XX. tečaj 10. zvezek, OTifK z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. 9 privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabee, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. VSEBINA 10. ZVEZKA. Serce............................................................ 289. Podoba Bogu posvečene zlasti redovne osebe. XI. pogl. Dvanajst stopenj ponižnosti....................... 292. Pregled celega reda manjših bratov ob času vesoljnega kapi- teljna 30. majnika 1903 294. Nekaj čertic se slovenskega misijona na Nemškem (Dalje). . 303. Spomini na moje romanje v Sv. Deželo. 3. V Kairi (Dalje). . 311. Življenje sv. Frančiška, popisano od treh njegovih tovarišev. VII. O velikem trudu pri popravljanju cerkve itd. . . 317. Upanje srečne smerti .............................................319, Priporočilo v molitev......................................... 320. Zahvala za vslišano molitev................................... 320. V GORICI Hilarijanska tiskarna 11)03- lzliaja v nedoločenih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 150 v. O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih. (Dalje.) Na vsak način si moramo misliti, da je ruskim ušesam nemški l namestu i tudi pred samoglasniki nekaj v resnem govorjenju odraslega izobraženega človeka nedopustnega; tolikanj bolj mora to veljati o 1-u pred soglasniki in na koncu. Sicer se poroča, da govore v Plehauovskem selu v Toboljski guberniji, torej nekje v Sibiriji, .m namestu a: MOAmiaTt, moibuji, 3aM0.1tna.ii („Izvestija Otdelenija rus. jaz. i slovesnosti 1896 g.“ str. 975), ali to bi bila v neizmerni Rusiji le ena vas. Sicer pa so navedene v primer le tri besede, vse tri istega korena in ta koren ima tudi v poljščini topljen l: mi ležeč. Iz teh primerov torej ne smemo sklepati, da govore v tisti vasi za vsaki a: jii,. Da to v resnici ni tako, priča tretji primer se svojim at, na koncu. Pa ke bi se tudi res slišal v kaki posamezni vasi jib ali nemški l namestu .it, knjižni ruščini in vsi ostaliv silni množini ruskega naroda je taka izreka tuja in zoperna. Z njo Rusi oponašajo Nemce, keteri ruščino s težavo in za silo lomijo. Ob svojem času sem že omenil neko mesto v nekem romanu Dostojevskega ko primer takega oponašanja. Ker imam zdaj knjigo pri roki, ne bo menda odveč, ako nekoliko dotičnili verst sem postavim preprosto prepisanih v latinico, Ij za .it. „Amalija Ivanovna .. načala vdrug, ni s tovo, ni s sevo, r.izskazyvatj, što kakoj-to znakomyj jejo, „K a r 1 j iz apteki“ jezdil liočjju na izvozeike i što „i z v o z č i k lioteljjevoubivalj isto E. arij.j ero osen j, osen j prosilj, štol) on jevo ne ubivalj, i plakalj, i ruki složilj, i i s p u g a 1 j, i o t strah jemu serce pronzi 1 j.“ Katarina Ivanovna hotj i u]ybnulasj, no totčas že zametiia, što Amaliji Ivanovne ne sledujet po russki anekdoty raskazyvatj. Ta ješče boljše obidelasj i vozrazila, što jejo . ,,f a t e r a u s Berlin bulj o še n j, osen j v a ž n y šelov.ek i vse ruki po kar man hodilj.“ Smešlivaja Katerina Ivanovna ne vyterpola i užasno razholiotalasj .... „Amaiija Ivanovna ne snesla i totčas že za javila, šte jejo „f a t e r auz Berlin bulj ošenj, ošenj v a ž n y šelovok i obe ruk po k ar man liodilj i vse dolalj etak: puf! puf! i štoby dejstvi-teljneje predstavitj svojevo fatera, Amalija Ivanovna privskočila so stula, za-suhula svoji obe ruki v karmany, nadula ščeki i stala izdavatj kakije-to neopredel-nyje zvuki ‘rtom, pohožije na puf-puf, pri gromkom holiote vseh žiljcov, kotoryje naročno pooščrjuli Amaliju Ivanovna svojim odobrenijem, predčuvstvuja slivatku. No etovo uže ne mogla vyterpetr Katerina Ivanovna i nemedlcnno, vo vseuslyšanije, „otčekanila“, što u Amal-ji Ivanovny, možet, nikogda i fatera-to ne bylo, a što prosto Amalija Ivanovna — petorburgskaja pjjanaja čnbonka i naverno gde nibudj prežde v kuharkah žila, u požaluj i tovo huže. Amalija Ivanovna pokrasnela kak rak i zavizžala, što eto možet bytj u Kateriny Ivanuvny „sovsem fater ne bulj, a što u nej bulj fater a us Berlin, i taki d liuny sj urtuk nosil j, i vse delal j: puf, puf, puf! Katerina Ivanovna s prezrenijem zametiia, što jejo proishoždenije vsem izvrstno, i što v etom samom pohvaljnom liste obo-znaeeno pečatnymi bukvami, što otes jejo polkovnik; a što oteč Amaliji Ivanovu}- (jesli toljko u nej byl kakoj nibudj oteč) naverno kakoj nibudj peter-burgskij ruhonec, luoloko prodaval; a verneje vsevo, što i sovsem otca no bylo, potomu što ješče do sili por neizvestno kak zovut Amaliju Ivanovim po batjnške: Ivanovnu ili Ljudvigovnu? Tut Amalija Ivanovna, razsvirepev okon-čateljno i udarjaja kulakom po stolu, prinjalasj vizžatj, što ona Amalj-Ivan, a ne Ljudvigovna, što jejo fater ,,z v a I j Johan i što on bulj bur-mejster,“ a što fater Kateriny Ivanovny ,,s o v s e m n i k o g d a bulj burmejster/. ... (Pre9tuplenije i nakazanije. .Izdanije sedjmr je. S. Peterburg 1884. str. 355 id.j Tako se torej norčujejo na Ruskem z ,,1-ovo čistobo". Iz vsega mora biti razumnemu človeku pač menda popoluoma jasuo, CVETJE z YertOY svetega Frančiška. XX. tečaj. —H§ V Gorici 1903 §&— 10. zvezek. Serce. «In je ljubezen v meni vredil». Vis. pes. 2, 4. Mariskaj, dragi bravci, se piše o človeškem sercu. Saj nam novejši pisatelji skoro da ne znajo druzega pripovedovati kaker, kako jim trepetajo duše, kako so jim serca nemirna, in kako hrepene po nečem, česer ne poznajo ali prav za prav nočejo poznati. Tem, tako imenovanim modernim pisateljem, vgaja njih javkanje in stokanje. Tudi ke bi kedo prišel in bi hotel pomiriti njih serce, bi tega ne pustili, zakaj potem bi ne bili moderni. To so bolehava serca našega časa! Da se bomo obvarovali pred to splošno boleznijo, da si bomo serce ohranili zdravo, preiščimo nekoliko natančniše to človeško serce in njegove dolžnosti! Serce je v duhovnem pomenu sedež ljubezni. Ako hočemo torej spraviti serce v pravi red, moramo v njem vrediti ljubezen, kaker pravi nevesta v Visoki pesmi: «In je ljubezen v meni vredil.» V Visoki pesmi nam namreč popisuje kralj Salomon čisto ljubezen mej ženinom in nevesto. Po razlagi svetih Očetov je ta ženin Kristus, nevesta pa je Njemu vdana duša. Ako imamo to pred očmi, potem nam je kaj lehko umeti besede: In je ljubezen v meni — 290 — vredil,» to je: dal mi je pravo ljubezen, s kettero, kaker se' mora, ljubim sam sebe, svojega bližnjega in Boga. Začnimo tam, kjer je najbližje — pri sebi ! Ljubiti se moramo. To menda spolnjujete vsi brez izjeme. Ali se pa ljubite prav? Kaj rado se zgodi, da človek samega sebe ljubi preveč. Odterga ljubezen Bogu in bližnjemu ter se popolnoma zagleda v samega sebe in išče le sebe. Odtod tista bolehava serca ! Ljubiti moramo torej sami sebe v pravi meri. Da pa te mere ne bomo prestopili, ne smemo imeti do sebe preveč mehkega, preveč mehkužnega serca, temuč serce modrega, sodnika. Da nam bo pa serce res moder sodnik, je moramo' zato vzgojiti. Vsak, ki hoče zapovedovati, mora prej znati slušati. Tako tudi človeško serce. Ako nam hoče biti moder sodnik, mora se prej samo navzeti modrosti. Psaljmist je prosil Boga: «Skusi z ognjem moja ledja in moje serce».. 25, 2. «Skusi me, o Bog! in preglej moje serce». 138, 23. Tega tudi mi pred vsem potrebujemo. Boga prosimo, naj nam On vzgaja, preiskuje in vodi naše serce. Ali tudi sami moramo skerbno paziti na ysak vdarec njegov. Vsako željo,, ki se rodi v našem sercu, moramo pregledati, ali je dobra ali ne. Moramo se naučiti sercu tudi odreči in premagovati njegove napačne želje, zakaj «nestanovitne želje spačijo nedolžno serce». Modr. 4, 12. In (v Abrucih) ima 23 hiš, 105 mašnikov, 59 klerikov, 48 lajikov, 8 novicev klerikov, 4 novice lajike, 31 samostanskih tretjejednikov, vseh vkup 255. O k r a j i n a «L y c i e n s i s» ima 14 hiš, 52 mašnikov 37 klerikov, 49 lajikov, 4 klerike novice, 2 lajika novica, 23 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 167. Četerto okrožje obsega šest okrajin v zapadni južni Italiji in v Siciliji, pa kustodijo na otoku Maljti. O k raji n a Kalabrije ima 14 hiš, 44 mašnikov, 15 klerikov, 18 lajikov, 14 klerikov novicev, 29 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 120. Okraj in a «Vallis N e m o r i s» ima 10 hiš, 36 mašnikov, 11 klerikov, 11 lajikov, 4 klerike novice, 19 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 81. Okraj in a «B a s i 1 i c a t a e» ima 3 hiše, 5 mašnikov, 11 klerikov, 1 lajika, 4 klerike novice, 1 novica lajika, 7 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 29. Okraj ina «P r i n ci p a t u s» ima 31 hiš, 184 mašnikov, 79 klerikov, 86 lajikov, 6 klerikov novicev, 111 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 466. O k r a j i n a „ V a 11 i s M a z a r i a e “ ima 14 hiš, 55 mašnikov, 34 klerikov, 30 lajikov, 5 klerikov novicev, 77, samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 201. Okrajina „Vallis Nethi“ ima 9 hiš, 35 mašnikov 32 klerikov, 11 lajikov, novica nobenega, samostanskih tretjerednikov 20, vseh vkup 98. - 297 — Kustodija na Mal j ti, „Melitensis“, ima 4 hiše, 43 mašnikov, 11 klerikov, 16 lajikov, 4 klerike novice, 