DOBRA ZBIRKA SLOVENSKIH PRIPOVEDK IZ LETA 1910
SLABO IZDANA 1956:
Paul Schlosser, Bachem-Sagen (Vorwort von Leopold Schmidt)
Milko Matičetov - Maja Bošković-Stulli
Schlosserjeva zbirka pohorskih pripovedk je deveta knjiga v seriji posebnih
izdaj avstrijskega etnografskega muzeja na Dunaju, ki jim je ustanovitelj in
urednik ravnatelj omenjenega muzeja, univerzitetni prof. dr. Leopold Schmidt.
Kot urednik je le-ta izrabil priložnost in na čelu knjige spregovoril o tem in
onem, kar mu je ležalo na srcu. Vmes so odstavki, ki bi spadali prej v politični
uvodnik kot v znanstveno delo, tako da smo si v prvi osuplosti ob izidu meli
oči, če prav beremo. Kajpada so Schmidtove uvodne formulacije na Slovenskem
takoj izzvale odpor,i in samo na njihov rovaš gre, da Schlosserjeva zbirka pri
nas do danes še ni strokovno ocenjena.
Pohorsko tekstno gradivo je Schlosser nabiral v letih 1910 in 1911, ko je
kot mlad oficir avstrijslse armade služil v Mariboru. Pohorje je bilo tedaj kakor
novo odkrit svet, kamor je posebno štajerska nemška inteligenca kaj rada za-
hajala bodisi čisto turistično bodisi z znanstvenimi nameni (prirodoslovci, geo-
grafi, arheologi...) bodisi celo po literarne navdihe. Schlosserja je veselilo
krajepisno delo, zanimal se je za zgodovinsko preteklost mariborske okolice,
prav posebej pa ga je prevzel pravljični svet vzhodnega Pohorja. Tako je že
leta 1912 mogel izdati prvo svoje delo v ti smeri, knjižico »Der Sagenkreis der
Poštela«. Če pomislimo, da so v tistem času na Slovenskem objavljali novo za-
pisane ljudske pripovedke samo redki zbiralci — n. pr. Števan Kuhar, Ivan Sa-
šelj in še kdo kaj malega v periodičnem tisku — si bomo brž na jasnem, da je
Schlosserjev prispevek pomemben. Ne samo po tem, kar je javno pokazal
leta 1912 — 75 tekstov, večinoma krajših, ki se v glavnem sučejo okoli znane
prazgodovinske postojanke na Posteli — ampak tudi po vsem, kar je nabral in
je brez njegove krivde obležalo v rokopisu.
Za poglobljeno narodopisno delo med Slovenci pa je Schlosserju vendarle
manjkalo nekaj temeljnega: znanje jezika pripovedovalcev. Namesto da bi se
jim mogel sam kar se da približati, so se morali oni prilagajati njemu ali pa je
bil celo potreben tolmač. Nekje med vrstami (Poštela, 18) berem prav tiho ob-
žalovanje, da ne more sam posnemati tistih učenih raziskovalcev, ki so lahko
prinašali kar cele pripovedke »in der unveränderten Ausdrucksweise ihrer Er-
zähler«. Kot majhen nadomestek za to je sklenil pač obdržati nekaj slovenskih
lokalizmov in se je javno odrekel temu, da bi jih ponemčil. Iz takih priznanj in
tudi iz dejanj — kakor bomo še videli — Schlosser dobiva v naših očeh veljav-
nost poštenjaka, čeprav je v svojem pisanju včasih človeško omahoval. V no-
benem primeru ni mogoče mimo tega pozitivnega dejstva: kot Nemec je iz
^ I. Grafenauer, Dunajska izdaja pohorskih pripovedk. Glasnik Inštituta za slovensko
narodopisje 1/2, december 1955, str. 8; N. Kuret, Se k izvajanjem L. Schmidta, Glasnik 1/2, 9;
Fr. Baš, Pohorkse pripovedke, Naša sodobnost V/l, jan. 1957, 89—92; B. Teply, Slovenske po-
horske pripovedke v nemški preobleki, Večer X1I1/9, 12. jan. 1957.
Na tujem, kolikor vemo, je doslej izšlo že več poročil in ocen: H. Hepding, Hessische
BI. f. Volkskunde XL Vil, 1956, 170—171; L. Kretzenbacher, Blätter f. Heimatkunde 31/2,
Graz 1957, 61; L. Rörich, ÖZV 60/3, 1957, 252—253; K. Ranke, Fabula I, 1/2, 180—181;
G. Schneidewind, Dt. Jahrbuch t. Volkskunde III, 1957/2, 536—538; I. Sändor. Ethnogra-
phia 68, 1957, 369—371.
187
M. Matičetov - M. BoškoTić - StuUi
obžalovanja, da »v nemškem jeziku ni nobenega dela, ki bi bilo posebej posve-
čeno slovenskemu narodopisju«, sklenil sam zarezati nekaj novih brazd na j.von
uns Deutschen so wenig gepflügten geistigen Reiche der slovenischen Schwester-
nation!«
Ker je že položil račune svojega življenja, danes lahko sodimo o njegovem
delu iz historične perspektive. Kar je iz ljubezni do koščka naše zemlje in tam
živečih ljudi naredil, in sicer dobro naredil, zadostuje, da mu spregledamo mo-
rebitne ^.grehe«. Kot pripadnik določene nemške generacije Paul Schlosser pač
ni mogel iz lastne kože, zato tudi nima pomena, obregovati se ob njegove ama-
terske onomastične in toponomastične razlage in sklepe v uvodnem delu knjige.
Ce je bil to njegov obolus času, razmeram in ljudem, katerim je tako izražal
svojo solidarnost, bodimo mu z naše strani rajši hvaležni za to, kar je naredil
in zapustil nam. To je dragocen in brez dvoma trajnejši dokument kot naglo
zastarevajoče etimologije ali historične hipoteze, to je simpatičen dokument, to
je Schlosserjeva zbirka tekstov, ki so izšli pod naslovom »Bachern-Sagen«.
Zbirka šteje 101 zgodbo: 83 je neobjavljenih, iz rokopisov, 11 jih je vzetih
iz tiskanih virov drugih piscev (št. 7, 28, 30, 36—38, 41, 64, 81, 82 in 91), 7 pa iz
avtorjeve »Poštele« (št. 22, 24, 53, 54, 66 97 in 98). Pri blagu, ki je prevzeto iz
tujih tiskanih virov, ima človek vtis, da je bila izbira naključna. Vmes so tudi
izumetničene stvari — prim. št. 28 (Grete Büttner) — ali blago iz tretje roke —
n. pr. dva časniška prispevka Fr. Mišica (30, 37), ki jima je morda botroval
Brinar ali kdo drug. Primerjava sedmih pripovedi iz Postele s sedanjo izdajo
nam kaže, kako je Schlosser svoje prvotno besedilo spreminjal: okrajšal ga je,
zgostil, napravil preprostejše, saj je po njegovih mladostnih pogledih »Kenn-
zeichen der echten Volkssage ... ihre Schlichtheit!« Ob postopku s temi sedmimi
zgodbami pač ni neutemeljen sklep, da je zbiralec zelo podobno delal tudi pri
vseh drugih lastnih besedilih, ki so potemtakem pač samo približen odsev tega,
kar mu je povedal vsakokratni informator. Neobjavljeno gradivo, ki ga je
Schlosser priredil za tiskano zbirko pohorskih pripovedk, je spet dveh vrst:
tuje in lastno. Kolikor se da razbrati iz opomb, je po tujem zapisku prirejena
pravzaprav samo zgodba št. 42 — »po mariborski ljudskošolski kroniki«. Povsod
drugod se je Schlosser oslanjal na lastne zapiske. Teh je bilo baje do 500, kakor
sam pravi na str. 2 svoje zbirke. Če so še ohranjeni, bi bilo nujno potrebno
zavarovati jih, spraviti v kako avstrijsko ali slovensko etnografsko ustanovo.
Ne samo neizkoriščeni, tudi že izkoriščeni so namreč pomembni tako za zgo-
dovino avstrijske kakor za zgodovino slovenske etnografije.
