40G Anton Medved: Ob sestanku. A njemu ne smem postati, ker nečem onesrečiti dobrih starišev. Pa ko bi tudi smela, ali se mi ni Leontina zarotila, da ne bova drug drugega? Ona si ga tudi želi, zato črti mene; sovraštvo in ljubezen — sila teh dveh tako različnih si čustev je jednaka. Da bom tudi Čutila njeno sovraštvo, pravil mi je notranji glas. Zdrgetala sem od bolesti in bojazni. Torej odpovedati se Odilu? Pod odejo postelje za-grebem si lice, da zadušim jok, ki je stresal moj život. V jutro nisem mogla vstati. Noge me niso nosile, in glava, težka ko svinec, gorela je v neznosni vročini. Slabe so človeške moči, le z velikim naporom se ustavljajo udarcem nezgode; koliko slabejše so šele moči šibke deklice, navajene hoditi samo po gladkih stezah življenja! Obolela sem. Prišel je domaČi zdravnik, dal moji bolezni dolgo latinsko ime ter majal z glavo. Bolezen ni kmalu ponehala, dasi so moji do piČice ravnali po zdravnikovih naredbah. Poklicali so drugega znamenitejšega zdravnika. Ta pa je našel moji bolezni zopet drugo Čudno ime, postal je zamišljen in se izogibal vprašanju mojih neutolažljivih starišev. Najbrž me je bil že zapisal na oni svet, a ni hotel z resnico na dan. Bolezen ne da bi pojemala, še shujševala se je; nihče ni prav vedel, kaj mi je; videli so samo, da hiram dan za dnevom. Jaz pa sem prav dobro vedela, kaj mi je. Kakor v sanjah sem opazovala žalostne obraze okoli sebe. Neki dan se mi je dozdevalo, da vidim na materinem obrazu hudo bolest in pobitost. Tudi me je Ijubkala nenavadno iskreno. V mojem srcu vskipi nenadoma vroča otročja hvaležnost in zaupnost. „Mati, mati!" zakličem presunjena, „koga bodete ljubili, ko mene več ne bo:1 Pogrešala me bodeta vi in oče, oh, mnogo bolj pogrešala, nego bi —." Sredi stavka obtičim osramočena. — „Mati", nadaljujem polglasno obotavljaje se, zardelo lice pa skrijem na nje prsih, „mati, ko bi vi in oče hotela, ne bi umrla, ne, to vem za gotovo! Morala bi se sicer od vaju ločiti, a ne za vedno; videla bi se lahko vsako leto. — Pa kaj blebetam —- saj ni mogoče, — zgoditi se ne more —, oče ne bi nikoli privolil", pristavim brezupno. Mati me presunjena pritisne v svoje naročje in z ono nežno, Čudovito ljubeznjijo, ki vse premore in ki je dana posebno materam, izvabi mi mojo srčno tajnost. Naposled me potolaži in obljubi, da hoče biti priprošnjica pri očetu ter pozvedeti, ali tudi Odilo misli pošteno z menoj. A samo umreti, umreti ne smem. Dosegla je pri očetu, Česar bi ne bile dosegle niti moje, niti Odilove prošnje; pa tudi jaz sem držala besedo: nisem umrla, temveč ozdravela v nekaterih dneh. Ko mi je drugi dan mati oznanila, da me bode Odilo obiskal, ker sem že njegova obljubljena nevesta, bilo mi je, kakor če bi kdo novo življenje vlil v moje oslabelo telo. (Dalje.) Ob sestanku. (Drju. A. V.) o. da si zopet tukaj, draga duša, Po dolgih letih trudov in skrbij! O da te zopet gleda in posluša Prijatelj tvoj iz lepih, mladih dnij! Kako izrazil čustvo bi globoko, Ki v srcu mojem razigrava zdaj, Odkar je roko mojo s tvojo roko Spojil naposled najin rodni kraj! Minulo sedem let je dolgih, trdih Od tožnega slovesa, mili drug. Umiral cvet je po doleh in brdih In ptice plule so tedaj na jug. Na jug si ž njimi tudi ti odhajal Zajemat višje vede v