3 novice lajike, 9 samostankih tretjerednikov, vseh vkup 86. Peto okrožje obsega 7 okrajin južne Avstrije z Bosno in Hercegovino in kustodijo Svete Dežele. To je torej naše okrožje. O k r a j i n a sv. H i j e r o n i m a v Dalmaciji ima 22 hiš, 73 mašnikov, 22 klerikov, 28 lajikov, novica nobenega, tretjerednikov samostanskih 18, vseh vkup 141. Kustodija Svete Dežele ima 53 hiš, 67 mašnikov, 24 klerikov, 77 lajikov, 9 klerikov novicev, 3 novice lajike, 36 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 216. Ti so udje kustodije Svete Dežele. Poleg njih pa opravlja tam razne službe 263 rednikov iz drugih okrajin. O k r a j i n a „ B o s n i a e “ ima 62 hiš (namreč samostanov in župnišč vkup), 176 mašnikov, 23 klerikov, 1 lajika, 4 klerike novice, 1 samost, tretjerednika, vseh vkup 205. Naša kranjska okraj in a ima 11 hiš, 84 mašnikov, 32 klerikov, 47 lajikov, 10 klerikov novicev, 37 samostankih tretjerednikov, vseh vkup 210. T i r o 1 j s k a o k r a j i n a s v. L e o p o 1 j d a (nemška) ima 21 hiš, 212 mašnikov, 37 klerikov, 129 lajikov, 7 klerikov novicev, 6 novicev lajikov, 17 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 408. Tir oljska okrajina sv. Vigilija (italijanska) ima 8 hiš, 85 mašnikov, 40 klerikov, 61 lajikov, 5 klerikov novicev, 2 novica lajika, 2 samost, tretjered., vseh vkup 195. Okrajina sv. Odrešenika v D a 1 j m a c i j i ima 12 hiš (t. j. menda samostanov brez župnišč, ki jih ima več), 146 mašnikov, 20 klerikov, 6 lajikov, 6 klerikov novicev, 1 samostanskega tretjerednika, vseh vkup 179. Hercegovinska okrajina ima 37 hiš (samostanov in župnišč vkupaj), 69 mašnikov, 22 klerikov, 2 lajika, novica nobenega, samostanskih tretjerednikov 6, vseh vkup 99. Šesto okrožje obsega okrajine v severni Avstriji in pod ogersko krono, vseh vkup sedem. Okrajina s v. M a r i j e n a O g e r s k e m ima 29 hiš, 103 mašnike, 25 klerikov, 83 lajikov, 9 klerikov novicev, 2 novica lajika, 18 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 240. — 298 — češka o k r a j i n a ima 19 hiš, 43 mašnikov, 9 klerikov, 41 lajikov, 6 klerikov novice v, 2 novica lajika, vseh vkup 101. Erdeljska o krajina na O g e r s k e m ima 24 hiš, 54 mašnikov, 28 klerikov, 29 lajikov, 5 novicev klerikov, 2 novica lajika, 1 samost, tretjerednika, vseh vkup 119. O g e r s k a o k r a j i n a s v. J a n e z a Kapistran-s k e g a ima 28 hiš, 122 mašnikov, 19 klerikov, 25 lajikov, nobenega novica, 19 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 185. Okraji n a Galicije ima 29 hiš, 146 mašnikov, 55 klerikov, 88 lajikov, 12 klerikov novicev, 3 lajike novice, 46 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 350. H e r v a š k a o k r a j.i n a ima 24 hiš, 73 mašnikov, 19 klerikov, 21 lajikov, 9 klerikov novicev, 1 lajika novica, 21 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 144. O k r a j i n a s v. B e r n a r d i n a v Avstriji ima 10 hiš, 73 mašnikov, 12 klerikov, 38 lajikov, 2 klerika novica, 3 lajike novice, 14 samost, tretjerednikov, vseli vkup 142. Sedmo okrožje obsega okrajine nemškega cesarstva, Holandije in Beljgije, dandanašnji najkrepkejše okrajine celega reda. O k r a j i n a S a k s o n i j e ima 25 hiš, 187 mašnikov 101 klerika, 172 lajikov, 9 klerikov novicev, 7 lajikov novicev, 97 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 573. O k r a j i n a T u r i n g i j e ima 9 hiš, 71 mašnikov, 62 klerikov, 47 lajikov, 9 klerikov novicev, 10 lajikov novicev, 37 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 236. O k r a j i n a Holandije ima 33 hiš, 274 mašnikov, 62 lajikov, 13 klerikov novicev, 2 lajika novica, 20 samostanskih tretjerednikev, vseh vkup 449. Bavarska okraji n a ima 27 hiš, 110 mašnikov, 13 klerikov, 234 lajikov, 13 klerikov novicev, 8 lajikov novicev, samostanskih tretjerednikov nič, vseh vkup 378. O k r a j i n a B e 1 j gi je ima 16 hiš, 207 mašnikov, 85 klerikov, 103 lajike, 13 klerikov novicev, 4 lajike novice, 45 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 457. Pruska okraji n a ima 3 hiše, 9 mašnikov, 2 klerika, 6 lajikov, novicev nič, 1 samostanskega tretjerednika, vseh vkup 18. - 299 — Kustodija Š 1 e z i j e ima 7 hiš, 41 mašnikov, 12 klerikov, 20 lajikov, 2 klerika novica, 2 lajika novica, 24 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 101. Osmo okrožje obsega francoske in angleške okrajine ; francoske so zdaj seveda že ATse vničene. Kam so se obernili pregnani redovniki, nam natančneje ni znano. Irska o k r a j i n a ima 18 hiš, 68 mašnikov, 9 klerikov, 10 lajikov, 9 klerikov novicev, 2 lajika novica, 14 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 112. Francoska o k r a j i n a sv. Bernardina: 9 hiš, 43 mašnikov, 22 klerikov, 14 lajikov, 6 klerikov novicev, 7 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 92. O k r a j i n a Kor sike: 9 hiš, 39 mašnikov, 14 klerikov, 6 lajikov, 2 klerika novica, 1 lajika novica, 14 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 75. O k r a j i n a sv. L u d o v i k a v Akvitaniji: 10 hiš, 88 mašnikov, 33 klerikov, 27 lajikov, 5 klerikov novicev, 10 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 163. O k r a j i n a Anglije: 10 hiš, 55 mašnikov, 34 klerikov, 17 lajikov, 8 klerikov novicev, 2 lajika novica, 22 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 138. Francoska o k r a j i n a sv. Dionizija: 7 hiš, 50 mašnikov, 50 klerikov, 28 lajikov, 6 klerikov novicev, 19 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 153. O k r a j i n a Francije: 10 hiš, 105 mašnikov, 41 klerikov, 45 lajikov, 22 klerikov novicev, 3 lajike novice, 45 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 261. Deveto okrožje obsega portugaljsko in pa tri španske okraj ine. Ko m postelj s^ka okrajina ima 7 hiš, 155 mašnikov, 50 klerikov, 78 lajikov, 13 klerikov novicev, 3 lajike novice, 17 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 316. Okrajina „Baeticae“ ima 7 hiš, 57 mašnikov, 29 klerikov, 37 lajikov, 7 klerikov novicev, 2 lajika novica, 15 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 147. Portugaljska okrajina ima 7 hiš, 56 mašnikov, 28 klerikov, 35 lajikov, 4 klerike novice, 4 lajike novice 54 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 181. Okrajina Kantabrije ima 8 hiš, 117 mašnikov — 300 — 76 klerikov, 51 lajikov, 9 klerikov novicev, 3 lajike novice, 12 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 268. Deseto okrožje obsega tri španske okrajine in okrajino Filipinskih otokov v Tihem morju. Okrajina «Karthaginensis» ima 8 hiš, 38 mašnikov, 25 klerikov, 38 lajikov, 5 klerikov novicev, 1 lajika novica, 6 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 113. Okrajina «C a t h a 1 a u n i a e» ima 6 hiš, 72 mašnikov, 40 lajikov, klerika novica nobenega, lajika novica 2, samostanskih tretjerednikov 12, vseh vkup 156. Okrajina «V a 1 e n t i a e> ima 11 hiš, mašnikov 98, klerikov 62, lajikov 78, klerikov novicev 6, lajikov novicev 8, samostanskih tretjerednikov 34, vseh vkup 286. Okrajina Filipinskih otokov ima 20 hiš, mašnikov 262, klerikov 22, lajikov 67, novicev in samostanskih tretjerednikov nič, vseh vkup 351. Enajsto okrožje obsega sedem okrajin Južne Amerike. Okrajina deržave Kolumbija ima 7 hiš, mašnikov 47, klerikov 6, lajikov 12, klerikov novicev 19, lajika novica 2, samostanskih tretjerednikov 12, vseh vkup 98. Okrajina deržave Peruvije ima 3 hiše, 45 mašnikov, 31 klerikov, 16 lajikov, 2 klerika novica, 3 lajike novice, 20 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 117. Okrajina čilenske deržave ima 15 hiš, 53 mašnikov, 16 klerikov, 9 lajikov, 2 klerika novica, 1 lajika novica, 8 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 89. Okrajina deržave Bolivije ima 4 hiše, 22 mašnikov, 3 klerike, 5 lajikov, 5 klerikov novicev, 6 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 41. Okrajina argentinske deržave ima 10 hiš, 86 mašnikov, 19 klerikov, 14 lajikov, 5 klerikov novicev, 14 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 138. Braziljska okrajina sv. Antona ima 6 hiš, 38 mašnikov, 6 klerikov, 19 lajikov, novicev nič, samostanske tretjerednike 3, vseh vkup 66. Braziljska okrajina brezmadežnega s počet j a ima 9 hiš, 67 mašnikov, 8 klerikov, 40 lajikov, klerikov novicev nič, lajike novice 3, samostanskih tretjerednikov 12, vseh vkup 130. — 301 — Dvanajsto okrožje obsega pet mehikanskih okrajin, in tri okrajine in eno kustodijo v ostali Severni Ameriki. Me h i kanska o krajina sv. evangelija ima 9 hiš in 17 mašnikov. Mehikanska okrajina sv. Petra in Pavla ima 26 hiš, 58 mašnikov, 8 klerikov, 1 lajika, 3 klerike novice, 2 lajika novica, vseh vkup 72. Mehikanska okrajina «De Zacatecas» ima 10 hiš, 13 mašnikov, 1 klerika, 1 lajika, vseh vkup 15. Mehikanska okrajina sv. D i d a k a ima 8 hiš, 8 mašnikov, 1 klerika, 1 lajika, vseh vkup 10. Mehikanska okrajina sv. Jakoba «d e X a- I i s c o» ima 4 hiše, 8 mašnikov, 1 klerika, 1 klerika novica, vseh vkup 10. Okrajina preš v. Serca Jezusovega ima 40 hiš, 201 mašnika, 66 klerikov, 147 lajikov, 22 