Slovenski
GLASNIK.
Št. 4. V Celovcu 1. aprila 1864. X. zv.
Demon. *)
(Iz ruskega M. Lermontova; poslovenil J. Vesnin.)
Tamara.
O kdo si, ti si mi nevaren! Te je poslM pekel al raj ? In kaj ti hoces V
Demon.
Ti prekrasna 1
Tamara, Povej mi, kdo si? . . . odgovori!
Demon. Jaz tisti sem, ki posluš&la Si o polnočni ga tišini, Ki duši tvoji je ieptal, Cegar si uganila žalost, Čegar obraz si v sanji zerla, Čegar oko že upe vniči, Ko nada komaj razcveti; Jaz sem, ki ga nihče ne ljubi, Živeča stvar preklinja vsaka. Prostori, leta nič mi niso ; Jaz bič sem sužnjev svojih zemskih, Jaz car spoznanja iu svobode. Sovražnik nebu, zlo prirodi. In vidiš — me pred seboj v prahu I Jaz daroval sem ti usmiljen Ljubezni tiho to molitev, Te zemlje perve svoje muke In pa najperve svoje solze. Usliši vsaj me iz sočutja! Ti dobremu me in nebesom
Vernili mogla bi z besedo ;
Z ljubezni tvoje svetim plaščem
Odet, predstavil bi se tam
Ko angelj nov ves v novem blesku.
Usliši me, oj prosim te.
Tvoj suženj sem, jaz tebe ljubim!
Zagledal komaj tebe sem —
Skrivaj sem precej že sovražil
Brezsraertnost svojo in oblast.
Tako prisiljen sem zavidal
Veselje nepopolno zemsko !
Živeti ne, ko ti, jo grozno,
Strašni, — s teboj živeti sladko.
V brezskerbnem sercu žar nenadni
Živejo spet se je razgrel.
In gnjev na dnu prestari rani
Začel gibati je ko zmija.
Kaj je brez tebe mi ta večnost ?
Kaj je brezkončnost vlade moje ? —
Puščava prazna, glas zveneč.
Hram velikanski brez Boga!
Tarnava.
Zapusti me, o duh lokavi!
Oj molči, vragu ne verjamem !
O Stvarnik moj !.. .joj, jaz ne morem
Moliti : s pogubljivim strupom
Moj um obupni je objet.
Poslušaj, ti me pogubiš ;
Beseda tvoja — strup in ogenj ...
Povej, zakaj ti mene ljubiš?
*) Odlomek iz ?, dela; štev. X, Celo delo izide v „Cvetji" na beli dan. Glasnik X, ¦ »
102
Demon.
Zakaj, prelepa moja? Jojl
Ne v^m......
S pregrešne svoje glave sem
Ponosno vzel ternoA'i venec,
Vse pretečeno pahnil v prah,
Ne ljubim s tukajšno te strastjo,
???? ljubiti ti ne moreš :
Z vsem živim ognjem, z vso ?????
Brezsmertne misli, domišljije.
V začetku sveta duši moji Obraz je tvoj že vtisnjen bil, Pred menoj vedno se je gibal
V puščavah večnega nadzračja.
V zveličanja mi dnevih, v raji Je tebe manjkalo edino.
O! ko bi mogla zapopasti,
Kak britko, grenko je terpljenje
Življenje vse, brez konca vekov
Se veseliti in terpeti,
Za zlo pohvale ne čakati.
In pa za dobro ne — plačila;
Živeti za-se, sebi težek,
In da sem pri tej večni borbi
Brez slavne zmage in brez sprave!
Dr vedno tožim, ne želim,
Vse znam, vse čutim, in vse vidim,
In vse sovražim proti volji,
In vse na svetu zaničujem !..,
Pa hudobije temne radost
Ni dolgo veselila mene.
In v borbi z vojvodo mogočnim,
Kak dostikrat sem prah zvihrM,
Zavit ves v blisku in viharji,
Podil sem sumno se v oblacih,
Da živelji raztogot^ni
Moj serčni zagluše vihar,
Zbcžim da mislim neizbežnim,
Nepozabljivo da pozabim !
Kaj je povest pretežkih zgub,
Derhali ljudske rev in trudov,
Sedanjih, prešlih rodovin
O enem samem le ti-enutku
Kaj je življenje, trud ljudi. Eni so prešli, drugi bodo! Premembe nima moja žalost, Ne bo jej konca, kakor meni Ne bo zaspala pod gomilo! Ond zdaj ljubka se, ko zmija. Zdaj zgh ino blešči ko plamen, Ko kamen davi mojo misel — Zgubljenih upov ino strasti Nerazrušljivi mavzolej!
Tamara.
Zakaj naj v4m za tvojo tugo, Zakaj se meni ves udaš ? Ti si grešil . . .
Demon.
Mar proti tebi?
??????. Če n^u sliši kdo . . .
Demon.
Samž. sva.
Tamara.
A Bog?
Demon.
Na naju on ne gleda : Peča se z nebom, ne z zemlj6 !
Tamara. Al kaj pa kazni? pekla muke?
Demon. Tako? ti bodes tam z menoj!
Tamara.
Kdor si, naključni moj prijatel,
Pokoj na veke si odgnal,
Prisiljena s hladilom skrivnim,
Mučenec, sem to poslušala.
Al če lokÄvo govoriš,
Al če prevaro vendar skrivaä , . .
O! prizanašaj ! . . .
Zakolni se mi . . . zlih dobičkov
Odreči se, obljubi »daj!
103
Demon.
Prisegam pri stvarjenja pervem, Prisegam pri poslednjem dnevi, Prisegam pri prekletvi svoji In pri pravice večne slavi; Prisegam pri terpljenji britkem, Pri krotki domišljiji zmage. Prisegam se pri snidbi s teboj In pri ločitvi spet grozeči; Prisegam pri duhovih zbranih, Oeodnih bratih mi podložnih. Pri mečih angelov brezstrastnih, Teli vragov svojih nikdar spečih ; Prisegam pri peklu in nebu. Pri tebi in svetišču zemskem ; In pri pogledu tvojem zadnjem, Pri pervi tvoji svitli solzi. Pri tvojem milih ust dihanji, In pri valo\'ih svilnih kodrov; Pri blaženosti in terpljenji. Prisegam pri ljubezni svoji — Odrečem se osvete stare, Odrečem se ponosnih misli; Odzdaj kovarne lesti strup Nikogar uma ne bo zmotil; Pomiriti se z nebom hočem. Ljubiti in moliti hočem ; , . . S solzami kesa bom odmil Na čelu, v vsem dostojnem tebi. Nebeškega sledove ognja; In svet v nevednosti pokojni Naj docveti poslej h??? ???? ! O ! veruj mi: potem pa tebe Sam6 častil in cenil bodem. Izbral sem tebe za svetišče. Oblast pred noge ti položil.
Ko dar ljubezen tvojo čakam, In večnost tebi dam v trenutek ;
V ljubezni, v zlobi, o Tamara, Verjemi, sem enak in velik!
In tebe prosti sin višav
V nadzvezdne kraje bodem vzel, In bodeš ti kraljica svetu, Prijateljica moja perva;
Brez milovanja in sočutja Na zemljo spodaj zerla bodes, Kjer ne doboš resnične sreče, Kjer malim le strastem živo; Kjer ne umejo brez bojazni Ne sovražiti,  ne ljubiti . . . Popusti vendar prejšnjo želje In revni svet njega osodi; Ponosnega spoznanja brezdna
V zameno ti odkrijem precej. Duhov služečih meni trumo Pripeljem koj k stopinjam tvojim; Služabnic hitrih in čarovnih, Prelepa moja, tebi dam;
In za te sb iztočnih zvezd
Odtergam zlato svetlo krono,
Polnočno rose s cvetov vzamem
In s to ros6 ti jo posipi jem;
Z rumenega zahoda žarki
Tvoj dom ko s trakom ti ovijem;
Z lepodišečo čisto sapo
Ves bližnji zrak ti napojim,
S prečudno igro vsako uro
Tvoj sluh bom nežno radoval;
Bohoten grad ti bom postavil
Iz turkusa in jantara;
Jaz se spustim na morsko dno,
Jaz poletim tje za oblake,
Jaz dam ti vse, vso zemsko slavo
Le ljubi me ! , , ,
8*
104
Dragojila.
(Zgodovinska novela iz 16. stoletja.)
(Dalje.) III.
Drugo jutro, predno še zora napoči in rumeni svit z azijskih planin čez Carigrad razlije, zapustita mladenič in devica Mehmedovo palačo: Etem svojo domovino, ki ga je rodila, ki mu hrani vse spomine lepih otročjih let, krasno posestvo, ki ima po očetovi smerti biti njegovo: Dragojila svojo drugo domovino, ktera jej sicer ni dala življenja, pa jej gostoljubno podarila izobraženje in ljubav. Pot ju pelje mimo velike mošeje, nekdaj Zofijine cerkve; in kmalo dospeta po samotnih ulicah proti vzhodni strani v hišo, v kteri biva sivi starček, ki je že čez dve leti Etemu resnice in skrivnosti kristjanske vere razodeval. Vse je bilo za svete obrede že pripravljeno. Duhovnik kersti Etema ter ga imenuje Davroslava, obhaja mladenča in devo, blagoslovi ju in poroči. Kakor prerojena stopita Davroslav in Dragojila od oltarja in zapustivši hišo, v kteri so se jima spolnile najserčniše želje, napotita se proti morski strugi. Duhoven ju spremi do morja. Preserčno se tu poslove; zadnji po-Ijubljej pritisne sivi starček Davroslavu na gladko čelo, zadnjikrat poljubi Dragojila duhovnu roko, ladija splava po mirnem morji, duhoven pa njima prosi blagoslova iz nebes; in ko zgine brod v sinji megleni daljavi, obriše si starček solzo z nabranega lica, ter se verne spet v svoje prebivališče.
Davroslav opravi v Smirni poročilo. Ali ne dobi tu beneške ladije, kakor je želel. Vendar očetovo ime, lastna djanska modrost in zaupljivost, s ktero ga je Selim počastil, mora ga rešiti zadrege. Odrine iz luke na ladiji, ktera ga je v Smirno prinesla, pa ne v Carigrad, ampak proti Kandiji. Pohlevna sapa pihlja, brod plava po gladkem morskem zerkalu proti jugo večeru, nebo je jasno, vožnja prijetna, vse se na brodu raduje in se čudi gerškim otokom, ki rastejo iz morja in se spet va-nj pomakajo. Slednjič pomoli Kan-dija iz valov svoje pečine. Davroslav pokaže je Dragojili. Tam-le, jej pravi, gotovo najdeva ladije, da prepelje naju v tvojo domovino; od tam-le bodeta Mehmed in Selim sporočilo dobila, da Etem njima več ne živi, temuč Davroslav, ki bode svoje dni njun nasprotnik.
„Svojemu predobremu očetu, Davroslav! ne moreš in ne smeš nasprotovati, reče Dragojila; prosi Boga, da ga razsveti, in k spoznanju resnice pripelje, kakor je tebe!"
„Kasprotnik Turkov in njih djanja pa ostanem" — odverne Etem, „dokler mi bode krepka roka meč sukala. Po očetovih žilab
105
se pretaka slovanska kri; da se on ne bojuje v slovanskih četah zoper Turka, da bi marveč rad slovanske narode zaterl in Mohamedovo vero in vlado po Evropi razširil, tega res ni on kriv; nemila osoda mu je to pot odločila v življenji. Morda je previdnost božja tebe pripeljala v njegovo hišo, da rešiš mene in morda tudi očeta, ki dobro vč, da njegovi dedje v slovenski zemlji počivajo. Vidil je in pozna tudi kristjanske običaje in šege, saj je v mladih letih živel po kristjanskih mestih, zato se menda ne derži koranovih sur, kar se tiče domačega življenja; ali svetna slava, ki si jo je v bojih pridobil, in deržavljanska modrost, ki mu je pridobila toliko veljavo, da Selim brez njega biti ne more, veže ga na Turčijo in ž njo na mohamedansko vero."
