uvodnik
JAZ, BELEC
Ciril Oberstar
Ko je Jean Rouch s filmom Jaz, črnec (Moi, un Noir, 1958) glasu pristaniških pomožnih delavcev iz Abidžana (Slonokoščena obala) omogočil, da so bili slišani tudi na Zahodu, je seveda sprožil nekaj negodovanja. Ne toliko zaradi prikazovanja njihove razpetosti med tradicijo in modernim urbanim okoljem, islamom in alkoholom, na katero je v uvodu opozoril sam Rouch, ampak predvsem zaradi njihovega »oboževanja modernih idolov filma in boksa«.
Šokantnost tega filma je bila potemtakem drugačne vrste kot škandal, ki ga je povzročil njegov prejšnji »afriški« film Nori gospodarji (Les maîtres fous, 1954), ki je užalil tako lokalno kot kolonialno oblast in je bil prepovedan tako v Gani kot v Nigru. Film je na željo svečenikov kulta Hauka prikazal obred, v katerem udeleženci med transom privzemajo identitete svojih gospodarjev, koloni-zatorjev, in parodirajo njihove vloge v vojaških ceremonijah; nekdo postane vojaški general, drugi guverner, »tretji pa elegantna francoska gospa«, kakor je zapisala Kristin Thompson.
Pri filmu Jaz, črnec pa ni šlo za oddaljenost dveh kultur, za kolonialno gospostvo na eni strani in parodično sprevrnitev tega odnosa na drugi, temveč nasprotno, za neverjetno bližino urbanih kultur periferije in centra. Če je tam Rouch še sam komentiral dogajanje, posneto na filmu, pa je tu komentar prepustil akterjem pred kamero. Tako
je Omurau Ganda iz Abidžana, ki si je v filmu nadel ime Edvard G. Robinson in povedal del svoje življenjske zgodbe, tako rekoč čez noč postal junak modernega časa - in filma. Medtem ko je igral samega sebe, je brez spoštovanja do takratnih konvencij gledal neposredno v kamero, v ojfu komentiral lastno življenje, z gledalci delil spomine na otroštvo in načrte za prihodnost ter naposled uprizoril še sanje o osvojitvi naslova boksarskega prvaka. V prikazovanju razpetosti mladih med ameriškimi celuloidnimi sanjami in bednim življenjem pristaniškega vsakdana je Roucheva kamera lahkotno sledila njihovemu pohajkovanju po ulicah, večernim obiskom barov in osvajanju deklet na plaži. To je počela kaotično, ne da bi med montažo poskušala skriti grobe reze, preskoke v posnetkih ali elipse v pripovedi. Kot kasneje v državi kolonizatorki so snemali na zunanjih lokacijah in uporabljali jump cut.
O tem, kako zelo je film s svetovne periferije pretresel filmsko
estetiko kulturnega centra, priča že dejstvo, da bi se Do zadnjega diha
(A bout de souffle, 1960), ki je postal prvak francoskega novega vala, »po Godardovih trditvah moral imenovati 'Jaz, belec'« kot sta zapisala Andrej Šprah in Nicole Brenez. In res je tudi Jean-Paul Belmondo gledal v kamero, z občinstvom delil svoje načrte za prihodnost in se s kretnjo, v kateri se je s palcem podrsal po ustnicah, poklonil gestični igri svojega filmskega idola, Humphreyja Bogarta, ki je v nekaj filmih celo zaigral skupaj z Edvardom G. Robinsonom, vzornikom Omuraua Gande.
Tako je filmska slovnica novega vala v pomembnem delu prišla z afriškega kontinenta in obogatila zahodno kulturo na način, kot so arabske številke spremenile zahodno matematiko. Če je torej srečanje filma z Afriko že vpisano v filmsko govorico Zahoda, potem je zdaj nemara končno napočil tudi čas za učenje novih filmskih jezikov, ki prihajajo iz Afrike.
o
VO CA
T-l <
ÏÏ
Q <
Z
Q <
n
O Q
2 ekran februar/marec/april 2020