Za nas so kajpada najbolj zanimiva Schlosserjeva lastna besedila, prvič
objavljena v zbirki Bachern-Sagen. Nabrana so bila v tehle krajih: Bistrica,
Činžat, Hoče, Limbuš, Lobnica, Maribor, Pekre, Pivola, Pohorje, Radvanje, Raz-
vanje. Reka, Ruše, Slivnica, Smolnik, Studenci. V pregledu na str. 73 našteti
pripovedovalci — 47 po številu — so bili kmetje in kočarji (35), dva krojača,
nato pa še po en dninar, hlapec in delavec na žagi, viničar, čevljar, lovec, želez-
niški čuvaj, železničar v pokoju, uradnik v pokoju, graščinski oskrbnik, učitelj;
pri devetih imenih pa ni podatka, katere zgodbe ali dele zgodb so povedali. Vse
zgodbe je zbiralec porazdelil v devet poglavij: I. Duhovi, smrt, mrtvi se vra-
čajo — II. Divji lov — III. Gozdna bitja, jezerski in gozdni duhovi — IV. Copr-
nice in coprnije — V. Zakladi — VI. Hudobni in neumni zlodej — VII. Stare
cerkve in zgodovinski kraji — VIII. Razbojniške zgodbe — IX. Legende —
X. Pravljice in šaljive zgodbe.
Gradivo samo seveda ni vse enako vredno in tudi ne prvovrstno, vendar pa
bi celo najstrožji kritik težko kaj zavrgel. Najslabši tekst — št. 33, neizrazit in
sumljiv s svojimi »rusalkami«^ — je prispeval učitelj Godec (Anton — SBL I,
¦ Zraven teh Schlosser omenja s slovenskim (knjižnim) imenom le še ivile«, »jezernikac,
>(po)nočnega jagra«, >hudičac in >palčka«. Ce pa pomislimo, da bajna bitja in prikazni na poti
iz kraja v kraj marsikdaj obdrže enake ali podobne lastnosti, ljudje pa jim pravijo tu tako in
tam spet drugače, moramo le obžalovati, da nam Schlosser zraven Wilde Jagd, Seemanndl,
Wassermann, Drache, Hexen ipd. ni vsakokrat posebej navedel tudi ustreznega imena, kakor
188
Schlosser, Bachern-Sagen
224 — ali kdo drug? Dvom se poraja ob »Pošteli« 66, kjer naj bi Godcu bilo
leta 1912 že 88 let, medtem ko je bil A. G. rojen 1866), najdragocenejšega pa je
povedal Simon Škrabl, stara radvanjska grča, kar po slovensko, tako da je nje-
gova hčerka Mici morala biti Schlosser ju za tolmača: to je prozna varianta
>Desetnice« (št. 16). V več ko pol stoletja starejšem Cafovem zapisu iz Frama —
Strekelj I, 314 — je zdaj lepo razložijiv poprej skrivnostni konec, kjer desetnica
napoveduje materi: »Ne boste videli moje smrti, jaz pa pri vaši stala bom!« To
je po novi radvanjski varianti iz leta 1910 mogoče zato, ker »pravijo, da je
najmlajša izmed desetih sester smrt«. Z drugimi besedami: desetnica ni navadna
žrtev smrti, temveč ji je na onem svetu celo namenjena služba pomočnice pri
>beli ženi«. Prav to skrivnostno bitje (in ne »Marija« Jiot v Cafovih dveh zapisih
iz Frama, Strekelj I, 314 in 315) na svojem obhodu po tem svetu izroči desetnici
jrstan kot spoznavno znamenje za takrat, ko bo prišla ponjo. S tem, kar je
eta 1941 prinesel novega Kretzenbacher (Mythen, 99—101) in s sedanjim Schlos-
serjevim prispevkom je podoba slovenskega desetništva popolnejša. Ker smo že
pri smrti, bodi omenjena tudi pripovedka št. 10, ki prejšnjo nekako dopolnjuje
in je prav tako iz Radvanja: belo oblečena deklica je prišla k svinjski pastirički,
jo prosila za ogrinjalo in povabila k svoji materi; bila je smrt. Posebno mikavno
je zadnje poglavje, od št. 93 do konca, čeprav bi pravljice ne bile čisto na mestu
v knjigi pripovedk. Pravljice so lokalizirane, kot je podčrtal že sam Schlosser.
In v njih imamo nepričakovano lepo ponazorjeno ozko povezanost in medse-
bojno odvisnost socialnih in nacionalnih problemov. Potepuh-raztrganec (93),
Palček (98) in hlapec (101) govore in razumejo samo slovenski; grofična in ime-
nitni mariborski gospod se sploh ne moreta z njimi sporazumeti, ker znata pač
samo nemški, medtem ko se je lemberški grof najbrž naučil slovenski samo
zaradi besedne igre s Peteršilčkom.
Seveda tu ne moremo prerešetati cele zbirke, pripovedko za pripovedko,
kakor je to naredil ocenjevalec zase oziroma za narodopisni inštitut. Potem ko
ima to težaško delo za sabo, pa si upa trditi, da spada fundus Sclilosserjevih
pohorskih pripovedk med boljše, kar premoremo v te vrste literaturi. Schlosser-
jeva zbirka se po svojem tekstnem jedru bistveno ne loči od zbirk proznega
ljudskega blaga, ki so pri nas izhajale v času po prvi svetovni vojski, prim.
Kotnikove koroške »Storije« (1924), Kocbekove »Storije« iz gornjegrajskega
okraja (1926), Möderndorferjeve »Koroške narodne pripovedke« iz Mežiške do-
line (1924) in druge kasnejše zbirke istega pisca. Pohorska zbirka ne zaostaja
za nobeno omenjenih zbirk ne po številu ne po kvaliteti in pričevalni vrednosti
tekstov, po spremnih podatkih pa jih celo prekaša. Ce bi Schlosserjeve pripo-
vedke prelili iz nemščine v slovenščino, bi bil odstranjen tudi ta edini razloček.
Jezikovni razloček je tukaj le nekaj zunanjega, saj tudi slovenski oblikovano
gradivo omenjenih zbirk ni zvesta podoba ljudske dikcije, če izvzamemo redke
tekste v Kotnikovih »Storijah« in do neke meje še pripovedni del Šašlovega
»Narodnega blaga iz Roža« (1936). V tem zadnjem primeru imamo pač avtorja,
ki sam piše v svojem domačem narečju in je njegova oblikovna avtentičnost
zato večja, vsebinsko pa tudi zanj velja podobno kot za druge avtorje. In zraven
tega ne smemo pozabiti, da nam je Sasel kljub jezikovni dognanosti ostal na
dolgu za vsa pojasnila, kdaj, kako in od koga je dobil svoje pripovedno gra-
divo.'
Po vsem tem pač lahko upravičeno obžalujemo, da se je Zgodovinsko dru-
štvo v Mariboru, ko mu je bil Schlosser leta 1930 ponudil in brez pridržkov
odstopil rokopis »Bachern-Sagen«, obotavljalo z izdajo toliko časa, da je vojska
to končno onemogočila. Pohorske pripovedke bi bile lahko izšle v »Arhivu za
je T kraju navadno. O povodnem možu je n. pr. že dr. Kotnik pisal: »Ljudstvo v Mežiški dol.
pravi ,vodni mož' in ne povodni mož . . .« (Storije, 100). V Legnu sem leta 1957 slišal zanj ime
>vodéni mož« in »jezernik«, v Lovrencu samo >jezernik«; divji lov poznata Lovrenc in Ribnica
kot >ponočni jag«, smrt so stari v Lovrencu videvali kot >belo ženko«. In tako naprej.-
^ Ta svoj dolg pa je dr. J. Sasel vendarle poravnal s prispevkom »Kako so nastali zapiski
za ,Narodno blago iz Roža'«, ki ga je uredništvo SEt sprejelo za objavo v 12. letniku.
189
M. Matičetov - M. Bošković - Stulli
Zgodovino in narodopisje« (kakor že omenjeno »Narodno blago iz Roža«) ali pa
v »Narodopisni knjižnici«, kakor Möderndorferjevo »Narodno blago koroških
Slovencev« (1934). Schlosser je svojo nemški pisano zbirko izročil slovenskemu
društvu in obenem pristal kot na nekaj samo po sebi razumljivega, da tudi
izide v slovenščini. Lepše bi pač ne bil mogel potrditi svojih besed iz Postele, 18:
»Wissenschaft steht über völkischen Bestrebungen!« Človeško popolnoma raz-
umljivo pa je tudi to, da se je po zlomu Jugoslavije pač pozanimal za usodo
svojega rokopisa, da bi ga vendarle poskušal spraviti na svetlo. Na to je dolgo
in potrpežljivo čakal, ne da bi bil dočakal: umrl je namreč v Gradcu maja 1956,
še ne pol leta prej kot je bila izpolnjena njegova davna želja.