Davroslav še govori, ko se obernejo vsi brodarji proti zahodu; nekak nemir se polasti vseh. Vse gleda zdaj Kandijo, ktera jim prepočasi leze iz globocega morja, zdaj solnčni zapad, kjer se megleni nebes nenavadno zažarčva in v trenutku spet otemnčva. Kopa temnih oblakov se vali verh kope, kakor bi iz globocega morja sivo skalovje raslo v neizmerne višave. Blisk za bliskom se kreše in razsvitljuje temne oblake. Sapa, ki je bila dozdaj vožnji tako ugodna, preverže se v vihar; zdaj divje zabuči v vihrajoča jadra, zdaj potihne, da ladija obstane, dokler je nov val spet ne požene. Brodarji hitč jadra zvijat in za jarbolo vezat. Ali up rešitve jim upada. Vihar je zmirom močnejši, piš grozovitniši, valovi zmirom veči, in blisk je razsvitljuje, kakor bi se vnemalo peneče morje. Divji piš žvižga skozi zvita jadra, deske kerljužijo, šumeči valovi ploskajo v stene, brod se ziblje zdaj na desno zdaj na levo, da se jarbola v merščeče pene pomaka. Grom neprenehoma razgraja po černih oblakih, nevihta zmirom bliže buči, slednjič se vlije ploha, da bi mislil, da so se oblaki izpod neba utergali. Vse išče zavetja v ladiji. Ali mogočen val jo dvigne in trešči na skalovje; keršje vsem po ušesih zaveršči — jarbola se ulomi in skozi špranje se vlije voda v notranje prostore. Brodarji pridno mašč in vodi pot zapirajo, pa v trenutku val dvigne brod in ga spet na ostre podmorske pečine zadervi, da strašno herstne in se raztrusne. Večidel ga v skalovji obtiči, posamni kosi splavajo verh vode. Sreča je bila mila Davroslavu in Dragojili: čolnič, ki je bil ladiji priklenjen, priziblje se pred nju, da ju reši pogube.
Po tej nesreči jenja nevihta, veter potihne, valovi se nekaj umirijo, nebo se z vedri, zvezde zaleskečejo in mesec priplava izza bledih valov na sinje nebo. Eešenca se zibljeta v čolniču proti Kandiji; burja vožnjo pospešuje, saj sama si veliko pomagati ne moreta, ker nimata brodarskega orodja. Izpod pečin bližnjega otoka zablišči jima luč, in kmalo zapazita štiri možake, ki jima v čolnu nasproti veslajo. To so ribiči, mislita, ki nama gredo na pomoč, Bog jim plati.   Toda možjć so sirovi, ki pozdrava ne poznajo; čolnič pri-
106
klenejo Čolnu pa veslajo nazaj med pečine, kjer velik brod pomorskih tolovajev v luki tiči.
Fej, razbojniški poglavar, ogleda si noya jetnika. Neizrečeno se razveseli, ko Dragoj ilo vidi, pa ravno tako se prestraši, ko Davroslava spozna. Znan mu je ves Carigrad, in dobro vč, da je Mehmed snubil Feretovo hčer svojemu sinu. Pa ravno tako je prepričan, da Dragojila ni Feretova hči. Visoko čisla pašo Meh-meda od tistega časa, ko je bil v njegovih četah polkovnik v bojih z libanonskimi Druži. Marsikako zmago je Fej paši pridobil. Pa ravno zmage so ga zapletle v prepir z zavidljivimi tovarši, kteri ga caru tako očernijo, da ga v smert obsodi; le Mehmedu se ima zahvaliti, da je mogel z nekoliko tovarši zbežati; in od tistega časa je rop po morji njegovo rokodelstvo.
Rad bi sinu povernil, kar mu je oče ugodil. Ali strast, ki se v njegovem sercu vname, ko Dragojilo vidi, preseže hvaležnost; njegova dobrovoljnost proti Davroslavu se spremeni v silo, proti mu, da ga pošlje Selimu v Carigrad, ako ne privoli v njegovo zahtevanje. Pa Davroslava to prehudo žali; raji hoče umreti, kakor te sramote doživeti. Izdere nasprotniku meč iz rok ter mu ga globoko v poželjivo serce zasadi. V kervi se Fej zgrudi in izdihne brezbožno dušo.   Davroslava pa tolovaji primejo in zvežejo.
Se tisto noč si izvolijo novega poglavarja, Puaha. Tudi ta spoštuje Mehmeda. Ali tolovajska sirovost, bojazljivost in lakomnost je veča od blagih čutil. Dobička mu ne bode prineslo, ako je izpusti, si misli, lahko pa Etem Selimu moč, imena in pota tolovajev ovadi, in car, ki je že zdaj zasleduje, zasačil bi je potem še lože. Bolj pametno je Etema valovom izročiti, Dragojilo pa za lep denar prodati. Puah je mož, ki dolgo ne premišlja: kar gklene, stori.
Dragojilo spravijo v ladijo. Mož, ki jo v sobico zapira, ogleduje jo pazljivo in milo se mu stori, ko se njeno černo oko ereča ž njegovim. Ne obupaj, reče ihtč, zagotavljam te, da se bode reč ugodniše razvila, nego si misliš.
Davroslava pa zvežejo in ga odpeljejo v čolniču, ki ga je ravno kar rešil potopa, na globokejše mesto, da bi ga tam vtopili. Tudi mož, ki so mu Dragojilo zaupali, hiti za njimi, pa ne iz hudobije, ampak z namenom, mladega moža rešiti, če bode mogoče. Veslaje ae pritisne do njega in ko drugi med seboj žlobudrajo, poreže mu skrivaj vervi, ter ga poduči, kod naj plava, da se bode lože rešil na otok. Neke streljajo od kraja dospevši, doveršć svoj posel ter veslajo nazaj, Davroslav pa se na Kandijo otmč.
Ko noč preteče, izplava tolovajski brod za rano iz kandijske luke proti jonskim otokom. Rešitelj Davroslavov nasvetuje Puahu, naj proda mlado lepo jetnico bogatemu Rašitu v Rašitstan. In tako se tudi zgodi.
107
IV.
Na bregu jadranskem, kjer Vojuza iz arnavtskih gričev bistre valove vali v zeleno morje, ležć podertine nekdaj sloveče in lepe Polone. Otožnost oklepa popotniku serce, ki ogledava zapuščine starih časov. Spomini začetnikov evropejske omike so tu pokopani; vendar ne le spomine starodavne gerške in rimske izobraženosti, ampak tudi spomine starih kristjanskih časov hrani ta zdaj zapuščeni in divji kraj. — Ko se je bilo kristjanstvo iz zibelji ves-voljne izobraženosti po svetem Pavlu zaplodilo po gerških in ilirskih deželah, molili so tudi Polonci, zapustivši kervave daritve zemskih in olimpiških bogov, v svojih svetiščih edino živega Boga, dokler se ne zarotita cara Dioklecijan in Galeri, da zatareta novo vero. S kervavim mečem kaznujeta Polono iu pozidata na kristjanskih razvalinah bogovom altarje. Pa kristjanje najdejo tu svetim obredom zavetja, kakor v Rimu in po drugih večih mestih. Podzemski hrami so njihova svetišča, dokler jih car Konstantin pregnanstva ne reši. Kristjanstvo se mirno razvija, poganstvo pa zginja. Polona vživa spet srečne čase. Ali neolikani gotiški narod, ki si novih dežel išče in skozi Dacijo in Mesijo do jadranskih bregov pridere, razdene z drugimi mesti vred tudi Polono, ktera se ne dvigne več k prejšnemu blagostanju. Ljudstvo, ki se po nemirnih časih spet tu naseli, obdelava plodno zemljo, ki mu hvaležno plodi obilne darove; ali tudi to ne terpi na veke; pod turškim barbarstvom se Vojuzini bregovi popolnoma zapustč. Le malo starega zidovja tik reke si ribiči osvojč, vse drugo pa zarašča germovje in mah. Kjer je pred tisoč in več leti omikani Gerk umotvoril in bogati Rimljan Fortunine darove v krasnih poslopjih užival, tam berložijo zdaj divje zveri in sokol gnjezdari; kjer so v nemilih časih kristjanje svete obrede obhajali, tam hranjujejo zdaj tolovaji svoje zaklade.
Tolovajski glavar Puah se je v tem kraju rodil in ga dobro pozna. Ne dopada se mu, kakor nekdaj Feju, pleniti po nevarnem morji, marveč si poželi mirnega življenja na suhem. Ali večini njegovih nepoštenih rokodelcev to ni po všeči; v toliko je pa preveri, da je pametno, poiskati si odljudnega kraja blizo morja in va-nj hraniti naplenjene zaklade, kar jih imajo na brodu odveč, pa v vedni nevarnosti. Za tako selišče so razvaline stare Polone kaj pripravne in sicer tem bolj, ker najdejo v njih prostoren podzemski hram. To je tista častitljiva dvorana, v kteri so kristjanje cara Dioklecijana o ponočnih shodih Bogu darovali. Vhod va-nj je po ozkih stopnjicah, ki so še dobro ohranjene; hram je podolgast in čveterovoglat, strop in stene so tu iz žive skale sekane, tu z opek zidane; mnogoverstne vrezane podobe je zaljšajo; ob
l08
desni in levi strani so pa rake, nektere dobro ohranjene in zaperte, druge razdjane. Konec hrama te stene pa stoji iz belega marmorja gladko sekana grobu podobna altarna miza, na kteri so se obhajali sveti obredje. Tisoč let in čez ]e od tiste dobe preteklo, ko je človeško oko zadnjič te shrambe ogledovalo; tisoč let in čez je pokrivala vedna tema te svete ostanke, tedajnim kristjanom nemilih, nam pa častitljivih časov. Polona se je razdevala in sezidala, dokler ni sovražna roka njenega ozidja popolnoma razrušila, da ga zdaj divja bosta zarašča — pa tega svetega hrama se ni dotaknila. Ali zdaj, ko krog njega vse mirno počiva, iztaknejo ga tolovajske čete in gay svoj prid kvarč. Nad vhodom sezidajo kočo varhom v hram spravljenih zakladov. Ta posel izročč trem udom množne družbe, ki so že bolj priletni in manj sposobni za opravila na brodu in za težavni boj po morji; tu pa se bodo varhi bogatih zakladov, stanujoči v priprosti koči, lahko z ribštvom na videz ukvarjali; saj z ribovanjem se živi tudi uborno sosedno selo na bregu Vojuze, kterega prebivavci so sirovi in leni Arnavtje. Ž njimi se Puah lahko sprijazni.
Zgodilo seje to mesca septembra 1.1570, šest mescev po tem, ko so bili tolovaji Milijeviča v pest dobili in dva mesca po Davroslavovi in Dragojilini nesreči. Milijeviča so hoteli tolovaji berberskim mohameda-nom v sužnost prodati, kar seje navadno njihovim jetnikom pripetilo. Milo se mu stori, ko premišljava, kako grenke osode sto in sto tisoč kristjanov bode deležen, kteri po severni Afriki nevsmiljenim Mohamedovim vernim nečloveško tlako delajo. Še hujše ga peče misel, do tjekaj prišedšemu bode pot v milo domovino na veke zaperta, nikdar več ne bode vidil ljube žene in drage dece; na tolovajskem brodu pa bi se morda vendar kedaj priložnost rešitve našla. Ponudi se tedaj Feju za kakoršnokoli opravilo na brodu. Fej ga obderžl. Milijevič, ki je bil v Carigradu čez pet let strežaj in kuhar, prevzame tudi na brodu ta posel. Vede se tako, da si popolno Fejevo zadovoljnost pridobi; Puah ga pa celo spoštuje in ga slednjič varha Polonskega hrama postavi.
