štev. V Ljubljani, v t . ara 1S8. Letnik IX. 'meriti ■« sprejemajo in velja ria'opna vrsta i kr., če se tiska lkrat. IS ii ii m II II II II ^ Pri večkratnem tiskanji it «ena primerno «manjša. Rokopisi te ne vračajo, nefrankovan« pisma se ne sprejemajo. N .roonino prejema opravniltvo (administracija) in ekscedicija na Dunajski cesti St. 16 v Medija-tovi biši, II. nadstropji. Političen lisi za slovenski narod. Po poiti prejemin velja : Za celo ieto . . 10 gi. — kr. ta poiieta . . 5 ., — „ ta četrt ieta . . i 50 „ V administraciji velja: Za ceio leto . , S gl. 40 kr la pol ieta . . i ,, 20 „ ra četrt leta . 2 „ 10 „ V Ljubljani na uom pošiljali velia 60 kr. več na leto. Vredniitvo »t. 5. * ^ Izhaja po trikrat na teden in*^ sicer v torek, četrtek in sonoto. je Rečne ulice' Brez upanja.! Kakor hudodelnik v ječi zdihuje slovenski narod v sponah svojih sovražnikov; prepr.čan je, da muke, ki jih zdaj trpi, še ne zadostujejo sovražniku, ampak da mu ta streže celo po življenji in da se ima vsak dan smrtne sodbe nadejati. Človeško srce ima usmiljenje s hudodelnikom, ki je svojo nesrečo zakrivil sam, kako ne bi milovalo naroda, ki ni ni ničesar zakrivil, pa se po nedolžnem trpinči, po nedolžnem obsoja na smrt! Kdo hoče našteti in popisati vse muke, vse zaničevanje, vso škodo, ki jo trpe ubogi slovenski trpini na Koroškem, kjer se slovenski živelj barbarsko strahuje, kjer je zločin, biti Slovenec, posebno ako svojo narodnost in Bvoj jezik brani izobraženec, o kterem se ve, da je nemškega jezika zmožen! Nježua deca se strahuje že v prvi mladosti, ter zsgrozuje se jej, da se mora brž, brž naučiti nemščine! Ubija se jej že v prvem razredu ljudske šole nemščina v glavo, da se šiloma odtuji svoji krvi, svoji materi Sloveniji, da jame sovražiti ali pa zaničevati, in to je še huje, svoje slovenske rojake. Kako ne bi plakal slovenslii duh nad takimi prizori! Kako Be godi drugim Slovencem? Ravno kar je izreklo najviše sodišče pod Strem8yrom, da je slovenski jezik „vogelfrei" pri sodnijah, da nema nobene veljave, in da sme vsak sodnik slovensko ulogo odbiti in jo smatrati kot ni-čevo! Po vseh šolah se mladina slovenska trpinči z nemščino, šiloma se jej ubija v glavo tuj jezik, tuji nazori, uliva častenje nemških „klasikov", preziranje in zaničevanje vsega Blovenskega. Učni jezik v srednjih šolah je in ostane nemški, da bi se, če mogoče, mla dina odtujila domačemu jeziku, da bi ne bila zmožna, v svojem maternem jeziku misliti in pisati, da bi tako poBtala podpirateljica ger-manizacije. Na Štajerskem strahuje Slovenca Nemec in nemškutar, na Primorskem Lah in lahon. Kdo zamore reči, daje prijatelj tega ubozega, od celega Bveta zapuščenega naroda slovenskega, pa ne bi občutil v notrajnosti svojega srca skelečo bolest nad toliko bedo in nezasluženo nesrečo svojega plemena! In toliko hujše so naše domoljubne bolečine, ker se od nobene strani ne prikaže nobena kapljica hladilnega upanja. Pač smo trpeli pod Auerspergi, pa ne toliko, ko zdaj; kajti tačas smo imeli vsaj še upanje, da bo vse bolje, kedar pride druga bolj pravična vlada; prišla je druga, kakor