klerikov novice v, 2 lajika novica, 38 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 476. Cincinatska okrajina ima 31 hiš, 111 mašnikov, 51 klerikov, 62 lajikov, 5 klerikov novicev, 22 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 251. Okrajina preš v. Imena Jezusovega ima II hiš, 49 mašnikov, 25 klerikov, 27 lajikov, 9 klerikov novicev, 1 lajika novica, 28 samostanskih tretjerednikov, vseh vkup 139. Kustodija brezmadežnega spočetja ima 7 hiš, 23 mašnikov, 1 klerika, 1 klerika novica, 2 samostaiiska tretjerednika, vseh vkup 27. Naposled ima red v misijonih udov, ki ne spadajo k nobeni naštetih okrajin, mašnikov 483, klerikov 183, lajikov 184, klerikov novicev 63, lajikov novicev 14, samostanskih tretjerednikov 80, vseh vkup 1007. Vsega vkup je imel torej red manjših bratov ob zadnjem vesoljnem kapitulju 76 okrajin, 1274 hiš, 7572 mašnikov, 2748 klerikov, 3542 lajikov, 556 klerikov novicev, 156 lajikov novicev, 1908 samostanskih tretjerednikov, vseh oseb 16482. Mej dvanajstimi okrožji reda je najmočnejše sedmo, ki obsega okrajine v nemškem cesarstvu, Holandiji in Belj-giji. Največ udov šteje saksonska okrajina (573), največ mašnikov pa holandska (274). V najbolj žalostnih razmerah — 302 — je red, kaker je videti, v Mehiki, kjer je pet okrajin, pa štejejo vse vkup ljudi komaj za eno. Vzrok nam ni znan; najberž je zatiranje od strani tamkajšnje framasonske vlade. Naša kranjska okrajina spada po številu udov mej srednje. Glede na pičlost našega naroda tudi ne moremo pričakovati, da bi se povzdignila mej perve; zlasti ker tudi sosednje okrajine, hervaška, daljmatinska sv. Hijeronima, tiroljska sv. Leopoljda in avstrijska sv. Bernardina, žele in potrebujejo po nekoliko Slovencev. Vender čast našega katoliškega naroda zahteva, da naj edina čisto slovenska redovna okrajina, ki jo imajo, raste in cvete v veselje in korist katoliške cerkve, v slavo božjo in zveličanje vernih. Storimo mi od svoje strani, kar more služiti v dosego tega namena, storite pa zlasti tudi vi, udje tretjega reda po slovenskih pokrajinah, kar koli je v vaši moči, kaker smo vam že večkrat priporočali. Kaj več o misijonih našega reda povemo drugič. Za zdaj naj dostavimo le še imena mož, ki so bili ob zadnjem vesoljnem kapitulju izvoljeni v starešinstvo celega reda. Vesoljni predstojnik je, kaker že povedano, p. Dionizij Šuler, bivši predstojnik okrajine sv. Elizabete v Turingiji. Vesoljni prokurator p. Bonaventura Marrani, serafinske okrajine, bivši vesoljni tajnik reda. Vesoljni definitorji so po eden za vsako okrožje in sicer za 1. p. Jožef Gasparini iz okrajine picenske, za 2. p. Alojzij Borgialli iz okrajine piemonteške, za 3. p. Jožef P er r in o iz okrajine licijenske, za 4. p. Vincencij Bongiorno iz okrajine „ Vallis Mazzariae“* za 5. t. j. naše okrožje : p. K a z i m i r Jurič, bivši predstojnik dalmatinske okrajine sv. Hijeronima, za 6. p. Polikarp L a sz 16 iz erdeljske okrajine, za 7. p. Jožef K a u f m a n n iz saksonske okrajine, za 8. p. L u d o v i k B a 1 d u i n iz irske okrajine, za 9 p. Antonij C o r r e i a iz okrajine portugaljske, za 10. okrožje se ni izvolil nihče, ker se po svetu rajnega papeža Španci niso povabili na kapitulj, ker imajo neke svoje posebne pravice, ki jim jih menda tamkajšnji vladi na ljubo sv. oče niso hoteli jemati; za 11. okrožje p. Marijan Holguin iz peruvijanske okrajine; za 12 p. Leonard Neukirchen iz okrajine presvetega Serca v Zedinjenih deržavah. — 303 — Sekaj čertic se slovenskega misijona na (Nemškem. (Dalje). P. S. Z. Za denes zapustimo Vestfalijo in Rensko okrajino, pa pojdimo bolj v sredino Nemčije v tako zvano diasporo. Diasporo imenujejo tamošnji katoličani kraje, kjer živijo večinoma protestanti, mej njimi pa tudi nekaj katoličanov raztresenih sem in tja ali tudi skupaj 'Taka kraja za nas katoličane posebno pa še za tretjerednike zelo imenitna sta Wartburg in Marburg, ali po naše Straža ali Stražišče in Maribor. Na Wartburgi je namreč živela in terpela, v Mar-•burgu pa terpela in umerla ter pokopana bila sveta Elizabeta, zaščitnica tretjega reda. Pero mi zastaja. Ne vem, ali naj popisujem krasoto lepega kraja, ali naj v mertve čerke oblečem vedno živa čutila, ki so mi napolnjevala serce, ko sem se mudil na Wartburgi, ko sem obiskal cerkev sv. Elizabete v Marburgu? Ali naj tožim, da je vse v sovražnih rokah, ali naj, če bi imel dar pesništva, opevam slavno deželno grofico, ponižno tretjerednico, veliko sv. Elizabeto? Rad bi se dvignil visoko v krasno pesem, milo tožbo, ali vbožec moram ostati v nižavi svoje navadne pisave, ter le s preprostimi besedami povedati nekaj malega o obeh krajih in pristaviti tu in tam kako stvar, ki bi vtegnila biti zajemljiva za drage bravce „Cvetja“. Za denes pojdimo na Stražišče (Wartburg). Stražišče je velik, mogočen, že nad osemsto let star grad, v Nemčiji eden najimenitniših, najlepših in najbolj obiskovanih gradov, stoječ na visoki gori istega imena, v prekrasni okolici lepega mesta Ajzenah. Vidi se že iz daljave. Ge bi tujec ne imel v tem kraju ničeser druzega ogledovati, ko krasoto bogate nature, izplačala bi se pot. Lepa lega mesta Ajzenah, mogočne visoke gore na okoli, prijazna Marijina in Anina dolina, krasni veličastni spomiuiki, bogato okrašene palače, posebno pa starodavni in mogočni grad na Stražišču, vse to napravi na tujca globok vtisek. V zimskem času, meseca januarja sem bil tam ; že takrat se mi je zdelo lepo ; kako krasno mora biti še le v majniku. Toliko naturne lepote, koliker je je okoli Stražišča, je v onih krajih treba v resnici iskati in je je težko najti. — 304 — Vse me je nase vleklo, vse prijazno k sebi vabilo, le nekaj: je prišlo vmes, kar je obema, tovarišu in meni, kalilo veselje in naju sililo dalje. Do tega časa nisem niti čutil, da prebivajo tam gori v Vestfaliji tudi protestanti, še manj sem imel priliko, prepričati se, da bi bili ti katoličanom očitno sovražni v občevanju. Ta v diaspori je bilo drugače. Peljala sva se s tovarišem nekega jutra po končanem delu iz častitljivega mesta Paderborn, kjer sva dva dni vživala gostoljubno prijaznost sobratov v samostanu, posebno predstojnika, znanega moraljista p. Ireneja Bierbaum, proti mestu Kase'j (Cassel). Že tu je naju na kolodvoru vse radovedno opazovalo, marisketeri se tudi malo posmejal. Čutilo se je, da sva mej protestanti, pa naravnost izzivana nisva bila. Peljeva se dalje in dalje, zemljevid nama kaže, da bova kmalu v Ajzenahu. Od daleč se vidi že Stražišče; hvala Bogu, prišla sva do cilja; toda ne tako gladko, kaker sva mislila. Komaj izstopiva na kolodvoru in se prikaževa na ulico, že sva imela na vseh straneh radovednih opazovavcev dovolj. Spredaj so naju ogledovali, od strani opazovali, za herbtom se pa smejali; odrasli se muzali, otroci pa krohotali. Prav nič bolje ni bilo, kaker negdaj doma na vasi, ko je kak mož pripeljal medveda. Ko sva šla mimo gimnazije, je bilo naenkrat v drugem nadstropju troje oken polno glav ; glasen smeh in vrišč naju je spremljal do bližnjega vogla-Sperva meje bilo malo sram, pozneje sem se pa pri takih prizorih sam smejal in bil hvaležen, da so naju vsaj policaji v miru pustili. Ker nama je bila pot na Stražišče in sploh vse neznanor vprašala sva po katoliškem župniku, pa jasnega odgovora nisva dobila, ker za njegovo stanovanje malo kedo ve. Šla sva po lepih mestnih ulicah dalje in prišla do velike starinske cerkve. Poleg nje je ravno tako staro veliko poslopje, podobno samostauu. Vstopiva v vežo, pozvoniva, pa prikaže se dijakonisa. Greva dalje, vzameva za kažipota nekega moža, ki je stal brez dela na ulici, da n*ju popelje k usmiljenim sestram. Še le te so nama povedale skozi okuo, ker notri ne pustijo vsaketerega, kod naj kreneva. Tako sva slednjič našla kat. župnika, prijaznega moža,, male postave in šibkega telesa. Prijazno nama ponudi po tamošuji navadi čašo kave, pripoveduje, da je tu središče protestantov, ki rimce (Romlinge) prezirajo, Lutra zelo povzdigujejo. Ona cerkev in poslopje poleg je bila negdaj last katoliških redovnikov, sedaj je vse to, kaker tudi druge kat. hiše božje v rokah protestantov. Zvedela sva tudi, da prebiva tu dvajset ur na okoli nekaj nad. — 305 — tisoč katoličanov, keteri vsi spadajo pod njegovo župnijo. Vender imajo pa katoličani v Ajzenahu svojo kat. šolo in tudi vsmiljene sestre so tam. Meniha le redko vidijo, odtod ono čudno obnašanje. Verh tega pa v spisih in besedi katoličane vedno napadajo; zaničujejo jih ko nazadnjake, ljudi brez olike in znanja. Še celo tako daleč gredo v svoji zaslepljenosti, da slikajo kat. duhovnike in posebno menihe ko ljudi, ki nimajo človeških nog, ampak konjska kopita in če hočeš, opaziš lehko, kako vestno gledajo meniha posebno pod noge. Do takih in enakih neumnosti pelje Lutrova ošabnost. Resnico zametavajo, pravo vero prezirajo, nasprotno so pa ravno protestanti posebno nagnjeni k raznim vražam. Berlin in tisoči plačanih ženskih prerokov v njem so-temu jasen dokaz. Toda pustimo te razsvetljene ljudi v njihovi temi ; proti prevzetnosti je zastonj vsaki boj. Hitimo raje na lepo Stražišče. Dobri župnik nama je dal za