Zaradi posthumnega izida Schlosserjeve zbirke smo tu v hudih zadregah.
Neradi bi namreč bili komurkoli krivični, vendar včasih pri najboljši volji ne
vemo, na čigav rovaš zarezati slabe strani, napake in pomanjkljivosti, ki jih
v knjigi ni malo. Sicer pa nam ne gre za grešnika, ampak le za to, da opozorimo
na grehe, ki bi se jih take izdaje z mejnega ozemlja morale še posebno skrbno
izogibati. Pustimo pisne spodrsljaje, ki bi jih lahko imel na vesti tiskarski škrat
(Plesivec, Stefan, Hudovolnja, Špela, Štrekelji, palec nam. palec, desetnic nam.
desetnik, streza nam. steza, ponoćni ipd.) ali ki kažejo morda željo, približati se
mimo knjižne slovenščine pohorskemu narečnemu izgovoru (cerna mloka nam.
črna mlaka). Manj razumljivo in teže opravičljivo se nam zdi, da so pošteni
Hudiči, Palčki in Škrabli iz »Poštele« na stara leta privzeli nova imena Huditsch,
Paltschek, Skrabl — kakor da se prejšnjih sramujejo. Čeprav je Schlosser
leta 1912 odločno odklonil, »Ursprung iche, meist tiefsinnige slovenische Bezeich-
nungen zu verdeutschen, z. B. aus Poštela eine ,Poschtela' zu machen,« se je v
izdaji iz leta 1956 zgodilo prav to in poleg Poschtele srečujemo še cvetke a la
Petersiltschek, Tschernagora ipd., včasih tudi nedosledno, n. pr. Schkrbotschen
in Škrbots. Se bolj čudno pa je, da se v znanstvenem aparatu k slovenskim
pripovedkam tolmačijo n. pr. pojmi narodne pripovedke (= Volkssagen) kot
»Volkstümliche Erzählungen«, pravljice (= Märchen) »Sagen, Märchen«; da je
mariborsko učiteljsko glasilo ^Popotnik« postalo avtor, ki je pisal v »Sloweni-
sche Lehrerzeitung«; da naši prvi sosedje ne vedo niti pravega imena naše do-
movine in jo imenujejo »Slawonien« (str. X in 89). Vsaj v zadnjem stavku
navedenih stvari prav gotovo ni zagrešil rajnki Schlosser, ki je dobro vedel
n. pr. kaj je Popotnik (gl. Poštela, 62).
V trdovratnem zamolčevanju slovenskih krajevnih imen je nekaj nojev-
skega, kar bi bilo smešno, če bi ne bilo za nas boleče in žaljivo. Ne moremo in
nočemo nikomur ničesar predpisovati, vendar smo mnenja, da bi v znanstveni
knjigi — še prav posebej v narodopisni — bilo na mestu vsaj kratko opozorilo,
da obstoje tudi ljudska imena, ki se glase tako in tako. Nota bene, da ta ljudska
imena slovenskih vasi nikakor niso bila oblastveno sankcionirana šele po 1. 1918,
ampak so rabila poleg nemških uradnih imen že v cesarsko-kraljevih časih
(zadosti je odpreti katerikoli uradni krajevni repertorij izpred prve svetovne
vojne). V slovenskih krogih pa je bilo še opaženo,'' da so n. pr. na Schlosserjevi
karti Pohorja iz leta 1915 (str. 3) nekatera imena podana v slovenski obliki,
v tekstu pa umetno ponemčena: tako n. pr. na karti Velka in Mala K(opa), v
tekstu pa Grosse in Kleine Koppe. Za kaj naj bi bilo to dobro?
Schlosserjevo zbirko je na urednikov predlog znanstveno komentirala gospa
dr. Elfriede Rath-Moser, tedaj še kustodinja etnografskega muzeja na Dunaju.
Ker je že samo njeno ime v znanstvenih krogih jamstvo za vzorno opravljeno
delo, nam je tembolj žal, da se je v našem primeru njeno delo ustavi o na pol
pota. Kako to mislimo, bo najlaže pojasniti s primero. Denimo da bi bil Slo-
venec, ki ga je služba vrgla na Zgornje Štajersko, nabral tam precej pripovedk
in jih potem v Ljubljani izdal. Če bi znanstveni komentar k taki zbirki prinašal
še tako izčrpne primerjalne podatke s slovenskih tal in posegel celo širše, po
južnoslovanskem gradivu, medtem ko bi se le priložnostno, kadar bi tako na-
* Fr. Baš, Naša sodobnost V/t, 1957, 91.
190
Schlosser, Bachern-Sagen
neslo in z blagom, ki je ravno pri roki, dotikal sorodnega nemškega gradiva
s Štajerskega, s Koroškega in od drugod, mar se ne bi upravičeno reklo, da je
tako delo nepopolno, enostransko? No, nekaj podobnega — kajpada v zamenja-
nih vlogah — je s Schlosserjevo knjigo Bachern-Sagen. Znanstveni komentar je
sodelavko gotovo stal precej časa in naporov, žal pa njeno delo s strani ured-
ništva ni bilo tako uokvirjeno kakor bi zaslužilo. Predvsem bi se moralo jasno
videti, kaj je prispeval zbiralec (Schlosser) sam in kje se začno tuja dopolnila.
Tako mora ta, ki zbirko rabi, sproti ugibati, čigavo je kaj, in kljub previdnosti
bi se le moglo zgoditi, da bi kdaj obdolžil ravno tistega, ki je pri stvari ne-
dolžen. Če pa so se tudi v komentar prikradle napake — nekaj smo jih že
omenili — niti ni čudno, ko pa ne zbiralcu ne komentatorki slovenščina ni
domača.
Schlosser pravi na str. 4: »Za primerjavo posameznih motivov so bile pri-
tegnjene predvsem zbirke pripovedk okolišnjih pokrajin, torej so bile uporab-
ljene najprej štajerske in koroške zbirke in tiste iz nemških alpskih dežel...
Slovenske zbirke in novejša slovenska raziskovalna dela smo mogli pritegniti le
v manjšem obsegu.« In vendar celo pri izvajanju tega neopravičeno skrčenega
programa nekaj ni v redu. Najprej se nam zdi kar neverjetno, da tudi kjer se
je že sam Schlosser leta 1912 potrudil in poiskal nekaj slovenskih variant, le-te
leta 1956 niso prišle v komentar (tak primer je pri zgodbi o Palčku: Poštela,
št. 75, str. 74 — Bachern-Sagen, št. 98). Potem pa opomba k št. 23, ki vabi k pri-
merjavi takole: »Vgl. z.B. Grimm .. .,5 Graber..., Rappold... Für den slowe-
nischen Bereich Kelemina ... und Brinar ...« Z drugimi besedami bi se reklo,
da Grimm, Graber in Rappold nudijo nemške paralele, Kelemina in Brinar pa
slovenske. V resnici pa ima ravno v tem konkretnem primeru tudi Graber —
Sagen, 1914, št. 197 — kar tri slovenske zgodbe (197/1, 3 in 5). In to ni edini
primer te vrste, saj se slovensko gradivo s Koroškega s tako zastavljenim sklice-
vanjem na Graber ja posredno prikazuje kot nemško vsaj še pri številkah 11, 13,
14, 32, 64 in 81. Podobno, čeprav v manjši meri, je tudi z zahodnoslovenskim
gradivom pri Maillyju. Končno pa naj še omenimo, da niti citirana slovenska
avtorja Kelemina in Brinar nista bila izkoriščena do kraja.
Tule prinašamo kot dopolnilo nekaj slovenske literature — po vrsti, po
Schlosserjevih številkah.^ Pri navajanju paralel so nam bile za izhodišče po-
horske zgodbe, zato smo po navadi kar preskočili tiste številke, kjer ta hip ni-
mamo v evidenci nič pohorskega. Načelno tudi niso posebej navedene variante,
ki so že obsežene v Keleminovi ali kakšni drugi tekstni zbirki. Prav tako tudi
rokopisno gradivo ne, razen izjemoma.
5. I. Macun, Pogled v Pohorje, LMS 1869, 88; Tomažič, Pravljice, 133;
Kres 4, 1884, 146; Bolh ar, 209. (Deloma velja to tudi za št. 73.)
