urzavna m Slovenskenm učheljstvu v informacijo. P r a g a , 10. septembra 1916. Sedanja doba se nam ne zdi ravno najpripravnejša za pogrevanje starih, že davno vsestransko predelanih vprašanj, kakor je ravno vprašatije podržavljenja narodne šole. Tudi bi moralo biti samo ob sebi jasno, da se tak problem, katerega rešitev se vendar ne tiče samo enega stanu, ampak vse družbe, ne sme obravnavati v času, ko razmere ne dovoljujejo, da bi pretresavali to vprašanje tudi tisti faktorji, ki zastopajo politiško jaivnost in slednjič, ko nalaga sedanja situacija tudi stanovskemu tisku gotovo rezervo v izražanju mnenjai, tako da o stvari ne moremo govoriti vsestransko, kakor bi to zahtevala njena resnost, važnost in kompliciranost. Mi se torej ne bi pečali s tein vprašanjem, da ga niso napravile aktualnega izjave netnškega učiteljsekga tiska, poročila nemških dnevnikov in slednjie tudi opombe naših politiških časopisov, ki s>o se obračali naravnost na češko učiteljstvo, da zvedo njegovo mnenje v tej stvari. V kiolikor gre v tej zadevi za spcznanje mnenj in želj češkega učiteljstva, ne bi bilo treba slednjič našim listom šele čakati, kako se izjavi napram novim izjavam nemškega ueiteljstva češko učiteljstvo; zakaj naša velika zborovanja, ki so obravnavala šolsko-politiška vprašanja, in naše strokovno časopisje ni pustilo nikogar v dvomu, na kakšnem stališču se nahaja češko učiteljstvo glede podržavljenja narodnih šol.* *) Čežko učiteljstvo jc proti podržavljenju narodnega šolstva. Glej naš članek ,,Kaj bo z ijudsko šolo" v 14. lct. štev.! Uredn. Če torej tukaj dajemo vprašanju državne šole neka} prostora, storimo to predvsem zato, da bi svoje vrste informirali o nazorih in iniciativaih, izraženih v nemškem strokovnem tisku. Predvsem je treba vedeti, da je skrb za ustanovitev narodne avtonomiije. v šolstvu pravi in najmoenejši vzrok, zakaj ravno sedaj prav živahno obravnavajo vprašanje državne šole v nemškem strokovnem časopisju. Zdi se, da je siaimo ob sebi umevno, da ne bo mogla prerojena Avstrija po končani vojni biti še naprej obtežena z neprestanirni razpori in notranjimi boji, kakor je bilo pred vojno, ko ie bila predvsem šolai predmet narodnostnega boja. Rešilen izhod iz tega neprijetnega položaja se opaža sedaj v šolski narodni avtonomiji, tako da bi si vsak narod uredil in plačal svoje šole sam, s čemer bi bilo pereče vprašanje manjšinjskih šoi slednjič pokopano. S tem bi nastale seveda poipolnoma nove razmere, tudi kair se tiče kritja ostbnih stroškov, kar bi se niočno dotika1?) našega stanu, ki je ved.no že od ustanovitve narodne šole nezadostno honoriran, zato ker oni faktorji, ki so bili zaporedoma poklicani, da bi pokrivali učiteljski zaslužek — t. j. občina, okraj in dežela — niso bili in še sedaj niso za to, da bi pošteno izvršili svojo nalogo na^ pram učiteljstvu. .S tem, da se uresniči narodna avtonomija v šolstvu — tako menijo nai nemški strani — bi prišlo vprašanje definitivne uredbe učiteljskih piač, v obsegu štirih najnižjih razredov državnega uradništva proponirane, v nov tir. Če se poveri vzdrževainje narodnih šol posameznim narodnastim, se izogne baje država, kakor navaja vestnik nemškega učiteljstva na Češkem, dolžnosti vzdrževati šole, in učitelje teh dežel, ki so daijale učeteljem nezadostne nagrade, bodo zopet lahko začeli svoje trdoi delo za