Tudi Davroslavu je osoda ta dva mesca pripravila priprosto življenje. Ko se je bil iz valov na suho otel, zataji v Kandiji svoj plemeniti rod, s terdim delom si služi vsakdanjega kruha in dan na dan pričakuje tujega broda, da bi se na njem v kako kristjan-sko mesto prepeljal; pa vedno zastonj, zakaj kupčija po gerškem morji iz dveh vzrokov praznuje: kristjanska pomorska mesta so stopila v turški vojski na avstrijsko stran, in da-si ravno caru Maksu, ki se s Selimom vojskuje, materialne pomoči ne dado, vendar ga moralno podpirajo in vsa njihova prijaznost in dotika s Turčijo razpade, zakaj Selim se nad njim huduje. Pa ko bi kup-čijskim ladijam prav ne branila turška neprijaznost v Kandijo; saj se nikdar ne derzne na vzhodno medzemsko morje, kjer Puah go-
109
Bpodari, ki je poslednji čas več brodov zaporedoma oropal in končal. Kar se po morji brodov vidi, vsi so ali Puahovi tolovajski, ali pa turški vojni brodje, ki tu Puaba zalezujejo, tii vojake iz sirskih in maloazijskih pokrajin v Carigrad prepeljavajo.
Mnogokrat zre Davroslav stoje na kandijskem bregu po širokem morju in premišljava, kam da so mu siloviti tolovaji milo preserčno ljubljeno Dragojilo odpeljali: imajo li jo na brodu ali so jo v sužnost prodali, in kako se jej godi tii ali tam. To je vedni predmet, kterega njegove misli varč in predelavajo. Domišljija se ne naveliča vsak trenutek novih podob vstvarjati, pa v otožnost ga vselej pokoplje, ker konec njegovega tuhtanja je vselej ta, da si do-mišljuje Dragojilo v nepopisljivi tugi. Zdaj jo vidi s silo se bojevati, zdaj njega na pomoč klicati, zdaj krivici obnemoglo umirati. Rad bi življenje za-njo žertvoval, pa vse zastonj. Neusmiljena osoda je menda med nju razpela pregrinjalo vedne ločitve, pa ona loči le telesi, duh njegov potuje v neomejenih domišljijah čez morja in dežele, in jo spremlja po vseh njenih potih. (Konec drugokrat.)
Trojno serce.
Globoko v persih giblje se nekaj č4robuo, Glasi se čudomilo, žalobno in ljub6, Cveti veselje tiho, kali skrivno gorj^,, In mesto to presveto človeško je sercć!
Mlađenču persi dviga hlepenja divji žar. Navdaja mn jih nada, nek tajni sladki čar ; Serce mladenča obsega vso tugo in britkost, Obsega rajske sanje, ljubezni vso sladkost!
Kakor svitloba lune razjasni temno noč, Ima serc6 deviško prečudno tajno moč; Globoko v persih sije ljubezni živi plam. In žarno vnema serce, možu poguma znam!
Ljubezni polno tretje tak vroče in gork6 — Oklepa vse in veže z nevidno nas močj6, In v žalosti, veselji zvesto nam vedno je, Najlepše res na zemlji: — oh materno serce 1
J. Severjev,
110
Sebastjan ?1??ovič.
(Zgodovinski obraz, v poljskem spisal J. Zakariasevic.) I.
Let in krone težko breme je poderlo Sigismunda Avgusta v grob. Žalostno zre narod v][temno rako svojega kralja, ker čuti, da se bode kri prelivala nad njegovo mogilo.
Tudi Sulmeričane je opadel strah in žalost, Meščanje so pomaljali glave skozi okna, drug drugega popraševaje; tu pa tam so se shajali, posvetovali in razgovarjali, na zadnje pa so se sklenili v poslednjem sredstvu—v molitvi, kajti ni ga človeka, da bi v svojem življenji še nikoli ne bil okusil te tolažbe, govorč s psalmistom: „Bog, nada in tolažba moja!"
Kaj pa je tako uplašilo siromašne meščane! Vladarstva jim ni bilo mar: oni niso poznali kralja, niso šteli njegovih let, niso vidili groba, ki jim je zazijal pod nogami, in tudi nesreče niso poznali, ktera zadene vso zemljo o taci nezgodi. Ubogim prostakom je bilo rodno mesto ves svet; njih ni zanimala prememba dinastije, ker niso imeli pravice glasovati o kralji; oni so bili zvesti vsacemu, naj je je terla sila ali ne, ker so za greh imeli upirati se jačemu, če je tudi krivično vladal.
Sulmeriški meščanje tedaj niso mislili ne na kralja, ne na vlado, ampak vsa njih žalost je izvirala od tod, ker jim je župan nagloma obolel; kajti župan je najimenitniša oseba v mestu, in kar je kralj plemstvu, to je župan meščanom. Na njem visi blagor in čudorednost, pa tudi prepast celega mesta; on budi nad osebo poslednjega meščana, on je bramba udovam in sirotam, on je sodnik in kaznovavec. Gorjč mestu, kjer krene župan po krivi poti! Uboštvo se vgnjezdi v dom meščanov, zanemarjena posestva gred6 pod zlo, in na strehi, kakor na mogili, požene mah in plevel. Nesloga preobrača strehe, domovi in ljudjč se razletč, kakor bi je veter odpihnil.
Toda stari Klonovič je bil župan po božji volji. Petnajst let je že opravljal isto službo in da-si ravno so pred nekoliko leti imeli novo volitev, meščanje so vendar sopet njega izvolili. Zat6 se imenuje njegovo polje sploh županovo polje; po vsem mestu so poznali županov pas, poznali županove konje, voli, krave in vse, kar je bilo njegovega.
Meščanje so tedaj staremu Klonoviču iz vsega serca želeli zdravje in dolgo življenje; zato so šli k gospodu župniku, naj jutri
111
maiujejo pred čudodelnim obrazom sv. Bogorodice. Gospod župnik so je pohvalili zarad keršanske kreposti in obljubili, da bodo tudi sami Boga prosili za županovo zdravje.
Iskrena molitev meščanov je bila uslišana. Drugi dan, ko so meščanje šli iz cerkve, prišel jim je naproti mladenič rudečih lic in je povabil starešine k staremu Klonoviču.
„Kako je tvojemu varhu, Sirotek?" praša eden izmed meščanov.
„Dobro", odgovori Sirotek ves vesel. „Danes zjutraj ga je pustila bolezen, kakor bi odrezal?"
„Zakaj sipa ves v pražnji obleki, Martin?" poprašajo meščanje mladenča.
Martin Sirotek je nosil siv kaftan, prepasan z rudečim pasom. Rudečica mu zalije lice na to vprašanje, potem pa, roko poljubivsi najstaršemu med njimi, cehmojstru, odgovori: „Jaz ne vem; slavni moj varh mi je velel, naj oblečem najlepšo obleko, kar je imam."
„Dobro, dobro!" djal je cehmojster s pristojno važnostjo, „že vem, o čem se verti to."
Bilo je to jeseni. Krasno je sijalo solnce, in ovenelo listje je trepetalo kakor zlato v solnčnih žarkih. Na solnčnem kraju starega doma je na klopi sedel stari Klonovič in z roko podpiral sivo glavo. Lice mu je bilo bledo in v mnogo gub nabrano. Viditi je bilo, da je bolezen prenehala, vendar zapustila sled, da so se ga prestrašili vsi pošteni meščanje.
Vstopijo se v polkrogu, se odkrij6 in ga pozdravijo. Klonovič jim podaja roko in hvali njih keršansko djanje. Čez nekaj časa pa začne: da se mu je v sanjah prikazala Devica Marija, pribežališče sirot, ter mu naročila, naj pred ko pred doverši svoje dobre namene in ne zapusti za seboj sirote brez hrambe. Potem pomigne Martinu, naj odide, on pa tako-le govori zbranim meščanom:
„Slavni meščanje! konec se bliža mojemu življenju; Bogorodica me je nocoj ojačila, da izveršim, kar še moram izveršiti. Poslušajte me!"
Meščanje so sedli po dolzih klopčh, in s povzdignjenimi glavami poslušali govor svojega župana.
„Pred nekoliko leti", začne stari Klonovič, „našlo se je zapuščeno dete. Ni se moglo izprašati ne za očeta ne za mater; samo to se je znalo, da se zove Martin. Dete je tekalo po mestu, in ker ni vedelo, kako se piše, imenovali smo ga Sirotek. Takrat sem jaz bil župan, in mislil sem: naše mestice je dovolj prostorno, zakaj bi tedaj ubogi siroti ne pritekli na pomoč, ki je k nana došlo, in terka na naša vrata? Jaz sem vzel to dete, in ko je odraslo, dal sem ga v uk h koristnemu rokodelstvu. Sosed Mihael Glava, slavni cehmojster tega rokodelstva, more najbolj povedati, da je bil Martin odličen učenec, in sedaj je brez graje dober pomočnik. Njegova tkanina prodaja se v Kaliž, in sama Šlezija ne tke boljše. Milina
112
je gledati njegov izdelek. Zakaj bi ga mesto ne vzelo v svojo sredo in enkrat za vselej izbrisalo to sramoto, da je najdenček, da je sirota brez imena? Jaz bi pokojno umeri, videč, da je on v vašem številu, da je meščan. To bi mi utolažilo težko mojo žal, ker svojega sina Sebastjana nikoli več ne vidim na tem svetu!"
Meščanje so se vznemirili. Mislili so nekteri, da bi to omadeževalo slavne meščane sulmeriške, ko bi najdenček brez imena zadobil mestne pravice. Eazžalil bi se ponos meščanom, ki je osnovan na starodavnih navadah in običajih, kedar bi za brata priznali človeka od neznanih roditeljev, o kterem se ne vč, kdo ga je kerstil, kdo mu kumoval. Tacega človeka vedno zamotajo na tujem; kajti kdo ve, kako je živel njegov oča?
Vnela se je tedaj med meščani vroča pravda, ima se li Martin Sirotek prijeti v meščanstvo ali ne. Ko so se prepričali, da s tem izpolnijo želje ljubljenemu županu, ki hoče to zahvalnost nesti v grob kot vzglavje za večni počitek, — dalje, da to ugasi njegovo žalost za edincem, ki je šel po svetu, in ne vrača se v rodni dom, da očetu zatisne oči!... nazadnje pa, ko so spoznali, da je Martin Sirotek marljiv in varčen rokodelec, in se je z lepim svojim vedenjem vsacemu prikupil: privolili so meščanje, naj se Sirotek vpiše med njih število, da bode meščan.
Stari župan radosti poskoči, zadovoljen z izrekom najstarših meščanov, potem pa, naslonivši se Sirotku na ramo, ki je konec govora sopet vstopil, šel je v veliko sobo, in za seboj pozval vso skupščino.
V županovi sobi je bilo nekako temno in turobno. Vsemu pohištvu je bilo viditi, da gospodar davno že nima družice življenja, da se osamljen in zapuščen pomika k svojemu grobu. Sredi sobe je stala velika lipova miza, poleg nje dve klopi. Na polici je stalo nekoliko kositarjevih skled in ploščekov, ostanki nekdanjega županovega imetja; sedaj so bili vsi prašni brez rabe. Zelena peč, ktero so postavili šleski pečnjaki, bila je nekdaj pobeljena, in temni zapečnik bil je viditi, kakor fantastična podoba. Pod mestejamije bilo vse zgnjito, in zidovje, od starosti popokano, malo da se ni razsulo.
Stari Klonovič je vzdihnil, razgledal se po sobi, kakor bi česa iskal, potem pa je rekel meščanom:
„Tužen pojdem s tega sveta; nobeden mojih ljudi ne zatisne mi oči."
Ko si otare solze, sopet nadaljuje: „Tu na tej klopi pokraj peči, kakor da ga vidim, sedeval je Sebastjan, in v dolzih zimskih večerih poslušal pripovesti starega Bartoša, ki je pred tridesetimi leti brodar bil in večkrat brodil do Gdanska. Mili Bog! mladi deček bi se bil dvignil kakor sokol in radosti plakal, ko mu je Bartoš pripovedaval, kako krasna mesta so v tej zemlji poljski, kako
113
krasni logovi dvigajo se ob rečnih bregovih ? Takrat se je v njem porodila želja, zapustiti dom, in spustiti se v široki svet, in več ne verniti se. Pravijo, da se uči, ali moj Bog, čemu meščanu toliko učenosti!"
Meščanje so ginjeni poslušali zdihovanje starega Klonoviča. Ali pravično je bilo to jadikovanje, ker edini sin je zanemaril očetov dom, in dolgo že mu ni bilo ne sledu ne glasu.
Na zadnje se zbrihta starec v gorki svoji tugi, in spomnivši se, zakaj je bil meščane poklical, zaprosi je, naj se vsedejo in zaslišijo prisego Martina Sirotka.