10. Kelemina, 196 s.
13. gtrekelj I, 61—63; Kelemina, 102; Perusini, Ce fastu? 27/28,
1951/52, 169—171, s kritičnimi pripombami k Maillyju. Nainovejša slovenska
varianta je bila posneta v avgustu 1958 na magnetofon v Depljah pri Vipavi.
17.—18. Tomažič, Pravljice, 113, 173. Trditve o takem ali drugačnem
prihodu izročila na Pohorje bi bilo treba šele dokazati.
22. Tomažič, Pravljice, 119, 176; Kelemina, 55/1.
23. Šašel, št. 3; Kelemina, 59: »Si z nami lovil, se boš z nami gostil.«
24. Tomažič, Pravljice, 173 s.
25. Popotnik 4, 1883, 251; Tomažič, Pravljice, 94, 108; isti; Bajke, 15,
24; Möderndorfer, 36; Kelemina, 134.
29. A. Kragelj, »Sam«, LZ 6, 1886, 226.
* Nadrobnejši podalki — naslov, stran ipd. — so izpuščeni, ker so tu nepotrebni.
' Za te navedbe je bilo deloma že mogoče izkoristiti kartoteko nastajajočega >Arhiva
slov. ljudskih pripovedi< v Inštitutu za slov. narodopisje SAZU. Nekaj pripomb k tekstom št. 37.
i2, 71 in 85 je prispeval prof. A. Bolh ar iz Celja; prisrčna mu hvala!
191
M. Matičetov - M. Boškovič - Stulli
30. Tomažič, Legende, 32; Mö d e rn d o r f er, 19.
31. Popotnik 1883, 282; Tomažič, Pravljice, 117.
32. Tomažič, Bajke, 31.
33. Brinar, 52; Tomažič, Bajke, 48.
36. Tomažič, Bajke, 76; Lešnik, 24.
37. Popotnik 4, 1883, 153 = PV 1913, 65 = Kop ri vnik, Pohorje, 23; Bri-
nar, 12; Tomažič, Pravljice, 121.
39. Prim. I. Grafenauer, Zmaj iz petelinjega jajca. Razprave 2. raz-
reda SAZU, n, 1956, 311 s.
42. Najstarejši znani zapis te zgodbe hrani Inštitut za slov. narodopisje,
kamor je prišel nedavno z Nedeljkovo rokopisno ostalino. Ko je Fr. Na-
del jko leta 1883 pripravljal svojo zbirko »Narodne pripovedke za mladino«
(Lj. 1884), si je v zvezek formata 16» na str. 65—68 prepisal po neobranjeni
podstavi zgodbo »Gožna kraljica na f elber jevem otoku pri Mariboru«; kot
zapisovalec je naveden neki I v ko St. Prav ta tekst pa je najbrž izhodišče
wem mogočim prenaredbam, ki jih ni malo in jim je zdaj treba pridružiti še
nam nedosegljivo redakcijo mariborske šolske kronike in od nje odvisno
Schlosserjevo. Omenimo nekaj objav: PV 19, 1913/19, 27, in ponatis J. Ko-
pri vnik, Pohorje, Maribor 1923, 14; F. Lešnik, 19 (tudi v 2. in 3. izdaji iz
let 1931 in 1938); J. Brinar, 41. Schlosserjeva redakcija je najbližja tisti
E. Lešnikove, kar se da brez težave razložiti s skupno P'odstavo.
54. Tomažič, Bajke, 128.
63. Tomažič, Pravljice, 99, 114.
64. V Popotniku 1884, kjer naj bi bil Schlosser vzel to zgodbo, je ni.
66. Tomažič, Bajke, 181.
71. PV 19, 1913/1919, 85 = Koprivnik, Pohorje, 27; Lešnik, 20; To-
mažič, Legende, 9, 72.
73. Tomažič, Pravljice, 136. (Prim. opombo k št. 5.)
76. K AT 1030 prim.: Kosi, Zlate jagode, 134; Naš dom 3, 1913, št. 20;
Vrtec 2, 1872, 56. K AT 1060 in 1062 pa med drugim: Torbica 1862, 22; LZ 10,
1890, 746; Vrtec 21, 1891, 115; Vrtec 35, 1905, 61; Fatur E, 9; Drekonja, 79;
Fin ž gar, Makalonca.
78. Tomažič, Bajke, 103; prim. L G r a t e n au e r, SR X, 1957, 41s.
81. Kotnik, Storije, št. 38.
82. Tomažič, Bajke, 113.
83. Tomažič, Legende, 183; Narodopisje Slovencev I, 311.
85. PV 1913/19, 30 = Koprivnik, Pohorje, 14.
86. Tomažič, Pravljice, 135.
87. Tomažič, Pravljice, 153; Jurčič, 81.
88. Tomažič, Legende, 105: prozna razširitev ljudskih pesmi iz Strek-
Ija, kakor pri Milčinskem. Tudi pripoved iz družine Škrabl kaže sorod-
nosti s pesmijo, vendar je lahko naravnost iz izročila, ne po Streklju.
91. Popotnik 4, 1883, 314; Tomažič, Pravljice, 206.
93. SB 3, 1852, 206.
94., Slov. Gospodar 74, 1940, št. 10, str. 14.
95. Tomažič, Bajke, 200; Novice 22, 1864, 194, 201.
96. SČb 1850, 50, 59; B 5, 1875, 67, 75; Popotnik 4, 1883, 90; Drekonja, 45;
Fiere, U.
97. Tomažič, Legende, 48.
98. N 1858, 252; Zg. Danica 17, 1864, 160; Vrtec 1, 1871, 72; Kres 5, 1885, 248;
Vrtec: 30, 1900, 4 (to varianto navaja P. SchIos,ser v Pošteli, 74); 36, 1906, 6;
51, 1921, 35; 74, 1943/4, 72. V Lovrencu na Pohorju sem marca 1957 zapisal
zgodbo o bajnem bitju, ki mu je sicer ime »Paučenk«, vendar je čisto nekaj
drugega kot Palček iz pravljice.
99.—100. LČ 1, 1850, 96, 100; 184, 188; SB 2, 1851, 8; N 15, 1837, 247; N 16,
1858, 245; SG 3, 1859, 23; SG 1862, 238; B 1, 1869, 40; Vrtec 1, 1871, 115; B 3, 1871.
192
Schlosser, Bachern-Sagen
71; B 5, 1875, 78; Kres 4, 1884, 245; Vrtec 16, 1886, 77; SI. Gospodar 22, 1888, 117,
126; Vrtec 19, 1889, 54; Uč. tovariš 32, 1892, 183.
101. J. Valjavec, LC 1, 1850, 304.
Ker se je Schlosser — posebno v Pošteli — rad odkrito razgovoril, smo
tako med drugim poučeni tudi o njegovem prepričanju, da ljudska izročila,
posebno pripovedke, izumirajo. Mladi rod, kamor je prišteval celo petdeset-
letnike (!), je po njegovem vedel že prav malo poročati. In še to, kar se je
dalo izvedeti v času njegovega zbiranja ok. 1910, da so pravzaprav revni od-
lomki, ostanki popolnejših pripovedk, ki so jih lahko poslušali veliki zbiralci
sredi 19. stoletja. Te Schlosserjeve tožbe pa samo deloma ustrezajo resnici.
Verjamemo, da mu ni bilo lahko izvleči iz ljudi, posebej blizu Maribora, take
pripovedke kot si jih je želel. Vendar kljub tako malodušnemu ocenjevanju
Pohorci tudi še danes radi bajajo, verjetno prav tako kot pred petdesetimi ali
sto leti. O tem se je ocenjevalec sam lahko prepričal v marcu 1957, ko je nalašč
potoval na Pohorje, ne čisto po Schlosserjevih sledovih, vendar tako da se je
seznanil z vrsto »njegovih« zgodb. Tako si je v nekaj dneh bivanja v krajih
Colava Buka in Legen pri Slovenjgradcu in Lovrenc na Pohorju zapisal vrsto
pravljic in pripovedk, kratkih in dolgih, fragmentaričnih in lepo zaokroženih,
kakršni so pač bili poročevalci. Neposredno ali posredno so tako prišle na dan
zgodbe — nekatere tudi v dveh, treh in več variantah — ki ustrezajo Schlos-
serjevim št. 10, 17, 22, 23, 25, 27, 30, 31, 59—41, 51, 52, 81, 85 ali pa vsaj močno
spominjajo nanje.