izboljšanje gmotnega položaja in bodo terjali narodnosti, dokler se jim ne posreči spraviti jih v prave zveze, naj dado učiteljtsvu plačo po vzorcu štirih najnižjih uradniških razredov. Ra-zume se, da je nemškenm učiteljstvu temeljnii argument za državno šolo vprašanje plač. Idejni nagfbi, kakor je enotna državna misel, enotna vzgoja in podobno, stopajo očividno v o>zadje, čepraiv bi bili še tako živo poudarjeni. Drugače pa so se zdeli ti nagibi nekako dopolnilni. Niti v nemški uičtelj-^ki javnosti ni v vprašanju nalrodne državne šole enotnosti v naziranju. Nižjeavstrijsko deželno učiteljsko društvo, Zveza moravskega nemškega učiteljstva in društvo «Svobodna šola« (Freie Schule) na Dunaju stojijo v vrsti oniih, ki želijo, da bi se po voijni ustanovila šola na narodnein principu in ki ne priporočajo, da bi* bila ljudskai šola podržavijena. Društvo »Freie Schule« pravi v svojein propagačnem spisu »Obnovitev avstrijske vzgoje in avstrijskega šolstva« izrečno, da bi imela nadzorstvo nad šolami samo držaiva, veiidar pa pristavlja, da morajo vzdrževati šole narodnosti s šolsko samoupravo. Bolj jasno in odklanjajoče se ozira na misel podržaivljenjla ljudske šole Nižjcavstrijsto deželno učiteljsko društvo. Nalogo države glede narodnega šolstva vidi delotna v tein, da država irstanavljiai splošna teineljna načela za ustanovitev in uredbo šolstva, delomai pa v tem, da država skrbi ,da bi se ta načela, ki jih jŁ ona dala, tudi povsod enako udejstvovala. Država mora torej najprei po mnenju omenjenega društva skrbeti, da bi se državni zakon res povsod izpolnjeval in da bi bila posebna izjemna stališča pos,a,meznih dežel -odstranjeina. Dolžnost države je tudi, da ustanovi splošne obvezne minimalne zahteve, kar se tiče šolskega poslopja, zdravstvenih naprav, učiteljske iaobrazbe, odmere snovi in učnega načrta in slednjič mora država tudi s prisilno močjo zavarovati, da bi bile omenjene, v najmanjši meri določene zahteve zagotovljene. V kolikor gre za lastno vprašanje državne šole, izjavlja društvo dobesedno: »Podržavljienje šole v tem smislu, da bi prevzela država vsa šolska bremena in nastavljanje učiteljev nase, ni sedaj č a su primemo«. Priznava pa, da je želeti, da bi se šolski stroški prenesH na gospodarsko močnejše rnanjše enote, nego so občine in dežela. To so! avtonomni narodi, katerih zastopništvo, izvoljeno na svobodnih volitvah, naj prevzame skrb za šolo kot za naijdražje nairodno posest in ravno tako za pravno stanje učitelja. Društvo sploh priporoča, da bi učiteljstvo v korist šole in države delovalo za prerofenje avstrijske države V tej smeri, d!a bi bila ustanovljena narodna avtono nii j a. Čisto jasno nastopa proti podržavljenju narodne šole tudi moravska Zvez^ai nemških učiteljev. Navaja proti državnii šoiH te-le vzroke: Batj se je, da ne bo imela država po vojni pri roki toliko prostih finanč<iiti sredstev, da bi ianko dala za šolo toliko, kolikor bi bilo želeti. Očividno je, da se bo država po vojni izkušnji brigala za povišanje šolstva predvsein v onih deželali, kjer je bila narodna šola na najnižji stopnji razvoja. Nasproti ternu pa bi obtičalo razvito šo'i'Stvo bolj nai>rednih narodov na doslej doseženi stopnji, če ne bi šlo še naizaj. Tudi ni upanja, da bi mogla država učiteljstvu, ako bi ga vzela pod lastno upravo, odmeriti plačo po zadnjih štirih