večni Rim, In ko si zadnjič roko mi podajal, Kaj takrat jaz sem čutil, naj molčim. In naj molčim, da s taboj so odnesli Valovi morski meni mnogi up; Zagrabil sam obe- sem težki vesli, V življenja vrgel se metež in hrup. In gledal sem, kako pred mano gine Za zvezdo zvezda brez utrinka v noč, Kako temne se jasne visočine, Čim bolj divja valov srditih moč. Mrtva sem našel srca v prsih živih, Mrtva za vse, za kar sem gorel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih Prevaran zdaj povešam svoj obraz. A naj molčim! Ti zopet si ob meni, Ti lepe mi budiš spomine vsaj Na čase, ko v pomladi sva zeleni Naprej strmela srečna in nazaj. Gojko: Pripovedka o bedastem carju. — Anton Hribar: Biserji. 407 Mladostnih lic sva pela, src Še mlajih. Zdaj vrnil si se k meni — k možu mož. Jaz slutim: ali nisi v ptujih krajih Okusil tudi trnja več kot rož? In ali nisi to dobil spoznanje, Da sleharn sen le kratko mami nas ? Da kliče nas življenje na dejanje, Dejanje resno, kot je resen čas? Ljubezni vnovič ti ne bom prisezal; Rodil je naju jeden rod in kraj. Mladostni sen je naju nekdaj vezal, Dejanje moško naju veži zdaj! Da le si zopet tukaj, draga duša, Po kteri hrepenel sem tolikrat! Da le te zopet gleda in posluša Prijatelja prijatelj, brata brat! Anton Medved. Pripovedka o bedastem carju. „Hej, derviš sveti, v raj mi glej, Kaj prorok dela zdaj, povej !" In derviš sveti zre v nebo Pa carju govori tako: „Baš kave čašo pije zdaj!" „„1 nama prineso je naj!"" Ne veš-li, car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? — — „Hej, derviš sveti> v raj mi glej, Kaj prorok dela zdaj, povej!" In derviš sveti zre v nebo Pa carju govori tako: „Baš Alaha zahvalil je In čibuk si zapalil je." „„I midva ga zahvaliva In pipe si zapaliva!" " Ne veš-li, car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? „Hej, derviš sveti, v raj mi glej, Kaj prorok dela zdaj, povej!" In derviš sveti zre v nebo Pa carju govori tako: „Baš sredi ravnega polja Konjiča vranega igra." Že osedlan, že obrzdan Stoji pred carjem konjič-vran. „„V Arabiji se je rodil, Iz njenih vod je čilost pil, In brz je, kakor veter njen, In kakor solnce nje, ognjen. A, derviš, ti, ki svet si mož, Konjiča tega jezdil boš. Zato, da tebi prednost dam, Naj za-se osla osedlam !" " DervfŠa nosi čil konjič, No carja, oh —¦ pa siv oslič! Ne veš-li car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? In sredi polja plašen, tih, Krščanski sreča ju menih. „Hej, pop pobožni, v nebo glej, Kaj dela Bog, ti zdaj povej!" Kako, kako menih drhti: „Oh — to mogoče meni ni!" „„Kako, da ne, saj derviš ta, Kaj dela prorok, vedno zna!" " A, to je tisti car-bedak, To tisti derviš je lisjak! Menih se spomni, zre v nebo, Pa carju govori tako: „Baš skoz linico neba Mi zre v dolinico sveta. In ž njim vsi nebeščani zro In glasno, glasno se smejo, Ker nosi derviša konjič, A carja, carja — siv oslič!" — Zdaj veš pač, car, da si bedak! Zdaj veš, da derviš je lisjak! Gojko. Biserji. 11. 13. JJedak je, ki v ženske se pravde zapleta, Nektero drevo vsako vigred je v cvetju, Ker ženska z metlo in z jezikom pometa. A sadja ne daje ob vsakem poletju. 12. Neumen je, ki kači upa, Ker redko kača je brez strupa. 14. Ko ljudje bi nič ne spali, Kdaj pa bi tatovi krali? Anton Hribar.