Vzemimo za primer samo eno izmed zgodb, št. 30, pravzaprav le drugi od-
stavek na str. 30. Schlosser na kratko poroča: »Nach einer anderen Sage ist ein
altes Weib zum [Reilniger] See gewandert und hat eine tote schwarze Katze ins
Wasser geworfen, um den Wassermann zu versöhnen. Daraufhin hat er ein
böses Wetter abziehen lassen.« Ne vem. kako in po kakšnih virih je o tem pisal
F. Mišic (Marburger Zeitung, 15. oktobra 1939), na katerega se Schlosser sklicuje.
V resnici tu nikakor ne gre za navadno pripovedko — Sage. O tem pričajo naši
starejši pisani viri, tako n. pr. Popotnik 4, 1883, 283: »Če potrebuje zemlja v
suši dežja, govore ljudje, treba je vreči le mačka v [Ribniško] jezero, in hitro
se dvigne mokroten oblak, donašajoč dež.« Podobno pa tudi pohorski ustni viri
še marca 1957: »Če dougo ni deža, še zdejle pran jo, da bo treba mačka vrč u
jezero;« — »V jezero moreš mačko vreč, če hočeš deža;« — [Naši stari] »so trdo
verovali: če je mačko vrgu v jezero, je pršu diimu moker, je ploha ratala«
(Legen — ISN, rkp. Pohorje 1, 31). »So mačko vrgli — nevihta! Je kipelo črez,
so megle kop prešle, pa dež« (Ribnica — ISN, Pohorje 1, 67). »Če je strašna
suša bla, so vrgli mačka« (Lovrenc — ISN, Pohorje 2, 6). Pred sabo imamo torej
veroDanje; dokler je bilo še živo, se je deloma izražalo tudi v običaju in nareko-
valo čarovno dejanje. Z drugega konca slovenske domovine, iz Brkinov, imamo
podatke, da so še v desetih in dvajsetih letih našega stoletja z visokih skal nad
zamašenim požiralnikom vrgli mačko v vodo, »da se budu ponikve odprle«, da
bi ne bili poplavljeni kraško polje in mlini vzhodno od Obrova (avtorjevi za-
piski v EM 12/23, 27—28 in 94). V obeh primerili gre očitno za žrtvovanje žive
živali — mačke — naravnemu elementu, vodi: v Brkinih zato da bi se povoden j
ustavila in uplahnila, na Pohorju pa narobe, da bi po hudi suši spet padel dež.
Za izročilom kot je podano pri Schlosserju pa je komaj mogoče slutiti kaj
takega!
Iz tega pač izhaja, da Pohorje nikakor ni izčrpano, da še zmerom lahko
nudi zbiralcem in raziskovalcem dobro bero. Ker si slovenski etnografi ne
lastimo delovnega monopola nad to pokrajino (Pohorje — »eno najmikavnejših
pogorij v Srednji Evropi«: A. Achleitner, Der Waldkönig, Berlin 1911), pozdrav-
ljamo tudi vsakega tujega raziskovalca, ki je že prišel ali ki bi še prišel tja
z resnimi, poštenimi nameni. Zato smo tudi Schlosserju hvaležni za njegovo delo.
i3  Slovenski etnograf j 93
M. Matičetov - M. Bošković-Stulli
Ne moremo pa se strinjati z načinom, kako je bilo to delo uokvirjeno in
predstavljeno leta 1956. Gradivo, ki ga je nemški kulturni delavec zbral pri nas
z ljubeznijo, je bilo izrabljeno kot priložnost za izražanje neznanstvenih, poli-
tičnih konceptov. S tem mu je bila dana ost, ki gotovo nikoli ni bila v avtor-
jevih intencijah. Če prof. L. Schmidt v uvodu — o tem je zdaj beseda — med
drugim meče v en koš Južno Tirolsko in Spodnje Štajersko, se z njim o tem
pač ni vredno spuščati v debato. Omenimo naj le, kar se bere na str. VII:
»Znanstveno raziskavanje Spodnje Štajerske je zmerom bilo avstrijska stvar in
potemtakem tudi etnografsko raziskavanje, kolikor se o tem sploh že da go-
voriti.« Ali gre tu za nepoučenost? Dobro se še spominjamo Schmidtove knjige
»Geschichte der österreichischen Volkskunde« (1951), ki v naslovu obljublja
dosti več kot je v nji dano, saj so bili prezrti — razen gradiščanskih Hrvatov —
vsi nenemški »Bewohner der Monarchie«; tako je to delo pravzaprav samo zgo-
dovina etnografije avstrijskih Nemcev. Vendar si ni mogoče misliti, da bi bila
ljubitelju avstrijske velike preteklosti in tradicij vsa znanstvena prizadevanja
nenemških narodov nekdanje avstroogrske monarhije kratkomalo dim. V slo-
venskem in hrvatskem imenu bi smeli n.pr. vprašati: mar niso Kopitar, Miklošič
in Jagic na Dunaju, Krek, Štrekelj in Murko v Gradcu s svojim osebnim ugle-
dom in znanstvenimi uspehi — tudi na torišču raziskavanja ljudske književnosti,
se pravi na etnografskem torišču — pomagali utrjevati sloves avstrijske zna-
nosti? In tudi glede narodopisnega raziskavanja Spodnje Štajerske bi nikakor
ne bil objektiven, kdor bi si upal odrekati znanstveno veljavo Stanku Vrazu,
Davorinu Trstenjaku, Jožefu Pajku in številnim drugim do naših dni!
Tako v Schlosserjevem predgovoru kakor v Schmidtovem uvodu je poudar-
jena potreba po sodelovanju med avstrijskimi in slovenskimi etnografi oziroma
med etnografi v Ljubljani in v Zagrebu. V tem seveda soglašamo, vendar bi si
srčno želeli, da bi sodelovanje ne bilo omejeno na lepe besede in medsebojne
komplimente, temveč da bi se rajši kazalo v dejanjih.
Odazivajući se molbi dr. M. Matičetova, kao i primjedbi iz predgovora
Schlosserovoj zbirci, prema kojoj se kao dobrodošle očekuju dopune od »susjed-
nih istraživača narodnih predaja u Hrvatskoj i u Slavoniji« (str. X), dodajem
na kraju nekoliko kratkih napomena.
Komparativna građa uz Schlosserove predaje, pobilježene među slovenskim
pohorskim seljacima, uzeta je prvenstveno iz njemačkih zbirki, a tek neznatno
i iz slovenskih i nekih srpskohrvatskih (usp. str. 4 i 73—86). Promotrimo li ovu
okolnost u svijetlu izrazito politički i revandikaciono intoniranog predgovora
L. Schmidta, ne ćemo se moći složiti s njegovom opaskom, da se tu radi o »sa-
svim objektivno zasnovanom komentiranju« (str. X).
Ograničivši komparativne napomene prvenstveno na njemačke zbirke,
autor može pod vidom objektivnosti svu tu građu sugerirati kao genetički jedno-
strano vezanu uz njemačke, odnosno austrijske narodne predaje.
Nije moj zadatak da govorim o kompleksnosti i višekratnom preslojavanju
alpskih narodnih predaja, o naučnoj neodrživosti svakog pokušaja njihova po-
istovjećivanja s tradicijama samo jedne etničke odnosno nacionalne grupe.
Zadatak je ovog malog ciancica u prvom redu taj da na primjerima pokažem,
kako i neke osebujne predaje, a osobito one, koje su u napomenama uz Schlos-
serovu zbirku obilježene kao eklatantno alpske (t. j. indirektno kao austrijske),
mogu imati svoje paralele i na srpskohrvatskom terenu Balkana. Kao primjere
uzimam, dakle, tek neke izabrane predaje, a ne one za koje se zna da su opće
raširene. Ne ćemo stoga navoditi srpskohrvatske varijante uz priču o Lenori
(br. 13), o potkovanoj vještici (br. 45), o vražjemu mlinu (br. 75), o natjecanju
seljaka i vraga (br. 76), o razbojniku mladoženji (br. 87) i sličnome. Oni pak
primjeri, koje ovdje navodimo, služe tek kao ilustracija i ne treba da budu shva-
ćeni kao pokušaj iscrpnijega komparativnog pregleda.