vodnika nekega kat. dečka. Hitro smo prehodili par ulic po mestu in dospeli pod goro. Lepo, vozno, ne preveč stermo cesto smo imeli pred seboj. Polagoma stopamo navkreber, kmalu smo imeli grad pred seboj. V dobri uri smo dospeli na zaželjeni kvaj. Pravijo, da je pri hoji navzgor najbolje dihati skozi nos, da se pljuča ne prehladijo. Bodisi da smo se deržali tega pravila, ali pa, da smo bili zatopljeni vsak v svoje misli, toliko vem, da smo bili prav redkobesedni in da sem bil sam zamišljen v one čase, ko je tu gori še bivala sv. Elizabeta. Že ko deček sem bral knjigo Mohorjeve družbe: „Kri-žana usmiljenost/1, pozneje sem v drugem letu samostanskega življenja prišeLdo izvirnika: „Das Leben der hi. Elisabeth" od Aljbana Štoljea. Iz te izverstne knjige sem spoznal veliko sv. Elizabeto in ni čuda, da se je sedaj na tem potu v duši ponavljalo vse, kar sem negdaj bral o tem kraju. V duhu sem gledal sv. Elizabeto ko štiriletno dekliču prihajati z Ogerske na Stražišče v sijaju in bliščobi, videl jo tu po gozdu sprehajati se z mladim Hermanom, nositi jo morebiti po ravno tem potu kruE vbožcem v Ajzenah, pozneje ko vdovo jokaje odhajati z lastnega domovja pregnano in zapuščeno od vseh. Kaj vse je čutilo serce, kaj si predstavljala domišljija, tega pač ne morem popisati. Prišli smo na Stražišče. Oglasimo se v gostilni. Tam smo dobili vstopnice in vodnika, precej postarnega že malo hromega moža protestantuvske vere. Preko lesenega mostu, ki veže cesto in vhod visoko nad globokim jarkom ob grajskem obzidju, smo — 306 — stopali mimo vojaško straže skozi mogočna vrata in terden obok na prostorno dvorišče. Vsaki trenutek sem pričakoval, da bom videl stanovanje sv. Elizabete, njeno opravo, njene stvari in vse. Varal sem se. Videl sem mnogo stvari, a malo spominikov na sv. Elizabeto. Pervo, kar nas je spominjalo nanjo, je pet slik iz najnovejših časov na steni nekega mostovža, v tako imenovani „Elizabetini galeriji". Te slike predstavljajo poglavitne dogodke iz življenja Elizabetinega. Perva nam jo kaže ko štiriletno deklico ravnokar došlo na Stražišče. Na drugi vidimo čudež, ko-se je v njenem naročju kruh spremenil v lepe rože. Tretja slika predstavlja sv. Elizabeto v onem trenutku, ko je zvedela za smert dragega moža. Ker je prav na tem mestu zdihnila, kaker kaže nemški napis: „Prešlo je, prešlo ! Svet je za me mertev ! O moj Gospod in Bog, tolaži me !“ ter ravno na tem prostoru, kaker pravijo, padla potem v omedlevico, ima ta slika res na tem kraju svoje najprimerniše mesto. Na četerti sliki vidimo sv. Elizabeto, kako odhaja se Stražišča v pregnanstvo. Malo Gertrudo ima zavito v plašč, najmlajšo hčerko derži v naročju, Herman, njen smek, gre za njo, starejša hčerka pa nekako nevstrašeno pred njo koraka. Žalost in skerb se bere vbogi materi na obrazu. Zadnja slika naposled predočuje smert sv. Elizabete v Mariboru. Obraz njen se blišči, nebeški mir odseva ž njega, oni mir, keterega daje čisto serce. Mej temi podobami je razverščenih sedem kolobarjev, v keterih so naslikana sedmera telesna dobra dela, v keterih se je sv. Elizabeta posebno odlikovala. Še enkrat sem se ozerl po tistem prostoru in poljubil v duhu mesto, kjer se je vboga, mlada grofica zgrudila na tla; potem smo šli dalje v drugi prostor. Videli smo pridižnico, raz ketero je govoril Luter — o, da bi nikedar ne bil! —, meč Gustaf Adoljfa, ki je sekal rane mnogim nedolžnim; opazovali smo dvorano, kjer so, kaker pripoveduje stara nemška pesem, pred več stoletji tekmovali imenitni pesniki Heinrich von Ofterdingen, Walter von der Vogelweide, Wolfram in Klingsor; ogledali smo dvorano deželnih grofov, razne prostore za veselice, igre in druge namene. Zgovorni vodnik, ki so mu tekle že sto in stokrat ponovljene besede, kaker bi jih bil pobiral z vretena, naju pelje v prostorno orožnico. To vam je velika dvorana polna vojaške oprave, največ iz 16. stoletja. Visoko pod stropom visijo od krogelj prestreljene zastave ; tukaj so nerodne, težke, puške, tam dolgi meči, drugje zopet oklepi in enake stvari. Vredno je vse to ogledati v zgodovinskem pa tudi v moraljnem oziru. Tu se — 307 — lehko učiš, kako izumljiva in sebična je lastna ljubezen. Vse mogoče so izumili starodavni vitezi, da so zavarovali sami sebe, pa tudi vse, da bi škodovali bližnjemu in pobili nasprotnika. Koliker manj zaupajo narodi in deržave na Boga, toliko več in močnejšega orožja potrebujejo, da morejo vzderžavati svoj hvaljen, z bajoneti in puškami oborožen mir. Težka železna vrata velike orožnice se zopet odpro, izstopimo in zopet smo bili na dvorišču. Kam sedaj ? Mislil sem na izbe sv. Elizabete, toda vodnik koraka preko dvorišča k nekemu manjšemu poslopju v obzidju, ki ga imenujejo „viteška hiša.“ Skozi vrata v tako velikem gradu nenavadno ozka stopimo v malo vežo. Na stenah je polno Lutrovih izrekov. Polagoma se pomikamo po tesnih stopnjicah v pervo nadstropje. Že zopet polno Lutrovih izrekov nad vsakimi vratmi. Pa ne da bi bilo to Lutrovo stanovanje ?! Ko preberemo poveršno tiste napise, odpre vodnik eno izbo. „Tu je stanovanje veleučenega doktorja Martina Lutra, reformatorja", začne vstopivši notri razlagati goreče in s posebno vneto besedo ter pokaže na steni nasproti vrat dopersno podobo Lutrovo, moža z debelo glavo in širokih pleč; na straneh pa visite podobi očeta njegovega in matere. Ker je to Lutrovo podobo slikal prijatel njegov v onih časih, ko je Luter še živel,, mora biti precej natančna in obraz raje lepši ko gerši. Ali odkrito-serčno povem, da mi Luter, če je bil v resnici tak, kakeršnega kaže slika, prav nič ne dopade. Niti ene plemenite poteze razumnega moža ni najti na nji. — Pod sliko visi v okvirju eno Lutrovih lastnoročnih pisem, na tleh spodaj pa stoji miza, pri keteri je sedel Luter v domači hiši še ko dijak. Sperva je na tem mestu stala miza. na keteri je pisal, prestavljal in kvaril sv. pismo tistih deset mesecev, ko je bival v tej celici; ker so pa to njegovi častivci in priverženci pridno obrezovali ter slednjič vso obrezali in zrezali in v malih koščekih ko dragocene spominike znesli na svoje domove, nadomestili so tisto mizo s to sedanjo. Na tej mizi leži ena pervih Luterovih izdaj sv. pisma v stekleni omarici, pod mizo pa vidiš veliko herbtno kost živali mamuta, nanjo je Luter pri pisanju vpiral noge. Nekolika od mize na desno se vidi zid v neravnih čertah do kamenja opraskan kakega pol metra na široko in približno enako visoko. Lutru se je bil namreč prikazal hudič, in v strahu in jezi je zgrabil tiutnik in ga vergel v steno na tisto stran, kjer je videl hudobnega duha in kjer se zdaj vidi tisti opraskan zid. To je torej znani Lutrov „tintni ma- — 308 — dež“. Pa od tinte že davno ni sledu, ker so protestantje zid, pozneje večkrat na novo ometan, vselej spet opraskali in male koščeke tistega ometa znosili domov ko dragocen spomin na svojega reformatorja. Takoj poleg tintnega madeža sloji v kotu stara, pred nekaj časom iz razvalin skopana in novič postavljena holandska peč, ki se je nesrečni Luter menda pri nji grel v merzlih dneh in kuhal svoje veliko sovraštvo do papeža in rimske cerkve '). Mej pečjo iu vrati pa stoji ob desni steni od vrat velika postelja. Sodi se, da je Luter v gradu Glajhen (Gleichen) menda enkrat na nji spal. Kljubu te negotovosti so jo protestantje začeli obrezovati kaker mizo in jo nositi domov ko ostanke. Sedaj je obita s kositarjem, ter tako zavarovana pred ostrim nožem *). Verhu tega se vidi tam tudi bojna oprava, ki jo je nosil Luter ko vitez Jurij, dalje slika Melauhtona in skrinja, kjer hranijo perve izdaje Lutrovega prevoda sv. pisma ter neketere druge malenkosti. — Razgled iz te izbe je zelo krasen. Morebiti se komu izmej dragih bravcev čudno zdi, zakaj Lutrovo izbo tako natančno opLujem. Storil sem to zato, da vidite ikako lehko mi očitanje protestantov o nesterpnosti kat. cerkve proti njim nanje same zaverue.mo. Ti ljudje očitajo katoličanom, daje naše češčenje ostankov svetnikov malikovavstvo; t,u pa vidite, kako drago je protestantom, kar jih spominja njih nikaker ne svetega reformatorja. Sč vso častjo iu skarbjo varujejo njegovo J) Kako zelo je ta ošabni menih sovražil rimsko cerkev in papeža, je pokazal pri vsaki prilik'. V nekem pismu od 15. maja 1521 pripoveduje, kako je šel dva dni na lov, imel tam bogoslovne misli ter rešil mlademu zajčku življenje s tem, da ga je zavil v svojo suknjo. „Toda“, piše dalje, „ko smo šli naprej, so psi zavohali ubogo stvarco, se zaletavali vaujo in jo nadlegovali tako, da sem jo našel popolnoma mertvo“. Potem pristavlja: .Taka je besnost satanova in papeževa". .. Tu se vidi, kako je vedno in povsod porabil vse samo da je zaničeval papeža. Današnji nasprotniki rimske cerkve niso od njega nič boljši. Ošabni učenci oš bnega učenika ravnajo prav kaker on. (Fiihrer auf der Wartburg mit Angabe kist. Begebli.). 