pravijo „bolj pravična vlada", pa nameBto da bi nam od lakote trepetajočim dala kruha, ponuja nam kamenja, namesto da bi kaj dala, nam jemlje še to, kar so nam celo sovražniki še pustili! Prepričanje, da celo od takozvane , nepristranske in pravične" vlade nemarno ničesar pričakovati, to nas je privedlo na vrhunec obupnosti. S ko likim veseljem smo pozdravili to vlado! in zdaj se moramo od nje odvrniti — brez vsa-cega upanja! Kako smo se veselili naših zmag pri volitvah! — in zdaj tudi ti naši izvoljeni poslanci nemajo za nas nobene tolažilne besede, puste nas brez vsacega upanja!*) Oni podpirajo to vlado in se vesele njenih zmag; v zahvalo za to podporo pa nas ta vlada toliko huje pritiskati pusti po svojih Waserjih, *) To pisavši nismo imeli še v rokuh današnjega dopisa iz Dunaja, na kterega opozorujomo Op. vredn. DepretiBih, Čubrih in Grčarjih, Simih in Pir-kerjih, Linhartih in Gariboldih! Govori se mnogo in mnogo pričakuje od slovanskih bratov, pa ti imajo s svojimi zadevami dosti opraviti in puste nas brez upanja. Pričakovali smo tudi pomoči iz našega naroda samega, mislili smo, da tolika mera krivic bo vendar enkrat zatrla hlapčevski značaj iz nas, ter nas primorala, bolj krepko braniti svojo čast in svojo korist. Pričakovali smo stoternega klica iz vseh krajev Slovenije zoper najnovejšo po Stremayru nam storjeno krivico; pa nič od tega Be ne Bliši; pač pa svet izve, da bo modri Sežanci in Bovčani izvolili barona Depretisa, sovražnika naših idej in našega jezika, za svojega častnega občana I Huda je borba s stoterno močnejšim sovražnikom, pa rane ki nam jih seka ta boj, niso tako hude in skeleče, kakor rane, ki nam jih sekajo lastni neznačajneži, odpadniki in klečeplazi! Tudi v pogledu na lastno odločnost in značajnost ostanemo toraj — brez upanja! Grozni napis nad peklenskimi vrati „la-8ciate ogni Bperanza — odrecite se vsacemu upanju!" ta napis je menda pisan tudi za nas Slovence! Ravno sedaj vriskajo Rumunci po ulicah svojega glavnega mesta Bukreša, ker so dobili svojega kralja, ker so povzdignili čast Bvoje svobodne, samostojne države, kjer ni nemšk h šolmostrov, ne nemških uradnikov in bričev. O srečni Rumunci! Vesele se svoje svobode tudi Bolgari, ki so še le pred kratkim zdihovali pod turškim jarmom, zdaj pa žive pod lastnim vladarjem in po lastnih postavah, se izobražujejo v last- \a(>«
  • \ ter prosi hitre vojaške pomoči, z veliko večino glasov. Par dni bode dala ta j Vojni minister mu oddovori, da hoče takoj postava še opraviti, potem pridejo na vrsto! poslati vojakov v pomoč, toda do predvčeraj-nektere manje reči pa prvo branje borznega , nem (6. marca) niso še dospeli na mesto vstaje; davka, pri kterem bode g. Obreza vtemeljeval' V3i jih željno pričakujejo in upajo da pridejo svoj predlog. Judje so jako vznemirjeni zarad [še ob pravem času in zaduše pogubno delo-borzuega davku, in g. Obreza bode gotovo po vanje zveze arbanaške. Privolite da izrazim tu vseh listih uapadan in karikiran, ker je dregnil! svojo in sel: Jaz, ki dobro poznam namene v io sršenovo gnjezdo. Pa ravno hrup judovskih i turkov