194
Schlosser, Bachern-Sagen
Predaja o divljem lovcu, koja je osobito raširena u alpskim krajevima,
može se čuti i drugdje, n. pr. u okolici Samobora (usp. ZNZO XIX/1914, str. 127
i 128), u Podravini oko Koprivnice (SG 1X/1866, str. 231), na Kalniku (SG IX/1866,
str. 266—268). O sablasnom lovcu Peji, koji je za života zbog vračanja puškom
odgovarao i pred biskupom »Štrocmajerom«, slušala sam zanimljivih priča u
selu Potnjani kod Đakova u Slavoniji (usp. rkp INU br. 259). Tu se prepleće
motiv čarobnoga strijelca (br. 48) s motivom divljeg lova (br. 17—24). O čarob-
nom strijelcu vidi i ZNZO 1/1896, str. 249.
U Potnjanima kod Đakova zabilježila sam i predaju, inače dosta neobičnu,
koja se nadovezuje na Schlosserov tekst, br. 29. U oba primjera čovuljak dobije
batina, jer je smetao čovjeku kod vatre, masteći svoju žabu na njegovo pečenje
(usp. rkp INU br. 259). Ista ova Schlosserova priča sadrži i poznati motiv Poli-
fema s igrom riječi »Ja sam« (Thompson K-602). Među specifičnim varijantama
iz alpskih krajeva navodi pisac bilježaka i tekst iz zbirke A. v. Mailly, Sagen aus
Friaul u. den Julischen Alpen, Leipzig 1922, br. 34/11. Radi se zapravo o Mailly-
jevoj mistifikaciji, jer on kao vlastiti zapis navodi tekst koji uopće nije alpski,
nego je hrvatski iz Dalmacije s otoka Brača (uzet iz Glasnika Zemaljskog mu-
zeja za Bosnu i Hercegovinu, IX/1897, str. 486—490). Zanimljivo je, da je ovaj
isti tekst s jedne strane bio »magično« pretvoren u alpski, a s druge strane opet
u talijanski, navodno iz okolice Rijeke (usp. F. Babudri, Fonti vive dei Veneto-
Giuliani, Milano b. g., str. 316—317).
Predaje o vodenom čovjeku (br. 32—34) imaju bliskih paralela u Samoboru
(ZNŽO XIX, str. 139—145); vidi i SG IX, str. 230—231 (Koprivnica, Vukovci).
U napomeni uz tekst 39 diferencira se zmijoliki »Lindwurm« germanskog
sjevera od krilatoga zmaja iz južnih krajeva. Tu moramo spomenuti da se u
srpskohrvatskim predajama zmija i zmaj često miješaju i ne razlikuju jedno od
drugoga, slično kao i u pohorskom tekstu. (Na gradini Brubno na Baniji živi,
prema pričanju, neka neman, koju nazivaju i zmajem i zmijom i zmijom aždaj-
kinjom. Usp. rkp INU 221, tekstovi br. 68, 70, 73, 74, 82, 90, 91, 93, 95; vidi i
ZNZO VI/1901, str. 120). Od brojnih primjera južnoslavenskih predaja o zmaju
(pozoju), koji donosi oluju, upozorujemo na one navedene u raspravi V. Jagić,
Die Südslavischen Volkssagen von dem Grabancijaš dijak und ihre Erklärung,
Archiv f. slav. Philologie, 11/1877, str. 437—481.
Predaje o pokušaju da se otme kruna ili dragi kamen zmijskoj kraljici
(tekst 42) česte su u alpskim krajevima, kako je u bilješci rečeno, ali i izvan
njih (usp. R. Plohi Herdvigov. Hrvatske narodne pjesme i pripoviedke. I, Va-
raždin 1868, str. 104; ZNZO XIX/1914, str. 119; XX/1915, str. 305—306; XXVI/1926,
str. 192 i dr.).
O čovjeku, koji je došao na vještičji skup pa ostao zatvoren u vinskoj
konobi (br. 43), ima dosta predaja po Dalmaciji i ostalim hrvatskim krajevima
(R. Strohal, Hrvatskih narodnih pripoviedaka knj. I, II. izd., Karlovac 1907,
br.28; ZNZO X/1905, str. 231; XXII/1917, str. 308—309; XXIII/1918, str. 191; rkp
INU 171, str. 90—91).
O vračanju kojim se može zaustaviti plug u polju i o sredstvima zaštite od
takvog vračanja (br. 47) vidi V. Cajkanović, Srpske narodne pripovetke, Bgđ
1927, br. 186 i bilj. na str. 549; vidi i rkp INU 171, str. 108.
Predaje o zakopanom novcu, koji svijetli, odnosno »cvate« (br. 51, 52), su-
sreću se češće na hrvatskosrpskom terenu (ZNZO XIX/1914, str. 120 i 136; VI/1901,
str. 133; SEZ L/1934, str. 190; LX1/1949, str. 216—217; I. Lovrić, Bilješke o Putu
po Dalmaciji opata Alberta Fortisa, izd. JAZU, Zagreb 1948, str. 167; rkp INU
139, str. 25; rkp JA 72, Žiža, Praznovjerije i predsude, br. 4).
O kopačima zlata, koji u »risu« čekaju vraga (br. 60), ima predaja i u oko-
lici Zagreba (ZNZO XXIII/1918, str. 261-262).
13* 195
M. Matičetov - M. Bošković - Stulli
O potonulim gradovima, iz čijih se dubina čuje zvonjava (br. 77), pripovi-
jeda se češće među Hrvatima i Srbima (vidi primjere iz Istre u novinama Riječki
novi list 1914, br. 24 = Jadranski zbornik. I, Rijeka-Pula 1956, str. 182; Mladi
Istranin 1922, br. 16, str. 124; kalendar Franina i Jurina 1926, str. 54—58 — knji-
ževno obrađeni primjeri). Amo pripadaju i sve one brojne predaje o Gavanovu
jezeru, poznate od Crne Gore preko Hercegovine i Bosne do otoka Cresa i dalje.
Pričanja o tajanstvenim podzemnim hodnicima (br. 82) raširena su često
na mjestima, gdje ima ruševina starih feudalnih gradova (usp. SEZ LVIII/1948,
str. 457 i str. 442—443; rkp INU 141, str. 43 — Čabar u Gorskom Kotaru; rkp
INU 221, str. 104 i str. 106 — Brubno na Baniji; Franina i Jurina, I.e.; ZNZO
XIV/1909, str. 128).
O umrlom djetetu, koje za pokoru mora napuniti vrčić suza (br. 88),
ispravno je u komentaru rečeno, da je to prepričana slovenska narodna balada.
Motiv je poznat i na srpskohrvatskom terenu. (ZNŽO XIX/1914, str. 215—216;
XXXII/1940, str. 177; Hrvatske narodne pjesme, knj. I, br. 24, br. 25 i bilj. na
str. 511—512; knj. V, br.4; Istarske narodne pjesme. Opatija 1924, str. 228—230;
Slovenski glasnik 1858, str. 118—119 i 1865, str. 152—153 (Istra); rkp INU 96,
str. 41—42; N. Kukić, Srpske narodne umotvorine, Zagreb 1898, str. 103—105
i dr.).
Uz tekst br. 93, o kojem je tipu u bilješci rečeno da je »na njemačkomc
relativno rijetko zabilježen«, ima više srpskohrvatskih varijanata. Navest ćemo
ih u zbirci istarskih narodnih pripovijedaka, koja će uskoro u štampu.
S ovo nekoliko probranih primjera željeli smo tek nagovijestiti, kako daleko
mogu dopirali veze s nekim predajama, koje bez točnijega ispitivanja u prvi
mah djeluju kao specifično i izrazito alpske. One to djelomično doduše i jesu,
ali nije naučno opravdano pripisivati im alpsko obilježje jednostranim navo-
đenjem paralela, čime se ujedno sugerira i austro-njemačko porijeklo glavnine
ovih priča. Savjesno i pažljivo prikupljene austrijske, odnosno njemačke vari-
jante uz ovu Schlosserovu zbirku mogle bi biti istinska naučna dobit, da su
stavljene na mjesto, koje im objektivno pripada, t. j. poslije slovenskih varija-
nata. Ta radi se o pričama, skupljenim u slovenskom kraju među slovenskim
ljudima!
Kratice
Poleg kratic iz Schlosserjevih Bachern-Sagen, str. 74—73, in iz Slovenskega biografskega
leksikona so bile uporabljene tele kratice:
TA, Aa Th =Aarne-Thompson, The Types of the Folk-Tale, Helsinki 1928.
B o 1 h a r = Slovenske narodne pravljice, Ljubljana 1932.
Drekon ja = Tolmiuske narodne pravljice. Uredil in uvod napisal C. Drekonja, Trst 1932.
EM =3 Etnografski muzej v Ljubljani.