2) Luter je imel s hudobnim duhom mnogo opraviti, še več je pa terpel od svoje omadeževane, pekoče vesti. Slišal sem že večkrat in, če se ne motim, sem tudi bral, da ge je nazadnje v obupnosti obesil pri postelji. Sperva se mi je malo čudno zdelo, kako bi se mogel pri postelji obesiti; sedaj se mi to ne zdi več nemogočo. Če je bila postelja tega nesrečnega človeka taka, kakeršna je ta na Stražišču, bi bil popolnoma lehko izveršil grozno dejanje. Končnice postelji imajo namreč na vsaki strani nad ležiščem visoko drogove, tako da se nad njimi lehko čez celo posteljo razprostre streha Višina znaša od tal do verha gotovo dva metra in mo^no je tudi vše tolikanj, da nosi lehko še debelejšega moža, ko je bil Luter! — 309 — desetmesečno stanovanje, pismo, ketero je pisala njegova roka, njegovo podobo, peč iz njegove dobe, mizo, pri keteri je sedel in še celo posteljo, o keteri se dvoji, je li kedaj ležal na nji ali ne. Še več! Sveta jim je tudi kost, ki je na njo opiral noge in že večkrat prenovljen omet tintnega madeža so iz spoštovanja do njega znosili domov ko dragocene ostanke. Nam je dovoljeno in zapovedano častiti ostanke svetnikov, pa nam to vedno očitajo; njim po Lutrovem nauku pa ni dovoljeno, in vender tako častijo Lutrove ostanke. Kje je malikovanje, kje doslednost, kedo je nesterpen? Iz povedanega pa tudi leliko spoznamo, kako opravičen je nauk o češčenju ostankov svetnikov, ker ga serce samo zahteva še celo pri tistih, keterim je prepovedano, in to do oseb, ki je znano o njih,, da so bile vse prej ko svete, pa njim vender za svete veljajo. Ko je vodnik z največo gorečnostjo razkazal stvari „viso-koučenega, junaškega, pogumnega" doktorja Martina Lutra (tako je vedno nazival meniha odpadnika) ter prideval svoje opazke, sem ga prosil, naj vender enkrat že pokaže tudi stanovanje sv. Elizabete. Ali on na to pove, koliko sva mu dolžna, pelje naju postop-njicah doli in izroči spodaj v veži drugemu mlajšemu možu z besedami : „Ta gospod tu vama bo pokazal, koliker se more videti od Elizabete Svete“. On odide svojo pot, midva pa greva za novim vodnikom preko dvorišča zopet nazaj v znano „Elizabetiuo galerijo"; odtod naju pelje mož v kapelico, kjer obhajajo sedaj protestanti štirikrat na leto svojo „službo božjo11. Dan se je že nagibal, električna luč je bila nekaj pokvarjena, da ni dajala svetlobe, v mraku sem ogledoval novi krasni mozaik po stropu in stenah, staro podobo Matere božje z detetom Jezusom v naročju, prenovljene slike sv. ap. Petra in Pavla, lepe izrezke ob oknih in druge okraske. Toda lepa, bogato okrašena kepelica ni več tista, kaker je bila za časa sv. Elizabete. Na njo spominjate le dve stvari, njena omara in košček preproge. Omara, ki je prav dobro ohranjena, stoji pri vratih. Podobna je omaram po naših kuhinjah in vežah, le da je iz terdega lesa. V nji je hranila usmiljena Elizabeta kruh in drugi živež za svoje ljubljene vbožee. Na drugi strani vrat stoji skrinja iz časov sv. Elizabete, o keteri pa ni gotovo, je li bila njena ali ne. Ko nama je pokazal prijazni vodnik še mali kos preproge, ketero je sv. Elizabeta sama tek&la, smo bili gotovi sč vsem. Njenega negdanjega stanovanja ni mogoče videti, ker prebivajo v njem ljudje, menda grajska gospoda in zato tujcu vstop ni dovoljen. — 310 — Poslovila sva se in odšla z najinim mladim kažipotom, z dečkom iz Ajzenaha, po hribu navzdol zopet v mesto. Molče in nemo smo korakali skorej celo pot. Malo pod gradom naju opozori deček na studenec sv. Elizabete, ki ga je dala ona napraviti ko je blizu tukaj postavila bolnišnico, v ketero je tako rada zahajala bolnikom streč in jih tolažit. Pod hribom nama pa kaže mesto, kjer je stal svinjak, v keterem je prenočevala v oni merzli noči, ko je bila pregnana sč Stražišča in zapuščena celo od tistih, keterim je malo dni poprej še dobrote skazovala. Zatopljena v otožne misli sva stopala v mestu mimo velikega Lutrovega spominika, v župnišču sva se še malo okrepčala, vzela vsaki svoj kovčeg in dežnik ter se s kolodvora odpeljala proti prijazni Bavarski. Serce na Stražišču ni našlo, česer je iskalo. Da bi bili tu katoliški prebivavci, gotovo bi že davno stala na visokem gori veličastna cerkev posvečena sveti Elizabeti in tisoči pobožnih Djenih častivcev bi romali tja leto za letom. Ali ker je večinoma vse v rokah protestantov, ki ravno tu rimsko-katoliško cerkev iz dna duše sovražijo, je spomin na sv. Elizabeto ne rečem zbrisan, vender pa zelo otemujen. Slavijo jo sicer ko dobro deželno grofico, ponosni so nanjo, imennjejo jo proti svoji navadi „sveto“, ali glavno vlogo igra na tem krasnem od sy. Elizabete posvečenem kraju le Luter. Elizabeta in Luter — o koliko nasprotje! Ta ošaben in derzen, ena ponižna in pohlevna, Elizabeta je v svojem usmiljenju svoji in ljubezni delala dobro, Luter pa v svojem sovraštvu in svoji prevzetnosti hudo. O kako gerd in pogubonosen greh je napuh, ki je Lutra tako daleč zapeljal ■, kako lepa je pa sv. ponižnost, ki je sv. Elizabeto v nebesa povzdignila! Posnemajmo to, da z onim ne pademo. (Dalje prih.). Dostavek. — Nemška dežela Turingija, tako sloveča po sv. Elizabeti, obsega dandanašnji osem majhinih deržavic, ki so seveda vse pod nemškim cesarjem, pa imajo vender tudi svoje domače gospodarje. Največa mej njimi je velika vojvodina Sachsen-Weimar-Eisenach z glavnima mestoma Weimar in Eisenach. Poslednje šteje okoli 20 tisoč prebivavcev in je znamenito ko fa-briško mesto, posebno sloveče pa po bližnji Wartburgi. P. St. — 311 — Opomini na moje romanje v ^§>v. ^Dežefo. ^ (P. B. P.) 3. V Kairi (Dalje.) Prehodili smo v muzeju hodnik za hodnikom, stermeli smo nad dragocenimi starinami, natančno ogledati pa vsega seveda nismo mogli, zato bi bilo treba več mesecev ne pa štiri ure, kaker smo jih rabili v to mi. Bilo je blizu poldne, ko smo se vračali v samostan. Nekaj časa smo se zopet vozili, nekaj smo pa peš hodili. Kolikerkrat, pa sem šel po kakih ulicah, vselej sem zapazil nekaj novega. Ko gremo proti domu, slišimo od daleč silen vrišč in šum, ki je bolj in bolj naraščal. Začuden poprašam p. Luko, kaj da je to, in ta mi pove, da bomo srečali pogreb. In res, kmalu pridejo do nas, cela versta ljudi, po dva in dva v ozkih ulicah, po več skupaj pa v širokih, vsi mermrajo, vsi zdihujejo, sleherni pa, kedor jih sreča, merrora in moli ž njimi. Merliča nosijo poger-njenega brez kerste na parah, za keterimi gredo ženske, ki so menda najete, da glasneje žalujejo in jokajo. Večkrat stopi kedo k param in jih pomaga nesti nekaj časa, storil je po izlamski veri dobro delo. — Takoj po obedu smo se zopet odpravili na pot in sicer v Staro Kairo, kjer je stara koptovska cerkev Matere Božje. Pravijo, da je ta cerkev na tistem kraju, kjer je bivala nekedaj sv. družina. Zopet smo sedli v električno železnico in peljali se tje, do Stare Kaire, potem pa korakali po ozkih ulicah gori in dolu. K sreči v Egiptu malo kedaj dežuje, blata bi bilo po teh ulicah gotovo do kolen! — Iz vsake hiše je priletel kak zamazan otrok, tekel za nami in na vse gerlo klical „bakšiš“. To besedo smo slišali na jutrovem gotovo vsak dan tisoč in tisočkrat. Bakšiš pomeni toliko kaker milodar. Otrok steguje na cesti svoje roke proti tebi in kliče „bakšiš,“ slepec ali gobavec vpije „bakšišil, ako izstopiš iz voza ali čolna, boš zopet slišal „bakšiš“, ako ti kedo kaj pove in pokaže, bodi prepričan, da boš slišal večkrat »bakšiš, bakšiš“. — Treba je bilo lezti skozi uizke temne veže, da smo prišli do jako stare, toda silno priproste in vbožne kop- *) V predzadnjem zvezku na str. 246 naj se popravi v 11. versti od zgoraj »okoli leta 300 po Kr.“ namestn 400. — 312 — tovske cerkve, ketera je zidana, kaker skoraj vse gerške cerkve. Stari ne ravno lepi stebri jo dele v tri ladje; verhu tega je razdeljena še z leseno mrežo v razne oddelke. Ta mreža je stara, toda lepo, da, umetno delana. V svoji radovednosti sem hotel tudi za ograjo, toda deklica, ki nam je cerkev odperla, se mi je vperla ze vso silo. V sredi cerkve je vhod v podzemeljsko cerkev ali kripto, kjer je po starem izročilu stanovanje sv. Družine. Solze silijo človeku v oči; ako premisli, da je živela v tih majhinih, ozkih in zaduhlih prostorih sv. Družina. Da je ta prostor zdaj pod zemljo, se da razlagati s tem. da se je cerkev večkrat prezidavala in da so egiptovska tla vsled Nilovega blata vedno višja in višja. Seveda ni zgodovinsko dognano, da je sv. Družina res tukaj prebivala, vender pa je treba premisliti, da se-ohranjujejo sporočila na Jutrovem jako natančno. Sv. cerkev je podelila — akoravno je ta cerkev v rokah nezedinjenih koptov, popolnoma odpustek vernim, ki jo obiščejo v ta namen. Ko sme odhajali, je pa dekle, ki nam je cerkev pokazalo, kar pomolilo krožnik ter zahtevalo običajni bakšiš, keterega smo ji tudi radi dali. Zato pa dekle ni bilo hvaležno; saj je — ako že sploh človeško serce — zlasti serce jutrovca nenasitljivo 1 Egipt je res zakladnica starodavnih imenitnih reči, keterih vedno več in več izkopljejo neumorni preiskoyavci starin. Čudo vseh čud egiptovskih pa so ter ostanejo venderle piramide. Kaj pa so piramide! — Rad pripoznam, ljubi bravec, da sem dolgo časa mislil, kako bi ti mogel jasno odgovoriti na to vprašanje, ker je težko popisati piramido. Piramide so umetno sestavljeni velikanski hribi, so najstarejše, najčudovitiše silno visoke stavbe, ketere arabct harans imenujejo. Piramid je v Egiptu več, največe in naj bolj znane pa so te, ki stoje blizu Gize, dve mi hoda od Kaire. Najlože si mislite piramido kot dokaj sterm, na štirih straneh obsekan in obdelan grič in sicer je največja Keopsova 137 m. visoka, spodaj pa na vsaki strani 230 m. široka. Že v starih časih so pripovedovali čudovite reči o teh velikanskih zgradbah. Preračunilo se je, da je moralo Keopsovo piramido, ki je največa, 20 let 100.000 oseb pridno delati! — Ko smo ogledali v Stari Kairi svetišče Matere Božje, smo šli tudi mi k piramidam. Pot do njih je jako lepa, saj vodi do piramid električna železnica, poleg ketere je zasajen lep drevored. Mej vožnjo k piramidam sem se spomnil velikega Napoleona, ki je tam 21. julija 1798, tako kratko in vender tako pomenljivo — 313 — nagovoril svoje vojake z besedami: „Vojaki, 4000 let gleda s teh piramid na vas!