sicer ostali0 trdno v okvirih konvencionalnega slovstvenega in /Pmaturškega verizma, vendar niso šablonske, ljudje v igrah niso klišeji in življenjske situacije, ki jih in l.°( jih oblikujejo Simonovi komedijski zapleti, niso na-neverjetne ali skonstruirane, marveč odsevajo j.^orne probleme ljudi današnjega dne, kolikor in kakor 'P e. Pač zvrst lahkotne komedije more in mora odsevati. melj ni zarisi oseb so toliko jasni, njihove življenjske smeritve so toliko opredeljene in njihove tipološke, a °hekod že kar akter ološke osnove, okviri in poteze so .amtane ali vsaj nakazane s tolikšno jasnostjo, da je na ‘eh temeljih že moč oblikovati žive, umetniško resnične falske podobe. V dialogu, v komedijski zgodbi in v .°zPletu ter v temeljnem zarisu oseb je toliko humornih Z1 komičnih sestavin, vedrine in šegavosti, pa tudi drob-m duhovitih poant, da podoba posamezne komedije kot '~ 0ta, upoštevaje vse navedeno, ob režijski in igralski Dasfdbi, ki zna in more v Simonovih osnovah graditi na-J.^j' mora zažareti v žarki luči pristne lahkotne kome-r‘le in se v srečnih ustvarjalnih okoliščinah tudi mora v Zrv° Prismuknjena in neustavljivo komična partija bad- mint °na z divjo mačko«. 20. januar — rojstni dan Fedorja Gradišnika 80 LET FEDORJA GRADIŠNIKA Celjsko gledališko življenje je neločljivo povezano 2 življenjem in ustvarjalnim delom Fedorja Gradiš-r‘‘ka in 80 let, ki jih danes slavimo njemu v čast, i? hkrati slavje njegove gledališke hiše, v katero je pred dvajsetimi leti vstopil kot njen prvi upravnik se od nje poslovil pred sedmimi leti, da bi še naPrej živel z njo ■— v zatišju plodnih ustvarjalnih posvečen v odmaknjene davnine, nam, ki smo ^ieti v sprotne radosti in pričakovanja, tako neznane in vendar blizu prav zaradi tihe navzočnosti edorja Gradišnika. Gledališke predstave, vznemir-‘Hva doživetja, neponovljivi trenutki — in teh Osemdeset let, v tem trenutku, kdo bi jim izmeril shjavo in globino? In ali ni v tem begotnem trenutku prav vse, kar nas vznemirja, bogati, nam daje Vero in moč in ljubezen in radost zmagoslavja ... vrstice naj bodo posvečene temu trenutku, nav-*°čnosti upravnika gledališča Fedorja Gradišnika. ^■9odovinarji, prijatelji, gledališki kronisti imajo Prav vsi do potankosti zapisano pot, ki jo je prehodil do danes, od rane mladosti, ko je iz čistega Veselja in radovednosti stopil v skrivnostni svet °drskih luči, pa do prvega zavestnega hotenja, ki k>e je razraslo v neuničljivo voljo: proiesionalizirali gledališče v Celju! Kako dolga je bila ta pot in °!iko jih je klonilo. In koliko jih je vztrajalo, ne 0q bi učakali uresničitve svojih sanj. Bile so zares SQnje. Zatiranje v stari Avstriji, prva vojna, nato Prenka razočaranja, izdani ideali, spet nova vojna ‘P končno — osvoboditev, poklicno gledališče, za-Uiučena pot iz sanj v sanje. In vse to je bilo dano edorju Gradišniku, vse to je nosil s sabo vse živ-lenje, skozi ves ta spremenljivi svet, kakšno bo-Sastvo! To je pot nezlomljivega človeka, pot miru, sPoznanja, neustavljiva pot vsega človeštva! s e rta mnoga leta! Jean-Paul Sartre: Nepokopani mrtveci. Premiera 7. XI. Režija Franci Križaj. B. Grubar, J. Pristov, B. Veras, F. brovšek, S. Volf. Nepokopani mrtveci. P. Jeršin, M. Simčič, B. Veras, M. Krošlova. Nepokopani mrtveci. F. Gabrovšek, B. Grubar, J. Pristov. J. Šmidova, P. Jeršin, B. Alujevič, J. Bermež. Gorner-Zmavc: Pepelka. Premiera: 20. XII. 1969. Režija: Pa , Jeršin. B, Grubar, M. Mencejeva, N. Božičeva, M. Kjudr0' J. Šmidova, B. Veras, M. Simčič. 