Novičar iz domačih in tujih dežel.
Z Dunaja. — Presvitli cesar ae je včeraj namenil podati v Išel, da se ondi snide z Nemškim čarom. Ta shod ni brez pomembe za izgotovljenje stališča Avstrijskega o Ruako-turškem boji. Nemčija je z Ru~ sijo o vsem edinih misli.
— 6. dne t. m. je bilo posvetovanje v državnem finančnem ministerstvu, kako naj bi se, čeravno se armada Avstrijska zdaj ne spravlja še na noge, posojilo zagotovilo onih 26 milijonov gold., ki bi jih Avstrija in Ogerska potrebovale v slučaji mobilizacije. Zajem ta se hoče vzeti od zavodov ,,Kreditanstalt" in pa „Bo-denkredit-Anstalt."
Galicija, Iz Levo v a. — Policija je prepovedala tabor, vendar je bil tabor tukaj. Poljaki so zakleti sovražniki Rusov, zato je tudi v tem tabor vel proti-ruski duh. Govorniki so različne otrobe vezali; tako, na primer, so trdili, da Rusija hoče Jugoslovane prav pod tisti jarm spraviti kot Poljake itd. Kedaj neki bode ta narod popustil sanjarije samostojne države, po katerih odbijajo vsako vzajemnost slovansko!
Iz Rusko - Turškega bojišča. — 30. julija so imeli Rusi pri Plev ni nesrečo. Čeravno Turki prav za prav niso zmagali, ker so Rusi ostali v svojih pozicijah , so Rusi vendar zgubili okoli 6000 mož. To pa jih ni nikakor vstrašilo, ker navdušenost vojakov je velikanska* Isti in drugi dan je general Gurko potolkel Sulejman-ove čete pri Jenisagri, Žugali in Eskisagri, potem pa, ko je Sulejman prišel z vso svojo armado, se je umaknil mu na Balkan. Vzrok teh nesreč, ki pa nikakor še nič ne izdajo , je bil ta , da je Rusov še premalo na tem kraji in da niso vedeli števiia Turkov , zato gred6 zdaj dan za dnevom nove čete na bojišče. Car je sklical 188.000 domobrancev, nad čemer je velika navdušenost po vsi Rusiji. Vojskovanje se je tedaj hipoma presukalo in skušnja pri Plevni bo Rusom v veliko korist. Prijateljstvo med Prusi in Rusi je veliko, v Moskvi, pravem glavnem mestu Rusov, napravljajo cesarju Viljemu in Bismarku krasna darila.
Naj tu posnamemo članek Berolinske ,,National-Zeitung" o Ruskem vojevanji. „Po zadnjih dogodbah — piše ta list — se je pokazalo, da je namestu sedanjega političnega treba voj aš kega vojskovanja. Dosedanje postopanje je bilo čaru zato po volji, ker je težko pričakoval vspehov, katerih pa ni bilo tako naglo, če bi bili bika za roge prijeli. Car Aleksander bi bil pa rajši prišel do cilja tako, da bi se bilo kolikor mogoče mala krvi prelilo in da bi bil Turčijo prisilil k miru. To je pač ljudoljuben namen , a reč se je naglo drugače zasukala. Carja morda to boli, ali zdaj je treba dru-zega načela, ki sloni edino na strategicnih ozirih, in spoznanja tega celo car sam ne bo mogel več vbraniti. Iznenadenja tega ne bi bilo, ako bi bil car ostal, kakor so mu svetovali, v Carskem selu ali v Moskvi tako dolgo, da bi bila Silstrija padla in Sumlja popolnoma zajeta.
,,Presse" pa piše: „Zopet se je pokazalo, da se more o vojskinem času le vojskovati, ne pa politizirati, ne le strašiti, ampak vdariti. Car in Gorčakov bi bila s političnim vojskovanjem , ki meri na to, ostrašiti in prenagliti sovražnika, pozneje bolj ko zdaj o začetku mogla škodovati, zato je spametovanje pri Plevni za Rusijo velike koristi. Le v tem, da je car koj v začetku vojske ob moč pripravljen, je gotovost poznejših Ruskih zmag, le po spoznanji te resnice je razumljivo velika navdušenost, ki je šinila v Ruski narod po zgubljeni bitvi pri Plevni,"
258