fanatiziranih, naravnost izrečem, da listov najbolje priča, da je Hohenwartov klub' vtegnejo ti sovražniki sv. Križa izlitt svoj srd pravo zadel, ko je nasvetoval borzno postavo.: nad vbog'ml katoličani. Med vsemi privrženci — Te dni bode tudi pravni minister odgovoril korana so prebivalci okrajine prizrendske, gla-na interpelacijo sloveuskih poslancev zarad; kovačke in ipečke, druhal, najbolj fanatična odloka najvišje sodnije, in četrtek pred cvetno v verskih rečeh, najbolj živinska v zločinstvu. nedeljo bode menda zadnja seja pred veliko j Lupeži muzulmanski doprinašajo brez studa nočjo. Razprava o državnem proračunu ali hudobije vsake vrste in delajo s hladno krvjo budgetu se prične še le po veliki noči. Ni | kristjanom najhujše krivice, dobro vedujoši, da toraj upanja, da bi bil državni zbor sklenjen I imajo večino nad plemeni slavjanskim in la-pred koncem meseca maja. itiuskim. Zarad tega so vbngi katoličani nad- I» oraiiužiic oŠ&oliee. 26. marca. \ škofije prizrendske pogostoma tlačeni s preti-V odborovi seji okr. zastopa v Ormužu dne j ranimi, krivičnimi denarnimi kazni, s6 zaporom 31. januarja 1881 je stavil odbornik Franc 'in na druge skoraj neverjetne načine. Skerlec trgovec pri sv. Tomažu nujni predlog, naj bo uradni jezik ormužkega okr. zastopa slovenski, iu ako se to z ozirom na deželni odbor in druge višje oblasti, ktere izključivo nemški, uradujejo, popolnoma ne more izvesti, naj se vsaj domačim predstojnikom in sploh domačinom v narodnem slovenskem jeziku do-dopisuje. — Okrajni zastop je obljubil, da hoče' za to skrbeti, da se bo Slovencem tudi po slovenski dopisovalo. Uresničenje te obljubi; smo tem bolj pričakovali, ker smatramo sedajni okrajni zastop ormužki kot naroden , ali varali smo se, dopisuje se vedno le v blaženi nemščini. Šj celo prejšnji načelnik gospod Rada je Dostikrat se zgodi, da vsled tega zakipi junuška kri vbogih tlačenih katoličanov, kteri se u krvavo roko maščujejo nad svojimi tia-čivci. Da pri takih okoljšč uah misijonarji ne morejo dosti delati v prid onelotuih vernih, jo cč vidno; izpostavljali bi se zasramovanju in prišli tudi v smrtno nevarnost. Po onem mesarjenju v mestu G akova prve dni sept. 1878 , kjer je zgubil svoje življenje tudi znani maršal Mehemed Ali Paša, postali so mohamedanski prebivalci gor Gasci, Kras-nic, Hassi in Rieka, ker so ostali brez kazni za ono zločinstvo, še bolj prevzetni, in od tistega časa niso imeli miru ne Grki ne Latitici. Slabo ravnajo Turki," ko tlačijo kristjan?, včasi kako okrožnico na predstojnike pisal po'in s svojim ravnanjem kažejo svetu, da so neslovenski, od sedajnega zastopa pak se do-1 hvaležni, sprideni , da ne znajo ceniti prijetih zdaj ni videlo slovenskega dopisa. 