uradniških razredih, da, še bati se je, da bi odpraviia učitelia s plačo, ki ne bi niti dosegala višine dosedanje plače v nekaterih, za učiteljstvo posebno' prijaznih deželah. Poleg vsega tega je nevarnost, da bi bifo učitelfstvo s podržavljenjem šole omejeno v svoji diasedannii svobodi, v kolikor gre tu za izvrševainje državljamskih pravic in v boju za šolske in državne koristi. Iz vseh teh razlogov vidi moravsko društvo nemškega učiteljstva edino možnost nadaljnegai šolskega napredkav ustanovitvi narodne šole, če namreč posainezni narodi prevzamejo svoje šole v svoje samostojne uprave. Pri teni se ni treba bati, da bi bila ogrožena emotnost šolske organizacije, če se bo skrbelo za to, da bi se vsa narodna debla vse države navnala po enem in splošnem temeljnem šol^skem zakonu, v kolikioT gre tu za ureditev in vzdržavanje šol, za učiteljsko plačo in za državno^ nadzorstvo nad šolami. Treba je tudi omeniti, dai bi tudi država prispevala narodnostim z glcntovimi deleži pri narodnem šolstvu. Seveda bi se pri tem vsaki narodnosti pustilo, da si lahko svoje šolstvo uredi bolj prikladno, nad. minimatlriio mero, za vso državo obvezno in načelno ustanovljeno. S tem nazorom ne soglaša list nemškega učiteljstva na Češkem. Predvsem pripominja, da bi narodna šola v bistvu inalo izpremenila svoj dosedanji položaj. Kvečjemu bi stopili na mesto deželnega zastopništva upravne sestave, izvoljiene na prostih volitvah ali, drugače povedano, na mesto dosedanjih 17 deželnih uprav bi stopilo 4 ali 5 reprezentacij posameznih narodnosti. Treba je torej premisliti, če Je nova narodnostna ideja organizacije šolstva res koristna državi ali ne, čeprav }e listu znano, da priporočajo idejio narodnega zastopništva prvi nemški poslanci. Ceprav je na Češkem učiteljstvo, ki govori nemški jezik, bilo in je vseskozi nemško, mu vendar ne prihaja na misel narodnostna šolai, ker gre predvsem za državo. Država se mora okrepiti in dobiti moči, potem pa bo lahko izvrševala svoje dolžnosti naipram narodni šoli, kaikor jih izpolnjuje napra;n visoki, srednji in strokovni šoli. List se ne bofi1, da ne bi država postavila učitelja na stopnjo uradnikov, aiko bi bila šola podržavlfena. Nairodne šole, ki jih je država samai ustanovila in, ki jih vzdržuje, telovadne šole so dokaz, da bi držaiva na nanodno šolo z naklonjenostjo gledala. Srednjim šolaim, ki jih je država prevzela zaporedoma od občin, se godi popolnjoma dobro, in čuditi se je treba, zakaj' naj, bi se ta že preizkušena pot podržavljeinja hipoma opustila in bi nastopila ravno pri nairodni šoli popolnictma nova, poiskusna pot. List se tudi ne boji, da bi bila svobodiai šole s svojini podržavljenjein ogrožena. Tudi če bo učiteljstvo postavljeno na isto stoipnjo kakor je uradništvo, ne bo žrtvovalo zato svojega svobodnega nazorai, in navsezadnje so šola — učiitelji. Dalje kaiže na komplikacije, ki bi nastale v državni upravi zaradi ustanovitve narodnostnih šolskih katastrov in zaradi nesoglasja v delokro gu šolske uprave in na drge stvari. Najenostavnejša pot do tega, da bi uspevala šola v aivstrijski državi enakomerno in vsestransko, je ba|e ta: prevzeti jo v državno upravio. Država mora dati šoli potrebno obrambo in je posebno sedaj njetia dolžnost zai nadaljno bodočoost, da ustanavlia popolnoma enotne in velikim zvezam in dogovorom primerno šolstvo.