'K°va, J. Zagoričnik, H. Rajhova, M. Frecetova, J. Tomažič Nušič: Gospa ministrica. Režija: J. Tomažič. Sezona 1946-47. Mestno gledališče Celje. Dijane je boleče prizadela nenadna vest, da je na Je-i^oicah preminil, zadet od srčne kapi, dne 6. januarja ^O. leta nekdanji celjski igralec, režiser in gledališki ^Sanizator Jože Tomažič, ki je bil v letih po osvobo-aitvi ena najmarkantnejših osebnosti celjskega kultur-?e9a življenja. <0dil se je 9. marca 1906 na Tinju na Pohorju. Po di-0,omi na Višji pedagoški šoli v Zagrebu je služboval v tanjevcih, Domanjševcih, Dolnji Lendavi in na Tinju, l°nčno po osvoboditvi v Celju in v Črnomlju. Zadnjih eset let je bil ravnatelj osnovne šole »Prežihov Voranc« ,la Jesenicah. Absolviral je tudi predvojno gledališko y v Ljubljani. , Oledališkem delu je dosegel predvsem v Celju in na ©Senicah uspehe, mimo katerih zgodovinarji ne bodo I!,09li, ne da bi na široko opisali igralske, režijske in ?[9anizatorske dosežke Jožeta Tomažiča, j^loštevilni zbor celjskih igralcev je po osvoboditvi ^©šel v Tomažiču izredno požrtvovalnega, nesebičnega ^delavca. Celjski igralci so pričeli z Jožetom Tomaži-ki je imel izredne organizatorske sposobnosti, ures-.'©©vati zamisel o polpoklicnem in nato poklicnem gle-, ©lišču v Celju. Celjsko gledališče se je z osebnostjo, akršen je bil neutrudljivi gledališčnik Jože Tomažič, postopoma razbremenjevalo bremen ljubiteljskega gle' dališča in hitro in zanesljivo stopalo novim nalogam ^ novim zahtevam naproti — organizaciji poklicnega g^e' dališča v Celju. Delež Jožeta Tomažiča pomeni pri tel1' enega vogelnih kamnov bodoče celjske poklicne gledT liske ustanove. Slovenski javnosti je bil znan tudi kot pisatelj in dra_ matizator številnih ljudskih iger. Med drugim je dra®a' tiziral Jurčičevega Desetega brata in Domna, napi53 ljudski igri Mlinarjev Janez in Lepa Vida ter več prav" Ijičnih iger. Za mladino pa je posebej zbral, napisal **' izdal v šestih knjigah Pohorske bajke. Na Jesenica11' kjer je preživel svojo najdaljšo in najplodnejšo gledal1' ško obdobje, je v zadnjem času prevzel še ravnateljstv° polpoklicnega gledališča »Tone Čufar«. Na pogrebu v Slovenski Bistrici, dne 9. 1. 1970 so ga 113 zadnji poti pospremili njegovi številni celjski kolegi,111 prijatelji ter celotni igralski zbor jeseniškega gledališč3] Jožeta Tomažiča se bomo spominjali, kadarkoli bo 0° vora o začetkih celjskega poklicnega gledališča! (Iz zapisa Branka Gombači Gledališka dela ki jih je po osvoboditvi od sezone 1945/46 do sezone pri takratnem Ljudskem gledališču v Celju režiral Jože 1 mažič: 1. Cvetko Golar: »Vdova Rošlinka«. — Premiera 17. novem®111 1945. 2. Fran Roš: »Mokrodolci«. — Premiera 26. aprila 1946. 3. Ladislav Fodor: »Matura«. — Premiera 30. junija 1946. 4. Pavel Golia: »Sneguljčica«. — Premiera 7. januarja 1 5. Josip Jurčič—Fran Govekar: »Deseti brat«. — premi6 25. februarja 1947. 6. Branislav Nušič: »Gospa ministrica«. — Premiera 27. aPrI ‘ M47. j. 7. Brunstein: »Katjuša«. — Premiera na progi Samac—9 rajevo, 23. junija 1947. 8. Ivan Drev: »Talci«. — Premiera 29. novembra 1947. 9. Fran Žižek: »Miklova Zala«. — Premiera 15. februarja l9.ji 10. Fran Milčinski: »Mogočni prstan«. — Premera 7. kPrl 1948. Vloge ki jih je po osvoboditvi od sezone 1954/46 do sezone l9^-odigral pri takratnem Ljudskem gledališču v Celju Jože 1 mažič: Lovro 1. Cvetko Golar: »Vdova Rošlinka« — Janez 2. Fran Roš: »Mokrodolci« — Curie 3. Bratko Kreft: »Celjski grofje« — Pravdač 4. Josip Jurčič—Fran Govekar: »Deseti brat« __________ 5. Ivan Cankar: »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« — Pe Kobar 6. Branislav Nušič: »Gospa ministrica« — Čeda 7. Mile Klopčič: »Mati« — Marko 8. Ivan Cankar: »Za narodov blagor« — dr. Gruden Fedor Gradis111