'dobrot. Ko je prosil Ali Paša pomoči proti Črno- Te vrstice sem kot domoljub skoro nerad ! gorcem, kteri so žugali vdariti na Plavo in Gusinje, bili so med prvimi na bojišču katoličani, in ko so se zgrabili s sinovi črnih gor VBekali so jim tako rano, da niso potem več skušali bližati se. Pa mohamedanci, pozabivši hrabrost katoliških plemen, ne nehajo nadlegovati jih, zdaj s tem zdaj z onim izgovorom. Večkrat že obrnili bo se glavarji katol. arbanasov do vlade, ter iskali pravice in pomoči, toda zastonj, imela je za nje samo lepe obljube, v dejanju pa ni nič storila. Glavarji zveze arbanaške dobro poznajo nezmožnost turških glavarjev in malomarnost vlade, zatoraj se tudi ne zmenijo dosti za njene zapovedi in malo boje vojaških priprav. Vbogi, nesrečni narod arbanaški; obsojen živeti v vednem medsebojnem bojul Iz teh do mač h bojev sledi, da je poljedelstvo popolnoma zanemarjeno, kupčija in obrtnija po mestih zmiraj bolj hira, in vboštvo, nesrečni otrok socijalnega propada, se širi nagloma, dan za dnevom. Turška vlada vsekuje s svojo politiko sama sebi smrtne rane, zanemarjaje ta narod, majhni sicer, pa čvrst; vbogi, pa žlahten, velikodušen! Ko bi enkrat zgubila Turčija, na kakor koli način že bodi, gospodstvo nad tem narodom, bil bi to za njo hud vdarec, kajti zgubila bi najhrabriši vojake. Arbanasi so brez dvoma najboljši vojaki otomanske armade. V dokaz tega ni treba segati v daljno preteklost, v staro zgodovino. Javor, PlevnB, Sipka videli so njih hrabrost in zvesto vdanost do Sultana. Častniki ruski sami morali so priznati srčnost arbanaških bataljonov. Želja vseh je, naj bi turška vlada za naprej bolj skrbela za vbogi narod, in mu dala tisti mir, kterega je dozdaj zastonj pričakoval." Frisovic 8. marca. Kmalo po tem dopisu prišla je novica, da so se na več krajih Arbanasi polastili oblasti in pregnali turške vradnike. Pod orožjem imajo 12000 mož in 1300 konjikov. V Prizrendu proglasila je zveza arbanaška provizorično vlado-Glavar je neki Ali Bei, turek, hraber, zveden v vojskovanju, kteri hi če, kakor se zdi zbolj-šati stanje ondotnih kristjanov in brzdati predrznost nektenh fanatičnih Turkov. Prosil je nadškofa prizrendškega v imenu odbora, naj pošlje v Giakovo P. Emilija, frančiškana, kteri je že 36 let v Albaniji, in vživa splošno spoštovanje kristjanov in Turkov, da bi z njegovo pomočjo spravil oboje stranke in nazaj poklical toliko knstjansklh družin, ktere so pred 2 leti bežale, vsled preganjanja ne-kterih divjih musuimanov. Ako se mu to posreči , osoda Albancev se bo gotovo na bolje obrnila. Telegram „Slovencu." Z Dunaja, 30. marca. Ravnokar zvem za gotovo, da je na mesto dr. Zindlerja za deželnega šolskega nadzornika imenovan direktor ljubljanske gimnazije gosp. Jak. Smolej. —■ Državni zbor razpravlja zemljiški davek. Ravnokar so bili Schaupovi in Paijerjevi nasveti s 196 proti 112 glasovi zavrženi. „Fen-sterheld" (Vestenek) bo neki med Nemce premeščen. Domače novice. V Ljubljani, 31. marca. (Njih veličanstvo naš cesar) je podaril stradajočim v okraju Ilirske Bistrice, potem revnim prebivalcem v Št. Rupertu in v Kresnicah 1500 gl. („Tribune") je velik dnevnik na Dunaji, ki piše v nemškem jeziku za slovanske in avtonomističue koristi. Opozorujemo na naš dotični inserat. Kdor hoče kak veči dunajski časnik brati, nsj se raje naroči na „Tribune", nego na judovske, liberalne, Slovanom sovražne časnike, kakor so .,Presse", „N. fr. Presse", „Deutcbe Zeitg." itd., kterih bi mi ne smeli podpirati. (Vabilo k društveni besedi) ljubljanske čitalnice v nedeljo dn6 3. aprila 1881. Program: 1. F. S. Vilhar — „Moja ladija", moški zbor (nov, od skladatelja posvečen pevskemu zboru čitalničnemu.) 