Župan, ki je že prej upal, da mu meščanje radovoljni izpolnijo prošnjo, dal je vse izgotoviti za sprejetje Sirotkovo. Stara hišina je prinesla razpelo in dve sveči. Iz velike skrinje so vzeli veliko knjigo, mestni pisar je prijel za pero, da Sirotka vpiše med meščane. Iz sosedne sobe je ^dišala razna pečenina, in okoli peči je stalo nekoliko majolik. Župan je bil sklenil, da Sirotku po davnem običaju da čast, in to je tudi mnogo siromašnejših meščanov zadovolilo.
Spredaj za mizo je sedel Klonovič, okoli njega priseženi možjč, drugi pa po starosti in po imenitnosti, in najmlajša dva sta stregla. Sirotek je stal na pragu, ker si ni upal iti med nje, ali serce mu je radosti poskakovalo, ko je pomislil, da pervi pot more priča biti mestnim skupščinskim obredom, o kterih si je že tolikrat belil glavo. Danes se konča žalostna njegova osoda, on je imel postati njihov člen, in ž njimi sedevati na dolzih klopčh. Kolika radost za ubogo siroto!"
Klonovič trikrat popraša meščane, imajo li kaj proti Martinu Sirotku, znajo li, kaj bi na sramoto bilo njegovemu imenu? Ko so vsi priznali, da je pošten in delaven človek, oberne se župan k njemu in mu kratko razloži dolžnosti novega stanii.
Opominja ga, da se mora odslej za blagor mesta in meščanov odreči lastni volji, in samo ono delati, kar zbrani bratje za dobro spoznajo. Starejše mora vedno slušati in spoštovati, bodi-si doma, ali na ulici. Svoje rokodelstvo mora opravljati po duši in povesti; za svoj posel ne sme več jemati, kakor je običaj. Vsako javno breme mora voljno nositi, ker je vsak meščan del velikega poslopja; in če se mu umakne, lahko se vse zruši. Potem ga nagovarja, naj se vselej usmili siromašnejših, in ko bi koga zapustila moč, da bi se ne mogel s svojim hlebom hraniti, naj mu ne odtegne pomožne roke.
To in marsikaj druzega še je govoril stari župan Sirotku, on pa je ginjen in s pobešeno glavo poslušal očine besede svojega varha in rednika.
Kmalo potem prižg6 sveče; pisar prebere prisego, Martin Sirotek vzdigne pred razpelom dva persta, in za njim govori prisego.  Potem poklekne, poljubi križ, vstane, in stopi k staremu
114
Klonoviču. Spustivši se pred njim na kolena, poljubi mu roko, tako tudi ostalim meščanom. Ti pa so ga v znamenje bratinstva poljubovali v lice.
Ali njegov varh ni bil srečen in radosten.   Pogleda Sirotku v obraz, otare si solzo in pravi:
„Ti, Martin, ti si že preskerbljen; moj Sebastjan pa blodi po svetu. Kakor si bil ti med nami tujec, tako je on sedaj tujec med tujimi, in kdo ga vzame za svojega? Tu je bilo rodno njegovo gnjezdo, tu bi mogel biti pošten in spoštovan meščan, ali on je tiču enako izletel iz gnjezda; vetrovi so ga zanesli nekam, odkoder nobeden ne sliši njegovega klikovanja."
Meščanje so tolažili starega župana, da se mu sin zdrav po-verne in mnogo zlata prinese domu. Sirotek pa, poljubovaje milemu varhu roki, obeta mu, da on sam pojde v Krakov, da Sebastjana poišče in ga pripelje očetu.
Ali čez nekoliko dni je izdihnil sulmeriški župan.   Zvonovi. 80 dolgo in glasno zvonili; dolgo so meščanje plakali, najhujše Sirotek, in kaj čuda, da mu je htelo serce počiti, ko so mu varha in očeta spustili v temno rako.
Vernivši se s pokopališča na zapuščeno župovanje, vredi svoje gospodarstvo. Čez nekoliko mescev, da ostane mož beseda, obleče sivi kaftan, prepaše in prekriža se, potem pa spusti se na daljni pot, da Sebastjana poišče in dovede ga v rodni, zapuščeni dom. Ko je korakal kraj Sulmeriškega hriba, poslovi se še enkrat s pozoriščem sirotinske svoje dobe, in se spusti v božjem imenu naprej, prepevaje pesem od Device Marije:
„0 Marija, naša mati! Kakor veš in znaš, me varno vodi! Skerbna mila mati mi zmir bodi Zdaj in na vse večne čase! O Marija, varuj me! O Marija, vodi me! Po pravi poti v sveti raj!"
?.
Bilo je okoli polovice mesca januarja leta 1574. Francoski kraljevič, Henrik Anjou, prišel je v Krakov, da zasede prazni prestol poljski.
„Bila je davnim Poljakom navada", pripoveduje Andrej Fre-dro, „pokopavati umerlega kralja vpričo novega, naj ta s lastnimi očmi gleda primer umerlosti, in uči se skerbeti za narodovo ljubezen in boji se njegove sodbe. In dober je bil ta običaj, ker je izbrani kralj pred seboj imel nauk, da je prah in v prah se
115
poverne, ter da o kralju ne velja ono: de mortuis nil nisi bene (o mertvih govori se samo dobro).   Ostro je sodi povestnica!"
Sigismund Avgust je bil poslednji odrastek jagelonskega kolena.   Poslednjemu Jageloncu je Poljska skazala viteško čast.
Ves Krakov je obsul cerkev, kjer je ležalo kraljevo truplo. Cerkev je bila znotraj preprežena s černim suknom, spredaj se je vzdigoval krasen katafalk, nad rako pa se je zibal bel orel z raz-puščenimi krili in gledal na kraljevo truplo.
Pred katafalkom so stali deželni dostojniki in poslanci tujih keršanskih vladarjev, pogreznjeni v nemo žalost. Orgle so turobno ječale in duhoven je pel s temnim glasom.
Naposled so odpeli requiem; dim čistega kadila je zagernil rako, po cerkvi pa plač.
Velikaši so vstali, in orožje svojega kralja dali tujim poslancem v roke. Cesarski poslanec je vzel čelado, francoski — ščit, ogerski — kraljev meč, in vse to so položili na oltar. Potem se je vzdignil krakovski vojvoda in zbranim pregovoril nekaj besedi. Govoril je o poslednji vsahneli veji mogočnega drevesa, pod čegar senco je cvetla poljska zemlja; govoril je dalje, da je Poljska sedaj enaka stepi brez sence, in kogar žeja, da mora izvira blagosti iskati v krilu te zemlje, ter nevtrudno delati, kakor najemnik. Ugasnil je poslednji Jagelonec, zemlja Poljska je sirota. Pustimo, bratje, svoje zasebne namere, zlomimo pobedne meče, bodočnost nam je zakrita!"
Ko je to izgovoril, dal je vojvoda maršalsko palico, da jo prelomijo, kancelar pa pečat, da ga zlomijo. V tem hipu se začuje ropot med cerkvenimi vrati, ljudstvo se zgerne v stran, kraljevi dvornik v polni opravi prileti na konju v cerkev, pred katafalkom pa se z ropotom zgrudi na zemljo. To je bil viteški obred pri pogrebu poslednjega Jagelonca.
In nastala je grobna tišina v cerkvi; štropot zlomljenega orožja in skerhanih kraljevih znamenj je razdonel po svetem mestu, kakor zadnje dihanje iz persi umirajočega. Tiho in prepadeno je stalo plemstvo, s solznimi očmi je gledalo telesne ostanke poslednjega Jagelonca, malo še, pa bode tujemu kralju priseglo zvestobo, pa bode v tuje roke položilo biser svojih pravic ... Aj, tuj sosed preži na ubogo zemljo; mogočni car nudi svojega sina, samo da omeji meje Poljskoj zemlji.
Vsacega je bolelo to, da se tujec spenja na prestol poljski, ali pobožni Poljaki so se s tem tolažili, da je to božja volja.
Dokler so se veršili žalostni ti obredi, stal je med korovimi stebri ubogi meščan sulmeriški v sivem svojem kaftanu, prepasanem z rudečim pasom, in je gorke solze bil za kralja, kterega še poznal ni, in o kterem je komaj kedaj slišal v svojem življenji, da-si ravBO jo kraljeval mnogo let.  Poleg njega je stal dvajsetleten
116
mladenič, deržal križem roke, in smelo oziral se po cerkvi. Imel je čeme kviško česane lase, lepo obličje, smel in bister pogled. Černim lasčm in gosposki postavi so lepo pristovale zamišljene, temno modre oči, v kterih je bliskala žerjavica smelih domišljij, in tlel plamen pokojne in serčne turobnosti.   To je Sebastjan Klonovič.
„Sirotek! umeš li to grobno tihoto?" praša zdaj Sebastjan meščana. „To je soparna in zadušljiva tišina pred divjo burjo. Narod sluti temne oblake na jasnem nebu domovine, skoraj bode začelo germeti — ali ploha, — treba nam je . . . Sirotek, zemlja poljska je čedalje bolj pusta?" . . .
Meščan se je ozerl skozi veliko gotično okno, ali opazik je oblakov na nebu, ali ne. Toda dan, da-si ravno je bilo sredi zime, bil je ugoden in čist. Nikjer ni opazil oblakov, povsod jasno in modro nebo.
Ko se spomni, da je Sebastjan govoril o zemlji poljski, rekel mu je: „Da zemlja brez obdelovanja pusta ostaja, to je res; zato sem prišel po-te, ker ti očetovo zemljo skoraj preraste plevel in koprive."
Ali pesnik ni slišal meščanovih besedi; s skušenim očesom je zerl daleč v bodočnost narodovo in ondi nekaj zazerl, kar mu je oči s solzami zalilo.
„Kokalj in koprive se širijo po krasni zemlji poljski", govoril je pesnik sam s seboj, „nobenega ni, da zaredi plodno zemljo in iztrebi plevel, ki žito duši."
„Zemlja rodna, Poljska mila Z božjega pognala krila ..."
Meščan ni mogel pesnika razumeti, in ker se ni hotel o posvetnih reččh zgovarjati, pokleknil je, prekrižal se in začel moliti: „Pokoj večni..."
Sebastjan pa je gledal velikaše, in ko je štropot razlomljenih znamenj razlegnil se, djal je meščanu:
„Čuješ lita ropot? Sterli so znamenja kraljeve vlade! O Bog, slabo železo in les se lahko lomita, ali dokler so ta znamenja bila v roci enega, dokler jih je sukala silna vladarjeva desnica, kdo bi je bil zlomil takrat?"
Dolgo še je stala dvojica pod korovim obojiom; eden je goreče molil za mir pokojnikov, drugi pa s ponosno povzdignjenim čelom pazil na obrede, in v duhu zerl daleč v narodovo bodočnost.
Naposled se konča cerkvena slavnost; truplo kraljevo so spustili v grob, maršal Firlej z ostalimi velikaši pa je hitel v Balice, da pozdravi novega kralja.
Sebastjan in Sirotek sta šla' iz cerkve, ali od velicega hrupa po mestnih ulicah nista se mogla razgovarjati o gospodarstvu v Sulmericah. Po Krakovu je hodilo mnogo tuje gospode, kraljevi služabniki in vojaki, ki so prišli kralja pozdravljat. Čez vse to je
117
vladala vendar nekaka bojazen in nemir. Ni se smelo streljati, gostivnice, v znamenje žalovanja za kraljem, bile so zaperte. Po Krakovu so hodile straže, povsodi globoka tišina, povsodi nekaka potvarjenost.
Meščan se je skoraj v vsacega husarja zagledal. Sebastjan pa mu je pojasnjeval reči, o kterih se mu še nikoli senjalo ni. Ćuli so se glasovi, ki so zasmehovali novega kralja, drugi pa so sopet povzdigovali njegove sposobnosti in pripovedovali, da kralj Henrik namenja povzdigniti poljsko brodovje.