ISN =1 Inštitut za slov. narodopisje pri Slov. akademiji znanosti in umetnosti.
Lešnik =aE. Lešnik, iSumi, šumi Drava.. j« Crtice iz mariborske zgodovine, pravljice in
pripovedke iz mariborske okolice in od drugod. Maribor 1925.
Mö de r n d o r f e r =3 V. Möderndorfer, Koroške narodne pripovedke. Celje 1946.
rkp INU = rukopis Instituta za narodnu umjetnost u Zagrebu.
rkp JA — rukopis Odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-
nosti u Zagrebu.
SEZ = Srpski etnografski zbornik.
Sasel —J. Sašel-F. Ramovš, Narodno blago iz Roža. Maribor 1956.
Tomažič, Bajke = J. Tomažič, Pohorske bajke. Ljubljana 1943; — id., Legende = Pohorske
Legende, Ljubljana 1944; id., Pravljice = Pohorske pravljice, Ljubljana 1942.
ZNZO =3 Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena.
1%
Schlosser, Bachern-Sagen
Zusammenfassung
EINE GUTE SAMMLUNG SLOWENISCHER SAGEN AUS DEM JAHRE 1910
IN EINER UNZUREICHENDEN AUSGABE AUS DEM JAHRE 1956
Paul Schlosser, Bachern-Sagen. (Vorwort von Leopold Schmidt)
Die Sammlung slowenischer Volkssagen vom Pohorje (Bacherngebirgej
reicht in die Zeit um 1910 zurück, als Paul Schlosser, als junger Offizier der
österreichischen Armee in Maribor (Marburg) stationiert, seine Freizeit orts-
kundlichen Studien und der Sammlung volkstümlichen Erzählstoffes der Um-
gebung von Maribor, besonders des östlichen Pohorje, widmete* Die Ergebnisse
seiner Sammeltätigkeit aus jener Zeit liegen in drei Sammlungen vor (wenn mir
kleinere zufällige Veröffentlichungen in Zeitungen nicht mitrechnen): Der Sa-
genkreis der Poštela (Marburg 1912 — 75 Nummern), Lemberger Streiche (ÖZV.
N. S. Bd. V, Wien 1951, S. 157—166 — 10 Nummern), Bachern-Sagen (Wien 1956
— 101 Nummer, davon jedoch nur 83 neue). Das gesamte Material dieser
Sammlungen erhielt Schlosser in slowenischen Gegenden und von Leuten slo-
wenischer Stammeszugehörigkeit. Da er des Slowenischen nicht fähig war, blieb
seinen Gewährsleuten nichts anderes übrig, als sich ihm anzupassen und ihm
das Erzählgut auf Deutsch zu erzählen. Wo jedoch der Erzähler dieses nicht
vermochte, musste sich der Sammler mit einem Dolmetsch behelfen; so z. B. in
Radvanje (Rotmein) in der Familie Skrabl, mo Schlosser einige Texte aufnehmen
konnte, die zu den bemerkenswertesten seiner Sammlung zählen. Es braucht
nicht besonders betont zu werden, dass solches Sammeln von Volkserzählgut
wohl von zweifelhaftem Wert ist. Dank dem Entgegenkommen der slowenischen
Informatoren, die dem deutschen Sammler in jeder Hinsicht an die Hand gin-
gen, und weil dieser sich nachher jeden inhaltlichen Korrigierens, y>VerschöneTns«.
und ähnlicher Eingriffe in den Erzählstoff enthielt, ist das Material trotz der
ermähnten Schwäche noch immer brauchbar. Die Texte sind zum Grossteile
örtlich und persönlich zuverlässig verankert und wenn man die Zeit ihrer Auf-
nahme in Betracht nimmt (als sich in der Sammelpraxis strengere Kriterien
noch nicht allgemein durchgesetzt hatten und als die Sammeltätigkeit über-
haupt noch in ziemlich grossem Ausmasse Liebhabern überlassen war), kann
man sogar sagen, dass die Erzählgutsammlung, die Schlosser in der Umgebung
von Maribor zustande gebracht hat, eigentlich eine gute Sammiung ist.
Trotzdem kann man nicht umhin, recht ernste Bedenken betreffs der Art
und Weise der Herausgabe der t>B achern-S a gen« im Jahre 1956 auszusprechen.
1. Das Textgut kommt aus Orten, von denen Schlosser im Jahre 1912 selber
anerkannte, dass dort »das landsässige Volk... der Mehrzahl nach heute slo-
wenischen Stammes« sei. Für diese Orte bestehen slowenische Namen, die nicht
erst nach dem Jahre 1918 amtlich sanktioniert wurden, sondern neben den amt-
lichen deutschen Namen schon in der k. k. Zeit seit eh und je üblich waren und
vom iflandsässigen Volke ... slowenischen Stammes« ausschliesslich gebraucht
wurden. Jedenfalls würde man erwarten, dass in einem wissenschaftlichen
volkskundlichen Werke auch die slowenischen Ortsnamen angeführt wer-
den. Weil dies nicht geschehen ist, so sei diesem Mangel hier abgeholfen, und
zwar nach dem ^Allgemeinen Verzeichnis der Ortsgemeinden und Ortschaften
Österreichs nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 31. Dez, 1910«, hrsgg.
von der k. k. Statistischen Zentralkommission in Wien. Wien 1915, S. 94—96:
* Touristische, wissenschaftliche (naturhistorische, archäologische usw.) ja sogar litera-
rische Ausflüge aufs Pohorje waren zur Mode geworden. In jener Zeit erschien u. a. sogar eine
Art Pohorje-Roman: Arthur Achleitner, Der Waldkönig. Erzählung aus dem südsteierischen
Bacherngebirge. Verlag Otto Janke, Berlin 1911. In der Einleitung sagt der Autor, das Pohorje
sei meines der interessantesten Gebirge Mitteleuropas, . . . von Slowenen bewohnt«."
197
M. MatičetoT - M. Bošković - Stulli
Brunndorf = Studenci
Feistritz = Bistrica
Kötsch = Hoče
Lembach = Limbuš
Lobnitz = Lobnica
Maria Rast — Ruše
Packern = Pohorje
Pickerndorf = Pekre
Rosswein = Razoina (heute: Razvanje)
Rothwein = Radvina (heute: Radvanje)
Schleinitz = Slivnica
Zinsath = Činžat
Zmollnig - Smolnik
Hier sind allerdings nur jene Ortschaften angeführt, aus denen das Mate-
rial stammt, und auch nur solche, deren Namen im Deutschen und Slowenischen
differieren. Natürlich gilt aber auch für alle anderen Ortschaften, deren Namen
in den Texten vorkommen, dasselbe Prinzip. Hingegen ist im Buche das aus-
gesprochene Gegenteil davon fühlbar. Man spürt sogar das Bestreben, den tat-
sächlichen Sachverhalt zu vernebeln. Wie könnte man es sonst erklären, dass
die Karte auf S. 5 (sie stammt aus dem Jahre 1913!) z. B. den Namen Vélka
K(opa) anführt, im Texte hingegen nur der Name Grosse Koppe auftritt. Un-
beachtet der moralischen Verpflichtung, jeden Leser objektiv zu informieren,
ist solches hartnäckiges Verschweigen sloroenischer Ortsnamen für die Slowenen
beleidigend.
2. Obwohl Schlosser im Jahre 1912 öffentlich energisch abgelehnt hatte,
i'Ursprüngliche, meist tiefsinnige slowenische Bezeichnungen zu verdeutschen,
z. B. aus Postela eine ,Poschtela' zu machen,';: treffen mir in der Ausgabe aus
dem Jahre 1956 nicht nur Poschtela, sondern auch Blüten mie: Tschernagora,
Petersiltschek u. ä.; dazu haben auch: Hudič, Palček und Škrabl, gute alte Be-
kannte aus »Der Sagenkreis der Poštela«, im Jahre 1956 »neue« Namen ange-
nommen, sie heissen jetzt: Huditsch, Paltschek, Skrabl... Vielleicht ist dies ein
Erbe der Bearbeitung aus dem Jahre 1941, die auf S. 2 ermähnt wird? In diesem
Falle war die -iEpurierung« wohl nicht konsequent, es blieb ja neben Schkrbot-
schen auch Škrbots bestehen. Sei dem, wie es malle, die Abweichung von
Schlossers Prinzipien und von Schlossers Praxis aus dem Jahre 1912 würde
mindestens eine kurze Erläuterung im Vorworte verlangen.