2. a) S. Thaiberg — „Nocturne", Des-dur op. 21 Nr. 2. b) F. Chopin — „Grande valse brillante", op. 18. igra na glasoviru gospica Marija Kobilca. 3. Rode — „Notturne", za gosli in harmonium, na goslih igra gosp. Klein, na harmoniju gosp. Maier. 4. Winter ~ „Jadransko morje", veliki moški zbor s spremljevanjem glasovira, na glasoviru spremlja gosp. Maier. 5. Beriot-Osborne — „Fantazija po motivih opere Viljem Teli', za gosli in glasovir. Na goslih igra gosp. Klein, na glasoviru gosp. Maier. 6. Blaznica v prvem nadstropji. Vesela igra v enem dejanji, češki spisal F. Šamberk, poslovenil Josip Stare. Osebe: Doktor Jaroslava, mlad zdravnik — gosp. doktorand Stor. Olga, njegova soproga — gospa Franja Ravnikar. Doktor Vladimir Modrijan, Jaroslava prijatelj — g. Bizjak. Tinka, hišina — gospa Albina Valenta. Ivan, sluga — goap. Kajzel. Začetek ob polu 8 uri zvečer. K tej besedi uljudno vabi p. t. društvenike Odbor Či talni čin. Razne reči. — Christlich-pädagogische Blätter na Dunaji donašajo v teč. IV. br. 6 iz postnega lista škofa Linškega tehtne besede o sedanji šoli, razprave šole, in pomenljiv nasvet, naj bi katehetje posebej osnovali si povsod svoje konfareflce ali posvetvanja, kakoršna imajo drugi učitelji. K temu kliče in priganja vže silna potreba. Po nekterih škofijah se vže vršijo. — Katolišk misijonar o Rusih. Časnik „Tiroler Voiksblatt" prinaša sledeče pismo nekega katoliškega misijonarja, ki deluje v St. Petersburgu: „Kakor 8e vsaka reč iz bližine drugačna vidi, ko iz daljave, tako tudi Rus ni tako grozen, kakor ga iz daljave opisujejo. Nasprotno, Rus je prav krotak človek, skoraj bi rekel, še preveč. Lahko se z Rusom občuje na leta in leta, da te ne bo razžalil ali se kedaj norčeval iz tebe. Še ta-čas, kedar ga ima preveč v glavi, nič ne razsaja, ampak se opoteka čisto mirno proti domu, ter nobenega človeka ne pogleda. To se lahko vsak dan vidi. Rus ljubi žganje, za žganje bi dal življenje, pa pri tem nikogar ne razžali. Tudi pri ljudskih veselicah se pokaže krotki značaj ruskega naroda. Take ljudske veselice, ki trpe po en teden, imamo tukaj trikrat na leto. V ta namen se postavijo tukaj na Marsovem polji leseni odri in igrajo se vesele burke za ljudstvo. Pri teh igrah je prav dosti dmeha, pa nikdar ni kakega nereda, vse je mirno in posluša, če ne ploska ali pa se smehu uda. Ruska policija je sostavljena iz ravno takih krotkih ljudi, in če človek vidi tacega policista, si nehote misli: ,,ta pač ne bo nobenega tatu vjell" Policisti se menijo in bra-tijo z ljudmi najnižje vrste, tako da človek zgubi vse spoštovanje do njih. Tudi izobraženi ljudje so tako krotki. V zapadui Evropi se gospoda bolj po konci drži in ošabno hodi, tukaj pa je vse drugače, še general tukaj ne hodi tako možko, kakor v Evropi že kak feldwebe). Generali si štejejo v čast, če smejo pri procesijah nebo nos.ti, mladi oficirji pa* molijo pobožno iz molitvenih