“ Tri piramide stoje tukaj eua poleg druge. Pervo, največo je sezidal kralj Keops, drugo Hefren, tretjo kralj Menkera. Navadno se misli, de so zidali tem večje piramide, čim delj je živel kralj, ki je vselej sam pričel z orjaškim delom ob začetku svojega vladanja. Iz perva si je dal napraviti grob, na okrog obložen in zavarovan s kamenjem v podobi piramide, drugo leto si je dal obložiti piramido vkrog in vkrog in tako vsako leto, dokler ni prišla in zrastla do obsežnosti, ketero zdaj na njih občudujemo. Drugi zopet dvojijo o tem. Naj si bo že kaker si hoče; gotovo je, da so piramide tlaka, tlačansko delo celega naroda. Koliko potu vbogega terpečega ljudstva je močilo to kamenje! Stotine in stotine ljudi je moralo pri tako težkih delih zgubiti zdravje, prezgodaj leči v zemljo, v pesek okoli piramid, namenjenih mertvim kraljem! — To je — rekel bi — senčna stran teh stavb, ketere pa imajo tudi svojo sončno stran. Piramid namreč prav za prav niso zidali za mertve, saj merličev egipčani niso imenovali mertve, mariveč žive, ker so bili prepričani, da človek tudi po smerti še živi. Piramide so torej v velikanski kamen zapisana verska resnica, ketera je ydol-bena tudi v serce vsacega človeka, „verujem v vstajenje mesa in večno življenje!“ — Kaker naši zvoniki tako kličejo tudi one: „Kvišku serca — sursum corda!“ Blizu piramid je še drugi velikanski starodaven spominik — sfinga. Sfingo so imenovali stari Gerki bitje, ki bi imelo levovo telo in človeško glavo. Ta spominik, izdelan iz enega samega kamena, je 20 metrov visok. Ker je pa veter okrog nanesel peska, se dobro vidi le glava. Cela sfinga — („abu l’hof“ tako jo imenujejo arabci, to je po naše: »oče strahu") — meri 50 m, obraz ima 4 m širok, uho dolgo 1 ‘37 m. Egipčani so družili v sfingi podobo leva s podobo človeka. Lev pomeni moč, človek pa razum in modrost. Sv. Klemen Aleksandrijski pravi, da so hoteli egipčani s to velikansko podobo povedati lepo zapoved: »Boga se boj, ob jeduem ga pa tudi ljubi!“ Ljubi ga, ker je neskončno moder in dobrotljiv, boj se ga, ker je neskončno mogočen in pravičen. — V onih starodavnih časih, ko so delali to sfingo, ki je še starejša od piramid, se ljudje še niso derznili v zgolj človeški podobi predstavljati si božanstva; zato so vzeli od človeške podobe naj žlahtniše, naj ^duhovitiše, obraz, in so to združili s — 314 — podobo moči, z levom. Stari kraljevi grobovi in sfinga — podoba božanstva — so torej lepi spominiki vere in upanja ! Blizu sfinge, rekel bi, pod njo je lep, še dobro ohranjen tem-pelj iz erdečega granita, vhod vanj je pa iz marmorja. Ne daleč od piramid in sfinge stoje velikanska toda temu kraju malo primerna poslopja — hoteli, ki niso tu le za obisko-yavce piramid, mariveč tukaj je tudi zdravilišče. Suhi zrak puščave kaj dobro de na pljučih bolnim. Hoteli so napolnjeni s takimi bolniki, ki se tukaj v puščavi kaj dobro počutijo. Bolehavi rod dvajsetega stoletja se zdravi na pokopališču starih faraonov! — Mračilo se je že, toda k piramidam so vedno še prihajali ljudje; nam pa je bilo treba misliti na to, da se vernemo v samostan. Domov grede nisem govoril mnogo, gledal sem nazaj na piramide, ki so proti večeru prav posebno veličastne, in stari davno minoli časi so mi stopili živo pred oči. Spominiki preteklosti, ali vas vidim še kedaj? Iz krajev miru smo kmalu prišli zopet na veličanski Nilov most. Kakešna sprememba! Tamkaj stavbe starodavnih časov,, tukaj pa ropot v toliki meri, da se človeku skoraj v glavi za-verti. Komaj sem se ognil in priderdralo je po versti čez 40 lepih kočij ena za drugo. Mislil sem, da je to nekaj posebnega spremljevavec p. Luka pa me pouči, da je to nekaj vsakedanjega. Zjutraj, dne 29. januarija, smo šli na kolodvor, tersevsedli na vlak, ki pelje v Gornji Egipt. Peljali smo se do postaje Be-drašen. Ko izstopimo nas obkoli cela druhal kričečih arabcev; vsak nam ponuja osla v vseh mogočih jezikih. Ti ljudje znajo laška, francosko, špansko, angleško in nemško hvaliti svoje osle, druzega seveda ne znajo. Ako ga vprašaš kaj druzega, te bo debelo pogledal in pokazal ti smejaje se svoje lepe bele zobe. Ne vem, kedo izmej nas bi bil imel tako posebno germansko vu-nanjost, da so le v nemščini nas kratkočasili z odlomki tikajočimi se oslov in njih verlin, pa nas tudi silno počastili, ker so-nas nagovarjali s prikupljivo besedo Bbaron“. Vender je pa imel pisavec tih verstic beržkone naj manj baronsko podobo, ker je bil vedno le „kleiner Baron“ mali baron, mej. tem ko so bili drugi veliki baroni. O, te blažene ure, ko sem se na herbtu arabskega osla mogočno zibal ko sicer mali baron, baron pa vender le ! — Vodnik naš p. Luka je mej tem kričanjem ostal popolnoma miren in hladnokerven; dobro je namreč vedel, da zahtevajo zviti aiabci visoke cene, keterih pa nismo namera vališ — 315 - plačati, akoravno so nam milostljivo naklonili celo plemstvo. Slednjič se naredimo, kaker bi hoteli peš odriniti. Tedaj pa s cenami kar za polovico odnehajo. Pogodba je sklenjena in se smehom zasedemo vsak svojega osla. Komaj pa dobro sedimo, oderuhi vnovič poskočijo s cenami in šele, ko se zopet odpravljamo, kaker bi hoteli peš iti, se premislijo. Gorje človeku, ki se takim ljudem vda! Daj jim, koliker zahtevajo, zahtevali bodo vedno še več. — Ko se dobro ogledam ko barona na oslu, sem se glasno zasmejal; pa ko zapazim, da se nihče za to ne zmeni, se hladnokervno izročim svojemu muhastemu, sicer še zadosti krotkemu, toda silno lenemu dolgoušcu, ki je enakomerno stopal po slavni zemlji, ki pokriva starodavno mesto Memfis, glavno mesto starega kraljestva. Sezidal je to mesto kralj Menes ali Mena okoli leta 3000 pred Kr. Stari spominiki imenujejo to mesto „Men-nefer“ t. j. mesto dobrega ali kaker je Plutarh prestavil oq[ios dya&<5v — loka dobrega. To slavno mesto je bilo pol dne hoda dolgo, imelo je krasne palače in templje bleščeče se v sijaju afrikanskega sonca. Zdaj pa mah in trava pokrivata nekedanjo lepoto in blišč. Spolnile so se nad tem mestom besede preroka Jeremije (46, 19): „Memfis bo puščava in zapuščena in ne bo za prebivanje". Ko jasen dokaz minljivosti vsega posvetnega ležita tukaj na tleh dva velikanska po 10 m. dolga kipa kralja Ramzesa II, ki je 66 let vladal Egipt in silno tlačil jude, keteri so potem pod njegovim pervim ali drugim naslednikom pod Mojzesovim vodstvom izešli iz Egipta. Drugih razvalin ni, deloma so pokopane pod zemljo, deloma pa so prenesene v Kairo, kjer zdaj kot stebri krase mošeje in druge palače. Mesto Memfis je zginilo, ni ga več, še pa se vidi mesto mertvih menfiščauov, in to smo hoteli ogledati. Jahaje smo srečevali karavane arabcev in beduinov, prostih sinov puščave, in nihče nam ni žalega storil. Pot je dolga, treba je bilo jahati skoraj tri ure. Brez težave koraka puščavskega peska vajeni osel naprej, že se vidijo v prozornem puščavskem prahu prav blizu Saharske piramide, toda le vidijo se blizu, v resnici so pa še daleč. Treba je bilo jahati in jahati po pesku, v keterega so beržkone nekedaj zakopavali memfiške merliče. Tudi grobove mogočnih so viharji s peskom zakrili, le ponosne piramide, kraljevski grobovi, so ostali. Slednjič pridemo venderle do 60 m. visoke stopnjičue piramide, ki se za to tako imenuje, ker je tako sestavljena, da se pride na nje verh, kaker po stopnjicah, ketere so pa seveda silno visoke. Poleg nje so tri — 316 — „mastabe“, to so sezidane hiše, ki so služile za družinske rakve. Sedaj so videti, kaker bi bile pod zemljo. Ne vem pa, ali so bile per-votno pod zemljo, ali pa so stoletja na nje navalila toliko peska, da so zdaj pod zemljo. Te mastabe imajo po več izbd, ketere so vse popisane se skrivnostno egipčansko pisavo v podobah, s ..hieroglifi", kaker se imenuje ta pisava; po stenah pa so naslikani in v kamen izklesani tudi celi dogodki. Naj čudovitiše pa je pokopališče, ali mavzolej, bikov. Apis, to je černi bik z belo liso na čelu, je bila bogu Pta sveta žival. Apisa ni bilo lehko dobiti. Ako so ga pa dobili, so ga skoraj po božje častili, dobro mu stregli in skerbno ga pitali. Ako je tak bik poginil, so za njim silno žalovali, dragoceno ga mazilili, in ga slovesno pokopali v tem podzemeljskem pokopališču, ki obstoji iz 360 m. dolgih hodnikov, v keterih je silno vroče. Naštel sem 24 rakev izklesanih iz enega samega kamena. Vsaka rakev je prilično 4 m. dolga, 21/9 široka in 3 '/, visoka, ter tehta 130.000 centov. Koliko truda in potrate za nespametno, surovo žival! Kako globoko je bilo padlo paganstvo! Zlasti glede tega veljajo lepe besede sv. Pavla: „Modre so se imenovali, in so neumni bili in spremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka in ptičev in čveteronogatih in lazečih živali". (Rimlj. 