Oskrbnik v oknu je stal kot okamenel. Miren in tih. Kakor bi se mu jezik zavezal. Še besedice ni črhnil. Molčeč, od začudenja ali od jeze.. .
Viničar Klepač je šel s svojo družino po blatnem klancu naprej. Nekje je čakala prazna koča nanje. Morebiti bo slabša, mogoče celo boljša kot ta, ki so jo zapustili. Gredo kakor vsi tisti, ki jim je na svetu določeno le delo in trpljenje za druge, zase le komaj za trdi vsakdanji kruhek. Voz z vsem njihovim imetjem je škripal po cestah in klancih, med lepimi in svetlimi hišami, med bregovi bogatih vinskih goric, mimo temnih in revnih viničarij, kjer je doma delo in molk na ustih.
Tako se selijo vsako jesen viničarji: njihova polomljena in v črvo-jedini razpadajoča ropotija škriplje po ozkih in blatnih haloških stezah, da celo voz ponekod obtiči v blatu. Gredo iz koče v kočo, nikdar na svoje...
Najbolj  domača jim bo šele zadnja selitev.  Tedaj  se bodo  pa  res selili na svoje ...
Stanko Bračko
Midva
Midva sva se srečala na isti cesti. Bila je, da sem dvignil roki in obstal, in ona je zagledala moj strgani rokav in sva oba smejala se na isti cesti.
Zdaj sva zmes iz stekla in svetlobe in, če svetloba ugasne, v domu je temno, in, če razbije steklo se, svetlobi je hudo, ker mora svetiti v razbite sobe ...
Zadnjikrat
Veter te za roko je prijel in kakor bleda senca v dalj drsiš in vse krog tebe je sinjina. Skrila si se... Še se ruta vidi in daljina, kot da k žalostnemu licu seda.
Zadnjikrat sem za teboj zahrepenel v oblake, ki ti venčajo mladostno glavo. — Nemo bom kot ovca legel v tiho travo in poslušal neustavljene korake ...
247