5. Bezüglich des wissenschaftlichen Kommentars lesen wir in Schlossers
Einleitung auf S. 4: »Slowenische Sammlungen und die neueren Arbeiten der
slowenischen Forschung konnten nur in beschränktem Mass herangezogen
werden.«. Es ist verständlich, dass mir von einem des Slowenischen unkundigen
Autoren nicht Unmögliches verlangen können. Der Herausgeber der »Veröffent-
lichungen«, in denen die »Bachern-Sagen« ediert wurden, hätte sich jedoch der
Fachkollegen in Ljubljana erinnern dürfen, .die ihre Mitarbeit bestimmt nicht
abgelehnt hätten, was mit der Mitarbeit beim Sammelband »Masken in Mittel-
europa« (1955) bewiesen worden ist. Die Heranziehung eines slowenischen Fach-
mannes märe diesmal desto notwendiger gewesen, meil für den deutschen Teil
des Kommentars die anerkannte Erzählforscherin Dr. Elfriede Moser-Rath ver-
pflichtet wurde. Weil aber auch sie — wie Schlosser — in slovenicis nicht be-
wandert ist, ist das ursprüngliche Missverhältnis zwischen deutschen und
slowenischen Parallelen noch beträchtlich angewachsen. Das Resultat war eine
einseitige, nicht aber eine »durchaus objektiv angelegte Kommentierung«,
wie der Herausgeber auf S. X versichert.
4. Der Kommentar zu Schlossers Text Nr. 23 verrät eine kleine, aber typisch
unrichtige Darstellung des Sachverhaltes. Wenn man hei den beiden angeführten
slowenischen Autoren Kelemina und Brinar Parallelen »für den slowenischen
Bereich« suchen soll, dann ist es ohne weiteres selbstverständlich, dass die vor
ihnen zitierten Autoren Grimm, Graber und Rappold nur deutsches Material
bringen. Von tausend Lesern dürfte mohl kein einziger auf den Gedanken kom-
men, es könnte anders sein. Und doch ist es anders! Graber, Sagen aus Kärnten
198
Schlosser, Bachern-Sagen
( 1914), bringt nämlich unter 5 Varianten der Nr. 197 — drei slowenische Vari-
anten (19711, 3 und 5)! Und das ist nicht das einzige Beispiel der Art; sloweni-
sche Sagen aus Kärnten werden ja in derselben Weise indirekt als deutsche
Sagen vorgestellt in den Nr. 11, 13, 14, 32, 64 und 81. Ähnlich ist auch Mailly
eine Quelle, die beim Zitieren Vorsicht verlangt.
5. Wenn der Herausgeber es schon nicht als notwendig fand, bei der Ver-
öffentlichung eines Buches slowenischer Sagen einen slowenischen Erzählfor-
scher zur Mitarbeit heranzuziehen, so hätte er wenigstens einen von den öster-
reichischen Slawisten ersuchen dürfen, vor der Drucklegung doch den Satz
durchzusehen. Da wäre der südliche Nachbar Österreichs — Slowenien —
wahrscheinlich mit dem richtigen Namen ins Buch gekommen — jetzt prangt
er als Slawonien darin (S. X und 89)! Auch der ^Popotnik«, das Organ der slo-
wenischen Lehrerschaft (1880—1949), würde im Quellen- und im Personenver-
zeichnis nicht als Autor auftreten. Auch slowenische Fachbegriffe wären in
diesem Falle nicht so beiläufig, sondern präzise erklärt worden, wie es sich für
ein volkskundliches Werk gehört; pravljice sind nämlich nur Märchen, nicht
aber ySagen, Märchen«, narodne pripovedke aber sind Volkssagen und
nicht ^volkstümliche Erzählungen«. Und letzten Endes hätte es in diesem Falle
auch der Druckteufel nicht gewagt, so eigenwillig just mit den ziemlich spär-
lich vorhandenen slowenischen Ausdrücken umzugehen.
6. Das Vorwort des Herausgebers. Prof. Dr. Leopold Schmidts, enthält For-
mulierungen, die in den Leitartikel einer politischen Zeitung, nicht aber in ein
wissenschaftliches Werk gehören dürften. Die Gedankengänge Prof. Schmidts
haben auf slowenischer Seite eine gerechtfertigte Einsprache hervorgerufen
(Grafenauer, Kuret, Baš, Teply — siehe die Anm. 1 auf S.187). Wie könnte es
auch anders sein, wenn Schmidt augenscheinlich zwischen Südtirol und der
Südsteiermark nur einen einzigen Unterschied findet, dass nämlich die Debatte
über Südtirol noch immer lebendig ist, hingegen die Debatten über die Süd-
steiermark und die anderen, Österreich — nach Schmidts Meinung — zu Un-
' recht abgetrennten Grenzgebiete. >etwas leiser geführt werden.« Es ist unglaub-
lich, dass sich ein Volkskundler — dessen fachliche Leistungen wir hoch
bewerten — mit solchen Aussagen überhaupt an denTag wagt! Die Behauptung:
»... die wissenschaftliche Erforschung der Untersteiermark ist immer eine öster-
reichische Angelegenheit gewesen, und die volkskundliche daher auch, solange
von dieser überhaupt schon gesprochen werden kanm kann nur auf einer
grauen Unkenntnis beruhen. Wir haben zwar schon in Schmidts ^Geschichte
der österreichischen Volkskunde« (1951) bemerken müssen, dass darin — absicht-
lich oder nicht — alle nichtdeutschen ^Bewohner der Monarchie« (mit einziger
Ausnahme der kroatischen Sprachinsel im Burgenlande) übergangen werden,
sodass das Buch trotz des Titels eigentlich nur eine Geschichte der Volkskunde
der Deutschen Österreichs darstellt. Ist es denn wirklich möglich, dass für einen
Liebhaber und einen Verfechter der grossen österreichischen Vergangenheit und
Überlieferung alle wissenschaftlichen Bestrebungen und Ergebnisse der nicht-
deutschen Völker im Gefüge der einstigen Österreich-ungarischen Monarchie ein-
fach nicht bestehen?
Von den guten, positiven Seiten der Sammlung Schlossers ist im sloweni-
schen Teile dieser Ausführungen auf den Seiten 187—190 die Rede, indes wir
der Meinung waren, in der Zusammenfassung vor allem die Schwächen der
Veröffentlichung unterstreichen zu müssen. Das verhältnismässig gute Text-
material und der scheinbar vorbildliche wissenschaftliche Apparat verführt
nämlich nur zu leicht den unbelehrten Benutzer des Buches. Das ersieht man
am besten aus dem Widerhall in den Fachzeitschriften; einige kritische Bemer-
kungen wurden nur im ^Deutschen Jahrbuch für Volkskunde« und in der un-
garischen ^Ethnographia« laut. Die slowenische Volkserzählforschung ist als
199
M. Matičetov - M. Bošković - Stulli
die betroffene Seite in erster Linie berufen, unzweideutig ihre Meinung zu sagen.
Doch ist uns liebenswürdigerweise noch unsere Fachkollegin M. Bošković-Stulli
aus Zagreb an die Seite getreten und hat uns (auf den S. 194—196) einige mert-
Dolle Angaben über die Verbreitung einiger Phänomene geliefert, die man als
ausgesprochen alpenländisch (wenn nicht sogar als nur deutsch) zu bewerten
oersucht sein würde, die sich aber weit in das serbokroatische Gebiet des Bal-
kans, bis nach Slawonien (diesmal im richtigen Sinne des Wortes!) oder sogar
noch weiter erstrecken. Hiemit dürfte dem Wunsche Prof. Schmidts gedient sein,
Toelcher die Kollegen aus Ljubljana und aus Zagreb hören wollte. Diesen wäre
es aber viel lieber gewesen, nicht nur zu einem akademischen Gespräcii und
sogar post festum, sondern rechtzeitig zur Mitarbeit eingeladen zu werden. Dies
wäre auch für beide Seiten viel nützlicher und entspräche dem Geiste des Sagen-
sammlers Paul Schlosser, der seinerzeit keinerlei Bedenken hatte, für seine
»Poštela« um Rat und Hilfe in slovenicis einige führende slowenische Kultur-
arbeiter aus Maribor zu ersuchen, so Dr. Stegenšek, J. Koprivnik und Dr. To-
minšek, und der 1912 auch die noch immer geltenden Worte geschrieben hatte:
>W i s sen Schaft steht über völkischen Bestrebungen!«
200