1, 22. 23). Ko smo vse, koliker mogoče, ogledali, smo obedovali, kar smo vzeli seboj iz Kaire. Kako je teknilo priprosto kosilo v puščavi! Milo so nas ogledovali priganjači naših oslov; smilil se mi je zlasti mojega osla priganjač, dobri mož Mustafa, ki me je celo pot častil z besedami „guter Baron" in hotel sem mu res biti dober; saj sem vedel, da se je spehal po poti, po keteri je tekel za menoj! Vzamem nekaj svinjine in ponudim mu, pa kako se začudim, ko vidim, da je ne mara ; zmajal je z glavo, ter dejal, da to ni dobro za arabca. Ravno tako je naredil, ko sem mu ponudil vina. Vino in svinjino je Mohamed prepovedal svbjim vernikom. Ko mu ponudim kruha, pa ga hlastno takoj poje. Lačen, spehan iu žejen se priprosti arabec vender zderži prepovedanih reči. Kako osramoti tak krivoverec marisketerega kristjana, ki lehkomiselno brez vzroka prestopa postno zapoved ! Koliko lažje bo na sodnji dan temu preprostemu sinu puščave, kaker pa tistim olikanim kristjanom, ki jim ni mar ne ža božje, ne za cerkvene zapovedi 1 (Dalje prih). — 317 — Življenje sv. Frančiška, pisano od treh njegovih tovarišev, keteri so nekedaj ž njim občevali. VIL POGLAVJE. O velikem trudu, ki ga je imel pri popravljanju cerkve sv. Damijana, in kako je začel premagovati samega sebe s tem, da je hodil prosit miloščino. Znebivši se torej vsega posvetnega misli služabnik božji Frančišek le na božjo pravico ter se, zaničevaje svoje prejšnje življenje, na vse načine, kaker more, posveti božji službi. Z veseljem in gorečnostjo se verne h cerkvi sv. Damijana ; tam si naredi nekako puščavniško obleko; duhovnika tiste cerkve pa je potolažil prav s tistimi besedami, ki je bil ž njimi škof potolažil njega. Potem je vstal in šel v mesto ter začel kaker opojen od duha po cergih in ulicah Boga hvaliti. In ko je doveršil to hvalo Gospodovo, je začel nabirati kamenje za popravljanje omenjene cerkve. „Kedor mi bo dal en kamen", je dejal, ,bo prejel eno plačilo, gdor mi bo dal dva, bo prejel dve plačili, in gdor tri, bo tudi toliko plačil prejel". Tako je govoril še mnogo takih preprostih besed v gorečnosti duha, ker preprost in neveden od Boga izvoljen ni maral za učene besede človeške modrosti ampak se je v vsem skazaval preprostega. Mnogi pa so ga zasmehovali, iker so mislili, da se mu je zmešalo ; drugim se je milo storilo, da so bili ginjeni do solz, ko so videli, kako je od tolike prešernosti in posvetne ničemernosti tako hitro dospel do polnosti božje ljubezni. Ali on je zasramovanje zaničeval ter zmirom v gorečnosti duha Bogu hvalo dajal. Dolgo in težavno bi bilo pripovedovati, koliko se je trudil pri gori imenovanem delu. On, ki je v očetovi hiši tako mehkotno živel, je zdaj na s voj i h ramah nosil kamenje ter se sploh v božji službi na mnogo načinov taral. Prej imenovani duhovnik pa, premišljujoč njegov trud, da se je namreč tako čez svoje moči goreče dajal Bogu v službo, si je prizadeval, dasiravno je bil vbog, da bi se pripravilo zanj kaj posebnega za živež. Vedel je namreč, da je dobro živel mej svetom. Seveda, kaker je mož božji pozneje — 318 — sam dostikrat pripoznal, je vžival izbrane jedi in slaščice ter se zderžaval nasprotnih. Ko je pa nekega dne opazil, kaj je duhovnik zanj pripravljal, je rekel sam pri sebi: „Ali boš ti našel tega duhovnika, kamer koli pojdeš, ki ti bo skazaval toliko dobroto? To ni življenje človeka, ketero si si hotel izvoliti, temuč kaker vbožec od hiše do hiše grede uosi v roki skledico in primoran od potrebe različne jedi v nji nabiraj; tako moraš prostovoljno živeti iz ljubezni do tistega, ki se je vbog rodil, ki je najvbožnejše živel na tem svetu in nag in vbog ostal na razpelu in bil v tujem grobu pokopan". Vstal je torej nekega dne in vzel skledico in šel v mesto prosit vbogajme od hiše do hiše. Ker je pa različne jedi deval v skledico, so se mnogi čudili, ki so vedeli, da je prej tako dobro živel, in so videli, da se je tako čudovito spremenil k tolikemu zaničevanju samega sebe. Ko je pa hotel pojesti tiste razne jedi skupaj zmešane, se je zgrozil začetkoma, ker ni bil vajen ne le jesti, temuč tudi le pogledati kaj tacega. Naposled je premagal samega sebe ter začel jesti in zdelo se mu je, da mu tudi, ko je kako izbrano jed jedel, ni tako dišalo. Zato se je njegovo telo, dasiravno slabotno in poterto, okrepčalo, da je moglo veselo kar koli terdega in grenkega prenašati za Gospoda. Zahvalil se je torej Bogu, da mu je grenkobo spremenil v sladkost in ga mnogoverstno pokrepčal. Rekel je torej tistemu duhovniku, da mu zanaprej ni treba pripravljati kakih jedi, niti skerbeti, da bi se pripravljale. Očeta njegovega pa je silno bolelo, ko ga je videl v toliki siroščini; ker ga je namreč prej jako ljubil, se je sramoval in žalil nad njim tolikanj, ko je videl Djegovo telo kaker premerlo od velikega zatiranja in mraza, da ga je preklinjal, kjer ga je videl. Mož božji pa si je glede na očetove kletve nekega vbozega in zaničevanega človeka vzel za očeta ter mu je rekel: »Pojdi z meno, ti bom dal od miloščine, ki se mi bo dala, in ko boš videl, da me moj oče preklinjam ti bom jaz rekel: »Blagoslovi me, oče!" me boš prekrižal in blagoslovil namestu njega. »Tako je torej, ko ga je blagoslavljal tisti ubožec, mož božji rekel svojemu očetu: „Ali misliš, da mi Bog ne more dati očeta, ki me bo blagoslavljal nasproti tvojim kletvam?" Verhu tega so mnogi, ki so ga zasmehovali, pa so videli, da je tako zasmehovan vse poterpežljivo prenašal, stermeli in silno se čudili. Zgodilo se je pa v pozimskem času, ko je neko jutro orečeg molil pokrit z vbožnimi oblačili, da je eden njegovih bratov po - 319 • telesu blizu mimo šel in nekemu svojemu someščanu rekel za-smeliovaje: „Reci Frančišku, naj ti vender proda en porcijon potu".. In slišavši to mož božji je poln zveličavnega veselja v gorečnosti duha odgovoril po francosko: „ Jaz bom svojemu Gospodu drago prodal ta pot". Ko se je pa neprenehoma trudil pri delu omenjene cerkve in je hotel, da bi bile v tisti cerkvi svetilnice vedno prižgane, je hodil po mestu olja prosit; pa ko je prišel do neke hiše in je videl tam ljudi zbrane k igranju, se je sramoval pred njimi miloščino prositi in vernil se je. Pa ko je prišel sam k sebi, se je odločil, da je grešil. In tekel je tja, kjer se je igralo, in spoznal pred vsemi pričujočimi svojo krivdo, da ga je bilo sram vbogaime prositi zaradi njih. In šel je v duhovni gorečnosti v tisto hišo in po francosko prosil olja iz ljubezni do Boga za svetilnice imenovane cerkve. Ko je bil pa pri imenovanem delu z drugimi delavci vred, je klical s visokim glasom v duhovnem veselju prebivavcem in mimo cerkve gredočim po francosko : „Pojdite,“ je dejal, „in pomagajte mi pri delu cerkve sv. Damijana, ki bo samostan gospe, keterih dobro ime in življenje bo v vesoljni cerkvi poveličevalo očeta našega nebeškega". Glej, kako je, preroškega duha poln, zares prihodne reči naprej povedal. To je namreč tisti sveti kraj, kjer se je po ravno tem blaženem Frančišku srečno začel slavni iz izverstni red vbozih gospe, svetih devic, keterih čudovito življenje in slavno vstanovo je svetega spomina gospod papež Gregorij IX, tedaj ostijski škof, s pooblaščenjem apostoljskega sedeža polniše poterdil. P. H.R. Upanje srečne smerti. Dragi tretjerednik! Kajue, srečne smerti si najbolj želiš. Ali kako pa moreš upati, da bo tvoja smert srečna ? Kajpa, da to dobro veš ; vender ti hočem nekaj povedati, ker te bo poterdilo v tvojem prepričanju, pa morda tudi spodbudilo, da boš še z večo gorečnostjo opravljal, kar si spoznal, da je v ta namen potrebno. Ni davno, kar sem prišel po svojem poklicu k smertni postelji neke tretjerednice. Njena bolezen je vodenica. Da bi ozdravela, ne upa. Toda, meniš li, da godernja ?. O ne ! „Rada umerjem", mi je rekla, „saj upam na ljubega Boga in tolaži me, ker nisem slabo živela. Mej tjeduom sem opravljala svoja dela ; v nedeljo pa cerkve obiskovala po mestu ter se vdeleževala pobožnosti,, dokler mi je dan minil. Na veselice nisem hodila". . . . — 320 — Glej, dragi fcretjerednik, kaj bo tudi tebe tolažilo v tvoji smertni bolezni. Ako boš izpolnjeval svoje dolžnosti in slabih priložnosti se varoval. Prostega časa ne moreš nikjer boljše preživeti, kaker v cerkvi pri Jezusu v presvetem Rešnem Telesu. P. M. ^priporočifo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine g o r i š k e: Terezija (Frančiška) Pahor iz Nove vasi, Marija (Paškala^) Lukman iz Volč, kobiljeglavske: Magdalena (■Antonija) Jerič iz Štanjela. Dalje se priporočajo: naročnica „Cvetja“ Marija Malis in njena mati Elizabeta Kavčič; Marija (Frančiška) za milost stanovitnosti in da bi si mogla izbrati stan, ki bo