Tako je minul dan. Omamljen od vsega, kar je čez dan vidil in slišal, zaspal je meščan sulmeriški, Sebastjan pa je sedel za mizo, z roko podperl glavo in premišljeval dolgo, verlo dolgo. Da-si ravno ni bil plemič, vendar je z gorečo ljubeznijo ljubil svojo domovino; naučil se je bil iz rimske zgodovine, da je vsak Rimljan rad umeri za domovino. Krasna, čutljiva duša pesnikova je gledala Poljsko, kakor krasen rajski vert, in radostno je čutil skrivno harmonijo, ki se je ozivala v globočini njegove^duše, kteri je plemenito njegovo serce tako milo prištevalo. Čarobni gaji, polni cvetu in dišav, migljali so pred njegovimi očmi, in to je bilo vse domače, domorodno. V pameti so mu oživeli oni logoviti bregovi domačih rek, o kterih mu je pravil stari Bartoš toliko čarokrasnosti. Gledal je ladije in šajke, ki nekam daleč plavajo s poljskim hlebom in raznašajo pridelke zemlje poljske...Poslušal je pesme vračajočih se brodarjev, ki so opevali svoje radosti in strasti na morji, in sedaj se radujejo na pragu rodne koče.
Napočil je dan. Klonovič je bil bled, kervavih oči. Sirotek se je začudil, ko je zagledal ga.   Prašal ga je, ali ni kaj bolan?
„Duša je zdrava, za telo ne maram. Razne prikazni so mi rojile nocoj po glavi, ali ti me ne razumeš?"
Meščan je molčal in s spoštovanjem pogledal druga detinske svoje mladosti.
„Mnogi uk moti spanje in pokoj", mislil je sam pri sebi, „tudi naš duhoven ne morejo po noči spati".
Premišljevanje to je pretergal hrup na ulici. Kralj Henrik je slavno jezdil v mesto. Dan je ugoden, solnce toplo sije. Od streh curkoma teče, ker sneg kopni. Sebastjan in Sirotek hitita na ulice, da vidita novega kralja.
Po cesti od Lobzova se je vlekla dolga versta plemstva in vojske. Nadvladika gnjezenski je sedel v rudeči kočiji, poleg njega je jahalo deset husarjev; za njim vladika Krasinski, pred kterim je šlo dvajset konjikov, vsi v žametu; dalje Mjelicki, kaštelan Krakovski, obdan s konjiki, ki so imeli pozlačene ščite, maršal in vojvoda Firlej, ž njim tri sto konjikov in z vojvodo Lubelskim dve sto konjikov.


118
Litva s tri tisoč konji, za Litvo vojvoda Pruski, dalje Tu-činski Janez in Andrej, Herbartovci, vsi z znamenitimi četami, in Stanislav iz Ternova, kaštelan Cehovski, vodil je dve sto husarjev, vsi v rudečem suknu in v zlatu, naj veča četa pa je bila s Komo-rovskim tri tisoč pešcev.
Nič več niso tugovali za umerlim kraljem, dvor poljski je sijal v bogatih, sijajnih opravah.
Čuden razloček med to obilnostjo in med uboštvom brezštevilnih seljakov, ki so stali za mestom. Zemlja, pokrita s snegom, bila je enaka belemu grobnemu pokrovu, in dalje^po poljanah so kukale strehe seljskih bajt, poskrite po snegu. Žalostne postave v sirovi obleki so se pomaljale iz snežnih teh dupelj, ki so z glo-bocimi prikloni pozdravljale kraljevo milost.
Kakor kača je tuga vjedla pesniku serce, ko je vidil toliko obilnosti zraven tolike bede in siročije. Naslonil se je na drevo, gledal slavni vhod in poskrite bajte, pa si v duhu mislil: „Vas priznava narod za svoje gospodarje, ali vi mu zato cedite znoj raz čelo."
Vse drugače je to meščan gledal. Ti prizori so ga vsega zmešali; napel je oči in čudil se temu gosposkemu bogastvu. Pokorno se je poklonil vsacemu velikašu, ker tako je učil ga župan sulmeriški, njegov rednik. In ni vidil, ni poznal onemoglega poljskega društva.
Dolgo se je vlekla rajda, ki je pri vsacem koraku postajala. Blizo Florjanskih vrat se ustavi vlak, ker tu je kralj zasedel konja.
„Vidiš li, Martin?" viknil je Klonovič meščanu, „onega viso-cega moža v temnem plašču? Firlej je, maršal in vojvoda Krakovski."
„I kaj pa uni gerbasti, ki je ž njim govoril?" prašal je Sirotek.
„To je Janez Zamejski, starosta belski, visoko učen mož."
In oba sta omolknila, ker je vojvoda začel s starosto govoriti.
„Vojvoda, ti si kraljevski dočakal kralja", djal je Zamojski.
„Za Boga, še lepše bi ga sprevedel, da hoče Poljsko zapustiti", odgovoril je vojvoda.
„Kaj ni za-nj glasovala cela zemlja?"
„Pri moji veri, starosta! Bog je njega za pokoro poslal Poljakom . . . Lahko bi Piast kraljeval."
„Piast! Piast!" kliknil je starosta, „s tem bi se njegova ro-dovina ponašala, vsa dostojanstva zavzela, in kje je potem enakost plemiška. Dozdeva se mi, vojvoda, da si pripravljen koj vzeti mu krono . .
„0 samo da morem!" vzdihnil je Firlej. Ravno sta prišla mimo Klonoviča.   Zamojski, zapazivši pesnika, poda mu roko in nasmeje se. Meščan sulmeriški se je odkiil
119
in pobleđel od strahu, ker je tak velikaš stopil k njima, in Sebast-janu podal desnico. Ko je Sebastjan to zapazil, miloval je ubozega meščana, in posmeh lahke ironije šinil je na njegova usta. Med tem je prišel sam kralj mimo, oblečen v černo opravo s podšito risjo kožuhovino.
Meščan sulmeriški se prestraši te osebe, in Sebastjana popade za obleko.
Nastala je noo in da-si ravno so dolgo še goreli umetalni ognji, spravila sta se naša druga spat, da počijeta.
Meščan sulmeriški se dolgo ni zavedel. Po glavi mu je nekaj šumelo, tema zakrila oči, rekel bi, da je gledal odperto nebo, toliko čuda se je danes nagledal. Ko se je naposled sopet zavedel, zaželel si je tihega mesteca, da bi gostoljubno zavilo ga v svoje krilo. Željen, da pred ko pred odrine iz hrupnega Krakova, popraša Sebastjana, kedaj on odrine. Ali Sebastjan mu nič ne odgovori, samo vzdihne in se globoko zamisli.
„Visoki nauki škodijo razumu", mislil je meščan, in z nepremakljivim očesom gledal krasno, navdušeno obličje prijateljevo.
In res je bil pesnik tačas navdušen. Velika, vzvišena drama se je razvijala pred njegovimi očmi; z bistrim očesom je prezerl značaje igrajočih oseb, in slišal nesoglasje korov, ki so okroževali veliko, narodno dogodbo. Zaskerbl ga jez, ki je delil stališče poljskega društva, prestraši se zarad bodočnosti. Ko so se razčistile megle raz pesnikovega čela in lice zradovalo se mu, prijel je meščana za roko, in prašal ga: „Ali si vidil našo gospodo?"
„Vidil sem jo; velika so to in bogata gospoda!" odgovoril je Sirotek.
„Ali si tudi vidil naše ljudstvo, ki je od daleč stalo?"
„Da, vse sem vidil, da-si ravno mi je vse migljalo pred očmi."
„In kaj misliš, ljubita se li bratovski naše ljudstvo in gospoda, kakor stanovavci ene in iste zemlje Poljske?"
„Kaj je gospodi mar za to beračijo!" kliknil je meščan sulmeriški, ponosno spomnivši se, da je nedavno postal meščan.
Klonovič se bridko nasmeje.
„Sirotek, vsi skup, meščanje in priprosto ljudstvo, smo en narod, in v božjem narodu mora žariti vzajemna ljubezen od per-vega do poslednjega. Pohlepa za slavo in oholost tergate narod in ste krivi, da narodova vlada ne more biti taka, kakor bi se hotelo. Ali veš, kaj v tacej nezgodi delajo modri kralji?. . . Nauk in umetnosti sade po zemlji, nauk veže ljudi. Možje, razsvitljeni z naukom, zlagajo više z nižimi."
Meščan je napel oči, za glavo prijel se, ali tega ni mogel razumeti.
9*
120
„Vidiš li te zidine?" govoril je pesnik. „Poljubi je, ker V njih je biser in drago kamenje kraljice Hedvike. To je zavod za one uboge, ki sebe žertvujejo, da morejo domovini z naukom svetiti."
„Kaj potem, ko se izučć?"
„Gledi! sredi tega zidanja sem jaz kot dete našel priljubljen stan. S priprosto hrano sem hranil svoje telo, tim marljivoj še pa duh s harmonijo velicih pesnikov; tu mije serce serkalo iz studenca velikanske minulosti!"
Meščan je ves osupnjen vertel glavo.
„Tedaj ne misliš z menoj iti v Sulmerice, kjer ti očinjo zemljo prerašča plevel in zanemarjeni dom se podira?"
„Kaj, jaz bi naj k vam hodil? Jaz, Acern!" kliknil je pesnik ves navdušen; ali kmalo se je razbral in žalostno pridodah „Zovejo me Acern, od javora."
„Mogel bi biti meščan", nadaljuje Sirotek, „in s časoma župan.   Ime Klonovičev je pri nas v velici ceni."
„Jaz župan sulmeriški! Častiti Sirotek! ti me ne umeš. Jaz sem učitelj filozofije, to je učitelj največe resnice na svetu. Sulmerice so preozke za-me; moja rodna zemlja je cela Poljska."
Sirotek je jel o tem premišljevati, pa ni mogel razumeti. Dozdevalo se mu je, da mora ob pamet biti človek, ki zaverže nekoliko juter lastite zemlje ter imenuje veliko deržavo svojo zemljo, ktera je kraljeva in gospodnja . . . Samo bedaki senjajo, da so gospodarji vsemu svetu; to nikakor ni šlo meščanu v glavo, on ni znal, da poleg bedaštva koraka veliko, vzvišeno čutje, naj veča krepost na zemlji — ljubezen za človeštvo.
Naposled pravi:
„Sebastjan! jaz nisem pismen človek, in ne umem tega, kar mi govoriš; rekel pa bi pri prosti pameti, da nisem jaz sirota, ampak ti?"
Tanka megla je zakrila pesniku oko. Zdravi razum prostega meščana je prederl v njegovo zapuščenost na zemlji — zapuščenost vsacega vzvišenega duha!"
„Ne", odgovoril je Klonovič, „s teboj se ne povernem".
„A kaj bode s poljem, ktero je tvoj oče obdeloval?" popraša žalostno Sirotek.
„Meni ni treba veliko; kar si zaslužim, to mi bode dovolj. Imetek svoj v Sulmericah dajem ubogim in cerkvi na slavo in hvalo božjo?"
„Kje bode pa grob?"
„0, za grob ima Poljska dovolj zemlje ..." „Ali kedar človek ni ud nobene občine, plačati mora celo tri lakti zemlje na tujem ..."
la ko m obriie kapljajoče solze, prime za popotno palico.
121
„Zdrav bodi, Sebastjan!" Hiknil je s solzami v očćh; jaz grem, željen sem Sulmeric. Jaz sem bil sirota in včm, kako britek je hleb sirotinski. Bodi hvala tvojemu očetu, sedaj sem meščan, in Sulmerice so moja očevina. Zato si nazaj želim. In ti. . . ti pojdeš v daljni svet. . . hočeš, da bodeš sirotek!"
Ali Sebastjan, kakor bi ne bil slišal svojega druga, podperl si je glavo, in pred njegovo dušo so se prosterli trije sveto\1 . . . Angeljska krila so ga vznesla v rajske dvorove, in tu je gledal izvoljene v beli obleki s palmami v rokah, prepevajoče veliko vzvišeno himno, in njegovo serce se je ž njimi združilo.
(Dalje prihodnjič.)
Jesensko noč med slovenskimi polharji.
(Čertice iz življenja našega naroda.)
?.
Wunder über Wunder ist đises, dass Die Cralnerische Bauern sogar den Teufifel nicht förchten.
Abraham a Santa Clara.