bukvic in polju-bujejo duhovnikom roke, to je, katoliškim. Pred podobo matere Božje se pravoslavni priklanjajo in prekrižavajo. Na zunaj jo Rus pobožen , na znotraj pa veliko menj. Pred podobami sv. Bogorodnice in bv. Nikolaja se Rusi prekrižavajo že iz daljave, in po vseb hišah imajo svete podobe, pa svetilnice pred njimi. Tudi po štacunah imajo svete podobe in prižgane leščerbe pred njimi. Iz velike ljubezni do matere Božje, ki jo ta narod kaže, sklepam in upam, da bo ta narod še enkrat h katoliški cerkvi pristopil in tukaj bo rodovitno polje za duhovnike. Ako bo Rusu enkrat na prosto voljo dano, da sme pristopiti h katoliški cerkvi, potem se bo izpolnilo prerokovanje Izaije (cap. 55 in 60). Taka se stvar zdi Tirolcu ; nam Slovencem te črte iz ruskega značaja niso ne čudne videti, ne nove, ker jib opazujemo tudi pri našem narodu. Želeti bi pač bilo, da se kmalo izpolni nada tega misijonarja, da Rusi pristopijo h katoliški cerkvi. Za tukajšn» kupčijo sc išče fant za raznašanje blaga in druge' male dela. Več bo izvd pri opravništvu „Slovenca." Oznanilo. Pri farni cerkvi v Spodnji Idriji se bo naprava nove zvoilikove Strehe 21. aprila 1881 dopoldne ob 9. uri v farovžu po zmanj-šavni dražbi oddala. Stavbeni načrt, proračun stroškov in stavbeni pogoji so pri podpisanem prvomestniku v pregled razpoloženi. Kdor želi delo prevzeti, naj pride k napovedani dražbi. (1) Stavbeni odbor v Spodnji Idriji dne 26. marca 1881. IVIiliacl Horvat, župnik. Vabilo na naročbo na prvi avtonomistički, Slovanom prijazni, dvakrat na dsn na Dunaji izhajajoči politi čkt časopis „T r i b fl n e", Po dolgoletnih naporih i večkratuih poskusih posrečilo se je slednjič na Dunaji ustanoviti veliko, dvakrat na dan izhajajoče glasilo v nemškem jeziku, kateremu je pri zastopanji avtonomističkih idej naloga na sedežu avstrijskega državnega zastopstva delovati za narodno i političko ravnopravnost narodov i boriti se zoper narodna nasilstva. Dosedanje držanje lista priča o koristi usredotočenega publicističnega zastopstva i ležeče je na naših avtonomističkih strankah i na slovanskih krogih obče, da se osigura to za splošne njih interese velevažno političko podjetje po moraličnem in gmotnem podpiranji in da se po kolikor mogoče največem razširjenji tega lista ustvari vezilo za narodno svobodo i za pravne terjatve narodnostij. Zato vabimo vse avtonomističke kroge i vse slovansko razumništvo, da krepko podpira v nemškem jeziku izhajajočo „Tribuno" i da smatra nje razširjenje za splošno korist. Pogoji za naročbo dvakrat na dan izha jajočega lista se zelo ugodni i tako preraču' njeni, da je to glasilo lahko pristopno v naj širše kroge. (2) Naročuje se: S pošiljavanjem po pošti v Avstriji i na Ogerkem (jutranji in večerni liBt): Za mesec 1 gl. 60 n., za četrt lela 4 gl. 50 n. Za pol leta 9 gld., za celo leto 18 gld. (Vsak dan dvakratno pošiljanje po pošti stane za mesec 40 n. več.) Posamezne jutranje številke veljajo 3 n. Posamezne večerne „ ,, 2 n. Zaloga „Tribune" Wien I, Pomgasse 9. J. Itlazuikovi nasledniki v Ljubljani. Ir.dujatelj in odgovorni urednik Kilip Kniterlap.