po božji volji in duši v zveličanje; neka tretjerednica priporoča tri osebe, da bi se spreobernile in vdale v voljo božjo; neka tretjerednica iz Celja priporoča svojo ljubljeno tovarišico, ki je zelo nevarno bolna, da bi ji mili Jezus podelil zdravje, če je njegova sveta volja; neka oseba iz Šk. priporoča sebe v dober namen in več drugih mladeničev in deklet, da bi se vpeljala Marijina družba, tretji red in družba vednega češčenja presv. Rešnega Telesa; A. O. priporoča sebe za dar božjih čednosti, svojo sestro, ki je bolna od strašnega terganja, in domačo duhovnijo, da bi ljudje radi slušali svojega dušnega pastirja; neka tretjerednica se priporoča v neki poseben namen; neka oseba za dušni mir in milost stanovitnosti, priporoča tudi svojega spovednika ; neka oseba svojo družino ; neka oseba, da bi se povernil mir v hišo in božji blagoslov. za vsfišano mofifev naznanjajo : tretjerednica N. F. iz Svetinj za pomoč, ki jo je zadobila po opravljeni devetdnevnici, božji poti k Materi Milosti in plačanih svetih mašah v dušni žalosti in za ozdravljenje svojega spovednika ; neka oseba iz Šk., zdaj v službi na gornjem Štajerskem, da je v večkratni sili dobila pomoč po prošnji sv. Antona in ko je obljubila naznaniti v „Cvetje“ ; tretjerednik J. B. za rešitev iz zelo hude dušne stiske po priprošnji Matere Božje in sv. Jožefa; A. P. prebl. D. Mariji za prečudno pomoč v skušnjavi zoper sveto čistost, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu za večkratno vslišanje pri boleznih domače živali; Josipina Lipar iz Boštanja ob Savi za pomoč v večkratni bolezni zadobljeno po D. Mariji in sv. Autonu, še posebno za ozdravljenje nevarno obolele hčerke Marijice; T.P. iz Ž., ki je padla s precej visokega trama in se poškodovala, da več dni ni bila za nobeno delo, pa je po devetdnevnici ozdravela. da čuti neizmerna večina Slovenov, t. j. gotovo vsi Rusi iu Poljaki v tisti „čistobi“ nekaj tujega, nekaj nemškega, in sklepati moramo torej, da je ,,1-ova čistost" v slovenskih šolah potujčevanje slovenske izreke, da so gospodje profesorji, ki se spakujejo se svojim „čistim l-om“ germanizatorji, ravno tako gospodje ljudski učitelji, in, -nota bene! vse ra^ne spoštovanja in časti vredne učiteljice, ki vtepljejo slovenskim otrokom to neslano neslovensko izreko v glavo, tudi one so s tem graje vredne germanizatorke. — Ali kaj naj rečemo še le o ,,1-ovi čistobi* v cerkvi? Ali ne čutite v nji, gospodje, — a b o m i n a t i o n e m desolationis sta n tem in loco s a n c t o ? To nas torej uče veliki in mogočni bratje na severu, mislim, da črez in črez zadosti, da bi se moral predramiti, komer je naša slovenščina v resnici ljuba. Vender zaradi popolnosti poglejmo še nekoliko mej brate na jugu, zlasti tiste, ki govore jezik, ki je naravnost otrok stare slovenščine sv. Cirilja in Metoda, Bolgare v Makedoniji. Kaker znano, je rajni dr. Vatroslav Oblak nalašč šel tjakaj, študirat narečja slovenskega ljudstva okoli Soluna in profesor Jagič je po njegovi smerti v »Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien“ izdal njegove „Macedoni-sclie Studien". Oblak je preiskal, koliker mu je bilo pač mogoče, troje makedonskih narečji, namreč narečje velike vasi Suho, kakih osem ur od Soluna proti severo-vshodu (na kartah je pisana le-ta vas v gerški obliki: „Sochos“ ali „Suckos“), dalje narečje severne okolice solunske v vaseh Novo se'o, Grda-bor, Bugavievo, Vatilik in Vardarovce, naposled narečje vasi Ga-ličnik, Klenje in Oboki v pokrajini Debra (na kartah „Dibra“) severno od Ohride. Kako je torej z glasom l v teh narečjih ? Oblak razločuje č ve teren : srednji l. terdi guturaljni t, ki zveni pa nekoliko menj te rilo ko v ruščini, J, ki je še menj terd, tako, da se bliža srednjemu l, iu uaposled mehki 1’. — Terdi 1 se govori na koncu in pred soglasniki, pa tudi še pred a, o, u; ali v poslednjem primeru je navadno, vsaj v narečju solunske okolice, menj terd, torej po Oblakovem pisanju: J. Vender Oblak v rabi svojih znamenj ni popolnoma dosleden, čemer se seveda ni čuditi pri tako drobnem razločevanju. Na str. 44 pravi: „1 ist nur mit-telbart, etwas gutthraler klingt es im Wortsch'usse : in kažal ist es barter als in predela". Nasproti na str. 48: „Das nur im geringen Grade harte l erscheint uberall dort, wo es unmit-telbar vor dunklen Vocalen stand, z. B. g,l a v a , joka... Im Auslaute erscheint. \vie bereits erwahnt, ein harteres I als im Inla ute, so dass zwiselieu kažal, u r u ž i 1, p e k o 1 und p Jani n a , g J a v a ein kleiner Unterschied beziiglich des l besteht". — Iz J more nastati srednji l\ tako v suškem narečju pred ne-naglašenim o, str. 47: „Gegeniiber lovem miti vor betoutem o erscheint ein fast mittleres l vor unbetontem o : loviš*... Tudi l sonans je terdi guturaljni I („ist ein harter Laut, doch nicht in dem Grade \vie das russ. I". str. 40), vender tudi tu Oblak svojih znamenj ne rabi dosledno; tudi, kjer piše le l (dolga, volna, jabolka) moramo brati, ako ne 1, pa vsaj J: do J ga, vo.lna, j a b o J k a; mogel je pa prejti celo v to, kaker pri nas. Iz govora vasi Caredvor pri Resnu v severno zapadni Macedonji navaja Oblak oblike : d 6 w k, s 6 \v z a, ž o \v t e, s o n c e. (Poslednja beseda je pa navadno, kjer se je 1 sonans z o I nadomestil, v vaseh Oboki in Ivlenje, svoj l popolnoma zgubila, kaker pri nas in v ruščini: sonce.) Iz vsega tega vidimo, da je bolgarščina, vsaj v Macedoniji, glede glasu l dandanašnji na tisti stopinji, kjer je bila naša slovenščina pred 300 leti. Tedaj je bil tudi pri nas terdi velafni ali guturaljni I ohranjen, in sicer terši in temnejši na koncu, menj teman pred samoglasniki a, o, u\ pred e in i si morda smemo misliti srednji ali „čisti“ l, topljeni l' pa, kamer gre po zgodo- vinsko opravičeni etimologiji. Da je bil 1 najtemnejši pred soglasniki in na koncu, nam priča naravnost Bohorič, ko | iše na str. 26. svojih „Arcticae horulae": „Ludi L1 Laban, Levi, L>a. Sed interdum crasse efferenda, quasi sit gemina, praesertim in fine, vt: debel, Crassus, &c.“ — Da se je pa nekedaj velarni I ali ,1 sploh govoril tudi pred a, o, u, to bi bilo, ako treba, lehko dokazati; pa treba je le poslušati, po mnogih krajih se govori še zdaj. Govore ga celo neketeri gospodje učitelji in sami ne vedo, govore ga tudi učenci, in učitelji jim nič ne branijo, da se le na koncu ne pregreše zoper ,,1-ovo čitost“. Torej v primerih, kjer vsi drugi Sloveni po na-tornem nagnjenju ,1 ali I spreminjajo (ako ga sploh spreminjajo) v temnejši glas, tam ga morajo slovenski otroci- spreminjati v jasniši! Narobe svet, o keterem piše prof. Baudouin de Courtenay v knjižici *Versuck einer Theorie phonetischer Alternationen, Strassburg, Trubner, 1895". str. 63 id. tako-le: „Als ein hocbst seltenes Beispiel der Entstehung einer correlativischen oder psychophonetischen Alternation unter dem Einflusse des Be\vustseins und der Willkur auf die gesprocheue Spracke babe ich mir folgenden Fali ver-zeiehnet: ,,Ich war nahmlich selbst Zeuge, wie in einer sloveniscben Volksschule in der Provinz Gorz im Karstgebirge die Kinder vom Lehrer gezivungen wurden, niclit nur beim Lesen, sondem auch beim Erziilflen das der localen Mundart (wie sonst fast aileu slovenichen Mundarten) eigene consonantische u (y) im Wort-und Silbenauslaute, in Uebereinstimrauug mit der Schrift durcb l zu ersetzen, folglicli dal, bil, prosil.. anstatt dau, biu, prosili... auszusprechen. Da aber in derselben Mundart im An- und Inlaute ein mit dem polnischen, russisrhen und litauischen gleiclilautendes 1 existiert, rvelches 1 der Lelirer selbst au-spracli und den Kindern auszusprechen erlaubte, so beguna in der Schulsprai-he dieser Kinder eine conelativische Alternation -1-||-1, anst. der der Haussprache derselben Kinder eigenen Correlation -l-||-u, sieb allmah-lich zu entwickeln, d. h. es entstan en Paare dala | dal, bila | bil, prosila | prosil, delata | delal. . anst. dala | dag, bila | biu ., Selbstverstandlieh konnte eine auf eine so kiinstliche Weise eingeimpfte Correlation nur eine kurze Dauer haben und wich mit der Zeit der allge-meinherrscbenden gewbhnlichen Correlation -1- || -y. Aber jemand, der nur diese Kinder gehort hatte uud mit den Eigentumlichkeiten der localen Mundart niclit bekannt wiire, komite daraus schliessen, dass eine solcbe Correlation in der gegebenen Orischalt \virklich herrschte. Es lasst sich audi nicht laugnen, dass, avenn in einer Reihe von Generationen die Kinder vou den Lelirern zu einer solchen Ausspracbe, -1 anst. -g gezwungon \v&ren, sicb die Alternation -1- || -1 eudgiltig einvvurzeln und bistorische Tatsacbe der Sprache rverden konnte." — Gotovo ! marisketera zmota, marisketera neumnost je postala že „historische Tatsache", tako more tudi ta postati. Odgovornosti za to ne bomo pripisovali tolikanj ljudskim učiteljem, ki so ali slabo podučeni ali prisiljeni, koiiker njihovim nadzornikom iu profesorjem, ki bi imeli dolžnost dognano znanstveno resnico sprevideti in vveljavit'. Terduo upamo, da se bo na Kranjskem zdaj to zgodilo; morda začne nato tudi drugod zmagovati „slovanstvo.“ (Dalje prih.)