Izza visocih prestarih hrastov je bliščela mesečina skozi zeleno perje, sijala ob skorjavem, z gostim visečim lišajem preraščenem deblu, da so se mi zdela drevesa sivobradim starcem podobna, ki jim je stvarnik okinčal čelo z zelenim vencem. Da bi spregovorili, vi stari hrastje! ki stojite na slovenski zemlji že nektero stoletje, ki ste torej nektero pomlad pomlajeni vidili, kako je ginil rod za rodom, povedali bi mi nepoznana junaštva slovenskega rodu, tuge in reve, ki so ga pestile, razmetali bi mi prikrito slovansko zgodovino
Vsemu svetu nepoznano, Od nikogar spoštovano !
Ravno sta mi bila omenjena žalostna stiha iz Jenkove pesmi prišla na misel, ko me stari veseli Luka prebudi, vernivši se k ognju, gotovo najčudnejši možiček, kar jih je kedaj po slovenskih gozdih ostrozobe polhe lovilo.
„Ne rešiš se me ne, šlevica!" govoril je in se trudil, da bi polhu iz življenja pomogel. „Pesja dlaka! kedar pride bela žena, huda smert, tačas se bom pa jaz uvijal, stopical in bercal, da bi se jej ubranil, pa ne verujem, da bi se dalo."
122
„I vi bi se pa ubranili smerti!" ???? nekdo, ko se je zbrala žopet vsa druščina.
„Fantč! modra glavica ti čepi verhu pleč, kakor se mi vidi. Hudimer, če se jej je že kdo ubranil, potlej bi se še jaz. Zakaj razun nje mi je oče in gospod Bog že vsega v košek izpustil, vsako soderžico sem že prenašal na Kranjskem, Hrovaškem in Štajerskem; na Laškem cel6 sem že kuretino kradel, kakor bi bil lisjak. Pa sem vendar še tiček, da-si so vrabci ta čas, kar sem se rodil, že osemdesetkrat mlade izvalili, tiček, da me marsikdo ne ustrahuje. Bog mi je zmirom pomagal, to mu rad pritegnem, in hvalim ga; zdaj-le me je pa malo na gnoj postavil, kakor svoje dni svetega Joba, ker mi je tako hudo mlado (snaho) naklonil".
„Zakaj se ne zjezite, da bi vi njo zares na gnoj postavili?" praša Mertinek z Viška, širokopleč polhar, ki je bil na glasu, da ima neko čudno lastnost, ktera se v pesti zbira in izvira.
„Stare kosti, slabe pesti, ljubi moj!—Undan-le s pomladi sem bil zbolel; buzarona, mislil sem, zdaj gremo! Izpovedal me je že bil naš kaplanček — Bog mu daj obilo bire, dober mož! — in mi je rekel še posebej: le molite kak očenaš, hodili ne boste več! E pravim jaz, Bog je pa tak mož, da še vse lahko predene in pre-drugači. Le stojte, povem vam, kako sem bil ozdravel in vidili böte, da moja glava ni tak bčt, kakor se vidi. I, jaz sem imel svoje dni bučico, da je ne bode devetdeset let med vami otovrej, ko mene ne bo, dobro me pomnite! O polnoči je bilo, kakor bo zdaj-le. Meni šembrano hudo! Zadelalo se mi je bilo nekaj v gol-tancu. Vse je spalo in mislil sem: glej ti France Lukatov! kaj si imel včasi prijatlov, sosebno kedar je bilo kaj tistega, ki izpod palca vhaja, zdaj boš pa smertno uro sam umiral. Mlada in hči njena ste spali, nisem ju hotel klicati, da-si mi je bila duša že vsa za v večnost opertana in opasana: mislil sem, le spite, bodem že sam umeri, če lahko ne pa težko. Sicer sem pa za terdno menil, da bom kakor jutri že v nebesih kosil. Živel bi bil pa le še rad, vsaj tako dolgo, da bi še to turšico oličkal, ki sem jo posadil. Začnem premišljevati, kako bi zapodil bridko smert, kedar mi „na vrata poterklja" kakor se poje v pesmi. V pravljici se pripoveduje, da jo je bil nek kovač v vreČo del; jaz pa, ko bi bil še laglje vstal, kakor sem, nisem imel ni vreče ne. Zdaj mi pride na misel: „Kaj France, stara kost, ko bi ti s soljo ozdravel in Še kako zimo preživel in še ktero lesico vjel. Pred dvajset manj ko sto leti si se rodil, nesli so te h kerstu in tam so ti dali soli. Najpervo si imel sol v ustih. Potlej ti je sol sladila in solila vsako jed, celo tačas, kedar ti je mošnjo toča pobila in uima terla, za sol je moralo biti. Ko bi mi pa sol pomagala! Le poprimem palico in se mečem do solnice. Zaspem si je pest v usta in — hudir in vse čisto — drugo jutro, hvala Bogu, sem bil zdrav! Še sem tukaj in
123
še ne bom umeri, če Bog da, tako prec. Pa veste, zakaj me ne marajo še v nebesa? Pri moji kukovnici, zato ne, ker bi me moja mlada tako rada dala s sveta. Ona bi rajša vidila, da bi mene ne bilo, ko da bi jej bogvedikaj pomolil na brezovi terski; vem, da vsak dan tri očenaše moli in eno vero, da bi jaz umeri. Zato pa nalašč nočem. Pa kaj jaz vem, morda me ne marajo v nebesa zato, ker malo kolnem — zlomek!"
„Ali niste rekli, da ste na Laškem—?" hotel sem ga prašati.
„Kuretino kradel? To se ve, da sem jo."
„Kaj ste pa delali tam?"
„Tamkaj ? Puško na rami, pa sabljo čez pas, kakor se poje v pesmi.—Le stojte, povem vam od kraja do konca. Dvajset let sem bil star, močnekoščice sem imel, lepšem bil—to moram reči, lahko bi se bil ženil, pa se nisem imel na kaj, prepisan je bil brat. Saj veste, tačas so nas še lovili za na vojsko. Z nekim Andrejcem sva se skrivala gori-le v suho hosto. Več let sva jo srečno utegovala in že sem menil: priženim se kam, pa bo. Kar ti začno Francozje pritiskati, gospodi je bilo vojakov treba in na novo so zabičevali županom, da naj dosti tacega blaga naberö. Ker jim je pa slabo hodilo, jeli so bili tačas tudi pisanje razpošiljati: ta in ta se mora zglasiti, če ne — pa bo kazen na dnarjih! Tudi moj oče dobodo takovo zaplato in mi reko: „Alö, fant, le v germovje, če nočeš privihanega vojaškega klobuka verhu ušes zaferkavati." Nabaševa torej s tistim Andrej cem v torbo brašne in hajdiva v hosto, obriši se gospoda pod nosom! Komaj sva tri dni tam tičala, zapade naji sneg. „Kaj bo to! Kakor se ganeva, sled puščava za seboj, za v usta pa malo pripravljenega." Čez osem dni sva že morala raz-gaziti sneg, kajti pošel je bil zadnji založaj.
Ko pridem blizo hiše, slišim krik in jok. Mati so na pragu stali in jokali. „No, kaj je pa mati", prašam jih, „ali so si oče členke zvinili ali je krava cerknila?" — „Še hujše ko bi bila krava cerknila, oče je moral petdeset goldinarjev plačati, ker hočejo tebe, zdaj pa je še vojak v hišo pripekal in razbija in razsaja, da je gerdo. Pravijo, da nas še enkrat rubijo." — „Ne bo sile mati, ne", pravim jaz, „pes v gostje! pogledal bom, kakov je vojak v hiši." — Najdem kosmatina za mizo sedečega; tisto st6po za na glavo je imel na robe poveznjeno, tisto pralico, bajonet, bil je pa po klopi razložil. Prav pisano me pogleda. Jaz na pervo poprimem tisto pralico, zataknem jo za klop in hrst! dva konca sta ležala pod klopjo. Prec me prime za persi. Ne bo dal — rekel sem — in telebnem ga po dolzem ob klop, in po plotu bi mu bil čepeli in bedra razobesil, ko bi ne bili na tisto oče v hišo stopili in mi ga ubranili. Med tem ko sem se jaz z očetom pričkal — Bog jim daj nebesa — pobere vojak stopo in druga kopita in odide.
124
Še tisto popoldne sem bil pri gosposki, da-si so mi oČe in mati grozno branili, ker nisem hotel domače obubožati. Mislil sem, gospoda bo iz kože skočila, ko me zagleda, ker sem jej prizadel toliko opravka in še vojaka sem gostil. Pa nihče se ni zmenil o tem, ampak prec me pošljejo v Ljubljano. Tam za Ljubljanico me je drezal černikav feldvebelj, jeznarit ko rujava podlasica, 8 puškinim kopitom prek kolen, sicer sem pa rekel, vzlasti dokler so očetov dnar in materne petice pele: ljubi moji domači, dokler bo vas sin soldat, [ne dajajte za-nj maše brat. Pa komaj sem si bil v glavo vtepel tisto besedo, ki pravi, da se po desnici obračaj, že sem moral na Laško; pojdi boš Francoza drevil. Neki večer se ustavimo pod golim hribom. Unstran je Francoz, jutri bo boj in joj! Nikoli nisem imel veselja tistih imen naštevati, zato še dan danes, na stare zobe, ne vem, kako so djali tistemu kraju. To vem, da mi je bilo hudo, ker nisem imel kaj jesti, razun kruha, tiste suhote. Moji sosedje in pajdaši, štirje Hrovatje, so si bili uzmali verhu hriba vsak eno kokoš in so se dobro gostili. „Kaj France! — pravim sam sebi — ko bi še ti pogledal, morda je bilo kokoš petero, ena je potlej še ostala za tvoj želodec, napek bi ne bilo!" Tovarši Hrovatje mi povedo, kod naj stičem, da pridem do kurje gredi. Stisnem tisto krepelce pod pazho, puško, ter grem skrivaj hiše iskat. Kmalu sem bil našel v zatišji precej veliko poslopje. Vse odperto. Dolgo iščem, predno res izpodim kokodačko; zdaj sem metal in metal polenje, predno sem jo zadel. Veselo jo zagrabim za bedro in hočem naglo izbežati, ker nekaj čudno mi je bilo pri sercu, menda zato ker sem kradel. Kar zapompM zadej eden, spredej eden in vse černo je bilo Francoza okoli mene in moje kokoši. Kakor bi zinil, nisem imel ne kure ne puške, pa imel sem zvezane roke.
Potaknejo me tisto noč v nek grad, menda se jim je drugam mudilo. Tam dobom tovaršije veliko. Vsi so čudno blebetavsali, samo eden je bil, lep Štajerec, da se je človek še pomenil ž njim po božje. Lahko bi bili ušli, da smo le kaj pri rokah imeli, da bi bili potolkli tista dva vojaka, ki sta stražila. Jaz spim — tako je bilo po eni čez polnoči —, ko me Štajerec podreza: „Prijatelj, vstani pobegnemo."—„To pa to, kedar hočeš", rečem jaz, pogledam okoli sebe in vidim, da že pol vjetnikov ni več pričujočih. Odtergali so bili tamkaj, kamor gospoda peŠ hojeva, dve deski in podersčli so bili eni precej navzdol, eni pa si niso upali, kar niso vedeli, ali se pride po Jej poti do terdih tal, ali v kakovo gnojnico. „Le za menoj brat Štajerec", pravim in zdersnem po žlebu navzdol, — šentaj, take poti še nisem hodil, ni vozil se, ni dersel potlej nikdar več. Kmalu pridem do tal, mesečino sem^ vidil skozi neko luknjo. Predno je bila četert ure, tekla sva že s Štajercem po tčmi, naprej vse vprek.  Včasi sva se morala ogniti kacemu kerdelu, vendar
125
drugo jutro sva z veseljem razvidila, da beživa proti domu. Kdo bode vojske iskal, vzlasti v tuji deželi in pa na potu, po kterem se pride v ljubo doma. Po dnevi sva se ogibala ljudi, po noči sva jo pa rezala naravnost po cesti.
Zvečer je bilo že temno, ko prideva do doma, do mojega. Ovbe, koliko veselja so mati imeli! Pajdaš moj, Štajerec, je šel drugo jutro na vse zgodaj svojo pot. Jaz pak sem prepovedal domačim okrog pripovedovati, da sem doma, kajti moral bi se bil oglasiti pri gosposki, in ta bi me bila vteknila zopet v vojaško suknjo, česar pa nisem bil nič posebno željan. Pa je bil že šent, da mi je povsod narobe lezlo. Bil se v hiši zapert in sem zibal malo sestro, drugi domači so delali na polji. Okno je bilo odperto in kaj vem, kaj je prineslo sosedovega pastirja, pride mi kukat na okno in ko mene zagleda, jame mi kričati: „Oho, lej ga Franceta! nihče ni vedel da si doma." Jaz se prestrašim. „Da bi te palica potipala, kaj moraš povsod nos vtekniti — pravim mu jezno. — To ti povem pastirče! ako mi zineš z eno besedo komu v vasi, da sem jaz doma, potlej ti bom nogo za vrat del in vse kosti preterl, pohodil te kakor žaba!" Pastirja je bilo strah in groza potem ves teden; ni mogel ni jesti ni piti, zmirom je mishl, kako ga bom jaz davil. Revše, preveč sem ga bil ostrašil; ko bi ga bil z lepo besedo poprosil, bil bi bolje storil za-se. Jeli so namreč sosedovi dečka popraševati: „Kaj ti je pa Tone, da ne ješ? ali si bolan?" Pastir nastavi rokav na oči, milo zajoka in pravi: „Nisem ne bolan." „Kaj pak ti je?" Lukatov France je rekel, da mi bo nogo za vrat del. Tako so izvlekli iz njega, da sem jaz doma. Kar pa eden vč, vč drugi; kar vsa vas ve, tudi gosposka izve. Kaj storim jaz? le poslušajte, moja glava ni tak bet, kakor kdo misli. Mati so imeli še star raš iz tistih časov, ko so se možili in mojega očeta vzeli. — Bog jim še v večnosti povračaj, da so to storili! Tisto obleko jaz oblečem, obrijem se na gladko, prečešem lase v lepo preSo prek sredi glave, rutico verhu ogernem in raca na vodi, pred hišo sem se v mlaki ogledal, tako dekle sem bil, da je samo za dlako manjkalo in sam va-se bi se bil zagledal in zatelebah In kaj bi bilo potlej! Ljudje bi od mene pripoved zložili, kakor od Pavliha in še vse drugače. Pod pazho ^sem stisnil s pre-veslom pre vezano staro terlico in haj dim o na Štajersko lan tret. Doli ob plotu sem muzal mimo ranjcega kerstnega botra Prikrelca, ki je voli pasel. „Kam greš, deklica?" praša me boter, ni me poznal. „Tret!" odgovorim. „Saj ni še lan godän, ali je že?" pravi boter. „Že!" pravim jaz in grem dalje. Če me ta ni poznal, drugih me gotovo ne spozna nihče, rekel sem. Drugi dan je bila nedelja in gredoč sem moral k maši. Kaj menite, kako mi je bilo čudno: na moško stran nisem smel, na žensko se mi Je greh zdelo.
126
torej se vstopim v sredo. Presneto sem nekterim dekličera zaslanjal. Fantje pak so ugibali: čegava je ta neki?
Srečno sem prišel na Štajersko: samo ko sem se^prepeljaval čez Savo, je neki graničar, sitna žvirca, silil va-me brez uehanja. Nekaj časa sem se smejal, ko nii je vse štramljarije na uho pravil, roislć, da sem deklic, na zadnje pa se mi je že tako priskutil, da bi ga bil najrajši v Savo prekucnil. Potlej sem terl — ali terla — pri nekem grajščaku tri tedne. Vendar naveličam se ženskega dela in vse vkup veržem proč in grem pošteno v hlačah derva sekat. Tri leta sem bil ven in ven v hosti, že lep denar sem imel zaslužen, domu si pa nisem upal. Kar enkrat izvem, da je brat doma umeri in da mene iščejo. Kakor strel veržem sekiro za germ in hajdimo domu, in predno je tisti predpust minul, bil sem že gospodar.
Vse mi je šlo po volji, pšenica mi je plenjala, da so sosedje rekli: Luka je menda seme v žepu k poroki nesel. Nekteri poliček sem ga usušil, nekterega prijatla napojil, nekteregapolha vjel—zdaj pa vendar nimam nič, vsem sem iz rok dal in še celo takim, ki me zamotajo. Pa sem vendar še tič in enkrat bo vsega konec, samo mene ne, jaz grem v nebesa, ako ne gre nihče. Bog mi je vse zravnal, kakor mi je že svet krivil. Da bi le vesel bil, kedar umerjem, da se mu bom dobro odrezaval, najbolje da bi umeri pri poličku ali pa pri polhih. Hudiča se ne bojim, v pekel tudi ne grem, rajši se ž njim skregam in stepem."
Tako je mož govoril nekaj iz vesele brezskerbnosti, še več pa iz srečne nevednosti.   Jaz pak sem se, poslušaje starega polharja Luka, domislil besedi slavnega meniha Abrahama iz sedem naj stega stoletja, ki je djal, da se kranjski kmet celo hudiča ne boji.
O yeznikih ni, niti, an, anti, nego, kakor
kot (ko).
Ker želita verla in učena gg. domorodca, ki pretresata rabo pervih petih voznikov v Novicah (gl. 1. 50., 52. p. 1.; 4., 5., 8., 9.1.1.), da bi se še kdo oglasil zastran te reči; zato sem se lotil tega posla in razglašam to, kar sem zasledil v knjigah—to, kar sem zvedel po drugih Slovanih, in to, kar pametim iz maternega jezika. Naj pri-vesim pa tudi naposled tudi nekoliko o rabi veznikov: kakor pa kot, da ugodim „Učiteljskemu Tovaršu".
Začnimo z veznikoma ni, niti. Da nam bo laže razsoditi, kaj je svojstvo slovanskega jezika, primerjajmo rabi serbski, (na ktero se g. Cigale posebno opira), rabo vseh drugih Slovanov — pa ne le knjižno, nego tudi narodno — s staroslovensko vred.
127
Mat. VI. 20. (gerb, po Vuku 1847): (Sabirajte sebi blago na nebu), gdje ni moljac ni rdja ne kvari, -i gdje lupeži ne podko-kavaju „i ne" kradu. ')
Starosl. (Ostrom. 1. 124): — ideže ni ????? ni tblja tblitb, -ideže tatije ne podbkopovajatb ni kradatb. -)
Slovenski (Kuzm. 1848): — „gde je ni mol, ni erja (sic) ne skvari, -i gde je tatjé ne podkopajo, niti je ne vkradnejo. ^)
Dalmat. 1584: — „ker jih ni moli, ni erja nesnej, -inu ker tatje uemogo ? njim kopati inu ukrasti. ~ Trub. ima tukaj ne — inu ne. *)
Bolg. (Neofit 1850): — „deto ni molec, nit ? rožda gi razvale, -i deto hajduci te ne podkopuvat ni kradat". ^)
Rus. (1823—1850): — „gdě ni molb, ni rža ne istrebljajetx, •i gde^vorg ne podkopyvajui „i ne" kradutb.
Češki (1851): „kdež ani mol ani rez nekrađau (-ou), -a kdež zloději nevykopávají, ani nekradau". ^)
Poljski (1632—1738—1850): „— gdzie ani mól ani rdza psuje, -i gdzie ziodzieje nie podkopawaja ani kradná. ^)
Gornje-serbski (sorab., Frencel 1835): — „džež ani molje ani zerzav te same neskaža, a džež paduši so za nimi nekopaju, ani te same nekranja. ^)
Dolnje-serbski. (Fabricius 1822): — „žož daniž mole daniž zarz je neskaze a žož zlozeje nepšekopaju, daniž ňehukšadnu".^")
Mat. VI. 26. Serb.: (ÍPogledajte na ptice nebeske, kako) ne siju, niti žnju, ni sabiraju u žitnice.
Starosl. (Ostrom. 1. 62.): — „ne sejatb, ni žbnjatb, ni 8??-rajatb Vb žitbnica.
Slovenski (Kuzm.): — „one ne sejajo, ni ne ženjajo, niti spravljajo vu skegnje. — Trub. pa Dalm. imata tukaj trikrat ne (non).
Luk. XII. 33 pa:—rg<3je S6 lupcž ne prikuČuje, niti moljac jede (tedaj  bi se smelo Mat.  VI. 20 tudi reči:  gdje lupeži ne podkopávají!, niti kradu), „      y,     „       — „ideže tatb ne približájetbse, ni tblja tblitb. ^)    „      ?     ?       kama (kamor)  se tát ne približi,  niti ga mol ne skvari.
„      »     ?   *udi z Dalmatinom vred: 7ie — ??? ne. n      rt     v   ^^^^      —      brez ne. ^)   n     »     n    (kuda ???? ne podhoditb, ? [gdě] molb ne sxdajetb). ')    »      r     n    V^' r^avi. zloděj dojiti nemůže, auiž mol kazi", n      ??    pervie „uie", drugič tudi „ani" brez „nic". ')      »     ??   pervie sam ne, drugič pa spet kakor zgoraj ani—ne (daniž—ňe).
128
Bolg. — „ni sejet ni znat, ni t o sobierat v žitnici te". Rus. „onö ni sčjuti, ni žnut'L, ni sobirajutt     zitnicy". Ceski: „žet ne seji, an i žnau, an i shromažduji do stodol. Poljski: iž nie sieja, ani žna, ani zbieraja do gumien. Gornje-serbski: (?)??? nesyja, (v)one nežnu, ani nekho-vaju itd.
Dolnje-serbski: „až žeseju, daniž nežnu, daniž ... n e zgro-maže" itd.
Primerjaj temu še Luk. XII. 27; Luk. XII. 68; Jan. XIV. 17 in Djanje Apost. XXVIII, 21. Tudi na leteh in drugih mestih se veže (knjižna) raba veznikov ni, niti v vsakem izmed teh sv. pisem po svoje „do malega" s poprejšnjo. (Mat. VI. 20; 26 pa Luk. ??1. 33). Ostroško sv. pismo se vjema sploh z Ostromirom; tako tudi bolgarsko in poljsko, t. j. v zadnjih štirih knjigah se rabijo vozniki ni, nit o, ani v vseh spredaj povedanih (pa tudi v mnogih drugih) primerih... brez nikavnice ne (p. „nie"), naj spadajo ti primeri po Cigaletovo k pervi ali drugi versti. To nam kaže očitno primer Mat. VI. 20, ki mu je perva polovica perve, druga pa druge verste (kakor Mat. VL 26; Luk. XIL 27, 33.; Luk. XIL 68; Jan. XIV. 17 in Dj. Ap. XXVin. 21).
Če pa pregledamo besedo drugih narečij slovanskih v naštetih primerih, vidimo, da je ta raba različna, zlasti v primerih „druge verste", v kteri nahajamo ni (niti), ani(aniž) itd. zdaj brez nikavnice „ne", zdaj ž njo vred. Še različnejša je pa, če privzamemo n. pr. iz češkega in poljskega jezika nekoliko „narodnoga" (ne-knjižnega) blaga.
Res je, da izpuščajo (pogostoma, ne vselej) Serbi, Hrovatje pa Bolgari, kakor terdi g. Cigale v primerih ni — ni (niti — niti) v oni izreki, v kteri (ali v onih izrekah, v kterih) se nahaja ni ali n iti za lat. nec — nec (neque — neque), in to ne le v knjigah,, ampak tudi v narodnem govoru.
Naj napišem tukaj le te besede iz Vukove oporoke, ki sem jo dobil po prijateljstvu v roke: . . . „Zemlju u Loznici ... ostavljam . . . Ani... ali da je ne može ni prodati, ni založiti, niti ikakvim drugim načinom obteretiti".
Res je pa tudi, kakor terdi g. Svetec, (in to poterjujem tudi iz svoje vedi), da naš slovenski narod — zlasti Kostelec, Osilničan pa Beli Kranjec okoli Metlike—tudi v takih primerih — ne izpušča nikdar nikavnice „ne", nego jo postavlja pred dopovedni glagol, čeravno se nahaja ni ali niti že v stavku. Ti naši ljudje govorč tedaj, kar se tiče teh veznikov, kakor ogerski Slovenci (Kuzmič) itd.
^^) Neki Poljak, ki le za silo po nemški lomi, pa mi je prevel (po nemški besedi) mahom gladko; ani nie sieja, ani nie žna, ani nie zbieraja itd.
129
Spomina vredno je to, da se sklada s slovensko rabo tudi gornje-serbska in dolnje-serbska (v daljnih Lužicah gornjih in dolnjih). Vsi vemo, da žive naši lužiški bratje sredi Nemcev, in kako so se že ponemčili. Tako govorjenje se pa ne veže niti z nemškim, niti s tujim sploh. — Nehotoma moramo tedaj vprašati: Kje ali kedaj so se navzeli te navade?
Zastran češkega jezika veli g. C. sam, (Nov. t. 1. str. 66), da se nahaja v Jungmanovem slovniku, pa ? Zikmundovi skladbi primerov za ani (sosebno za podstavljeni ani ž =niti) brez „ne" toliko, kolikor za ani ne *). — To isto, kar v češkem, piše g. C. na dalje, velja menda zastran „poljskoga narečja". Primeri njegovim izgledom tudi tega le: „Zyl jeszcze, ale ani sie ruszyc, ani mović nie mogel (Porz. Cyr.—Linde.) Žele pa zvedeti, kako govori poljski narod, poprašam svojega Poljaka prostaka, zvoni li mu to po poljski: „Ni pachnie, ni smierdzi"; ali on odmaje. Vprašam ga spet: Kaj pa tako: Ni nie pachnie, ni nie smierdzi." Pa vnovič odmaje in reče: „Ani nie pachnie, ani nie smierdzi."
Vprašam na to nalašč še nekega drugega terdega Poljaka ravno tako, pa tudi ta je odmajal na pervo dvoje prašanje, in popravil potem ta izrek sam ob sebi tako kakor njegov rojak. Poprašam še enega (gosposkega) Poljaka, kako se pravi po poljski: „nec olet, nec foetet". (Nalašč sem vprašal po latinski).. On: „Ani pachnie, ani smierdzi". Ko pa mu povem, kako sta mi povedala to misel pO poljski njegova rojaka, pomisli in mi poterdi, da govori „narod" res tako, kakor sta mi povedala ona, „all njega da je zapeljala ... latinska beseda.   To pa je bil moj namen.
Ravno tako sem izvedoval in izvedel, da tudi češki narod ne pravi n. pr. nikdar: „ani voni, ani smerdi", nego: „ani ne vonl, ani ne smrdi".
Tako mi je prevel neki Čeh tudi besede Mat. VI. 26 brez pomislika (na naglem), „ani ne žnou, ani ne shromažduji" itd.
Po tem sodim tudi jaz, da je pismouke češke in poljske zapeljevala in da jih še zapeljuje latinščina pa nemščina. — Kaj pa porečemo o Staroslovencih, Bolgarih, Serbih, Rusih?
(Dalje in konec prihodnjič.)
*) Plim. izgledom brez „ne", ki so v Novicah (str. 66) navedeni, tudi Mat. VI. 20.
130
Besednik.
Naznanilo zastran razpisanih daril za leto 1864.
Vsled razpisanega darila za najboljšo pripovedko prišlo je družbi sv. Mohora pet izvirnih in ena prestavljena povest. V seji 23. m. m. se je odločilo po čezpolovičnici glasov razpisano darilo 100 gld. zgodovinski povesti „Juri Kozjak, slovenski j an i čar", 50 goldinarjev se je pa podarilo povesti „Hudo brezno ali gozdnarjev rejenec", prekrasni po osnovi in po besedi, samo da bode komaj tri tiskane pole obširna; pervo je spisal g. J. Jurčič v Ljubljani, drugo pa g. prof. Fr. Erjavec v Zagrebu. — Natoro-znanskega spisa ni prišlo nobenega, potopisno darilo 30 gld. se je pa podelilo sestavku „Ozir po goriškem in teržaškem Pri-morji in romanje v prestari Oglej"; spisal ga je g. Levičnik v Železnikah. Ostali rokopisi se pošljejo gg. pisavcem nazaj, da je še sem ter tje popravijo ali predelajo in, če so volje, spet o svojem času v presojo pošljejo.
Razpis družbinih daril za leto 1865. Y povzdigo domače književnosti in v omiko slovenskega naroda razpisuje s tem družba sv. Mohora za leto 1865 sledeča darila:
a) sto goldinarjev za najboljšo izvirno povest v obsegu petih tiskanih pol; predmet naj se jej vzame iz domače zgodovine ali se vsaj oslanja na-njo;
b) petdeset goldinarjev za najboljšo izvirno pripovedko iz družinskega življenja sploh, v obsegu blizo treh tiskanih pol. Če ne pride nobene take, darila vredne izvirne pripovedke, podeli se darilo najmičniši prestavljeni povesti, ki pa mora vsaj blizo pet pol obširna biti; in
c) dvadeset goldinarjev za najboljši sestavek podučnega (gospodarskega, natoroznanskega ali sploh opisovavnega) zapopadka y obsegu ene pole.
Vsi spisi naj bodo prav lahko umevni in zanimivi, da bodo mladino in odraščene pošteno razveseljevali ter jim um in serce požlahtnovali. Vsi rokopisi naj se pošljejo družbi franko vsaj do 1. decembra tekočega leta brez podpisanega imena in sicer toliko gotoviše do tega časa, ker se v prihodnje ustanovljeni obrok ne bode veČ podaljševal. Darila se izplačajo na Vodnikov dan (2. febr.) prihodnjega leta.
Odbor družbe sv. Mohora.
V Celovcu 23. marca 1864.
131
Družba sv. Mohora leta 1864. Število družnikov, letnih in dosmertnih, se če dalje bolj množi; tudi iz Kranjskega se jih več in več oglaša. Letos bode izdala družba še eno knjigo več kakor lani, namreč: 1) Večernice s povestjo „oče in sin" in s sestavkoma „Cerkev sv. Križa pri Belaku" in „Ozir po Primorji itd."; 2) bukvice „Jezus Kristus devicam, svojim nevestam na serce govori" od g. prof. A. Lesarja; 3) zgodovinsko povest „Juri Kozjak, slovenski janičar" od J. Jurčiča, 4) pripovedko „Hudo brezno ali gozdnarjev rejenec" od g. prof. Fr. Erjavca in 5) Koledarček za leto 1865 z imenikom čast. družuikov. Vse te knjige se razpošljejo, če ne prej, vsaj perve dni mesca julja. Kdor želi za tekoče leto še pristopiti, naj se oglasi vsaj do konca maja, ker se tedaj da imenik v natis. Letnina iznaša 1 goldinar, dosmertnina pa 15 gld. Želeti bi bilo, da najde prekoristna družba sv. Mohora povsod obilno podpore med kmeštvom in med gospodo, pa tudi med dijaško mladino (ktera sme katoliškim družbam (bratovščinam) brez skerbi kot ud pristopiti, kar je pri drugih društvih se ve da prepovedano), da bode mogla vsako leto še več koristnih bukev na- svitlo dati in še več v povzdigo domače književnosti in v omiko slovenskega naroda storiti.
Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Tretji popravljeni natis. V Celovcu 1864. V založbi E. Lieglove knjigarnice. — Pod tem naslovom je prišla pred nekaj dnevi moja „slovenska slovnica", v tretje natisnjena, na svitlo. Kolikor mi je bilo mogoče, predelal in popravil sem jo v marsičem, sosebno v glasoslovji, sklanjatvi in skladnji, da se prikaže še v rabniši obliki pred slovenskim svetom. Vodila so mi bila ta ista kakor pri drugi izdavi; samo v pisavi polglasnega e pred r°'" sem krenil po starem poti, da ne bode v tej zadevi razhke med slovnico in ostalimi šolskimi bukvami. Ali sem jo povsod pravo zadel, tega se ne upam terditi; navdaja me vendar sladko upanje, da jo prijazno sprejme večina Slovencev kakor drugo izdavo. Prizadjala mi je dosti truda in premišljevanja; kdor ve bolje, široko mu polje. S pošteno moško besedo naj me poduči, hvaležen mu bodem; puhlim zabav-Ijivcam ne bodem odgovarjal. Pri tej priložnosti se serčno zahva-Ijam čast. gg. Cegnarju, Marnu, Svetcu, Valjavcu in Žepiču za marsiktero prijazno opombo; gosp. Marnu in Praprotniku pa še posebej tudi za prijazno podporo pri tiskarskih popravah. Gosp. J. Blaznik v Ljubljani je knjigo prekrasno natisnil, g. založnik jej ceno prav nizko postavil. Šteje 256 strani v osmerki in velja po vseh slovenskih mestih 1 gld. 12 nkr. A. Janežič.
* Učeni g. Ivan Berčič v Zadru, slavno znan po svoji „glagolski čitanki" in po „Bukvarju starosl. jezika z glagolskimi pismeni", priredil je za tisk novo preimenitno delo, — sv. pismo Y starosloveuskem jeziku, ki ga pod naslovom „Ulomci svetega
132
pisma obojega uvjeta staroslovenskim jezikom iz ru-kopisah i tiskanih knjigah hrvatskoga razreda" v petih zvezkih V kratkem na svitlo da. Obsegal bode I. zv.: odlomke Mozesovih, kraljevih in zgodovinskih bukev, kakor tudi Ezdrine, Tobijeve, Juditine in E strine bukve; II. zv. Davidove pesmi in odlomke Jobovih in modrostinih bukev; III. zv. odlomke velikih in malih prerokov in makabejskih bukev; IV. zv. odlomke štirih evangelij in V. zv. odlomke apostoljskega djanja in pisem sv. Pavla, Jakopa, Petra, Janeza itd. Vsakemu zvezku bode pridjano kazalo poglavij, stihov in starih rokopisov s potrebnimi popravki. Najprej izide II. zvezek. Cena vsaki knjigi je za naročnike vseh petih zvezkov 1 gld. a. v. ali za vse vkup 4 gld., če se popred plačajo. Opominjamo vse prijatelje staroslovensko književnosti na to pre-imenitno delo, da se po njem bolj in bolj seznanimo s častitljivim jezikom staroslovenskim. Kdor se želi naročiti, naj se oglasi vsaj do 15. t. m. pri g. izdatelju v Zadru ali pri vredništvu slov. Glasnika, ki radovoljno prejema naročila na to delo.
* Berila za 8. gimnazijalni razred povsod težko pričakujemo. Sestavljeno je že nekaj časa; sedaj ga učent g. prof. Miklošič še enkrat pregleduje. Pričakovati je torej, da nam vsaj do začetka prihodnjega šolskega leta izide. Upamo in želimo samo to, da se lepoznanski književnosti v njem obširniše polje odloči kakor v dosedanjih berilih.
* Na Dunaju se je odperla nova slovanska kavarnica na
najlepšem in najživejšem kraju celega mesta: v podaljšanih koroških
ulicah pred EUzabetinim mostom. — Tudi slovanska čitavnica se
neki v kratkem vstanovi; prošnja za dovoljenje je že vložena.
Zastavica.
Beseda moja je zložena Iz dveh različnega pomena:
1.
Je perva živež, umetnija 'Edina skoraj planšarja; Poznade pa jo tud kupčija. Ter mnogo sem ter tje proda.
2.
Je druga — živahna cvetlica, V rudeči barvi se svetli;
Ko cvet odpade ji, glavica Ji zernja vkusnega kipi.
1. + 2.
Zložite vkup obe besedi Po versti — z vezno glasnico; In reveža po vsakem redi Zložena pomenila bo.
*
Zdaj lahko jo ugane vsak, Scer je gotovo—siromak.     St.
Vganjka zastavice v 3. listu: Per st—T erst. Pervi jo je uganil in prejel darilo g. S. Incko, bogoslovec v Celovcu; dalje gg. K. Klun, bogosl. v Ljubljani, L. Gerjol, bogosl. v Ljublj.; J. Gomilšak, bogosl. v Gradcu; B. Vomberger, župnik.
Vreduje in na svitlo daje; A. Janeiic, tiska pa J. & Fr. Leon,